GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

LITERATURA - proza

IZIDORA

 Ležala je na leseni klopi in skušala zaspati. Železniška postaja je bila zavita v meglo in sneg je počasi naletaval. Mraz je prebudil njen zaspan obraz in plaho se je ozrla proti svetlobi, odkoder je prihajalo enakomerno brnenje Mimo jo pridrvel tovorni vlak in skupaj s postajo se je stresla. Naložila je svoje misli na kompozicijo in so odpeljala v vroč avgustovski dan...

Bile so počitnice in vsak sončen dan je preživela na bazenu. Tudi tega dne je nastavljala svoje telo vročim žarkom sonca, dokler ga ni zagledala pod tušem. Bil je postaven in zlatorumeni lasje so mu padali preko ramen. Njegova zagorela polt pa se je iskrila med sončnimi žarki in curki tuša. Pogledal je proti njej in njej se je zazdelo, da je prevroče. Napotila se je v vodo, vendar so ga njene oči še vedno spremljale in se pasle po njegovem vitkem telesu. Tudi on je opazil njene modre oči, od sonca obledele lase in spoznal, da ne more pobegniti tem vročim pogledom. Približal se ji je kot v sanjah in se ji predstavil. Ni je motil njegov dalmatinski naglas in z odprtimi usti je požirala vsako besedo. Tomo pa je kar govoril in vendar se mu je zdelo, da ni povedal tega, kar je želel. V njuni razgreti telesi se je naselil nek čuden občutek in ob vsakem dotiku je Izidora vsa zatrepetala. Ta večer je njena večerja še dolgo čakala na mizi. Noč je bila njuna, prav tako tudi ves avgust. Izidora je prvič okusila slast ljubezni in počutila se je kot v sanjah. Tudi Toma jo preplavil nek čuden občutek. Bila sta kot prerojena, a poletje se jo hitro iztekalo. Nekega deževnega dne je brez pozdrava odšel. Vsak dan ga je pričakovala, vendar se ni oglasil niti z razglednico. Jesen je bila topla, Izidora pa jo je preživela v sobi in se utapljala v lastnih solzah. Njeno sonce je za vedno zašlo, v njenem srcu pa je deževalo, kot tistega dne, ko je odšel.

Telefon v prometni pisarni je neprestano zvonil. Opazovala je ples snežink v svetlobi luči pred čakalnico, koder je ura vsako minuto grdo zaropotala. Štela je minute, štela je moške, ki so z njo spali. Zanjo so bili kot k železniške kompozicije, ki so vozile mimo. Niso ji bile nevarne in niso ji bile potrebne. Nikdar jih ni odbijala, nikdar jih ni iskala. Njej je bilo vseeno. Padala je iz objema v objem, iz postelje v posteljo. In potem, ko so jo starši nagnali od doma, je menjavala postelje hitreje kot perilo. V začetku so jo z veseljem sprejemali, kasneje pa jim je njena hladnokrvnost postala zoprna. Jemali so jo kot nekaj vsakdanjega, kot kruh, ki si ga odrežeš, ko postaneš lačen. Predajala se jim je brez čustev, brez sramu in brez predsodkov. Za moške je bila samo objekt, s katerim bodo dosegli spolno zadovoljitev. Nikoli ni od nikogar zahtevala nežnosti, tolažbe, niti denarja. Cele dneve se je potikala po mestu, ljudje so jo obsojali, nihče pa ji ni hotel pomagati.

Sovražila je svet okoli sebe, kot je sovražila dan, ko je za vedno odšel Tomo. Svet ni bil zanjo nič vreden, zanjo je obstajal samo Tomo, njegovi lasje, oči, telo ... Tudi v družbi moških se je počutila izredno osamljeno. Bila je kot železniška postaja - ljudje so prihajali in odhajali, le on je odšel in se ni vrnil.

"Potniški vlak za Zidani most prihaja na tretji tir," se je oglasilo iz zvočnike. Zdramila se je iz polsna in se plaho ozrla okoli sebe. Pogledi potnikov so jo prisilili, da se je obrnila k steni. "Zopet je ena noč za mano in zopet me ni nihče potreboval," je pomislila, ko je vlak zapustil postajo in je ostala sama. Bila je lačna in na čelu so se ji nabirale potne kaplje. Telo ji je drgetalo od mraza. Skrčila je kolena na prsi in skušala zaspati. Vendar je bila preveč utrujena in izčrpana. Iz polsna jo je predramil pijan glas, ki se ji je zdel znan. Mladenič je prišel iz nočne izmene in je bil močno okajen. Hotel je, da gre z njim. Prijela ga je okoli pasu in ga odpeljala v sneg, proč od ljudi, ki so jo že s pogledi obsojali.

Med potjo do samskega doma jo je zmerjal, suval z rokami in neprestano preklinjal. Tiho je hodila ob njemu in stopljene snežinke so polzele po njenem obrazu kot solze. Vendar ni jokala. Prispela sta v njegovo sobo in brez besed se je slekla. Podrl jo je na posteljo, da se je udarila, in kot zver planil na njo. Ni se upirala, ležala je ledeno hladna in ni čutila njegovih rok, ki so grabile in ni čutila bolečin, ki jih je prizadejal. Bilo ji je vseeno ali jo poljublja ali zmerja, ali jo boža ali tepe. Kmalu se je utrudil, se zvalil z nje in iz omare privlekel steklenico slivovke. Smrad po alkoholu je napolnil sobo. Hropel je in ponudil še Izidori. Ni čakal, da bi naredila požirek, ampak se je spet prevalil na njo. Odvrgla je steklenico in se skozi njegovo telo zazrla v strop, kjer je sijalo veliko rumeno sonce, ki s svojimi žarki osvetljuje Tomov obraz, ki jo nežno poljublja...

Udarec s steklenico jo je zdramil iz sanj. Zopet jo je silil naj pije. Naredila je dolg požirek, tako da so ji solze stopile v oči. Zakašljala je, zaprla oči in zopet nastavila steklenico na usta. Prazno steklenico je odložila na tla in ob smrčanju pijanega mladeniča tudi sama zaspala.

Prebudilo jo je kričanje. Iskal je pijačo in ker je ni našel, se je spravil nad njo. Zopet je začel z zmerjanjem, pretepanjem, ona pa je vse tiho prenašala. To ga je razjezilo in postal je še bolj surov. Začel jo je brcati in poditi iz sobe. Z razbito steklenico je stekel po hodniku za njo. Delavci, ki so ravno prihajali z dela, so se izživljali nad njenim golim telesom, jo prijemali za prsi, lase, roke. V strahu pred pijanim mladeničem se je pognala na sneg. Skozi okno je priletela steklenica, za njo pa še njena obleka. Počasi se je oblekla in trdo stopila skozi meglo. Brez vozne karte je sedla na vlak in se odpeljala v Dalmacijo, morju v objem.

Na železniško postajo je posijalo sonce in stopilo krvavi sneg, ki je še edini ostal za njo.

 Na vrh strani


IZLIV NEKE NEPOTEŠENOSTI

 Imam željo po pisanju. To čutim nekje v sebi, v svoji umazani duši. Moram osvoboditi to mojo dušo, to tako črno dušo s priokusom romantike prihodnosti. Grešil sem, grdo grešil, priznam. In zdaj bom priznal vam nehvaležnešem, vam prerokom preteklosti. No, rajši vam ne povem, raje bom molčal, govoril neznane besede vam neznanih bolečin, spominov na prihodnost. Kdor dela, ta greši, torej sem ustvarjalen. A kaj ustvarjam? Če sije sonce, delam senco, če berem Marxa poneumljam svojo osebnost, mojo velikost, očetovo malenkost. Očeta imam rad, saj me ima on tudi. Pa nič zato, toliko da veste. Ne jaz nisem več mamin sinek, tudi krila se več ne držim, vsaj maminega ne. Raje se primem krila kakšne ženske. Sicer je pa pod njim veliko lepše, bolj toplo, bolj pristno, prijetno, veselo. Pa ne pod krilom. Pod senom. No, sedaj ni poletje, ni sena, pa mi je vseeno toplo; ja najbrž sem impotenten. Moralno impotenten, duševno pokvarjen. O sexu se sploh ne pogovarjam, odkar sem spoznal, da sem zaljubljen in to čisto nedolžno, pristno, nepokvarjeno zaljubljen. Nor sem bil že prej, o madona pomagaj, reši me, koliko nas je še zunaj umobolnic. Včeraj me je pičila osa, pomislite osa sredi zime, sredi pomladi. Ja včeraj je bilo enakonočje, zato me je tako čudno metalo, prav nič božje, čisto naravno. Zunaj je noč, pravi čas za mačke, v meni pa je žalostna črnina, prazna bolečina. Naš maček ima zunaj pravi raj. Tako neskončno je svoboden, tako osamljen, tako zaljubljen. In zakaj? Zakaj, vas vprašam. Neskončno končna tišina, tudi glasba me ne poteši, mi ne da odgovora. Ne najdem odgovora. Zakaj? Čudno, res čudno, zelo čudno. Naš maček je zaljubljen, no, ne ravno zaljubljen, a nekaj je narobe z njim, klikerji mu ne delajo, rep mu nekam prešerno stoji. Njegova mačka pa tega noče videti, noče spoznati, spregledati. Ravno včeraj je padla na gredi, se opraskala, on pa je mislil, da ima frajerja. Bil je zelo ljubosumen in on je vedno ljubosumen. Tudi, če ne ljubi mačke, če se s katero samo malo poigra. In poigra se z vsako. Njemu, mačku, je vseeno, on ne izbira s katero bo občeval. Ko mu je potreba, to opravi na prvi, ki pade pod njega. No, saj ni ravno tako, naš maček ni takšen, a tudi rdeč dežnik ni za meglo. Ne, naš maček že ni tak primitivec, on ni fah idiot, je le malce udarjen, povožen od ljubezni, drugače pa zdrav, lepo grajen in živ, še preveč živ, za boga svetega. Jutri bo cvetna nedelja. Ne hvala, ne bom jedel. Sit sem že teh sendvičev enoličnosti, oglodanih kosti, te stokrat pogrete čorbe in te črne kuhinje vsakdanjosti. Saj še nisem v peklu, res kmalu bom kvartal s samim hudičem in ni vrag, da ga ne bom premagal. V šahu sigurno. Veste, intelegenca zmaguje tudi v nebesih, v spodnjih in v zgornjih. In naš inteligentni maček si je našel mačko svojega življenja, sedaj pa ne ve, kako se ji naj približa, kajti ona ni niti malo podobna moji mami. Moja mama marsikaj prenese, tudi vsak dan umazane rjuhe in brenclje v vogalih našega radia s superavtomatskim programatorjem za zbujanje. Vstanem pa vsako jutro, medtem naš maček še spi. Posledica prečute noči, morda zaradi naprezanj, pijače, nevarne omame. Nikoli pa naš maček ne povrača, ima nekaj težav s prebavo, pravzaprav z izločanjem iztrebkov, a vseeno mirno spi, kot da ni ničesar kriv, nič zagrešil. In ni lepo, če greši in tega ne pove, ne, sonce ti žarko, ne pove. Vrag ga vzemi, tega našega mačka. Saj ga bom še ubil. Da, še danes ga bom ubil, ker ni šovinist, ne kurba, ker ni komunist, ne peder, ker je lisast, ne črn, ne bel po prepričanju, pa vendar tako podoben moji lastni neumnosti, njena zrcalna podoba. J... se, lučka! Ne bom ga ubil, saj bo itak crknil zaradi neuslišane ljubezni. In kdo ga bo pokopal, njegova lastna eksistenca ali moja duševna prenapetost. K vragu z mačkom. Jutri ga bom pojedel, pa tudi, če sam crknem. V soboto bom napisal pismo pogrebnemu zavodu, se prijavil klubu prijateljev živali in poklical mrliškega oglednika. V torek ga bom pokopal, zalil v sredo in potem se bom utapljal v žalosti, v tej alkoholni poplavi. Ne, ne bom se utopil, raje bom živel s spominom, z bolečino. Bogeca milega, saj sem tudi jaz zaljubljen v svojo mačkico iz preteklosti. V rit vse skupaj, pa sem spet tam, kjer je polno muh, pri ljubezni. Da, vse to bom storil, grešil bom, da bom postal slep, dobil platfus in morda še čevelj v rit, rogove že tako imam, pa lovsko puško tudi. Samo še vojske mi je treba. Nič več ne bom pil, je predrago, pravi mama, pa še čir lahko staknem v tisti ognjeni vodi. Tudi sedaj gorim, gorim po tebi, draga in vedno bolj mi je vroče. Oh, kaj pa je?! Je konec sveta, vesoljni potop? Grinta ušiva mi leze v rit, kar naj se segreje, laže ji bo. Tudi meni bo laže, samo pismo moji dragi bom napisal, dragi prečutih noči, pozabil tega mačka, saj sem trezen, pregloboko v blatu pubertete, da ne dosežem roba vodnjaka zaljubljenih in ne morem lajati v luno, ne da bi požiral to blato. Dober tek, dajte mi piti, krucifiks vendar!

 Na vrh strani


KOLINE

 Ni bila ravno zima in ni bil čas kolin, a jaz sem se kljub vsem neugodnim pogojem odločil za koline. Ker sem že sam velika svinja, seveda v stanovanju ni bilo prostora še za enega prasca, zato sem pri zavaljenem mesarju kupil nekaj kg svinjine. Meso sem lepo zmlel, solil, popopral in malo pogrel. Potem sem pripravil orodje, mama pa je ves prostor razkužila z varekino in odišavila z Go-go tabletami. Za sterilnost, higieno in za dobro počutje je bilo torej poskrbljeno. Zaprl sem vrata, da ne bi odkod prišel kakšen nepridiprav in kaj odnesel, ter se lotil dela z največjim veseljem. Sedeč na bel plastiki, dotikajoč se očiščenih tal ter razgaljen čez hrbet sem še enkrat pregledal material in žalostno ugotovil, da se je zelo zgostil. Zopet sem malo premešal in kaj hitro sem začel z vlivanjem razredčevalne tekočine za klobase v keramično posodo. Ta posoda je nekaj posebnega, ima namreč dve luknji, eno za dovod čiste vode, drugo pa za odvajanje. Nekaj izjemnega je tudi njena ovalna oblika in specialna bela barva, ki zbuja skrite nagone v posameznikih. Razredčevalno tekočino sem v tej posodi zmešal s čisto vodo. Ko sem dosegel določeno koncentracijo, ki sem jo zaznal s svojim vohalom, sem prekinil z vlivanjem. Voda je sicer brez vonja, barve in okusa, zato pa je ta opojna tekočina lepe zlatorumene barve, slanega okusa in ostrega vonja. Povrhu vsega pa je še hitrohlapeča, zato nisem imel s koncentracijo nobenih težav. Ko je bila raztopina pripravljena, sem še enkrat premešal ta nadev za klobase. Nato sem se prijel za kolena, močno pritisnil, vse telo je bilo napeto kot struna in se trudil, da bi dosegel najlepšo obliko. In res se je kmalu pojavila prekrasna klobasica. Od veselja sem si zapel pesmico, ki je napolnila vse kotičke tega akustičnega prostora. Da bi dosegel prosojen papir, sem se moral malo privzdigniti. Ta papir sem premazal z maso, da je bil dobro impregniran in z njim pokril mojo čudovito klobaso. Tako je bila sedaj zaščitena pred muhami in drugo golaznijo, ki bi jo lahko vonj po še topli klobasi privabil. Čez vso stvar sem potem spustil curek mrzle vode, da se stvar poleže, zapel hlače, zaželel vsem dober tek in zapustil WC!

 Na vrh strani


KONEC

 Obleka je mokra od napora. V lastnem potu bi rad utopil vso kruto resnico, današnji dan. Vse je že za mano, a še vedno je z mano, tudi tukaj na vrhu, na katerega sem se povzpel, da bi pozabil vse skupaj, da bi naredil obračun, pritiska nekaj name. Tišina, le dihanje psa in odmevi njegovih stopinj. V daljavi se oglaša mešanec, pripet na verigo. Možak ob njem nekam čudno pogleduje proti meni. Sedim na podrti smreki. Vse je za mano in vendar je vse pred mano. Dve kravi se vrneta s travnika in pes utihne. Torej nisem nikomur v napoto. Najbolj sem v napoto sam sebi. Ne, nočem misliti o sebi.

 Smreka pod mano je zelo stara, najbrž jo je podrl veter, morda je padla od starosti, od občutka, da je nekoristna. Tudi jaz se v tem trenutku počutim starega. Morda sem celo starejši od tiste razpadle kmetije ob poti. Star sem kot smreka. Kaj bi lahko naredil iz te smreke, iz te kamnite opeke! Kaj vse bi lahko naredil, a nisem! Danes je prepozno, danes je končano. Da, končalo se je nekaj. Iz tistega sem se rodil jaz. Danes se je podrlo še zadnje upanje, vse je kot smreka pod mano, nikdar ne bo več zaživelo. Zakaj? Oh, zakaj se ta smreka ne dvigne in pomoli svoje polomljene veje proti soncu? Nižje v gozdu drevesa čakajo, tudi ptice v pričakovanju pojejo pesem pomladi. Med koli v vinogradu je sneg. Tudi tu je sneg umazan kot svet tam doli v megli. Saj res. Zakaj ne lažem? Zakaj ne napišem, da je drevje zeleno, da sije sonce, da cvetijo trobentice... Morda je vse to tudi res, vendar ne vidim tega. Tudi zvonovi zvonijo danes nekam sivo, tuje. To niso več tisti zvonovi, ki bijejo vijolično, ki bijejo omamo v moje telo. Ne, danes ni tako.

 Deček z velikim pletenim košem pleza v senik. Škornje ima umazane, kdo ve, ali ima tudi on skrbi. Morda je srečen, ker bo živina sita, ker bo dovolj mleka. Mrzlo zapiha. Deček je preveč naložil, seno leti naokoli, okoren je njegov korak. Z njim odide vsa toplina, zebe me. Vsa moja toplota se preliva po papirju. Nikjer ni nikogar, ki bi me grel, sam sem. V mojem košu pa je še vedno tistih devetnajst let in noben veter jih ne bo odpihnil, nihče jih ne bo prebolel namesto mene. Devetnajst let in en mesec, čas, ki se nikoli ne povrne. Podrta smreka nikoli ne oživi. Psi lajajo svojo pesem, zvonovi pojejo mojo pesem. Sivo pesem, pesem črno. Slišim glas, ki sprašuje, ali je takšna navada. Da, morda pa je res vse to navada. Najbrž je normalno, da greš v rumeno stavbo, v kateri sta zapor in okrožno sodišče skupaj, in rečeš, dovolj je, zbrišite teh devetnajst let in en mesec. Nato plačaš. Da, in potem lahko greš iz tiste umazano rumene stavbe nad sivozeleno Krko. Morda je vse to le neka navada. Hudiča, in potem, ko zapustiš to stavbo pravice, ko ti urin zalije možgane, ko te vsak otročaj zija kot tepec s svojimi pohotnimi očmi, ko pada toča solz po tvojem obrazu in ne čutiš mraza in snega pod sabo, ko bi bil naj raje kamen in ko bi najraje kričal v tisti umazani Krki s kamnom okoli vratu, da, takrat, ali je takrat vse to tudi navada? Stresam jezo na nedolžne, vendar zame danes ni nihče nedolžen. Danes, devetnajstega februarja, je svet čisto gnil. Gnil kot sneg na strehi, petelin nad to gnilobo pa je pošasten, morda je celo smešen, a s tistim dolgim železnim vratom je zares grozen. Steguje svojo glavo in me kljuva. Moje telo razkosano leti po zraku, ljudožerci se borijo za moje kosti. In vendar je nekdo, ki bo vsak dan prišel na moj grob. Moj ljubi Astor!

 V gozdu zabrni žaga. Nekdo podira drevje, iz lesa bo ustvaril nekaj novega. Ustvaril bo novo drevo in sadovi tega drevesa bodo sladili samo njegov želodec. Ta drvar je moj oče. Vendar bodo pri drevesu ostale nekatere veje kar v gozdu na milost in nemilost naravi. Te veje, iz katerih morda ne bo nikdar pognalo novo drevo, kajti krošnja drvarjeva bo lepša, bolj košata. In naj bo to drvarjevo drevo še tako daleč, vedno bo senca padala na zapuščene veje, na njegove zavržene otroke.

 Rad bi govoril. Govoril bi pticam, zapel bi zvonovom, šepetal listju, kričal travam... Rad bi se smejal svojemu psu, se podil z njim okoli ribnika... Vendar so kretnje mojega psa danes nekam žalostne, ni mu do igre. Ne, saj on ne more vedeti, kaj se je zgodilo. Proseče me gleda in sedaj vem, da ni tukaj moje mesto. Ne smem več misliti o tistih vejah, ki ležijo v senci, ne smem več odpirati tiste konzerve, v kateri je gnilih devetnajst let, pa čeprav ima še tako lepo etiketo: Srečen zakon. Ne smem več ostati tu zgoraj. Vzel bom vse te zvonove in njihovo sivo pesem in z njo odšel na morje. Potem me bodo galebi odnesli proti soncu in zaživel bom, da, živel bom, ker moram, ker si to želim. Moja barka bo plula samo po soncu, veter bo onemogočil spominom na podrto smreko, da privrejo na oči, galebi bodo peli pesem ljubezni.

 Blodim po megli, večerna rosa se mi nabira okoli oči. Veter raznaša moje misli, moja barka gre v pristan. Psi lajajo, zvonovi neusmiljeno razbijajo, drvar je pospravil sekiro, smreka s svojimi spomini še vedno leži, jaz pa se bojim, da bo Astor zamahal z repom, da se bom nasmejal in pozabil.

 Odmevi, št. 3, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76

 Na vrh strani


PRVOŠOLČEK IN NJEGOVA LJUBEZEN

 V to mogočno stavbo je prišel ves bled in si mislil, da je gimnazijec. Profesorji so ga takoj imeli za enakega drugim. Stare bajte pa se niso sprijaznile s tem. Zahtevale so pravi ognjeni krst. Hotele so dokaze, da je vreden in sposoben hoditi v to vsemogočno hišo učenosti. Fant, ki ni bil neumen, je takoj ocenil situacijo. Prilizni se liderjem, pa si rešen Kristusovih muk. Začel je uresničevati svoj načrt. Opazoval je prave gimnazijce, tiste iz četrtih letnikov, in še bolj si je želel postati eden izmed njih. Strah pred krstom pa je rasel. Na vlaku ni vedel, kje naj sedi, kdo mu je zaveznik, kdo sovražnik. Glavonje pa so hotele krvi in pijače. Žeja in želja po nadvladi sta bili veliki kot tisočlitrski sod. Hoteli so pokazati tem zelencem, kdo je glavni in kaj so oni morali pretrpeti, da so prišli na vodilne položaje. Fant, ki je bil očitno pod vplivom očeta in njegove direktorske vzgoje, je našel Ahilovo peto in se odločil za prodor na tej točki. Povabil je nekaj starih pivskih in pevskih mačkov v Bunker na hladno pivičko /iz krigelnov!/. Vedel se je kot njim enak, žulil tekočino, kot da celo življenje ni počel ničesar drugega, ter pozabil na strah. Ko je že mislil da je njihov, je udarilo kot Clay v ringu. Gimnazijska garda ga je zgrabila, položila na kolena, potem pa fort na fort, cingulingulingu po okrogli ritkici. Padalo je, da je pivo kar v curkih teklo iz znojnic. Potem se je slišala pesem, sprva potiho, glas se mu je tresel, kasneje pa vse glasneje, kot da uživa s to inkvizicijsko družbo ob kozarcu močnega. Pel je tako dobro kot sam Tom Jones. Res lepo, enkratno, čudovito. Zato pa je bilo doma drugače; bolj tiho, jedel je kar stoje. Zvečer, preden je legel na trebuh, je še pogledal v ogledalu tisti del telesa, kjer hrbet izgubi svoje ime, in zagledal kristano čisto sliko v dveh barvah. Umetnostni zgodovinarji bi se sprli, ker je bila slika zmes vseh do tedaj znanih smeri v likovni umetnosti, in vsak bi trdil po svoje, v katero skupino sodi. Slika je prikazovala dve lepo krvavo rdeči polobli, na levi pa je bil simpatičen kvadrat. To je bil odtis prazne denarnice, ki se je slučajno znašla v zadnjem žepu. Prestal sem, gimnazijec sem, gimnazijec sem, si je govoril in se namakal v mrzli vodi.

 Preteklo je nekaj pitne in se več onesnažene vode, ko je spoznal, da še ni res pravi gimnazijec. Zamislil se je o razmerju gimnazijke - gimnazijci in ugotovil, da so gimnazijke, se pravi močnejši spol, v večini. Zasmilil se je sam sebi, ker je bil še vedno samec, in se zatrdno odločil, da bo gimnazijec z lastno punco. Začel je osvajati. Ker se je bal neuspeha in morebitnega zaničevanja gimnazijalk, se je spravil kar nad sošolko. Začel se je obnašati, kot so se obnašali gospodje gimnazijci – najvišja kasta na šoli. Hodil je v lokale, kadil, se prevažal z mercedesom avtobusnega podjetja, štopal, prosjačil za ugriz sendviča… Vse to je počel le zaradi nje. Nastavljal ji je oči, da bi se prilepila nanje kot muha na muholovec, iskal prostor vedno zraven nje in poljubljal njeno senco. Ona mu je bila vse. Pri matematiki mu je bila glavni aksiom, pri biologiji edina stvar na svetu, brez katere ne moreš živeti, pri kemiji jo je večkrat opazoval in ugotavljal, če tudi ona ne more tako hitro pisati kot profesorica razlaga, pri telovadbi je opazoval zgradbo njenega telesa, njene ovinke in ravnine, ki bi jih najraje narisal pri likovnem, ko ni vedel, kje naj odloži svoje roke, pri slovenščini je iskal napotke za osvajanje prvošolk, a ni ničesar našel, ker so jemali samo orientalsko ljubezen, nobene prvošolske, pri zemljepisu je edini vedel, kje leži otok Lezbos, pa še to zato, ker je poznal neko profesorico, bivšo očetovo ljubico, pil pa je tudi vino s tega otoka, in kjer je vino, je tudi pesem, pesem pa je treba občutiti, to je še posebno čutil pri glasbi /pri kontrolnih nalogah/... in potem je ugotovil, da znajo tudi profesorji voziti po desni, včasih tudi po levi kot v Angliji, sicer pa se v angleščini še vedno reče I love you, kadar ne veš česa pametnejšega, zato pa se je pri francoščini naučil Voulez vous couchez avec moi, ce soir, kar bo kot predstavnik inteligence nekoč koristno uporabil. Skratka, od snovi mu je bolj malo ostalo v glavi, v možganih se mu je vgnezdila ona.

 Šola ga je vsak dan bolj obremenjevala in vsak dan bolj si j želel, da bi tudi on peljal svojo izvoljenko z roko preko rame po šoli, jo pred zbornico poljubil, v garderobi otipal njene nabrekle prsi, ji segel z roko pod krilo, pri fiziki ponudil cigareto, prinesel toplo malico iz kuhinje, pokazal, da je moško stranišče drugače opremljeno, da je enako zadimljeno kot žensko. Vse to si je želel, ponoči pa ni imel spanja. Imel je strašne halucinacije, najprej v rdeči, kasneje pa v čisto črni barvi. Vsako jutro je bil strašansko utrujen in po navadi sta ga boleli obe roki. Zaradi neuslišane ljubezni si je, misleč, da so njene, poljubljal roke, nog na žalost ni dosegel. Zato pa je vse manj razumel.. Nič več mu ni bilo logično. Uporabno nalogo, ki bi jo v osnovni šoli rešil v minuti, je pustil nedotaknjeno. Ona mu je bila vse. Začel je sam sebe zanemarjati, ni jedel, ni se umival, bil je vedno v kavbojkah, nikoli se ni počesal in počasi je začel zaudarjati. Nekoč pa se je zgodilo nekaj strašnega. Oba sta se znašla na koncertu ansambla Bijelo dugme. Neki bolan frajer, očitno pod vplivom mamil, ga je s steklenico vodke mahnil po butici in mu izbil zgornjo čeljust ter hudo poškodoval možgane. S tem genialnim udarcem mu je izbil iz glave njegovo najljubšo. Isti bedak je poveznil njegovi ljubljeni lonec čez oči in jo vrgel po tleh ... in tu je še en lonec, pa je povestice konec.

 Odmevi, št. 2, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76

 Na vrh strani


MALI OGLASI

 "Išče se profesor matematike", ki ima svoje stanovanje, urejene vojaške obveznosti, otroke pri kruhu, ženo na pokopališču in je brez materialnih skrbi. Diploma ni obvezna.

 V snežnem metežu sem izgubil ženo. Bila je oblečena v rdeč plašč, v roki pa je imela zeleno marelo. Poštenega najditelja prosim, če mi vrne marelo, ženo pa naj obdrži za nagrado.

 Neumno ženo zamenjam za pametnega psa.

 Javno se opravičujem gospodični Juliji, ki sem ji /tudi javno/ pljunil za vrat, in ji zagotavljam, da bom drugič bolj precizen in jo bom zadel v glavo /ob idealnih pogojih seveda/.

 Pri hiši imam šest dobro ohranjenih in lepo grajenih hčera. Vse so že godne za možitev. Interesenti naj pišejo na naslov: Prasec Janez, Svinjski dol 18 pri Brežicah.

 Pošten starejši mladenič išče nedolžno dekle po možnosti z otroki. Zakon ni izključen. Ponudbe pošljite pod šifro: impotenten.

 Odmevi, št. 1, december 1975, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76

 Na vrh strani


MOZAIK

 Smreka na koncu ulice se je razdajala dežju, ki je neusmiljeno močil cesto. Pod njo je sedela gola deklica in igrala na harfo. Glasba se je izgubljala med dežnimi kapljicami, iglice so prekrivale njeno golo telo. Lepota jeseni je pokazala svojo senčno stran.

Drevesa so še vsa gola in stegujejo svoje lovke za sončnimi žarki. Napet pričakujem njihovo prebujenje. Moč sonca je vsak dan večja, a danes je spet pust aprilski dan, dež mi izpira spomine in me posiljuje s svojo sivino. Zato sem tako krut, tako grob do nje. Pravzaprav si pa tega ni zaslužila.

Dežne kaplje mi silijo za vrat, na klopi pa dekle zaspano vrže pogled proti meni. Klopi v čakalnici so trde, trd je njen pogled, brezciljno je njeno življenje. A vendar, kadar jo srečam na cesti, ne, takrat je ne obsojam, takrat mi je žal, da je ne poznam, da ji ne morem pomagati. Z ropotanjem vlaka pozabim na stranske tire življenja. 

Kolca se mi, nekdo misli name. Da, tam daleč živi nekdo, ki ve, da še vedno zbiram znamke, značke, razglednice... Ta neznanec mi jih prinaša, kadar utegne. In utegne vedno takrat, kadar me ni doma. Le Astor ga prijazno sprejme, čeprav ne razlikuje, kdaj prinese denar, kdaj znamke. Ta neznanec je moj oče.

 Jaz sem zemlja, ti si tista zunanja sila, moj bog, ki me vrti okoli moje osi. Izžarevam energijo, moj radij vrtenja pa je vedno enak. Če ne bi bilo tebe, moj bog, bi kmalu postal sam svoja os.

Beethoven in jaz sediva skupaj za mizo ob skodelici vroče kave. Pogovarjava se o glasbi strojnic, brzostrelk, topov... Ob zadnjih požirkih ugotoviva, da ta električni rock sploh ni tako strašen.

 Dragi, ko boš prišel, bo vedno gorela rdeča luč. Samo zate, dragi. Potem se bova ljubila brezmejno vroče. Vedno rdeča, samo zate, dragi. In sedaj, ko sva tako daleč kot luna in sonce, komu sveti sedaj ta rdeča luč?

 Stojim ob železniških tirih in potujem z vlaki, ki vozijo z deset minutnim presledkom. Vagoni mi govorijo svoje zgodbe, skušam si jih vtisniti v spomin, danes bom zopet potoval, prav do Pariza se bom odpeljal, seveda, če ne bodo v Italiji štrajkali železničarji, če ne bo kdo v Švici ugrabil mojo kompozicijo in če bo imel "moj vlak" zamudo. Kadar je moj vlak točen, nikoli ne potujem, takrat nimam "denarja".

 Ali sem vredna, da jo zaradi mene prevaraš? Res nisi vredna, ženska, ampak jaz si tako želim nekoga. Nekoga, ki me ni vreden.

 Na moji levi strani se vali globoka reka, nad njo pa leti ptica skozi črn okvir, ki ga je Ramzes prvoaprilski pozabil na versajskem dvoru, ribe demonstrirajo svoje borilne veščine in kraljica civilizacija zateguje svoj svileni šal okoli mojega vratu. Prijetno je gledati umazano reko, zasmrajeno nebo, prijetno je, če te kdo tako čudovito davi in ti razpihuje dušo. Listje molči, molčim jaz in molčiš ti. Tišina žre moje meso, moje kosti. Žre jih počasi in čutim, da vse skupaj propada kot Eiffelov stolp sredi Pariza. Moja glava požira blato molka in samo nov bog me lahko reši.

 Rjast železen likalnik, preluknjan, uporaben le kot dekoracija, skriva moje kamenčke, moje popotne spomine. In kadar sem tako sam, ko hočem biti sam, takrat se igram s temi kamenčki in z njimi sestavljam mozaike.

 Odmevi, št. 3, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76

Na vrh strani


ODPRTO PISMO AVANTGARDI 3.A LETNIKA

 Dragi mi vsi!

Dobre volje sem. V zobu imam luknjo, prepih v ustih in malce mi smrdijo noge. Toda to vedno. Jaz sem popoln, vi ste drobtinčarji. Ne zamerite mi, če vas ne bom javno imenoval, ne da tega niste vredni, to bom napisal z nevidno pisavo, to bom povedal z glasom z malo višjo frekvenco, da ne bo nihče slišal, razen prizadetih. Sicer smo že itak vsi gluhi, tudi za stvari, ki jih dobro slišimo. Ne zamerite mi zaradi moje skromnosti in široke razprave o meni brez dlake na jeziku. Na vrsti ste vi, z vsemi dlačicami na glavi, med nogami in tistimi z vaših kosmatih duš. Tristo kosmatih, naj že enkrat začnem s stvarjo!

 Ti, no, ti s tistim avšastim imenom. Ne vem, zakaj si prva, a najbrž si to želiš. Tebe sem tudi najprej spoznal. Kaj naj napišem o tebi? Tehtati te ne morem, narisati tudi ne, ker nimam šestila pri roki, kipariti ne znam. Lahko pa ti dam cigareto, da jo na stranišču v miru in ob prijetnih dišavah pokadiš, pa drugič manj sladkorja v kavo, kajti mesečno perilo pride le enkrat na mesec, včasih pa sploh ne pride. Tudi frajer ni teniški lopar, ki si ga lahko prilastiš, sicer pa oprosti, ker nisem bil brezhiben in dosleden.

 Druga si ti, da, ti, moja bivša občudovalka, moja nikoli ljubljena pubertetnica. Ti dete neumno, ki vežeš svoj »špeh« na tanko nitko, da se ti ne bi prsi povesile. Bog ti daj srečo, pameti ti itak ne more dati. Neki drug bedak ti naj da kup otrok, da boš vsaj na zunaj normalen človek, če že v notranjosti nimaš vsega urejenega.

 Kaj pa ti tukaj, mlado dekle? Ne vem, če si res primerna za ta kraj, piješ nič, razen sokov, bar pa ni za takšne tipe, kot si ti. Zapomni si, da gredo športniki s kurami spat. Tudi desno roko imajo močnejšo kot levo. Sicer to zate ne velja, ker ti inteligenca tega ne dovoljuje, a vseeno malo poskrbi za svoje seksualne potrebe in vsaj malo popusti pri učenju, saj vidiš, kako smo majhni ob tebi.

 In sedaj ti, mamin sine. Veš, da te imam kar nekako rad. Res. Samo ne vsak dan, ker ni vsak dan nedelja, da lahko cel dan skačeš v pižami in se greš suženjstvo oziroma sužnja televizije. Drugače si v redu. Ko bi bil telesno vsaj toliko okre­ten, kot si pri možganski telovadbi, in ne bi pozabljal svo­jega prijatelja. / No, tega ti sploh ne zamerim./

 Majhni ljudje smo vedno glasni kajne? No, veseli me, da greš po mojih stopinjah, saj sem ti že postavil spomenik. Malo manj govori, odvadi se kadit in bodi zvest , pa ti bo lepo. Ne, saj Andreja res ni slaba po srcu, o kvaliteti mesa ne bi govoril, ker nisem mesar in sploh so je teletina podražila. Bog te požegnaj, da boš še malo zrasel.

Seveda, tebe sem dal na zadnje mesto, čeprav sodiš na prvo, ker si toliko pred nami s svojo vesoljsko frizuro, nenavadno akrobatiko in pri osvajanju in lomljenju ženskih src. Res škoda, da nisi tako popoln, da bi bil odličen. Sicer ti bo pa še kaj zraslo, samo gnoja naj ti nekdo potrosi.

 Sedaj pa ti, mlada kokljica. Ne, ne, saj ni tako hudo. Kajne, da ni? No, vidiš, življenje je lepše v dvoje. Midva že veva. Zato sem ti namenil to pesmico. Poslušaj: Everybody loves my baby, my baby loves nobody but me. Si zadovoljna?

 Sedaj pa ti, edina, ki imaš vozniški izpit, sicer za metlo, a vseeno. Z dioptrijo te imam rajši, ker te lažje vidim. Tudi tvoja ljubezen do glasbe me ne preseneča, saj veš, da nekoga moraš imeti rad, pa čeprav kamen. In kaj imaš ti? Polivinil?

 Veste, kdo izmed vas se bo prvi ločil? Da, to je tista plavolaska z okrasnim zobovjem, s polno zdravstveno knjižico bolezni in seveda z izvoljencem na študijskem dopustu in s pretirano ljubosumnostjo, sploh pa do bivših ljubimcev, ki pa jih najbrž ni malo. No, lep zakon in veliko otrok ti želim! Zahvaljevati se ti ni treba.

Tebe sem pustil za veliki finale. Nisi huda, kajne? Kaj bi bila, saj imaš poštenega fanta, imaš lepo obleko za velike denarje in veliko želja, včasih norih, drugič spet pametnih, a vedno izvirnih. To pri tebi resnično cenim. Častna beseda, res. Toda opozoril bi te, da preveč ljubezni škodi in da se zarečenega kruha hitro preobješ. Ne skrbi, ne boš se zredila, čeprav ti nekaj kilogramov mesa ne bi škodilo, pa čeprav v obliki najlažje stvarce na svetu.

 Malce ste začudeni, a ne, moji sošolci? Niste vedeli, da vas tako kritično ocenjujem. Zato raje požrite mojo kritiko, spustite vodo in hitro napišite nekaj za Odmeve, najboljše glasilo na svetu, najbolj napredno, najlepše, najcenejše in sploh naj, naj. Saj veste, o kom pisati, o meni, o moji popolni nepopolnosti. In na koncu se vsem omenjenim opravičujem, ker vas nisem vikal, kot se spodobi, in opozarjam vse tiste, ki niso omenjeni, da jih imam v svojem petletnem planu, vaš Goran

 Odmevi, maj 1975, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1974/75

Na vrh strani


ODMEV NA "ODMEVE"

 Med množico ciklostiranih, šapirografiranih in celo tiskanih listov, povezanih v glasila literarnih ali novinarskih krožkov, ki delujejo na šolah, je dober in odmeven list bolj redkost, a kadar le izide, je nedvomno razveseljiv in večje pozornosti vreden pojav. »Odmeve«, ki jih pišejo in urejujejo člani literarnega krožka na brežiški gimnaziji, bi nedvomno mogli šteti med boljše. Vsebina nedavno izšle majske številke nas prepriča o tem, in ker menimo, da je dobra, recimo na ravni dijaškega pisanja, posvečamo »Odmevom« nekaj več besed.

Že takoj na začetku, kjer je ponatisnjen odlomek iz Andričevega dela „Na Drini most", zvemo, da posvečajo brežiški gimnazijci to številko temu našemu odličnemu nobelovcu. Številka sicer hoče imeti literarne ambicije, saj jo do zadnje tretjine napolnjujejo literarni prispevki - pesmi in prozne skice. Pisci zajemajo snov iz vojnih spominov starejših in kajpak iz sveta in časa, v katerem živijo. Mladostna zagnanost, se pravi svet mladih, tu in tam kaj hitro dobi naličje petošolske črnoglednosti, kar se sicer redno dogaja tistim, ki zaidejo v „obvezen" konflikt v odnosih med seboj, starejšimi, v konflikt s tem „dolgočasnim in prekletim svetom". Mladi seveda ne bi bili mladi, ko ne bi znali tu in tam svojih mladostnih problemov obrniti na humoristično stran. Tako je na primer »Odprto pismo avantgardi 3.a letnika«, pod katerim je podpisan Goran. Zapis, prežet vseskozi s tako imenovanim petošolškim črnim humorjem, zasluži, da tu omenimo vsaj iztržek iz zadnjega odstavka. Goran pravi: »… požrite mojo kritiko ... in hitro napišite kaj za Odmeve, najboljše glasilo na svetu ...« Ni kaj reči, zdrava misel, le za njenega pravega očeta bralec ne zve nikjer v glasilu. Za anonimnostjo bolehajo pravzaprav kar vsi sestavki, tudi izdajatelji in uredniki niso nikjer omenjeni, to pa Odmevom prav gotovo zmanjšuje vrednost.

 J. JUST

Na vrh strani


HOROSKOP 

KOZOROG, 23. 12. - 20. 1.
Napredovanje v šoli in težave s starši. Daljna želja se ti bo izpolnila. Tudi profesor se lahko zmoti. Velika zabava prinese osvežitev. Sveža govedina je boljša. Jagode niso samo za želodec. Kjer je dim, je tudi ogenj. Zgoraj nekaj kuhajo.

VODNAR, 21. 1. - 19. 2.
Pokvarjene počitnice. S snegom se začne, na deževen dan pa konča. Profesor te bo poslal iz razreda, a se boš smejal. Denar, če ga ni, ni sveta vladar. Srce začne hitreje biti. Življenje je tudi lepo. Vojska ne bo prekrižala načrtov.

RIBI, 20.2. - 21. 3.
Zgodovina se ponavlja. Govorice o štorklji. Prijatelj še bolj zaplete stvar. Resnica pride z boleznijo. Zdravila ne pomagajo. Nekdo te opazuje. Poljubljaj se samo na WC-ju, sicer bo padel ukor. Ne piši imen po klopi, saj že vsi vedo.

OVEN, 22. 3. - 20. 4.
V šoli ne hodi bos, saj imamo čistilke. Pri telovadbi ne zadeneš. Žrtve natakni na roge in jih daj preparirati - za spomin. Nekateri so težko prebavljivi. Nemščina ti ne leži, morda bo z Angležinjo bolje. Brada ti že raste, a ne na pravem mestu.

BIK, 20. 4. - 21. 5.
Ljubezen je prehodna stvar. Preveč govorjenja škodi. Težave v šoli niso usodne. Odgovor najdeš nekje v globini narave. Nekdo te opravlja, zato dokaži, da nima prav. Voda še za čevelj ni dobra. Razrednik vse ve in vse vidi.

DVOJČKA, 22. 5. - 21. 6.
Nastradal boš v nesreči. Spomladi boš izbiral, našel pa ne boš. Hrepenenje bo neuslišano. Čas je, da spoznaš. Nekaj toplega lahko samo koristi. Nesporazum s hišnikom. Ravnatelj ti bo pomagal. Šilce koristi, seveda samo eno - za korajžo.

RAK, 22. 6. - 23. 7.
Šolski ples se bo usodno končal. Denar pade v blato. Nekdo te podzavestno kaznuje. Sošolec se izneveri. Na morju izredna priložnost. Ne obupuj pred koncem. Rože nekaj pomenijo, tudi ukradene. Prepih škodi, čeprav si še otročji.

LEV, 24. 7. - 23. 8.
Nikar ne pogrevaj stare juhe. Avtobus ni več zanimiv. Ugrizni, dokler je še vroče. Najbrž bo tekla kri. Profesor ni zaljubljen v tebe, najbrž si ti v njega. Nekdo te spotakne. Sorodstvo se bo povečalo, pripravi plenice. Najbrž začne rasti modrostni zob.

DEVICA, 24. 8. - 23. 9.
Vsi te razočarajo. V kinu se bo začelo, končalo pa na sodišču. Stara ljubezen še gori. Nekdo te ima v mislih. Garderobo bo treba povečati. Profesor nima srca, ampak redovalnico. Glasba te reši zadrege. Težave z očmi.

TEHTNICA, 24. 9. - 23. 10.
Majhen in debel mož veliko ve. V hribih bo prijetno. Težave pri biologiji. Odpri vrata, sneg se topi. Sonce je v megli. Nekdo bo potrkal, a ne bo pravi. Pazi, da z motorjem ne pregaziš tistega, ki ti gre na živce, pri tem lahko dobiš samo revmo.

ŠKORPIJON, 24. 10. - 22. 11.
Dimnikar prinese srečo. S kolesom ne prideš daleč. Platonska ljubezen do profesorja bo minila, ko dobiš prvi cvek. Nekdo te čaka za vogalom. Marela je dober izgovor. V dvoje na enem stolu je tesno, a prijetno. Po deveti uri ne hodi pred oči profov.

STRELEC, 23. 11. - 22. 12.
Pomeriš in zadeneš. Riba bo padla, a ne bo več nedolžna. Za to poskrbi prijatelj. Vesela družba in razbiti kozarci rodijo težave. Riba se poje brez kosti. Prižgana cigareta v šoli ni noben pogum. Dolgo spanje /v dvoje/ je luštno, a ne koristi lepoti. 

Odmevi, št. 1, december 1975, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76

Na vrh strani


SEDAJ  TO VEM

 "GORAN, umrla je! " Ležim na kavču in strmim v mamo, ki je vstopila v kuhinjo. Stisne me nekje globoko v telesu, zavrti se mi v glavi, stemni pred očmi. Vstanem, pograbim mamo za roko in skupaj se zgrudiva. Objeta sva si bliže, a kljub temu je ne znam potolažiti. Zazrem se v tla, tako siva, tako brezčutna. V oči mi silijo solze. Vidim spačene kristale solz in bolečo svetlobo žarnice. Drugega nišesar. Vse je prazno in obenem polno solz, prepolno svetlobe. Slišim mamino stokanje, čutim breme, bolečino. S težavo požrem slino, solze so ulijejo po obrazu. Ne obrišem jih, naj se posuše, naj sperejo resnico.

 Bojim se vstopiti v hišo, v katero sem vedno prihajal z veseljem na obrazu. Sedaj tu ni prostora za veselje, tu ni več prostora zame. Vendarle se znajdem v sobi. Strmim v njen obraz. Takšna je kot pred tednom dni, vendar mrtva! Ne norem verjeti, nočem verjeti svojim očem. Vsi okoli mene glasno jočejo. S težavo se upiram, hočem zatreti svoja čustva, hočem pokazati svojo zrelost, trdnost. Solze mi napolnijo oči, telo, srce.

 "Kaj ni lepa?" se oglasi nekdo. Seveda je lepa, lepa kot otrok. Smrt pa je kruta, grda, oh, sedaj šele vidim vso njeno lepoto in čutim krutost smrti. Ljudje počasi zapuščajo sobo. Vendar nisem niti za trenutek sam. Vedno več jih je. Solze se mi posušijo, novih ni več, ljudje pa še vedno tlačijo brezčutna tla in moje občutke. Zazrem se v drobno telo, v otroka v črnem. V roki tišči križ. Moj leseni križ, da, prav tisti, ki ni bil všeč nekaterim ljudem, in sem ga moral sneti. Opazujem bel obraz in zdi se mi, da vidim na ustnicah molitev. Seveda, stara mama je pri molitvi zaspala, sedaj pa moli in sanja nekaj lepega. Opazujem mrliško sobo, sobo žalosti. Saj sploh ni strašna. Polna je cvetja, zelenja… Seveda, stara mama ima rojstni dan, zato je vse polno rdečih nageljnov. A kaj delajo tukaj venci? Kdo je umrl? Neee, to ni res. Ni res! Ne more in ne sme biti res. Saj ni mrtva. Spi, rojstni dan ima. A zakaj potem ta žalost? Krepko me zazebe. Postanem realen, zopet zaslišim jok. Spregledam,se obrnem in grem ven, ne da bi kogarkoli pogledal. Ne zanimajo me ljudje, kaj bom z njimi. Naj še tako jokajo, nazaj je ne bo nihče priklical. Postane me sram svoje trdosrčnosti. Rad bi se zjokal kot otrok, povedal stari mami kaj lepega, ji prinesel sladoled, jo pobožal. Veliko bi rad naredil, vendar je že prepozno, stojim kakor kamen. In zakaj? Zaradi teh znanih ljudi, teh znanih neznancev, neznanih znancev. Sram me je in ne znam si pomagati. Ali res ne smem pokazati tega, kar čutim?

 Pripravljajo se, da bodo pritrdili pokrov na.krsto. Poslednjič gledam ta obraz. Vsrkavam ga z vsemi močmi. Mama prosi, naj še malo počakajo. Še vedno upa, da bo prišel moj oče. Upa že več let in sam ne vem, kje jemlje moč. Upa, ker je prepričana, da ji bo bolje, tako kot je upala njena mama, da bo na drugem svetu lepše. Stara mama je hotela videti mojega očeta. Še teden dni pred smrtjo je naročevala, naj pride. Ni ga dočakala. Tudi sedaj je ne bo videl. Morda pa le pride? Oh, moj oče! Kako je lahko tako krut, tako neprizadet. In vendar ga imam rad... Položili so pokrov. Kladivo neusmiljeno zabija. Težko mi je, zelo težko. Krsto odnesejo mimo mene. Zunaj je polno ljudi. Morda je le prišel, morda pa jo bo pospremil na zadnji poti? Gledam preko ljudi. Ne morem gledati v njih. Kakšni igralci so ljudje! So njihove solze res pristne? Ne, to so lažnivci, vsi so lažnivci. Sovražim jih, sovražim očeta, ker ni prišel na pogreb, sovražim in vendar ljubim. Stopam v sprevodu, hudo mi je, gledam v tla. Sovražim samega sebe, ker se pretvarjam, ker se delam odraslega, čeprav bi jokal, kričal kot ranjen otrok. Sovražim sebe, ker imam takega očeta, ker je oče tako hudičevo ponosen. Čas hitro teče. Zdi so mi, da sem na dirkah. Ljudje tako čudno hitijo. Zakaj jo hočete pokopati? Zakaj prav njo? Solze zalijejo moj obraz. Vzamem robec in si jih obrišem. Najbrž me ni nihče videl. Laže mi je.

 Stojim ob jami. V njej je krsta, na njej nekaj zemlje in polno cvetja. Vsi sorodniki so že odšli. Grobarja se pripravljata, da zasujeta. Hladen opazujem vse to. Kot da v krsti ni nekdo, ki ga imam rad. Grobarja začneta metati zemljo. Ulijejo se mi solze. Jočem, tokrat glasno. Jočem kot otrok, nihče me ne sliši. Morda me bo slišala stara mama. Kar naj sliši, naj sliši svojega vnuka. Slabo mi postaja. Grobarja sta neusmiljena. Mečeta prekleto zemljo. Ne morem več gledati. Zaprem oči in še glasneje zajočem, iz vsega srca. Za hrbtom zaslišim glas. Počasi se umirim. Potem se še enkrat zagledam v kruto, požrešno zemljo. Obrišem solze in stečem s pokopališča. Bratranec me dohiti in molče nadaljujeva vsak s svojimi mislimi.

 Sedaj, ko dobro vem, da stare mame ni več, spoznavam, koliko mi je pomenila. Vsakokrat, ko si obesim tisti leseni križ, se za trenutek spomnim nanjo. Vidim jo pred očmi, čutim jo ob sebi. Res, zelo rad jo imam. Sedaj to vem.

 Odmevi, maj 1975, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1974/75

Na vrh strani


OSVAJANJE

 Kje so meje moje norosti? Kaj mi je sploh treba tega, kaj sploh rinem vate? Sam vem, da nikjer ne piše, da moram narediti še eno neumnost. Res, vse to vem, a še vedno se plazim okoli tebe.

Sedaj sva si že zelo blizu, tako blizu, da si lahko podava roke, da zarinem svoje prste v tvojo dlan. Blizu sva si, a šele takrat, ko te bom osvojil, bom srečen. Šele takrat se bom zavedel vsega hudega trpljenja in lepega s svoje osvajalne poti. Res si težko dostopna, niso bile zlagane tiste besede o tebi. Sedaj čutim njih težo in vedno bolj me pritiskajo k tlom. Čisto ob meni si, vendar je tvoja duša zavita v meglo. Zakaj? Zakaj se ne razkriješ in mi ne pokažeš pravega obraza? Zelo rad bi te videl čisto naravnost, čisto odkrito. Nikar se ne skrivaj, še prekmalu te bom spoznal. Morda še preveč. Raje se predaj in ne delaj scen iz papirja, snemi masko z obraza. Dobro veš, da bom šel do konca, da ne bom klonil. Morda sem neumen, ker te hočem osvojiti, a verjemi, ti si mi sedaj edini cilj. Samo tebe imam v mislih, samo tebe želim. Tvegal bom vse, ne bom odnehal. Tveganje je pol uspeha. Morda bom pa le uspel, da boš odgnala megleno zaveso in se mi predala. Komaj čakam trenutek, ko bom srečen in potešen obležal na grebenu tvojega telesa. Vem, da bo tako. Ti se boš ovila v sramežljivo meglo. Težko ti bo, vem, da ti bo resnično težko. Takrat boš vedela, da si premagana, da pripadaš meni. Oh, kako neskončno srečen bom takrat. Potem pa boš ti s tisto čudno nadnaravno močjo poklicala temne oblake, svoje vojake, in moral bom bežati pred to vojsko. Ali bo res tako? Bom res moral bežati? Ah, zakaj sedaj premišljujem o posledicah, ko pa še nisem na cilju. Bolje bo, da grem dalje, da ne bom ostal kar pri tvojem vznožju. Človek vedno nekam hiti. Kaj ni to že nekdo napisal? Seveda, same neumnosti mi gredo po glavi. Saj res, kaj če bi te malo podkupil? Naj ti naberem rož in ti jih prinesem? Boš potem bolj dostopna? Pravzaprav si sama velika, prelepa roža. Velik cvetlični vrt si in jaz bi najbrž moral biti kravica, ki se pase v njem. Vendar je v tvojem vrtu tudi trnje in za vsak cvet potočiš kapljo krvi. Zato pa si tako dragocena, tako ljuba. In zato ne bom klonil. In ti me boš obdarila. Dala mi boš cvet iz svojega vrta. Dala mi boš prečudovito narciso. In potem bo narcisa ovenela. Naj jo takrat vržem? Ne, nikar mi ne dajaj narcise. Ne bom je vzel. Če jo vzamem, vzamem tebe. In ti ne boš več ti. Manjkal ti bo morda najlepši delček. Veliko lepša si z vsemi cvetovi v vrtu. Saj veš, vsega je nekoč konec. Tudi tvojih rož ne bo več. Takrat se boš ogrnila s temnim plaščem in se zaprla vase. Vem, da bo tako. Zato te prosim, odkrij se mi v vsej svoji lepoti. Sleci umazano obleko, megleno tančico in se mi pokorno spusti k nogam. Pa čeprav za trenutek. A ne zato, da bi te izkoriščal, ampak zato, da bi te branil. Daj mi vsaj malo spoštovanja, da mi poplačaš trud in odpovedovanje. Res sem si to zaslužil, res, moja lepotica. Šel bom do konca in zato je potrebno plačilo, nagrada po delu. Daj mi nekaj za spomin. Nikar mi tega ne odreci. Razgali se pred mano in tako te bom nosil v srcu vse življenje. Daj, snemi že enkrat masko. Pust je mimo. Dovolj mi je tega. Hočem te dobiti, dobiti, dobiti ...

In tako sem ves omamljen in bolan »primarširal« na Golico. Pozdravljale so me narcise. Zarežal sem se na ves glas, sonce je posijalo skozi meglo in obogaten z žigom sem stekel v dolino.

Odmevi, št. 1, december 1975, glasilo gimnazije Brežice, šolsko leto 1975/76 in v reviji Posavska srečanja, številka 1 (maj 1977)

Na vrh strani


OSAMLJEN
V pričakovanju novega leta

»Samo očetu še prinesem kosilo. Malo počakaj,« ji je vsej zasopli uspelo povedati in že je stekla nazaj po stopnicah. Prestopal se je z noge na nogo, pogledoval proti nebu, poslušal ropotanje posode in preklinjal hladno vreme. Bilo je Silvestrovo in sneg je narahlo prekril travo in pobelil drevje.

Čez nekaj trenutkov se je pojavila na vratih; še zmerom je bila oblečena v ponošeno jutranjo haljo, predpasnik je držala v roki. Lase je imela z ruto povezane v čop, kar je bil očiten znak, da se še ni uspela urediti.

»Kako si?« je dahnil oblak vročega zraka proti njej.
»Dobro, samo malo predolgo sem spala. Zato pa moram sedaj tako hiteti.«
»Vidim, da si pridna punčka. Torej dobiš zvečer avto za nagrado. Saj veš, da ne moreva drugače na silvestrovanje. Grosuplje je daleč.«
»Seveda. Sicer pa sem ga celo dopoldne prala, da se sveti kot nov. Stara bosta itak ostala kar doma.«
»Torej greš tokrat z mano, ali si se odločila kako drugače?«
»Bom še premislila.«
»In kdaj si boš na jasnem?«
»Še letos.«

Razjezilo ga je, da se tako obotavlja. Lahko bi se že odločila. Vedel je, da med njima ni vse v redu, zato ni drezal dalje vanjo. Bil je odvisen od nje, saj je bila edina, ki mu je obljubila, da ga odpelje v Grosuplje, in tega se je tudi zavedal.

»V redu. Ko boš voljna, se oglasi pri meni. Upam, da se do takrat tudi jaz ne premislim.«

 Odšel je s počasnimi koraki po zamrznjeni cesti. Pred sabo ni imel nobenega cilja. Hodil je po cestah in opazoval ponoreli svet. Novoletni živžav ga ni vznemirjal. Bil je del njega, a vendar tako drugačen kot vsi ti novoletno razpoloženi ljudje. Vsi okrog njega so skušali dohiteti čas, on pa ga je imel na pretek. Bil je miren, sproščen. Srečeval je ljudi z velikimi paketi in začutil je neizmerno željo, da bi tudi on koga obdaril. Odločil se je, da bo kupil darilo. Stopil je v trgovino, kjer je kar mrgolelo ljudi in kičastih okraskov. S pogledi je iskal po policah. Nazadnje, ko je prehodil že celo trgovino, se je odločil za foto album. Ta se mu je zdel še edini primeren. Sklenil je, da ga bo podaril njej v spomin na vse trpljenje, ki ga je imela zaradi njega. Dal ji ga bo, pa naj gre potem kamorkoli. On bo ta večer preživel s starimi sošolci, ki mu jih je vedno metala pod nos. Dobro je vedel, da bodo vsi pripeljali svoja dekleta, a ga to ni prav nič vznemirjalo. Novoletna zabava se mu je zdela zanimiva tudi brez žensk. Sicer pa je bil žensk že rahlo sit.

 Prisopihal je domov in pozdravila ga je nezakurjena soba. Preklinjal je starše, ki so odšli silvestrovat k teti in stricu v Bohinj. Hotel je prižgati peč, a je opazil, da ni več olja. Stekel je v klet in prinesel kanto z oljem. Pri zlivanju pa je bil neroden in je del olja zlil za peč.

Soba se je počasi ogrela. Pred njim so bile še tri ure. Vedel je, da je pred osmo ne bo. Našel je nekaj starega ovojnega papirja in zavil album vanj. Se prej pa je vložil v album svojo fotografijo, brez novoletnih želja in brez ljubezenskega sporočila. Nato je legel in nemo strmel v strop. Čas je počasi tekel, zato je vključil radio. Začel je hreščati in moral ga je nekajkrat udariti, da je spravil spodoben glas iz njega. Ko pa je začel tuliti in je bilo vse udarjanje zaman, ga je jezen izključil.

 Spomnil se je, da je v trgovini zapravil zadnji denar in postalo mu je žal.

»Morda pa ga sploh ne bo hotela,« mu je rojilo po glavi. Vedel je, da ne more biti brez denarja. Vzel je kuhinjski nož in stresel drobiž iz hranilnika. Na tla so prileteli samo kovanci po deset in petdeset par. Spoznal je, da je nesmiselno brskati po hranilniku in da se bo pač moral nekako znajti brez denarja.

Kazalec na uri se je leno pomikal proti osmi. V omari je našel škatlo keksov in začel jih je jesti. V sebi je čutil praznino. Zlagoma je tema napolnila sobo. Prižgal je luč in še enkrat preklel očeta, ki je odpeljal avto.

Prisluhnil je šumom zunaj, skušal je prepoznati zvok avtomobilskega motorja. Vendar je bilo zavijanje vetra edini glas, ki je paral to grozno tišino.

Zunaj je zaropotalo. Skočil je k oknu in med snežinkami je opazil soseda, ki je z avtom zadel v kanto za smeti. Privoščil mu je. Vsi sosedje so ga namreč imeli za hipija in so ga čudno gledali. Nihče ga ni razumel. Vsi so bili mladi in so imeli majhne otroke. Kljub temu pa so bili zanj nedostopni. Edini, s katerim se je razumel, so bili otroci. Z njimi se je včasih poigral, jim pustil, da so ga obrali za kakšno lučko, in le z njimi je spregovoril kakšno besedo. Zato so ga otroci na cesti že na daleč pozdravljali, medtem ko so njihovi starši obračali glave stran od njega. Včasih se jim je skušal približati, a so se ogradili z nedostopnostjo. Pozneje ni nikoli poskušal preskočiti tega nevidnega zidu, ki so ga postavili okrog sebe. Ni jih razumel, kot niso oni razumeli njega, in ni jim zameril. Bili so blizu, a vendar hudičevo daleč vsaksebi.

 Ura je bila že pol devetih, nje pa še vedno ni bilo. Bil je že pošteno nestrpen. Ugasnil je luč in sedel pred okno ter opazoval ples snežink v svetlobi cestne svetilke.

»Pozno je že,« je zašepetal v bolečo samoto.

Vedno je bila prazna. Res je tudi on zamujal. Kljub temu da je ves popoldan čakal na zmenek, je zvečer redno zamujal. In tudi kadar je prišel z zamudo, je moral še vedno čakati. Nikoli ni bila dokončno pripravljena.

»Sedaj najbrž še premišljuje, kam naj gre. Gotovo si še ni čisto na jasnem,« jo je skušal opravičiti in začel razmišljati o sebi in o njej. V mislih se je vrnil nazaj.

Takrat, v začetku, je bil nekaj časa čisto nor nanjo. Potem je prišla matura in izginil je brez sledu. Cele počitnice je preživel na morju. Enkrat ji je celo poslal razglednico. Spoznaval je ljudi, kraje, običaje, zato je niti ni pogrešal. Nastopila je jesen in oba sta odšla v Ljubljano. Hotel jo je obiskati, a ni nikoli našel časa za to. Nekoč, ko sta s prijateljem zalivala rojstni dan, ga je pot zanesla tudi v slaščičarno. Tu se je nameraval malo okrepčati s slaščicami. Bil je močno okajen, z nogami se je zapletal in ni se mogel več nadzorovati. Zagledal jo je v ogledalu. Ni ga takoj opazila. Ko se je zadrl, pa se je obrnila in ga prepoznala. Slaščičar mu je prinesel torte na mizo. Ona mu je sedela nasproti. Ni vedel, ali naj se ji približa. Prijatelj, ki je srečal znanca, ga je pustil samega in je odšel z znancem naprej popivat. Trudil se je s torto, ker je vedel, da ni več priseben, in se je hotel strezniti. Nenadoma mu je postalo slabo in pobruhal je vso slaščičarno. Slaščičar ga je začel zmerjati in ga hotel pretepsti. K njemu je stopila ona, ga prijela pod pazduho in ga odpeljala na zrak. Vodila ga je po parku, dokler ni vsa utrujena zavila v svojo sobo. Tu je takoj zaspal. Drugi dan se je opravičil za vse. Za prejšnji dan in za vse ostale dneve poletja. Oprostila mu je in spoznal je, do ga ima še vedno rada. Sklenil je, da ji bo povrnil in do se bo poskušal znova zbližati z njo. Kasneje je šel res večkrat kam z njo; povabil jo je tudi na praznovanje rojstnega dne. Tu pa se je ponovila tista pesem, ki ga je spremljala povsod. Bilo je kot v starih dobrih časih. Pripeljal jo je no zabavo in potem čisto pozabil nanjo. Posvetil se je le svojim prijateljem in pijači. Ko je bilo vsega konec, jo je poiskal in pospremil. Vso pot je jokala, zato ji je obljubil, do se bo spremenil.

 Iz premišljevanja so ga predramili koraki na stopnicah. Prisluhnil jim je. Kmalu so utihnili, slišal se je le tlesk vrat in nastopila je spet neskončna tišina. Skušal se je zbrati. Pogledal je na uro. Bila je devet. Torej je bil pol ure zamaknjen v te snežinke in v pol ure je v mislih preživel skoraj celo leto. Skušal je ugotoviti, zakaj sploh razmišlja o tem. Spomnil se je, da je še vedno sam in pomislil, do je sploh ne bo. Torej ga je izigrala. Zadnji avtobus je odpeljal. Prižgal je luč, spustil rolete in vzel steklenico ruma iz omare. Natočil si je kozarec in ga na dušek spil. Oči so se mu orosile. Globoko je zajel zrak in planil na kekse.

 »Torej bom sam v tej prekleti sobi. Sam s svojo bolno domišljijo in norim zaupanjem v ljudi, ki me ne bodo nikoli pustili na cedilu,« mu je razbijalo v glavi. Bal se je samote, zato je tudi vedno bežal v družbo. V družbi je najlaže pozabil nase in na svoje težave.

 »Sam, sam... Čisto sam na Silvestrovo. Ne, to ni mogoče. To ni res. Kar delaš za novo leto, to boš počel vse leto.«

Vse te grozne misli so ga preganjale. Skušal se je zbrati. Hotel je misliti nanjo, na vse lepe stvari, ki jih je preživel z njo. Vendar se mu kaj več, kot to, da je spregovoril njeno ime, ni posrečilo. Grozne misli so se vedno znova vračale in ni jih mogel več odgnati. Dvignil je steklenico na ustnice in pil. Pil je požrešno.

V steklenici je ostalo le še malo ruma. Postalo mu je toplo in čutil je olajšanje. Zaslišal je glasove. Stekel je v predsobo in naletel na svojo podobo v ogledalu. Začel je govoriti sam s sabo. Rum se je že naselil v vseh celicah njegovega telesa. Sprva je govoril normalno, potem čedalje glasneje, dokler ni začel kričati. Drl se je na podobo v ogledalu. Ustrašil se je svojega glasu in udaril je z roko po omari.

 »Na, prasec, na,« je zavpil in z roko treščil v ogledalo, da se je razletelo no koščke. Iz roke se mu je pocedila kri. Umiril se je, stopil v sobo, prevrnil mizo, tako da je rum stekel iz steklenice. Zunaj se je slišalo pokanje petard. Odprl je okno. Zdelo se mu je, kot da ga nekaj potiska k tlom. Hotel je zakričati, a iz napol odprtih ustnic ni prišel noben glas. Počasi je spolzel ob steni navzdol. Snežinke so padale nanj, s krvavo roko je zagrabil darilo in v polsnu je zamrmral: »Živijo, novo leto!«

***************************************************************************************************************************

G. R. - Pismo dedku Mrazu literarno ni dovolj izrazito, da bi ga bilo mogoče objaviti. Nasprotno pa je pričujoča zgodba, ki ste ji dali naslov »V pričakovanju novega leta«, a sem jo jaz preimenoval, motivno in doživljajsko dovolj prepričljiva in neposredna, da pritegne bralčevo pozornost. Pristaviti pa moram, da je marsikaj v njej podano premalo izčrpno - to velja zlasti za odnos med junakom zgodbe in njegovim dekletom - in tudi čustvena plat dogajanja je preveč zanemarjena. Za vzpostavitev čimbolj dinamičnega vzdušja v zgodbi bi namreč morali bolj poudariti in osvetliti junakov čustveni svet, saj bi tako zunanje dogajanje dobilo tisto dopolnitev, ki je potrebna za izoblikovanje učinkovite in sugestivne pripovedi.

 Literarni urednik                              

Objavljeno v reviji Antena, 19. maja 1977 (št. 20)

Na vrh strani


PISMO DEDKU MRAZU

 Dragi dedek Mraz!

 Naj se ti najprej predstavim. Jaz sem Matjažek in hodim v drugi razred. V šoli sem odličen in tudi vedenje imam vzorno. Uči me tovarišica Marija. Imam jo zelo rad. Je zelo suha in lepa. Tudi ona nas ima zelo rada, če smo pridni. Zato se v šoli vsi pridno učimo in nam je zelo lepo.

Vendar ti jaz ne pišem zaradi šole, ampak zaradi moje mamice. Ona je najboljša mamica na svetu. Ima me zelo rada. Jaz in mamica nimava očka. Zato te dragi dedek Mraz prosim, da ga nama pošlješ. Mamica pravi, da je moj očka v Nemčiji. Jaz pa vem, da ni, ker je bil moj očka za Miklavža pri meni in mi je prinesel veliko čokolado in knjigo Mladi vedež. Mojemu očku je ime Janez in je zelo velik in lep. Nosi moderne obleke in ima brke, ki pikajo. Ima tudi lep športen avto. Mamica pravi, da se bo nekoč vrnil, da pa sedaj služi denar za naju. Potem nama bo kupil avto in nama postavil hišo. Moja mamica se najbrž heca, saj mi je očka povedal, da ima hišo, njegov avto pa je sploh perfekten. Res je dober, ta moj očka, saj bo tudi meni zgradil hišo. Midva z mamico komaj čakava, da se vrne za vedno k nama. Zato te dragi dedek Mraz prosim, da mi izpolniš mojo največjo željo na svetu. Namesto novoletnih daril pripelji mojega očka. Tako se bomo imeli vsi lepo in nikomur ne bo dolgčas. Veš nama z mamico je vedno dolgčas, saj sva tako sama. Tudi očku je dolgčas, zato je tudi prišel k meni. Rekel mi jo tudi, da tega ne smem povedati mamici, saj je to velika skrivnost. Moral sem mu dati častno pionirsko. Moja mamica je včasih zelo čudna. Kadar gledava kakšen film na televiziji se kar zjoče. Vedno jo vprašam, zakaj joka. Potem me ona vzame v naročje in se še meni ulijejo solze. Nato jokava, dokler jaz ne zaspim. Kadar jokava vedno spim brez mojega medveda Janeza, ker mi ga mamica pozabi prinesti. Zato sem drugo jutro žalosten. Nikoli pa mi moja mamica ne pove, zakaj joka. Jaz še ne znam dobro brati in ne vem, kaj se na televiziji pogovarjajo. Najbrž pa joka zato, ker je žalosten film. Nekaj sem ti pozabil povedati. Danes sem se skoraj zarekel. Veš, z mamico sva kupovala plašče, najprej zame, potem pa še za njo. Jaz sem hotel, da ga kupiva še za očka. Mamica pa je rekla, da ga očka že ima. A jaz vem, da ga nima, saj je bil zadnjič v bundi. Hotel sem ji povedati, a sem se le spomnil, da sem mu dal častno besedo. Zato sem se moral ugrizniti v jezik. Tako je moj ubogi očka ostal brez toplega plašča.

Dragi dedek Mraz sedaj bom končal. Najbrž že veš, kaj si želim za Novo leto. Za vsak slučaj ti vseeno še enkrat povem. Najlepše te prosim, da pripelješ mojega očka. To bo moje najlepše darilo, osrečil pa boš tudi mamico. Če boš to izpolnil, ti obljubim, da bom še bolj priden in se bom še bolj učil. Res ti bi rad še veliko napisal, a moram končati, ker bo kmalu prišla moja mamica. Oprosti vsem napakam, ker še ne znam dobro pisati. Upam, da boš pošto dobil in da bo vse v redu.

Lepe pozdrave ti pošilja tvoj ljubi

 Matjažek

Na vrh strani


ZMAGALA JE LJUBEZEN

 Ravno sem rezal meso za mojega ljubljenčka. Rolf je nežno rinil svoj vlažen smrček proti meni. Nenadoma se je oglasil zvonec. Rolf je zalajal in se zagnal proti vratom. Pomiril sem ga in sam odšel proti vhodu.

-Zdravo.
-Bog, malo pozen si. Stopi naprej!
-Zelo se mi mudi. Prišel sem mimogrede, po mleko grem.
-Prav, če nočeš... Ti, a si bil v soboto na Veliki planini?
-Bil. Ravno zato sem prišel.
-A je bila cela klapa? Najbrž me niste pogrešali. Moral sem peljati mamo na pokopališče. In sploh se mi ni ljubilo. Že tako in tako se samo nalivamo. Potem pa je tu še Bojana. Saj veš, enkrat se napijem jaz, drugič ona. Tako je vedno prepir.
-Ja, saj zaradi...
-Jaz osebno sem se odločil, da prekinem.
-Z Bojano?
-Ne, s pijančevanjem. Drago je, pa še nevarno povrhu. Najbrž še nisi pozabil, kako je bili zadnjič. Vodka, slivovka, cesta, avtomobili in modra luč, tu-tuu. Res sva se dobro izmazala. No, sedaj pa že lahko poveš, kako je bilo! Saj veš, zopet malo fantaziram. Tokrat res nisem šel z vami, drugič pa ne bom vzdržal. Družba pač. No, kako ste se imeli?
-Tako... vsak po svoje.
-Pa ti, tokrat si bil brez avtomobila in si ga lahko pil.
-Ja, prav zato...
-Daj no, boš rekel, da nisi bil fajhten.
-Bil in zato se je vse skupaj zgodilo.
-A so vas dobili policaji?
-Ne to, ampak...
-Daj, nehaj že mečkati. Povej, kako je bilo!
-Bojan, a te lahko nekaj vprašam?
-Mene?! Vedno sem ti na razpolago.
-Resno mislim. Vidim, da si dobre volje, a sedaj mislim hudičevo resno.
-Ja, sem že opazil. Dobro, vprašaj že enkrat.
-Sta vidva... a sta vidva z ... Mislim, če misliš resno z Bojano?
-Kaj pa sedaj to, kaj ti pa je?
-Nič, samo vprašam.
-Ali te res zanima. Si se pa res zresnil.
-Dolžan si mi odgovor.
-Dobro, če že vztrajaš. Sicer niti sam ne vem. Najbrž pa ni med nama nič posebnega in kot veš, tudi ni edina, s katero se trenutno ukvarjam. A si zadovoljen?
-Ja, malo laže mi je.
-No, sedaj pa že enkrat povej, kaj se je zgodilo!
-Najbrž bo najbolje, da ti takoj povem.
-Komaj čakam.
-Veš, bil sem ...cel večer...na Velki ...z njo.
-S kom?
-Z njo. S tvojo punco.
-In?
-Kaj nisi nič jezen? Prišel sem ti povedati kot prijatelju. Sicer ti bo še Bojana povedala.
-Dobro in zakaj mi ti vse to praviš?
-Saj sva prijatelja, a ne?
-Sva in kaj potem.
-Meni se je zdelo...
-Nehaj! Ti si zame velik norec.
-Ker sem bil z njo?
-Ne. Zato, ker prideš in se mi opravičuješ. Hudo te je moralo prizadeti.
-Kot kolega sem menil, da sem ti dolžan povedati. Bolje da zveš iz mojih ust, kot pa iz drugih.
-Jaz na tvojem mestu tega ne bi storil. Saj nisi ti kriv. Kriva je le ona. Ona je edina, ki bi se morala upreti. Res si neumen, ker se mi izpoveduješ.
-No, mislil sem...
-Veš kaj, jaz hodim z njo, ne pa s tabo. Ona bi mi morala biti zvesta, ne pa ti. Zaradi mene lahko ti počneš, kar te je volja.
-In če začnem jaz...
-Pravim ti, ti počneš, kar te je volja.
-Torej ti kriviš njo. Vendar sem jaz prav tako kriv kot ona.
-Ja po tvoji logiki. Zame pa je kriva edino ona. Zato se lahko jezim le nanjo, ne pa nate. Veš, če bi jaz tebi speljal žensko, me ne bi nikoli videl pred svojim pragom z opravičilom na ustih. Res, to je le moja in njena stvar. Zame tretji ne obstaja, razumeš. Seveda je to tudi njena in tvoja stvar, a tu nikar ne mešaj mene.
-Mislil sem, da bi lahko uredil, tako da bi bilo za vse tri dobro.
-Morda, a ne na ta način. Jaz z njo, vidva pa med sabo. Midva nimava kaj urejevati. Zame ti ne obstajaš.
-Že,...
-Nič že. Tako je edino pravilno. Menda se ne bojiš, da ji bom kaj storil. Nikar se ne boj. Jaz imam svoje metode. Fizično obračunavanje je preveč primitivno.
-Saj ni ona nič kriva, res. Malo sem bil pijan in tako.
-Dobro, dobro. Nikar se ne opravičuj. Kar je bilo, je bilo.
-Ne bi rad, da bi zaradi mene nastradala. Prav zares.
-Pa se ja ne bojiš zanjo. A ti je res toliko do nje? Veš jaz nimam nič proti tebi.
-A nisi jezen?
-Ne.
-Res nisi?
-In zakaj naj bi bil?

Balkonska vrata so se odprla in pokazala sta se Rolf in mama.

-Bojan večerja!.
-Ja,saj pridem.
Rolf je zacvilil in opazil sem zadrego na obsijanem Aleševem obrazu. Torej mu ni vseeno. Tudi meni ni. A tokrat bom igral dalje. Moram, kajti prevečkrat sem okusil slast poraza. Tokrat je na vrsti on, hinavec prekleti. Že vidim, kako bi jo rad speljal in pri tem ohranil čiste roke, kača. Ne, tokrat pa ne!.
Vrata so se zaprla in ostala sva sama v temi.
-No, si končal?
-Sem, če ti tako hočeš.
-Ne zaradi mene. Zaradi mame moram, drugače bo spet tečnarila. Pa še jetrca so za večerjo.
-Prav, ampak res nisi jezen?
-Ne, če ti pravim. Zaradi mene bodi kar brez skrbi. Nikar si ničesar ne očitaj.
-Si pa res čuden.
-Adijo Aleš.
-Zdravo. …. 

Po neprespani noči sem ure in ure blodil po ulicah, tako da so me noge že pošteno bolele. Sam sebi sem bil odveč in želel sem vse skupaj pozabiti. Toda bolj ko sem se trudil, bolj sem jo imel pred očmi. Pred mano so se vrstili prizori objemanja, poljubljanja... Enkrat z mano, drugič spet z njim. Sliki je sledila nova slika, še hujša kot prejšnja. Bil sem v začaranem krogu in nisem znal ven iz njega.

Utrujen sem v vsakem fantu spoznal Aleša, vsako dekle pa je bilo Bojana. In ti Aleši in Bojane so me preganjali po celem mestu, kričali name ter me obmetavali s kamenjem. Jaz pa sem hitel iz ulice v ulico, toda vedno so mi bili na sledi. Končno sem od utrujenosti zbežal proti domu.

-Ja Rolf, saj sem tvoj. No, sedi Rolf. Priden, priden. No, no, saj sem ...
-Bojan vstopi! Obisk imaš in kje sploh hodiš toliko časa. Bojana te čaka že celo uro.
-Ooo, ali res?
-V tvoji sobi je.

In kaj sedaj? Naj vstopim, kaj naj rečem. Še vedno jo imam rad. To sem spoznal danes. Kljub vsemu. Vendar neee, ne smem ji tega pokazati. Za nobeno ceno ne. Ne sme niti malo opaziti, da me je prizadela.

-Bog!
-Zdravo Bojan, pozen si.
-Kaj hočeš. Družba, ženske, pijača itd. Saj sama dobro veš.
-Bojan...
-Ja. A si morda jezna, ker me ni bilo v soboto. Res nisem utegnil.
-Bojan, ne opravičuj se. Dobro veš, zakaj sem prišla.
-Zakaj si prišla? Seveda vem. Malo bova poklepetala, za kino sva prepozna, za ples pa nimava denarja.
-Bojan, zakaj se pretvarjaš? Aleš mi je telefoniral. Pravi, da že vse veš.
-Kaj vem? Jaz nič ne vem. Aleš je bil res pri meni...
-In ti je vse povedal.
-Kaj bi mi pa moral povedati?
-Bojan, prosim.
-Kaj prosiš? Če želiš, kaj povedati, izvoli. Mikrofon je tvoj.
-Bojan, nehaj. Vse veš in nima smisla ponavljati.
-Sedaj mi je pa vsega dovolj. Lahko ti je že enkrat jasno. Ničesar ne vem in nikoli nisem ničesar zvedel, še najmanj od Aleša.
-Torej je končano...
-Kakor odločiš. Ti imaš besedo. Lahko končaš ali pa nadaljujeva s pogovorom.
-Prav, naj bo. Sicer že itak veš.
-Madona, zadnjič ti pravim, da ničesar, razumeš, ničesar ne vem. Sedaj pa kakor hočeš.
-No, če že hočeš slišati od mene. Bila sem z Alešem.
-A je bilo prijetno? Je boljši...
-Nehaj! Rada bi se pogovorila.
-No, kar izvoli. Samo govori.
-In kaj praviš ti na to.
-Zaenkrat ne dajem izjav. Komentar bo sledil na koncu tvojega izvajanja. Kar nadaljuj.
-Torej, kot vidim, je tebi vseeno. Da, saj tebi je bilo vedno vseeno, vedno si bil takšen. Ne, saj nima smisla.
-Da meni je vseeno. Meni se fučka, razumeš.
-In vedno se ti je fučkalo. Nikoli nisi našel lepe besede zame. Nikoli nisi rekel, da me imaš rad. Sedaj vem. Sovražil si me. Dobro. Tudi jaz sem lahko takšna. Sedaj vidim, kakšen si, čeprav to že dolgo vem in sedaj te sovražim še bolj kot kdajkoli prej. Sovražim te, razumeš ti kamen neomajani. Zaradi tega sem te tudi prevarala. Dala sem ti povod, ker vidim, da sam nimaš toliko moči, da bi sam končal. Daj končaj, sicer bom jaz. Prekini že enkrat to brezsmiselno zvezo. Zakaj sploh še hodiva skupaj, ko pa je med nama samo sovraštvo?
-Bojana, ne nori. Meni je vseeno. Kolikokrat sem ti že rekel, da imam lahko sto takih Bojan kot si ti. Meni je resnično vseeno. Lahko tudi končava, če ti tako želiš.
-Dobro, končajva. Toda zapomni si, da jaz nikoli zate nisem obstajala in nikoli ne bom. Torej zbogom neznanec, tokrat za vedno.
-No, no. Lepo brez jeze in brez sprenevedanja. Ti boš ostala lepo pri meni, ker sama tako želiš, čeprav se obratno izražaš. Res nisem nikoli rekel: "Rad te imam," in tega tudi ne nameravam. Kajti preveč sem pretrpel, da bi lahko razdajal svoja čustva drugim. Niso jih vredni. Tudi ti ne. Morda te imam rad, morda te sovražim. Tega ne boš nikoli zvedela. Ti vzemi moje obnašanje kakor tebi drago. Sedaj pa pustiva vse te neumnosti in pozabiva to tvojo avanturo, kot da je nikoli ni bilo.
-Ti skrbiš le zase, jaz tebi nisem mar, saj sploh ne počakaš na moje mnenje. Ti odločaš, jaz pa naj izvršujem, kaj?
-Jaz sem samo povedal svoje stališče. Zadnjo besedo prepuščam tebi. Sama odloči ali nadaljujeva ali končava.
-Nadaljujva, ampak....
-Nič ampak. Edini, ki bi lahko postavljal pogoje, sem jaz. Torej brez vsakršnih pogojev in omejevanj osebne svobode.
-Ampak, če želiš ti samo maševanje, raje takoj končajva. Škoda odlašati to, kar je že danes odločeno.
-Končaš lahko tudi ti, kadarkoli želiš. Nihče te ne sili, nihče te ne obvezuje. Lahko končava jutri, čez mesec, leto. Nikar pa ne misli, da bo trajalo večno, da bi se morda celo poročila.
-Niti najmanj. Preveč dobro te poznam. Zato pa raje sedaj povej, kaj nameravaš.
-Kar nameravam sedaj sem že jasno povedal. Ne morem pa govoriti o stvareh, ki jih bom storil jutri. Tega ne moreš zahtevati. Nekoč bova končala in to dokončno, jasno.
-Jasno. Nič ni večno. Še najmanj pa ta najina zveza.
-Dobro, kaj si odločila?
-Ostanem pri tebi. Vendar te lepo prosim, da mi ne mečeš na vsakem koraku Aleša pod nos. Čas je, da grem domov, saj bom zamudila še zadnji avtobus.
-Grem s tabo.

Brez besed sva tekla do avtobusne postaje in se pri tem krčevito oklepala z rokami. Bila sva kot eno, kot dve kapljici, eden v drugem in vendar vsak zase. Pod neonsko lučjo pred postajo pa sva zagledala Aleša. Ustavila sva se nekaj korakov do njega. Počasi se je ozrl, se nasmehnil in se napotil proti nama. Bojana me je z rokami sunkovito ovila okoli vratu in se noro vsesala v moje ustnice. Pozabil sem na Aleša, na ves svet in se predal strastem. Drug drugemu sva pila ljubezen iz celega, telesa. Najino združitev so prekinile zavore, ki so zacvilile. »Ljubim te,« je s solzami v očeh dahnila Bojana in že je šofer zaprl vrata avtobusa. Pogledal sem za žarometi, ki so posvetili v temačno ulico, po kateri se je Aleš opotekal  neznanokam. Kmalu je avtobus izginil za ovinkom, na semaforju se je prižgala zelena luč in noro sem stekel do doma.

 Na vrh strani


TRENUTEK SLABOSTI

 Seveda je to pisanje brez veze, tako kot je tudi moje trenutno sedenje v tej pisarni. Zdi se mi, da sem še bolj odtrgan od dogajanj v podjetju, kot sem bil v vojski. Sploh nisem na tekočem s stvarmi. Poleg tega pa vlada v baraki neko čudno vzdušje, nek mir, ki mi nikakor ne daje delovnega elana. Zopet sem v svoji pisarni, sam s sabo, s svojo sodelavko, ki svoj dolgčas ubija v delu za pravno službo in razmišljam.

Verjetno sem temu stanju kriv prav sam. Premalo prave volje je v meni. Morda sem po prihodu iz JLA preveč pričakoval in sem sedaj toliko bolj potrt. V meni namreč ni nobenega elana, mladostnega zanosa… Sedim kot kup nesreče, delam stvari, ki mi slučajno pridejo pod roke, do katerih se lahko dokopljem, tako, mimogrede. A vidim, da v bistvu pošteno stagniram. V vojski sem vsak dan napisal štiri strani dolgo pismo, sedaj pa …

Res žalostno. Sedaj sem že tako daleč, da moram vse to, kar je v meni, vreči na papir. Tepejo me namreč neurejene razmere, seveda prvenstveno moje osebne. To logično vpliva na moje počutje, na moj delovni elan, na mojo storilnost. Še vedno sem nekje vmes, med propagando in glasilom, tu in tam, a hkrati nikjer. Izgubljam tudi vero v ljudi, res žalostno. Pa vendar sem vsem temu kriv samo jaz. Moram oditi iz te barake , moram oditi med delavce, med stroje, kajti tam je moje delo, tam sem potreben. Tu, v teh stavbah okoli mene se marsikaj dogaja, rešuje, a vseh teh stvari kot da ni, vsaj zame. To je zame nedopustno, po mnenju drugih, nepotrebno. Jaz, ki bi moral obveščati, ostanem neobveščen, vroče stvari o katerih se odloča, še niso zrele za objavo, sploh pa vsi najraje vidijo, če ne bi nihče o ničemer nič vedel, o vseh stvareh pa zvedel šele potem, ko je prepozno, ko so stvari že zunaj, sprejete, seveda nedodelane, nepojasnjene.

Zame se začne obveščanje šele takrat, ki je vse mimo, ko ljudje pač z apatičnostjo, z gnevom sprejmejo odločitve tistih zgoraj. To je tako, kot bi pisal samo o ljudeh, ki so že ali bodo pravkar umrli, ne pa takrat, ko so se leta in leta bojevali za življenje. Na delu, v bolniški postelji…

Vem, da s tem kopljem sam sebi grob, a vem tudi, da tako ne gre več naprej. Moje nezadovoljstvo se kopiči, skušam ga pomiriti na drugih področjih, a bojim se, da bo slej ali prej izbruhnilo iz mene. Obtožujem sebe, vse okoli mene, zato ker se počutim tako nemočnega, da bi karkoli ukrenil. Po drugi strani pa zgubljam tudi vero v tisto, kar sem včasih tako slepo verjel, vero v moč pisane, javno razgaljene besede. Na žalost!

Na vrh strani


Poezija

Objavljene pesmi

Proza

*Horoskop
*
Izliv neke nepotešenosti
*Izidora
*Koline
*
Konec
*
Mali oglasi
*
Mozaik
*
Odprto pismo avantgardi 3.a letnika
*
Odmev na "Odmeve"
*
Osvajanje
*
Osamljen
*
Pismo Dedku Mrazu
*Prvošolček in njegova ljubezen
*Sedaj to vem
*Zmagala je ljubezen

*Trenutek slabosti

Ostali teksti

Z avtoštopom ob Jadranu

Prosti spisi

Pisma iz vojske


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije