GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

LITERATURA - Prosti spisi

 Šolsko leto 1971/72 (8.c)

List iz mojega počitniškega dnevnika

14. julija 1971
Sonce še ni vzšlo izza hriba, a jaz sem že bil pokonci. Zadihal sem svež gorski zrak in stopil z nahrbtnikom na rami iz Aljaževega doma. Stopim k smerokazu in grem za tistim, ki mi kaže smer »Triglav«.

Mrzlo je, zato pohitim po stezi in bežno ogledujem naravo okoli sebe. Vse je še mrtvo, nikjer življenja. Vrh Triglava pa je že v soncu. »Uh, kako daleč si še« si mislim in se zagrizem v breg. Pot se vleče, a ni enolična. Vedno je kaj novega ob njej. Iz gozda sem že prispel na skalnat svet. Pomislim na strah in tesno mi je pri srcu. Spominjam se moje poti na Kamniško sedlo, kjer od strahu nisem spustil zajle niti za sekundo. Po nekaj sto metrih je kriza končana. Po klinih in skalcah hodim kot izkušen planinec. Prehitevam ljudi in jih pozdravljam, čeprav jih ne poznam. Vsi so domači, živahni in vedno pripravljeni pomagati. Hodim po ozki stezi in se oziram za vrhom, ki je pred menoj. Imam že nekaj km poti za seboj. Zelo sem že utrujen. Pridem do križišča, kjer je studenec. Napijem se mrzle vode in malo ležem. Potem pojem paket bonbonov in nadaljujem pot. Vse mi že postaja enolično.

Hodim že štiri ure, a Kredarice nikjer na spregled. Vlačim se po soncu, a v mislih me vleče sila nazaj v dolino in druga sila, ki pa je še močnejša, me pa vleče navzgor. Po uri hoda se najprej razveselim snega. Opazujem ljudi na smučkah. »Lepo njim« si mislim in pohitim naprej. Ko zagleda kočo, bi najraje od veselja zavriskal. Ko vstopim v kočo, se zgrudim na klop. Nato popijem čaj in pojem enolončnico. Še nekaj časa posedim, šele zatem grem na vrh. Začnem se vzpenjati. Vse je enostavno, vse gre lepo. Dolge vrste ljudi so pred mano. Poln nemira in želje po Triglavu prispem na vrh. Kako mi odleže. Na vrhu sem, koliko jih je pod mano. Višje pri nas v Jugoslaviji ne bi mogel biti. Prispel sem, a kako nazaj. Zopet je tu strah, ki kmalu mine. Imam smolo, ker je okoli vrha megla. Spustim se v dolino, in ko prispem v kočo na Kredarici, ležem v posteljo in zame je dan končan. Jutri bo nov dan in kdo ve, kaj se bo zgodilo.

 Vejica! - dobro (3)

Na vrh strani


V novi šoli 

Počitnice so prehitro minile. Vse je odšlo tako hitro, da mi je malo ostalo v glavi. In potem je prišel 1. september, prvi šolski dan. Zame ta dan sploh ni bil nič šolski.

Okoli devete ure izstopim iz vlaka. Sedaj sem doma. Počitnice so mimo. Je kaj drugače? A nekaj se je spremenilo. Pred bloki in na cestah ni več toliko otrok. Zakaj? Ker so v šoli. Pa ti? Ti pa namesto v šolo, greš lepo domov. Lepo od tebe, a kdo bo namesto tebe znal. Ne veš? Greš mimo šole in si jo ogleduješ. Nič posebnega, si misliš. A občuduješ njeno lepoto. Lepa se ti zdi, a tega ne poveš. Kar reci, da je lepa! A kako je znotraj? Te zanima? Pojdi k pouku, pa boš videl. Sigurno ti jo bodo pokazali. Ne greš? Prav imaš. Še sit je boš. Bo že počakala. A vseeno te zanima. Ne upaš se noter. Ojunači se! Ne gre. Pa nič. Pa drugič. Jutri boš vsekakor moral v šolo. Zijal boš kot v deveto čudo. Lepo ti bo, a tega ne boš pokazal. Sram te je. Zelo si sramežljiv. Če si ne upaš povedati, lahko zapišeš. Dobro, ne znaš lepo pisati, pa še napake delaš. Potrudi se, pa bo šlo. No, sedaj se pa predrami. Čas je že, da greš domov. Lačen si in zaspan tudi. Lahko te še kdo pokliče noter. Čimprej domov.

A še vedno stojiš. Dobro, pa stoj, če ti je tako prav. Aha, premislil si se. Le pojdi! Kmalu bodo hodili iz šole. Čimprej odrini! Dobro. Že greš. Ampak še vedno zijaš v to stavbo. O, si se že premagal, že greš lepo naravnost po cesti. A v glavi še vedno misliš nanjo. Hočeš, da si je ne bi predstavljal, a še vedno ti je pred očmi. Prideš za ovinek in zagledaš svoj dom. Pamet se ti obrne in vsi možgani so usmerjeni v dom. Pregleduješ, opazuješ itd. Tako sem prišel domov. Ves sem bil zmešan in navdušen. Pot je bila dolga, kot še nobena doslej.

Tako je bilo moje mišljenje ob pogledu na šolo. Vse lepo in prav, ampak moram priznati, da še sedaj, ko že hodim nekaj časa v to stavbo, ki se ji pravi šola, še vedno občudujem njeno lepoto. Lepa si, prelepa zame.

 Na vrh strani


Tiho prihaja mrak

Bilo je nekega lepega sončnega dne. Popoldan sem igral košarko na šolskem igrišču. Začelo se je mračiti. Bili smo ravno pod košem nasprotnika. Koš je pade. Dal ga je Matjaž. Vrnili smo se v obrambo. Bili smo veseli, saj smo vodili za tri koše. Nasprotnik je prišel v napad in zaradi napačne podaje izgubil žogo. Jani je žogo prestregel in jo vrgel našemu igralcu, ki je stal pod nasprotnikovim košem. Dal je premočno žogo, zato je padla daleč stran od igrišča. Skotalila se je po bregu. Franci se je takoj pognal za njo. Ta odmor se mi je kar prilegel. Sedel sem na travo in se zazrl v nebo. Bilo je vse rdeče. Vse je bilo v ognju. Vse je gorelo. Vse skupaj me je spominjalo na pekel. Čeprav nisem prav nič pobožen, vem da obstaja pekel, čeprav nisem siguren, kje je to, ali v nebesih ali na zemlji. Prej bi rekel, da je na zemlji. Takšen pekel se lahko vidi v Wietnamu, kjer divja divja vojna. To ni vse. Koliko je dežel, kjer se ogenj na nebu spoji z ognjem na zemlji. Za nekatere je to konec dneva, za druge konec življenja, za tretje pa spet pot k novim mukam. Malo sem se preveč zamislil, zato me Jože pokliče, naj pridem igrat. Opazil sem, da je žoga v naših rokah in hitro stekel pod koš. Matjaž, ki je prišel z žogo v bližino koša, mi jo je podal. Odskočil sem ter dal koš. Nato sem se spet zazrl v nebo. Rdečica je izginila. Nastala je tema in zato sem odšel domov. »Jutri bo nov dan, nova rdečica neba in novo trpljenje.« 

Prav dobro (4)

Na vrh strani


Pri telovadbi

 Bil je ponedeljek. Zazvonilo je. Konec ure. Hitro smo pospravili stvari v torbe ter stekli v garderobo. Kmalu smo vsi nared. Pride tovariš. Ura se začne.

Najprej vrsta zbor. Nato tek za ogrevanje. Približno tri kroge stečemo, nato pa še razgibalne vaje. Zopet vrsta zbor. Razdelimo se v dve skupini in igramo rokomet. Začne naša skupina in sicer s sredine. Prvi napad je odbit. Umikamo se v »cono«. Branimo se. Močan udarec Mirana. Žoga gre nad golom. Zopet gremo v napad. Oblegamo nasprotnika. Janku uspe priti do »šestke« in strelja. Gol. Golman ne more nič. Zopet napadajo oni, zopet mi, a nobenega gola. Mnogo je priložnosti, a nobena ni izkoriščena. V napad pridejo nasprotniki. Borimo se. A vseeno Miranu uspe strel od daleč. Lep gol je bil. Hočemo zopet v vodstvo. Zaradi nepravilnih podaj izgubimo žogo. Jani gre v solo napad. Prevara golmana in tu je gol. Rezultat je 2:1 za njih. Stanku uspe dati v napadu gol, a ta ni preveč tehničen. Gol je pa vseeno. Nato navalimo na njih. Goli padajo kar sami od sebe. Rezultat je že 2:5. Lepo smo se že uigrali. Postajamo malomarni. Izgubljamo žoge po nepotrebnem. Nasprotniku se uspe približati na en gol. Tesno nam je, ker vidimo, da bomo izgubili, čeprav vodimo. Zavlačujemo igro. Ena napačna podaja in že ima nasprotnik žogo. Padel je gol. Z žogo hočemo priti do enega gola zaradi zmage. Prekine nas zvonec. Rezultat neodločen 5:5. Zopet vrsta zbor. Nato pa čimprej domov.

Tako se konča marsikatera ura telovadbe. Lepo nam je pri telovadbi, lepše kakor pri knjigah. 

Odlično (5)

 Na vrh strani


Na sprehodu (opazovalni spis)

Kadar imam čas, grem malo na sprehod brez pravega cilja. Hodim po pločniku in gledam svet okoli sebe.

Bilo je lepo sončno popoldne. Z Mio sva hodila po poti, ki vodi v mesto. Malo sva govorila. Vsak je bil zatopljen v svoje misli. Mia je opazovala cvetje ob poti, jaz pa sem gledal otročaj, ki se je podil za žogo. Bili so razigrani in malce tudi utrujeni, saj niso šele takrat začeli igrati. To se jim je videlo po umazanih hlačkah in raztrganih kolenih. Bili so mi všeč. Prištel bi jih med ljudi, ki jim ni mar njihova zunanjost. Samo, da so znotraj čisti! To se pravi med mlado generacijo, ki jim pravijo hipiji. Hipiji so mi nasploh všeč. Za njih ni važna politika. Živijo za ljubezen in vero. Zelo so verni. Na njih mi ni všeč le zanemarjenost, ampak tudi obnašanje. Vsak dela, kar se mu zljubi. So mladi ljudje, ki drugače gledajo na svet. Če bi vsi bili takšni, ne bi bilo vojn, ne nasprotij. Čeprav to vodi nazaj k naravi, se mi zdi, da imajo vsaj nekaj prav. Če že ne vse. Predaleč sem zašel z mislimi, zato se vrnem v sedanjost. Stojim sam na poti. Otroci s travnika so odšli, odšla je tudi Mia. V daljavi jo zagledam in stečem za njo. Ko me vidi kako tečem, še sama pohiti. Dohitim jo šele pred našim blokom, kjer me počaka. Pozdraviva se in ona odide čez cesto, kjer stanuje. Sam pa pohitim po stopnicah in že sem doma.

Sprehod je lepa stvar. Tam vsaj malo pozabiš na enolično življenje, ki ga živiš. Kdaj se bo svet spremenil in ne bo več robot?

Na vrh strani


 Ob dnevu mrtvih (razmišljanje)

 1. november – dan mrtvih. Na ta dan obiščemo grobove. Saj je to spominski dan in ne praznik, kjer se malo odpočijemo od dela.

Stal sem na pokopališču in zrl na grob, kjer počiva nekaj mojih daljnih sorodnikov. Grob je bil okrašen s cvetjem in na njem so gorele sveče. Veter je hladno pihal. Zagledal sem se v svečo, ki sem jo pravkar prižgal. Bila je velika. Spomnil sem se Jimija in drugih velikih glasbenikov, ki so sredi dela in slave mladi umrli. A Jimi mi je bil najbolj pred očmi. Rodil se je neopazno, kot plamen, ki sem ga prižgal. Nihče ni vedel, kakšen bo. Hitro je doraščal, kot je hitro gorela sveča. Veter je pihal in plamen je večkrat zaplapolal. Tako kot je Jimi večkrat skrenil s poti. Potem je prenehalo pihati in plamen se je umiril in veličastno zagorel. Sedaj je bil Jimi na svetu znan. Njegovo ime je raslo. Postal je cenjen. Vsi ljubitelji dobre glasbe so ga cenili in poslušali. Ni prišel do cilja. Ni dosegel to, kar je hotel. Ljudem je imel veliko povedati. Seveda z glasbo, a ne z besedami. Bil je pač redkobeseden.

Medtem je večkrat zapihalo in stopil je na stranska pota. Začel je jemati mamila. Vsak dan več mamil. Vsak dan hujša. In začelo je močno pihati in plamen se je boril z vetrom kot Jimi samim s seboj. Potem pa je strašansko zapihali. Jimi ni vzdržal. Umrl je. Jimi je mrtev, le glasba še živi. Z njim so pokopane vse želje in ideje. Tudi plamen je ugasnil. Kako bi še ta sveča gorela, kako bi še živela. Tako kot Jimi. Imel je še mnogo let pred sabo.

Lahko bi svečo ponovno prižgal, a tega nisem stori, ker je Jimi nezamenljiv. Ni ga človeka, ki bi lahko stopil na njegovo mesto. Ni ga takšnega kot je on. Zato nisem hotel ponovno prižgati sveče.

Bile so mučne misli. Misli o smrti. Vem, ni lepo, da mislim o drugih ljudeh, ko pa stojim pred grobom, kjer so pokopani moji sorodniki. Nobenega izmed njih ne poznam, kako naj vem kaj o njih. Tudi Jimija ne poznam, a poznam njegovo glasbo. Ta pa pomeni za mene veliko.

 Odlično (5)

 Na vrh strani


Predstava, ki me je pritegnila

 Bila je  sobota. Sedel sem v naslonjaču in gledal televizijo. Pričakoval sem začetek Skopskega festivala.

Na ekranu so bile »neumne« reklame. Vsak dan ene in iste. Dovolj jih že imam. Lahko bi jih dali na konec sporeda. Če je komu do njih, bo že počakal. Potem pa se je pokazala glava napovedovalke, ki je napovedala festival. Zopet nekaj minut čakanja in že smo bili v veliki dvorani, v kateri je bil festival. Vse je bilo lepo okrašeno, vse pripravljeno. Že sta prišla voditelja ter z običajnim nagovorom otvorila festival. Potem se je festival začel. Nastopila so večinoma znana imena jugoslovanske pop glasbe. Peli so popularni interpreti, neznani talenti, pozabljeni ljubljenci in še celo otrok niso pozabili. Tekali so po odru kot nori. Lepo so presenetili Indeksi, Mladi levi, Pro Arte in še kakšen posameznik. Sicer pa so ostali peli same limonade, ki jo po enkratnem poslušanju že žvižgaš. Višek festivala pa je napravil Kornelije Kovač, ki je iz povprečne skladbe »Mojot bal e samo moj« napravil pravo mini pop opero. Trajala je celih trinajst minut. Njegovi fantje iz Korni grupe so se res potrudili. Zaigrali so jo kot treba. Bila je posebna osvežitev. Skladba je mnogo nad limonadami ostalih pevcev. Še posebej treba za interpretacijo pohvaliti Kornelija Kovača in pevca, ki se je pred kratkim pridružil ansamblu. Korni grupa si je našla nov stil izražanja in je prava osvežitev v jugoslovanskem glasbenem svetu. Bog jim daj zdravja.

Tako. Festival je bil končan, nagrade razdeljene in odšel sem spat. Bilo je lepo (mislim v postelji).

 Na vrh strani


Prvi sneg 

Jutro. Joj, kako sovražim jutra. Moraš vstati, ko si še najbolj zaspan. Kako bi še spal. Vsak dan ista pesem: »Goran, zamudil boš. Takoj vstani!« Potem pa se počasi skobacam iz postelje. Toda to jutro je bilo nekaj posebnega zame. Bilo je prav lepo presenečenje. Zunaj je bil sneg. Vse je bilo belo. Vse zasneženo. Zmetal sem zvezke v torbo in stekel iz hiše. Zunaj je bilo mrzlo. Sneg je naletaval. Cesta je bila spolzka, veje so se šibile pod težo snega. Nikjer med potjo nisem srečal nobenega znanca. Bil sem sam v tem belem snegu. Kdo pa bi bil tako neumen, da bi šel ven v takem mrazu. Zavil sem se v bundo in premišljeval. Premišljeval sem o smučarski sezoni, ki je pred mano. Premišljeval sem o novih smučeh, boljši opremi in veselju. Premišljeval sem tudi o posledicah tega veselja. Spomin mi je ušel za dve leti nazaj, ko sem si pri smučanju zlomil nogo. V mislih sem se videl, kako sem prišel z novimi smučmi in smučarskimi čevlji na hrib. Malo sem se zbal, potem pa sem se spustil. Fant, kako je šlo. Potem sem šel še enkrat, pa še enkrat, pa še enkrat. Eden (seveda zadnji) spust je bil odločilen. Z ledene proge me je zaneslo. Prišel sem v visok sneg. Kjer smuči nisem mogel obvladati. Bilo je po meni. Padel sem tako nesrečno, da je bila noga zlomljena. Začel sem stokati in se poskušal pobrati. Ni šlo. Prijatelji, ki so bili z mano, so prišli k meni. Pomagali so mi zlesti iz snega. Poskušal sem hoditi. Vse zaman. Odnesli so me, potem pa sem bil čez kakšno uro že v bolnišnici. Naprej nisem imel časa premišljevati. Bil sem že pred šolo. Pred mano je bila prva šolska ura in med poukom sem se z mislimi in pogledi vseskozi vračal ven na sneg.

 Na vrh strani


Če bi bil Jani ravnatelj šole

 Oh, ko bi vsaj bil! Takrat ne bi bilo treba nič znati, nič se ne bi učili. Vsak dan bi imeli telovadbo. Ocenjevali sploh ne bi. Predavatelji bi samo predavali, mi bi jih gledali ali pa še tega ne. Bil bi pravi raj. Raj na zemlji. Kako lepo. Znali bi bolj malo, saj, kje pa danes kaj dosežeš z znanjem. Samo norci imajo lepo življenje in denar. Pa še slavni so po vrhu. Torej šola bi bila takrat neka neresna stvar. V njo bi hodil le tisti, ki se mu bi ljubilo in kdaj se mu bi zahotelo. Sicer pa bi bila odprta cel dan. V telovadnici bi bili popoldne in dopoldne, pa še zvečer najbrž. Nabijali bi žogo, da bi se stene tresle. Po šoli bi hodili obuti. Kdor bi prinesel več blata na čevljih, ta bi bil boljši. Tako bi imele čistilke kaj dela. Ne pa da sedaj le brišejo prah, ker ni blata in druge umazanije. Za vse ure, ko bi bili v razredu, bi bili plačani. Plač bi bilo bolj malo, ker nas bi bilo bolj malo v šoli. Nasploh pa mislim, da bi bil to narobe svet. Šola bi slej ali prej razpadla. Če se ne bi podrla, pa bi jo morali zapreti, ker ne bi bilo v razredih nobenega učenca. Predavatelji bi predavali sami sebi. Čistilke bi bile brez dela, ker bi bilo vse čisto (prah pa kar naj bo). Pred telovadnico bi bila vedno dolga vrsta, ker bi čakali da pridejo v njo in bila bi vedno zasedena. Kolikor bi bil v razredih mir in red, bi bil v telovadnici nered in nemir. Bilo bi vse kot ne sme biti. Torej, Jani, bil bi slab ravnatelj za družbo, dober pa za učence. Zato si želimo, da bi čimprej prišel na ravnateljski stolček. Vso srečo.

 Prav dobro (4)

 Na vrh strani


Kaj je sreča

 Sreča. Kolikokrat slišim to besedo. Srečen sem, daj mi malo sreče, pridi, sreča moja… To so stavki, ki jih slišiš na vsakem koraku. Toda, kaj je sreča. Mi bi kdo znal to opisati? Povedati? Kdo ve? Nekdo pravi, da je srečen, če spi. Je to za njega res sreča. Še sam ne ve. Ne ve, če je to res njegova sreča. Morda je takrat srečen. A njegovo spanje ni vedno lepo in srečno. Torej je sreča minljiva. Pride in gre. Potem pa jo loviš vse življenje. Loviš jo in tekaš za njo. Ta te žene, da še živiš, čeprav veš, da je ne boš ulovil. Toda ta sila je prehuda in te žene naprej. Naprej v življenje. Zame je sreča, oh, kako bi rekel, ne vem. To se ne da opisati. To lahko doživiš, kot doživiš ljubezen. Tudi ljubezen je lahko sreča. Torej sreča je lahko vsaka stvar, a ne za vse ljudi. Sreča je čustvo, ni pa predmet, ki ga neseš v usta in ga potem prežvekuješ. Vsi si želimo srečo. Kaj si želimo? Srečo vendar! Srečo, samo kdo nam jo bo prinesel. Dedek Mraz? Kdo ve, kaj je zame, zate sreča? O sreča, pridi k meni! Pridi, čeprav ne bom vedel, ko boš pri meni, čeprav se te bom spominjal, ko boš odšla, pridi. Čakam te!!

Na vrh strani


Ura fizike leta 2000 (domišljijski spis)

 Sedim za mizo v udobnem naslanjaču. Pred mano vsa stena polna gumbov, lučk in drugih inštrumentov. Neki čuden robot, z baterijami namesto srca, hodi mimo teh čudnih aparatov. Ta robot pritiska gumbe in na sredini se na nekakšni plošči kažejo slike in napisi. Berem, zijam slike in se s tem učim, izobražujem. Skratka, to je šola. Sedaj je ura fizike in tečen učitelj dirja pred našimi očmi. Ni več zanimiv, ni lep, ni svetel. Že zelo je izrabljen in nima več dovolj hitrosti. Verjetno so se mu baterije izpraznile. Ta robot je naš učitelj. Nič se ne pogovarjamo, samo gledamo in beremo. Znanje nam kar samo zleze v glave. Buče imamo že tako nabite z učenostjo, da jih nam bo kmalu razneslo. Komaj čakam ta trenutek. Učitelj robot mi že preseda. Gre mi na živce. Že dolgo ni bil podmazan, zato pri vsakem gibu škriplje. Šola najbrž nima denarja za olje ali kako se že tisti stvari reče. Kadar se temu učitelju izrabijo baterije ali pokvari kakšen del, takrat ga odpeljejo na servis. In preden to uredijo, mine precej časa. To je veselje. In sedaj, ko pravkar mislim na nek težak obrazec, je robot »crknil«. Menda bo kratek stik. S sebe izdavi le toliko, da naj gremo domov, ker je ura fizike končana. Vrag te vzemi, si mislim in zbežim iz te preklete učilnice.

 Na vrh strani


Novo leto (razmišljanje)

 Prišlo je. Bilo je veselja, popivanja, zabave in še in še. Skratka, bili smo srečni. A ne vsi. Koliko ljudi se boji novega leta. Bojijo se ga kot kakšnega vraga. Bojijo se ga bolj kot sami sebe. Kaj jim bo prineslo? Ne vem ne za sebe, ne za druge. Ne vem ali nočem vedeti. Bolje da ne vem, morda bom umrl. Če bi vedel, se bi raje sam »fental«. Torej dobro, da ne vem. Pričakujem pa mnogo. Vsi mnogo pričakujemo. Vsi smo nabiti z novimi načrti, novimi zamislimi. Kaj bomo storili. Morda se bodo naše sanje podrle, morda bomo naredili več kot smo si zamislili. To bomo videli drugo leto, ko bomo naredili obračun za leto nazaj in prekontrolirali naš uspeh ali neuspeh. Naše želje za novo leto so: čim manj vojn, lakote, trpljenja in čimveč sreče, veselja in drugih drobnih stvari. Toda ne mislimo, da se bo vse to uresničilo. Ne smemo misliti, moramo se za to boriti. Mir in vojna ne prideta sama od sebe. Za mir se morajo milijoni žrtvovati, za vojno mnogi padejo, ker je nekdo to hotel. Torej brez boja ni sreče, ni veselja, ni tudi lakote in vojn. Zato se borimo, brez boja ni nič, za boljšo prihodnost, za lepše življenje. Borimo se zase in za nas vse. Le hrabro naprej, do zmage!

 prav dobro (4)

 Na vrh strani


Dan JLA 

Prišel je tako naglo. Skoraj ga ne bi opazili, če ne bi v šoli imeli manjše proslave. Kakor je prišel, tako je odšel. Le malokdo se še spominja dneva JLA. Morda se tudi vojaki iz garnizona Cerklje niso spomnili, ker jih na naši proslavi ni bilo. Morda pa so imeli zaradi praznovanja premalo časa. Le enkrat na leto imajo ta praznik. Treba ga je izkoristiti. Morda pa so nekateri višji (zelo visoki) prepovedali to praznovanje, saj je znano, da naša država ne troši denarja za nesmiselne praznike in praznovanja. Morda je kaj od tega, morda nekaj čisto drugega. Ostane nam le ugibanje. Pa kaj bi se spraševali. Škoda možganov, ki so že tako nabiti z mnogo pomembnejšimi mislimi, kot je ta. Eno pa  drži. Lepo bi bilo, če bi se ga spomnili. Saj to ni le vojaški praznik, saj je to praznik nas vseh. Naših dedov, očetov in nas mladih. To je naš praznik. In ostal bo, če ga bomo praznovali. Skromna proslava ni dovolj, treba je kaj bolj ganljivega, saj to ni praznik rajanja in zabave, čeprav je to veselje, ker so bili takrat postavljeni temelji naše armade. Čas je, da se spomnimo. Vsi. Ne bodimo malomeščani. Če lahko praznujejo v Beogradu, zakaj ne bi smeli v Krškem, zakaj ne bi še v tako majhnem kraju, vasi.

 Na vrh strani


Športni dan (poročilo) 

Krško, 2.2.1972
Vreme: lepo in brez padavin
Proga: dobro pripravljena, a zaradi južnega snega počasna
Tekmovalci: učenci in učenke naše šole
Prvenstvo: smučarsko prvenstvo osnovne šole v veleslalomu
Gledalci: približno 80

 Tekmovanje se je odvijalo na bregu poleg vlečnice. Najprej so se po progi spustile pionirke. Ni bilo večjih presenečenj. Zmagala je Meta Novak. Druga tekmovalka je zgrešila vratca. Pionirki nista pokazali večjega napredka. Lahko bi bili bolj sproščeni in borbeni. Med pionirji je bil zmagovalec že vnaprej znan. Glavni favorit je bil Jani Longo. Štartal je prvi in upravičeno zmagal. Progo je prevozil zelo hitro in nam pokazal, kaj se pravi smučati. Bil je res dober, tako da bi ga le s težavo kdo dohitel. Za drugo in tretje mesto so bile hujše borbe. Markovič, Mavsar, Koštomaj in drugi so zgrešili vsak po eno vratca in tako bili izločeni iz boja za ti dve mesti. Drugi je bil na koncu Levičar, tretji pa Romih. Po času sta si te uvstitve zaslužila. Prvi trije so dobili diplome. Tekmovanje je uspelo. Proga ni bila težka. Favoriti so v glavnem izpolnili pričakovanja. Večjih presenečenj ni bilo. Za presenečenja se bodo morali pionirji in pionirke potruditi. Če izvzamemo Longo Janija, ne bo nihče dosegel kaj izven naše šole. Zato se bodo morali smučarski trenerji še posebej potruditi, če bodo hoteli iz teh mladih napraviti prave in dobre smučarje, kajti smučarji, ki so tekmovali na tem tekmovanju, so skoraj vsi samouki.  

odlično (5)

 Na vrh strani


France Prešeren in Julija

 Koliko je takih ljubezni, koliko se jih srečno konča, koliko se jih razide? Kdo bi vedel? Kajti to ni nikjer zapisano, nikjer povedano. To so osebne stvari.

Prešerna bolj malo poznam. Toda za njega ni treba vedeti življenjepisa, kajti njegove pesmi nam vse povedo. V njih najdemo odgovore na več nerešenih vprašanj. Prešeren je bil kot vsak mlad človek, malce čuden. Toda ne neumen. Bil je pač zaljubljen. Noro zaljubljen, prav do ušes. Njegova izbranka Julija se za njim ni prav nič »metala«. France pa bi dal zanjo vse. V obupu, ko je sanjaril o njeni lepoti, o njeni nežnosti, o njenih lepih in prijaznih besedah, je izlival na papir svoja čustva, ki so prišla iz dna srca. V mislih jo je poljubljal, božal po laseh, hodila sta po parkih. Toda to je bila njegova domišljija, daleč od resnice, ki je bila za Prešerna tako boleča. Morda je Julija, ki zaradi svoje matere in visokega stanu ni marala zanj, čutila do njega vsaj to, kar čuti dekle do fanta. Morda si je želela pogledati v njegove zasanjane oči, seči s prsti po njegovih gostih in dolgih laseh. Morda je to želela, a to je, seveda, če je bilo, odnesla v grob. Prešeren je svoje želje utapljal v pijači, ki ga je odnesla vsaj za nekaj časa v lepši svet, v katerem je bilo dovolj prostora zanj in njegovo Julijo. Posvetil ji je mnogo svojih pesmi. Bil je neozdravljiv. Tudi po Julijini poroki je še vedno silil vanjo in ji hotel izkazati svojo ljubezen. Ljubezen večnega in neozdravljivega romantika. A umrl je z ljubeznijo v srcu. Z ljubeznijo do tega, kar ni nikoli dosegel. Umrl je on, umrla je ljubezen, ostale so pesmi. Pesmi, v katerih večina ljudi, ki so nekoč ljubili vsaj približno tako kot Prešeren, najdejo same sebe. Zato njegove pesmi, vsaj ljubezenske, razume šele po prvi ljubezni, ki se seveda konča z žalostjo in prevaro.  

odlično (5)

 Na vrh strani


Prvi ples

 Bil je petek. Tisti petek, ki ga vsak izmed nas tako težko čaka. Kajti za petkom je sobota in nedelja. Dneva izživljanja in počitka, pa tudi novih dogodivščin. Radijska napovedovalka je oznanila, da je bila ura pravkar štirinajst. Stal sem v kopalnici pred ogledalom. Drgnil sem si zobe kot neumen, ponavadi si jih le enkrat dnevno umijem ali pa še to ne. Torej kot že rečeno, drgnil sem si zobe, ker pač nisem hotel, da bi dekleta med plesom od mene bežala, ker bi mi iz usta uhajale dišave pravkar pospravljenega kosila. Čevlje sem si že očistil. Svetili so se kot novi. Zakaj pa se ne bi, saj sem jih očistil z Ilirijinim sprejem za čevlje (to ni reklama za Ilirijo). Oblekel sem tudi najboljše, kar je bilo čistega. Tega pa je vedno premalo, saj dobijo vsake hlače slej ali prej kakšno luknjo ali luknjico. Pred mano je bilo samo še česanje. Hudičeve grive niso in niso hotele stati. Pa sem vzel mamim sprej, še prej pa sem lase malo zmočil in jih polakiral. Na posledice odstranjevanja nisem sploh pomislil. Torej sem bil pripravljen, a ura je bila komaj pol petih. Kaj naj delam? Navil sem radio in poslušal glasbo. Bila je nekakšna komercialna pesem in že sem se videl, kako plešem na čajanki. Po treh pesmih se je veliki kazalec približal številki dvanajst in odkoracal sem proti šoli. Pazil sem na vsako lužo, ker sem se bal, da se ne bom umazal. Potem bi bil moj trud zaman. Torej Sizifovo delo. Med potjo sem pobral še Janija.

Prišla sva v šolo. Hudiča jih je, sem si mislil, ko sem vstopil v skoraj prazno telovadnico. Morda je bilo še prezgodaj. Sedel sem in čakal. Kmalu se je začelo polniti. Prišli so učenci iz vseh razredov. Največ je bilo seveda učenk željnih plesa in zabave. Zavrteli so že nekaj plošč, a pravega vzdušja za ples ni bilo. Sam še nisem prestopil koraka. Bolj smo se bližali koncu čajanke, več se jih je ojunačilo in odšlo plesat. A jaz pa sem sedel kot kakšna mevža. Preklel sem vse bogove, ker mi niso dali posluha in ker sem takšen strahopetec. Dekleta so me prosila, a izgovarjal sem se kot sem vedel in znal. Tudi fantje so me že dražili, češ poglej ga, punca ga prosi, on pa ne gre. Oni naj kar gredo, sem si mislil in sedel dalje. Zadnje pol ure sem se pa le toliko zbrihtal, da sem odšel. Skoraj čisto pri tleh, sam sebi sem se zdel tako majhen, sem prišel na plesišče. Potem sem malo postal, ker nisem vedel, kaj naj delam. Noga sem, noga sem, roka tja. Hudiča, ko mi pa ni šlo. Poskušal sem, a vse zaman. Potem sem se le malo prestopical, da nisem bil videti tako klavrn. Roke sem imel v žepu, noge pa se metal od sebe. V mislih sem sklenil, da se moram naučiti plesati. Tudi nekateri drugi niso delali dosti drugače kot jaz. A pri njih se je videlo,  da se zaradi tega prav nič ne sekirajo. Torej se samo jaz tak junak. S takšnim stilom sem odplesal še nekaj plesov, potem pa je bilo tako in tako konec čajanke. Vesel, da je vse za mano, sem jo mahnil domov.

Ne vem kako to, ampak, če vam po resnici povem, še danes ne znam nič bolje plesat, a se zato prav nič ne sekiram. Ena izkušnja več. Ne sramuj se, če ne znaš!

 Na vrh strani


Moja mati (razmišljanje)

 Vem, da bo v tem spisu vsak hvalil svojo mater, češ da je najboljša, ali pa jo bo prikazal s senčne strani, ker ga pač tepe. Jaz pa ne bi rad ne hvalil ne grajal. Prikazal bi jo rad takšno, kot je. Nič lepšo – nič gršo.

Po izgledu bi jo spoznal, čeprav je ne bi videl dvajset let. Sedaj, ko pa bi jo bilo treba opisati, ne znam opisati njene značilne poteze. Povem lahko le to, da je nekaj manjša od mene in ne debela. Posebno zadnje čase vse bolj hujša. Pa ne zaradi tega, ker bi bila rada vitka. Pač zato, ker ima toliko skrbi. O njeni najhujši bolečini vam ne bi pisal. Opisal bi rad tisto skrb, ki jo ima z menoj. Vem, da mi hoče vse dobro, a je včasih ne morem in nočem razumeti. Kadar me sili z učenjem, se dolgo upiram, tako da moram potem spat. To ni lepo, a kaj, ko sem tako trmast. To bi le meni koristilo. Ko pride z govorilne ure, se začne grajanje. Sam sem si kriv. Takrat ji vse obljubim, a kmalu vse pozabim. Muči se z mano, vidim, da trpi in me hoče pripeljati k cilju, h kruhu. Kadar me natepe, ji včasih sploh ne odgovarjam na vprašanja. To pa zaradi jeze. Ko tako nekaj časa tiho prenašam bolečine, ki mi jih je prizadejala njena roka, na koncu le spoznam,da ima prav. A tega ji ne povem. Le redko jo prosim odpuščanja, pa čeprav vem, da včasih to njo bolj boli, ker me tepe, kot mene. Toda z besedo se pri meni ne da veliko opraviti. Tudi s tepežem ne. Sem pač tak. Mati je pravo nasprotje. To je najbrž posledica stroge vzgoje v mladosti. Vem, da je delovna in prida. Vse mi skuha, opere, zlika in sploh vse naredi. A to ni vse. Tudi materinska in ljubezniva je. Zna z mano najti stik, kadar sem v stiski. Včasih bi ji rad rekel kakšno lepo besedo. Toda vse lepe besede ostanejo v grlu. Tistega kar čutim, ne morem spraviti iz sebe. Rad se ji bi kdaj zahvalil za ves trud, a zahvala ni vse. Rad bi ji potem, ko bom starejši, dokazal, kaj čutim do nje, a sedaj, čeprav to želim, ne morem. Tudi z dejanji včasih poskušam. A večkrat mi vse spodleti. Čeprav so takšna dejanja malenkost, mati čuti to, kar mi leži na srcu. Toda svojih čustev pred njo ne razgalim, ker jih ne znam. Včasih, kadar čutim, da mi je dala nekaj takega, za kar sem ji res hvaležen, rečem samo hvala. Kakšna fraza? A kaj vse se skriva za njo. Toliko stvari, da bi lahko napolnil zvezek. Še bi lahko našteval, še pisal, a bom končal. Seveda tu ni konec. Moja mati bo živela v meni tudi takrat, ko je ne bo. Ne veste, kaj mi pomeni. Zame je zlata, zame je vse. Čeprav sem v začetku napisal, da je ne bom precenjeval, sem moral to napisati. Moral sem napisati, kaj mi pomeni in kaj čutim do nje.  

Goran, naloga je zelo lepa, vendar površno napisana. – zadostno (2)

Na vrh strani


Smešna zgodba 

Bratranec mi je pripovedoval, kako je bilo, ko je hodil v peti razred. Zgodba se mi je zdela zanimiva, zato sem jo zapisal.

Neke sobote sta šla s sošolcem iz šole. Med potjo sta pri hiši, ki stoji blizu kina, zagledala lepega mucka. Sklenila sta ga ujeti in to jima je tudi uspelo. Ko sta ga imela v rokah, sta mu na rep navezala dve konzervi in dala v konzerve nekaj kamenčkov. Nato sta mucka spustila. Ko je muc tekel, so konzerve za njim ropotale in ker se je ropota bal, je še bolj tekel, konzerve pa še bolj ropotale. Storilca pa sta se smejala vse do doma. Drugi dan je bila nedelja in oba sta se s kolesi pripeljala do kina. Kolesa sta spravila pri tisti hiši, kjer sta ujela mucka. Po končanem filmu sta odšla po kolesa, a koles ni bilo nikjer. Pregledala sta vso okolico, toda zaman. Preostalo jima ni nič drugega, kot da sta vstopila v hišo in vprašala. Ko sta potrkala, sta zaslišala glas iz kuhinje: »Kar naprej!« Vstopila sta. Potem pa ju je zagrabil možakar, ju prijel za ušesa in ju z glavama butal skupaj. Kolesa sta potem dobila nazaj, toda buške na glavi so oba izučile, da sta se tistega mucka izogibala.

 Na vrh strani


Pismo prijatelju

 Dragi Igor!
Upam, da si dobil moje zadnje pismo, zato bom danes bolj kratek. Najprej ti moram povedati nekaj o šoli. »Prfoksi« nas tako gonijo k učenju, da jih komaj dohajam. Ko »zakopčam« eno snov, že gremo s snovjo naprej. Nikoli nisem na tekočem. Toda vse bi še šlo, če ne bi bili tako »zajebani«. Poleg učenja moraš še hoditi na sestanke, k dodatni pomolči in tako dalje. Vseh nalog ne utegnem sploh napisat, zato v šoli delam to s tako brzino, kot bi pred »cugom« tekel. Pa naj bo o šoli dovolj, saj imaš ti tudi najbrž enake težave in sam dobro veš, kako gre. Najraje bi šolo in »prfoksite« nekam poslal.

Sicer ne vem, kaj naj ti še napišem, ko sem ti v prejšnjem pismu toliko opisal. Morda bi bilo zanimivo, kako sem smučal na Golteh. Začetek je bil dober. Vse je šlo lepo. Ko pa sem prišel do sredine, sem pred vratci padel. Izgubil sem najmanj tri sekunde. Do cilja sem vseeno prišel, a sem bil na koncu šele osmi.

Mislim, da bo dovolj. Še to, za 1. maj grem smučat na Vogel. Pridi k nam z »dilcami« in bova šla skupaj! Lep pozdrav tebi in tvoji družini. Goran

 Ne žali predavateljev!

Na vrh strani


Poezija

Objavljene pesmi

Proza

Ostali teksti

Z avtoštopom ob Jadranu

Prosti spisi
*List iz mojega počitniškega dnevnika
*
V novi šoli
*
Tiho prihaja mrak
*
Pri telovadbi
*
Na sprehodu
*
Ob dnevu mrtvih
*
Predstava, ki me je pritegnila
*
Prvi sneg 
*
Če bi bil Jani ravnatelj šole
*
Kaj je sreča
*
Ura fizike leta 2000
*
Novo leto
*
Dan JLA 
*
Športni dan
*
France Prešeren in Julija
*
Prvi ples
*
Moja mati
*
Smešna zgodba
*
Pismo prijatelju

Pisma iz vojske


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije