PISMA IZ VOJSKE
V letu 1983 sem služil vojaški rok v
takratni JLA - Jugoslovanski ljudski armadi. V tem času sem
vsak dan napisal pismo Damjani, svoji takratni punci, dve
leti kasneje sem se z njo poročil. V pismih sem seveda
tarnal o svojih težavah, sem pa po mojem mnenju napisal tudi
kaj zanimivega iz življenja v vojaški suknji in o tem, kaj
se je dogajalo na Kosovu, kjer sem z izjemo enega meseca bil
v vojski. Morda se bo kdo od mojih sotrpinov v tem pisanju
našel, morda se bo komu zdelo to pisanje zanimivo, zato sem
se tega dela tudi lotil. Upam, da ga bom dokončal, bom pa iz
pisem, ki so obsegala po štiri in več strani, skušal
izluščiti kaj zanimivega, saj bi bilo sicer vse skupaj
predolgo in predolgočasno za branje.
Djakovica, 6.1.1983 (1)
...No v Dobovi sem se priključil tistim trem fantom z
nageljčki in enim z uniformo, ki sva jih videla že na
postaji. Tistega Slavkota iz Pohance nisem uspel najti. No,
od teh sta dva odšla v Kraljevo, dva pa na Kosovo (eden v
Peč, drugi v Prištino). Spregovorili smo le par besed o tem,
od kod so, kam gredo, tisti, ki pa je na dopustu, pa je
povedal kako zaribano je v vojski. Jaz sem skoraj vso pot
skušal spati, čeprav mi to niti najmanj ni uspelo. Tudi
jedel nisem ničesar. Skušal sem ubežati v sanjarjenje...
No, v Zagrebu je prišel v naš kupe še en vojak, ki služi v
Prištini. Mi smo kar udobno sedeli. To nam je zrihtal
sprevodnik – Slovenec, češ saj greste v vojsko, pa še tako
daleč. No, potem so na vseh postajah do Beograda prihajali
regruti, petje, vriskanje, kričanje je bilo vedno bučno. V
Beogradu smo bili okoli polnoči, potem pa smo dolgo časa
stali. Stali smo tudi na drugih postajah, več kot bi bilo
potrebno. Počasi se je vlak praznil, vsaj z regruti, mi
reveži pa smo šli naprej. Vsi za Kosovo in Makedonijo. Ob
pol osmih smo prispeli na postajo Kosovo polje in moral sem
izstopiti, ker ta vlak ni peljal skozi Prizren, do koder sem
imel karto. In to sem zvedel v zadnjem trenutku.
No, tu smo se izkrcali in končno se nas je našlo okoli 8, ki
moramo v Djakovico. Našel sem tudi tistega iz Pohance. Ne
morem pa ti opisati tistega občutka, ki nas je vse prevzel,
ko smo se vozili po Kosovu. Titova Mitrovica in vasi potem –
res groza. Kot da bi prišel na drugi svet. Vse sovražno,
tuje, grozno skratka. Na železniški postaji pa višek, vstop
v novo civilizacijo, v blato, umazanijo. Ljudje te gledajo,
kot da si jim ubil starše, popizdiš. No, eden Nam je potem
le povedal, da moramo z avtobusom do enega križišča sredi
puščave in potem z drugim direktno do Djakovice. Tako je
tudi bilo. Od postaje do tu je okoli 80 km.
Spremljali so nas policaji (civilni, ne vojaški). Peljali
smo se skozi to divjino, polno odpadkov, smeti, ob cesti je
bilo polno razbitih avtomobilov, crknjenih psov in po cesti
vse polno otrok zasranih po celem telesu od blata ter
starcev in stark s temi belimi kapami. Res čudoviti prizori.
Če bi vse to doživljal kot civil, na potovanju, bi verjetno
na tej poti lahko napravil več sto posnetkov, vsak zase bi
bil nekaj posebnega. Tudi pokrajina tukaj je posebnega,
zemlja rdečkasta, namočena od dežja, neobdelana, spet drugje
poraščena z grmičevjem, kateremu še listje ni odpadlo,
čeprav je čisto rjavo. Tu se verjetno tudi drevesom slabo
godi. Stano sem gledal skozi okno, da bi skril solze in
veliko razočaranje ter strah pred tem svetom. No, potem so
nas vrgli ven. Zopet svinjarija, blato, smeti. S Slavkotom
sva se potem odcepila od grupe in se odpravil na pošto, ki
sva jo dokaj hitro našla. Potem sem klical, zaslišal tvoj
glas....
No, potem, sva šla po glavni ulici, če jo sploh lahko tako
imenujem. Tu je bilo že malo bolje, srečaš tudi kakšne
ljudi, ki so vsaj na videz podobni nam in precej lažje mi je
bilo. Tudi potem, ko sem videl, da le ni tako hudo kot bi
lahko bilo, čeprav vojakov nisva srečala mnogo. V lokale in
trgovine nisva šla. V enem parku sem jaz pojedel en jogurt
in en en sendvič, oba sta bila zelo čudna. Potem pa sva
skupaj jedla čokolado. Sijalo je tudi sonce, tako da ni bilo
preveč mrzlo, potem se je sonce skrilo za oblake in odšla
sva na pošto, kjer ti sedaj vse to pišem. Tu je velika gužva...
Ker nimava več kaj početi, oziroma ne veva kam iti, bova
počasi odšla do kasarne, ki je 15 minut od pošte. Od tam se
ti bom spet javil s pismom, seveda če bom utegnil. Sicer pa
jutri. Sedaj sem še vedno civil, čez nekaj časa pa bom
verjetno že vojak in začel odštevati dneve, da te zopet
zagledam, da zaslišim tvoj glas. Morda bo to kmalu, morda
celo večnost...
Djakovica, 7.1.1983 (2)
Danes sem že drugi dan v vojski. Včeraj sva s Slavkotom ob
dveh vstopila v kasarno, kjer so nas popisali, odpeljali na
kosilo, ki sem ga le poskusil – bil je pasulj, vendar tako
grozno smrdel po paradajzu, da ni bilo za jest. Potem sem od
pol treh do pol devetih čakal na striženje. Malo so me
»olepšali«. Večerjal nisem, le dve jabolki in čokolado sem
pojedel. Potem sem zadolžil obleko in odšel spat. Spali smo
brez posteljnine in brez dek na golih posteljah. Še kar
hitro sem zaspal, saj sem bil že pošteno utrujen. Spal sem
kar oblečen, v bundi, le noge sem imel pokrite z vietnamko.
Zjutraj sem se prebudil in me je prekleto zeblo, saj nil ne
kurijo v spalnicah, ker kotlarna še ni zgrajena. No, potem
sem se oblekel v vojaško obleko in smo šli na zajtrk.
Pojedel sem malo kruha, eno jajce (kuhano) in kakav. Potem
so drugi pometali in pobirali papir, sedem pa nas je čakalo,
da nas razporedijo v vode. Jaz sem prišel v drugo četo,
tretji vod – oddeljenje pa mi še ni določeno. Bom strelec,
če ne bo prišlo kaj vmes. Zjutraj so nas okopali, mene pa je
ves čas zeblo v noge. No, po kopanju pa sem se le segrel.
Potem sem pakiral obleko v omaro in svoje stvari, da jih
pošljem domov. Ne vem kdaj bodo prispele, saj hodi pošta od
3-6 dni, včasih tudi več. Zato ne vem, kdaj boš to brala...
Sedaj sem uredil stvari in sem z enim Slovencem, ki spi v
naši sobi, odšel malo ven. Zaenkrat sem še edini Slovenec v
tem vodu, razen tega, ki pa je tu že od julija. Pravi, da
sem ne obeta nič kaj dobrega. Preveč grozno pa menda tudi ne
bo. V kasarni je disciplina bolj na psu. Vse se mi zdi
razpuščeno, vsi so zapiti, nihče nikogar ne uboga in vse
skupaj zgleda kot banda in ne vojska. Zato tudi ne vem, kako
se naj obnašam. Sicer je pa še čas, da bom spoznal. Ostali,
ki so prišli včeraj že pridno telovadijo in se učijo
pozdravljat, korakat itd. Le jaz in eden iz Zagreba hvatava
krivine, ker nas še niso zadolžili. Sicer ne po svoji
krivdi. Zaenkrat mi kar paše, saj se ti lahko oglasim.
Zjutraj, ko smo vstali, sem si želel, da bi čimprej zbolel
in da me pošljejo domov. Sicer me pa ledvice kar pošteno
bolijo. Sedaj, ko ti to pišem, tu na soncu, ki prijetno
sije, mi je zopet hudo....
Verjetno bom imel zakletvo 24. januarja in potem bomo šli v
mesto, da te spet pokličem... Tu v kasarni je še kar. Sicer
je vse prekopano, ker gradijo toplarno in kuhinjo z
jedilnico. Sedaj jemo kar v kontejnerjih in grozno smrdi, pa
vse je tako mastno. Obleka mi je še kar prav, le hlače so mi
malo prevelike in plešejo okoli mene. Sicer bo pa tudi to
dobro. Verjetno mi bodo kasneje, ko se bom privadil na novo
hrano, še prav prišle.
Djakovica, 8.1.1983 (3)
Tretji da – tretje pismo. Koliko jih bo še, kdo ve? Upam, da
ne veliko, vsaj iz Kosova ne. Danes imam namreč že pom kufer
te vojske. Desetarji se izživljajo nad nami, vendar vidim,
da imajo drugi še bolj zoprne. Danes mi je zopet hudo, še
posebej, če pomislim, da je sobota in da bi lahko cel dan
bil s tabo in če pomislim na jutri, mi je še težje. Res se
nikakor ne morem privaditi na to življenje...
Stvari pridno delam, zaenkrat sem eden redkih, ki še ni
ničesar kazensko delal. Sicer pa, kaj bi ti pravil. Verjetno
imaš tudi ti že poln kufer te vojske, tako kot jaz. Pa še
toliko dni je pred mano. Ko bi vsaj...
Nekaj se govori, da bomo imeli zakletvo že v soboto, 22.
januarja, seveda pa bo vprašanje, če bom sploh lahko šel v
mesto, ker bodo šli nekateri v soboto, drugi v nedeljo. V
nedeljo pa je pošta zaprta, tudi v soboto ne vem, do kdaj
dela. Vendar bom v vsakem primeru nekje prišel do telefona,
pa naj me oskubijo koliko hočejo...
Sploh se nočem zbližati z drugimi. Držim se bolj zase, delam
tisto kar moram, brez prigovarjanja in pizdarij kot nekateri
drugi, saj so okoli mene v glavnem sami pubertetniki, skoraj
vsi s končano ali nedokončano osnovno šolo. Le z enim
Slovencem iz Maribora se včasih kaj pogovorim. Sploh pa mi
je zoprno govoriti v srbohrvaščini. Kot da mi bo to kaj
pomagalo. Vem namreč, da se bom moral slej ko prej vsaj malo
prilagoditi temu življenju. Sedaj mi je malo bliže, vendar
še prekleto tuje. Nikoli se ne bom sprijaznil z vojsko...
Djakovica, 9.1.1983 (4)
Danes je nedelja in nimam toliko dela. Ravnokar sem se
preselil na drugo posteljo. V sobi nas je že 28, več jih
niti ne gre. Je pa velika gužva, skoraj nobenega prostora ni
za gibanje. Včeraj mi je bilo res hudo, danes sem vsaj za
sedaj malo boljše volje. Napisal sem že pismo majki in Lojzu
ter nekaj razglednic...
No, nič ti še nisem pravil o vremenu. Do sedaj ni tu nič
snega, vendar je zelo mrzlo, tako da me stalno zebe. Vse je
zmrznjeno, tako da ni preveč blata, sicer pa bi bila grozna
svinjarija, saj je vse prekopano. Hrana je različna, vendar
slabo pripravljena, krožniki, pribor in pladnji pa so
mastni, da izgubiš apetit. Tudi okoli jedilnice smrdi, da te
mine že prej, da bi jedel. Mislim, da sem v teh dneh celo
nekaj shujšal. Kako pa je s tvojimi kilogrami...
Djakovica, 10.1.1983 (5)
Ljubi, večer je in jaz se ves tresem od mraza. Cel dan so
nas gonili po tem hudičevem mrazu, da sem pošteno prezebel.
Sicer je sijalo sonce, vendar je bilo kljub temu mrzlo.
Danes se nam je svečano začela obuka, ki bo trajala 5
mesecev in 22 dni. Upam, da jih ne bom preživel tu. Sicer pa
sem danes spet popizdil. Ne moreš si misliti, kako je delati
s temi otroki. Vse jim je smešno in ne znajo držati gobca,
zato nas je nek kaplar gonil do večerje. Ves dan nisem bil v
sobi. Sicer pa tudi, kadar nas pustijo v sobo, ne smemo
ležati ali sedeti na posteljah. In sploh se izživljajo nad
nami. Ko so nas tako zvečer gonili, sem resnično popizdil.
Veš ljubi, ko sem čez dan gledal na hribe okoli, se mi je
zdelo, kot da sem nekje na Gorenjskem. Hribi so bili
obsijani s soncem in sneg se je lepo iskril. Zvečer je bilo
nebo nad hribi v Albaniji povsem rdeče. Res lepo, samo če ne
bi bil v kasarni...
Včeraj zvečer in danes zjutraj sem bil redar v spalnici.
Sicer pa kaj bi ti pravil saj si niti približno ne moreš
misliti, kako je življenje v kasarni. V glavnem je grozno,
čeprav je dosti tudi veselih trenutkov, vendar meni niso vse
stvari smešne. Preveč so vsi ti štosi primitivni, otročji in
zaradi njih tudi precej najebemo...
Jutri začnemo še bolj resno in verjetno že s puškami. Do
strelišča je okoli 15 km in potem je treba priti še nazaj.
Jaz sem dobil avtomatsko puško.
...mi kaj lepega napiši, kajti tu so le brezvezne šale in
drkanje in zajebavanje iz vseh strani, še posebej od enega
usranega, prepotentnega desetarja. Ljuba moja, počasi bom
končal. Naj ti še povem, da smo včeraj poslušali radio in je
bilo veliko pesmi, ki govore o ljubezni. In v teh
okoliščinah so mi čisto drugače zvenele. Vsaka beseda me je
prizadela in me spomnila nate...
Djakovica, 11.1.1983 (6)
Spet je en dan za mano. Tokrat že šesti. Jutri bo že teden
dni, odkar sem te zadnjič videl oziromo sploh bil s tabo.
Meni pa se zdi cela večnost, še huje pa je, če pomislim, da
je pred mano še 359 dni. Ne vem, če bom lahko to zdržal...
Danes je še kar šlo. Kljub temu, da sem obul dvoje nogavice,
sem celo dopoldne zmrzoval. Zjutraj je bilo vse ledeno,
potem pa se je otoplilo, da smo bili vsi blatni. Vendar me
tudi sonce ni preveč ogrelo, oziroma me sploh ni. Danes bi
moral biti na zdravniškem pregledu, pa nas dohtar ni hotel
pregledati. Sicer pa še bolje. Morda nas bo jutri, ko bodo
drugi vadili. Sicer pa smo danes začeli hoditi s puškami in
z vso opremo, maske, pribor za čiščenje pušk itd., tako da
smo vsi polno obloženi in se komaj premikamo...
Sicer pa sem se še kar privadil na to življenje, čeprav me
stvari včasih še vedno vržejo iz tira in popizdim, da bi
najraje pregriznil ograjo in pobegnil...
Djakovica, 12.1.1983 (7)
...Včeraj zvečer sem potem po večerji izpolnjeval neke
vprašalnike za vojake, ravno tako danes dopoldan, medtem ko
so drugi delali. Bil pa sem zunaj in je bilo grozno mrzlo.
Kar lepo se grebem, upam, da bom tudi med prvimi, ki bom
odšel na dopust. Mislim, da si bom to prislužil. Sedaj sem
na dobri poti. Verjetno bi lahko postal celo četni
evidentičar (čato), če bi seveda moral ostati v tej kasarni.
Mislim, da imam največ šans, saj se ti že pisal, s kakšnimi
sem. Sicer pa sem resnično priden in ubogam ter se trudim.
Tudi sedaj, ko smo postiljali posteljo in zlagali obleko v
omarico, sem bil tisti, ki je vse to najprej in najlepše
napravil. Sicer pa kaj bi se hvalil...
Sedaj sem pojedel in spet nas gonijo, da vse počistimo, ker
bo komandant kasarne prišel na obisk. Sicer pa počasi
spoznavam to zajebano vojaško življenje. Nikoli niti za pet
minut ne veš, kaj boš počel. Začneš nekaj, potem pa pride
druga komanda, prekineš in začneš z drugim. Tako nikoli ne
vem, kdaj bom prost, da se ti lahko oglasim...
Djakovica, 13.1.1983 (8)
Teden dni je minilo, odkar sem slišal tvoj glas in prestopil
prag te kasarne. Danes smo bili zunaj kasarne, v nekem gozdu
in se učili. Ker imam dvojne nogavice, so me čevlji pošteno
tiščali. Kako bo šele potem, ko bomo šli 15 km do strelišča
in potem še nazaj. Sicer pa me vreme kar lepo služi. Čeprav
še vedno ni snega, je pa zelo mrzlo, vse tja do enajste ure,
čeprav sonce sije vsak dan. Veš ljubi, v začetku, ko je bilo
tako mrzlo sem si včasih zaželel, da bi zbolel in šel v
stacionar (bolnišnico) in bi se s tem izognil tem pizdarijam,
ki jih počnemo. Takrat so me tudi pošteno bolele ledvice in
bi mi prav prišlo. Čeprav še nismo bili pri zdravniku in
prejeli še nobene injekcije, sem zgleda kar precej odporen.
Saj sem le malo prehlajen, čeprav vsak dan zmrzujem in se
tresem od mraza. Vendar je potem, ko pridem na toplo vse
dobro in mi nič ni. Sicer pa sedaj še ni tako hudo, zato
moram svojo bolniško prihraniti za kasnejše dni, ko bo
verjetno bolj prav prišla. Sicer pa bi mi bilo v stacionaru
še bolj dolgčas in še bolj zoprno. Še posebej, ko bi
neprestano mislil...
Djakovica, 14.1.1983 (9)
...Danes dopoldan so nas brez veze gonili, dobili smo tudi
nove delovne obleke, bolj tople, bolj stare in strgane;
sicer mi je prav vseeno, kakšen sem, saj me itak nihče ne
vidi. Samo da vse to mine... Postal sem že apatičen na vse
te stvari, vendar me vsake toliko časa kaj spravi iz tira.
Ti desetarji sami ne vedo, kaj bi delali, pa se potem
izživljajo nad nami. Danes je zelo zahladilo in je ves dan
pihalo iz vseh strani, tako da nas je precej prepihalo.
Zopet smo bili zunaj kasarne in smo kopali jarke za
streljat, bilo mi je kar pošteno vroče. Sicer pa se mi zdi,
da bo sneg kmalu zapadel. Vse tako kaže. Mogoče bi bilo celo
bolje, saj ne bi toliko delali, morda pa tudi ne bi bilo
tako mrzlo...
Sploh pa mi je vsega že pošteno poln kufer. Zgleda, da nam
bo še slabše. Prišel je en desetar, ki je baje zelo zajeban.
Sicer bomo pa še videli.
Včeraj zvečer je bila ludnica. Nasmejal sem se toliko, kot
že dolgo ne. Imamo namreč nekaj zelo pametnih in se drugi
izživljajo na njih. Danes so enega zajebavali, da je njegova
punca telefonirala, da naj bo brez skrbi, ker se je
poročila. Z drugim seveda. Spet sem se spomnil...
Tu se vsak dan govori o skrajšanju vojaškega roka. Nekateri
pravijo, da je že sprejeto, da bodo vsi služili eno leto.
Sicer pa smo tako odrezani od sveta, da sploh ne vem, kaj se
tam dogaja. TV nisem videl odkar sem tukaj, nekateri imajo
tudi manjše tranzistorje, vendar dobijo le šiptarske
postaje. Sicer pa bom verjetno še enkrat pisal Lojzu, če
lahko kaj naredi oziroma pospeši. Rad bi namreč, da bi konec
februarja, v začetku marca prišel v Ljubljano, sicer pa bi
takrat rad zagovarjal tudi diplomo, kot sem ti pisal včeraj.
Upam, da bo kaj od tega uspelo, da te bom takrat...
Djakovica, 15.1.1983 (10)
Včeraj je bil moj najlepši dan odkar sem v tej prekleti
vojaški suknji. Dobil sem namreč kar tri tvoja pisma. Toliko
lepega naenkrat, kar verjeti nisem mogel. In potem, ko sem
jih prebiral, se mi je zdelo...
Danes je zjutraj pošteno deževalo, zato nismo imeli jutranje
telovadbe. Potem so nas zajebavali po spalnicah s
pospravljanjem postelj in zlaganjem obleke. Potem so nas
nagnali ven, da smo kopali in zagrinjali jarke za električno
napeljavo. Bil sem blaten do ušes, utrujen kot pes, da sedaj
komaj sedim. Sploh pa je na postelji vse polno mojih
sotrpinov. To je namreč edina postelja, na kateri lahko
sedimo, saj na postelje, ki so pospravljene, sploh ne smemo
sedeti, kaj šele ležati. Sploh pa mi je danes spet malo
prekipelo, saj je samo naša skupina delala, medtem ko so
drugi že zdavnaj nehali. Sicer pa se je vreme sedaj
izboljšalo, ni tako mrzlo, vendar grozno piha, k sreči topel
veter. Drugi mi malo zavidajo, ker sem prejel že toliko
pošte, saj drugi sploh še niso ničesar prejeli, razen dveh
ali treh. Vsi mi pravijo, kako dobra je moja ženska in kako
me mora imeti rada, da mi toliko pišeš...
Djakovica, 16.1.1983 (11)
...Danes je nedelja. Dopoldan bi morali iti v kino, vendar
smo morali namesto tega potem kopati jarke, polagati kable
in zasipavati. Vreme je kar lepo, samo grozno piha, da imam
kožo, še posebej pa ustnice čisto razpokane...
Včeraj sem se prvič okopal in kar lažje mi je bilo. Tudi
preoblekel sem se, vendar le spodnje perilo, sicer pa
verjetno veš, da nimam obleke ravno veliko na razpolago.
Sicer pa je najhuje zjutraj, ko se moram vstati, obleči,
pospraviti posteljo, obriti, umiti itd. Prve dneve sem se
bril zvečer, vendar se moram zdaj zjutraj, ker imam sicer
zjutraj predolgo brado. Najbolj zoprno pa mi je to, ko moram
kar naprej čistiti čevlje, se oblačiti in slačiti ter to, ko
nekaj začnemo, potem spet nekaj drugega in že pride druga
komanda. Nikoli ne veš za pol ure v naprej, kaj boš delal.
Ne vem, ali to delajo načrtno, da nas zjebejo ali pa zato,
ker ni vse skupaj nič organizirano.
Verjetno bomo šli proti koncu tedna na streljanje (okoli 15
km hoje z vso opremo, vstajanje ob dveh ponoči itd.). Tudi
za zakletvo še ni ničesar točno rečeno, tako da ti sploh še
ne boš dobila pošto, ko bom jaz zvedel in ti pisal. Vendar
upam, da...
Djakovica, 17.1.1983 (12)
Ura je pol dveh. Danes nas je smrt Vladimira Bakarića
»prikrajšala« za nekaj ur vadbe. Tako smo prišli že okoli
dvanajste ure v kasarno, kjer smo gledali televizijo –
komemorativno sejo. Sicer pa je vreme toplo za ta čas. Danes
so nas tudi nagnali, da smo tekli z gas maskami na glavi.
Res samo petsto metrov, vendar je bilo za začetek več kot
preveč.
No, ker se včeraj in danes ni zgodilo nič posebnega, ti bom
opisal kaj delam v kasarni, saj ti verjetno še ni povsem
jasno. Zjutraj vstajamo ob pol šestih, razen ob nedeljah, ko
vstajamo ob pol sedmih. Potem pospravim posteljo, se obrijem
in umijem ter oblečem. Nato gremo na zajtrk, ki je ponavadi
nikakav. Po zajtrku imamo telovadbo, nato pa »postrojavanje«
in dvigovanje zastave. Sledi kakšno politično predavanje ali
pa vadba v kasarni ali sedaj zadnje čase v nekem gozdu okoli
3 km iz kasarne. Tu imamo praktične in teoretične vaje
oziroma predavanja. To traja do dveh, potem se pripravimo na
kosilo, očistimo čevlje, pospravimo puške, gas maske,
lopatke. Po kosilu naj bi bilo prosto do pete ure. Vendar ni
tako, ker nas gonijo tudi v tem prostem času. Če potem
nimamo nič, je okoli šestih postrojavanje, spuščanje
zastave, potem pa večerja, umivanje in spanje. Vmes pa je
seveda veliko časa, ko stojimo v tri dni in čakamo, da nas
bodo kam poslali. Tako je običajno čakanje na obroke po pol
ure, včasih pa tudi več. Včeraj smo na primer čakali dve
uri, da so nam pokazali, kje in kaj bomo delali. No in v teh
trenutkih mi je najbolj zoprno. Takrat vedno najprej
pomislim na tebe. Drugi pojejo, se pretepajo, jaz pa stojim
ob strani in sanjarim...
Na hrano sem se že kar navadil, tudi britje mi ne dela več
preglavic, čeprav se moram z ledeno mrzlo vodo. Nekaj
problemov imam s prebavo, saj sem bil v teh dvanajstih dneh
le trikrat na veliki potrebi. Vendar mislim, da to sploh ni
hudo, saj sem zadnje čase začel na veliko jesti razne
sladkarije – napolitanke, Eurokrem in ostalo pecivo. Sicer
ponavadi teh stvari nisem preveč deležen, saj ko odpreš
škatlo, ponavadi kaj kmalu zmanjka...
Ura je štiri proč. Spet sem se načakal. Od pol dveh do sedaj
sem v glavnem stal na vetru in čakal. Najprej so pred nas
pripeljali enega vojaka, ki je že petkrat pobegnil in bo
odšel pred vojaško sodišče. Sicer pa je verjetno imel na
vesti tudi druge stvari – protijugoslovanska propaganda itd.
Zaradi njega bi kmalu cela kasarna dobila »uzbuno«, kar bi
lahko pomenilo vojno stanje, torej marš do meje, pravi metki
itd. Kar zmrazi me, če pomislim, kaj bi lahko že takoj v
začetku doživel. V taki situaciji gre namreč zares in
veljajo vojaški zakoni – tudi streljanje.
Djakovica, 18.1.1983 (13)
Danes je trinajsti dan, odkar sem v vojski. Za nekatere je
to nesrečna številka, zame pa je bila danes srečen dan.
Prejel sem namreč dvoje tvojih pisem. Tistega, ki si ga
napisala 11. (7) in tvoje drugo pismo. Tako mi sedaj manjka
le tvoje četrto pismo in tista od sedmega naprej, ki bodo
upam prišla ta teden. Zgleda da hodi pošta dol okoli 6 dni,
včasih pa celo več...
Spet sem moral pismo prekiniti, ker sem moral na
postrojavanje za popoldansko vadbo. Nebo nad hribi proti
Albaniji je bilo bledo rumeno, ki je skozi rdečkasto
prehajalo v modro barvo. Barve so bile blede, obrisi gora pa
temni in ostri. Vse skupaj pa je spremljalo grozno zavijanje
vetra. Danes namreč že cel dan piha in to zelo močno. Enkrat
iz ene, drugič iz druge strani, enkrat toplo, drugič hladno.
In v tem vremenu mi misli vse prevečkrat uidejo k tebi...
Djakovica, 19.1.1983 (14)
Štirinajsti dan. Veliko dni in vendar zelo malo proti tistim
350, ki jih še moram odslužiti. Danes je spet vetrovno
vreme, piha kot noro. Že na vse zgodaj sem bil slabe volje.
Sporočili so nam, da je zakletva v nedeljo, 23. januarja,
tako da ne vem, če te bom lahko poklical, ker ne vem, če
pošta dela. Poleg tega gremo v petek na tistih 15 km dolgo
pot do strelišča s popolno bojno opremo in v marševskem
koraku. Počasi mi vse skupaj krepko preseda in popizdevam.
Danes so nam tudi povedali, da bomo kmalu po zakletvi začeli
dajati stražo, ta pa ni taka kot drugod, saj imaš v puški
prave naboje, kar groza me je, če pomislim, kaj vse se ti
lahko zgodi po nesreči ali pa namenoma pri opravljanju te
dolžnosti. Niti najmanj mi ni do tega, da bi opravljal to
službo, pa čeprav je še tako častna. Take in podobne misli
so me preganjale celo dopoldne. Bil sem odsoten, žalosten,
ne morem opisati stanja v katerem sem bil ves ta čas. Veter
je divjal okoli vogalov, potem smo šli po injekcije oziroma
testiranje za vakcinacijo. Začelo je pršiti in veter je ta
droben dež nametaval v obraz, za vrat. Zdelo se mi je, da
tudi nebo joče, kot moje srce...
...dež je postajal vse bolj zoprn in potem so nas le
spustili v spalnico. Dobili smo pošto, vendar je nam niso
takoj dali. pričakoval sem, da bom prejel tvoje pismo, da
bom zvedel, če si ti sploh že prejela kakršnokoli pismo od
mene. Bil sem živčen in najraje bi skočil na desetarja in mu
iztrgal pisma iz rok. Prejel sem dva, a nobenega od tebe.
Kljub temu pa so me tudi ta malo razveselila. Prejel sem
pismo od Cice in Irene. Res sem bil presenečen. Niti najmanj
nisem pričakoval pošte od njiju, saj se jim poslal le
razglednico kot mnogim ostalim, da se jim pač javim. Prej
sem pričakoval pošto od majke ali Rebeke, še najbolj pa od
tebe ljuba moja. Razveselilo me je to, kar mi pišejo, da bo
Lojz skoraj sigurno uredil, da se rešim iz tega pekla. Sicer
to še ni nič, le prazno upanj, ki ga gojim že od vsega
začetka, odkar sem odšel na služenje vojaškega roka. Vendar
tudi take besede v teh trenutkih, ki jih preživljam sedaj tu
doli , veliko pomenijo...
Djakovica, 20.1.1983 (15)
Petnajsti dan. Komaj sem ga preživel. Danes je cel dan
snežilo in pihalo. Ves sem bil premražen, mislim sem, da ne
bom nikoli več hodil, noge so se mi namreč zaledenele. Poleg
tega pa smo morali tudi ležati v snegu. Obleke so nam
premočile, postale so težke, vsako kost posebej sem čutil,
popizdil sem, res nemogoči pogoji. Če sem to preživel in
verjetno bom, bom verjetno še kaj drugega. Ljubi v tej
prekleti vojski te nihče ne vpraša, če te zebe, če imaš
mokro obleko, če ne čutiš prstov na rokah in nogah. Vsakemu
je vseeno, nihče ne skrbi za tebe, za tvoje zdravje, kaj
šele za kaj drugega. Komaj sem dočakal, da je bila ura pol
dveh, da smo odšli nazaj v kasarno, kjer smo morali čistiti
puške. Potem sem moral obleči to premočeno obleko in oditi
na kosilo. Bil sem utrujen, premražen, popizdeval sem, pa še
nobenega pisma nisem prejel...
Potem po kosilu pa sem moral še čistiti sneg po cesti v
kasarni, tako kot že zjutraj. Metal sem ta umazan, gnil sneg
z vso jezo, da se ogrejem ali da pozabim, to kar se je danes
zgodilo. Da pozabim na mraz, na pismo, ki ni prišlo, na
vse... Pa nisem mogel mogel...
Jutri pa bo še huje. Vstali bomo verjetno že okoli druge ure
zjutraj in šli skozi ta sneg 15 km do strelišča in potem še
tisto sranje, ki bo trajalo cel dan. Niti najmanj si tega ne
želim. Vendar ne smem zboleti, vsaj do nedelje ne, ko imam
zakletvo in te bom mogoče lahko poklical. Danes verjetno ne
bom šel na večerjo, saj se mi bo obleka spet namočila,
verjetno pa se do jutra sploh ne bo posušila. Tudi včeraj
nisem šel na večerjo. Preveč je pihalo in snežilo. V tem
času, ko sem napisal pismo tebi ter Ireni in Cici je vse
pobelilo. Danes je že okoli 25 cm snega, vendar ne v celoti.
Sedaj pa vem, da bo še huje, kljub mrazu, padavinam bomo mi
delali, kot da je vreme najlepše, kot da je poletje. Komaj
čakam, da vse to mine, najraje bi za nekaj časa umrl, odšel
s tega sveta in se prebudil...
Djakovica, 21.1.1983 (16)
Umiram od napora, ki sem ga pretrpel danes, noge mi gorijo,
ravno tako obraz, vse telo žari. Ura je okoli deset zvečer.
Ne vem, če bom lahko dokončal danes to pismo, vendar bom
vsaj poskušal. Danes smo vstali že ob pol dveh. Oblekel sem
napol mokro obleko in obul mokre škornje. Zunaj je pihal
mrzel veter, poleg tega pa so mi ukradli tudi podkapo, tako
da mi je vso pot pihalo za vrat. Kljub začetnemu mrazu,
poledeneli cesti in vetru, sem se kmalu ogrel. Bilo mi je
toplo, vendar se mi je prekleto spalo. Po dobrih treh urah
močnega tempa smo prispeli na strelišče, še vedno je bila
tema, poleg tega pa sem zadnja dva kilometra hodil z mokrimi
škornji, saj sem zagazil v vodo in živo blato. Potem pa so
se začele muke. Tu sem namreč cel dan zmrzoval, nog si nisem
mogel nikakor ogreti in mislim sem, da mi bodo odpadle.
Hrano, ki smo jo dobili, je bila mrzla, ogenj, ki smo ga
zakurili, pa me ni ogrel, le podkadil. Streljal sem tako,
kot sem pričakoval, nobenega zadetka v tarčo, vendar so mi
enega, ki je bil blizu kroga, le priznali, čeprav mislim, da
sploh ni bil moj. Po odhodu s strelišča pa so se začele
muke. Noge razmočene, premražene, škornji ohlapni in komaj
sem hodil, žulji so me začeli grozno boleti, noge so mi
gorele, ko smo se enkrat ustavili, me je treslo od mraza.
Teh 15 km, nekateri pravijo, da jih je celo 18 v eno smer,
sem preklel, vsak korak posebej. Med potjo pa so mi misli
kar naprej uhajale k tebi... potem pa sem se z zadnjimi
močmi privlekel do kasarne, kjer pa ni bilo elektrike. Vso
opremo sem odvrgel s sebe, se sezul in pomolil noge, ki so
bile polne žuljev pod ledeno mrzlo vodo. Tudi leva, še
posebej pa desna rama, sta me boleli. Ura je bila pol
sedmih, ko smo prispeli. Potem sem mislil napisati pismo
tebi in leči brez večerje, ker sem bil tako utrujen in brez
suhih čevljev in nogavic, saj so mi jih ukradli. Elektrika
je prišla šele čez dobre pol ure. Potem smo morali čistiti
puške, čevlje, zložiti obleko, jaz in tudi nekaj drugih, sem
se komaj vlekel, vendar v posteljo nisem šel, ker sem hotel
biti s tabo. Tu so me prekinili s tem, da so ugasnili luč...
To pišem šele naslednji da, torej v soboto. Spal sem zelo
malo in sanjal o tebi... Potem so me prebudili glasovi v
spalnici potem pa še tisti zoprn glas – diž se vojsko!
...Danes sem komaj našel čas za pisanje. Komaj se premikam,
k sreči smo bili v predavalnici dve uri, potem pa smo dve
uri čistili puške, sedaj pa se moramo striči, medtem ko
čakam, pa koristim ta čas, da dokončam to pismo. Seveda bom
napisal še eno, toliko stvari je namreč v meni, da jih moram
spraviti iz sebe...
Djakovica, 22.1.1983 (17)
Spet se ti javljam, že drugič danes. Po tiste, ko sem ti
pisal, sem šel v spalnico, ostrigel se pa nisem, saj
smatram, da imam dovolj kratke lase. Ljubi potem smo ob dveh
šli ven in čakali do štirih za kosilo, zunaj na mrazu in
vetru. Noge me še malo bolijo, vendar upam, da bo jutri že
bolje. Jutri je zakletva, dan, ki ga že tako dolgo čakam,
dan, ko bom...
Po kosilu smo morali pobirati papirčke okoli kasarne. Pišem
ti v učilnici, kjer gledajo drugi televizijo, tema je, zato
slabo vidim oziroma skoraj nič ne vidim. Luč je namreč
ugasnjena, zunaj pa se že pošteno temni, v spalnico pa ne
smem, ker delajo generalko. Zato bom sedaj končal in
nadaljeval, ko bom utegnil. Kot vidiš, tudi kadar bi želel,
ne morem biti s tabo. Kljub temu, da naredim vse, da sem
vsaj za trenutek oziroma vsaj urico s tabo preko pisma, z
mislimi pa sem itak vedno...
No, generalka je in ni končana, vendar sem le uspel priti v
spalnico, kjer nadaljujem s pisanjem. Vsi smo nestrpni, vsi
veliko pričakujemo od jutrišnjega dneva, eni obisk, drugi
izhod v mesto, jaz pa telefonski klic, ki me bo zvezal s
tabo, moja ljuba...sedaj spet ne vem, če bom lahko končal,
ker bom moral na kopanje, morda pa celo na pregled zaradi
cepljenja, ki smo ga imeli pred kratkim. Hitim, da bi ti
čimveč povedal, pa ne morem...
Djakovica, 23.1.1983 (18)
Ob pol osmih sem prispel v kasarno, čeprav bi bil lahko še
eno uro zunaj. Potem sem se slekel in umil, očistil čevlje,
sedaj pa ti pišem. Ne moreš si misliti, kakšna galama je
sedaj v spalnici. Vsi so prišli pijani, vse smrdi po pijači,
nekateri so dobili prepoved odhoda v mesto za dva meseca,
drugi spet druge kazni. Midva s kolegom iz Reke sva popila
le eno pivo, prišla pa sva daleč pred vsemi. Spet en plus
zame, tudi ti pijančki delajo za mene, ker ne bodo smeli več
v mesto, bom imel jaz več možnosti, da bom šel ven te bom
lahko spet poklical. Ljubi danes ob pol dvanajstih sem imel
zakletvo. Velik cirkus, a niti najmanj privlačen. Poleg tega
me je stisnilo pri zadnjih besedah. Ko bi moral na koncu
reči »borio se za domovino... itd. – ne žaleči pri tom, da
dam i svoj život«, mi tega ni uspelo, preveč resnično
zvenijo te besede, še posebej na tem področju. Niti najmanj
mi ni do tega, da bi umrl tu doli, tako daleč od doma in da
ne bi še enkrat ugledal tebe. Sicer pa je na zakletvo prišlo
veliko staršev, prijateljev, znancev... Vreme je bilo toplo,
sončno, kot da bi se veselilo z mano, zato ker sem položil
zakletvo in bom lahko sedaj odhajal v mesto do telefona, da
te zopet slišim, da se ti potožim. Danes sem bil ves dan na
trnih, zato ker do zadnjega nisem vedel ali bom lahko šel v
mesto ali ne. Potem, ko sem prestopil kapijo, sem bil
najsrečnejši. Spet sem začutil svobodo in kar tekel sem do
pošte, da bom med prvimi. Kolega Želimir (iz Reke) me je
komaj dohajal, saj je bil tudi on ožuljen. Tudi mene noge še
vedno bolijo, vendar tega sploh nisem čutil. Hitro sem
prišel na vrsto in že prvi klic me je povezal s tabo. Ne
morem ti opisati, kako mi je bilo. Takrat sem spet resnično
začutil, kaj je svoboda, kaj je civilizacija. Kajti tisto,
kar je tu doli ni niti najmanj civilizacija, niti svoboda...
...poleg tega pa me je pozdravil tudi mali Markič, ki je
ravno prišel na obisk. V hotelu sem popil eno pivo, kavo in
pojedel Šarplaninski zrezek, še kar okusen, čeprav se ga
nisem najedel. Potem so začeli igrati. Poslušal sem tri
komade, potem pa sem odšel na pošto, saj mi je bilo brez
veze sedeti v hotelu, piti, poleg vseh teh vojakov, ki so
okupirali hotel in so bili že pošteno opiti in so začeli
tudi pošteno razgrajati. Ko sem te drugič poklical, mi je
bilo veliko lažje...
Ljubi, spet so me prekinili. Moral sem na hodnik, da so
videli, če smo se vsi vrnili iz mesta. Vse je pijano, vse je
pokozlano, smrdi kot v svinjaku, vsi se vsepoprek kregajo,
le jaz sedim na postelji in se pogovarjam s tabo. Danes mi
je veliko, veliko lažje...
Jutri začnemo s polno paro, tako nas vsaj strašijo. Kljub
temu pa mi bo lažje, kljub vsem naporom, vsem pizdarijam, ki
me še čakajo. Tudi tu ni mira, moral sem spet vstati, ker so
pregledovali omarice, če ima kdo kaj alkohola. Sicer pa je
tu vse slabše. Začelo se je na veliko krasti, med sabo se
stalno prepirajo, celo pretepajo, da o zajebavanju sploh ne
govorim. Jaz sem k sreči izven vsega tega, le nemi
opazovalec, čeprav mi marsikdaj ni vseeno, vendar se ne
mešam. Jaz živim na obrobju vsega tega, živim le s tabo...
Djakovica, 24.1.1983 (19)
Ponedeljek, devetnajsti dan, devetnajsto pismo. Danes sem
prejel kar šest tvojih pisem, poleg tega pa še eno od majke
in eno od Irene in Cice (od Pionirja). Seveda sem bil tvojih
najbolj vesel. Čeprav nisem zvedel nič posebej novega, so mi
ta pisma veliko povedala, me še bolj povezala s tabo. Ker
sem pošto dobil malo pred kosilom, sem jih moral brati kar
zunaj na mrazu. Pa še toliko jo je bilo, da sploh nisem
mogel nehati. Seveda sem jih po kosilu še enkrat prebral,
verjetno pa jih bom še zvečer.
Danes je vreme kar lepo. Zjutraj je bilo vse zamrznjeno,
potem se je otoplilo in je bilo vse blatno. Imeli smo četni
sestanek in mene so izbrali za predsednika mladinske
organizacije v četi. Res odgovorna funkcija, ki pa žal ni
nič kaj prijetna, še posebej ker je treba delati s takimi
»mladinci«. Sicer pa niti ne vem, kaj bom moral delati.
Seveda mi ta funkcija prinaša tudi nekaj privilegijev. Bom
blizu kapetana, hodil bom na sestanke itd., zato bom lahko
dobil tudi kakšen dan nagradnega ter delal tisto, kar mi bo
najbolj odgovarjalo. Čeprav dvomi, da se da v vojski kaj
narediti na tem področju. Vsaj poskušal bom, potem bomo pa
videli. Izgubit nimam ničesar, kvečjemu pridobim lahko.
Sicer pa še vedno upam, da bom kmalu odšel od tod, vendar mi
te »karakteristike« pridejo prav tudi za prekomando, morda
celo za kaj drugega. Sicer pa mi je kapetan (komandir čete)
zelo naklonjen. Sedaj ko bom šel k njemu na razgovor zaradi
dela mladinske organizacije, bom omenil tudi zagovor
diplome. Upam, da mi bo šel na roko. Čeprav mi je ta
funkcija po eni strani odveč, vsi te gledajo po strani,
prideš lahko v konflikt s starešinami ali vojaki, vendar vse
to odtehta tistih nekaj dni, ki jih lahko pridobim na ta
način. Tudi vojaški rok mi bo hitreje mineval, če bom
zaposlen in to še s takimi stvarmi, ki so mi blizu, ki se
nanje razumem, vsaj delno, proti ostalim sem pa prav gotovo
profesionalec.
... Sicer pa sem ti mislil napisati nekaj čisto drugega. Pa
nil hudega, bom pač drugič. Tu ni nič novega, vse gre po
starem oziroma na slabše. Desetarji čedalje bolj preseravajo,
vendar upam, da se bo tudi to uredilo, ko bom jaz resnično
prevzel to funkcijo. Sem pa važen, kaj? Veš, za vojake to
veliko pomeni, tudi za komandirja, da ima nekega političnega
vodjo ob sebi. Morda bo meni kaj bolje, čeprav želim, da bi
bilo boljše tudi ostalim vojakom...
Djakovica, 25.1.1983 (20)
Danes je že dvajseti dan, pred mano pa še 345 dni. Kar groza
me je. Danes naj bi prišla neka kontrola v kasarno in so nas
pošteno gonili. Danes ni bilo tako mrzlo, vendar kar dovolj
za to stanje. Zjutraj smo bili v krogu kasarne, potem pa smo
šli v tisti gozd, kamor hodimo. Med potjo smo kar naprej
dobivali »jako artilerijsko vatro« , potem smo morali dati
maske na glavo in teči 500 m, za nazaj pa spet. V kasarno
smo prišli z maskami. Meni se je zadnjih nekaj metrov
zavrtelo, zameglilo pred očmi in hotel sem že vreči masko,
puško in sploh vse od sebe. Vse to smo morali delati zaradi
nekaj posameznikov, ki se ne znajo obnašati in sploh delajo
pizdarije. Zaradi njih potem najebemo vsi. Tako nas hočejo
prisiliti, da s temi posamezniki fizično obračunamo. Veš
ljubi, ti desetarji sploh ne znajo delati z ljudmi. Sploh ne
znajo ničesar razložiti, samo derejo se na nas, dajejo »ostave«,
ker ne delamo pravilno. Sicer pa, kaj bi ti pravil, saj mi
nič ne pomaga, pa vendar mi je laže, ker se lahko nekomu
izpovem...
Jutri grem na stražo. Prav nič se ne veselim, saj je to
velika odgovornost, malo me je celo strah. Vendar upam, da
le ne bo tako hudo, čeprav bo trajalo kar 24 ur. Dve uri na
straži, dve uri počitka, dve uri pripravljenosti, potem pa
spet dve uri straže itd. itd, tako tudi ponoči...
Ljubi, tudi v spalnici oziroma v mojem vodu gre vse narobe.
Vsak dan je več kreganja, kraj, formirajo se manjše grupe
itd. itd. Skratka nezdravi odnosi med vojaki, še posebej pa
med desetarji. Vodnik je še kar dober, Spličanin. Vidi se
mu, da je šolan, oziroma da ima nekaj v glavi in zna delati
z ljudmi, medtem ko se desetarji samo izživljajo nad nami.
Na žalost bo vodnik tu le še 30 dni, trije desetarji pa
gredo k sreči tudi kmalu (eden že čez 14 dni). Kakšne bomo
pa potem dobili pa še ne vem. Upam, da boljše, saj če te
primerjam z drugimi v kasarni so daleč najslabši. Mislijo,
da so nekaj, v resnici pa so čisto navadni tepci, ki hočejo
na vsak način komandirati, pa na žalost še tega ne znajo,
ker so preveč preneumni.
Ljubi, danes sem si »zaslužil« tudi nagradni izhod v mesto
za v soboto, ker sem bil pošten in sem priznal, da nekaj še
nisem naredil, medtem ko se drugi niso hoteli izdati. Upam,
da bo vodnik držal obljubo in tako bom mogoče ta teden kar
dvakrat v mestu in te bom lahko tudi dvakrat poklical...
Djakovica, 26.1.1983 (21)
Sreda je, ura pa pol petih popoldan. Ob enih sem začel s
stražo, pravzaprav še nisem začel čisto zares. Sem namreč
tretja smena in bom stražil pri vhodu v kasarno, na kapiji,
od šestih do osmih zvečer. Sedaj sem do petih požarni v
stražarski hiši in čistim prostor, kjer je orožje, čevlji,
maske, pribor za čiščenje itd. ter pazim, da ne bi kdo kaj
odnesel oziroma prišel noter. Ob šestih pa torej začnem
zares. Po osmi uri bom odšel na večerjo, potem pa spat do
desetih, če bom utegnil, od desetih do polnoči sem v
pripravljenosti, stražim od polnoči do dveh, potem spet dve
uri spanja, pripravljenosti od štirih do šestih zjutraj,
vmes ena ura požarstva, straža od šestih do osmih zjutraj,
potem pa še od 12 do dveh popoldan. Seveda, če ne bo prišlo
kaj vmes. Moja izmena in tudi stražarsko mesto je najboljše
od vseh. Je ob glavni cesti, tako da mi ne bo preveč
dolgčas, saj bom lahko gledal promet in sploh stalno kdo
hodi v kasarno, tako da me ne bo preveč strah. Samo mraza se
bojim, še posebej ponoči. Vendar upam, da me bo misel na
tebe, ki boš v tem trenutku sladko spala, le toliko pogrela,
da mi bo vsaj pri srcu toplo. Sicer pa bo tudi tvoje spanje
brez skrbi, saj te čuva tvoj najljubši vojak, čeprav tako
daleč proč od tebe. Ne morem pa, da se ob tem večkrat ne
spomnim na tisto pesem »ko te ljubi, dok sam ja na
straži?«...
Djakovica, 27.1.1983 (22)
Četrtek je, jaz pa crkujem kot pes, komaj sedim na postelji
in komaj še gledam, ker sem utrujen, zaspan, uničen...
Straža je za mano, bilo je huje, kot sem si mislil, vendar
ne takrat kot sem predvideval. Prva smena za mene je bila od
6. do 8. zvečer. Bilo je mrzlo, vlaga mi je zlezla v kosti
in v sklepih me je pošteno trgalo, pa še tista puška, težka
maska in torbica. Komaj stojiš in hodiš, da ne bi zmrznil,
da ne bi zaspal. Potem sem povečerjal, zelo zanič hrana,
malo dremal in spet od polnoči do dveh. Pod obleko sem
oblekel še pižamo in splačalo se je. Ni mi bilo tako mrzlo,
le v roke in noge. Sicer je bila luna ovita v meglico, le tu
in tam se je kakšna zvezda zasvetila iz tega bledo modrega
neba. Pihalo ni, k sreči. Le psi so se sprehajali po
kasarni, lajali, gonili, mimo je šel kakšen pešak in nekaj
kolesarjev in avtomobilistov. Kar hitro je minilo, potem sem
se spet boril s spancem, bil požarni od štirih do petih in
od 6. do 8. ure na straži. Spet mi je bilo mrzlo, vlaga mi
je lezla pod obleko, tudi pižama ni pomagala, roke so mi
otrdele. Promet je bil gost, konji, psi, ljudje,
avtomobili... sončen vzhod bled, zdanilo se pa je zelo
hitro. Komaj sem premagoval spanec, čas se je vlekel in
nikakor ni hotelo miniti teh dveh ur. Potem sem šel na
zajtrk in spet v posteljo, vendar oblečen. Spal nisem, le
poležaval. Pred nastopom straže sem mislil, da bom tiste dve
uri pred stražo, ko moram biti buden, pisal tebi, pa mi
utrujenost in zaspanost nista dala. Tudi potem od dvanajstih
do dveh, zadnja izmena je bila prekleto dolga. Sonce je
sijalo, vendar nikakor ni hotelo biti konca. Poleg tega pa
tisti, ki bi nas morali zamenjati niso prišli pravočasno.
Zato sem moral stražiti skoraj tričetrt ure več. Popizdeval
sem, noge so me komaj držale, rame bolele, prišla pa je spet
neka kontrola, zato nas niso pravi čas zamenjali...
Že dva dni sem tako prehlajen, robci so že vsi mokri, danes
sem jih sušil kar nad pečjo. Z nosu mi stalno teče, zjutraj
pa se mi je ulila celo kri, če bo šlo tako naprej, bom
verjetno resno zbolel, saj se nič kaj dobro ne počutim, tudi
glava me boli in nimam pravega apetita. Morda je to le
trenutno, bomo videli? Čeprav bi mi po eni strani godilo, da
bi zbolel, saj je obuka vsak dan bolj zoprna in težka, po
drugi strani pa bi mi to pomenilo tudi prekinitev stikov po
telefonu s tabo vsaj za nekaj časa. Sicer pa bi me naši
»dohtarji« hitro pozdravili z par injekcijami...
Djakovica, 28.1.1983 (23)
Petek je, ura pol štirih. Prišel sem s kosila, ki je bilo
danes začuda kar užitno. Jedel sem juho in segedin, potem
sem si kupil pa še napolitanke, tako da sem sedaj več ali
manj sit. Trenutno imamo voljno, vendar to v tej kasarni še
nič ne pomeni. Tudi včeraj, ko sem prišel s straže, nas niso
pustili pri miru. Najprej so nas nagnali čistiti čevlje,
potem zopet ven in čistit maske. Potem sem moral seveda na
postrojavanje in spuščanje zastave, potem sem odšel v
spalnico, da grem spat, saj sem bil preveč utrujen, da bi
čakal na večerjo. Pa so nas spet nagnali ven, da moramo vsi
na večerjo in potem čistit cesto, ker so se nekateri
smejali... popizdeval sem, sicer pa kaj bi ti pravil, ljubi.
Raje ti bom napisal kaj lepšega, vendar ne morem brez tega.
Ljubi, danes ne vem, kaj mi je bilo. Grlo me hudo boli, pa
vseeno ne grem k zdravniku, saj ne bi nič opravil. Najprej
bi me nadrl, potem dal kakšno injekcijo, kup zdravil in
beži. Nihče te prav ne pogleda, pregleda, kaj da bi te
zdravil. Pravijo, da v vojski nimaš časa, da zboliš. Danes
zjutraj smo šli spet v tistzi gozd. Gnali so nas, da pojemo,
ko gremo. Jaz nisem, saj sem komaj dihal, kaj šele pel.
Potem pa smo spet dobili »jako artilerijsko vatro« na 100 m,
potem pa še na 200 m ali celo več z maskami. Maska se mi je
orosila, nič nisem videl, dihal sem še kar dobro, ker si
maske nisem pravilno dal na glavo. Potem smo le sneli maske
in dobili 10 minut voljno. Sedel sem na travo, se prijel za
grlo in zjokal. Ljubi, solze so mi kar same tekle po licu,
čeprav tega nisem hotel, saj jih je bilo vse polno okoli.
Želimir (tisti iz Reke) me je spraševal, kaj mi je, pa mu
sploh nisem odgovoril, tako hudo mi je bilo. Ne vem, zakaj.
Vem pa, da se mi je svet podrl. Gonijo nas kot živali,
izživljajo se nad nami, za njih smo le čreda, ki jo morajo
čimbolj uničiti, da jim ne bi šle neumnosti po glavi. Ljubi,
res smo le živali, nobenemu ni mar za nas, za naše zdravje,
počutje... Moraš popizdit. Ne naučiš se ničesar, le stokrat
pisat eno besedo, teči in druge neumnosti, ki jih znaš že od
prej. In tako nemočen si proti takemu ravnanju. Če se buniš
dobiš dvakrat povrnjeno, pa če imaš še tako prav.
Ljubi, danes sem slabe volje. Ne morem se sprostiti. Moje
misli so črne. Ne vem, če bom ta teden lahko šel ven, ker je
baje obletnica neredov v Djakovici. Tako ne bom zvedel...
Danes pa imamo še eno nočno vežbo. Sicer je vreme bilo danes
kar toplo, ni pihalo, le par kapelj dežja je padlo. Blata je
polno, polno pa je tudi moje srce...
Djakovica, 29.1.1983 (24)
...nič si ne morem pomagati, le popizdevam. Malo sem se
pomiril, ko sem prejel pošto, dobil sem kar tri tvoja pisma,
enega od Irene in enega od Lojza. Ljubi, tvoje dvajseto je
prišlo v rekordnem času, v štirih dneh, morda celo prej,
vendar sem ga jaz prejel šele danes. Morda bo zdaj kaj bolje
s pošto, čeprav dvomim v to. Lojz mi piše same vzpodbudne
stvari, čeprav tudi z grenkim priokusom. Komandant moje
kasarne je bil kot nalašč te dni v Novem mestu in vplačal
Reno 18, vendar je prišel Lojz le eno uro za njim, tako da
ga ni uspel dobiti. Sicer pa bi bilo to res lepo. Sedaj naj
bi tega in tistega iz Ljubljane povezali, da bi šel v
prekomando, kar pa bo verjetno trajalo še nekaj časa...
Djakovica, 30.1.1983 (25)
Nedelja je, petindvajseti dan. Ljubi, spet ne bom slišal
tvojega glasu. Danes je bil naš vod dežurni, zato tudi nismo
šli v mesto . v kino. Drugi so zasipavali eno zemljo, jaz pa
sem se prostovoljno javil za redarstvo v spalnici. Tako sem
bil vsaj na toplem in si nisem umazal obleke in čevljev.
Sicer je pa vreme toplo, le grozno spet piha. Piha tako, da
sploh ne moreš stati na miru. Danes je spet prišla ena
kontrola v kasarno in nas spet gonijo, da čistimo itd.
Ljubi, pa tudi drugače ne sme nihče v mesto, tako da sem
vsaj malo potolažen...
Ljubi, to kar se dogaja z nami je nenormalno. Desetarji se
bodo kmalu »skinuli« in odšli domov, zato se izživljajo nad
nami. Upam, da bodo novi kaj boljši, saj slabših verjetno ne
bi našel.
Ljubi, včeraj, ko sem ti napisal pismo, sem moral spet ven
na spuščanje zastave. Bilo mi je slabo, bolela me je glava,
zob in želodec. Mislim sem, da bom povračal. Takoj po
večerji, pojedel sem le eno jajce, sem se legel v posteljo,
čeprav mi niso dali, da takoj zaspim. Ponoči sem sanjal, da
sem doma, vse je bilo tako lepo. Zbudil sem se kot ponavadi
pol ure preden je treba. Ne vem kako to, saj sem vedno buden
prej kot je treba, zvečer pa zaspim, takoj ko se zvalim v
posteljo. Vsak dan sem tako utrujen, zmatran, saj sem cel
dan na nogah in se nikakor ne morem niti malo odpočiti.
Prostega časa sploh nimam, jaz vsega uporabim, da pišem
tebi, sedaj bi moral napisati še tri pisma – Ireni, Cici,
Lojzu in majki, pa verjetno ne bom imel časa. Danes sem
namreč tudi redar v stranišču, ker je pač prišla vrsta na
mene. Sicer pa bomo morali zaradi te kontrole pošteno
čistiti, zato nas bo tudi več, tako da ne bo tako hudo...
Sedaj se tolažim z upanjem na prekomando, bliže k tebi, kako
pa bo to potem, si pa ne morem niti predstavljati – mislim
seveda na slab izid te rošade. Ljubi, tu doli bom res
popizdil. Ne vem, kaj mi je. Vidiš, srbohrvaščina mi nikoli
ni delala problemov, vendar tu podzavestno nočem misliti in
govoriti srbohrvaško. Vedno vsako stvar sproti prevajam,
iščem Slovence, da govorim v slovenščini... Nikakor se nočem
vklopiti v to. Sem še vedno jaz, nočem se istovetiti s
svojimi sotrpini...
Djakovica, 31.1.1983 (26)
Zadnji dan v januarju in upam tudi zadnji januar v vojski,
vsaj zame. Za tebe pa verjetno prvi dan šole...
Včeraj je bil lep sončen, a vetroven dan. Danes pa nas je
zbudil dež, tako da smo odšli na zajtrk s šotorskimi krili.
Potem je malo prenehalo, spet začelo, tako da smo dvakrat
ali trikrat dajali ta krila gor in dol. Po dvigovanju
zastave pa je začelo liti in pihati, potem smo odšli v
kotlovnico med premog, padalo pa je kot noro, tako da se
nismo niti slišali, kot bi se utrgal oblak, vse je lilo,
drlo, polno je bilo blata. Po dveh urah se je umirilo in
nato je dež prešel v sneg in na kosilo smo odšli v pravem
metežu. Sneg je moker, nanaša pa ga iz vseh strani. Po eni
strani se ga kar veselim, saj me spominja na dom, na
Slovenijo in njene lepote, ko bi pobelil to prekleto
pokrajino, to divje Kosovo. Vendar je ta sneg preveč moker,
nosi ga za vrat, obleka in čevlji so zaradi tega mokri, saj
je sama »žlauvsa« kot se temu reče pri nas.
No, pozabil sem ti še nekaj omeniti. Včeraj smo imeli v
kasarni pravo norišnico. Ni se vedelo kdo pije in kdo plača.
Prišla je pač neka kontrola in so nas gnali kot nore, kar
naprej smo čistili sobe, jaz pa sem bil redar v WC-ju.
Vendar ni bilo tako hudo, kot sem si mislil, bil sem namreč
v umivalnici. Zvečer in zjutraj pa me je zamenjal nekdo
drug, ker sem moral pripraviti eno temo za politično
vaspitanje. Tako sem se kar lepo izognil, sedaj pa bom bog
ve čez koliko časa spet na vrsti. Poleg tega sem poleg vse
opreme, ki jo že imam, dobil še nož, ki ga nosiš na puški
ali za pasom. Tako sem sedaj kar dobro naložen in se komaj
premikam. Sedaj sem se spomnil, da ti nisem še nič pisal o
tem, kakšno puško imam. Jaz sem zadolžil avtomatsko puško,
ki je manjša od ostalih, vendar tudi bolj nerodna. Sicer pa
kakor se vzame. No, ker je bila včeraj tista kontrola, nas
celo popoldne niso pustili na stranišče. Spat sem šel šele
ob pol dvanajstih, vendar so me potem ob enih zbudili in sem
moral na striženje. Meni je bilo vseeno, kako me postrižejo,
saj me itak noben ne vidi. Vseeno mi je bilo, kako izgledam.
Ko sem se strigel sem zraven skoraj spal, potem pa nikakor
nisem mogel zaspati. Spet me jev trgalo po zobeh. No,
zjutraj sem bil spet pol ure prej buden.
Danes smo imeli vodni sestanek in smo desetarjem vse
povedali. Upam, da bo sedaj kaj bolje. Sicer pa je danes še
kar šlo, le dež in sneg sta bila precej zoprna. Sedaj bodo v
bližnji prihodnosti spet prišle kontrole in nas bodo spet
gonili, morda pa se bo tudi kaj izboljšalo za nas, saj je tu
vse polno napak in slabega dela. Sicer pa te kontrole hodijo
zaradi predpostavljenih in ne nas. Nismo mi krivi, če nimamo
nožev, če ne znamo itd...
Danes sem še kar dobre volje, jedel nisem skoraj nič, ker je
bilo zanič. Sploh pa se hrana kar naprej ponavlja in jo imam
že poln kufer. Zato kar naprej žrem napolitanke, Eurokrem
blok ali kremo in ostalo pecivo. Včeraj sem popil celo eno
pivo. Sicer pa nas ne pustijo, da hodimo v kantino, ker nas
je preveč. Kantina je le en kiosk, ki ga v v trenutku
izpraznimo in če prideš bolj proti koncu, ne dobiš ničesar
pametnega več. Zato komaj čakam, da grem v mesto, da si kaj
kupim in da te slišim...
Djakovica, 1.2.1983 (27)
Torek je. Sneg je pobelil pokrajino. Danes smo imeli kar
dobro obuko. V glavnem smo bili notri. Zjutraj je bilo tako
mrzlo, da nismo niti telovadbe imeli, ker je bilo vse
zaledenelo. Potem se je ogrelo, tako da je bilo kar
prijetno. Pobralo je nekaj sneg in spet se je pokazalo
blato. Popoldan smo imeli prosto. Zvedel sem, da imam pošto,
zato se nisem spravil k pisanju. Legel sem na posteljo in
čakal, da mi jo dostavijo, vendar sem jo prejel šele sedaj,
ko je ura že šest. Pismo ni označeno, vendar je verjetno 22,
ker je bilo poslano 27. januarja, napisano pa 26. pošto nam
namreč ne dajo toliko časa, dokler je ne pregled komandir
čete...
Cica mi piše, kako je kaj v službi, poleg pa mi bodo poslali
tudi kakšen časopis. Sicer tega niti ne pogrešam, ker nimam
dovolj časa. Še za pisanje mi ga zmanjkuje. Kaj šele za
branje cajtengov. Tu sem kot v puščavi, izoliran od sveta,
od dogajanja v svetu, Jugoslaviji, Sloveniji, Krškemu, le od
tebe in iz službe zvem kaj novega. Sicer pa mi to pomeni več
kot preveč...
Ljubi, če bi delal telefon tu v kasarni sploh ne bi hodil v
mesto, saj me le to vleče. Seveda mi včasih tudi paše, da
pobegnem iz te norišnice, da vsaj za nekaj časa nisem pod
komando, da vidim tudi koga drugega poleg teh vojakov v sivo
maslinastih uniformah, pa čeprav so to Šiptarji mrkega
pogleda, da te nemalokrat spreleti srh po telesu, sicer pa
se sam ne bi upal preveč sprehajati po mestu, zato bi raje
hodil ven ob sobotah, ko imajo tudi drugi izhod, ne samo
tisti, ki imajo prijavljen telefonski pogovor...
Danes je prvi dan v februarju. Upam, da bo kmalu minil, saj
ima le 28 dni, hvala bogu. Sedaj zvečer sem prejel tudi
paket od majke. Bil je že skrajni čas, saj je bil že en
teden tu, pa mi ga niso dali. tako je to pač. Briga jih,
meni pa le ni vseeno. Nogavice mi bodo prišle še kako prav,
saj me neprestano zebe v noge, sploh pa je vsak dan bolj
mrzlo. Tudi sedaj zvečer je bilo jasno in mrzlo. Jaz bi rad,
da bi bil sneg, da bi bilo zamrznjeno, vendar suho vreme, ne
pa ta mokrota in vlaga, ki ti žre zdravje. Grlo me še vedno
boli. Zjutraj in zvečer komaj požiram in zdi se mi, da ima
levi mandelj otečen, saj me boli, včasih tudi slino komaj
požiram. Prehlajen pa sem itak že skoz, odkar sem prišel
sem. Še sreča, da imam ta velike robce, pa tudi ti so že
povsem trdi...
Djakovica, 2.2.1983 (28)
...Danes smo bili spet v tistem gozdu, ki se mu pravi »Škuza«.
Danes je bilo kar dobro. Zjutraj je bilo hudičevo mrzlo,
potem se je ogrelo in je bilo prijetno toplo in sijalo je
celo sonce. Imeli smo le 15 minut neko predavanje, potem smo
pa poležavali, se igrali »trule kobile«, potem sem se
sončil, drugi so se pa kepali kot nori. Ko bi bi bilo tako
vsak dan, bi bilo kar lepo. Tako vadba, kot vreme. Ljubi,
grlo me še vedno boli. Ugotovil pa sem tudi, da imam nebo v
ustni votlini vse mehko in verjetno tudi gnojno. To bo zato,
ker pijem vodo na WC-ju, ki je ledeno mrzla. Sicer pa
drugega niti nimam, saj je kantina odprta le pa ur, pa še
takrat ne smemo iti dol...
Kot sem predvideval, so nas spet nagnali na pisto na
postrojavanje, potem pa zopet nazaj v spalnice. Medtem so
nam spet zrušili postelje, tako da bomo lahko spet
postiljali. Tako se pač učimo delati posteljo, kot da je to
najvažnejše. Sicer pa zame to sploh ni tako težko, pa še na
toplem sem. Vendar mi včasih le dopizdi, ko moraš tako 5x in
večkrat narediti posteljo, zaradi tistih gnojev, ki so
prepočasni ali preveč nemarni. Zaradi njih tudi drugače
najebemo, saj je naša spalnica znana po samih problemih,
tako da sem jaz pravi angelček in izstopam med njimi po
pridnosti in poslušnosti. Sicer pa se prekleto zavedam, da
bi rad, da bi rad, to kar moram, čim laže, čim hitreje ter
častno odslužil. Ni mi več do tega, da me zadržijo v
uniformi niti dan več, kot mi je usojeno...
Djakovica, 3.2.1983 (29)
Ura je pol štirih. V meni pa spet vre. Želimir gre namreč
sedaj na pošto, ker ima telefonski pogovor, jaz pa nisem
prejel še nobenega obvestila in ga verjetno niti ne bom.
Popizdevam, čeprav mi nič ne pomaga. Spet mi je hudo...
Jutri je spet neka kontrola, spet bomo pospravljali, spet bo
norišnica. Morda mi bo lažje, ker bom bolj zaposlen, ali pa
mi bo še bolj zoprno. Kajti jaz bi bil rad le s tabo, ne pa
se goniti s puško. Včeraj sem zadolžil še lopatko, tako da
sem sedaj prava novoletna jelka, vse visi od mene. Danes sem
prejel še eno injekcijo in me leva roka kar pošteno boli.
Sicer pa je jutri že petek, v soboto pa upam, da bom
resnično šel v mesto in te slišal...
Danes bi spet moral na stražo, vendar sem si našel
zamenjavo, ker sem pričakoval tvoj poziv. Ne vem, kaj bi si
naredil, če bi moral še na stražo, prišel pa bi poziv za
telefon. Niti predstavljati si ne morem, verjetno bi me bilo
kar konec. Ker jih je 15 na straži, je naša spalnica skoraj
prazna, nobene galame ni, nobenega divjanja. Zato sem
verjetno tudi toliko bolj žalosten, zato mi je tako hudo...
Včeraj zvečer je deževalo in medtem, ko sem ti pisal, je
začelo snežiti kot noro. Danes je bilo spet polno snega, ki
pa je spet moker. Vreme je bilo lepo, sončno in ko smo
čistili puške, sem se ozrl po okoliških hribih, naslonil
glavo na steno in si mislil, da sem nekje v hribih na
smučanju, vendar le za trenutek, saj sem se že v naslednjem
prekleto zavedal, da sem v kasarni, da sem vojak. Danes
zjutraj spet nismo imeli telovadbe, ker smo morali čistiti
sneg. Škornji so mi premočili in noge sem imel mokre. K
sreči smo imeli potem tri ure notri, da sem se malo ogrel.
Poleg grla in leve roke me bolijo tudi noge – mišice,
verjetno zaradi »strojevega koraka«, ki se ga počasi
učimo...
Djakovica, 4.2.1983 (30)
Danes ponoči je bilo 17 stopinj pod ničlo. Ne veš kako sem
vesel, da nisem bil na straži, saj so prišli vsi premraženi
in neprespani. Tudi jaz sem se pošteno nazebel, saj smo bili
celo dopoldne zunaj. Škornji so mi še vedno mokri, ravno
tako noge in ta mokrota na škornjih mi je sproti zmrzovala.
Ljubi, tečeš, skačeš, pa ti nič ne pomaga. Mraz se zareže v
tebe in nič te ne more ogreti. Tudi sedaj, ko je ura že pet
popoldan, še nisem prišel k sebi, se še nisem ogrel. Po
kosilu sem ti hotel napisati pismo, pa me je tako zeblo, da
sem zlezel v posteljo. Poleg tega pa sem čakal tudi na
pošto, kajti kurir od komandirja čete mi je rekel, da imam
tri pisma, ki pa mi jih do sedaj še niso dali...
V ponedeljek, ta ali drugi, gremo verjetno spet na
streljanje. Spet bo hudo, po malem se bojim, vendar upam, da
ne bo tako, kot je bilo prvič. Jutri bo en mesec, odkar sem
te zadnjič videl in pojutrišnjem mesec, odkar sem prišel sem
dol. Torej mi bo kmalu »puklo jedno rebro« kot se to imenuje
v vojski, jedno rebro je en mesec. Kdaj jih bo 12 za mano,
ljubi?...
Veš tu v kasarni je vse polno potepuških psov. Zgleda da se
sedaj ravno gonijo, saj jih je cela čreda in se kar
vsepovprek preganjajo. Tako svobodni so in tako hudo mi je
ob pogledu na njih, saj vem, da me doma čaka Astor, še huje
pa mi je, ko se spomnim, da me čakaš tudi ti...
Djakovica, 5.2.1983 (31)
... Samo zaradi tega grem ven. No, dvignil bom tudi denar,
če mi ga bodo dali, vendar je to postranska stvar, saj si ga
lahko sposodim. Sicer pa ga niti ne rabim, saj v naši
kantini nimaš kaj kupiti. Sladkarij ni že cel teden, le dva
dni smo natepavali Eurokrem, tisti, ki je za generacijo, ki
raste.
No, ker bom verjetno pozabil, ti naročam, da poveš majki, da
mi ni treba naročiti Dela, ker bi itak prepozno prihajalo,
če sploh bi, poleg tega pa zaenkrat nimam niti toliko časa,
da bi ga lahko bral...
Djakovica, 5.2.1983 (32)
Že drugič se ti javljam, saj mi drugega ne preostane. Ljubi,
tako sem razpizden, da ne vem ali bi jokal ali razbijal vse
okoli sebe. Bil sem namreč na spisku za izhod v mesto. Potem
smo imeli postrojavanje, pa je rekel kapetan, da moramo prej
še na kopanje. Vzeli smo torej stvari in šli na kopanje. Pa
ni bila voda še dovolj topla, potem smo čakali, da se
segreje. Popizdeval sem, saj mi žrejo ta skromen čas, ki ga
imam na voljo, da grem v mesto. Potem smo imeli spet
postrojavanje in od štiridesetih, so jih izbrali samo 18.
ljubi, kar na jok mi je šlo, ker me ni bilo na spisku, ker
so vsakega drugega prečrtali...
Djakovica, 7.2.1983 (33)
Prišel sem s kosila. Ves sem moker, saj že cel dan pada dež
kot nor. Cel dan smo bili zunaj, tako da sem že čisto gnil.
Šotorsko krilo mi je takoj premočilo, poleg tega pa mi je
nekdo ukradel škornje, tako da sem imel za številko manjše
in so me pošteno tiščali, da o tem, da sem takoj zajel,
sploh ne govorim. Danes smo bili spet v tistem gozdu.
Potoček, v katerem smo si včasih prali škornje in ga brez
muke prehodili, je postal prava reka in bi moral biti že
pravi plavalec, da bi ga lahko preplaval. Tudi cesta, če jo
lahko tako imenujem, se je spremenila v potok, voda je drla
kot nora, dež mi je tekel za vrat, v ušesa... Vse imam
premočeno. Ko smo prišli nazaj, sem hotel biti kar brez
kosila, da mi ne bi bilo treba obleči to mokroto. Pa so nas
nagnali vse ven, češ da bo prišla neka kontrola in moramo
vsi zapustiti spalnice. Nisem hotel vzeti šotorskega krila,
pa sem premočil še tiste zadnje suhe krpe. Sedaj se vse to
suši na meni, le nogavice sem si preobul. Dež pa kar pada
kot nor in nič ne kaže, da bo kmalu prenehal...
Ne veš, kako mi je bilo lepo. Denar sem si sposodil od
Želimirja, saj sem vedel, da ne bodo banke odprte. Plačal
sem le nekaj več kot 15 jurjev, čeprav se mi je zdelo, da
sem dolgo govoril. Potem sem šel s Predragom, ki spi poleg
mene, v dom JLA, kjer sem pojedel ražnjiče. Tu sem srečal
tudi enega Slovenca iz Ljubljane, ki gre ta teden domov za
vedno. Ne veš, kako sem mu nevoščljiv. Potem sva šla v neko
slaščičarno, kjer sva pojedla kolače. Nato sva krenila proti
hotelu, pa sva vmes naletela na kurirja, ki je tudi Slovenec
in smo skupaj ter še en iz našega voda krenili v eno
gostilno, ker onadva še nista nič jedla. Tudi midva sva bila
lačna, zato sem jaz naročil še pleskavico, spil a sem tudi
eno pivo, saj je bila precej papricirana. Od tu smo šli v
hotel, kjer sem spil eno kavo, drugi pa so nadaljevali s
pivom in drugo pijačo. Meni sploh ni bilo do sedenja, niti
do pijače, zato sem odšel na pošto in te še enkrat poklical.
Verjemi, da mi je to več pomenilo kot kakršnakoli hrana ali
pijača. Plačal sem nekaj več kot 22 tisoč, zdelo se mi je,
da nisem veliko govoril, sicer pa čas s tabo tako hitro
mine. Ko bi vsaj večkrat bilo tako!
Vrnil sem se v hotel, kjer je bilo že vse pijano, tudi ti,
ki so bili z mano, so že nekaj spili med tem časom. Meni pa
se je spalo, zato sem hotel iti v kasarno, čeprav je bilo še
dovolj časa, njim pa se ni šlo. Zato sem čakal in se
dolgočasil, samemu pa mi ni bilo, da bi šel. No, potem so se
le zmigali in smo pravočasno prispeli. Tu pa so medtem že
imeli pravi šov. Eden je namreč pobegnil v mesto, »dobila«
ga je kontrola, kaj je bilo še potem ne vem, vendar si je
potem hotel prerezati žile na roki, vse je bilo krvavo.
Potem so ga odpeljali, baje ga je zapustila žena, ali pa mu
je rodila mrtvega otroka. Tu je še vse nejasno, kajti enkrat
govori tako, drugič spet drugače.
Djakovica, 8.2.1983 (34)
Danes sem kljub vsemu dobre volje. Prejel sem tvoje 29. in
30. pismo, kartico od Andreja in pismo od Gašota...
V začetku sem večkrat pomislil in si želel, da bi zbolel,
sedaj pa vedno manj pomišljam na to, saj vidim, da te tu,
tudi če si resnično bolan, ne smatrajo za bolnika, ampak za
dezerterja, simulanta. Zato se sedaj pazim, da se ne bi
prehladil, čeprav mi to ne uspeva preveč. Včeraj je cel dan
deževalo kot noro. Obleka se mi še do danes ni posušila,
ravno tako škornji, ki sem jih dobil nazaj, nekdo si jih je
pač sposodil...
Sedaj je ura okoli štiri. Moral bom spet prekiniti, ker
moram ven na čiščenje škornjev, pa potem dalje, kaj čem
ljubi, tudi če hočem, ne morem biti s tabo.
No, hitro sem nazaj, saj moram končati to kar sem začel,
kajti kdo ve, kaj se bodo spet zmislili, saj veš, da nas
nikoli ne pustijo pri miru. Sedaj pa bo še huje, kajti proti
koncu meseca pride neka kontrola iz Beograda, ki se je vsi
bojijo kot nori. Prihaja namreč generalna inšpekcija narodne
armije. Ničkaj razveseljujoče, saj nas bodo zaradi tega še
pošteno gonili...
Jaz sem tu na svoji postelji. Naši norci so nekje nabavili
magnetofon in je sedaj precej bučno. Trenutno igrajo Indexi,
same komade, dobre stare stvari, ki me spominjajo na dni, ko
sem se še bavil z glasbo, kot poslušalec. Tu pa me
spominjajo tudi na tebe, na to, da si tako daleč... Sedaj
igrajo pesem »da sam ja netko«, verjetno jo poznaš. Da sem
jaz nekdo, verjetno ne bi bil tu doli. No, mogoče tudi tako
ne bom. Tvoje besede po telefonu...
Djakovica, 9.2.1983 (35)
... Včeraj zvečer okoli pol šestih, ko sem ti že napisal
pismo, so me poklicali, da se javim na kapijo, ker imam
obisk. Seveda sem bil presenečen, vendar nisem verjel, da bi
me lahko kdo obiskal. Mislil sem, da je verjetno pomota, da
nimam obiska, ampak, da se moram le javiti na kapiji, kdo ve
zakaj. No, kljub temu sem odšel gor in sem res imel obisk.
Prišli sta dve ženski iz Djakovice. Ena je bila namreč v
Ljubljani, druga pa dela na letališču v Prištini. Ta je v
Ljubljani srečala tisto Olgo, s katero sem včasih hodil.
Olga ji je rekla, da ima v Djakovici nekega prijatelja, ki
služi tam vojaški rok. In ta ji je obljubila, da me bo
obiskala in me pustila pozdraviti. Tako je ta res prišla, s
seboj pa je pripeljala še svojo sestro. Obe sta poročeni,
stari okoli 35 let, po moji oceni, ena ima celo 13 letnega
sina, kot sem razbral iz kratkega pogovora. No, in ta mi je
obljubila,da me bo kdaj, kadar bo pač v Djakovici, ker je
drugače v Prištini, obiskala in me spravila ven iz kasarne.
To mi kar prav pride, saj sem se dogovoril, da bo izvlekla
ven tudi kakšnega mojega kolega, tako da mi ne bo dolgčas v
mestu, saj drugače ne bi vedel, kaj naj sam počnem. Ona pa
tudi nima časa, da bi se z mano sprehajala. Saj ima
družinske obveznosti. Poleg tega pa sem zvedel, da imam
dvakrat tedensko avion za Ljubljano ali Zagreb in jo lahko
pokličem na letališče, kjer mi bo ona zrihtala karte s
popustom. Seveda je vse to še v zraku. Obe sta bili zelo
prijazni, vendar bom šele kasneje videl, kaj bo iz vsega
tega. Morda mi bo kdaj prišlo celo prav, vendar po drugi
strani se tega nič ne veselim, saj si ne želim nobenih
stikov s Šiptarji. Seveda ne smem vse jemati kot slabe,
vendar kljub temu mislim, da je bolje, da sem čim dlje od
njih. Seveda tudi njihovih »uslug« ne smem takoj zavreči,
saj se jim lahko zamerim, kar pa si niti najmanj ne želim.
Ljubi, res ne vem, kaj naj naredim. Po eni strani mi je
všeč, po drugi pa spet zoprno. Sicer pa bo čas pokazal
svoje. Upam, da mi pomoč te Šiptarke ne bo potrebna in da
bom čimprej doma oziroma odšel v prekomando...
Djakovica, 10.2.1983 (36)
Spet je minil dan in spet se ti javljam. Danes je četrtek in
jaz sem na zelo pomembni dolžnosti. Postal sem razvodnik
straže. To pomeni, da vodim stražo do stražarskih mest, da
dajem municijo itd. Nič kaj prijetno, v kolikor kaj zagusti.
Drugače pa ni hudo, saj moraš le vsake dve uri ven, ne smem
pa spati, le od polnoči naprej.
Danes je lepo vreme, sonce greje še sedaj, popoldan pa je
sploh bilo vroče, kar preveč. Le blato mi gre na živce, saj
moram biti vedno zrihtan, imeti očiščene čevlje itd. Drugače
to dolžnost opravljajo le stari vojaki, ki so bili že
večkrat na straži, ali pa starešine. To je spet en plus za
mene. Upam, da bom vestno in dobro opravil. Odpeljal sem že
eno smeno, sedaj pa pripravljam drugo.
…Včeraj sem imel nočno vajo in smo spet šli v tisti gozd.
Želimir (tisi iz Reke) je padel v vodo in je bil cel moker.
Trije pa so se ga popoldan napili in smo morali enega
znositi v kasarno, ker je bil tako pijan. Zaradi tega bo
sedaj cel vod najebal, vsi nas zajebavajo in nam dajejo
ostave za vsako malenkost.
…Voda je že pet dni neužitna, vendar jo jaz kljub temu
pijem, pa mi ni nič, kaj pa bi drugega, ko sem pa žejen,
drugega pa nimamo. Kantino so spet malo napolnili s
sladkarijami, tako da sem tam pustil zadnje dinarje, pa še
ti so bili sposojeni. Včeraj popoldan so mi spet ukradli
škornje in jih ne morem najti. Včeraj sem jih imel od enega
iz našega voda, ki je na bolniški, danes zjutraj spet druge,
tudi prevelike, sedaj pa imam spet druge, ki so mi preveliki
le za eno številko. Nič si ne morem pomagati, čeprav bi raje
imel svoje škornje, čeprav niso tako dobri, bili pa so tudi
mokri. Včeraj, ko smo se odpravljal na nočno vežbo in ko sem
iskal svoje škornje, me je en udaril s puško po glavi. Na
levem licu med očesom in ušesom. Tekla mi je kri, pa tudi
sedaj me boli, saj me je po kosti. Še sreča, da me ni po
očesu ali kje drugje in sreča, da se je končalo le z malo
večjo prasko.
…upam, da ne bo prišlo kaj narobe, medtem ko bom jaz na tej
dolžnosti. No, obvestili so nas, da moramo biti pozorni na
nek bel marcedes z diplomatsko tablico, ker je baje sumljiv.
Sicer pa je verjetnost, da se napade kasarna oziroma straža
zelo mala, tako da si lahko brez skrbi. Upam, da bo tako
tudi drugič.
Djakovica, 11.2.1983 (37)
Utrujen sem, pa mi ne dajo spati, pa tudi drugače ne morem
zaspati dokler se ti ne javim. Ura je pet. no, pa naj grem
po vrsti. Sploh ne vem, kje bi začel. Včeraj sem potem vodil
stražo vse do pol enih. Odpeljal sem jih na svoja mesta,
potem pa sem legel, vendar nisem takoj zaspal, čeprav sem
imel noge precej boleče od hoje. Spal sem slabo, saj so me
kar naprej budili, ko so odhajali na stražo.
…Ob dveh popoldan bi nas morali zamenjati drugi, pa nas
niso, ker jih dežurni oficir ni pustil, saj niso bili dovolj
pripravljeni. Zato smo bili potem še dve uri. Poleg tega pa
se je pred drugo uro naenkrat stemnilo in začelo pihati kot
noro. Začel je padati dež, ki ga je veter razpršil v prah.
Mi smo morali biti zunaj, ker smo morali izprazniti
stražarnico. Šel sem tudi na kosilo in prišel spet moker.
No, pa mi je bilo kljub temu lepo, saj sem prejel tvoje 31
in 32 pismo ter razglednico Kostanjevice od Irene in Cice.
No, ob pol štirih sem le prišel v spalnico, si uredil
posteljo, potem pa sem moral spet ven na dež in
postrojavanje in to v čevljih. Pol ure smo stali na pisti,
da so videli, kdo jih ima in kdo ne. Res ne vedo, kaj bi še
počeli z nami.
…Danes je, ne vem kako, spet prišla vrsta na mene, da sem
redar v WC-ju. Ker sem bil na straži, me bo nekdo zamenjal,
tako da mi ne bo treba biti. Moral pa bi biti tudi za to,
ker včeraj zjutraj nisem prav čas odšel iz spalnice. Sedaj
nas namreč lovijo na take malenkosti.
Danes je dežurni oficir nek norec in že cel dan preserava.
Zaradi njega smo bili eno smeno več na straži, stali pol ure
na dežju itd. Sedaj bi morali mi, ki smo bili na straži,
počivati, pa ne vem, če lahko ležim ali ne, ali naj se
oblečem v pidžamo, saj ne vem, kakšna bo naslednja komanda.
…No, tu se nam obeta tudi nekaj dobrega, novega. Baje bodo
odprli novo kantino in kuhinjo, ki bosta sodobno opremljeni.
Tako mi ne bo treba tolikokrat čistiti čevlje, saj bo okrog
asfalt, ne pa blato kot je sedaj. In rešili nas bodo tudi
smradu od smetišča, kjer kar naprej nekaj žgejo in grozno
smrdi, tako da izgubiš apetit. Sploh pa je hrana vsak dan
slabša, največkrat jem pasulj, pa tudi ta ni več tak, kot je
bil včasih.
Djakovica, 12.2.1983 (38)
Sobota je, zunaj pada dež, ki me je že zjutraj pošteno
namočil. Po zajtrku, ko sem bil seveda že moker, je malo
prenehalo deževati, zato smo se morali sleči in smo že
začeli teči, ko se je ponovno ulilo, tako da sem moker tudi
spodaj. No, potem smo nekaj časa tako stali na dežju,
dovolili so nam celo, da damo nase šotorska krila. Ker le ni
nehalo deževati, so nas pustili noter, kjer smo čistili
orožje, potem pa smo imeli vodni sestanek. Sedaj je ura
enajst, drugi imajo tekmovanje v sestavljanju in
razstavljanju puške zunaj v hodniku, jaz pa sem v sobi, kjer
je televizija, kjer ti pišem, saj nam ne dajo, da gremo v
spalnice. Tu je zelo mrzlo, tako da imam prste vse trde, pa
tudi televizija je tako na glas, da komaj sledim, kaj sem ti
napisal.
Včeraj zvečer so nas k sreči , nas stražarje, pustili na
miru tako da isem šel na spuščanje zastave, niti na večerjo.
Vendar to ni pomenilo, da bi lahko spal, saj so nas vsake
toliko časa nagnali ven na hodnik. In to za to, ker eden ali
dva nista očistila čevljev, ali zato, ker nekdo ni dal
umazanih nogavic ven na čevlje. Lahko pa ti jih, to je
seveda največkrat, tudi ukradejo. Tudi meni so včeraj spet
ukradli tiste škornje, ki sem jih jaz, vendar sem jih kmalu
našel. Sploh pa se tu kar naprej krade. Vsi jemljejo pač
tiste čevlje, ki so čisti, da jim jih ni treba čistiti.
Potem pa ti vzameš spet drgemu in tako v krogu. Kdaj pa kdaj
tudi kdo ostane brez. Včeraj so vse, ki niso imeli nizkih
čevljev popisali in jih bodo morali kupiti v servisu.
Djakovica,
13.2.1983 (39)
Stran je še v izdelavi!
Na vrh strani
|