|
LITERATURA
- Prosti spisi
Šolsko leto 1971/72 (8.c)
List iz mojega počitniškega dnevnika
14. julija 1971
Sonce še ni vzšlo izza hriba, a jaz sem že bil pokonci. Zadihal sem
svež gorski zrak in stopil z nahrbtnikom na rami iz Aljaževega doma.
Stopim k smerokazu in grem za tistim, ki mi kaže smer »Triglav«.
Mrzlo je, zato pohitim po stezi in bežno
ogledujem naravo okoli sebe. Vse je še mrtvo, nikjer življenja. Vrh
Triglava pa je že v soncu. »Uh, kako daleč si še« si mislim in se
zagrizem v breg. Pot se vleče, a ni enolična. Vedno je kaj novega ob
njej. Iz gozda sem že prispel na skalnat svet. Pomislim na strah in
tesno mi je pri srcu. Spominjam se moje poti na Kamniško sedlo, kjer
od strahu nisem spustil zajle niti za sekundo. Po nekaj sto metrih
je kriza končana. Po klinih in skalcah hodim kot izkušen planinec.
Prehitevam ljudi in jih pozdravljam, čeprav jih ne poznam. Vsi so
domači, živahni in vedno pripravljeni pomagati. Hodim po ozki stezi
in se oziram za vrhom, ki je pred menoj. Imam že nekaj km poti za
seboj. Zelo sem že utrujen. Pridem do križišča, kjer je studenec.
Napijem se mrzle vode in malo ležem. Potem pojem paket bonbonov in
nadaljujem pot. Vse mi že postaja enolično.
Hodim že štiri ure, a Kredarice nikjer na
spregled. Vlačim se po soncu, a v mislih me vleče sila nazaj v
dolino in druga sila, ki pa je še močnejša, me pa vleče navzgor. Po
uri hoda se najprej razveselim snega. Opazujem ljudi na smučkah.
»Lepo njim« si mislim in pohitim naprej. Ko zagleda kočo, bi najraje
od veselja zavriskal. Ko vstopim v kočo, se zgrudim na klop. Nato
popijem čaj in pojem enolončnico. Še nekaj časa posedim, šele zatem
grem na vrh. Začnem se vzpenjati. Vse je enostavno, vse gre lepo.
Dolge vrste ljudi so pred mano. Poln nemira in želje po Triglavu
prispem na vrh. Kako mi odleže. Na vrhu sem, koliko jih je pod mano.
Višje pri nas v Jugoslaviji ne bi mogel biti. Prispel sem, a kako
nazaj. Zopet je tu strah, ki kmalu mine. Imam smolo, ker je okoli
vrha megla. Spustim se v dolino, in ko prispem v kočo na Kredarici,
ležem v posteljo in zame je dan končan. Jutri bo nov dan in kdo ve,
kaj se bo zgodilo.
Vejica! - dobro (3)
Na vrh strani
V novi šoli
Počitnice so prehitro minile. Vse je odšlo tako
hitro, da mi je malo ostalo v glavi. In potem je prišel 1.
september, prvi šolski dan. Zame ta dan sploh ni bil nič šolski.
Okoli devete ure izstopim iz vlaka. Sedaj sem
doma. Počitnice so mimo. Je kaj drugače? A nekaj se je spremenilo.
Pred bloki in na cestah ni več toliko otrok. Zakaj? Ker so v šoli.
Pa ti? Ti pa namesto v šolo, greš lepo domov. Lepo od tebe, a kdo bo
namesto tebe znal. Ne veš? Greš mimo šole in si jo ogleduješ. Nič
posebnega, si misliš. A občuduješ njeno lepoto. Lepa se ti zdi, a
tega ne poveš. Kar reci, da je lepa! A kako je znotraj? Te zanima?
Pojdi k pouku, pa boš videl. Sigurno ti jo bodo pokazali. Ne greš?
Prav imaš. Še sit je boš. Bo že počakala. A vseeno te zanima. Ne
upaš se noter. Ojunači se! Ne gre. Pa nič. Pa drugič. Jutri boš
vsekakor moral v šolo. Zijal boš kot v deveto čudo. Lepo ti bo, a
tega ne boš pokazal. Sram te je. Zelo si sramežljiv. Če si ne upaš
povedati, lahko zapišeš. Dobro, ne znaš lepo pisati, pa še napake
delaš. Potrudi se, pa bo šlo. No, sedaj se pa predrami. Čas je že,
da greš domov. Lačen si in zaspan tudi. Lahko te še kdo pokliče
noter. Čimprej domov.
A še vedno stojiš. Dobro, pa stoj, če ti je
tako prav. Aha, premislil si se. Le pojdi! Kmalu bodo hodili iz
šole. Čimprej odrini! Dobro. Že greš. Ampak še vedno zijaš v to
stavbo. O, si se že premagal, že greš lepo naravnost po cesti. A v
glavi še vedno misliš nanjo. Hočeš, da si je ne bi predstavljal, a
še vedno ti je pred očmi. Prideš za ovinek in zagledaš svoj dom.
Pamet se ti obrne in vsi možgani so usmerjeni v dom. Pregleduješ,
opazuješ itd. Tako sem prišel domov. Ves sem bil zmešan in navdušen.
Pot je bila dolga, kot še nobena doslej.
Tako je bilo moje mišljenje ob pogledu na šolo.
Vse lepo in prav, ampak moram priznati, da še sedaj, ko že hodim
nekaj časa v to stavbo, ki se ji pravi šola, še vedno občudujem
njeno lepoto. Lepa si, prelepa zame.
Na vrh strani
Tiho prihaja mrak
Bilo je nekega lepega sončnega dne. Popoldan
sem igral košarko na šolskem igrišču. Začelo se je mračiti. Bili smo
ravno pod košem nasprotnika. Koš je pade. Dal ga je Matjaž. Vrnili
smo se v obrambo. Bili smo veseli, saj smo vodili za tri koše.
Nasprotnik je prišel v napad in zaradi napačne podaje izgubil žogo.
Jani je žogo prestregel in jo vrgel našemu igralcu, ki je stal pod
nasprotnikovim košem. Dal je premočno žogo, zato je padla daleč
stran od igrišča. Skotalila se je po bregu. Franci se je takoj
pognal za njo. Ta odmor se mi je kar prilegel. Sedel sem na travo in
se zazrl v nebo. Bilo je vse rdeče. Vse je bilo v ognju. Vse je
gorelo. Vse skupaj me je spominjalo na pekel. Čeprav nisem prav nič
pobožen, vem da obstaja pekel, čeprav nisem siguren, kje je to, ali
v nebesih ali na zemlji. Prej bi rekel, da je na zemlji. Takšen
pekel se lahko vidi v Wietnamu, kjer divja divja vojna. To ni vse.
Koliko je dežel, kjer se ogenj na nebu spoji z ognjem na zemlji. Za
nekatere je to konec dneva, za druge konec življenja, za tretje pa
spet pot k novim mukam. Malo sem se preveč zamislil, zato me Jože
pokliče, naj pridem igrat. Opazil sem, da je žoga v naših rokah in
hitro stekel pod koš. Matjaž, ki je prišel z žogo v bližino koša, mi
jo je podal. Odskočil sem ter dal koš. Nato sem se spet zazrl v
nebo. Rdečica je izginila. Nastala je tema in zato sem odšel domov.
»Jutri bo nov dan, nova rdečica neba in novo trpljenje.«
Prav dobro (4)
Na vrh strani
Pri telovadbi
Bil je ponedeljek. Zazvonilo je. Konec ure.
Hitro smo pospravili stvari v torbe ter stekli v garderobo. Kmalu
smo vsi nared. Pride tovariš. Ura se začne.
Najprej vrsta zbor. Nato tek za ogrevanje.
Približno tri kroge stečemo, nato pa še razgibalne vaje. Zopet vrsta
zbor. Razdelimo se v dve skupini in igramo rokomet. Začne naša
skupina in sicer s sredine. Prvi napad je odbit. Umikamo se v
»cono«. Branimo se. Močan udarec Mirana. Žoga gre nad golom. Zopet
gremo v napad. Oblegamo nasprotnika. Janku uspe priti do »šestke« in
strelja. Gol. Golman ne more nič. Zopet napadajo oni, zopet mi, a
nobenega gola. Mnogo je priložnosti, a nobena ni izkoriščena. V
napad pridejo nasprotniki. Borimo se. A vseeno Miranu uspe strel od
daleč. Lep gol je bil. Hočemo zopet v vodstvo. Zaradi nepravilnih
podaj izgubimo žogo. Jani gre v solo napad. Prevara golmana in tu je
gol. Rezultat je 2:1 za njih. Stanku uspe dati v napadu gol, a ta ni
preveč tehničen. Gol je pa vseeno. Nato navalimo na njih. Goli
padajo kar sami od sebe. Rezultat je že 2:5. Lepo smo se že uigrali.
Postajamo malomarni. Izgubljamo žoge po nepotrebnem. Nasprotniku se
uspe približati na en gol. Tesno nam je, ker vidimo, da bomo
izgubili, čeprav vodimo. Zavlačujemo igro. Ena napačna podaja in že
ima nasprotnik žogo. Padel je gol. Z žogo hočemo priti do enega gola
zaradi zmage. Prekine nas zvonec. Rezultat neodločen 5:5. Zopet
vrsta zbor. Nato pa čimprej domov.
Tako se konča marsikatera ura telovadbe. Lepo
nam je pri telovadbi, lepše kakor pri knjigah.
Odlično (5)
Na vrh strani
Na sprehodu
(opazovalni spis)
Kadar imam čas, grem malo na sprehod brez
pravega cilja. Hodim po pločniku in gledam svet okoli sebe.
Bilo je lepo sončno popoldne. Z Mio sva hodila
po poti, ki vodi v mesto. Malo sva govorila. Vsak je bil zatopljen v
svoje misli. Mia je opazovala cvetje ob poti, jaz pa sem gledal
otročaj, ki se je podil za žogo. Bili so razigrani in malce tudi
utrujeni, saj niso šele takrat začeli igrati. To se jim je videlo po
umazanih hlačkah in raztrganih kolenih. Bili so mi všeč. Prištel bi
jih med ljudi, ki jim ni mar njihova zunanjost. Samo, da so znotraj
čisti! To se pravi med mlado generacijo, ki jim pravijo hipiji.
Hipiji so mi nasploh všeč. Za njih ni važna politika. Živijo za
ljubezen in vero. Zelo so verni. Na njih mi ni všeč le
zanemarjenost, ampak tudi obnašanje. Vsak dela, kar se mu zljubi. So
mladi ljudje, ki drugače gledajo na svet. Če bi vsi bili takšni, ne
bi bilo vojn, ne nasprotij. Čeprav to vodi nazaj k naravi, se mi
zdi, da imajo vsaj nekaj prav. Če že ne vse. Predaleč sem zašel z
mislimi, zato se vrnem v sedanjost. Stojim sam na poti. Otroci s
travnika so odšli, odšla je tudi Mia. V daljavi jo zagledam in
stečem za njo. Ko me vidi kako tečem, še sama pohiti. Dohitim jo
šele pred našim blokom, kjer me počaka. Pozdraviva se in ona odide
čez cesto, kjer stanuje. Sam pa pohitim po stopnicah in že sem doma.
Sprehod je lepa stvar. Tam vsaj malo pozabiš na
enolično življenje, ki ga živiš. Kdaj se bo svet spremenil in ne bo
več robot?
Na vrh strani
Ob dnevu mrtvih
(razmišljanje)
1. november – dan mrtvih. Na ta dan obiščemo
grobove. Saj je to spominski dan in ne praznik, kjer se malo
odpočijemo od dela.
Stal sem na pokopališču in zrl na grob, kjer
počiva nekaj mojih daljnih sorodnikov. Grob je bil okrašen s cvetjem
in na njem so gorele sveče. Veter je hladno pihal. Zagledal sem se v
svečo, ki sem jo pravkar prižgal. Bila je velika. Spomnil sem se
Jimija in drugih velikih glasbenikov, ki so sredi dela in slave
mladi umrli. A Jimi mi je bil najbolj pred očmi. Rodil se je
neopazno, kot plamen, ki sem ga prižgal. Nihče ni vedel, kakšen bo.
Hitro je doraščal, kot je hitro gorela sveča. Veter je pihal in
plamen je večkrat zaplapolal. Tako kot je Jimi večkrat skrenil s
poti. Potem je prenehalo pihati in plamen se je umiril in veličastno
zagorel. Sedaj je bil Jimi na svetu znan. Njegovo ime je raslo.
Postal je cenjen. Vsi ljubitelji dobre glasbe so ga cenili in
poslušali. Ni prišel do cilja. Ni dosegel to, kar je hotel. Ljudem
je imel veliko povedati. Seveda z glasbo, a ne z besedami. Bil je
pač redkobeseden.
Medtem je večkrat zapihalo in stopil je na
stranska pota. Začel je jemati mamila. Vsak dan več mamil. Vsak dan
hujša. In začelo je močno pihati in plamen se je boril z vetrom kot
Jimi samim s seboj. Potem pa je strašansko zapihali. Jimi ni
vzdržal. Umrl je. Jimi je mrtev, le glasba še živi. Z njim so
pokopane vse želje in ideje. Tudi plamen je ugasnil. Kako bi še ta
sveča gorela, kako bi še živela. Tako kot Jimi. Imel je še mnogo let
pred sabo.
Lahko bi svečo ponovno prižgal, a tega nisem
stori, ker je Jimi nezamenljiv. Ni ga človeka, ki bi lahko stopil na
njegovo mesto. Ni ga takšnega kot je on. Zato nisem hotel ponovno
prižgati sveče.
Bile so mučne misli. Misli o smrti. Vem, ni
lepo, da mislim o drugih ljudeh, ko pa stojim pred grobom, kjer so
pokopani moji sorodniki. Nobenega izmed njih ne poznam, kako naj vem
kaj o njih. Tudi Jimija ne poznam, a poznam njegovo glasbo. Ta pa
pomeni za mene veliko.
Odlično (5)
Na vrh strani
Predstava, ki me je pritegnila
Bila je sobota. Sedel sem v naslonjaču in
gledal televizijo. Pričakoval sem začetek Skopskega festivala.
Na ekranu so bile »neumne« reklame. Vsak dan
ene in iste. Dovolj jih že imam. Lahko bi jih dali na konec sporeda.
Če je komu do njih, bo že počakal. Potem pa se je pokazala glava
napovedovalke, ki je napovedala festival. Zopet nekaj minut čakanja
in že smo bili v veliki dvorani, v kateri je bil festival. Vse je
bilo lepo okrašeno, vse pripravljeno. Že sta prišla voditelja ter z
običajnim nagovorom otvorila festival. Potem se je festival začel.
Nastopila so večinoma znana imena jugoslovanske pop glasbe. Peli so
popularni interpreti, neznani talenti, pozabljeni ljubljenci in še
celo otrok niso pozabili. Tekali so po odru kot nori. Lepo so
presenetili Indeksi, Mladi levi, Pro Arte in še kakšen posameznik.
Sicer pa so ostali peli same limonade, ki jo po enkratnem poslušanju
že žvižgaš. Višek festivala pa je napravil Kornelije Kovač, ki je iz
povprečne skladbe »Mojot bal e samo moj« napravil pravo mini pop
opero. Trajala je celih trinajst minut. Njegovi fantje iz Korni
grupe so se res potrudili. Zaigrali so jo kot treba. Bila je posebna
osvežitev. Skladba je mnogo nad limonadami ostalih pevcev. Še
posebej treba za interpretacijo pohvaliti Kornelija Kovača in pevca,
ki se je pred kratkim pridružil ansamblu. Korni grupa si je našla
nov stil izražanja in je prava osvežitev v jugoslovanskem glasbenem
svetu. Bog jim daj zdravja.
Tako. Festival je bil končan, nagrade
razdeljene in odšel sem spat. Bilo je lepo (mislim v postelji).
Na vrh strani
Prvi sneg
Jutro. Joj, kako sovražim jutra. Moraš vstati,
ko si še najbolj zaspan. Kako bi še spal. Vsak dan ista pesem:
»Goran, zamudil boš. Takoj vstani!« Potem pa se počasi skobacam iz
postelje. Toda to jutro je bilo nekaj posebnega zame. Bilo je prav
lepo presenečenje. Zunaj je bil sneg. Vse je bilo belo. Vse
zasneženo. Zmetal sem zvezke v torbo in stekel iz hiše. Zunaj je
bilo mrzlo. Sneg je naletaval. Cesta je bila spolzka, veje so se
šibile pod težo snega. Nikjer med potjo nisem srečal nobenega
znanca. Bil sem sam v tem belem snegu. Kdo pa bi bil tako neumen, da
bi šel ven v takem mrazu. Zavil sem se v bundo in premišljeval.
Premišljeval sem o smučarski sezoni, ki je pred mano. Premišljeval
sem o novih smučeh, boljši opremi in veselju. Premišljeval sem tudi
o posledicah tega veselja. Spomin mi je ušel za dve leti nazaj, ko
sem si pri smučanju zlomil nogo. V mislih sem se videl, kako sem
prišel z novimi smučmi in smučarskimi čevlji na hrib. Malo sem se
zbal, potem pa sem se spustil. Fant, kako je šlo. Potem sem šel še
enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat. Eden (seveda zadnji) spust je
bil odločilen. Z ledene proge me je zaneslo. Prišel sem v visok
sneg. Kjer smuči nisem mogel obvladati. Bilo je po meni. Padel sem
tako nesrečno, da je bila noga zlomljena. Začel sem stokati in se
poskušal pobrati. Ni šlo. Prijatelji, ki so bili z mano, so prišli k
meni. Pomagali so mi zlesti iz snega. Poskušal sem hoditi. Vse
zaman. Odnesli so me, potem pa sem bil čez kakšno uro že v
bolnišnici. Naprej nisem imel časa premišljevati. Bil sem že pred
šolo. Pred mano je bila prva šolska ura in med poukom sem se z
mislimi in pogledi vseskozi vračal ven na sneg.
Na vrh strani
Če bi
bil Jani ravnatelj šole
Oh, ko bi vsaj bil! Takrat ne bi bilo treba
nič znati, nič se ne bi učili. Vsak dan bi imeli telovadbo.
Ocenjevali sploh ne bi. Predavatelji bi samo predavali, mi bi jih
gledali ali pa še tega ne. Bil bi pravi raj. Raj na zemlji. Kako
lepo. Znali bi bolj malo, saj, kje pa danes kaj dosežeš z znanjem.
Samo norci imajo lepo življenje in denar. Pa še slavni so po vrhu.
Torej šola bi bila takrat neka neresna stvar. V njo bi hodil le
tisti, ki se mu bi ljubilo in kdaj se mu bi zahotelo. Sicer pa bi
bila odprta cel dan. V telovadnici bi bili popoldne in dopoldne, pa
še zvečer najbrž. Nabijali bi žogo, da bi se stene tresle. Po šoli
bi hodili obuti. Kdor bi prinesel več blata na čevljih, ta bi bil
boljši. Tako bi imele čistilke kaj dela. Ne pa da sedaj le brišejo
prah, ker ni blata in druge umazanije. Za vse ure, ko bi bili v
razredu, bi bili plačani. Plač bi bilo bolj malo, ker nas bi bilo
bolj malo v šoli. Nasploh pa mislim, da bi bil to narobe svet. Šola
bi slej ali prej razpadla. Če se ne bi podrla, pa bi jo morali
zapreti, ker ne bi bilo v razredih nobenega učenca. Predavatelji bi
predavali sami sebi. Čistilke bi bile brez dela, ker bi bilo vse
čisto (prah pa kar naj bo). Pred telovadnico bi bila vedno dolga
vrsta, ker bi čakali da pridejo v njo in bila bi vedno zasedena.
Kolikor bi bil v razredih mir in red, bi bil v telovadnici nered in
nemir. Bilo bi vse kot ne sme biti. Torej, Jani, bil bi slab
ravnatelj za družbo, dober pa za učence. Zato si želimo, da bi
čimprej prišel na ravnateljski stolček. Vso srečo.
Prav dobro (4)
Na vrh strani
Kaj je sreča
Sreča. Kolikokrat slišim to besedo. Srečen
sem, daj mi malo sreče, pridi, sreča moja… To so stavki, ki jih
slišiš na vsakem koraku. Toda, kaj je sreča. Mi bi kdo znal to
opisati? Povedati? Kdo ve? Nekdo pravi, da je srečen, če spi. Je to
za njega res sreča. Še sam ne ve. Ne ve, če je to res njegova sreča.
Morda je takrat srečen. A njegovo spanje ni vedno lepo in srečno.
Torej je sreča minljiva. Pride in gre. Potem pa jo loviš vse
življenje. Loviš jo in tekaš za njo. Ta te žene, da še živiš, čeprav
veš, da je ne boš ulovil. Toda ta sila je prehuda in te žene naprej.
Naprej v življenje. Zame je sreča, oh, kako bi rekel, ne vem. To se
ne da opisati. To lahko doživiš, kot doživiš ljubezen. Tudi ljubezen
je lahko sreča. Torej sreča je lahko vsaka stvar, a ne za vse ljudi.
Sreča je čustvo, ni pa predmet, ki ga neseš v usta in ga potem
prežvekuješ. Vsi si želimo srečo. Kaj si želimo? Srečo vendar!
Srečo, samo kdo nam jo bo prinesel. Dedek Mraz? Kdo ve, kaj je zame,
zate sreča? O sreča, pridi k meni! Pridi, čeprav ne bom vedel, ko
boš pri meni, čeprav se te bom spominjal, ko boš odšla, pridi. Čakam
te!!
Na vrh strani
Ura fizike leta
2000 (domišljijski spis)
Sedim za mizo v udobnem naslanjaču. Pred mano
vsa stena polna gumbov, lučk in drugih inštrumentov. Neki čuden
robot, z baterijami namesto srca, hodi mimo teh čudnih aparatov. Ta
robot pritiska gumbe in na sredini se na nekakšni plošči kažejo
slike in napisi. Berem, zijam slike in se s tem učim, izobražujem.
Skratka, to je šola. Sedaj je ura fizike in tečen učitelj dirja pred
našimi očmi. Ni več zanimiv, ni lep, ni svetel. Že zelo je izrabljen
in nima več dovolj hitrosti. Verjetno so se mu baterije izpraznile.
Ta robot je naš učitelj. Nič se ne pogovarjamo, samo gledamo in
beremo. Znanje nam kar samo zleze v glave. Buče imamo že tako nabite
z učenostjo, da jih nam bo kmalu razneslo. Komaj čakam ta trenutek.
Učitelj robot mi že preseda. Gre mi na živce. Že dolgo ni bil
podmazan, zato pri vsakem gibu škriplje. Šola najbrž nima denarja za
olje ali kako se že tisti stvari reče. Kadar se temu učitelju
izrabijo baterije ali pokvari kakšen del, takrat ga odpeljejo na
servis. In preden to uredijo, mine precej časa. To je veselje. In
sedaj, ko pravkar mislim na nek težak obrazec, je robot »crknil«.
Menda bo kratek stik. S sebe izdavi le toliko, da naj gremo domov,
ker je ura fizike končana. Vrag te vzemi, si mislim in zbežim iz te
preklete učilnice.
Na vrh strani
Novo leto
(razmišljanje)
Prišlo je. Bilo je veselja, popivanja, zabave
in še in še. Skratka, bili smo srečni. A ne vsi. Koliko ljudi se
boji novega leta. Bojijo se ga kot kakšnega vraga. Bojijo se ga bolj
kot sami sebe. Kaj jim bo prineslo? Ne vem ne za sebe, ne za druge.
Ne vem ali nočem vedeti. Bolje da ne vem, morda bom umrl. Če bi
vedel, se bi raje sam »fental«. Torej dobro, da ne vem. Pričakujem
pa mnogo. Vsi mnogo pričakujemo. Vsi smo nabiti z novimi načrti,
novimi zamislimi. Kaj bomo storili. Morda se bodo naše sanje podrle,
morda bomo naredili več kot smo si zamislili. To bomo videli drugo
leto, ko bomo naredili obračun za leto nazaj in prekontrolirali naš
uspeh ali neuspeh. Naše želje za novo leto so: čim manj vojn,
lakote, trpljenja in čimveč sreče, veselja in drugih drobnih stvari.
Toda ne mislimo, da se bo vse to uresničilo. Ne smemo misliti,
moramo se za to boriti. Mir in vojna ne prideta sama od sebe. Za mir
se morajo milijoni žrtvovati, za vojno mnogi padejo, ker je nekdo to
hotel. Torej brez boja ni sreče, ni veselja, ni tudi lakote in vojn.
Zato se borimo, brez boja ni nič, za boljšo prihodnost, za lepše
življenje. Borimo se zase in za nas vse. Le hrabro naprej, do zmage!
prav dobro (4)
Na vrh strani
Dan JLA
Prišel je tako naglo. Skoraj ga ne bi opazili,
če ne bi v šoli imeli manjše proslave. Kakor je prišel, tako je
odšel. Le malokdo se še spominja dneva JLA. Morda se tudi vojaki iz
garnizona Cerklje niso spomnili, ker jih na naši proslavi ni bilo.
Morda pa so imeli zaradi praznovanja premalo časa. Le enkrat na leto
imajo ta praznik. Treba ga je izkoristiti. Morda pa so nekateri
višji (zelo visoki) prepovedali to praznovanje, saj je znano, da
naša država ne troši denarja za nesmiselne praznike in praznovanja.
Morda je kaj od tega, morda nekaj čisto drugega. Ostane nam le
ugibanje. Pa kaj bi se spraševali. Škoda možganov, ki so že tako
nabiti z mnogo pomembnejšimi mislimi, kot je ta. Eno pa drži. Lepo
bi bilo, če bi se ga spomnili. Saj to ni le vojaški praznik, saj je
to praznik nas vseh. Naših dedov, očetov in nas mladih. To je naš
praznik. In ostal bo, če ga bomo praznovali. Skromna proslava ni
dovolj, treba je kaj bolj ganljivega, saj to ni praznik rajanja in
zabave, čeprav je to veselje, ker so bili takrat postavljeni temelji
naše armade. Čas je, da se spomnimo. Vsi. Ne bodimo malomeščani. Če
lahko praznujejo v Beogradu, zakaj ne bi smeli v Krškem, zakaj ne bi
še v tako majhnem kraju, vasi.
Na vrh strani
Športni dan
(poročilo)
Krško, 2.2.1972
Vreme: lepo in brez padavin
Proga: dobro pripravljena, a zaradi južnega snega počasna
Tekmovalci: učenci in učenke naše šole
Prvenstvo: smučarsko prvenstvo osnovne šole v veleslalomu
Gledalci: približno 80
Tekmovanje se je odvijalo na bregu poleg
vlečnice. Najprej so se po progi spustile pionirke. Ni bilo večjih
presenečenj. Zmagala je Meta Novak. Druga tekmovalka je zgrešila
vratca. Pionirki nista pokazali večjega napredka. Lahko bi bili bolj
sproščeni in borbeni. Med pionirji je bil zmagovalec že vnaprej
znan. Glavni favorit je bil Jani Longo. Štartal je prvi in
upravičeno zmagal. Progo je prevozil zelo hitro in nam pokazal, kaj
se pravi smučati. Bil je res dober, tako da bi ga le s težavo kdo
dohitel. Za drugo in tretje mesto so bile hujše borbe. Markovič,
Mavsar, Koštomaj in drugi so zgrešili vsak po eno vratca in tako
bili izločeni iz boja za ti dve mesti. Drugi je bil na koncu
Levičar, tretji pa Romih. Po času sta si te uvstitve zaslužila. Prvi
trije so dobili diplome. Tekmovanje je uspelo. Proga ni bila težka.
Favoriti so v glavnem izpolnili pričakovanja. Večjih presenečenj ni
bilo. Za presenečenja se bodo morali pionirji in pionirke potruditi.
Če izvzamemo Longo Janija, ne bo nihče dosegel kaj izven naše šole.
Zato se bodo morali smučarski trenerji še posebej potruditi, če bodo
hoteli iz teh mladih napraviti prave in dobre smučarje, kajti
smučarji, ki so tekmovali na tem tekmovanju, so skoraj vsi samouki.
odlično (5)
Na vrh strani
France
Prešeren in Julija
Koliko je takih ljubezni, koliko se jih srečno
konča, koliko se jih razide? Kdo bi vedel? Kajti to ni nikjer
zapisano, nikjer povedano. To so osebne stvari.
Prešerna bolj malo poznam. Toda za njega ni
treba vedeti življenjepisa, kajti njegove pesmi nam vse povedo. V
njih najdemo odgovore na več nerešenih vprašanj. Prešeren je bil kot
vsak mlad človek, malce čuden. Toda ne neumen. Bil je pač
zaljubljen. Noro zaljubljen, prav do ušes. Njegova izbranka Julija
se za njim ni prav nič »metala«. France pa bi dal zanjo vse. V
obupu, ko je sanjaril o njeni lepoti, o njeni nežnosti, o njenih
lepih in prijaznih besedah, je izlival na papir svoja čustva, ki so
prišla iz dna srca. V mislih jo je poljubljal, božal po laseh,
hodila sta po parkih. Toda to je bila njegova domišljija, daleč od
resnice, ki je bila za Prešerna tako boleča. Morda je Julija, ki
zaradi svoje matere in visokega stanu ni marala zanj, čutila do
njega vsaj to, kar čuti dekle do fanta. Morda si je želela pogledati
v njegove zasanjane oči, seči s prsti po njegovih gostih in dolgih
laseh. Morda je to želela, a to je, seveda, če je bilo, odnesla v
grob. Prešeren je svoje želje utapljal v pijači, ki ga je odnesla
vsaj za nekaj časa v lepši svet, v katerem je bilo dovolj prostora
zanj in njegovo Julijo. Posvetil ji je mnogo svojih pesmi. Bil je
neozdravljiv. Tudi po Julijini poroki je še vedno silil vanjo in ji
hotel izkazati svojo ljubezen. Ljubezen večnega in neozdravljivega
romantika. A umrl je z ljubeznijo v srcu. Z ljubeznijo do tega, kar
ni nikoli dosegel. Umrl je on, umrla je ljubezen, ostale so pesmi.
Pesmi, v katerih večina ljudi, ki so nekoč ljubili vsaj približno
tako kot Prešeren, najdejo same sebe. Zato njegove pesmi, vsaj
ljubezenske, razume šele po prvi ljubezni, ki se seveda konča z
žalostjo in prevaro.
odlično (5)
Na vrh strani
Prvi ples
Bil je petek. Tisti petek, ki ga vsak izmed
nas tako težko čaka. Kajti za petkom je sobota in nedelja. Dneva
izživljanja in počitka, pa tudi novih dogodivščin. Radijska
napovedovalka je oznanila, da je bila ura pravkar štirinajst. Stal
sem v kopalnici pred ogledalom. Drgnil sem si zobe kot neumen,
ponavadi si jih le enkrat dnevno umijem ali pa še to ne. Torej kot
že rečeno, drgnil sem si zobe, ker pač nisem hotel, da bi dekleta
med plesom od mene bežala, ker bi mi iz usta uhajale dišave pravkar
pospravljenega kosila. Čevlje sem si že očistil. Svetili so se kot
novi. Zakaj pa se ne bi, saj sem jih očistil z Ilirijinim sprejem za
čevlje (to ni reklama za Ilirijo). Oblekel sem tudi najboljše, kar
je bilo čistega. Tega pa je vedno premalo, saj dobijo vsake hlače
slej ali prej kakšno luknjo ali luknjico. Pred mano je bilo samo še
česanje. Hudičeve grive niso in niso hotele stati. Pa sem vzel mamim
sprej, še prej pa sem lase malo zmočil in jih polakiral. Na
posledice odstranjevanja nisem sploh pomislil. Torej sem bil
pripravljen, a ura je bila komaj pol petih. Kaj naj delam? Navil sem
radio in poslušal glasbo. Bila je nekakšna komercialna pesem in že
sem se videl, kako plešem na čajanki. Po treh pesmih se je veliki
kazalec približal številki dvanajst in odkoracal sem proti šoli.
Pazil sem na vsako lužo, ker sem se bal, da se ne bom umazal. Potem
bi bil moj trud zaman. Torej Sizifovo delo. Med potjo sem pobral še
Janija.
Prišla sva v šolo. Hudiča jih je, sem si
mislil, ko sem vstopil v skoraj prazno telovadnico. Morda je bilo še
prezgodaj. Sedel sem in čakal. Kmalu se je začelo polniti. Prišli so
učenci iz vseh razredov. Največ je bilo seveda učenk željnih plesa
in zabave. Zavrteli so že nekaj plošč, a pravega vzdušja za ples ni
bilo. Sam še nisem prestopil koraka. Bolj smo se bližali koncu
čajanke, več se jih je ojunačilo in odšlo plesat. A jaz pa sem sedel
kot kakšna mevža. Preklel sem vse bogove, ker mi niso dali posluha
in ker sem takšen strahopetec. Dekleta so me prosila, a izgovarjal
sem se kot sem vedel in znal. Tudi fantje so me že dražili, češ
poglej ga, punca ga prosi, on pa ne gre. Oni naj kar gredo, sem si
mislil in sedel dalje. Zadnje pol ure sem se pa le toliko zbrihtal,
da sem odšel. Skoraj čisto pri tleh, sam sebi sem se zdel tako
majhen, sem prišel na plesišče. Potem sem malo postal, ker nisem
vedel, kaj naj delam. Noga sem, noga sem, roka tja. Hudiča, ko mi pa
ni šlo. Poskušal sem, a vse zaman. Potem sem se le malo prestopical,
da nisem bil videti tako klavrn. Roke sem imel v žepu, noge pa se
metal od sebe. V mislih sem sklenil, da se moram naučiti plesati.
Tudi nekateri drugi niso delali dosti drugače kot jaz. A pri njih se
je videlo, da se zaradi tega prav nič ne sekirajo. Torej se samo
jaz tak junak. S takšnim stilom sem odplesal še nekaj plesov, potem
pa je bilo tako in tako konec čajanke. Vesel, da je vse za mano, sem
jo mahnil domov.
Ne vem kako to, ampak, če vam po resnici povem,
še danes ne znam nič bolje plesat, a se zato prav nič ne sekiram.
Ena izkušnja več. Ne sramuj se, če ne znaš!
Na vrh strani
Moja mati
(razmišljanje)
Vem, da bo v tem spisu vsak hvalil svojo
mater, češ da je najboljša, ali pa jo bo prikazal s senčne strani,
ker ga pač tepe. Jaz pa ne bi rad ne hvalil ne grajal. Prikazal bi
jo rad takšno, kot je. Nič lepšo – nič gršo.
Po izgledu bi jo spoznal, čeprav je ne bi videl
dvajset let. Sedaj, ko pa bi jo bilo treba opisati, ne znam opisati
njene značilne poteze. Povem lahko le to, da je nekaj manjša od mene
in ne debela. Posebno zadnje čase vse bolj hujša. Pa ne zaradi tega,
ker bi bila rada vitka. Pač zato, ker ima toliko skrbi. O njeni
najhujši bolečini vam ne bi pisal. Opisal bi rad tisto skrb, ki jo
ima z menoj. Vem, da mi hoče vse dobro, a je včasih ne morem in
nočem razumeti. Kadar me sili z učenjem, se dolgo upiram, tako da
moram potem spat. To ni lepo, a kaj, ko sem tako trmast. To bi le
meni koristilo. Ko pride z govorilne ure, se začne grajanje. Sam sem
si kriv. Takrat ji vse obljubim, a kmalu vse pozabim. Muči se z
mano, vidim, da trpi in me hoče pripeljati k cilju, h kruhu. Kadar
me natepe, ji včasih sploh ne odgovarjam na vprašanja. To pa zaradi
jeze. Ko tako nekaj časa tiho prenašam bolečine, ki mi jih je
prizadejala njena roka, na koncu le spoznam,da ima prav. A tega ji
ne povem. Le redko jo prosim odpuščanja, pa čeprav vem, da včasih to
njo bolj boli, ker me tepe, kot mene. Toda z besedo se pri meni ne
da veliko opraviti. Tudi s tepežem ne. Sem pač tak. Mati je pravo
nasprotje. To je najbrž posledica stroge vzgoje v mladosti. Vem, da
je delovna in prida. Vse mi skuha, opere, zlika in sploh vse naredi.
A to ni vse. Tudi materinska in ljubezniva je. Zna z mano najti
stik, kadar sem v stiski. Včasih bi ji rad rekel kakšno lepo besedo.
Toda vse lepe besede ostanejo v grlu. Tistega kar čutim, ne morem
spraviti iz sebe. Rad se ji bi kdaj zahvalil za ves trud, a zahvala
ni vse. Rad bi ji potem, ko bom starejši, dokazal, kaj čutim do nje,
a sedaj, čeprav to želim, ne morem. Tudi z dejanji včasih poskušam.
A večkrat mi vse spodleti. Čeprav so takšna dejanja malenkost, mati
čuti to, kar mi leži na srcu. Toda svojih čustev pred njo ne
razgalim, ker jih ne znam. Včasih, kadar čutim, da mi je dala nekaj
takega, za kar sem ji res hvaležen, rečem samo hvala. Kakšna fraza?
A kaj vse se skriva za njo. Toliko stvari, da bi lahko napolnil
zvezek. Še bi lahko našteval, še pisal, a bom končal. Seveda tu ni
konec. Moja mati bo živela v meni tudi takrat, ko je ne bo. Ne
veste, kaj mi pomeni. Zame je zlata, zame je vse. Čeprav sem v
začetku napisal, da je ne bom precenjeval, sem moral to napisati.
Moral sem napisati, kaj mi pomeni in kaj čutim do nje.
Goran, naloga je zelo lepa, vendar površno
napisana. – zadostno (2)
Na vrh strani
Smešna zgodba
Bratranec mi je pripovedoval, kako je bilo, ko
je hodil v peti razred. Zgodba se mi je zdela zanimiva, zato sem jo
zapisal.
Neke sobote sta šla s sošolcem iz šole. Med
potjo sta pri hiši, ki stoji blizu kina, zagledala lepega mucka.
Sklenila sta ga ujeti in to jima je tudi uspelo. Ko sta ga imela v
rokah, sta mu na rep navezala dve konzervi in dala v konzerve nekaj
kamenčkov. Nato sta mucka spustila. Ko je muc tekel, so konzerve za
njim ropotale in ker se je ropota bal, je še bolj tekel, konzerve pa
še bolj ropotale. Storilca pa sta se smejala vse do doma. Drugi dan
je bila nedelja in oba sta se s kolesi pripeljala do kina. Kolesa
sta spravila pri tisti hiši, kjer sta ujela mucka. Po končanem filmu
sta odšla po kolesa, a koles ni bilo nikjer. Pregledala sta vso
okolico, toda zaman. Preostalo jima ni nič drugega, kot da sta
vstopila v hišo in vprašala. Ko sta potrkala, sta zaslišala glas iz
kuhinje: »Kar naprej!« Vstopila sta. Potem pa ju je zagrabil
možakar, ju prijel za ušesa in ju z glavama butal skupaj. Kolesa sta
potem dobila nazaj, toda buške na glavi so oba izučile, da sta se
tistega mucka izogibala.
Na vrh strani
Pismo prijatelju
Dragi Igor!
Upam, da si dobil moje zadnje pismo, zato bom danes bolj kratek.
Najprej ti moram povedati nekaj o šoli. »Prfoksi« nas tako gonijo k
učenju, da jih komaj dohajam. Ko »zakopčam« eno snov, že gremo s
snovjo naprej. Nikoli nisem na tekočem. Toda vse bi še šlo, če ne bi
bili tako »zajebani«. Poleg učenja moraš še hoditi na sestanke, k
dodatni pomolči in tako dalje. Vseh nalog ne utegnem sploh napisat,
zato v šoli delam to s tako brzino, kot bi pred »cugom« tekel. Pa
naj bo o šoli dovolj, saj imaš ti tudi najbrž enake težave in sam
dobro veš, kako gre. Najraje bi šolo in »prfoksite« nekam poslal.
Sicer ne vem, kaj naj ti še napišem, ko sem ti
v prejšnjem pismu toliko opisal. Morda bi bilo zanimivo, kako sem
smučal na Golteh. Začetek je bil dober. Vse je šlo lepo. Ko pa sem
prišel do sredine, sem pred vratci padel. Izgubil sem najmanj tri
sekunde. Do cilja sem vseeno prišel, a sem bil na koncu šele osmi.
Mislim, da bo dovolj. Še to, za 1. maj grem
smučat na Vogel. Pridi k nam z »dilcami« in bova šla skupaj! Lep
pozdrav tebi in tvoji družini. Goran
Ne žali predavateljev!
Na vrh strani
Osnutki spisov iz gimnazijskih časov?
Delam obračun ob
koncu šolskega leta
Popoldan. Ura je tri. Pišem nalogo. Večer. Ura
je sedem. Učim se. Noč. Premišljujem o svojem uspehu v šoli. Po
neprestanem pisanju nalog in držanju knjig me roki že pošteno
bolita. Tudi v vratu mi nekaj škripa od neprestanega buljenja v
knjige. Sedaj mi je potreben le še spanec, a spati ne morem, ker je
misel na uspeh prevelika. Žre me tja od jeter do možganov. Vse
skupaj - mislim šola – mi gre že rahlo na živčke (veste jaz nimam
živcev kot vi, ampak živčke, ker še niso dovolj zrasli).
Premišljujem. Bom odličen ali prav dober. Vraga. Mama je rekla, da
moram biti odličen. Veste moja mama je učiteljica in dobro ve, kaj
je dobro in kaj ne. Pravi, da lahko samo lepo spričevalo osreči
njeno nežno dušo. Bo že tako, če ona pravi, saj je učiteljica. Kaj
pa oče pravi, se boste vprašali. On pa ne pravi nič. Že ve zakaj.
Tudi jaz si želim biti odličen. To je moja največja uresničljiva
želja. Veste, ampak to tudi bom. Ne verjamete. Le poglejte moje
ocene. Pri kemiji na primer: pet, pet, pet… kaj niso to lepe ocene.
Potem pa angleščina. Da, čista pet ne bo, a je tudi štiri dovolj.
Pet plus štiri, plus tri je dvanajst, deljeno s tri, je štiri. Oh,
samo, da ne bom zadnji šolske »zasral«. Ja, pri biologiji pa je
problematično. Dve plus dve sta štiri. Pa še ustna ocena tri,
deljeno s tri je dve, pa še nekaj ostane. Ampak upam, da bo šlo. Bom
še malo tovarišico nahecal, saj me rada pogleda, da me bo vprašala,
pa bom pobral kakšno petko, da bom potem imel dobro trojko v
spričevalu. Bom pa imel v rubriki biologija sigurno štiri, ker mi bo
to konferenco šenkala. Ja veste, jaz sem priden fantek. In pridnim
radi učitelji kaj podarijo ali spregledajo. Pa bodo še meni. Za
ostale predmete pa se ne bojim. Bo že šlo, saj sem pri vseh na
štirki ali petki. Ne verjamete. Poglejte, pa boste videli, če res ne
verjamete. Tako. Kot že enkrat ali dvakrat povedano, odličen bom.
Da, odličen. Odličen pa pika. Zevate? Ne verjamete? Ja pa bom, bom,
bom, bom…
Drugo jutro me mama pokliče: »Goran, vstani!
Mulec hudičev, ali še nisi v šoli!« kaj pa naj jaz delam v šoli.
Prvo uro imam književnost, pa sem lahko vprašan, ker pač nič ne
znam. Pa še spisa nisem napisal. Piš me v uh. Bom pa šprical. Ena
neupravičena gor ali dol. Ne bo ne prva, ne zadnja. In sploh je to
vseeno zame, ki sem »odličnjak«.
Na vrh strani
Tokrat nekaj o
sebi
Nekdo je spustil vodo v stranišču. Sklanjam se
nad umivalnikom in si umivam obraz. Dvignem glavo in se zagledam v
ogledalo pred seboj. Vidim neko meni neznano glavo. Mar sem to jaz?
Zagledam se v kožo na obrazu. Vsa polna je
mozoljev in nekih čudnih dlakic, ki se sončijo na moji bradi. Tudi
krast in vdrtin je polno na tej nežni kožici. Mar sem to jaz?
Pogledam še bolj in še bolj se začudim. Nekoč tako kratki in ravni
lasje se sedaj šopirijo nad mojim zelnikom. Na glavi imam pravo
sračje gnezdo. Mar sem to jaz?
Ne, to nisem jaz. Jaz že ne morem biti tak.
Stečem iz kopalnice in se na hitro odpravim za šolo. Toda to
vprašanje me spremlja na poti na vlak. Pri vsakem koraku pomislim
nanj. Mar sem to jaz?
Resno se zamislim. Tisti fant s krivimi nogami,
širokimi rameni in štrlečimi ušesi. In njegova hoja. Mar sem res to
jaz? Tisti fant, ki tako rad posluša progresivno glasbo in ne zna
plesat! Tisti fant, ki ne more in noče razumeti starejših. Mar sem
to res jaz? Tisti fant, ki se ukvarja z vsemi mogočimi šport in ni
nikjer preveč dober. Tisti fant, ki ne zadene koša iz mesta za
osebne mete. Mar sem to jaz? Tisti fant, ki zbira vse mogoče
premete. Tisti fant, ki hodi v gimnazijo in se nerad uči. Mar sem to
jaz? Tisti fant, ki rad ljubi in je rad ljubljen. Tisti fant, ki za
dekleti se podi in ljubezni si želi. Mar sem to jaz? Sem to res jaz?
Da. Kdo pa naj bo? Pridem do postaje. Pred njo stojita dve dekleti,
ena lepša od druge. Pogledam ju in zardim. Ko sem že mimo slišim za
sabo: Madona kakšen dober frajer, Maša. Vse bi dala, da bi ga
dobila.«
Sedaj pa res ne vem. Sem res tako grd, da me
zajebavajo celo dekleta, ali ali pa se zdim samo sebi takšen.
Na vrh strani
Jutri
bo spet dan, ko bom pozabil na vsakdanje skrbi
Ura zvoni. Vstanem in se odpravim. Tečem, da
ne zamudim vlaka. Kot običajno ima zamudo. Zopet hitim v šolo.
Prva ura, druga in tretja so polne skrbi. Vedno
sem v nevarnosti, da me kdo pokliče pred tablo. Odmor. Malica.
Čimprej v trgovino, da ne bo treba predolgo čakat. Četrta ura.
Oddahnem se. Telovadba je. Peta ura. Pišemo kontrolno. Koliko bom
pisal? Šesta ura. Matematika. Celo uro spraševanje. Vsa glava mi že
bobni od aksiomov in izrekov. Nisem bil vprašan. Bom pa drugič. Čim
prej, tem bolje. Zvonec. Konec.
Pospešena hoja na železniško postajo. Vlak je
točen. Potem domov, ker sem že pošteno lačen. Kosilo. Pisanje
naloge. Večerja. Komaj še utegnem prebrati časopis. Potem se na
postelji učim in pripravljam na šolo. Spanec je močnejši. Končno
spanje. Danes je nov dan. Nov petek. Zopet vstajanje, tek na
postajo… Jutri bo sobota. Kakšna sreča. Drugače bom še umrl od tega
enoličnega življenja. Od teh skrbi. Jutri ne bo zvonila ura. Ne bom
tekel na postajo, ne bom bil v skrbeh pred vsako uro. Ne bom tekel
nazaj na postajo, ne bom se učil in ne pisal naloge. Krasen dan.
Vstal bom okoli dvanajste. Potem kosilo. Popoldne bom odšel malo
ven. Igral bom košarko ali pa se sprehajal. Zvečer si bom ogledal
kino predstavo. Potem večerjal in televizija. Zopet dolgo spanje in
že je tu nedelja. Dopoldan podoben sobotnemu. Popoldan pa vsem
drugim popoldnevom v tednu. Pisanje nalog, učenje in pripravljanje.
Zopet hitim. Čas mi nagaja. Vem, lahko bi to naredil že v soboto, a
zakaj? Zakaj bi moral imeti vedno te šolske skrbi? Zakaj? Naj živi
sobota, moj edini brezskrben dan v tednu. Kaj bi brez sobote?
Na vrh strani |
ŽIVLJENJEPIS
