GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

PISMA  IZ VOJSKE

V letu 1983 sem služil vojaški rok v takratni JLA - Jugoslovanski ljudski armadi. V tem času sem vsak dan napisal pismo Damjani, svoji takratni punci, dve leti kasneje sem se z njo poročil. V pismih sem seveda tarnal o svojih težavah, sem pa po mojem mnenju napisal tudi kaj zanimivega iz življenja v vojaški suknji in o tem, kaj se je dogajalo na Kosovu, kjer sem z izjemo enega meseca bil v vojski. Morda se bo kdo od mojih sotrpinov v tem pisanju našel, morda se bo komu zdelo to pisanje zanimivo, zato sem se tega dela tudi lotil. Upam, da ga bom dokončal, bom pa iz pisem, ki so obsegala po štiri in več strani, skušal izluščiti kaj zanimivega, saj bi bilo sicer vse skupaj predolgo in predolgočasno za branje.

Djakovica, 6.1.1983 (1)
...No v Dobovi sem se priključil tistim trem fantom z nageljčki in enim z uniformo, ki sva jih videla že na postaji. Tistega Slavkota iz Pohance nisem uspel najti. No, od teh sta dva odšla v Kraljevo, dva pa na Kosovo (eden v Peč, drugi v Prištino). Spregovorili smo le par besed o tem, od kod so, kam gredo, tisti, ki pa je na dopustu, pa je povedal kako zaribano je v vojski. Jaz sem skoraj vso pot skušal spati, čeprav mi to niti najmanj ni uspelo. Tudi jedel nisem ničesar. Skušal sem ubežati v sanjarjenje...
No, v Zagrebu je prišel v naš kupe še en vojak, ki služi v Prištini. Mi smo kar udobno sedeli. To nam je zrihtal sprevodnik – Slovenec, češ saj greste v vojsko, pa še tako daleč. No, potem so na vseh postajah do Beograda prihajali regruti, petje, vriskanje, kričanje je bilo vedno bučno. V Beogradu smo bili okoli polnoči, potem pa smo dolgo časa stali. Stali smo tudi na drugih postajah, več kot bi bilo potrebno. Počasi se je vlak praznil, vsaj z regruti, mi reveži pa smo šli naprej. Vsi za Kosovo in Makedonijo. Ob pol osmih smo prispeli na postajo Kosovo polje in moral sem izstopiti, ker ta vlak ni peljal skozi Prizren, do koder sem imel karto. In to sem zvedel v zadnjem trenutku.
No, tu smo se izkrcali in končno se nas je našlo okoli 8, ki moramo v Djakovico. Našel sem tudi tistega iz Pohance. Ne morem pa ti opisati tistega občutka, ki nas je vse prevzel, ko smo se vozili po Kosovu. Titova Mitrovica in vasi potem – res groza. Kot da bi prišel na drugi svet. Vse sovražno, tuje, grozno skratka. Na železniški postaji pa višek, vstop v novo civilizacijo, v blato, umazanijo. Ljudje te gledajo, kot da si jim ubil starše, popizdiš. No, eden Nam je potem le povedal, da moramo z avtobusom do enega križišča sredi puščave in potem z drugim direktno do Djakovice. Tako je tudi bilo. Od postaje do tu je okoli 80 km.
Spremljali so nas policaji (civilni, ne vojaški). Peljali smo se skozi to divjino, polno odpadkov, smeti, ob cesti je bilo polno razbitih avtomobilov, crknjenih psov in po cesti vse polno otrok zasranih po celem telesu od blata ter starcev in stark s temi belimi kapami. Res čudoviti prizori. Če bi vse to doživljal kot civil, na potovanju, bi verjetno na tej poti lahko napravil več sto posnetkov, vsak zase bi bil nekaj posebnega. Tudi pokrajina tukaj je posebnega, zemlja rdečkasta, namočena od dežja, neobdelana, spet drugje poraščena z grmičevjem, kateremu še listje ni odpadlo, čeprav je čisto rjavo. Tu se verjetno tudi drevesom slabo godi. Stano sem gledal skozi okno, da bi skril solze in veliko razočaranje ter strah pred tem svetom. No, potem so nas vrgli ven. Zopet svinjarija, blato, smeti. S Slavkotom sva se potem odcepila od grupe in se odpravil na pošto, ki sva jo dokaj hitro našla. Potem sem klical, zaslišal tvoj glas....
No, potem, sva šla po glavni ulici, če jo sploh lahko tako imenujem. Tu je bilo že malo bolje, srečaš tudi kakšne ljudi, ki so vsaj na videz podobni nam in precej lažje mi je bilo. Tudi potem, ko sem videl, da le ni tako hudo kot bi lahko bilo, čeprav vojakov nisva srečala mnogo. V lokale in trgovine nisva šla. V enem parku sem jaz pojedel en jogurt in en en sendvič, oba sta bila zelo čudna. Potem pa sva skupaj jedla čokolado. Sijalo je tudi sonce, tako da ni bilo preveč mrzlo, potem se je sonce skrilo za oblake in odšla sva na pošto, kjer ti sedaj vse to pišem. Tu je velika gužva...
Ker nimava več kaj početi, oziroma ne veva kam iti, bova počasi odšla do kasarne, ki je 15 minut od pošte. Od tam se ti bom spet javil s pismom, seveda če bom utegnil. Sicer pa jutri. Sedaj sem še vedno civil, čez nekaj časa pa bom verjetno že vojak in začel odštevati dneve, da te zopet zagledam, da zaslišim tvoj glas. Morda bo to kmalu, morda celo večnost...

Djakovica, 7.1.1983 (2)
Danes sem že drugi dan v vojski. Včeraj sva s Slavkotom ob dveh vstopila v kasarno, kjer so nas popisali, odpeljali na kosilo, ki sem ga le poskusil – bil je pasulj, vendar tako grozno smrdel po paradajzu, da ni bilo za jest. Potem sem od pol treh do pol devetih čakal na striženje. Malo so me »olepšali«. Večerjal nisem, le dve jabolki in čokolado sem pojedel. Potem sem zadolžil obleko in odšel spat. Spali smo brez posteljnine in brez dek na golih posteljah. Še kar hitro sem zaspal, saj sem bil že pošteno utrujen. Spal sem kar oblečen, v bundi, le noge sem imel pokrite z vietnamko. Zjutraj sem se prebudil in me je prekleto zeblo, saj nil ne kurijo v spalnicah, ker kotlarna še ni zgrajena. No, potem sem se oblekel v vojaško obleko in smo šli na zajtrk. Pojedel sem malo kruha, eno jajce (kuhano) in kakav. Potem so drugi pometali in pobirali papir, sedem pa nas je čakalo, da nas razporedijo v vode. Jaz sem prišel v drugo četo, tretji vod – oddeljenje pa mi še ni določeno. Bom strelec, če ne bo prišlo kaj vmes. Zjutraj so nas okopali, mene pa je ves čas zeblo v noge. No, po kopanju pa sem se le segrel. Potem sem pakiral obleko v omaro in svoje stvari, da jih pošljem domov. Ne vem kdaj bodo prispele, saj hodi pošta od 3-6 dni, včasih tudi več. Zato ne vem, kdaj boš to brala...
Sedaj sem uredil stvari in sem z enim Slovencem, ki spi v naši sobi, odšel malo ven. Zaenkrat sem še edini Slovenec v tem vodu, razen tega, ki pa je tu že od julija. Pravi, da sem ne obeta nič kaj dobrega. Preveč grozno pa menda tudi ne bo. V kasarni je disciplina bolj na psu. Vse se mi zdi razpuščeno, vsi so zapiti, nihče nikogar ne uboga in vse skupaj zgleda kot banda in ne vojska. Zato tudi ne vem, kako se naj obnašam. Sicer je pa še čas, da bom spoznal. Ostali, ki so prišli včeraj že pridno telovadijo in se učijo pozdravljat, korakat itd. Le jaz in eden iz Zagreba hvatava krivine, ker nas še niso zadolžili. Sicer ne po svoji krivdi. Zaenkrat mi kar paše, saj se ti lahko oglasim.
Zjutraj, ko smo vstali, sem si želel, da bi čimprej zbolel in da me pošljejo domov. Sicer me pa ledvice kar pošteno bolijo. Sedaj, ko ti to pišem, tu na soncu, ki prijetno sije, mi je zopet hudo....
Verjetno bom imel zakletvo 24. januarja in potem bomo šli v mesto, da te spet pokličem... Tu v kasarni je še kar. Sicer je vse prekopano, ker gradijo toplarno in kuhinjo z jedilnico. Sedaj jemo kar v kontejnerjih in grozno smrdi, pa vse je tako mastno. Obleka mi je še kar prav, le hlače so mi malo prevelike in plešejo okoli mene. Sicer bo pa tudi to dobro. Verjetno mi bodo kasneje, ko se bom privadil na novo hrano, še prav prišle.

Djakovica, 8.1.1983 (3)
Tretji da – tretje pismo. Koliko jih bo še, kdo ve? Upam, da ne veliko, vsaj iz Kosova ne. Danes imam namreč že pom kufer te vojske. Desetarji se izživljajo nad nami, vendar vidim, da imajo drugi še bolj zoprne. Danes mi je zopet hudo, še posebej, če pomislim, da je sobota in da bi lahko cel dan bil s tabo in če pomislim na jutri, mi je še težje. Res se nikakor ne morem privaditi na to življenje...
Stvari pridno delam, zaenkrat sem eden redkih, ki še ni ničesar kazensko delal. Sicer pa, kaj bi ti pravil. Verjetno imaš tudi ti že poln kufer te vojske, tako kot jaz. Pa še toliko dni je pred mano. Ko bi vsaj...
Nekaj se govori, da bomo imeli zakletvo že v soboto, 22. januarja, seveda pa bo vprašanje, če bom sploh lahko šel v mesto, ker bodo šli nekateri v soboto, drugi v nedeljo. V nedeljo pa je pošta zaprta, tudi v soboto ne vem, do kdaj dela. Vendar bom v vsakem primeru nekje prišel do telefona, pa naj me oskubijo koliko hočejo...
Sploh se nočem zbližati z drugimi. Držim se bolj zase, delam tisto kar moram, brez prigovarjanja in pizdarij kot nekateri drugi, saj so okoli mene v glavnem sami pubertetniki, skoraj vsi s končano ali nedokončano osnovno šolo. Le z enim Slovencem iz Maribora se včasih kaj pogovorim. Sploh pa mi je zoprno govoriti v srbohrvaščini. Kot da mi bo to kaj pomagalo. Vem namreč, da se bom moral slej ko prej vsaj malo prilagoditi temu življenju. Sedaj mi je malo bliže, vendar še prekleto tuje. Nikoli se ne bom sprijaznil z vojsko... 

Djakovica, 9.1.1983 (4)
Danes je nedelja in nimam toliko dela. Ravnokar sem se preselil na drugo posteljo. V sobi nas je že 28, več jih niti ne gre. Je pa velika gužva, skoraj nobenega prostora ni za gibanje. Včeraj mi je bilo res hudo, danes sem vsaj za sedaj malo boljše volje. Napisal sem že pismo majki in Lojzu ter nekaj razglednic...
No, nič ti še nisem pravil o vremenu. Do sedaj ni tu nič snega, vendar je zelo mrzlo, tako da me stalno zebe. Vse je zmrznjeno, tako da ni preveč blata, sicer pa bi bila grozna svinjarija, saj je vse prekopano. Hrana je različna, vendar slabo pripravljena, krožniki, pribor in pladnji pa so mastni, da izgubiš apetit. Tudi okoli jedilnice smrdi, da te mine že prej, da bi jedel. Mislim, da sem v teh dneh celo nekaj shujšal. Kako pa je s tvojimi kilogrami... 

Djakovica, 10.1.1983 (5)
Ljubi, večer je in jaz se ves tresem od mraza. Cel dan so nas gonili po tem hudičevem mrazu, da sem pošteno prezebel. Sicer je sijalo sonce, vendar je bilo kljub temu mrzlo. Danes se nam je svečano začela obuka, ki bo trajala 5 mesecev in 22 dni. Upam, da jih ne bom preživel tu. Sicer pa sem danes spet popizdil. Ne moreš si misliti, kako je delati s temi otroki. Vse jim je smešno in ne znajo držati gobca, zato nas je nek kaplar gonil do večerje. Ves dan nisem bil v sobi. Sicer pa tudi, kadar nas pustijo v sobo, ne smemo ležati ali sedeti na posteljah. In sploh se izživljajo nad nami. Ko so nas tako zvečer gonili, sem resnično popizdil. Veš ljubi, ko sem čez dan gledal na hribe okoli, se mi je zdelo, kot da sem nekje na Gorenjskem. Hribi so bili obsijani s soncem in sneg se je lepo iskril. Zvečer je bilo nebo nad hribi v Albaniji povsem rdeče. Res lepo, samo če ne bi bil v kasarni...
Včeraj zvečer in danes zjutraj sem bil redar v spalnici. Sicer pa kaj bi ti pravil saj si niti približno ne moreš misliti, kako je življenje v kasarni. V glavnem je grozno, čeprav je dosti tudi veselih trenutkov, vendar meni niso vse stvari smešne. Preveč so vsi ti štosi primitivni, otročji in zaradi njih tudi precej najebemo...
Jutri začnemo še bolj resno in verjetno že s puškami. Do strelišča je okoli 15 km in potem je treba priti še nazaj. Jaz sem dobil avtomatsko puško.
...mi kaj lepega napiši, kajti tu so le brezvezne šale in drkanje in zajebavanje iz vseh strani, še posebej od enega usranega, prepotentnega desetarja. Ljuba moja, počasi bom končal. Naj ti še povem, da smo včeraj poslušali radio in je bilo veliko pesmi, ki govore o ljubezni. In v teh okoliščinah so mi čisto drugače zvenele. Vsaka beseda me je prizadela in me spomnila nate... 

Djakovica, 11.1.1983 (6)
Spet je en dan za mano. Tokrat že šesti. Jutri bo že teden dni, odkar sem te zadnjič videl oziromo sploh bil s tabo. Meni pa se zdi cela večnost, še huje pa je, če pomislim, da je pred mano še 359 dni. Ne vem, če bom lahko to zdržal...
Danes je še kar šlo. Kljub temu, da sem obul dvoje nogavice, sem celo dopoldne zmrzoval. Zjutraj je bilo vse ledeno, potem pa se je otoplilo, da smo bili vsi blatni. Vendar me tudi sonce ni preveč ogrelo, oziroma me sploh ni. Danes bi moral biti na zdravniškem pregledu, pa nas dohtar ni hotel pregledati. Sicer pa še bolje. Morda nas bo jutri, ko bodo drugi vadili. Sicer pa smo danes začeli hoditi s puškami in z vso opremo, maske, pribor za čiščenje pušk itd., tako da smo vsi polno obloženi in se komaj premikamo...
Sicer pa sem se še kar privadil na to življenje, čeprav me stvari včasih še vedno vržejo iz tira in popizdim, da bi najraje pregriznil ograjo in pobegnil... 

Djakovica, 12.1.1983 (7)
...Včeraj zvečer sem potem po večerji izpolnjeval neke vprašalnike za vojake, ravno tako danes dopoldan, medtem ko so drugi delali. Bil pa sem zunaj in je bilo grozno mrzlo. Kar lepo se grebem, upam, da bom tudi med prvimi, ki bom odšel na dopust. Mislim, da si bom to prislužil. Sedaj sem na dobri poti. Verjetno bi lahko postal celo četni evidentičar (čato), če bi seveda moral ostati v tej kasarni. Mislim, da imam največ šans, saj se ti že pisal, s kakšnimi sem. Sicer pa sem resnično priden in ubogam ter se trudim. Tudi sedaj, ko smo postiljali posteljo in zlagali obleko v omarico, sem bil tisti, ki je vse to najprej in najlepše napravil. Sicer pa kaj bi se hvalil...
Sedaj sem pojedel in spet nas gonijo, da vse počistimo, ker bo komandant kasarne prišel na obisk. Sicer pa počasi spoznavam to zajebano vojaško življenje. Nikoli niti za pet minut ne veš, kaj boš počel. Začneš nekaj, potem pa pride druga komanda, prekineš in začneš z drugim. Tako nikoli ne vem, kdaj bom prost, da se ti lahko oglasim... 

Djakovica, 13.1.1983 (8)
Teden dni je minilo, odkar sem slišal tvoj glas in prestopil prag te kasarne. Danes smo bili zunaj kasarne, v nekem gozdu in se učili. Ker imam dvojne nogavice, so me čevlji pošteno tiščali. Kako bo šele potem, ko bomo šli 15 km do strelišča in potem še nazaj. Sicer pa me vreme kar lepo služi. Čeprav še vedno ni snega, je pa zelo mrzlo, vse tja do enajste ure, čeprav sonce sije vsak dan. Veš ljubi, v začetku, ko je bilo tako mrzlo sem si včasih zaželel, da bi zbolel in šel v stacionar (bolnišnico) in bi se s tem izognil tem pizdarijam, ki jih počnemo. Takrat so me tudi pošteno bolele ledvice in bi mi prav prišlo. Čeprav še nismo bili pri zdravniku in prejeli še nobene injekcije, sem zgleda kar precej odporen. Saj sem le malo prehlajen, čeprav vsak dan zmrzujem in se tresem od mraza. Vendar je potem, ko pridem na toplo vse dobro in mi nič ni. Sicer pa sedaj še ni tako hudo, zato moram svojo bolniško prihraniti za kasnejše dni, ko bo verjetno bolj prav prišla. Sicer pa bi mi bilo v stacionaru še bolj dolgčas in še bolj zoprno. Še posebej, ko bi neprestano mislil... 

Djakovica, 14.1.1983 (9)
...Danes dopoldan so nas brez veze gonili, dobili smo tudi nove delovne obleke, bolj tople, bolj stare in strgane; sicer mi je prav vseeno, kakšen sem, saj me itak nihče ne vidi. Samo da vse to mine... Postal sem že apatičen na vse te stvari, vendar me vsake toliko časa kaj spravi iz tira. Ti desetarji sami ne vedo, kaj bi delali, pa se potem izživljajo nad nami. Danes je zelo zahladilo in je ves dan pihalo iz vseh strani, tako da nas je precej prepihalo. Zopet smo bili zunaj kasarne in smo kopali jarke za streljat, bilo mi je kar pošteno vroče. Sicer pa se mi zdi, da bo sneg kmalu zapadel. Vse tako kaže. Mogoče bi bilo celo bolje, saj ne bi toliko delali, morda pa tudi ne bi bilo tako mrzlo...
Sploh pa mi je vsega že pošteno poln kufer. Zgleda, da nam bo še slabše. Prišel je en desetar, ki je baje zelo zajeban. Sicer bomo pa še videli.
Včeraj zvečer je bila ludnica. Nasmejal sem se toliko, kot že dolgo ne. Imamo namreč nekaj zelo pametnih in se drugi izživljajo na njih. Danes so enega zajebavali, da je njegova punca telefonirala, da naj bo brez skrbi, ker se je poročila. Z drugim seveda. Spet sem se spomnil...
Tu se vsak dan govori o skrajšanju vojaškega roka. Nekateri pravijo, da je že sprejeto, da bodo vsi služili eno leto. Sicer pa smo tako odrezani od sveta, da sploh ne vem, kaj se tam dogaja. TV nisem videl odkar sem tukaj, nekateri imajo tudi manjše tranzistorje, vendar dobijo le šiptarske postaje. Sicer pa bom verjetno še enkrat pisal Lojzu, če lahko kaj naredi oziroma pospeši. Rad bi namreč, da bi konec februarja, v začetku marca prišel v Ljubljano, sicer pa bi takrat rad zagovarjal tudi diplomo, kot sem ti pisal včeraj. Upam, da bo kaj od tega uspelo, da te bom takrat... 

Djakovica, 15.1.1983 (10)
Včeraj je bil moj najlepši dan odkar sem v tej prekleti vojaški suknji. Dobil sem namreč kar tri tvoja pisma. Toliko lepega naenkrat, kar verjeti nisem mogel. In potem, ko sem jih prebiral, se mi je zdelo...
Danes je zjutraj pošteno deževalo, zato nismo imeli jutranje telovadbe. Potem so nas zajebavali po spalnicah s pospravljanjem postelj in zlaganjem obleke. Potem so nas nagnali ven, da smo kopali in zagrinjali jarke za električno napeljavo. Bil sem blaten do ušes, utrujen kot pes, da sedaj komaj sedim. Sploh pa je na postelji vse polno mojih sotrpinov. To je namreč edina postelja, na kateri lahko sedimo, saj na postelje, ki so pospravljene, sploh ne smemo sedeti, kaj šele ležati. Sploh pa mi je danes spet malo prekipelo, saj je samo naša skupina delala, medtem ko so drugi že zdavnaj nehali. Sicer pa se je vreme sedaj izboljšalo, ni tako mrzlo, vendar grozno piha, k sreči topel veter. Drugi mi malo zavidajo, ker sem prejel že toliko pošte, saj drugi sploh še niso ničesar prejeli, razen dveh ali treh. Vsi mi pravijo, kako dobra je moja ženska in kako me mora imeti rada, da mi toliko pišeš... 

Djakovica, 16.1.1983 (11)
...Danes je nedelja. Dopoldan bi morali iti v kino, vendar smo morali namesto tega potem kopati jarke, polagati kable in zasipavati. Vreme je kar lepo, samo grozno piha, da imam kožo, še posebej pa ustnice čisto razpokane...
Včeraj sem se prvič okopal in kar lažje mi je bilo. Tudi preoblekel sem se, vendar le spodnje perilo, sicer pa verjetno veš, da nimam obleke ravno veliko na razpolago. Sicer pa je najhuje zjutraj, ko se moram vstati, obleči, pospraviti posteljo, obriti, umiti itd. Prve dneve sem se bril zvečer, vendar se moram zdaj zjutraj, ker imam sicer zjutraj predolgo brado. Najbolj zoprno pa mi je to, ko moram kar naprej čistiti čevlje, se oblačiti in slačiti ter to, ko nekaj začnemo, potem spet nekaj drugega in že pride druga komanda. Nikoli ne veš za pol ure v naprej, kaj boš delal. Ne vem, ali to delajo načrtno, da nas zjebejo ali pa zato, ker ni vse skupaj nič organizirano.
Verjetno bomo šli proti koncu tedna na streljanje (okoli 15 km hoje z vso opremo, vstajanje ob dveh ponoči itd.). Tudi za zakletvo še ni ničesar točno rečeno, tako da ti sploh še ne boš dobila pošto, ko bom jaz zvedel in ti pisal. Vendar upam, da... 

Djakovica, 17.1.1983 (12)
Ura je pol dveh. Danes nas je smrt Vladimira Bakarića »prikrajšala« za nekaj ur vadbe. Tako smo prišli že okoli dvanajste ure v kasarno, kjer smo gledali televizijo – komemorativno sejo. Sicer pa je vreme toplo za ta čas. Danes so nas tudi nagnali, da smo tekli z gas maskami na glavi. Res samo petsto metrov, vendar je bilo za začetek več kot preveč.
No, ker se včeraj in danes ni zgodilo nič posebnega, ti bom opisal kaj delam v kasarni, saj ti verjetno še ni povsem jasno. Zjutraj vstajamo ob pol šestih, razen ob nedeljah, ko vstajamo ob pol sedmih. Potem pospravim posteljo, se obrijem in umijem ter oblečem. Nato gremo na zajtrk, ki je ponavadi nikakav. Po zajtrku imamo telovadbo, nato pa »postrojavanje« in dvigovanje zastave. Sledi kakšno politično predavanje ali pa vadba v kasarni ali sedaj zadnje čase v nekem gozdu okoli 3 km iz kasarne. Tu imamo praktične in teoretične vaje oziroma predavanja. To traja do dveh, potem se pripravimo na kosilo, očistimo čevlje, pospravimo puške, gas maske, lopatke. Po kosilu naj bi bilo prosto do pete ure. Vendar ni tako, ker nas gonijo tudi v tem prostem času. Če potem nimamo nič, je okoli šestih postrojavanje, spuščanje zastave, potem pa večerja, umivanje in spanje. Vmes pa je seveda veliko časa, ko stojimo v tri dni in čakamo, da nas bodo kam poslali. Tako je običajno čakanje na obroke po pol ure, včasih pa tudi več. Včeraj smo na primer čakali dve uri, da so nam pokazali, kje in kaj bomo delali. No in v teh trenutkih mi je najbolj zoprno. Takrat vedno najprej pomislim na tebe. Drugi pojejo, se pretepajo, jaz pa stojim ob strani in sanjarim...
Na hrano sem se že kar navadil, tudi britje mi ne dela več preglavic, čeprav se moram z ledeno mrzlo vodo. Nekaj problemov imam s prebavo, saj sem bil v teh dvanajstih dneh le trikrat na veliki potrebi. Vendar mislim, da to sploh ni hudo, saj sem zadnje čase začel na veliko jesti razne sladkarije – napolitanke, Eurokrem in ostalo pecivo. Sicer ponavadi teh stvari nisem preveč deležen, saj ko odpreš škatlo, ponavadi kaj kmalu zmanjka...
Ura je štiri proč. Spet sem se načakal. Od pol dveh do sedaj sem v glavnem stal na vetru in čakal. Najprej so pred nas pripeljali enega vojaka, ki je že petkrat pobegnil in bo odšel pred vojaško sodišče. Sicer pa je verjetno imel na vesti tudi druge stvari – protijugoslovanska propaganda itd. Zaradi njega bi kmalu cela kasarna dobila »uzbuno«, kar bi lahko pomenilo vojno stanje, torej marš do meje, pravi metki itd. Kar zmrazi me, če pomislim, kaj bi lahko že takoj v začetku doživel. V taki situaciji gre namreč zares in veljajo vojaški zakoni – tudi streljanje.  

Djakovica, 18.1.1983 (13)
Danes je trinajsti dan, odkar sem v vojski. Za nekatere je to nesrečna številka, zame pa je bila danes srečen dan. Prejel sem namreč dvoje tvojih pisem. Tistega, ki si ga napisala 11. (7) in tvoje drugo pismo. Tako mi sedaj manjka le tvoje četrto pismo in tista od sedmega naprej, ki bodo upam prišla ta teden. Zgleda da hodi pošta dol okoli 6 dni, včasih pa celo več...
Spet sem moral pismo prekiniti, ker sem moral na postrojavanje za popoldansko vadbo. Nebo nad hribi proti Albaniji je bilo bledo rumeno, ki je skozi rdečkasto prehajalo v modro barvo. Barve so bile blede, obrisi gora pa temni in ostri. Vse skupaj pa je spremljalo grozno zavijanje vetra. Danes namreč že cel dan piha in to zelo močno. Enkrat iz ene, drugič iz druge strani, enkrat toplo, drugič hladno. In v tem vremenu mi misli vse prevečkrat uidejo k tebi... 

Djakovica, 19.1.1983 (14)
Štirinajsti dan. Veliko dni in vendar zelo malo proti tistim 350, ki jih še moram odslužiti. Danes je spet vetrovno vreme, piha kot noro. Že na vse zgodaj sem bil slabe volje. Sporočili so nam, da je zakletva v nedeljo, 23. januarja, tako da ne vem, če te bom lahko poklical, ker ne vem, če pošta dela. Poleg tega gremo v petek na tistih 15 km dolgo pot do strelišča s popolno bojno opremo in v marševskem koraku. Počasi mi vse skupaj krepko preseda in popizdevam. Danes so nam tudi povedali, da bomo kmalu po zakletvi začeli dajati stražo, ta pa ni taka kot drugod, saj imaš v puški prave naboje, kar groza me je, če pomislim, kaj vse se ti lahko zgodi po nesreči ali pa namenoma pri opravljanju te dolžnosti. Niti najmanj mi ni do tega, da bi opravljal to službo, pa čeprav je še tako častna. Take in podobne misli so me preganjale celo dopoldne. Bil sem odsoten, žalosten, ne morem opisati stanja v katerem sem bil ves ta čas. Veter je divjal okoli vogalov, potem smo šli po injekcije oziroma testiranje za vakcinacijo. Začelo je pršiti in veter je ta droben dež nametaval v obraz, za vrat. Zdelo se mi je, da tudi nebo joče, kot moje srce...
...dež je postajal vse bolj zoprn in potem so nas le spustili v spalnico. Dobili smo pošto, vendar je nam niso takoj dali. pričakoval sem, da bom prejel tvoje pismo, da bom zvedel, če si ti sploh že prejela kakršnokoli pismo od mene. Bil sem živčen in najraje bi skočil na desetarja in mu iztrgal pisma iz rok. Prejel sem dva, a nobenega od tebe. Kljub temu pa so me tudi ta malo razveselila. Prejel sem pismo od Cice in Irene. Res sem bil presenečen. Niti najmanj nisem pričakoval pošte od njiju, saj se jim poslal le razglednico kot mnogim ostalim, da se jim pač javim. Prej sem pričakoval pošto od majke ali Rebeke, še najbolj pa od tebe ljuba moja. Razveselilo me je to, kar mi pišejo, da bo Lojz skoraj sigurno uredil, da se rešim iz tega pekla. Sicer to še ni nič, le prazno upanj, ki ga gojim že od vsega začetka, odkar sem odšel na služenje vojaškega roka. Vendar tudi take besede v teh trenutkih, ki jih preživljam sedaj tu doli , veliko pomenijo... 

Djakovica, 20.1.1983 (15)
Petnajsti dan. Komaj sem ga preživel. Danes je cel dan snežilo in pihalo. Ves sem bil premražen, mislim sem, da ne bom nikoli več hodil, noge so se mi namreč zaledenele. Poleg tega pa smo morali tudi ležati v snegu. Obleke so nam premočile, postale so težke, vsako kost posebej sem čutil, popizdil sem, res nemogoči pogoji. Če sem to preživel in verjetno bom, bom verjetno še kaj drugega. Ljubi v tej prekleti vojski te nihče ne vpraša, če te zebe, če imaš mokro obleko, če ne čutiš prstov na rokah in nogah. Vsakemu je vseeno, nihče ne skrbi za tebe, za tvoje zdravje, kaj šele za kaj drugega. Komaj sem dočakal, da je bila ura pol dveh, da smo odšli nazaj v kasarno, kjer smo morali čistiti puške. Potem sem moral obleči to premočeno obleko in oditi na kosilo. Bil sem utrujen, premražen, popizdeval sem, pa še nobenega pisma nisem prejel...
Potem po kosilu pa sem moral še čistiti sneg po cesti v kasarni, tako kot že zjutraj. Metal sem ta umazan, gnil sneg z vso jezo, da se ogrejem ali da pozabim, to kar se je danes zgodilo. Da pozabim na mraz, na pismo, ki ni prišlo, na vse... Pa nisem mogel mogel...
Jutri pa bo še huje. Vstali bomo verjetno že okoli druge ure zjutraj in šli skozi ta sneg 15 km do strelišča in potem še tisto sranje, ki bo trajalo cel dan. Niti najmanj si tega ne želim. Vendar ne smem zboleti, vsaj do nedelje ne, ko imam zakletvo in te bom mogoče lahko poklical. Danes verjetno ne bom šel na večerjo, saj se mi bo obleka spet namočila, verjetno pa se do jutra sploh ne bo posušila. Tudi včeraj nisem šel na večerjo. Preveč je pihalo in snežilo. V tem času, ko sem napisal pismo tebi ter Ireni in Cici je vse pobelilo. Danes je že okoli 25 cm snega, vendar ne v celoti. Sedaj pa vem, da bo še huje, kljub mrazu, padavinam bomo mi delali, kot da je vreme najlepše, kot da je poletje. Komaj čakam, da vse to mine, najraje bi za nekaj časa umrl, odšel s tega sveta in se prebudil... 

Djakovica, 21.1.1983 (16)
Umiram od napora, ki sem ga pretrpel danes, noge mi gorijo, ravno tako obraz, vse telo žari. Ura je okoli deset zvečer. Ne vem, če bom lahko dokončal danes to pismo, vendar bom vsaj poskušal. Danes smo vstali že ob pol dveh. Oblekel sem napol mokro obleko in obul mokre škornje. Zunaj je pihal mrzel veter, poleg tega pa so mi ukradli tudi podkapo, tako da mi je vso pot pihalo za vrat. Kljub začetnemu mrazu, poledeneli cesti in vetru, sem se kmalu ogrel. Bilo mi je toplo, vendar se mi je prekleto spalo. Po dobrih treh urah močnega tempa smo prispeli na strelišče, še vedno je bila tema, poleg tega pa sem zadnja dva kilometra hodil z mokrimi škornji, saj sem zagazil v vodo in živo blato. Potem pa so se začele muke. Tu sem namreč cel dan zmrzoval, nog si nisem mogel nikakor ogreti in mislim sem, da mi bodo odpadle. Hrano, ki smo jo dobili, je bila mrzla, ogenj, ki smo ga zakurili, pa me ni ogrel, le podkadil. Streljal sem tako, kot sem pričakoval, nobenega zadetka v tarčo, vendar so mi enega, ki je bil blizu kroga, le priznali, čeprav mislim, da sploh ni bil moj. Po odhodu s strelišča pa so se začele muke. Noge razmočene, premražene, škornji ohlapni in komaj sem hodil, žulji so me začeli grozno boleti, noge so mi gorele, ko smo se enkrat ustavili, me je treslo od mraza. Teh 15 km, nekateri pravijo, da jih je celo 18 v eno smer, sem preklel, vsak korak posebej. Med potjo pa so mi misli kar naprej uhajale k tebi... potem pa sem se z zadnjimi močmi privlekel do kasarne, kjer pa ni bilo elektrike. Vso opremo sem odvrgel s sebe, se sezul in pomolil noge, ki so bile polne žuljev pod ledeno mrzlo vodo. Tudi leva, še posebej pa desna rama, sta me boleli. Ura je bila pol sedmih, ko smo prispeli. Potem sem mislil napisati pismo tebi in leči brez večerje, ker sem bil tako utrujen in brez suhih čevljev in nogavic, saj so mi jih ukradli. Elektrika je prišla šele čez dobre pol ure. Potem smo morali čistiti puške, čevlje, zložiti obleko, jaz in tudi nekaj drugih, sem se komaj vlekel, vendar v posteljo nisem šel, ker sem hotel biti s tabo. Tu so me prekinili s tem, da so ugasnili luč...
To pišem šele naslednji da, torej v soboto. Spal sem zelo malo in sanjal o tebi... Potem so me prebudili glasovi v spalnici potem pa še tisti zoprn glas – diž se vojsko!
...Danes sem komaj našel čas za pisanje. Komaj se premikam, k sreči smo bili v predavalnici dve uri, potem pa smo dve uri čistili puške, sedaj pa se moramo striči, medtem ko čakam, pa koristim ta čas, da dokončam to pismo. Seveda bom napisal še eno, toliko stvari je namreč v meni, da jih moram spraviti iz sebe... 

Djakovica, 22.1.1983 (17)
Spet se ti javljam, že drugič danes. Po tiste, ko sem ti pisal, sem šel v spalnico, ostrigel se pa nisem, saj smatram, da imam dovolj kratke lase. Ljubi potem smo ob dveh šli ven in čakali do štirih za kosilo, zunaj na mrazu in vetru. Noge me še malo bolijo, vendar upam, da bo jutri že bolje. Jutri je zakletva, dan, ki ga že tako dolgo čakam, dan, ko bom...
Po kosilu smo morali pobirati papirčke okoli kasarne. Pišem ti v učilnici, kjer gledajo drugi televizijo, tema je, zato slabo vidim oziroma skoraj nič ne vidim. Luč je namreč ugasnjena, zunaj pa se že pošteno temni, v spalnico pa ne smem, ker delajo generalko. Zato bom sedaj končal in nadaljeval, ko bom utegnil. Kot vidiš, tudi kadar bi želel, ne morem biti s tabo. Kljub temu, da naredim vse, da sem vsaj za trenutek oziroma vsaj urico s tabo preko pisma, z mislimi pa sem itak vedno...
No, generalka je in ni končana, vendar sem le uspel priti v spalnico, kjer nadaljujem s pisanjem. Vsi smo nestrpni, vsi veliko pričakujemo od jutrišnjega dneva, eni obisk, drugi izhod v mesto, jaz pa telefonski klic, ki me bo zvezal s tabo, moja ljuba...sedaj spet ne vem, če bom lahko končal, ker bom moral na kopanje, morda pa celo na pregled zaradi cepljenja, ki smo ga imeli pred kratkim. Hitim, da bi ti čimveč povedal, pa ne morem... 

Djakovica, 23.1.1983 (18)
Ob pol osmih sem prispel v kasarno, čeprav bi bil lahko še eno uro zunaj. Potem sem se slekel in umil, očistil čevlje, sedaj pa ti pišem. Ne moreš si misliti, kakšna galama je sedaj v spalnici. Vsi so prišli pijani, vse smrdi po pijači, nekateri so dobili prepoved odhoda v mesto za dva meseca, drugi spet druge kazni. Midva s kolegom iz Reke sva popila le eno pivo, prišla pa sva daleč pred vsemi. Spet en plus zame, tudi ti pijančki delajo za mene, ker ne bodo smeli več v mesto, bom imel jaz več možnosti, da bom šel ven te bom lahko spet poklical. Ljubi danes ob pol dvanajstih sem imel zakletvo. Velik cirkus, a niti najmanj privlačen. Poleg tega me je stisnilo pri zadnjih besedah. Ko bi moral na koncu reči »borio se za domovino... itd. – ne žaleči pri tom, da dam i svoj život«, mi tega ni uspelo, preveč resnično zvenijo te besede, še posebej na tem področju. Niti najmanj mi ni do tega, da bi umrl tu doli, tako daleč od doma in da ne bi še enkrat ugledal tebe. Sicer pa je na zakletvo prišlo veliko staršev, prijateljev, znancev... Vreme je bilo toplo, sončno, kot da bi se veselilo z mano, zato ker sem položil zakletvo in bom lahko sedaj odhajal v mesto do telefona, da te zopet slišim, da se ti potožim. Danes sem bil ves dan na trnih, zato ker do zadnjega nisem vedel ali bom lahko šel v mesto ali ne. Potem, ko sem prestopil kapijo, sem bil najsrečnejši. Spet sem začutil svobodo in kar tekel sem do pošte, da bom med prvimi. Kolega Želimir (iz Reke) me je komaj dohajal, saj je bil tudi on ožuljen. Tudi mene noge še vedno bolijo, vendar tega sploh nisem čutil. Hitro sem prišel na vrsto in že prvi klic me je povezal s tabo. Ne morem ti opisati, kako mi je bilo. Takrat sem spet resnično začutil, kaj je svoboda, kaj je civilizacija. Kajti tisto, kar je tu doli ni niti najmanj civilizacija, niti svoboda...
...poleg tega pa me je pozdravil tudi mali Markič, ki je ravno prišel na obisk. V hotelu sem popil eno pivo, kavo in pojedel Šarplaninski zrezek, še kar okusen, čeprav se ga nisem najedel. Potem so začeli igrati. Poslušal sem tri komade, potem pa sem odšel na pošto, saj mi je bilo brez veze sedeti v hotelu, piti, poleg vseh teh vojakov, ki so okupirali hotel in so bili že pošteno opiti in so začeli tudi pošteno razgrajati. Ko sem te drugič poklical, mi je bilo veliko lažje...
Ljubi, spet so me prekinili. Moral sem na hodnik, da so videli, če smo se vsi vrnili iz mesta. Vse je pijano, vse je pokozlano, smrdi kot v svinjaku, vsi se vsepoprek kregajo, le jaz sedim na postelji in se pogovarjam s tabo. Danes mi je veliko, veliko lažje...
Jutri začnemo s polno paro, tako nas vsaj strašijo. Kljub temu pa mi bo lažje, kljub vsem naporom, vsem pizdarijam, ki me še čakajo. Tudi tu ni mira, moral sem spet vstati, ker so pregledovali omarice, če ima kdo kaj alkohola. Sicer pa je tu vse slabše. Začelo se je na veliko krasti, med sabo se stalno prepirajo, celo pretepajo, da o zajebavanju sploh ne govorim. Jaz sem k sreči izven vsega tega, le nemi opazovalec, čeprav mi marsikdaj ni vseeno, vendar se ne mešam. Jaz živim na obrobju vsega tega, živim le s tabo... 

Djakovica, 24.1.1983 (19)
Ponedeljek, devetnajsti dan, devetnajsto pismo. Danes sem prejel kar šest tvojih pisem, poleg tega pa še eno od majke in eno od Irene in Cice (od Pionirja). Seveda sem bil tvojih najbolj vesel. Čeprav nisem zvedel nič posebej novega, so mi ta pisma veliko povedala, me še bolj povezala s tabo. Ker sem pošto dobil malo pred kosilom, sem jih moral brati kar zunaj na mrazu. Pa še toliko jo je bilo, da sploh nisem mogel nehati. Seveda sem jih po kosilu še enkrat prebral, verjetno pa jih bom še zvečer.
Danes je vreme kar lepo. Zjutraj je bilo vse zamrznjeno, potem se je otoplilo in je bilo vse blatno. Imeli smo četni sestanek in mene so izbrali za predsednika mladinske organizacije v četi. Res odgovorna funkcija, ki pa žal ni nič kaj prijetna, še posebej ker je treba delati s takimi »mladinci«. Sicer pa niti ne vem, kaj bom moral delati. Seveda mi ta funkcija prinaša tudi nekaj privilegijev. Bom blizu kapetana, hodil bom na sestanke itd., zato bom lahko dobil tudi kakšen dan nagradnega ter delal tisto, kar mi bo najbolj odgovarjalo. Čeprav dvomi, da se da v vojski kaj narediti na tem področju. Vsaj poskušal bom, potem bomo pa videli. Izgubit nimam ničesar, kvečjemu pridobim lahko. Sicer pa še vedno upam, da bom kmalu odšel od tod, vendar mi te »karakteristike« pridejo prav tudi za prekomando, morda celo za kaj drugega. Sicer pa mi je kapetan (komandir čete) zelo naklonjen. Sedaj ko bom šel k njemu na razgovor zaradi dela mladinske organizacije, bom omenil tudi zagovor diplome. Upam, da mi bo šel na roko. Čeprav mi je ta funkcija po eni strani odveč, vsi te gledajo po strani, prideš lahko v konflikt s starešinami ali vojaki, vendar vse to odtehta tistih nekaj dni, ki jih lahko pridobim na ta način. Tudi vojaški rok mi bo hitreje mineval, če bom zaposlen in to še s takimi stvarmi, ki so mi blizu, ki se nanje razumem, vsaj delno, proti ostalim sem pa prav gotovo profesionalec.
... Sicer pa sem ti mislil napisati nekaj čisto drugega. Pa nil hudega, bom pač drugič. Tu ni nič novega, vse gre po starem oziroma na slabše. Desetarji čedalje bolj preseravajo, vendar upam, da se bo tudi to uredilo, ko bom jaz resnično prevzel to funkcijo. Sem pa važen, kaj? Veš, za vojake to veliko pomeni, tudi za komandirja, da ima nekega političnega vodjo ob sebi. Morda bo meni kaj bolje, čeprav želim, da bi bilo boljše tudi ostalim vojakom... 

Djakovica, 25.1.1983 (20)
Danes je že dvajseti dan, pred mano pa še 345 dni. Kar groza me je. Danes naj bi prišla neka kontrola v kasarno in so nas pošteno gonili. Danes ni bilo tako mrzlo, vendar kar dovolj za to stanje. Zjutraj smo bili v krogu kasarne, potem pa smo šli v tisti gozd, kamor hodimo. Med potjo smo kar naprej dobivali »jako artilerijsko vatro« , potem smo morali dati maske na glavo in teči 500 m, za nazaj pa spet. V kasarno smo prišli z maskami. Meni se je zadnjih nekaj metrov zavrtelo, zameglilo pred očmi in hotel sem že vreči masko, puško in sploh vse od sebe. Vse to smo morali delati zaradi nekaj posameznikov, ki se ne znajo obnašati in sploh delajo pizdarije. Zaradi njih potem najebemo vsi. Tako nas hočejo prisiliti, da s temi posamezniki fizično obračunamo. Veš ljubi, ti desetarji sploh ne znajo delati z ljudmi. Sploh ne znajo ničesar razložiti, samo derejo se na nas, dajejo »ostave«, ker ne delamo pravilno. Sicer pa, kaj bi ti pravil, saj mi nič ne pomaga, pa vendar mi je laže, ker se lahko nekomu izpovem...
Jutri grem na stražo. Prav nič se ne veselim, saj je to velika odgovornost, malo me je celo strah. Vendar upam, da le ne bo tako hudo, čeprav bo trajalo kar 24 ur. Dve uri na straži, dve uri počitka, dve uri pripravljenosti, potem pa spet dve uri straže itd. itd, tako tudi ponoči...
Ljubi, tudi v spalnici oziroma v mojem vodu gre vse narobe. Vsak dan je več kreganja, kraj, formirajo se manjše grupe itd. itd. Skratka nezdravi odnosi med vojaki, še posebej pa med desetarji. Vodnik je še kar dober, Spličanin. Vidi se mu, da je šolan, oziroma da ima nekaj v glavi in zna delati z ljudmi, medtem ko se desetarji samo izživljajo nad nami. Na žalost bo vodnik tu le še 30 dni, trije desetarji pa gredo k sreči tudi kmalu (eden že čez 14 dni). Kakšne bomo pa potem dobili pa še ne vem. Upam, da boljše, saj če te primerjam z drugimi v kasarni so daleč najslabši. Mislijo, da so nekaj, v resnici pa so čisto navadni tepci, ki hočejo na vsak način komandirati, pa na žalost še tega ne znajo, ker so preveč preneumni.
Ljubi, danes sem si »zaslužil« tudi nagradni izhod v mesto za v soboto, ker sem bil pošten in sem priznal, da nekaj še nisem naredil, medtem ko se drugi niso hoteli izdati. Upam, da bo vodnik držal obljubo in tako bom mogoče ta teden kar dvakrat v mestu in te bom lahko tudi dvakrat poklical... 

Djakovica, 26.1.1983 (21)
Sreda je, ura pa pol petih popoldan. Ob enih sem začel s stražo, pravzaprav še nisem začel čisto zares. Sem namreč tretja smena in bom stražil pri vhodu v kasarno, na kapiji, od šestih do osmih zvečer. Sedaj sem do petih požarni v stražarski hiši in čistim prostor, kjer je orožje, čevlji, maske, pribor za čiščenje itd. ter pazim, da ne bi kdo kaj odnesel oziroma prišel noter. Ob šestih pa torej začnem zares. Po osmi uri bom odšel na večerjo, potem pa spat do desetih, če bom utegnil, od desetih do polnoči sem v pripravljenosti, stražim od polnoči do dveh, potem spet dve uri spanja, pripravljenosti od štirih do šestih zjutraj, vmes ena ura požarstva, straža od šestih do osmih zjutraj, potem pa še od 12 do dveh popoldan. Seveda, če ne bo prišlo kaj vmes. Moja izmena in tudi stražarsko mesto je najboljše od vseh. Je ob glavni cesti, tako da mi ne bo preveč dolgčas, saj bom lahko gledal promet in sploh stalno kdo hodi v kasarno, tako da me ne bo preveč strah. Samo mraza se bojim, še posebej ponoči. Vendar upam, da me bo misel na tebe, ki boš v tem trenutku sladko spala, le toliko pogrela, da mi bo vsaj pri srcu toplo. Sicer pa bo tudi tvoje spanje brez skrbi, saj te čuva tvoj najljubši vojak, čeprav tako daleč proč od tebe. Ne morem pa, da se ob tem večkrat ne spomnim na tisto pesem »ko te ljubi, dok sam ja na straži?«... 

Djakovica, 27.1.1983 (22)
Četrtek je, jaz pa crkujem kot pes, komaj sedim na postelji in komaj še gledam, ker sem utrujen, zaspan, uničen... Straža je za mano, bilo je huje, kot sem si mislil, vendar ne takrat kot sem predvideval. Prva smena za mene je bila od 6. do 8. zvečer. Bilo je mrzlo, vlaga mi je zlezla v kosti in v sklepih me je pošteno trgalo, pa še tista puška, težka maska in torbica. Komaj stojiš in hodiš, da ne bi zmrznil, da ne bi zaspal. Potem sem povečerjal, zelo zanič hrana, malo dremal in spet od polnoči do dveh. Pod obleko sem oblekel še pižamo in splačalo se je. Ni mi bilo tako mrzlo, le v roke in noge. Sicer je bila luna ovita v meglico, le tu in tam se je kakšna zvezda zasvetila iz tega bledo modrega neba. Pihalo ni, k sreči. Le psi so se sprehajali po kasarni, lajali, gonili, mimo je šel kakšen pešak in nekaj kolesarjev in avtomobilistov. Kar hitro je minilo, potem sem se spet boril s spancem, bil požarni od štirih do petih in od 6. do 8. ure na straži. Spet mi je bilo mrzlo, vlaga mi je lezla pod obleko, tudi pižama ni pomagala, roke so mi otrdele. Promet je bil gost, konji, psi, ljudje, avtomobili... sončen vzhod bled, zdanilo se pa je zelo hitro. Komaj sem premagoval spanec, čas se je vlekel in nikakor ni hotelo miniti teh dveh ur. Potem sem šel na zajtrk in spet v posteljo, vendar oblečen. Spal nisem, le poležaval. Pred nastopom straže sem mislil, da bom tiste dve uri pred stražo, ko moram biti buden, pisal tebi, pa mi utrujenost in zaspanost nista dala. Tudi potem od dvanajstih do dveh, zadnja izmena je bila prekleto dolga. Sonce je sijalo, vendar nikakor ni hotelo biti konca. Poleg tega pa tisti, ki bi nas morali zamenjati niso prišli pravočasno. Zato sem moral stražiti skoraj tričetrt ure več. Popizdeval sem, noge so me komaj držale, rame bolele, prišla pa je spet neka kontrola, zato nas niso pravi čas zamenjali...
Že dva dni sem tako prehlajen, robci so že vsi mokri, danes sem jih sušil kar nad pečjo. Z nosu mi stalno teče, zjutraj pa se mi je ulila celo kri, če bo šlo tako naprej, bom verjetno resno zbolel, saj se nič kaj dobro ne počutim, tudi glava me boli in nimam pravega apetita. Morda je to le trenutno, bomo videli? Čeprav bi mi po eni strani godilo, da bi zbolel, saj je obuka vsak dan bolj zoprna in težka, po drugi strani pa bi mi to pomenilo tudi prekinitev stikov po telefonu s tabo vsaj za nekaj časa. Sicer pa bi me naši »dohtarji« hitro pozdravili z par injekcijami... 

Djakovica, 28.1.1983 (23)
Petek je, ura pol štirih. Prišel sem s kosila, ki je bilo danes začuda kar užitno. Jedel sem juho in segedin, potem sem si kupil pa še napolitanke, tako da sem sedaj več ali manj sit. Trenutno imamo voljno, vendar to v tej kasarni še nič ne pomeni. Tudi včeraj, ko sem prišel s straže, nas niso pustili pri miru. Najprej so nas nagnali čistiti čevlje, potem zopet ven in čistit maske. Potem sem moral seveda na postrojavanje in spuščanje zastave, potem sem odšel v spalnico, da grem spat, saj sem bil preveč utrujen, da bi čakal na večerjo. Pa so nas spet nagnali ven, da moramo vsi na večerjo in potem čistit cesto, ker so se nekateri smejali... popizdeval sem, sicer pa kaj bi ti pravil, ljubi. Raje ti bom napisal kaj lepšega, vendar ne morem brez tega.
Ljubi, danes ne vem, kaj mi je bilo. Grlo me hudo boli, pa vseeno ne grem k zdravniku, saj ne bi nič opravil. Najprej bi me nadrl, potem dal kakšno injekcijo, kup zdravil in beži. Nihče te prav ne pogleda, pregleda, kaj da bi te zdravil. Pravijo, da v  vojski nimaš časa, da zboliš. Danes zjutraj smo šli spet v tistzi gozd. Gnali so nas, da pojemo, ko gremo. Jaz nisem, saj sem komaj dihal, kaj šele pel. Potem pa smo spet dobili »jako artilerijsko vatro« na 100 m, potem pa še na 200 m ali celo več z maskami. Maska se mi je orosila, nič nisem videl, dihal sem še kar dobro, ker si maske nisem pravilno dal na glavo. Potem smo le sneli maske in dobili 10 minut voljno. Sedel sem na travo, se prijel za grlo in zjokal. Ljubi, solze so mi kar same tekle po licu, čeprav tega nisem hotel, saj jih je bilo vse polno okoli. Želimir (tisti iz Reke) me je spraševal, kaj mi je, pa mu sploh nisem odgovoril, tako hudo mi je bilo. Ne vem, zakaj. Vem pa, da se mi je svet podrl. Gonijo nas kot živali, izživljajo se nad nami, za njih smo le čreda, ki jo morajo čimbolj uničiti, da jim ne bi šle neumnosti po glavi. Ljubi, res smo le živali, nobenemu ni mar za nas, za naše zdravje, počutje... Moraš popizdit. Ne naučiš se ničesar, le stokrat pisat eno besedo, teči in druge neumnosti, ki jih znaš že od prej. In tako nemočen si proti takemu ravnanju. Če se buniš dobiš dvakrat povrnjeno, pa če imaš še tako prav.
Ljubi, danes sem slabe volje. Ne morem se sprostiti. Moje misli so črne. Ne vem, če bom ta teden lahko šel ven, ker je baje obletnica neredov v Djakovici. Tako ne bom zvedel...
Danes pa imamo še eno nočno vežbo. Sicer je vreme bilo danes kar toplo, ni pihalo, le par kapelj dežja je padlo. Blata je polno, polno pa je tudi moje srce... 

Djakovica, 29.1.1983 (24)
...nič si ne morem pomagati, le popizdevam. Malo sem se pomiril, ko sem prejel pošto, dobil sem kar tri tvoja pisma, enega od Irene in enega od Lojza. Ljubi, tvoje dvajseto je prišlo v rekordnem času, v štirih dneh, morda celo prej, vendar sem ga jaz prejel šele danes. Morda bo zdaj kaj bolje s pošto, čeprav dvomim v to. Lojz mi piše same vzpodbudne stvari, čeprav tudi z grenkim priokusom. Komandant moje kasarne je bil kot nalašč te dni v Novem mestu in vplačal Reno 18, vendar je prišel Lojz le eno uro za njim, tako da ga ni uspel dobiti. Sicer pa bi bilo to res lepo. Sedaj naj bi tega in tistega iz Ljubljane povezali, da bi šel v prekomando, kar pa bo verjetno trajalo še nekaj časa...

Djakovica, 30.1.1983 (25)
Nedelja je, petindvajseti dan. Ljubi, spet ne bom slišal tvojega glasu. Danes je bil naš vod dežurni, zato tudi nismo šli v mesto . v kino. Drugi so zasipavali eno zemljo, jaz pa sem se prostovoljno javil za redarstvo v spalnici. Tako sem bil vsaj na toplem in si nisem umazal obleke in čevljev. Sicer je pa vreme toplo, le grozno spet piha. Piha tako, da sploh ne moreš stati na miru. Danes je spet prišla ena kontrola v kasarno in nas spet gonijo, da čistimo itd. Ljubi, pa tudi drugače ne sme nihče v mesto, tako da sem vsaj malo potolažen...
Ljubi, to kar se dogaja z nami je nenormalno. Desetarji se bodo kmalu »skinuli« in odšli domov, zato se izživljajo nad nami. Upam, da bodo novi kaj boljši, saj slabših verjetno ne bi našel.
Ljubi, včeraj, ko sem ti napisal pismo, sem moral spet ven na spuščanje zastave. Bilo mi je slabo, bolela me je glava, zob in želodec. Mislim sem, da bom povračal. Takoj po večerji, pojedel sem le eno jajce, sem se legel v posteljo, čeprav mi niso dali, da takoj zaspim. Ponoči sem sanjal, da sem doma, vse je bilo tako lepo. Zbudil sem se kot ponavadi pol ure preden je treba. Ne vem kako to, saj sem vedno buden prej kot je treba, zvečer pa zaspim, takoj ko se zvalim v posteljo. Vsak dan sem tako utrujen, zmatran, saj sem cel dan na nogah in se nikakor ne morem niti malo odpočiti. Prostega časa sploh nimam, jaz vsega uporabim, da pišem tebi, sedaj bi moral napisati še tri pisma – Ireni, Cici, Lojzu in majki, pa verjetno ne bom imel časa. Danes sem namreč tudi redar v stranišču, ker je pač prišla vrsta na mene. Sicer pa bomo morali zaradi te kontrole pošteno čistiti, zato nas bo tudi več, tako da ne bo tako hudo...
Sedaj se tolažim z upanjem na prekomando, bliže k tebi, kako pa bo to potem, si pa ne morem niti predstavljati – mislim seveda na slab izid te rošade. Ljubi, tu doli bom res popizdil. Ne vem, kaj mi je. Vidiš, srbohrvaščina mi nikoli ni delala problemov, vendar tu podzavestno nočem misliti in govoriti srbohrvaško. Vedno vsako stvar sproti prevajam, iščem Slovence, da govorim v slovenščini... Nikakor se nočem vklopiti v to. Sem še vedno jaz, nočem se istovetiti s svojimi sotrpini... 

Djakovica, 31.1.1983 (26)
Zadnji dan v januarju in upam tudi zadnji januar v vojski, vsaj zame. Za tebe pa verjetno prvi dan šole...
Včeraj je bil lep sončen, a vetroven dan. Danes pa nas je zbudil dež, tako da smo odšli na zajtrk s šotorskimi krili. Potem je malo prenehalo, spet začelo, tako da smo dvakrat ali trikrat dajali ta krila gor in dol. Po dvigovanju zastave pa je začelo liti in pihati, potem smo odšli v kotlovnico med premog, padalo pa je kot noro, tako da se nismo niti slišali, kot bi se utrgal oblak, vse je lilo, drlo, polno je bilo blata. Po dveh urah se je umirilo in nato je dež prešel v sneg in na kosilo smo odšli v pravem metežu. Sneg je moker, nanaša pa ga iz vseh strani. Po eni strani se ga kar veselim, saj me spominja na dom, na Slovenijo in njene lepote, ko bi pobelil to prekleto pokrajino, to divje Kosovo. Vendar je ta sneg preveč moker, nosi ga za vrat, obleka in čevlji so zaradi tega mokri, saj je sama »žlauvsa« kot se temu reče pri nas.
No, pozabil sem ti še nekaj omeniti. Včeraj smo imeli v kasarni pravo norišnico. Ni se vedelo kdo pije in kdo plača. Prišla je pač neka kontrola in so nas gnali kot nore, kar naprej smo čistili sobe, jaz pa sem bil redar v WC-ju. Vendar ni bilo tako hudo, kot sem si mislil, bil sem namreč v umivalnici. Zvečer in zjutraj pa me je zamenjal nekdo drug, ker sem moral pripraviti eno temo za politično vaspitanje. Tako sem se kar lepo izognil, sedaj pa bom bog ve čez koliko časa spet na vrsti. Poleg tega sem poleg vse opreme, ki jo že imam, dobil še nož, ki ga nosiš na puški ali za pasom. Tako sem sedaj kar dobro naložen in se komaj premikam. Sedaj sem se spomnil, da ti nisem še nič pisal o tem, kakšno puško imam. Jaz sem zadolžil avtomatsko puško, ki je manjša od ostalih, vendar tudi bolj nerodna. Sicer pa kakor se vzame. No, ker je bila včeraj tista kontrola, nas celo popoldne niso pustili na stranišče. Spat sem šel šele ob pol dvanajstih, vendar so me potem ob enih zbudili in sem moral na striženje. Meni je bilo vseeno, kako me postrižejo, saj me itak noben ne vidi. Vseeno mi je bilo, kako izgledam. Ko sem se strigel sem zraven skoraj spal, potem pa nikakor nisem mogel zaspati. Spet me jev trgalo po zobeh. No, zjutraj sem bil spet pol ure prej buden.
Danes smo imeli vodni sestanek in smo desetarjem vse povedali. Upam, da bo sedaj kaj bolje. Sicer pa je danes še kar šlo, le dež in sneg sta bila precej zoprna. Sedaj bodo v bližnji prihodnosti spet prišle kontrole in nas bodo spet gonili, morda pa se bo tudi kaj izboljšalo za nas, saj je tu vse polno napak in slabega dela. Sicer pa te kontrole hodijo zaradi predpostavljenih in ne nas. Nismo mi krivi, če nimamo nožev, če ne znamo itd...
Danes sem še kar dobre volje, jedel nisem skoraj nič, ker je bilo zanič. Sploh pa se hrana kar naprej ponavlja in jo imam že poln kufer. Zato kar naprej žrem napolitanke, Eurokrem blok ali kremo in ostalo pecivo. Včeraj sem popil celo eno pivo. Sicer pa nas ne pustijo, da hodimo v kantino, ker nas je preveč. Kantina je le en kiosk, ki ga v v trenutku izpraznimo in če prideš bolj proti koncu, ne dobiš ničesar pametnega več. Zato komaj čakam, da grem v mesto, da si kaj kupim in da te slišim...

Djakovica, 1.2.1983 (27)
Torek je. Sneg je pobelil pokrajino. Danes smo imeli kar dobro obuko. V glavnem smo bili notri. Zjutraj je bilo tako mrzlo, da nismo niti telovadbe imeli, ker je bilo vse zaledenelo. Potem se je ogrelo, tako da je bilo kar prijetno. Pobralo je nekaj sneg in spet se je pokazalo blato. Popoldan smo imeli prosto. Zvedel sem, da imam pošto, zato se nisem spravil k pisanju. Legel sem na posteljo in čakal, da mi jo dostavijo, vendar sem jo prejel šele sedaj, ko je ura že šest. Pismo ni označeno, vendar je verjetno 22, ker je bilo poslano 27. januarja, napisano pa 26. pošto nam namreč ne dajo toliko časa, dokler je ne pregled komandir čete...
Cica mi piše, kako je kaj v službi, poleg pa mi bodo poslali tudi kakšen časopis. Sicer tega niti ne pogrešam, ker nimam dovolj časa. Še za pisanje mi ga zmanjkuje. Kaj šele za branje cajtengov. Tu sem kot v puščavi, izoliran od sveta, od dogajanja v svetu, Jugoslaviji, Sloveniji, Krškemu, le od tebe in iz službe zvem kaj novega. Sicer pa mi to pomeni več kot preveč...
Ljubi, če bi delal telefon tu v kasarni sploh ne bi hodil v mesto, saj me le to vleče. Seveda mi včasih tudi paše, da pobegnem iz te norišnice, da vsaj za nekaj časa nisem pod komando, da vidim tudi koga drugega poleg teh vojakov v sivo maslinastih uniformah, pa čeprav so to Šiptarji mrkega pogleda, da te nemalokrat spreleti srh po telesu, sicer pa se sam ne bi upal preveč sprehajati po mestu, zato bi raje hodil ven ob sobotah, ko imajo tudi drugi izhod, ne samo tisti, ki imajo prijavljen telefonski pogovor...
Danes je prvi dan v februarju. Upam, da bo kmalu minil, saj ima le 28 dni, hvala bogu. Sedaj zvečer sem prejel tudi paket od majke. Bil je že skrajni čas, saj je bil že en teden tu, pa mi ga niso dali. tako je to pač. Briga jih, meni pa le ni vseeno. Nogavice mi bodo prišle še kako prav, saj me neprestano zebe v noge, sploh pa je vsak dan bolj mrzlo. Tudi sedaj zvečer je bilo jasno in mrzlo. Jaz bi rad, da bi bil sneg, da bi bilo zamrznjeno, vendar suho vreme, ne pa ta mokrota in vlaga, ki ti žre zdravje. Grlo me še vedno boli. Zjutraj in zvečer komaj požiram in zdi se mi, da ima levi mandelj otečen, saj me boli, včasih tudi slino komaj požiram. Prehlajen pa sem itak že skoz, odkar sem prišel sem. Še sreča, da imam ta velike robce, pa tudi ti so že povsem trdi... 

Djakovica, 2.2.1983 (28)
...Danes smo bili spet v tistem gozdu, ki se mu pravi »Škuza«. Danes je bilo kar dobro. Zjutraj je bilo hudičevo mrzlo, potem se je ogrelo in je bilo prijetno toplo in sijalo je celo sonce. Imeli smo le 15 minut neko predavanje, potem smo pa poležavali, se igrali »trule kobile«, potem sem se sončil, drugi so se pa kepali kot nori. Ko bi bi bilo tako vsak dan, bi bilo kar lepo. Tako vadba, kot vreme. Ljubi, grlo me še vedno boli. Ugotovil pa sem tudi, da imam nebo v ustni votlini vse mehko in verjetno tudi gnojno. To bo zato, ker pijem vodo na WC-ju, ki je ledeno mrzla. Sicer pa drugega niti nimam, saj je kantina odprta le pa ur, pa še takrat ne smemo iti dol...
Kot sem predvideval, so nas spet nagnali na pisto na postrojavanje, potem pa zopet nazaj v spalnice. Medtem so nam spet zrušili postelje, tako da bomo lahko spet postiljali. Tako se pač učimo delati posteljo, kot da je to najvažnejše. Sicer pa zame to sploh ni tako težko, pa še na toplem sem. Vendar mi včasih le dopizdi, ko moraš tako 5x in večkrat narediti posteljo, zaradi tistih gnojev, ki so prepočasni ali preveč nemarni. Zaradi njih tudi drugače najebemo, saj je naša spalnica znana po samih problemih, tako da sem jaz pravi angelček in izstopam med njimi po pridnosti in poslušnosti. Sicer pa se prekleto zavedam, da bi rad, da bi rad, to kar moram, čim laže, čim hitreje ter častno odslužil. Ni mi več do tega, da me zadržijo v uniformi niti dan več, kot mi je usojeno...

Djakovica, 3.2.1983 (29)
Ura je pol štirih. V meni pa spet vre. Želimir gre namreč sedaj na pošto, ker ima telefonski pogovor, jaz pa nisem prejel še nobenega obvestila in ga verjetno niti ne bom. Popizdevam, čeprav mi nič ne pomaga. Spet mi je hudo...
Jutri je spet neka kontrola, spet bomo pospravljali, spet bo norišnica. Morda mi bo lažje, ker bom bolj zaposlen, ali pa mi bo še bolj zoprno. Kajti jaz bi bil rad le s tabo, ne pa se goniti s puško. Včeraj sem zadolžil še lopatko, tako da sem sedaj prava novoletna jelka, vse visi od mene. Danes sem prejel še eno injekcijo in me leva roka kar pošteno boli. Sicer pa je jutri že petek, v soboto pa upam, da bom resnično šel v mesto in te slišal...
Danes bi spet moral na stražo, vendar sem si našel zamenjavo, ker sem pričakoval tvoj poziv. Ne vem, kaj bi si naredil, če bi moral še na stražo, prišel pa bi poziv za telefon. Niti predstavljati si ne morem, verjetno bi me bilo kar konec. Ker jih je 15 na straži, je naša spalnica skoraj prazna, nobene galame ni, nobenega divjanja. Zato sem verjetno tudi toliko bolj žalosten, zato mi je tako hudo...
Včeraj zvečer je deževalo in medtem, ko sem ti pisal, je začelo snežiti kot noro. Danes je bilo spet polno snega, ki pa je spet moker. Vreme je bilo lepo, sončno in ko smo čistili puške, sem se ozrl po okoliških hribih, naslonil glavo na steno in si mislil, da sem nekje v hribih na smučanju, vendar le za trenutek, saj sem se že v naslednjem prekleto zavedal, da sem v kasarni, da sem vojak. Danes zjutraj spet nismo imeli telovadbe, ker smo morali čistiti sneg. Škornji so mi premočili in noge sem imel mokre. K sreči smo imeli potem tri ure notri, da sem se malo ogrel. Poleg grla in leve roke me bolijo tudi noge – mišice, verjetno zaradi »strojevega koraka«, ki se ga počasi učimo... 

Djakovica, 4.2.1983 (30)
Danes ponoči je bilo 17 stopinj pod ničlo. Ne veš kako sem vesel, da nisem bil na straži, saj so prišli vsi premraženi in neprespani. Tudi jaz sem se pošteno nazebel, saj smo bili celo dopoldne zunaj. Škornji so mi še vedno mokri, ravno tako noge in ta mokrota na škornjih mi je sproti zmrzovala. Ljubi, tečeš, skačeš, pa ti nič ne pomaga. Mraz se zareže v tebe in nič te ne more ogreti. Tudi sedaj, ko je ura že pet popoldan, še nisem prišel k sebi, se še nisem ogrel. Po kosilu sem ti hotel napisati pismo, pa me je tako zeblo, da sem zlezel v posteljo. Poleg tega pa sem čakal tudi na pošto, kajti kurir od komandirja čete mi je rekel, da imam tri pisma, ki pa mi jih do sedaj še niso dali...
V ponedeljek, ta ali drugi, gremo verjetno spet na streljanje. Spet bo hudo, po malem se bojim, vendar upam, da ne bo tako, kot je bilo prvič. Jutri bo en mesec, odkar sem te zadnjič videl in pojutrišnjem mesec, odkar sem prišel sem dol. Torej mi bo kmalu »puklo jedno rebro« kot se to imenuje v vojski, jedno rebro je en mesec. Kdaj jih bo 12 za mano, ljubi?...
Veš tu v kasarni je vse polno potepuških psov. Zgleda da se sedaj ravno gonijo, saj jih je cela čreda in se kar vsepovprek preganjajo. Tako svobodni so in tako hudo mi je ob pogledu na njih, saj vem, da me doma čaka Astor, še huje pa mi je, ko se spomnim, da me čakaš tudi ti... 

Djakovica, 5.2.1983 (31)
... Samo zaradi tega grem ven. No, dvignil bom tudi denar, če mi ga bodo dali, vendar je to postranska stvar, saj si ga lahko sposodim. Sicer pa ga niti ne rabim, saj v naši kantini nimaš kaj kupiti. Sladkarij ni že cel teden, le dva dni smo natepavali Eurokrem, tisti, ki je za generacijo, ki raste.
No, ker bom verjetno pozabil, ti naročam, da poveš majki, da mi ni treba naročiti Dela, ker bi itak prepozno prihajalo, če sploh bi, poleg tega pa zaenkrat nimam niti toliko časa, da bi ga lahko bral... 

Djakovica, 5.2.1983 (32)
Že drugič se ti javljam, saj mi drugega ne preostane. Ljubi, tako sem razpizden, da ne vem ali bi jokal ali razbijal vse okoli sebe. Bil sem namreč na spisku za izhod v mesto. Potem smo imeli postrojavanje, pa je rekel kapetan, da moramo prej še na kopanje. Vzeli smo torej stvari in  šli na kopanje. Pa ni bila voda še dovolj topla, potem smo čakali, da se segreje. Popizdeval sem, saj mi žrejo ta skromen čas, ki ga imam na voljo, da grem v mesto. Potem smo imeli spet postrojavanje in od štiridesetih, so jih izbrali samo 18. ljubi, kar na jok mi je šlo, ker me ni bilo na spisku, ker so vsakega drugega prečrtali... 

Djakovica, 7.2.1983 (33)
Prišel sem s kosila. Ves sem moker, saj že cel dan pada dež kot nor. Cel dan smo bili zunaj, tako da sem že čisto gnil. Šotorsko krilo mi je takoj premočilo, poleg tega pa mi je nekdo ukradel škornje, tako da sem imel za številko manjše in so me pošteno tiščali, da o tem, da sem takoj zajel, sploh ne govorim. Danes smo bili spet v tistem gozdu. Potoček, v katerem smo si včasih prali škornje in ga brez muke prehodili, je postal prava reka in bi moral biti že pravi plavalec, da bi ga lahko preplaval. Tudi cesta, če jo lahko tako imenujem, se je spremenila v potok, voda je drla kot nora, dež mi je tekel za vrat, v ušesa... Vse imam premočeno. Ko smo prišli nazaj, sem hotel biti kar brez kosila, da mi ne bi bilo treba obleči to mokroto. Pa so nas nagnali vse ven, češ da bo prišla neka kontrola in moramo vsi zapustiti spalnice. Nisem hotel vzeti šotorskega krila, pa sem premočil še tiste zadnje suhe krpe. Sedaj se vse to suši na meni, le nogavice sem si preobul. Dež pa kar pada kot nor in nič ne kaže, da bo kmalu prenehal...
Ne veš, kako mi je bilo lepo. Denar sem si sposodil od Želimirja, saj sem vedel, da ne bodo banke odprte. Plačal sem le nekaj več kot 15 jurjev, čeprav se mi je zdelo, da sem dolgo govoril. Potem sem šel s Predragom, ki spi poleg mene, v dom JLA, kjer sem pojedel ražnjiče. Tu sem srečal tudi enega Slovenca iz Ljubljane, ki gre ta teden domov za vedno. Ne veš, kako sem mu nevoščljiv. Potem sva šla v neko slaščičarno, kjer sva pojedla kolače. Nato sva krenila proti hotelu, pa sva vmes naletela na kurirja, ki je tudi Slovenec in smo skupaj ter še en iz našega voda krenili v eno gostilno, ker onadva še nista nič jedla. Tudi midva sva bila lačna, zato sem jaz naročil še pleskavico, spil a sem tudi eno pivo, saj je bila precej papricirana. Od tu smo šli v hotel, kjer sem spil eno kavo, drugi pa so nadaljevali s pivom in drugo pijačo. Meni sploh ni bilo do sedenja, niti do pijače, zato sem odšel na pošto in te še enkrat poklical. Verjemi, da mi je to več pomenilo kot kakršnakoli hrana ali pijača. Plačal sem nekaj več kot 22 tisoč, zdelo se mi je, da nisem veliko govoril, sicer pa čas s tabo tako hitro mine. Ko bi vsaj večkrat bilo tako!
Vrnil sem se v hotel, kjer je bilo že vse pijano, tudi ti, ki so bili z mano, so že nekaj spili med tem časom. Meni pa se je spalo, zato sem hotel iti v kasarno, čeprav je bilo še dovolj časa, njim pa se ni šlo. Zato sem čakal in se dolgočasil, samemu pa mi ni bilo, da bi šel. No, potem so se le zmigali in smo pravočasno prispeli. Tu pa so medtem že imeli pravi šov. Eden je namreč pobegnil v mesto, »dobila« ga je kontrola, kaj je bilo še potem ne vem, vendar si je potem hotel prerezati žile na roki, vse je bilo krvavo. Potem so ga odpeljali, baje ga je zapustila žena, ali pa mu je rodila mrtvega otroka. Tu je še vse nejasno, kajti enkrat govori tako, drugič spet drugače. 

Djakovica, 8.2.1983 (34)
Danes sem kljub vsemu dobre volje. Prejel sem tvoje 29. in 30. pismo, kartico od Andreja in pismo od Gašota...
V začetku sem večkrat pomislil in si želel, da bi zbolel, sedaj pa vedno manj pomišljam na to, saj vidim, da te tu, tudi če si resnično bolan, ne smatrajo za bolnika, ampak za dezerterja, simulanta. Zato se sedaj pazim, da se ne bi prehladil, čeprav mi to ne uspeva preveč. Včeraj je cel dan deževalo kot noro. Obleka se mi še do danes ni posušila, ravno tako škornji, ki sem jih dobil nazaj, nekdo si jih je pač sposodil...
Sedaj je ura okoli štiri. Moral bom spet prekiniti, ker moram ven na čiščenje škornjev, pa potem dalje, kaj čem ljubi, tudi če hočem, ne morem biti s tabo.
No, hitro sem nazaj, saj moram končati to kar sem začel, kajti kdo ve, kaj se bodo spet zmislili, saj veš, da nas nikoli ne pustijo pri miru. Sedaj pa bo še huje, kajti proti koncu meseca pride neka kontrola iz Beograda, ki se je vsi bojijo kot nori. Prihaja namreč generalna inšpekcija narodne armije. Ničkaj razveseljujoče, saj nas bodo zaradi tega še pošteno gonili...
Jaz sem tu na svoji postelji. Naši norci so nekje nabavili magnetofon in je sedaj precej bučno. Trenutno igrajo Indexi, same komade, dobre stare stvari, ki me spominjajo na dni, ko sem se še bavil z glasbo, kot poslušalec. Tu pa me spominjajo tudi na tebe, na to, da si tako daleč... Sedaj igrajo pesem »da sam ja netko«, verjetno jo poznaš. Da sem jaz nekdo, verjetno ne bi bil tu doli. No, mogoče tudi tako ne bom. Tvoje besede po telefonu... 

Djakovica, 9.2.1983 (35)
... Včeraj zvečer okoli pol šestih, ko sem ti že napisal pismo, so me poklicali, da se javim na kapijo, ker imam obisk. Seveda sem bil presenečen, vendar nisem verjel, da bi me lahko kdo obiskal. Mislil sem, da je verjetno pomota, da nimam obiska, ampak, da se moram le javiti na kapiji, kdo ve zakaj. No, kljub temu sem odšel gor in sem res imel obisk. Prišli sta dve ženski iz Djakovice. Ena je bila namreč v Ljubljani, druga pa dela na letališču v Prištini. Ta je v Ljubljani srečala tisto Olgo, s katero sem včasih hodil. Olga ji je rekla, da ima v Djakovici nekega prijatelja, ki služi tam vojaški rok. In ta ji je obljubila, da me bo obiskala in me pustila pozdraviti. Tako je ta res prišla, s seboj pa je pripeljala še svojo sestro. Obe sta poročeni, stari okoli 35 let, po moji oceni, ena ima celo 13 letnega sina, kot sem razbral iz kratkega pogovora. No, in ta mi je obljubila,da me bo kdaj, kadar bo pač v Djakovici, ker je drugače v Prištini, obiskala in me spravila ven iz kasarne. To mi kar prav pride, saj sem se dogovoril, da bo izvlekla ven tudi kakšnega mojega kolega, tako da mi ne bo dolgčas v mestu, saj drugače ne bi vedel, kaj naj sam počnem. Ona pa tudi nima časa, da bi se z mano sprehajala. Saj ima družinske obveznosti. Poleg tega pa sem zvedel, da imam dvakrat tedensko avion za Ljubljano ali Zagreb in jo lahko pokličem na letališče, kjer mi bo ona zrihtala karte s popustom. Seveda je vse to še v zraku. Obe sta bili zelo prijazni, vendar bom šele kasneje videl, kaj bo iz vsega tega. Morda mi bo kdaj prišlo celo prav, vendar po drugi strani se tega nič ne veselim, saj si ne želim nobenih stikov s Šiptarji. Seveda ne smem vse jemati kot slabe, vendar kljub temu mislim, da je bolje, da sem čim dlje od njih. Seveda tudi njihovih »uslug« ne smem takoj zavreči, saj se jim lahko zamerim, kar pa si niti najmanj ne želim. Ljubi, res ne vem, kaj naj naredim. Po eni strani mi je všeč, po drugi pa spet zoprno. Sicer pa bo čas pokazal svoje. Upam, da mi pomoč te Šiptarke ne bo potrebna in da bom čimprej doma oziroma odšel v prekomando... 

Djakovica, 10.2.1983 (36)
Spet je minil dan in spet se ti javljam. Danes je četrtek in jaz sem na zelo pomembni dolžnosti. Postal sem razvodnik straže. To pomeni, da vodim stražo do stražarskih mest, da dajem municijo itd. Nič kaj prijetno, v kolikor kaj zagusti. Drugače pa ni hudo, saj moraš le vsake dve uri ven, ne smem pa spati, le od polnoči naprej.
Danes je lepo vreme, sonce greje še sedaj, popoldan pa je sploh bilo vroče, kar preveč. Le blato mi gre na živce, saj moram biti vedno zrihtan, imeti očiščene čevlje itd. Drugače to dolžnost opravljajo le stari vojaki, ki so bili že večkrat na straži, ali pa starešine. To je spet en plus za mene. Upam, da bom vestno in dobro opravil. Odpeljal sem že eno smeno, sedaj pa pripravljam drugo.
…Včeraj sem imel nočno vajo in smo spet šli v tisti gozd. Želimir (tisi iz Reke) je padel v vodo in je bil cel moker. Trije pa so se ga popoldan napili in smo morali enega znositi v kasarno, ker je bil tako pijan. Zaradi tega bo sedaj cel vod najebal, vsi nas zajebavajo in nam dajejo ostave za vsako malenkost.
…Voda je že pet dni neužitna, vendar jo jaz kljub temu pijem, pa mi ni nič, kaj pa bi drugega, ko sem pa žejen, drugega pa nimamo. Kantino so spet malo napolnili s sladkarijami, tako da sem tam pustil zadnje dinarje, pa še ti so bili sposojeni. Včeraj popoldan so mi spet ukradli škornje in jih ne morem najti. Včeraj sem jih imel od enega iz našega voda, ki je na bolniški, danes zjutraj spet druge, tudi prevelike, sedaj pa imam spet druge, ki so mi preveliki le za eno številko. Nič si ne morem pomagati, čeprav bi raje imel svoje škornje, čeprav niso tako dobri, bili pa so tudi mokri. Včeraj, ko smo se odpravljal na nočno vežbo in ko sem iskal svoje škornje, me je en udaril s puško po glavi. Na levem licu med očesom in ušesom. Tekla mi je kri, pa tudi sedaj me boli, saj me je po kosti. Še sreča, da me ni po očesu ali kje drugje in sreča, da se je končalo le z malo večjo prasko.
…upam, da ne bo prišlo kaj narobe, medtem ko bom jaz na tej dolžnosti. No, obvestili so nas, da moramo biti pozorni na nek bel marcedes z diplomatsko tablico, ker je baje sumljiv. Sicer pa je verjetnost, da se napade kasarna oziroma straža zelo mala, tako da si lahko brez skrbi. Upam, da bo tako tudi drugič.

Djakovica, 11.2.1983 (37)
Utrujen sem, pa mi ne dajo spati, pa tudi drugače ne morem zaspati dokler se ti ne javim. Ura je pet. no, pa naj grem po vrsti. Sploh ne vem, kje bi začel. Včeraj sem potem vodil stražo vse do pol enih. Odpeljal sem jih na svoja mesta, potem pa sem legel, vendar nisem takoj zaspal, čeprav sem imel noge precej boleče od hoje. Spal sem slabo, saj so me kar naprej budili, ko so odhajali na stražo.
…Ob dveh popoldan bi nas morali zamenjati drugi, pa nas niso, ker jih dežurni oficir ni pustil, saj niso bili dovolj pripravljeni. Zato smo bili potem še dve uri. Poleg tega pa se je pred drugo uro naenkrat stemnilo in začelo pihati kot noro. Začel je padati dež, ki ga je veter razpršil v prah. Mi smo morali biti zunaj, ker smo morali izprazniti stražarnico. Šel sem tudi na kosilo in prišel spet moker. No, pa mi je bilo kljub temu lepo, saj sem prejel tvoje 31 in 32 pismo ter razglednico Kostanjevice od Irene in Cice. No, ob pol štirih sem le prišel v spalnico, si uredil posteljo, potem pa sem moral spet ven na dež in postrojavanje in to v čevljih. Pol ure smo stali na pisti, da so videli, kdo jih ima in kdo ne. Res ne vedo, kaj bi še počeli z nami.
…Danes je, ne vem kako, spet prišla vrsta na mene, da sem redar v WC-ju. Ker sem bil na straži, me bo nekdo zamenjal, tako da mi ne bo treba biti. Moral pa bi biti tudi za to, ker včeraj zjutraj nisem prav čas odšel iz spalnice. Sedaj nas namreč lovijo na take malenkosti.
Danes je dežurni oficir nek norec in že cel dan preserava. Zaradi njega smo bili eno smeno več na straži, stali pol ure na dežju itd. Sedaj bi morali mi, ki smo bili na straži, počivati, pa ne vem, če lahko ležim ali ne, ali naj se oblečem v pidžamo, saj ne vem, kakšna bo naslednja komanda.
…No, tu se nam obeta tudi nekaj dobrega, novega. Baje bodo odprli novo kantino in kuhinjo, ki bosta sodobno opremljeni. Tako mi ne bo treba tolikokrat čistiti čevlje, saj bo okrog asfalt, ne pa blato kot je sedaj. In rešili nas bodo tudi smradu od smetišča, kjer kar naprej nekaj žgejo in grozno smrdi, tako da izgubiš apetit. Sploh pa je hrana vsak dan slabša, največkrat jem pasulj, pa tudi ta ni več tak, kot je bil včasih.

Djakovica, 12.2.1983 (38)
Sobota je, zunaj pada dež, ki me je že zjutraj pošteno namočil. Po zajtrku, ko sem bil seveda že moker, je malo prenehalo deževati, zato smo se morali sleči in smo že začeli teči, ko se je ponovno ulilo, tako da sem moker tudi spodaj. No, potem smo nekaj časa tako stali na dežju, dovolili so nam celo, da damo nase šotorska krila. Ker le ni nehalo deževati, so nas pustili noter, kjer smo čistili orožje, potem pa smo imeli vodni sestanek. Sedaj je ura enajst, drugi imajo tekmovanje v sestavljanju in razstavljanju puške zunaj v hodniku, jaz pa sem v sobi, kjer je televizija, kjer ti pišem, saj nam ne dajo, da gremo v spalnice. Tu je zelo mrzlo, tako da imam prste vse trde, pa tudi televizija je tako na glas, da komaj sledim, kaj sem ti napisal.
Včeraj zvečer so nas k sreči , nas stražarje, pustili na miru tako da isem šel na spuščanje zastave, niti na večerjo. Vendar to ni pomenilo, da bi lahko spal, saj so nas vsake toliko časa nagnali ven na hodnik. In to za to, ker eden ali dva nista očistila čevljev, ali zato, ker nekdo ni dal umazanih nogavic ven na čevlje. Lahko pa ti jih, to je seveda največkrat, tudi ukradejo. Tudi meni so včeraj spet ukradli tiste škornje, ki sem jih jaz, vendar sem jih kmalu našel. Sploh pa se tu kar naprej krade. Vsi jemljejo pač tiste čevlje, ki so čisti, da jim jih ni treba čistiti. Potem pa ti vzameš spet drgemu in tako v krogu. Kdaj pa kdaj tudi kdo ostane brez. Včeraj so vse, ki niso imeli nizkih čevljev popisali in jih bodo morali kupiti v servisu.

Djakovica, 13.2.1983 (39)

Stran je še v izdelavi!

Na vrh strani
 

 

Poezija

Objavljene pesmi

Proza

Ostali teksti

Z avtoštopom ob Jadranu

Prosti spisi

Pisma iz vojske


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije