GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFI


goran.rovan@gmail.com
gsm 041 327 848
 

         

SPOMINI

ABRAHAM

 2. junija 2007 sem tudi jaz stopil v družbo 50 letnikov – Abrahamov. Sam sicer nikoli nisem verjel, da bom dočakal takšno starost, saj je v moji mladosti veljalo, da novinarji v povprečju dočakajo le 42 let. Seveda se je s feminizacijo novinarskega poklica to bistveno spremenilo, pa ne samo to. Vedno sem namreč govoril, da bom končal v kakšni prometni ali drugi nesreči, saj nisem podobno kot drugi novinarji tolažbo in energijo iskal v alkoholnih pijačah, ki so marsikomu skrajšale življenje.

Na to življenjsko prelomnico sem v mladosti seveda drugače gledal kot kasneje, ko sem se ji približeval. Prej sem tiste, ki so že imeli 50 let, gledal kot zelo stare, ki jih čaka samo še grob, če sem malo grob tudi sam pri svojem izražanju. Za mene je bila 50 letna stara mama res stara, za stare sem imel tudi tiste, ki so dopolnili 30 let. Tudi ko je to starost napolnil moj oče in sva kasneje z Damjano z njegovimi prijatelji hodila vrsto let proslavljat njihove Abrahame, se mi je zdelo, da so ti ljudje samo še za v penzijo. Tako sem gledal tudi na kolega Vlada Podgorška, saj se mi je zdelo, da je že čas, da gre čimprej v pokoj in prepusti svoje mesto drugim, kar se je nekaj let kasneje tudi zgodilo. Tudi moja mama se je pri 53. letih upokojila, pa je že nekaj let prej jamrala, da le s težavo še obvladuje svoje učence v četrtem razredu osnovne šole.

Ko sem prebrodil prvo prelomnico, 42 let in se z vsakim letom bolj približeval Abrahamu, pa sem na vse to začel gledati malo drugače. Takrat se mi ta letnica naenkrat ni več zdela tako usodna, ni se mi zdelo, da bo po njej kaj drugače ali da se boj kaj spremenilo zaradi tega. Sem pa začel več razmišljati o tem, kaj sem v življenju naredil in da bi bil že čas, da stvari za sabo pospravim in uredim. Tako sem začel urejati svoj arhiv tv prispevkov, zbirati literarne in druge tekste, nameraval pa sem se lotiti tudi svojega fotografskega arhiva, črno-belih, dia in barvnih filmov, kar pa  do danes (piše se leto 2008) še nisem naredil - je namreč ta arhiv zelo obsežen, po količini in tudi tehnično zahteven zalogaj. Začel sem tudi razmišljati, da vse to uredim in spravim na svojo spletno stran in tako tudi drugim omogočim, da lahko ta arhiv uporabijo, v kolikor bi ga potrebovali. Na ta način bi omogočil tudi Valvasorjevi knjižnici, da doda moj arhiv v domoznanski oddelek, saj sem prepričan, da bo kaj iz njega nekoč še komu koristilo.

In res sem kasneje marsikaj uredil, ne pred svojo prelomnico, ampak nekaj časa kasneje, ko je spletna stran Nika media le zaživela. Postopoma sem dodajal nove vsebine, dodajal fotografije, opisal svoje hobije, uredil svoj življenjepis, lotil pa sem se tudi spominov, vendar pa nisem kaj prida napisal, zgolj zastavil, kaj in o čem naj bi pisal, časa za vse to pa še nisem našel, saj sem imel prostega časa vse manj, kot da sem že v penziji. Tako še vedno nisem uredil svoje foto galerije, svojega foto in video arhiva, pa tudi arhiv prispevkov tvs še ni popoln, stari teksti so sicer skenirani, niso pa še obdelani in dodani v excelovo tabelo, ki se mi je zdela še najbolj pregledna za iskanje. Upam, da bo za vse to še čas.

Kot se za Abrahama spodobi sem pripravil tudi veliko fešto. O tem pred leti sicer nisem razmišljal, saj svojih rojstnih dni zadnja leta v družini nismo posebej praznovali. Ko pa me je na svojo 50 letnico povabil prijatelj Jože Novak, ki tudi ni maral zabav in proslavljanj, sem se dokončno odločil, da moram tudi sam kaj podobnega narediti. In ko se potem, ko sem bil postavljen pred to dejstvo, da bom tudi jaz dočakal prestop med Abrahame, o tem začel razmišljati, sem ugotovil, da bi moral narediti kar nekaj fešt.

Zato sem se odločil, da vse to združim v eno, tako bi bilo po moje najbolje zame, za družinski proračun in mislil sem, da tudi za ostale. Tako sem poiskal prostor, odločil sem se za travnik pred novo zgrajeno vinsko kletjo kolega enologa Zdravka Mastnaka v Krakovem, saj sem računal, da bo 2. junija lepo vreme in da bi pripravil velik piknik. Kasneje sem datum prestavil, na dan prej, ker sta Simon in Diana (duo Platin) bila na moj rojstni dan zasedena. Nanju sem namreč računal, da bosta na fešti kakšno zapelo in zaigrala, večjega cirkusa pa nisem nameraval zganjati. Sem pa povabil prijatelja, balonarja Marjana Jereleta, s katerim sem se zadnja leta veliko družil in letel, da bi morda koga dvignil v košari balona, ta pa bi bil bolj v okras in za boljši feeling, predvsem njegova toplota ognja in čarobna moč osvetljenega balona.

Na zabavo sem tako povabil svoje sorodnike, sestro, očeta, polsestre in brate, strice in tete, bratrance in sestrične, prav tako sodelavce iz RTV-ja, predvsem dopisnike, s katerimi smo se vrsto let družili, ostale prijatelje, tudi iz gimnazijskih časov, poslovne partnerje in druge, s katerimi sem po mojem preživel pomembna obdobja svojega življenja, prav tako kolega iz Vašega kanala in nekatere druge, ki smo se z otroci podili po motokros stezah. Seveda sem šele potem ugotovil, da sam od te zabave nisem imel veliko, da sem se z vsemi sicer pozdravil, spregovoril kakšno besedo, nazdravil, potem pa je že zmanjkalo časa. Seveda živčen od priprav, ko ni vse šlo tako kot sem načrtoval in je bilo napovedano slabo vreme in sem vso zadevo zadnji trenutek prestavil pod kozolec in šotor, ki smo ga na hitro postavili, sem pozabil na hrano, šampanjci pa so mi vse bolj prijali. Seveda sem bil zaradi tega dobre volje, morda malce bolj glasen, potem pa so me kolegi iz Vašega kanala, dopisniški kolegi z RTV in drugi (Ida Slapšak, sestra Rebeka…) osrečili še z mašo, branjem litanij, obujanjem spominov na moje prvo kolo Pony, Astorja, rum ploščice, mini flaške z alkoholnimi pijačami in drugimi prigodami, ki sem jih doživel v preteklosti. Seveda ni manjkala niti velika torta, ki sem jo bolj razmesaril kot razrezal.

Gostje so bili zadovoljni tudi s hrano, ki jo je s svojimi kolegi »izpod peke« pripravili kuhar Damjan Fink, s katerim sem to leto sodeloval pri pripravi knjige in projekta Kulinarični zakladi Slovenije. Hrano so vsi pohvali, čeprav so jo nekateri morali čakati, jo je bilo pa za vse dovolj, saj sem Damjanu zatrdil, da nihče ne sme biti lačen. Sam nisem nič pojedel, razen torte, sem pa zato spil toliko več osvežujoče Mastnakove penine. Predvidenega skupnega ogleda Mastnakove kleti tako ni bilo, niti nazdravljanja s predikatnim vinom, ki mi ga je podarila Kmečka zadruga Krško. So pa si mnogi klet ogledali sami, poskusili penine in druga Mastnakova vina. Tudi balona nismo dvignili, saj je za vse to zmanjkalo časa. Gostje so bili sicer zadovoljni, očitno so se dobro zabavali, čeprav sta se glasbenika Medo in Diri, ki sta nastopila namesto Simona in Diane, tudi malo napila in temu primerno fušala. Seveda sta zapela in zaigrala tudi Simon in Diana, Tomi in Nik sta ves večer pridno slikala, tako da sem kasneje sploh videl, kdo je prišel in kaj se je dogajalo.

Neumorno je vse beležil s kamero tudi Robi Sajovec, nekaj fotk je naredil tudi Cole in drugi. Na fešto sem od posavskih novinarskih kolegov povabil le Vlada Podgorška, ki ni uspel priti in Ireno Majce, ki mi je podarila drevo – japonsko češnjo ter Tamaro Vonta in Silva Mavsarja. S temi sem se v teh letih tudi največkrat družil in delal. Ker smo to leto okrogli jubilej obeleževali kar trije posavski novinarji, ob meni še Branka Dernovšek in Nada Černič Cvetanovski, smo se seveda dogovorili, da za Novi klub – klub posavskih novinarjev jeseni pripravimo skupno fešto. Žal te niti eno leto po tem še nismo naredili, ker se kolegici nikakor nista mogli uskladiti za termin, niti za prostor.

Na moji fešti je bilo več kot 120 gostov. Povabljenih je bilo sicer več, okoli 150 ljudi, vendar so imeli potapljači tekmo v Nerezinah, nekateri drugi pa seveda druge obveznosti, zato niso mogli priti. Video posnetke s fešte mi je Robi zelo hitro zmontiral in naredil DVD, ki sem ga razmnožil in nekaterim podaril. Tudi fotografije sem sam obdelal, jih presnel na DVD, še vedno pa nisem naredil foto knjige in foto prezentacije (slide showa), za katero sem se sam pri sebi odločil. Tako me to še čaka, z današnjim pisanje tega teksta pa izpolnjujem še eno svojo sam sebi zadano dolžnost povezano s praznovanjem Abrahama.

Ob srečanju z Abrahamom, mi je oče namenil svoj govor, ki ga objavljam v priponki. V čestitki z ženo Faniko pa sta zapisala: "Minevajo ure, dnevi, leta. Še sam ne veš kdaj. Življenje počasi odteka. Ne vrne se več nazaj. Zato naj bo ta dan, kot takrat v mladosti. Nasmej se mu in poln bo srce in radosti. Z iskrenimi čestitkami in še na mnoga, mnoga leta. Oči, Fani.

In kako danes gledam na to prelomnico. Res je to eno obdobje, ko človek začne drugače gledati na svet, ko skušam, vsaj pri meni je tako, še kaj narediti, poskrbeti, da bo za mano še kaj ostalo in ko nekatere vrednote začnejo dobivati novo ceno. Zdaj seveda ne mislim, da bo treba spakirati in drugače živeti. Vem, da bom še dolgo moral delati, da bi dočakal penzijo, če jo sploh kdaj bom. Vem tudi, da mi ni za nič, kar sem naredil žal, da je življenje pač teklo, da sem veliko lepega doživel in preživel, so pa bili tudi manj lepi trenutki v mojem dosedanjem življenju. Zdaj si seveda želim, da bi živel čim dlje, da bi še kaj dobrega in koristnega naredil, da bi znal še bolj prisluhniti ljudem okoli sebe in tudi samemu sebi. Ker pa tudi vem, da se lahko kaj zgodi, da tega ne bom dočakal, seveda po svoje hitim, da svoje cilje in sam sebi zadane naloge čimprej izpolnim, čeprav se bojim, da vse, ker je tega preprosto preveč, nikoli ne bom uresničil. Se pa bojim in tudi zavedam, da če tega ne bom naredil sam, ne bo naredil nihče drug. Pa ne samo zaradi tega, ker ni enostavno in tudi sam iščem podatke in se skušam spomniti imena, dogodke in drugih podatkov, ki so za kaj takega potrebni, ampak tudi za to, ker za to nikoli ne bodo našli potrebnega časa.

Ko že razgrabljam o svoji petdesetletnici, pa naj še dodam, da mi je kolega fotograf Marijan Hočevar iz Šentjerneja (Mega foto) pred dnevi omenil, da imam zdaj, ko sem čudežno preživel tragedijo na Savi (3. julija 2008), po enem letu, enem mesecu in enem dnevu po mojem srečanju z Abrahamom še en rojstni dan. Morda ima prav, čeprav bi imel takšnih rojstnih dni v svojem življenju doslej lahko že kar nekaj, pa tokrat o tem raje ne bi razmišljal, niti pisal. Zadnji dogodki so še preblizu in so še preveč boleči za kaj takega.

 Še nekaj mailov, sms-ov in čestitk, ki sem jih ohranil:
Dragi Goran z velikim veseljem bom prišla in z še večjim užitkom spila kozarček žlahtnega na še veliko lepih let! Hvala za povabilo. Torej zasedba 'Rozman'  iz Ljubljane - 1 (Me, Myself and Irene - če se spomniš tega filma). Vsi ostali Rozmani bodo le v obliki fotografij. Pridem v koloni iz Brežic, skupaj z strici in tetami ter njihovim podmladkom! Vidimo se v petek LP Irena R.
Goran živjo, A uživaš še zadnje dneve svoje mladosti?:)) Sporočam ti, da naju s Špelo ne bo na praznovanje, ker enostavno trenutno nisva v stanju za takšna velika praznovanja. Upam pa, da se dobimo enkrat kasneje in zapijemo tako tvojo 50-letnico kot še kaj drugega;) Hvala za povabilo in lepo praznovanje ti želim. LP, Gregor
Dobrodošel v klub Abrahamov. Nič ni strašnega, pa tudi boli ne...................
Z veseljem prideva Tomo in Majda Staut
Pozdravljen
! Izredno mi je žal, da boš v petek na moj račun prihranil tri litre cvička. A vsi poskusi zamenjave turnusa so ostali brez uspeha. Uživajte zato na zabavi, tebi pa: vse najboljše in veliko sreče. Po petdesetem jo človek potrebuje, čeprav nič ne boli. Je pa res, da se počasi navadiš, da te vsako jutro nekje nekaj trga, da brez očal še na sekret ne moreš, da pogledaš samo še za vsako drugo dobro mrho, da sive lase razlagaš kot znak modrosti in da si začneš pri vabilih, ki jih je mogoče razumeti na več načinov za vsak slučaj izmišljati neke izgovore. A tisti, ki so abrahama srečali že pred časom pravijo, da tako menda mora biti. Res mi je žal Slavko Bobovnik
Hvala se vidimo – prideva OBA SKUPAJ, brez skrbi, saj ga imam tako rada, da ga bom enkrat kar pojedla, ker je tako sladek. Škoda, da bo dež ali kaj hočemo, mogoče ga pa tam ne bo. Držim pesti, da boš vse uredil tako kot je potrebno in da boš srečen. Naša novinarka Minka te tudi lepo pozdravlja. LP Olga
Dragi Goran! Prisrčna hvala za vabilo. Ob pol stoletnici ti želim vse najlepšejše in najboljše in predvsem. Da bi bil zdrav, da ti potenca še pol stoletja ne bi delala težav in da bi se tvoja novinarska zvezda še dolgo časa bleščala. Žal na veselo praznovanje ne bom mogla priti, ker gresta Bojan in Herman. Nekdo pa mora službovati. Saj veš, da nas ni toliko kot v Lj. Na zdravje ti kličem že sedaj in ti prilagam skromno darilce:
 
Glavo pokonci,
O
j mladi mož.
R
adostno nazdravi, saj
A
braham boš.
N
ikar se let ne boj, 
R
aje s prijatelji veselo zapoj.
O
ziraj se vedno na lepe stvari,
V
sakdan se raduj, da si.
A
kadar te kaj razjezi,
N
aj ti to nikoli nasmeha ne skali.
lp, Cirila

Živjo Goran. Sva dobila tvoje vabilo in se lepo zahvaljujeva zanj. Na žalost ne moreva priti, saj veš Dedi pa Baby mata obveznosti z vnuki. Želiva ti lepo praznovanje in obilo sreče in vsega ostalega še naslednjih 50 let ,ko se srečamo na 100 letnici. Sm že rezerviral da bova prosta. Lep pozdrav vsem ki bodo tam Eržika in Janez
Hvala za vabilo, vendar se žal ne bova mogla udeležiti slavja. Vsekakor pa ti ob jubileju iskreno čestitava z željo, da bi tudi v bodoče iz tebe izhajal tisti optimizem in pozitivno gledanje na življenje, zaradi katerega te je lepo srečati in s teboj poklepetati. Pearl S. Buck je dejala, da modrost sestoji iz tega, da vzameš življenje tako kot je in samo včasih sanjaš o tem, kakšno naj bi bilo. Verjameva, da si prvih 50 let preživel v tem duhu, za naslednjih 50 pa ti želiva veliko sreče in osebnega zadovoljstva. Bogdan in Damjanka
Še enkrat hvala za vabilo,vendar kot sem ti že dejal, imam čez cel vikend družinske obveznosti (žena je v Bosni), pa še delam v soboto in nedeljo. Želim ti vse najboljše in veselo praznovanje!!! LP M (Mitja)
Dragi Gorane, želim Ti srečan rodjendan i puno sreče za tvoj "jubilarni" rodjendan. Tvoja sestra, Svetlana
Zdravo Goran! Vse najboljše ob tvojem rojstnem dnevu. Hvala tudi za povabilo na praznovanje, vendar žal zaradi obveznosti na faksu nisem utegnil priti. Upam, da se pa vseeno vidmo kaj čez poletje. Do konca junija imaš še faks oz. izpite, potem pa bo malce lažje. Imam za nardit še 3 izpite, pol pa diploma v jeseni. Lp, Igor
Dragi Goran! Veseli smo, da ti je uspelo uresničiti želje, ki si jih zapisal pred več kot tridesetimi leti. Takole so se ti zapisale: »Vzel bom vse te zvonove in njihovo sivo pesem in z njo odšel na morje. Potem me bodo galebi odnesli proti soncu in zaživel bom, da živel bom, ker moram, ker si to želim. Moja barka bo plula samo po soncu, veter bo onemogočil spominom na podrto smreko, da privrejo na oči, galebi bodo peli pesem ljubezni.« Čestitamo! Iz srca! Rebeka in Tomi, Marjan in Minka, Poldi in Elica, Jure in Natalija, Vladka in Sebastjan, Irena Rozman, Ida in Janko
Goran, dragi prijatelj in vse tisto kar presega prijateljstvo! Za pet desetletij ti voščimo z željo, da te tudi na drugi polovici mladosti spremlja z vso lepoto in močjo energije – jutranja zarja. In z željo, da te večerna zarja objema s toplino modrosti, ki jo poklanja vsak dan v obdobju, ki te sprejema s toplino modrosti, ki jo poklanja vsak dan v obdobju, ki te sprejema v svoj objem tu na zemlji in zavetrju malce nad njo. Ja, naj te spremlja botra SREČA! Irena
Ob tvojem jubileju ti iskreno čestitamo in ti želimo še veliko zdravih in srečnih let Karmen, Gregor in Petra
Radost in veselje - žalost, skrbi – iskal leta si najbolj skrite poti, si našel prijat'le in dobre ljudi – z balonom poletel, da bi se skril, pa vendar te Abraham je ulovil. Še na mnoga srečna leta! Ela, Tomaž, Igor
Dragi Abrahamovec Goran, tvoje poti so bile strme, cilji oddaljeni, skoraj nevidni, tvoj pogum in trma sta botrovala, da smo vsi užili srečo in zadovoljstvo. Da bi še naprej živel tako, ti želimo Alenka, Branko, Metka, Božidar
Goran, pogled na jezero in Slivnico naj te spomni na tvoje notranjske korenine. Anka, Frenk, Iva, Barbara, Martina, Slavc, teta Ana, teta Jana in Janez, teta Lojzi
Abraham? Pa kaj zato, pomisli, imaš še 50 do 100. Čestitamo! Ana, Vera, Nena, Goran, Miljenko, Jože
Naj mnoga še leta bodo ti dana, zdravje, veselje sopotnik vsakdana! Olga Perpar in Anton Žvan
Minevajo meseci, minevajo leta, nihče ne ve kaj naslednje obeta. Človek spozna mnogo ljudi, a nihče kot Abraham opevan ni. Ob snidenju z njim veselje in radost odpihneta skrbi, naj vedno s tabo bo poletje, pa srečno v novo desetletje. Jože z družino in mama Turšič
Al hočeš, al nočeš pa je tako, mladosti pomahaj še v slovo, je Abraham komaj čakal na dan, da te popeljal je v starostni hram. Savškovi
Goran! Čas prehitro beži, zato ne delaj si skrbi, če Abraham za vratom ti sloni, pozabi na vse slabe dni, saj 50 let doživet si vsakdo želi - mi vsi Oprešnikovi pa želimo ti dočakat še enkrat 50 jih.
S preprostostjo otroštva sledimo sanjam… S hrepenenjem mladosti tvegamo ljubezen… Z radovednostjo odraslosti iščemo resnico… Družina Dolinšek-Flajs
Iskrene čestitava in ti želiva še enkrat toliko. Vse najboljše Polona, Branko
Ti daješ ton današnjemu dnevu. Vse najboljše za rojstni dan Gregor Naglav, Tine Golob, Rado Božičnik, Janja, Marko, Boža, Danica, Urša, Mojca, Fonzi, Ibrica, Jože Grajžl, Jože Hartman
Iskrene čestitke ti želimo Greta, Lidija, Iva, Aljaž, Matjaž, Jože
Dragi Goran! Tale majica ti bo pomagala najti tiste, ki sodijo v isto posadko kot ti – posadka »Stari smo nad petdeset«… Ker vemo, da si občutljiva dušica, je na njej le napis CREW, ostalo pa raje povej ustno. Vse najboljše! Tamara in Boštjan
Goran želim ti vse naj, naj… Bodi zdrav, vesel in zadovoljen. Včeraj mi nikakor ni zneslo. Pridem prihodnji teden dol. Če boš okoli bi ti rada voščila. Tatjana
Gogi, sedaj pa si tudi uradno v klubu modrecev. Vse najboljše Abraham. Slobodan
Umetnost uspeha je, da znaš biti hkrati drzen in previden. Bodi torej oboje… Z najlepšimi željami za tvojih 50… Petra
Vse najboljše 50-letnik. Upam da je uspel žur in da ni prehudega mačka. Tom in Dženi
Vse najboljše pa še vsaj enkrat toliko let – tovariš. Carmen
Goran iskrene čestitke ob tvojem prazniku in vse dobro proti stotki lp z lisce janc k. 


1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30

31

32

33

34

35

36

37

38

39

40

Opis slik:
1. Sprejem gostov - Coli in Božo
2. Žlahta iz Cerknice je prišla z "Jezerom"
3. Novopečeni Abraham Frenk Mele
4. Povabljeni so prihajali tudi v skupinah
5. Jože Marinč je prinesel svojo sliko
6. Alenka Lavrenčič je bila del Kostakove ekipe
7. Zdravice z Mastnakovo Valentino
8. Prijateljice Milena in Nataša
9. Bivša in sedanja "sodelavka" Irena Vide
10. Zajčkova žlahta
11. Obujanje spominov na moj Pony
12. Zasliševanje Tineta Goloba
13. Pozdravni govor šefa Rada Božičnika
14. RTV zbor
15. Ubrano dopisniško petje
16. Z očetom
17. Skupinska ožje "žlahte"
18. Očetov nagovor za prvih 50
19. Spomini na mladost v štramplcah
20. Brez Astorja seveda ni šlo
21. Nik je skupaj s Tomijem vse fotografiral
22. Še darilo Vašega kanala - Garmin
23. Ob poslušanju litanij
24. Župnik se je križal ob "Kristusovih" slikah
25. Omejitev za Abrahame - 50 km/h
26. Vse sta zakuhali Ida Slapšak in sestra Rebeka
27. Gregor Naglav in Simon Gomilšek
28. Tudi za hrano je bilo poskrbljeno
29. Prišel je tudi Tomo Staut
30. Ples z Diano
31. Robi Sajovec je vse beležil s kamero
32. V objemu nežnejšega spola
33. Še ena gasilska
34.  "Rezanje" torte
35. Očitno je bila torta okusna
36. Del povabljenih pod šotorom
37. Muzičara sta dobila pojačanje
38. V duetu s Tamaro Vonta
39. Tudi Platin je zapel in zaigral
40. Še zadnji dvig kolesa pred spancem

na vrh strani


FRANCI PAVKOVIČ

Res mi je hudo, ker je minilo že toliko časa, pa še vedno nisem nič napisal o svojem nadvse dragemu prijatelju Franciju. Naj se mu opravičim vsaj z objavo fotografij in linka do mojih poslovilnih besed v Vašem mesečniku.

FRANCI PAVKOVIČ (28.3.1939 – 23.11.2006)


1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20
21 22 23 24 25 26

Opis slik:
1. Pri mojem tastu Vinku Gomilšku na Goleku z Franjem Mužanićem
2. S tastom Vinkom sta se dobro razumela
3. Portret, ki je nastal v Gen energiji
4. S predsednikom madžarskih salamarjev
5. S prvim škocjanskim županom Janezom Povšičem
6. S fotografom Ljubom Motoretom
7. Pri Ilijaševih na Bizeljskem
8. Vsako leto je posnel Azelejo Pontico
9. S sodelavcev Vilijem Zupančičem
10. V spomin na "jamskega električarja"
11. Z mano je šel tudi na balon, nad bodočo HE Blanca
12. Ob 15. letnici Vašega kanala
13. Na enem od snemanj
14. Še en portret s kamero
15. Vedno je bil prisoten na srečanjih izgnancev
16. Ob predaji čolna sevniškim gasilcem na Orehovem
17. S snemalcem  Mirkom Veselom v Mastnakovi kleti
18. Eno zadnjih snemanj pri mesarju Milošu Krošlju
19. Milošu za spomin, asistira Karli Rožman
20. Z Jožetom Grajžlom v vinogradu Janeza Povšiča
21. Spoprijel se je tudi z digitalno tehnologijo
22. Z VHS kamero na Goleku
23. Skupna slika na Studencu
24. Portret iz Škocjana - pri Povšiču
25. Tudi DV-cam kamera mu ni bila pretežka
26. Skupaj sva šla tudi v rudnik Senovo pred zaprtjem

na vrh strani


 

IGRA NAKLJUČIJ ALI USODA?

 Čeprav ne morem, da ne začnem s trinajstico, danes smo namreč 13. julija 2008, naj že takoj povem, da nisem ne veren, še manj vraževeren in da trinajstico nikoli nisem imel za slabo znamenje. Vendar se je ravno okoli te številke te dni toliko dogajalo, da brez nje ne morem. V tragediji, ki se je zgodila 3. julija na Savi pri HE Blanca je namreč umrlo 13 meni ljubih ljudi. Ko sem tretji dan le zmogel toliko moči, da sem se lotil obdelave fotografij tragičnega spusta po Savi, me je ob pogledu na trinajstico, ki jo je na dresu nosil moj prijatelj Božidar Resnik, spreletelo, oblila sta me mraz in znoj in vse dokler nisem končal, trajalo je kar tri ure, se nisem mogel izogniti misli na to število. Tudi danes smo trinajstega, vendar mi je Božo takoj, ko sem mu to tisti dan povedal, poslal nekaj misli o tem številu, za katerega mnogi menijo, da je nesrečno. Pa tokrat ne bom razpredal o tem, lahko se samo strinjam in sem vesel, da se je ustavilo pri trinajstici in da je trinajstica tokrat meni in še nekaterim drugim pomagala, da smo preživeli in da ni bilo žrtev 18 ali še več.

Tragični dogodki, ko sem pomagal reševati ponesrečene iz Save, me bodo zaznamovali za vedno. V teh dneh po tragični nesreči, v kateri sem izgubil svojega sošolca iz gimnazije Janija Zemljaka, sodelavca iz Infre Vojko Alif in Mirana Ribiča, seveda pa tudi prijatelja Kristijana Janca in številne druge, sem veliko razmišljal o mnogih stvareh, veliko pa predvsem o ljudeh, ki so ob tem izgubili svoja življenja. V meni so se prepletali obup, jeza, bolečina, blazen občutek nemoči, ko svojim prijateljem ne moreš več pomagati, pa tudi redki občutki veselja, da nisem med to trinajsterico in da sem med preživelimi, čeprav sam ne vem, kako nam je to uspelo in komu se moramo zahvaliti. In še danes me oblije mrzel pot, ko pomislim, da bi bil lahko eden izmed njih, pa ne samo jaz, ampak tudi moj nečak in oba gasilca.

Ker v opisu dogajanja, ki sem ga ravno danes, pripravil za portal lokalno.si (hotel sem to narediti že prej, pa sem se bal, da bi komu po nepotrebnem povzročal dodatno trpljenje), nisem opisoval reševanja na kopnem, niti omenjati tistih, ki so pri tem sodelovali, predvsem na izrecno željo nekaterih sodelujočih, pa sam pri sebi čutim, da moram spregovoriti tudi o tem. Sam sicer nisem spremljal, kaj se je dogajalo na kopnem, ker sem bil preveč okupiran z iskanjem na vodi, sem pa kasneje nekaj zvedel in razbral tudi iz posnetkov in fotografij. Pri oživljanju je zagotovo največ naredil Franc Bogovič, ki je potem šel v čoln in iskal na vodi, čeprav so bili na obali tudi drugi gasilci n reševalci, prav tako policist Rade Ivkovič, ki se je po naključju znašel na mestu nesreče, slišal krike in potem takoj pritekel na drugo stran ter pomagal oživljati, to je nesebično počel tudi Božidar Resnik, kasneje sem na svojih fotografijah videl, da je po prihodu reševalcev oživljal tudi policist, za katerega sem kasneje zvedel, da je vodič psa Dušan Černač. Pri tem pa so jim pomagali mnogi, od mojega nečaka Tomija, Božo Resnik je poskrbel še za marsikaj, Bojana Bogovič, Albina Bezjak, Metka Resnik, Tonika Zakšek in verjetno sem še koga spregledal. Kljub temu, da vem, kaj to pomeni, če nekoga ne omeniš, ta imena na svoji spletni strani vseeno objavljam, hkrati pa se globoko opravičujem vsem tistim, ki sem jih po krivem pozabil. Nisem namreč še imel časa, da bi te zadeve razčistil, saj sem se ukvarjal z drugimi stvarmi, v želji po pomoči, pa tudi drugi niso gledali, kaj kdo počne in kdo vse je bil tam.

V teh dneh sem doživel tudi številne lepe občutke, ko so klici veselja in radosti, da sem živ, prav tako sms sporočila in mejli, kar deževali. Klicali in pisali so mi mnogi, s katerimi se slišimo ali vidimo bolj poredko, pa tudi povsem neznani, ki so začutili, da mi bodo s tem vsaj malo pomagali. Mnogo vzpodbudnih besed sem bil deležen in prepričan sem, da so mi tudi te pomagale, da sem vse lažje prenašal in da sem svoje misli in dejanja usmeril v pomoč pri iskanju pogrešanih in da bi tudi drugim pomagal ublažiti žalost in trpljenje ob izgubi njim in meni dragih.

Presenečen sem bil tudi nad človeškostjo nekaterih politikov, hkrati pa tudi razjarjen, ko sem uvidel, da so skušali nekateri na tej tragediji graditi svoj politični imidž. O tem raje ne bom, ker o takšnih nima smisla izgubljati besed. Presenetil me je sam predsednik vlade Janez Janša, ki je bil na mestu nesreče na gradbišču HE Blanca vse do tretje ure zjutraj, prišel pa je pozno zvečer. On je svojcem omogočil, da so jih po več kot šestih urah čakanja le spustili preko zapornice in pojasnili, kaj se je dogajalo. Ob tem se je Janša s svojci takrat še pogrešanih tudi dlje časa osebno pogovarjal, jih tolažil, poslušal... Pokazal je, da je človek in ne le politik, saj je to počel za zaprtimi vrati, brez prisotnosti kamer in fotoaparatov, zgolj zato, da pomaga pomoči potrebnim, pa čeprav samo z besedo in razumevanjem. Tudi ko sem se po tretji uri le odločil, da grem domov, kjer je moja žena Damjana po svoje trpela zaradi vsega tega in doživljala šoke, in sem še zavil na novi krški most, da bi videl ali so morda koga našli, se mi je policijski kombi ob vračanju na glavno cesto v krožišču uvidevno umaknil. Potem pa sem zatopljen v svoje misli skozi Krško vozil le dobrih dvajset kilometrov na uro. Za mano se je naredila daljša kolona in sam pri sebi sem bil jezen, zakaj me ne pustijo pri miru in prehitijo. Ko sem potem zavil levo na most proti domu, pa sem v vzratnem ogledalu opazil, da je bil v koloni na čelu avtomobil z Janezom Janšo, za njim pa še druga vozila z ministri ter vladno delegacijo. Prepričan sem, da so se peljali za mano, zato da me ne bi še oni po nepotrebnem razburjali. Seveda se je predsednik vlade pred tem z mano tudi rokoval, se pogovarjal in zagotovo ne zgolj iz vljudnosti, ampak iz resnične zaskrbljenosti in z željo, da tudi meni pomaga, čeprav sem bil takrat prepričan, da sam takšne omoči ne potrebujem, da jo bolj kot jaz potrebujejo drugi.

Prvi večer oziroma par ur, ki jih je še ostalo, ko sem ob petih zjutraj le legel v posteljo in ko potem nisem niti za sekundo zatisnil očesa, sem tudi veliko premišljeval, kdo je kriv, da se je to zgodilo. Sam pri sebi sem krivil organizatorja, sposojevalca čolnov in še koga, vendar vse bolj spoznavam, da je bila za tragedijo kriva predvsem naša nevednost. Nihče namreč ni vedel, kaj se dejansko skriva pod vsakim od petih prelivov, kjer se savska voda z veliko močjo vrtinči in ne izpusti nikogar iz svojih krempljev. Edini, ki nam je bilo dano preživeti, smo bili mi štirje v gasilskem čolnu, moj nečak Tomi in oba gasilca Gašper in Drago ter županova žena Ana, ki smo jo rešili iz vode. Brez nas bi verjetno tudi ona za vedno ostala v smrtonosnem objemu Save. Zato ne krivim nikogar. Tudi iz posnetkov in fotografij, ki sem jih že ničkolikokrat pogledal, se vidi, da nihče v nobenem čolnu ni bil proti temu, da gredo preko prelivnih polj, nihče vsaj tega ni pokazal - ne s kretnjo, ne izrazom na obrazu. Morda je bilo nekoga strah, da se bo zmočil, da se bo čoln prevrnil, nihče pa zagotovo ni pomislil, da se takrat pelje v smrt.

Ko sem z obema gasilcema – Dragom in Gašperjem reševal in iskal ponesrečene, sem bil jaz tisti, ki sem ju skoraj prisilil, da nadaljujemo z iskanjem. Hotel sem tudi, da Drago zapelje vsaj deset metrov v prelivno polje, saj se mi je zdelo, da bi tam lahko še koga našli, čeprav nismo nikogar videli. Vendar je Drago vedno tik pred vstopom v ta predel obrnil čoln v drugo stran. Takrat sem bil jezen, zdaj vem, da je ravnal človeško, da je bil strah verjetno močnejši in morda se lahko danes tudi njemu zahvalim, da nas ni popeljal v objem smrti in da smo še vsi živi.

Ker vse, kar se je dogajalo nisem videl, sem si vse to seveda razlagal po svoje. Še danes ne vem točno, kako se je dogajalo, saj sem bil sprva prepričan, da se je čoln, ki je prvi zapeljal v prelivno polje prelomil. Ko sem zvedel, da je ta ostal cel, sem govoril drugače, da se je verjetno, ker se je z veliko hitrostjo spustil po previsu zarinil v vodo in je njegova posadka šla s čolnom vred pod ubijalsko vodo. Kasneje pa sem preko drugih zvedel, da je Ana Janc pripovedovala, da je kanu ostal na površini, da so skušali veslati naprej in potem ko ni šlo, naj bi nekateri poskakali v vodo, da bi čoln potegnili naprej. Kaj se je potem dogajalo, raje ne razmišljam več.

Mnogi so me tudi spraševali, ali bi z rešilnimi jopiči lahko preživeli. Ne vem, niti ne morem vedeti, kot tudi tega ne, ali bi lahko z rafti vsi brez posledic prešli skozi ta prelivna polja. Seveda lahko o tem samo ugibamo, dokazati pa ne moremo. Obstaja pa kruto in boleče dejstvo, da je od vseh preživela le ena. Je šlo za igro naključij ali česa drugega? Kdo ve?

Vesel sem tudi, da so moji kolegi korektno in z veliko mero človeške solidarnosti ter prizadetosti poročali o tej nesreči. O napakah, ki smo jih ob tem naredili v moji hiši, tokrat ne bom razpravljal, ker sem verjetno vse gledal preveč čustveno, prizadeto, bo pa za to zagotovo še kakšna priložnost. Vesel sem, da delam v kolektivu, kjer se dobro razumemo, kjer si kljub divjanju še znamo prisluhniti in se poklicati. Vsak klic mojih sodelavcev mi je vlil novo energijo, zanos, da delam in pomagam še naprej po svojih močeh. Ponosen sem na svoja kolega iz Zasavja, Gregorja in Marka, ki sta delala vse dni, od jutra do večera, ki jima ni bilo nič težko in sta znala prisluhniti mori, ki je padla na Posavje in celo Slovenijo. Prav tako sem ponosen na kolegici Ireno Ulčar, ki po javljanju ni odšla domov, ampak je skušala pomagati zasavski ekipi in na Ireno Majce, čeprav njenih javljanj nisem spremljal preko radia, sva se pa stalno slišala in me je sproti obveščala, kaj se dogaja, koga so našli in podobno. Da ne govorim, da mi je stala ob strani, me bodrila in skušala narediti vse, da pomaga. Izkazala se je tudi Petra Bezjak, ki je bila seveda tudi sama pretresena, ker je v spustu sodelovala tudi njena mama, vendar je kljub temu pripravila lep komentar za Vest.si in prispevek za TV tednik, z željo, da prizadetim čimprej pomagamo. Tudi ekipa Vašega kanala z Boštjanom Colaričem in Robertom Sajevcem me je bodrila, poklicala sta me tudi Slobodan Jovič in direktorica Irena Vide. Še najbolj pa se je izkazal Coli (Boštjan), ne samo po profesionalni, ampak tudi človeški plati. Res sem vesel, da imam takšne prijatelje, doslej sem morda to prijateljstvo premalo cenil in ga preveč površno jemal, zdaj vem, da to resnično obstaja.

Ko že govorim o lepih in prijetnih izkušnjah, ki sem jih bil deležen ob tej tragediji, ob tej neizmerni žalosti in izgubi, ki smo jo vsi utrpeli, nikakor ne morem mimo nekaterih politikov. Dogajanja v Ljubljani nisem pozorno spremljal, pa imam vseeno občutek, da je vse prizadelo in da so za trenutek pozabili, kdo je na katerem bregu. Najbolj pa sem bil presenečen nad odzivom Jančevih poslanskih kolegov, nad govorom predsednika Franceta Cukjatija, ki se je res potrudil in mi je segel do srca. Z govori na pogrebih, katerih sem se tudi sam udeležil, se je izkazal tudi minister Janez Podobnik in čeprav od politikov nisem pričakoval takšnih človeških potez, tako toplih in iskrenih besed, ki so bile izrečene iz srca in vidno prizadetostjo, tako da te ljudi zdaj gledam z povsem drugimi očmi, s spoštljivostjo, kot ljudi z dušo in srcem, ki bije tudi za druge. In to ne samo za tiste, ki so za vedno odšli, ampak tudi za tiste, ki ostajamo in niso samo naši po »strankarski« pripadnosti.

Zagotovo me je ta tragedija tudi obogatila z novo izkušnjo. Zdaj gledam na svet drugače. Tudi doma se z ženo zdaj več pogovarjava in skušava drug drugega razumeti in tolažiti, čeprav vem, da tudi ona doživlja težke trenutke, saj je bil njej oče operiran zaradi raka in … Seveda tako njej kot tudi meni kdaj popustijo živci in me iz tira veliko prej kot doslej vrže kakšna neumnost, izjava, zlonameren komentar, vendar zdaj vem, da se o vsem tem lahko z nekom pogovorim. Tudi med udeleženci tega spusta, ki smo ostali, se je spletna neka nevidna vez, ki nas bo upam povezala do konca življenja. Tako se ob snidenju objemamo, rokujemo, tipamo in se sprašujemo, kako nam je. Tudi brez besed si veliko povemo in upam, da bo to trajalo še dolgo. Res nas je ta tragedija resnično močno povezala, saj se zavedamo, da smo vsak zase preveč krhki in smo lahko samo skupaj močnejši, da drug brez drugega ne moremo in da bomo tako lažje preživeli, pozabili pa zagotovo nikoli.

V teh dneh sem preživljal težke trenutke. Priznam, da mi je bilo težje, kot takrat, ko mi je umrla mama. Tako kot takrat bom tudi tokrat skušal svoje misli in dejanja usmeriti v dobra dela, pomagati svojcem, ki so izgubili najdražje, njihovim otrokom, da bodo dokončali šolanje, pa tudi drugim, ki bi lahko pripomogli, da se kaj podobnega na Savi, niti kjerkoli drugje ne bo nikoli več ponovilo.

In če sem že začel s trinajstico, naj z njo tudi končam, vsaj za danes, 13. julija, ko sva se z Damjano udeležila procesije in svete maše pri Mohorjevi cerkvi na Sremiču, saj je Metka Resnik darovala mašo za vse umrle in preživele v tej tragični nesreči, ki se je zgodila na Savi. V elektronskem pismu mi je Božo namreč med drugim zapisal, da številka 13 simbolizira ponovno rojstvo, transformacijo in da trinajstica pravzaprav pomeni spremembo zavesti. Čeprav sem do tega in še kakšnega drugega spoznanja prišel na ta tragičen in krut način, upam, da me bo vse to streznilo in obogatilo. Zagotovo pa bom poslej na življenje gledal ne samo kot nekaj od Boga danega, ampak na nekaj, kar se je vredno veseliti in ga s polno mero uživati. Tudi s tem, da bom čimveč dobrega naredil za druge.

Prispevek v Odmevih na TVS

Nekaj misli in želja iz sms-ov in mailov:
Goran srečna sem, da sem te videla živega na TV. Mislim nate. Lp Tatjana A.
Vse najboljše za rojstni dan. Kva si gledu Deliverence spet v zadnjem času ali kaj. lp Rajko
Še nikoli do sedaj nisem bila tako vesela tvojega oglašanja na TV, pa čeprav si poročal o tragediji. Nekdo ali nekaj te je obvarovalo, zato se drži še naprej. Danes si bil junak in ostani tak, čeprav ti ne bo lahko verjetno še nekaj časa. Lp Ismeta
Hvala bogu, da si živ. Izogibaj se vode! Lp Ida
Kako lepo je vedeti, da si živ, Drži se. Ivan Krasko
Goran, upam, da se dobro držiš. 5ra
Pozdrav! Spremljam TV in ne morem verjeti - čestitam ti za hrabro držo v današnji tragediji! Humano in požrtvovalno, dobro, da si ostal cel. Želim ti umiritev v naslednjih dneh in vsaj nekaj dopusta, ki bo pripomogel k hitrejši stabilizaciji. Se kaj vidimo še letos! Z lepimi pozdravi Božena
Oy, sem zasledil tvoje ime v poročilih. Veselim se tvoje sreče v nesreči. LP Tadej
Čestitam…da si še z nami … Miran Šubic
Zdravo Goran! Ne bom bil dolgi. Želim ti le reči, da sočustvujem s teboj ob teh tragičnih dogodkih in da poskušam razumeti, kakšne težke trenutke preživljaš. In vesel sem, da je s teboj vse u redu. Upam, da se kmalu kaj vidiva! Lp Igor Pavkovič
Spoštovani in dragi Goran, pretresena in z globoko žalostjo bi želela izreči sožalje vsem v Sevnici, ki vam je usoda iz bližine iztrgala najdražje in prijatelje. Malči J. Mikša, Franc Mikša
Goran, najlepša hvala za slike. Čuvaj nase, imej rad življenje in naj ima življenje rado tebe... pa, pa Petra Rep Bunetič
Upam, da se življenje vrača nazaj v tirnice. Kakor sem uspel slediti, uf.... še enkrat več: imamo premalo minut. Kolikor pa jih je, pa jih je treba uživat. se vidimo, Blaž
Veš, premajhni smo, da bi razumeli. Nekdo in nekaj je močnejše od nas... Poslan si bil, da rešiš Ano in sedaj... da pomagaš sebi, da se ozreš okrog in vsak dan objameš vse, ki ti pomenijo največ. Mislim nate, Petra
Tudi naše veselje ob tem, da te še imamo, je neizmerno. Čuvaj se!!!!!! LP, Malči
Goran. Odpočij se in naberi novih moči, predolga žalost in trpljenje ti ne bodo koristile, niti pomagale nesrečnikom. Prepričan sem, da se bo za svojce preminulih dobro poskrbelo, kolikor je pač to mogoče. Letos sem tudi predsednik Lions kluba Krško in bomo pomagali tudi mi, saj je to naše poslanstvo. Lp Stane
Goran, ko sem se od Tebe vrnila v pisarno, sem prebrala še Tvoj pogled na trinajstico……kar zjokala sem se….mislim, da je to bil tvoj novi rojstni dan in da ga moraš zdaj praznovati dvakrat na leto. Zase in za vse nas, ki te imamo radi, Irena
Pozdravljen. Se ne poznava, a ste v teh dnevih veliko v mojih mislih. Imeli ste angela varuha vi in Tomi in sem srečna za vaju in Rebeko, ki jo je življenje že hudo preizkušalo. Z vašo sestro sem se spoznala v trgovini in sem vesela, da jo poznam, ker je krasen človek. Želim, da bi vam bili dnevi in noči čim lažji.
Ni kej za hvalt, to sem (smo) moral nardit, da imaš (imamo) vsaj mal zadoščenja. Na svoji strani si se pa res "zlil" v tekstu. Lepo in hvala tudi tebi. Se človek zamisli, čeprav nisem bil v smrtni nevarnosti in ne od tako blizu doživel nesreče. Verjetno bom ali pa že zdaj, drugače gledal na življenje. Boštjan
Spoštovani Goran, dragi cimer! Nisi dobil odlikovanja! Nič hudega. Ob tej podelitvi sem, brez zlonamernosti, prisežem, pomislil, da so poveljniki vedno odlikovali vojake, policiste in ostale strokovnjake (tudi) za spodbudo po tem, ko so, pri opravljanju službe povzročili žrtve. Pa ne bi o tem. Dejstvo je, da si ti edini potegnil iz Save živega človeka. S svojim dejanjem si rešil življenje Ani Janc in zato imata sedaj Janca juniorja mamo ob sebi. Kot posledica tvojega dejanja, ki je bilo sicer pogumno, ampak, priznajva si, tudi vsaj malo nepremišljeno – za tvojo ali za vajino varnost. Prepričan sem, da nisi premišljeval o tem, ko si šel pomagat. To je tisti delček tebe, ki plane na dan občasno, če ti hočeš ali ne! Tokrat je tisto nekaj preraslo v drastično dejanje, z usodnimi posledicami za eno neprostovoljno plavalko. Drugače se tisti, ki so okrog tebe, pogosto niti ne ozrejo na kakšen tvoj trenutek resnice in odkritosrčnosti. Mnogi se ga niti ne zavedo, ker so preveč površinsko usmerjeni! Ampak živa resnica je, da je to bit Gorana Rovana, ki ga poznam že leta. Je delaven, je zelo dober pisatelj, vztrajen in zdržljiv novinar, zanesljiv prijatelj in še kaj. Deček v njemu mu ne da miru in zato mora včasih reagirati malo nepreračunljivo. Včasih to izpade samo dobra fora, ko nekomu zasoli s pikro pripombo, včasih pa skoči v Savo in rešuje…
Tvoje neodlikovanje je tudi odraz odnosa  uradne javnosti do nas, novinarjev – kadar nas ne potrebujejo. Zato dojemam to zadevo zelo ostro in neodgovorno s strani predlagalcev – kdor koli so že bili. Ampak vendarle je to samo dejanje na ravni simbolične geste, ki je čisto majhno v primerjavi z možnostjo, da bi lahko Ana Janc bila še ena žrtev, sedaj že razvpite nesreče pri Blanci. Zato upam, da se tega zavedaš dovolj in da se zavedaš tudi tega, da si tvegal, da bi ostal brez očeta tudi Nik! Malo fejst ti nakladam zato, ker vem, da si ti takšen, da se lahko vsega tega ne bi zavedel. Tvoja skromnost. Takšen pač si in zato sem ponosen, da se lahko, kar zadeva mene, štejem za tvojega prijatelja! Drži se in pazi se! Ivan
Dragi Goran! Ne mine ura, ko ne bi pomislila nate. Na to, kako ti je, kako te boli, koliko dilem se ti plete po glavi, koliko vprašanj, občutkov...Koliko filmov in slik nosiš v sebi. Takih, ki jih nikoli ne bo mogoče zbrisati, a bodo čez čas postale manj boleče, zbledele. Želim, da veš, da čutim vse to. Ne samo jaz, vsi tvoji kolegi. In da lahko na mojo in našo pomoč vedno računaš. Bolečin se vsak loteva po svoje, vsak se spopada z njimi z lastnim orožjem. Če premoremo kakšno, ki bi ti pomagalo, povej. Tamara
Dragi Goran, ne mine dan, da ne bi pomislila nate, na žrtve tragedije, na največjo in najtežjo preizkušnjo, ki je doletela Posavje. Čeprav že dolgo ne živim več v Krškem, se čutim Krčanko, Posavčanko. Odkar sem izvedela za tragedijo, sem z vami ves čas. Nikoli ne bom pozabila, kaj sem občutila, ko sem te zagledala, prvi večer po nesreči, v Odmevih. Bil si Goran, meni vedno tako ljub, a povsem spremenjen. Obšla te je vsemogočna, globoka minljivost. Se te dotaknila in oplazila. In ti ponudila novo priložnost, nove poti. Včasih se nebo odloči in nam ponudi možnost novega začetka. Možnost ponovnega srečanja s svojimi ljubljenimi. Možnost srečanja samega s seboj. Zakaj se to zgodi na tako krut način... Ne vem. Vse analize, tuhtanja in misli zakaj in kako so odveč. Zgodilo se je. Tudi tebi. Ampak ti, dragi Goran, si živ. Dihaš, čutiš, žaluješ. Sčasoma boš spet čutil veselje, milino in toploto življenja. Želim ti poguma in moči, toplih objemov tvojih ljubljenih in prijaznih prijateljev. Zaslužiš si jih. Zelo sem ponosna nate, moj prvi televizijski mentor. Zelo ponosna. Bodi dobro, Alenka Mirt Iskra
Hvala stokrat, želim ti, da zdaj res 'odklopiš', mateja
Goran, ni pomembno priznanje, pomemben si ti in to nekaj šteje. Lp vsem iz Koversade! Ida
Goran, želim ti lep dopust. Zaslužiš si ga. Lp Martin Luzar.
Goran, Dolgo časa sem potrebovala, da sem se odločila, da napišem par vrstic. Dogodek na Savi se je za nekatere srečno končal, vesela sem, da ste tudi Vi imeli srečo. Ponosna sem, da sem Vas srečala na "ekskurziji" na Madžarskem, saj je le nekaterim dano, da srečajo takšne ljudi kot ste Vi. Vse dobro kar nosite vsak trenutek življenja s sabo, ste pokazali, ko ste pomagali kolikor je bilo mogoče. Prepričana sem, da ste naredili več kot je bilo mogoče, ker vas je vodila nevidna sila, ki Vam je dala še več moči. Rane v življenju celita čas in delo. Včasih so čeri velike in precej časa je potrebno, da jih premagamo. Želim Vam, da bi Vam uspelo to kar najhitreje, saj vem, da imate v življenju še veliko ciljev, ki ste jih in jih želite uresničiti! Naj Vam zaželim srečno - da bi lahko nadaljevali svoje delo še naprej enako kot ste ga vedno opravljali! Upam, da se srečava in kakšno rečeva. Lep pozdrav Irena Vozelj
Zaslužiš si uradno priznanje, vendar menim, da so priznanja od tebi najpomembnejših ljudi dosti več vredna. Srečujemo se z hudimi izkušnjami, ki pa so tebe naredile velikega, kar potrjujejo tvoji prijatelji (in teh ni malo), kolegi, družina. In  F. M. Ježek  je rekel: To življenje vredno je živeti. Jera (Tvoja stran je odlična!)

Hvala, da ste mi omogočili prebirati vašo spletno stran. Dovolite mi, da Vam zaupam, da so se meni vse dobre stvari dogajale na 13. dan v mesecu. Temu številu sem dodala še turobno vreme, a da bo zame sijalo sonce. Ko sem pred enaintridesetimi leti izvedela za novo službo, je bil 13. in zunaj je močno deževalo, bilo je vreme kot sem ga napovedovala, meni je sijalo sonce, saj sem se lahko umaknila okolju, ki me ni razumelo. Danes sem veliko v hiši, ki ima hišno številko 13, pa še partner je rojen 13. Zagotavljam Vam, da je številka 13 nesrečna le za tiste, ki jo tako vidijo. Med trinajstimi nesrečniki je bil tudi nečak moje tete. Kljub temu, da sem se v tistih dneh samo peljala mimo kraja dogodka, mi je bilo težko, za vsakega posebej. Sojenice so jim na žalost dale isti trenutek za njihov zadnji dah. Nekaterim so namenile več kot si sami predstavljajo, da jim je namenjeno. Zato uživajte vsak trenutek dneva in se zahvalite Usodi, da vam je namenila še dolgo življenje. Sama večkrat trdim, da me nočeta ne Bog ne Vrag k sebi in da sem potrebna na Zemlji. Enako velja za Vas. Vem, kako težko je pozabiti kar je ostalo zapisano v spominu za vselej. Verjamem pa, da le pogumni in pozitivni ljudje zmorejo živeti naprej. Solze niso znak žalosti, velikokrat pomenijo, da si človek lajša svojo dušo. V življenju je veliko boljše za zdravje, da človek "zmeče" iz sebe vse kar ga teži. Vzemite si čas zase in za svoje, vse drugo lahko počaka. Goran, držite se še naprej in ustvarjate! Lep pozdrav Irena Vozelj

Komentarji Zadnjega spusta po Savi
http://www.nikamedia.si/goran/odmevi.htm

 O reševanju iz vode pa sem več napisal za lokalno.si
http://www.lokalno.si/si/aktualno/fotoreportaza/?id=10393&l=2008&m=7&d=13&sort=ASC

Povezava do video posnetkov Boštjana Colariča in drugih o tragičnih dogodkih na HE Blanca
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=2965&Itemid=110

Posebna oddaja Vašega kanala o tragediji na Savi - video
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3052&Itemid=50

Tragedija v Sevnici - MMC RTV  SLO, 3.7.2008
http://www.rtvslo.si/crna-kronika/tragedija-v-sevnici-pet-mrtvih-osem-pogresanih/89960

Tragičen spust po Savi - MMC RTV  SLO, 4.7.2008
http://www.rtvslo.si/crna-kronika/sava-ponoci-ni-predala-pogresanih/89969

V Sevnici je zatijala praznina - 24ur.com, 8.7.2008
http://24ur.com/novice/slovenija/dan-zalovanja-za-zrtvami-tragedije.html

Državna odlikovanja za reševanje ponesrečenih na Blanci - Vaš kanal - video
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3053&Itemid=50

Državna odlikovanja za reševanje ponesrečenih
http://www2.tv-nm.si/index.php?option=com_content&task=view&id=3053&Itemid=50


1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

Opis slik:
1. Z Gašperjem prenašava Ano Janc iz čolna na obalo
2. Nazaj proti prelivnim poljem, skrajno levo Ivan Jamnik
3. Iskanje pogrešanih
4. Nalaganje druge ponesrečenke v čoln
5. Gašper oživlja drugo ponesrečenko že v čolnu
6. Prenašanje druge ponesrečenke s čolna na obalo
7. Posnetki so iz video traku, snemal je Boštjan Colarič, ki je bil kar precej oddaljen od HE Blanca
8. Ponovno iskanje pogrešanih, na betonski pregradi Srečko Ocvirk z reševalnim obročem
9. Čoln št. 4 je ostal nepoškodovan
10. Na prizorišče so prišli prvi reševalci

na vrh strani


NUDL KLUB

Nedelja, 20. julij 2008 je danes. Sedim pred avtodomom v kampu Sovinje na otoku Pašmanu, kamor smo nekoč večkrat zahajali s prijatelji. Danes sva tu sama z Damjano in Upijem, Nik je zaradi delovnih obveznosti ostal doma, pa tudi sicer ne hodi več z nami na dopust, saj ima 19 let in svojo družbo in interese. Doma sta ostala tudi naša dva mačka, Džonika in Bučko, s sabo pa smo očitno pripeljali celo kolonijo mravelj, ki so se zaredile v izolaciji kombija – stiroporju.

Seveda je to idealen čas, da obudim spomine na naš Nudl klub, kot smo ga poimenovali. Ta je nastal povsem slučajno in je rezultat predvsem druženja prijateljev, ki smo imeli enake ali podobne hobije in druge interese. V bistvu se je naše druženje začelo že v gimnazijskih letih s planinskimi izleti, kasneje smučarijo na Voglu oziroma v Bohinju, potem pa smo se ekipirali, mislim, da je bilo leta 1981, ko smo skupaj odšli na počitnice na Rab. Če me spomin ne vara so bili v takratni ekipi Tomo in Danica Žbontar, Meta (takrat še Oberč) in Jani Longo, Andrej Romih, Stojan Jazbec - Gašo, Bojan Benje, Edo Hrovat in morda še kdo. Iskali smo primeren zaliv ob Jadranski magistrali, kjer bi lahko v miru surfali in se predajali morju, saj smo imeli s sabo tudi gumenjak, mislim, da je bil to Maestral, ki je bil v lasti Jajčkotovih staršev (Bojana Benjeta). Ker takšnega zaliva nismo našli, smo se potem s trajektom zapeljali na otok Rab in potem, ko je bil camp ob Rajski plaži prepoln, le nekako utaborili v kampu Uvala 3, nedaleč od mesta Rab. Tam smo morali daleč stran od morja, v hribu celo pokositi travo, da smo lahko postavili svoje šotore, Nemci pa so se kar križali, ker smo bili ob tem hudo glasni in močni. Kasneje z nami ni bilo težav, ker smo kar zgodaj s čolnom odrinili na sosednji otoček, kjer smo surfali in se kopali. Zvečer smo odšli še v mesto, kjer običajno nismo dolgo zdržali, saj smo bili pošteno utrujeni od športnih aktivnosti in sonca. En dan smo doživeli hudo nevihto, ko smo komaj pobegnili do kampa, sam sem pri tem izgubil kroglo od surfa, s katero sem lok jadra pritrdil na jambor. Ta dan sta močan veter in valovi prevrnila kar nekaj zasidranih jadrnic, na suho pa zmetala precej čolnov.

Tako se je začelo naše večletno druženje. Naslednje leto sem jaz odšel na morje z Damjano in to skupaj z njenimi starši v Kaštel Stari pri Splitu, tako da nismo bili skupaj, leta 1983 sem služil vojaški rok na Kosovu, leto kasneje pa smo se spet zbrali v podobni sestavi in odšli skupaj na dopust. Leta 1983 so namreč ostali že bili na otoku Pašmanu, v manjšem nudističnem kampu Sovinje pri Tkonu. Zato smo se odločili, da gremo spet tja, še posebej, ker so mi vsi zagotavljali, kako ugoden kraj je to za surfanje, saj naj bi vsak dan pihal ugoden maestral. Priprave na odhod so se začele že zgodaj, dobili smo se kar nekajkrat, da smo se podrobno dogovorili, kaj bo kdo prinesel s sabo. Tako smo, mislim, da okrog 4. julija, takratnega praznika Dneva borca, skupaj krenili novim dogodivščinam naproti. Ker danes nimam slik pred sabo, nisem povsem prepričan, kdo je bil v ekipi, kljub temu bom skušal izbrskati iz spomina. To smo bili: Rajko, Tatjana in Manca Županc, Meta in Jani Longo, Andrej in Darja Romih, Tugo Čargo in Karmen Žagar, Bojan Benje in midva z Damjano, takrat razen Župancev ni bil še nihče poročen. To leto se je tudi porodila ideja, da sami sebe poimenujemo Nudl klub, izberemo predsednika, to je kasneje kot prvi postal Rajko Županc, ki je leto zatem na Pašman prišel s svojim katamaranom, ki smo ga krstili za »Jebkota«. Kasneje so bili predsedniki, če se prav spomnim še Jani in Andrej, zadnji pa sem bil jaz.

Jaz sem izdelal tudi znak našega kluba – NKT, kar naj bi pomenilo Nudl klub Tkon, s tem da je bila črka T oblikovana kot viseči lulek z dvema kroglama. Izdelal sem tudi nalepke iz folije, ki smo si jih vsi nalepili na naše katrce in plovila – surfe. Tako opremljeni, ojačani z novimi člani smo šli leta 1985 spet na Pašman. Pridružili so se nam še Stojan Jazbec, Primož Štrasner, dva kolega iz Novega mesta Davorin Rangus – Darine iz SGP Pionir in Jani –Janč iz novomeške trgovine Slovenija šport. To leto smo s sabo vzeli tudi 50 litrov cvička, ki ga nismo uspeli spiti, saj se je na soncu pokvaril, smo pa vsak dan odšli v Tkon po 20 litrov domačega vina, ga vsak dan dodobra preizkusili že pri kmetu, pri katerem smo ga kupovali in to kar iz »pota«, kot rečejo pločevinastemu loncu, iz katerega smo vsi pili, tako kot je tu pač navada. Bili smo glasni in moteči. Ker pa so moji kolegi vsak dan nalovili tudi precej rib in drugih morskih dobrot, med drugim tudi veliko hobotnico, smo to hrano razdelili tudi ostalim. Tako so nas »prvinski kampisti«, predvsem so bili to Mariborčani, počasi vzeli za svoje in se z nami zabavali na plaži ali pa potem zvečer v kampu. Že prvo leto in potem kasneje smo spoznali tudi veliko domačinov, še posebej smo se družili z Nenotom, prvo leto tudi z njegovim kolegom Zoranom, s katerim sta imela leta 84 »butigo« (bife), Zoran pa je kasneje odšel na ladjo, prav tako je predvsem ženskam ostal v spominu čuvar plaže Filip, pa Vrvohodac, Klokan, Željko, Mika in drugi zaposleni v kampu ter njihovi prijatelji iz Tkona, s katerimi smo se zabavali – Ivica iz Trte mrte, ribič Ivica, Jadran in številni drugi.

Spoznali smo tudi veliko kampistov, tako penzionista Braceka in Verico iz Samobora, Bricota iz Maribora, Ksenijo in Heleno, surfersko družino Borisa Ošlaka, njegovo ženo Ireno in hčerko Juto, ki je bila takrat državna prvakinja v windsurfingu, pa Žogo in številne druge kampiste, ki so skupaj z nami zahajali v ta kamp. Spoznali smo tudi številne tujce, med njimi tudi Štrudl Vilija, nekatere Nizozemce, odličnega surferja Rolanda in njegovega brata ter številčno nizozemsko družino, ki je imela svoj čoln in jadrnico, s katero smo enkrat celo odšli na morje, kasneje ob povratku pa so nas obiskali v Oberčevem vikendu.

Vseh dogodivščin povezanih s tem sicer neformalnim klubom seveda ne morem opisati, jih je bilo preveč, nekatere se tudi bolj slabo spominjam, ker se mi je včasih utrgal film. Zagotovo pa ne bom pozabil svojega smučanja na vodi, ko nisem mogel dvigniti svoje riti iz vode, zaradi trme pa tudi ne izpustiti štrika, tako da se mi je smejal cel kamp, ki se je zbral ob ograji in neizmerno užival in se krohotal ob moji predstavi. Seveda mi je slana voda povsem zalila zadnjično odprtino in sem imel zaradi tega nekaj težav. Nepozaben je bil tudi naš ribolov na Vrgadi, kjer sem jaz razbijal skale, v katerih so bili prstaci, drugi pa so se potapljali in s puškami lovili ribe. Pri tem so nas presenetili policisti, pobrali puške, potapljaško opremo in vedro s prstaci. Po plačilu kazni čez skoraj pol leta so ostali dobili opremo nazaj, jaz kazni nisem plačal, pa tudi macole in vedra nisem dobil nazaj. Seveda sem prepričan, da so prstace kot »dokazni material« pospravili policisti ali pa kdo od njihovih prijateljev.

V mojem spominu bo ostal tudi eden od zakasnelih prihodov na Pašman, ko naju z Damjano ob prihodu trajekta ni nihče pričakal, prišla sva namreč prezgodaj, in sem se potem z Nenotom in drugimi domačini v nanovo odprtem lokalu napil Gin tonica, obležal, tako da me je Gašo z mojo katro potem odpeljal v kamp, kjer sem se »zlil« pod svoj avto in so drugi mislili, da so me kolegi povozili. Seveda so bile nepozabne tudi fešte v Nenotovem bifeju, kjer smo zastonj točili pijačo in mešali koktejle, pečenje rib na plaži ob zvokih kitare, da raznih pojedin v Trti mrti in po okoliških lokalih niti ne omenjam. Tako smo enkrat na eni fešti v Tkonu na terasi restavracije Mornar na tomboli dobili celo glavno nagrado, pečenega janca, čeprav so bili vsi prepričani, da je bila to »namještaljka«, saj smo ves večer kričali tombola, čeprav sploh nismo slišali, katere številke so bile izžrebane. Seveda smo šli s čolni in barkami domačinov tudi po okoliških otokih, pa tudi na Kornate in do mesta Pašman, kjer je kraljeval naš prijatelj Mirko Kužnik.

Bili so to čudoviti dopusti. Ponavadi smo se dobivali od 4. do 22. julija. Eni smo prišli prej, drugi kasneje, mnogi so se nam občasno pridružili, nekateri samo kakšno leto. Vsako leto smo tudi menjali predsednika, ta je moral narediti tudi zastavo in druge zadeve. Dobivali pa smo se tudi ob prvomajskih praznikih, največkrat v Lanterni pri Poreču. Sicer pa je naš klub deloval po nenapisanih pravilih. Članarine sicer nismo imeli, smo pa ob prihodu vsi prispevali določeno vsoto denarja v klubsko blagajno. Iz te smo potem nabavljali hrano in pijačo, kupovali plin in druge potrebščine. Vsak dan sta bila namreč dva dežurna, te smo seveda izžrebali, tako da si v treh tednih ponavadi le dvakrat prišel na vrsto, če si imel srečo pa še to ne. Dežurna sta morala pripraviti vse obroke, od zajtrka do večerje, kosilo pa je bilo improvizirano, običajno bolj za otroke, vendar smo se ponavadi tudi drugi pridružili, ko je bilo potrebno pospraviti kakšno juhico ali salamo, da napolitank in drugih sladkarij niti ne omenjam. Dežurna sta morala poskrbeti tudi za nabavo hrane in pijače, razen rib, ki so jih nalovili potapljači, morala pa sta oprati tudi vso posodo. Naj ob tem omenim, da smo se pri kuhanju nekateri skušali bolj izkazati in se potruditi, drugi so to naredili bolj na kratko - s špageti in podobnimi na hitro pripravljenimi jedmi.

Kamp je bil majhen, tako da smo se skoraj vsi že poznali. V začetku so vodo dovažali, tuširali in umivali smo se s polslano vodo, pa tudi čistoča v sanitarijah ni bila na visokem nivoju. FKK kamp je bil bolj divji, imel pa je čudovito peščeno plažo, kjer je bilo včasih bolj malo prostora. Kasneje se nismo več toliko zadrževali na sami plaži, pa tudi v samem kampu je bilo včasih kar pretesno. No, ko smo postali njegove »ikone«, nas je prostor v kampu vedno čakal. Nalepke NKT pa so na svojih avtomobilih nosili tudi drugi kampisti, s katerimi smo se sprijateljili. Seveda so kolegi veliko ribarili, se potapljali, jaz in še nekaj drugih je surfalo, eno leto smo imeli s sabo jadrnico – Zeto, potem pa Rajkov katamaran in vedno tudi gumenjake, igrali smo odbojko, plavali in hodili v Tkon ter Biograd. Takrat še ni bilo mobitelov, telefonirat smo hodili na pošto. Vedno je bilo zabavno, pestro in vedno se je veliko dogajalo.

To druženje je trajalo nekako do leta 1988, ko sem postal predsednik tudi jaz. Še vedno trdim, da sem ostal nesmrtni predsednik Nudl kluba, saj me še niso zamenjali. Od leta 1988 se nismo več dobivali, začela se je »balvan« revolucija in kasneje še vojna na Hrvaškem, prišli so otroci, že prej smo se nekateri poročili, tako da je naš klub počasi zamrl. Se pa nekateri še vedno občasno vračamo v ta kamp, ki je bil dolga leta zaprt in bil povsem razbit, zdaj pa je spet obnovljen, vendar s povsem drugo strukturo gostov, veliko je malih otrok in psov. Zame je še vedno prijetno, ko se vračam, obujam spomine, čeprav vem, da se tisti lepi in razburljivi časi ne bodo nikoli povrnili.

Ker nima smisla, da bi po letih ugotavljal, kdo vse je bil z nami, bom skušal vse, ki so kdajkoli bili z nami našteti. Zagotovo bom koga izpustil, ker pa je internet hvala bogu živ medij, seveda ni noben problem, kakšno ime še dodati, če me bo kdo spomnil nanj, seveda ali pa tudi izbrisati.

V Nudl klubu smo se družili: Meta (Oberč), Jani in Alja Longo, Darja (Češnovar) in Andrej Romih, Tatjana (Avšič), Rajko in Manca Županc, Mateja (Medved) in Bojan Benje, Tugo Čargo, Karmen Žagar, Stojan Jazbec, Monika Mavsar, Primož Štrasner, Katja Božič, Marko Naglič, Slavica Zrakič, Liljana Potisk, Edo Hrovat, Danica (Hrovat) in Tomo Žbontar, Davor Rangus, Jani Janč,


1

2

3

4

5
6
7

8

9
10

11

12
13
14

15
16
17
18
19
20
21 22 23
24

25

Opis slik:
1. Z ene od fešt v letu 1984
2. Morskih dobrot na mizi ni manjkalo
3. Skupinska pred odhodom pred Nenotovo "Butigo" (1984)
4. Nudl klub v letu 1985
6. Rajkotov katamaran Jebko
7. Katamaran v zalivu
8. In še vožnja okoli Pašmana
9. Na tomboli smo zadeli janca
10. S tombolo na mizi
11. Srečni lastnik zmagovalne srečke
12. Janca je seveda še ostalo
13. Tatjana Avšič Županc je za rojstni dan dobila torto (1987)
14. S praznovanja 30. letnice
15. Še slika pred butigo
16. Z enega od izletov na južni del Pašmana
17. Kornati Ausflug
18. Markotov šotor
19. Še en izlet do Kornatov
20. Brez Jureta je žeja
21. Marko je učil surfanja tudi druge
22. Pred odhodom domov
23. Ulovljeno hobotnico je potrebno očistiti
24. Na trajektu - v ozadju požar na kopnem
25. Fešta Čargotov pri Baronici na Bizeljskem

na vrh strani


MOJ ASTOR

Bilo je konec leta 1975, ko sem ga pripeljal k hiši. Takrat smo še stanovali v Pionirjevem bloku na Resi in sem hodil v tretji letnik gimnazije. Mama Astorja, kot sem ga sam krstil, seveda ni bila vesela in me je vseskozi prepričevala, da je s psom veliko dela in da pes ni za stanovanje. Pa se nisem odtajal in sem vztrajal.

Astor se je rodil psici mojega gimnazijskega prijatelja Mirana Verstovška iz Brežic. Njegov oče je bil Ugo, nemški ovčar, ki je bil potomec psa, ki je igral v filmu Volk samotar, Ugovi lastniki pa so bili starši Andreja in Marjetke Vizjak, iz znane brežiške veterinarske družine. Andrej Vizjak je seveda potem postal bolj znan kot poslanec in minister za gospodarstvo. Astor ni imel papirjev, pa jih tudi nisem iskal, niti potreboval, saj nisem nameraval z njim hoditi po razstavah, pa še zastonj sem ga dobil. Bil je star dobre štiri tedne, ko sem ga pripeljal domov, mislim, da je to naredil Jani Šerjak iz Sevnice z očetovim hroščem, s katerim se je občasno vozil v gimnazijo, v začetku celo brez izpita. Potem, ko sem si nakupil nekaj literature in se nekaj podučil o vzgoji psa, sem seveda tudi vseskozi skrbel zanj. Ko nas ni bilo doma, je bil zaprt v kuhinji, kasneje na balkonu, saj je imela mama pouk popoldan, tako da ni bil veliko sam. Kmalu si je prisvojil divan, ki smo ga imeli v kuhinji. Vsak dan sem ga sprehajal, česal in bil vseskozi z njim. Tisti čas je psa – nemškega terierja nabavil tudi moj prijatelj Jani Longo in skupaj sva jih sprehajala, kasneje pa še moj sosed Matjaž Podgoršek – fox terierja. V četrtem letniku, ko sem začel hoditi z Nino Pavlič, pa sva tudi z njo sprehajala psa, pri njih so imeli namreč psico – mešanko.

Astor je rasel, pogrizel copate, divan in še marsikaj. Rad se je igral s palicami, ki sem mu jih metal, lovil je tudi kamne in za palico skočil tudi v vodo. Takrat je velikega nemškega ovčarja Rexa imel tudi Igor Rudman, vendar se nista preveč ujela, ker je bil Rex velik in neroden, Astor pa še mlad in otročji. Vseskozi sem tudi spremljal njegov razvoj, ga tehtal, meril plečno višino, čakal, da se mu postavijo ušesa, jih celo utrjeval s ščipalkami za perilo in počel še marsikaj za svojega ljubljenčka.

Z mano je hodil povsod, največkrat sva se sprehajala ob ribniku na Resi in na jasi nad njim, šla pa sva tudi po gozdu na Sremič, Kremen ali Libno. Ko sem odšel na študij v Ljubljano, je za Astorja morala skrbeti mama, ki je takrat ostala sama v stanovanju, saj je bila sestra Rebeka v šoli v Celju in je stanovala v dijaškem domu. Mama je za Astorja iz šole prinašala tudi ostanke hrane, predvsem kosti in mesa, tako da briketov, ki takrat še niso bili tako razširjeni, ni veliko zaužil. Kupovali smo mu tudi vitamine, mu v hrano dodajali kostno moko in ga redno vodili na cepljenja.

Iz Ljubljane sem sprva prihajal ob koncu tedna, proti koncu študija pa že prej, celo ob sredah ali četrtkih, če nisem imel kakšnih obveznosti na faksu. Tako sem ob koncu tedna sam skrbel za mojega Drapčeta, kot smo ga ljubkovalno klicali. To ime je dobil zato, ker je mene in tudi druge naskakoval, z obema prvima tacama se je prijel za nogo in tako sproščal svojo spolno energijo. Z mano je hodil tudi v hribe, po Posavskem hribovju, bil je na Kočni in še marsikje, hodil je tudi v planinske mladinske tabore, bil je celo dvakrat na zimskem pohodu na Stol. Ob začetku ture je veselo divjal od prvega do zadnjega v koloni, ko pa mu je zmanjkovalo moči, je hodil za mano in ni naredil nobenega odvečnega koraka. Astorja so imeli vsi radi, od najmlajših do starejših. Ko smo bili v taboru v Logarski dolini, sem ga enkrat moral pustiti privezanega kar v skali, saj je bil vzpon do Ledin po zajlah nevaren in ga je bilo zelo strah. Ker je bil precej težak, ga seveda nisem mogel nositi, pa tudi otrok nisem mogel pustiti, da gredo sami naprej. Zato sem ga privezal v steni in kmalu smo se vrnili do njega, da je z nami odšel v dolino. Spal je kar z mano v šotoru, to so sicer nekateri obsojali, je pa bilo tako najbolj varno, da ni ponoči lajal, ko se je okoli tabora sprehajala divjad ali potepuški psi in mačke.

Preden sem odšel na »predvojaško« na Bloke, po prvem letniku faksa leta 1977, si je zlomil zadnjo nogo. Dobil je kovinsko opornico in obroč okoli glave, da si ni rane in povojev zgrizel. Z mamo in sestro so me vsi trije prišli na Bloke celo obiskat in oba sva bila vesela, ko sva se srečala. Astor ni bil napadalen, seveda če nisi začel mahati proti njemu ali ga kako drugače odganjati od sebe. Takrat je dobil veselje. Tako je morala mama enkrat eni ženski, ki je potem, ko smo se leta 1977 preselil v hišo, plačati, saj ji je raztrgal obleko. Še zdaj imam shranjeno potrdilo o tem, da ne bi potem zahtevala še kaj drugega.

Je pa nehote tudi pokazal, če mu kaj ni bilo všeč. Tako je prijatelja Andreja Romiha skoraj ugriznil za nos, ko je ta malo pod »gasom« silil v njega, njemu pa ni bilo do tega. Tudi Damjano je menda nehote oplazil z zobmi, niti sama ne ve, če ni bil to morda Babičev pes Tarzan, s katerim sta se borila za frizbi, ki smo jima ga metali na ribniku. Drugih težav z njim ni bilo. Seveda je bil vedno problem, ko smo kam šli, saj je moral vedno z nami, razen, če ni kdo ostal doma. No, na morje ga nismo vodili, se je pa rad kopal, še posebej na ribniku in v potokih.

Enkrat sem imel zaradi njega opravka s policijo, saj so me obsodili, da moj pes stoji pred hotelom Sremič (zdaj City) in nikogar ne pusti noter. Jaz sem bil takrat v kinu in tisti pes ni bil moj, ampak Babičev, ki je iskal svojega soseda Jožeta Zajca - Jojota, ki ga je večkrat peljal na sprehod. Seveda policajev v to nisem prepričal. Astorja sem s sabo vedno vozil tudi na teraso hotela, kjer je bil že stalen gost. Tako je vedno polizal tudi skledico od sladoleda, če smo si ga naročili ali od sladic. To so enkrat videli tudi gostje, mislim, da je bil med njimi tudi Zoran Veljković, in na to opozorili tudi takratno šefico Danico Strnad. Ta je vse tri skodelice od sladoleda jezno pograbila in mi jih vsa razjarjena prinesla domov in tako so ostale pri nas, čeprav naj bi jih kasneje vrnil. Z Astorjem pa je povezana še ena prigoda. Ko sva se z Nikom Žigantejem, vsa opita od šmarnice, jaz sem jo takrat v zidanici Bojana Žlendra na Malkovcu nevede pil prvič in se mi je povsem utrgal film, vrnila domov, sva oba obležala na divanu v kuhinji, kjer je spal Astor. Ta naju je menda sprva samo začudeno gledal, potem pa naju oba vsa oblizal, saj sva bila pokozlana in morto zadeta od šmarnice, ki jo do takrat sploh nisva poznala, niti nikoli pila.

Leta 1984 in kasneje pa so se začele njegove težave. Tako kot njegovi mami, se je tudi njemu začel pojavljati tumor. Najprej se je pojavila oteklina in ga je veterinar Janez Kebe iz Brežic operiral. Imel je cevke, iz katerih so se mu je potem izcejale razne tekočine. Ker se je tumor še širil, ga je Janez še enkrat operiral. Potem smo videli, da se preveč muči in da nima smisla, da ga še naprej trpinčimo, pa tudi Janez nam je dal vedeti, da se bo treba posloviti od njega. Seveda je bilo to zelo hudo, hudo, da sem lahko to odločitev sploh sprejel, še huje, pa ko sem ga odpeljal v Brežice in ga Janezu prepustil, da mu skrajša še zadnje muke.

Astor mi je bil najbolj zvest prijatelj. Njemu sem se velikokrat zaupal, bil je z mano, ko sta se ločevala oče in mama, bil je z mamo, ko sem izgubil starega očeta, teto Jelči… Vedno sem v teh težkih trenutkih šel z njim čim dlje od ljudi, potočil kakšno solzo, se v mislih pogovarjal z njim, ki pa je samo nemo strmel vame, kdaj zalajal, a vseeno sem bil vesel, da je z mano. Potem, ko je po desetih letih odšel od nas, sem se ga velikokrat spomnil. Zbral sem njegove slike v poseben album in tudi kasneje, ko smo se pogovarjali o njem, mi je bilo vedno težko pri srcu, ko sem obujal spomine nanj. Tudi drugi so ga imeli radi, sestra Rebeka, njen sin Marko, ki je odraščal ob njem, in seveda tudi moja mama, čeprav je imela vedno veliko povedati čez njega, vem pa, da je bila zelo navezana nanj in je bilo tudi njej zelo hudo, ko ga ni bilo več. Res pa je, da je levji delež skrbi zanj padel ravno nanjo in da ga je težko obvladala, če ga je morala peljati na sprehod. Tako je skrbela zanj, ko sem bil na študiju v Ljubljani, ko sem se zaposli in tudi ko sem služil vojaški rok. Astor pa je tudi pripomogel, da sva se zbližala tudi z Damjano in še danes na pol v šali in tudi zares pravi, da me je v bistvu vzela zaradi Astorja. In če sem malo zloben, je tisto leto, ko se je Damjana dokončno preselila k nam in sva se tudi poročila, Astor moral od hiše, resnici na ljubo pa seveda ne zaradi nje.

 Še nekaj podatkov o Astorju:
Rojen: 25.10.1975
Pasma: Nemški ovčar
Teža: 3,55 kg (4.12.1975), 5,85 kg (19.12.1975), 9,75 kg (9.1.1976), 15 kg (14.2.1976), 21 kg ((19.3.1976), 25 kg (26.4.1976), 28 kg (22.8.1976), 31 kg (9.1.1977)
Plečna višina: 28 cm (6.12.1975), 41 cm (18.1.1976), 60 cm (23.5.1976), 63 cm (22.8.1976)
Barva: Črna, rjava, siva

1 2 3 4 5
6 7
8

9
10
11
12

13

14
15

16

17

18

19

20

Opis slik:
1. Astor v rosnih letih
2. Pred Pionirjevim blokom
3. Z Markom pred garažo
4. Kot maneken
5. Na verigi
6. S frizbijem
7. Z mamo pred hišo
8. Še ena pozerska
9. Z Rebeko in Markom
10. Na travci
11. V Kamniških Alpah
12. V planinskem taboru
13. Po naporni turi
14. S planinsko čelado
15. S poti na Uršljo goro
16. Z Damjano
17. Na dvorišču
18. S teniško žogico
19. "Portret"
20. Pred hotelom Sremič

 na vrh strani


O MAMI

Danes, na Miklavževo, 6. decembra 2007 so minila tri leta, ko je umrla moja mama. Tokrat ne bom opisoval, kako me je to takrat prizadelo, kako sem vse to doživljal. To bom naredil kdaj drugič. Tisti dan sem nekaterim svojim najbližjim prijateljem poslal sms oz. mail z naslednjo vsebino: "Miklavž enim prinaša, drugim odnaša. Moja mama je danes umrla. Verjamem, da ste v mislih z mano, tako mi bo lažje vse skupaj prebolet." Danes pa bi rad spregovoril o njej, ki je tako na hitro odšla, a je še vedno z mano.

Že pred dnevi sem sam pri sebi sklenil, da bom ta dan posvetil le njej. Pa se to danes spet ni zgodilo. Spet sem imel kup opravkov, kup obveznosti, ki jih nisem mogel prestaviti na jutri ali se jim preprosto izogniti. Morda je to tudi izgovor, da sem naredil vse drugače, kot sem že nekaj časa načrtoval. Morda je bilo krivo tudi hladno vreme, naglica, s katero se vse bolj srečujem in ne dohajam sam sebe. Razmišljam sem, da bi danes, na tretjo obletnico skupaj s sestro odšla na njen grob. Razmišljal sem tudi, da bom tokrat na grobu, kamor tudi sicer redno zahajam (ponavadi sam in v večernih urah), malo dlje in bom z njo malo dlje časa. Pa sem spet opravil na hitro, kot da me nekdo priganja. Tudi ko sem se z avtomobilom ustavil na pokopališču, je zazvonil telefon in sem moral pojasnjevati uredniku in voditelju dnevnika glede napovedi prispevka. Že prej sem stal pred blagajno v trgovini Jager, kamor sem odšel po sveče, ker blagajničarka kupcu pred mano ni mogla odtipkati črtne kode, za izdelek, ki ga je kupil. Potem pa sem videl še dolgo kolono vozil, ki je stala pred mostom iz smeri nakupovalnih centrov, meni pa se je mudilo nazaj, ker sem moral priti na gledališko predstavo.

Tokrat sem na grob prinesel svečo v steklu in z malimi vrtnicami, jo prižgal, zraven pa postavil še eno, ki bo gorela dlje časa. Tokrat za spremembo v rumeni in ne kot običajno v rdeči barvi. Kljub temu, da obljub, ki sem si jih sam sebi postavil, nisem izpolnil, pa je bila misel nanjo danes in že nekaj dni vseskozi v meni. Ko sem začel postavljati to spletno stran, sem imel v mislih, da izpolnim dolg, ki sem si ga že v rani mladosti zadal. Takrat, ko sta se z očetom razhajala in sem spremljal njeno trpljenje, njen boj, da bi ga kljub vsemu obdržala, da nas ne bi zapustil, sem namreč razmišljal, da bi moral vse to zapisati. Da bi moral njej posvetiti roman, napisati knjigo, saj si je to res zaslužila. Seveda tega takrat, niti kasneje nisem naredil. Tudi kasneje me je ta misel spremljala, vendar bolj, ko so se ti dogodki oddaljevali, manj sem o tem razmišljal, pozabil pa kljub temu nikoli.

Tudi ko je tako na hitro odšla, ko sem na enkrat ostal brez nje, sem spet sklenil, da bi moral opisati, kaj mi je pomenila, kako krut sem bil do nje, kako ji nikoli nisem znal pokazati, da jo imam rad, da jo spoštujem, cenim, ker se je borila zame, da bi me spravila h kruhu, na pravo pot. Seveda sem bil do nje mnogokrat pregrob, tudi ko sem jo skušal tolažiti, ko sem bil v puberteti in sem moral prevzeti vlogo močnejšega spola, sem ji morda včasih tudi grobo skušal dopovedati, da se bo pač morala sprijazniti, da z očetom ne moreta več biti skupaj in da bosta morala iti narazen. Seveda si sam tega nisem želel, ker pa nisem videl drugega izhoda, sem jo seveda prepričeval, da naj že enkrat odneha in popusti, saj zaradi tega vsi trpimo. Seveda je eno govoriti, drugo narediti. In kljub temu, da je tudi sama vedela, da ni več povratka, se je krčevito borila, oklepala misli, da se bo morda jutri kaj spremenilo, da bo oče sprevidel, da je družina več kot skok čez plot in da moramo ostati skupaj. Na žalost se to ni zgodilo. In kljub temu, da je mama vedno govorila, da ga, potem ko sta se ločila in je za vedno odšel, nikoli ne bi več vzela nazaj, sem prepričan, da bi to storila takoj, ko bi se vrnil.

Vem, da  je imela očeta tudi potem še rada, čeprav ga je po svoje obsojala, vedno pa pred mano in sestro zagovarjala, češ, kljub vsemu je vajin oče in kljub vsemu še vedno skrbi za vas. Seveda sem bil zaradi tega sam prikrajšan za marsikaj. Pa ne zgolj za kakšne materialne stvari, enostavno smo ostali sami trije in namesto, da bi stopili skupaj, smo to ločitev vsak po svoje doživljali in preživljali. Morda z iskanjem drugih vrednot, bežanjem pred realnostjo v svet sanj, sanjarjenj, pa tudi v družbo drugih, kjer smo potem pozabljali na te vsakdanje potrebe po družinski idili in domu. Ker ga mama nikoli ni pozabila, niti prebolela, seveda nikoli ni iskala drugega. Tudi pravih prijateljic in prijateljev ni nikoli imela. Sama je prebolevala vse to, v garanju, pospravljanju, žrtvovanju, da sva se s sestro izšolala, da smo dokončali hišo, da smo kupili avto in še kaj. Vedno je gledala le naju, sebi je le redkokdaj kaj privoščila. Morda kasneje, ko sem začel sam služiti, pa še takrat je varčevala, da bi iz prihrankov lahko kaj kupili - za hišo ali kaj podobnega.

Seveda bi lahko o njej, marsikaj napisal. Prepričan sem, da se bo pod tem naslovom, kmalu našel še kakšen zapis o njej, pa tudi o kom drugem. Ko sem pred dnevi brskal po svojem arhivu, ki sem ga uspel ohraniti, sem naletel tudi na šolski zvezek iz osmega razreda osnovne šole, kjer smo imeli tudi spis - razmišljanje z naslovom Moja mati. Seveda sem letom primerno hotel spet biti pameten in sem zapisal, da je ne bom ne hvalil, ne grajal. Kljub temu sem dodal, da bi rad opisal tisto skrb, ki jo ima z menoj in da vem, da mi hoče vse dobro, čeprav jo včasih ne morem in nočem razumeti. Tudi materinska in ljubezniva je, sem nadaljeval. Z mano zna najti stik, kadar sem v stiski. Včasih bi ji rad rekel, kakšno lepo besedo. Toda vse lepe besede ostanejo v grlu. Tistega kar čutim, ne morem spraviti iz sebe. Rad bi se ji kdaj zahvalil za ves trud, a zahvala ni vse. Rad bi ji potem, ko bom starejši, dokazal kaj čutim do nje, a sedaj, čeprav to želim, ne morem. Ob koncu sem še zapisal - "Moja mati bo živela v meni, tudi takrat, ko je ne bo."

In zdaj, ko se jo to res zgodilo, ugotavljam, kako prav sem imel že takrat. Kljub temu, da o njej ne govorim, kljub temu, da ne jamram, da jo pogrešam, pa se jo velikokrat spomnim. Ne samo takrat, ko ji prižgem svečo, mnogokrat tudi takrat, ko si niti sam ne želim, da bi razmišljaj o njej. Še vedno je v meni, je del mene in verjamem, da bo še dolgo tako. In prav je tako. Naj ob tem dodam še dva linka na moje "literarne" tekste, ki posredno govorijo o njej - Sedaj to vem in Konec.

Sinoči sem bil na predavanju o življenju na Madagaskarju. In Josef nam je dal jasno vedeti, da moramo gledati le naprej, da mora biti življenje močnejše od smrti. Zato sem danes, kljub spominom na mamo, tudi optimist. Verjamem, da je še veliko lepega pred mano, čeprav... Danes sem tudi na radiu slišal, da je sveti Nikolaj, zavetnik mornarjev in ribičev, pa tudi zaščitnik otrok, romarjev, devic, popotnikov, sodnikov, trgovcev, študentov, ujetnikov  in beračev. In ker je moj sin Nik, bi lahko imel tudi danes svoj god. Seveda tega pri nas nismo nikoli proslavljali, verjamem pa, da je on moja prihodnost in da bo moje delo, s tem a tudi delo moje mame živelo naprej. Pa če to hočemo, ali nočemo, se zavedamo ali ne. Na žalost ali k sreči je tako.

Danes tri leta po zgornjem zapisu, sem po vrnitvi z maminega groba še enkrat prebral svoje spomine nanjo in ugotavljam, da se kljub letom ni nič spremenilo. Še vedno je v meni, še vedno se je spominjam in prebolevam, čeprav zdaj redkeje zahajam na njen grob, kot pretekla leta. Seveda pa je z mano vseskozi, ko mi je hudo in ko se veselim. Še posebej zdaj, ko nam je uspelo urediti hišo in vem, kako vesela bi bila, če bi to dočakala tudi sama.

In ob takih dnevih mi vseskozi prihaja na misel verz, ki ga je v njeni spominski knjigi, verjetno ji jo je tudi podaril, zapisal moj oče, takrat junija leta 1953 še njen fant. V lepo oblikovani pisavi s tušem je zapisal: "Če življenje goljufa Te, ne huduj se, ne žaluj! In da pride, to veruj, čas veselja tudi zate!"  In verjamem, da je mama bila v svojem življenju v nekem trenutku tudi srečna in da je srečna tudi na onem svetu, saj v mojem srcu živi še vedno in mi stoji ob strani ter me varuje.

Še nekaj podatkov o mami:

Moja mama se je rodila 16. marca 1936 v Cerknici, kot Marija Mivec, po domače se je družini z 12. otroki reklo pri Zajčkovih. Končala je nižjo sedemletno osnovno šolo v Cerknici, nižjo gimnazijo v Starem trgu pri Ložu (1947-1950) in leta 1954 Učiteljišče v Ljubljani - prvi letnik Učiteljišča je obiskovala v Postojni (1950/51). Potem je službovala kot učiteljica na Primorskem. Najprej leta 1954 se je zaposlila v Kosezah na tamkajšnji OŠ, bila potem leta 1955 prestavljena na osnovno šolo v Novokračinah, potem pa se je leta 1957 zaposlila na OŠ na Čatežu ob Savi in se potem leta 1960, ko je končala porodniški dopust zaposlila na OŠ Leskovec pri Krškem, kjer je delala vse do upokojitve. Zanimivo, da je skoraj na vseh odločbah za premestitev oziroma izplačilo honorarja - plače navaja napačen datum njenega rojstva - 26. marec 1936.

Z očetom Ivanom sta se poročila 19. januarja 1957 in to na magistratu v Ljubljani. Poroka pa je bila v Brežicah, kamor so svatje prišli z vlakom. Mamina priča je bila njena sestra Jelka Mivec, očetova pa njegov sošolec in prijatelj Janez Mihelčič, ki ga jaz nikoli nisem videl, ne spoznal. Zanimivo je tudi, da se na vlogi oziroma odločbi za zaposlitev na Čatežu ob Savi leta 1957 še vedno navaja njen dekliški priimek - Mivec, čeprav je prevzela očetovega - Rovan. Ločila sta se 19. februarja 1976 in to na Okrožnem sodišču v Novem mestu. Skupaj sta uradno v zakonu preživela 19 let in en mesec.

1
2

3

4

5

6

7

8

9

10
11
12

13

14

15

16

17

18

19

20
21 22 23 24 25

Opis slik
1. S prijateljicama na dan, ko so v Cerknici odkrili spomenik (16.9.1952)
2. S starši in sestrami pred Zajčkovo hišo v Cerknici (15.5.1953)
3. Ob koncu šolskega leta na Učiteljišču v Ljubljani (1954)
4. Na valeti pri Katrci v Ljubljani (30.5.1954)
5. Na maturantski ekskurziji v Dubrovniku (8.7.1954)
6. Počitniška kolonija v Njivicah na otoku Krku (10.-26.8.1955)
7. Pred "staro" osnovno šolo v Leskovcu pri Krškem (?)
8. Učiteljski zbor OŠ Leskovec (?)
9. Na planinskem izletu na Vogel - z očetom in Elico Rovan
10. S sodelavkami pred novo OŠ (1978 -?)
11. Na vrhu Triglava
12. Na praznovanju 55. rojstnega dne (1991)
13. Ob svoji 60. letnici s sestro Jelko (1996)
14. S sestrama Jano in Ano v Atomskih Toplicah
15. - 25 Njene zadnje slike pred smrtjo (2004)

na vrh strani


OČI

Mora se kaj zgoditi, da se lotim takšnega pisanja. O očetu sem hotel že zdavnaj kaj napisati, pa se mi je vedno zdelo, da še ni pravi čas, da se mora kaj zgoditi. Pri tem seveda nisem mislil, da bo to kaj tragičnega, potreboval sem zgolj en povod. Danes ga imam, saj je danes, 9. decembra 2011 moj oče dopolnil 77 let. Lepa leta, ni kaj, pa še čil in zdrav je ob tem, poln kondicije in energije. Seveda mu vsi želimo, da bi bil takšen še vrsto let. Ob špičastem jubileju pa smo mu pripravili tudi knjigico z njegovimi fotografijami.
S sestro Rebeko sva ga vedno klicala oči. Spominjam se nedelj, ko se je lotil kuhanja, mama je ta čas prala v blokovski pralnici - na roke . Ob nedeljah smo tudi hodili na izlete z našim fičotom, še prej pa tudi z vlakom na kopanje v Brežice, na Krko seveda. Veliko je še spominov, ki jih bom raje obudil kdaj drugič, ko bom imel več časa.
Za tokratni opis pa sem s pomočjo Ide Slapšak le izbrskal njegovo zahvalno pismo, ki ga je poslal po proslavljanju njegovega 60. jubileja. Ta govori sicer bolj malo o njem, pa še to za obdobje desetih let po srečanju z Abrahamom. Bilo je leta 1994 in od takrat je minilo že 17 let. Takole je zapisal:

DRAGI MOJI!
 Zelo mi je žal, da se vam glede na razmere nisem mogel zahvalit ob priliki srečanja na moji 60 letnici, kot sem to nameraval.
Vesel sem in zadovoljen, da ste se mojemu povabilu res polnoštevilno odzvali ter s tem potrdili, da so naši odnosi, kljub vsem problemom, ki nas dnevno pestijo še vedno na ravni poštenih človeških odnosov.
Deset  let res ni dolga doba, tudi vsem nam je hitro minila, vendar se mi zdi, da sem v tem obdobju doživel nekak zelo pomembnih dogodkov:
- prenehal sem delati v službi in odšel v predčasno penzijo
- ustanovili smo svojo firmo - izključno ideja in zasluga Fanike, ki tudi sedaj nosi največji del bremena
- prestali smo nekakšno vojno in zaživeli v novem sistemu in novi državi
- zgradili smo prizidek k stanovanjski hiši in v precejšnji meri preuredili in renovirali obstoječo hišo
- prenehal sem kegljati, ker v Novem mestu ni več nobenega kegljišča
- otroci druge generacije so zrasli, dokončali osemletko in se bližajo polnoletnosti
- otroci prve generacije se uspešno kosajo s tendencami in potrebami sedanjega časa
- dobil sem še dva vnuka, posebno pa sem vesel Nika, saj tako v Krškem še ne bodo izginili dokazi moje nekdanje prisotnosti
- izgubil sem še zadnjega od staršev - mamo, manj pričakovano pa tudi tasta
- izgubil sem nekaj dolgoletnih družinskih prijateljev (Iliči, Štokići)
Še bi lahko našteval, vendar bodi dovolj. Od vsega pa je vseka­kor najbolj pomembno, da sem teh zadnjih 10 let preživel čil in zdrav in sem takšen tudi dočakal 60 let življenja. Imam vse, kar človek v mojih letih potrebuje, zato tudi za naprej potrebujem le zdravje in kanček sreče.
Iskrena hvala, da ste mi prišli pomagat naložiti na ramena šesti križ in prisrčna hvala za preštevilna lepa darila, ki mi bodo res ­koristno služila v nadaljnjem vsakodnevnem življenju.
S spoštovanjem in najlepšimi pozdravi! JAKA

Novo mesto, 11.12.1994.

na vrh strani


ŽIVOTINJSKO CARSTVO 

Zavedam se, da gornji naslov ni slovenski, saj bi se moral glasiti »Živalsko kraljestvo«, vendar ga vseeno uporabljam. Tisti iz moje generacije se boste še spomnili, da smo v naših rosnih letih v trgovinah kupovali čokoladice, menda jih je izdeloval Kraš in se jih še danes da kupiti, v katerih so bile sličice živali. Te smo vsi pridno zbirali, zamenjevali in lepili v albume, le redkim pa je uspelo, da so album zapolnili in poslali ter s tem dobili kakšno od obljubljenih nagrad.

Moja mladost je bila kljub vsemu povezana z živalmi, čeprav doma teh nikoli nismo imeli. Sem pa se z njimi igral pri obeh starih mamah, tako v Brežicah kot v Cerknici, kjer so imeli pse, mačke, konje, krave in prašiče. Še posebej se spomnim, ko sva s sestro v »kareti« vozila male psičke, jih crkljala, medte ko se mačke niso rade dale prijeti. V Brežicah so imeli vedno psa, še najbolj mi je v spominu ostal črnobeli mešanček Lumpi, s katerim sem tudi slikan, bilo jih je pa še nekaj, katerih imen se ne spomnim več.

O svoji prvi in edini prav moji živali, Astorju sem že pisal posebej. Bil je prvi in bil je res moj, zato si zasluži posebno pozornost. V času študija v Ljubljani, ko sem stanoval v Rožni dolini pri Bričevih, mi je družbo med tednom delal njihov črn koder Bleki. Ko sva se spoznala z Damjano, sem ji nekoč prinesel morskega prašička, kasneje še mačka, doma pa so imeli madžarskega ovčarja Ferija, ki sva ga skupaj z Astorjem sprehajala. Damjana je imela tudi siamsko mačko Tessy, njena prijateljica Romana iz Loč pa ji je podarila zajca Hasija. Zajce je gojil tudi njen oče Vinko.

Ko se je odselila k meni, ji je siamska mačka zelo zamerila in se je vedno skrila, ko je prišla na obisk na svoj dom. Šele čez dolgo časa se je le pokazala, da jo je lahko videla, nikoli pa ji tega ni oprostila. Ko je bil Nik mali in je hodil v vrtec, je enkrat prinesel domov dva piščančka, enega smo menda nehote povozili, drugega pa pravočasno oddali. Moja mama ni marala živali, ker je vedela, da je z njimi veliko dela in je potrebno za njimi samo čistiti. Kljub temu smo leta 1998 nabavili višavskega terierja Upija. Seveda je bila zelo jezna in ga sploh ni hotela pogledati, nekaj časa pa se z nami ni hotela niti pogovarjati.

Upija smo nabavili pri rejcih psov, družini Toneta Hočevarja pri Ljubljani (starši kajakaša Simona Hočevarja), kjer so gojili zlate prinašalce in labradorce, zase pa so imeli še višavsko terierko, za katero je bil to prvi porod. Izbrali smo najbolj radovednega in zvedavega, z njim pa naj bi se ukvarjala predvsem Damjana in Nik. Seveda sem se tudi sam razveselil te prijazne kepice, čeprav je pogosto puščala lužice in ostale iztrebke.

Upi je hitro zrasel. Sprva je spal v kleti, v pralnici, čez dan pa je bil z nami v hiši, v dnevni sobi in kuhinji, le bolj poredko v spalnici in drugih sobah. Ponoči smo velikokrat morali vstajati, ker je praskal po vratih pralnice, pa tudi poleti, ko je bil na balkonu, smo mu morali odpirati vrata, da je šel ven. Veliko potrebo ni nikoli opravil pred hišo, vedno smo ga morali voditi ven, daleč stran od hiše, da je našel primerno mesto, pa še takrat ga je velikokrat kaj zmotilo in se je vse začelo znova.

Upija je kmalu za svojega vzela tudi mama, po svoje ga je imela zelo rada, čeprav je vedno kričala, ko je kaj naredil narobe. Jo je pa vedno ubogal, saj je bila pri svojih odločitvah vztrajna, ostali pa smo mu popuščali, tako da je bil kmalu glavni v hiši. O Upijevem odraščanju je v osnovni šoli leta 2000 napisal svojo prvo knjigico tudi Nik, seveda ob izdatni moji pomoči in jo naslovil Upijeve zgodbe. S sabo smo ga jemali vsepovsod, tudi na morje in celo enkrat na smučanje na Roglo. Z nami je hodil tudi na treninge in tekme motokrosa, s katerim se je ukvarjal Nik. Seveda je bil velikokrat umazan od blata in mivke, v kateri je rad kopal jame, ali od kombije, pod katerim si je poiskal senco in varno zavetje.

V začetku se Upi ni rad preveč »crkljal«, zadnja leta pa se spet. Ohranil je svojo pasjo naravo in ni bil nikoli le živa igračka, ki vsepovsod pušča svoje dlake. Tudi svojega terierskega značaja ni pozabil. Ta se je posebej izkazal pri mačkah in velikih psih, ki se jih je očitno bal in jih zaradi tega napadal. Seveda je nemalokrat potegnil kratko in je moral priznati premoč močnejšega, stisnil rep in se pobrati s prizorišča. Še posebej oster in hud je bil, ko je čutil, da je privezan in da je z njim eden od domačih. Takrat je še bolj ponorel in bi znal celo koga pogristi in opraskati.

Ko smo se enkrat vračali z dopusta na Pašmanu, smo se zvečer na enem parkirišču nedaleč od Plitvičkih jezer ustavili. Upi je tudi šel ven in ker so bili tam tudi nekateri potepuški psi in psice jo je ucvrl za njimi. Ker je bila noč, tega nismo takoj opazili. Dolgo časa smo ga iskali po strmem terenu, polnem odpadkov, vendar ga nismo našli. Jaz sem bil prepričan, da ga ne bo več nazaj. Damjana in Nik sta jokala, tako da sem sam še naprej vztrajal z nevarnim iskanjem. Potem sem po dveh urah zaslišal neko cviljenje in v polmraku zagledal nekaj belega. Bil je Upi, ves poklapan, verjetno tudi prestrašen, umazan in je zelo smrdel. Pograbil sem ga in odnesel v kombi, kjer je bilo veselje nepopisno.

Ko smo en jesenski večer odšli na vikend Damjaninega očeta na Goleku, se je neprivezan sprehajal okoli. Mi smo začeli peči kostanj, ko se je zaslišalo renčanje in cviljenje. Sam temu nisem pripisoval posebnega pomena, Damjana pa je bila vsa iz sebe, saj je vedela, da imajo sosedje podivjanega volčjaka, ki ga je očitno napadel. Ko ga je Damjanin mlajši brat Simon le rešil, se je Upi ves tresel, bil je že lepo otečen, vendar zelo malo krvav. Zato sva ga z Damjano spravila v avto, poklicala našega veterinarja Janeza Kebeta in ga odpeljala v Brežice. Sprva sem mislil, da ni nič hudega, da se je bolj preplašil, potem pa ga je Janez ob moji pomoči odprl in sem videl, da tiste štiri pike od ugriza niso tako nedolžne. Ko ga je zverina držala v gobcu in stresala, mu je s čekani povsem razparala pljučno krilo, trebušno prepono in še kaj. Janez je rekel, da mu ne prepisuje veliko možnosti in da ga bo samo zašil, če pa bo slučajno preživel, bi ga še enkrat odprl in operiral. Seveda sva z Damjano skoraj vso noč prebedela ob njem, saj sva se bala, da bo poginil. Sam sem se večkrat zjokal, saj sem bil prepričan, da ga bomo za vedno izgubili in da mu ni več rešitve. Zjutraj sva potem poklicala Janeza, ki je seveda pričakoval drugačen odgovor, je bil pa vesel, da se njegove slutnje niso uresničile, pripisoval mu je namreč le 10%, da bi lahko preživel. Potem se mu je njegovo stanje počasi izboljševalo, ostal je le z enim pljučnim krilom, zato je imel in še ima težave z dihanjem, vendar kasneje ni bil nikoli operiran zaradi tega. Vendar je kljub temu preživel in nas še vedno osrečuje in popestri naš vsakdan. Letos (17. januarja 2008) je celo dopolnil 10 let in je za to dobil pravo torto, ki jo je spekla Nataša Preskar. Smo pa leta 2007 na morju v Črni Gori spoznali Ljubljančane Nevo Kržišnik in njenega moža, ki imajo prav tako višavskega terierja. Zanimivo, oba sta rojena na isti dan in leto, čeprav vsak v svojem leglu.

Čeprav smo se bali, da ne bo več dolgo z nami, je Upi dočakal kar dobrih 15 let in pol. Vsako leto smo ga vozili s sabo na dopust, češ, verjetno so to njegove zadnje počitnice z nami. Užival je v vožnji na čolnu, pa tudi na štirikolesniku, je bil vedno pokonci in se je važno oziral okoli, ko se je peljal mimo drugih psov. Seveda je z leti njegova kondicija pešala. Ko ni mogel več hoditi v hrib, kasneje smo zvedeli, da je ob ugrizu na Goleku ostal brez polovice pljuč, ene ledvice in vranice, smo ga vozili z avtom in štirikolesnikom do ribnika, da je tam opravil svojo potrebo. Zadnje leto že ni mogel hoditi po stopnicah, zadnje mesece pa niti več piti in jesti iz posode, zato smo ga hranili na žličko in mu dajali vodo z injekcijo v usta. Vseskozi je ohranil svoj terierski značaj. Ni maral česanja, niti da bi mu ostrili nohte, še manj čistili zamašen nos in ušesa. V teh so mu kasneje, ko je oglušel,  celo zašili sluhovode, da ni imel več kroničnih ušesnih vnetij. Seveda sta starost in verjetno tudi kakšna skrita bolezen privedli do tega, da je 27. julija 2013 ob 8. uri in 13 minut za vedno zaspal. In kot je zapisala nečakinja Dona na facebook strani Društva za zaščito živali Posavje odšel na drugo stran mavrice. Verjamem, da mu z nami ni bilo težko in je to našo ljubezen do njega tudi cenil in neizmerno vračal. Bil je naš družinski član, za njim pa so ostali lepi spomini in več kot 1500 fotografij.

Ko je Nik v prvem in drugem letniku srednje šole še hodil z Arjano iz Izole, je Damjana od mojega kolega Rajka Livia prinesla dve mački. Ena je bila črnobela, druga sivkasta. Bivakirali sta na Pontiacu v garaži, potem pa sta že odhajali od hiše in se vračali. Sivkota čez nekaj časa ni bilo več nazaj, tako da še zdaj ne vemo, ali ga je kdo povozil, odnesel domov ali je kako drugače končal. Džoni, kot sta ga poimenovala Nik in Arjana, pa je ostala pri hiši, čeprav ima moško ime, je namreč mačka, smo jo pa kasneje dali sterilizirati. Džoniki se je čez dobro leto pridružil še Bučko, ki ga je Damjana oziroma njeni prijateljici Milena in Nataša prešvercala iz Nerezin. Tam naj bi ga čakala samo še smrt, saj naj bi vse živali v naselju pokončali, zato se ji je Bučko – ime je dobil po naselju Bučanje – zasmilil in ga je hotela rešiti. Sprva smo ga skrivali pred Džoniko in Upijem, ker ga oba nista marala in sta ga odganjala in renčala nad njim. Bučko pa je rinil v oba, saj si je želel družbe, hodil pa je tudi okoli vseh nas in nam s tem dal vedeti, da nam je hvaležen, ker je lahko z nami, saj smo ga še posebej razvajali. Tako je Damjani, bolj redko pa tudi meni, sesal prst, prihajal k nama v posteljo, se zleknil na glave ali pa splezal na najin trebuh. Kljub temu, da je bil vedno, ko je prišel v hišo, lačen, pojedel je največ od vseh, se ni nikoli zredil. Ostal je suh, pretegnjen, a še vedno se rad ob vsakega »posmuca«, kot smo poimenovali njegovo smukanje ob Upija, Džoniko in tudi ljudi. Sprva se zunaj hiše ni dal prijeti, kasneje je začel hoditi tudi na sprehode z Upijem, nas čakal v zasedi pri vhodu v našo ulico. Zadnje čase pa se obnaša kot Upi, uporablja njegova ležišča, veliko je doma in se vedno prikaže, ko pridemo domov. Je pravi pes, oziroma maček čuvaj.

V tem času, ko smo že imeli dve mački, pa smo dobili tudi hrčka Bončija. Ta je sprva prihajal le ob vikendih, z Nikom in Arjano, ki si ga je kupila, potem pa, ko Bonči ni več smel biti v dijaškem domu – Dicu v Ljubljani, niti pri Arjanini mami v Izoli, pa je ostal kar pri nas. Damjana ga je vsak dan hranila, mu čistila hiško, on pa je ponoči vrtel kolo in praskal, grizel kletko, da ne bi prehitro zaspali. Z nami je bil skoraj dve leti, potem pa smo ga dali Lučki oziroma njeni mami v Kostanjevico, ki si ga je zaželela. Tam ni zdržal dolgo, saj je kmalu umrl. Baje ni hotel več jesti, zakaj - ne vemo. Morda tudi zaradi tega, ker je šel od hiše. Hrčka je Upi večkrat skušal spraviti iz kletke, tudi Bonči si je želel stika z njim. Je pa Bonči kar dvakrat odprl svojo kletko in pobegnil. Enkrat smo ga našli v vedru v pralnici, dve nadstropji nižje, drugič pod kuhinjskimi elementi v kuhinji, kjer je bil kar par dni brez hrane, mi ga nismo našli, sam pa očitno ni več znal priti ven, nas je pa na to opozorila Džonika, ki je v zasedi čakala pred kuhinjskimi elementi.

Na Pelješcu smo nekoč kupili tudi želvo, ne morsko ampak malo kopensko. Pripeljali smo jo domov, ji postavili bivališče, hišico, jo ogradili, pripeljali mivko, vendar je že po nekaj dneh pobegnila. Nekateri pravijo, da je odšla proti morju, proti domu in da je velika verjetnost, da je do tam, čeprav je to zelo daleč, tudi prišla. Če ni končala kako bolj tragično, pod kakšnim avtomobilom ali kje drugje.

Prigod z živalmi je še veliko. Seveda niso vse povezane z živalmi,ki so živele z nami. Mnogo jih je tudi z drugimi. In zdaj ko je Damjana postala še predsednica Društva proti mučenju živali v Posavju slišim teh zgodbic vedno več. Takšnih in drugačnih. Tako je 1. novembra 2008 k nam za tri dni prišla mlada mešanka Miša, ki pa je ostala kar osem mesecev. Bila je mlada, razigrana, polna energije in se je zelo dobro razumela z vsemi - mačkami in Upijem. Žal jo je 15. junija 2009 pri tašči na cesti povozil avto, tako da trka ni preživela. Seveda smo bili zaradi tega zelo potrti. 5. oktobra 2009 je v hišo prišla tudi, tako smo vsaj mislili - mlada pudlica, ki so jo našli nebogljeno sredi ceste v Laškem. Kasneje se je izkazalo, da je Pika, kot smo jo poimenovali, slepa in da ima sladkorno bolezen. Našel se je tudi njen lastnik, ki sploh ni vedel, kaj je njegova Uši slepa in da ima sladkorno. Seveda je ostala pri nas, saj nihče ni bil pripravljen prevzeti skrb zanjo in ji vsak dan dvakrat vbrizgati inzulin. Piki so tudi opravili operacijo na obeh očeh, ki pa na žalost ni bila uspešna in ji ni povrnila vida. Pika se je zelo navezala na Damjano, tako da je vedno, ko je ni bilo doma, cvilila, zato sem jo pogosto klical kar Cvilika. Rada je jedla, čeprav bi morala biti na dieti. Njena slepota je ni toliko motila, kot to, da ni smela veliko jesti. Sicer pa zaradi bolezni in starosti, ko smo jo dobili naj bi bila stara okoli deset let, ni rada hodila, tako smo jo prenašali, vozili z avtom, štirikolesnikom in tudi na posebej prirejenem vozičku. Vedno je hotela biti v Damjanini družbi, tako da je nihče ni mogel utišati, ko je jokala za njo. Konec leta 2011 je bila teden dni na infuziji, saj se je njena sladkorna bolezen kazala v različnih stopnjah. Na pravoslavni Božič, 7. januarja 2012 pa jo je začelo tresti, ni mogla več hodit, odpovedal ji je živčni sistem in potem, ko ji je veterinar Metod Šerbec ponovno dal infuzijo, kljub temu 8. januarja 2012 ob eni uri ponoči umrla, v bistvu v Damjaninih rokah, ki jo je vedno hotela samo zase. Pri nas je bila dve leti in tri mesece, vendar smo se vsi nanjo zelo navezali.

Na Silvestrovo 2011 je k nam prišel tudi nadvse simpatičen mešanec, ki so ga odvzeli nevestnemu lastniku, ki zanj ni dobro skrbel in ga celo maltretiral. Dona ga je prekrstila v Asterixa. Sprva je bil zelo plašen, potem pa se je razživel in hitro vživel v novo okolje in nove začasne skrbnike. Ker smo mu skušali poiskati skrbnega in ljubečega skrbnika, je pri nas ostal 28 dni in smo se vsi nanj zelo navezali, saj je bil res prijazen, poslušen, a hkrati igriv in zelo radoveden. Hkrati smo z njim lažje preboleli izgubo Pike. Ker smo mu želeli nuditi največ in mu omogočiti, da bo živel nadvse udobno, polno življenje in ob skrbni lastnici, smo Asterixa zaupali Mateji iz Kranja. Verjamem, da je res prišel v prave roke in da ji bo z veliko mero vračal njeno ljubezen in skrb zanj.

Na cesti je Damjana konec leta 2009 našla tudi preplašenega in bolnega mucka, ki naj bi pri nas ostal preko zime, da si opomore, pozdravi in najde nove lastnike. Muc Mini je bil majhne rasti in ne toliko mlad, kot smo mislili, kasneje pa se je celo izkazalo, da sploh ni muc, ampak mačka, ki smo jo seveda sterilizirali. Bila pa je zelo plašna in je trajalo kar precej časa, da se je privadila na ostale živali in ljudi. Seveda je tudi Mini ostala pri nas in kmalu imela pod komando skoraj vse družinske člane in edina spala v spalnici, kadar si je to zaželela seveda.

V letu 2012 je bilo po odhodu Asterixa kmalu spet pestro. Že v marcu je za nekaj dni prišla k nam Bernie, ljubka mešanka, ki ni imela najlepšega življenja, zato je bila nezaupljiva in preplašena. Potem, ko so jo posvojili sosedi od lastnika, pa jim je kmalu pobegnila in ni več prišla do hiše. Zato smo jo junija ulovili in ponovno vzeli k sebi, da jo malo socializiramo in najdemo nove lastnike. Malo je oživela, ko je julija iz zavetišča k nam prišla še Tita, s katero sta se neutrudno igrali. Septembra je Bernie odpeljala Lea iz okolice Škofje Loke, ki ji jo z veliko ljubezni in vztrajnosti le uspelo osvoboditi strahu pred ljudmi in drugimi psi. Verjamem, da je našla topel dom, poln ljubezni, ki je verjetno nikoli prej ni bila deležna.

Tita je pri nas, kljub temu, da so jo vsi imeli radi in jo vodili na sprehode, ostala vse do 3. februarja 2013, več kot pol leta, ko sta jo posvojila Katja in Miloš iz Ljubljane. Kljub temu, da je bila pravi cuker,  nam ob odhodu ni bilo težko, saj smo vedeli, da gre v novo življenje, kjer bo kot Šoja uživala v sprehodih v naravi in sploh marsikaj lepega doživela. Oba Šojo namreč razvajata in ji nudita veliko ljubezni in užitkov, ki jih zagotovo takšna kot je zna vračati. Pred koncem leta 2012 je Damjana pred nakupovalnim centrom našla tudi mladega mucka. Jaka je bil igriv, poln energije in se je kmalu vživel v trop naših živali, ki je tako štel že pet mačk. Marca 2012 je v našo oskrbo namreč prišel tudi velik oranžen maček Garfield, za katerega se je po kastraciji izkazalo, da ima mačji aids. Zato ga seveda ni nihče hotel posvojiti. Sprva je bil samo v hiši, potem se je toliko udomačil, da je vsak dan za nekaj časa odšel okoli hiše in se sam vračal domov. Naši mački so se ga izogibali, edini ki se je z njim igral je bil Jaka, pa Tita seveda. Tudi Jaka je bil najden na cesti, pred trgovino Jager na Vidmu, zato je tudi dobil takšno ime. Bil je mlad in malce sestradan. Potem si je opomogel in kmalu svojo otroško energijo sproščal po hiši in ulici. Z vsemi se je dobro razumel. In kljub temu, da smo zanj iskali dobre lastnike, se Damjani nihče ni zdel tako dober, da bi mu lahko nudil to, kar je imel pri nas. Zato je pri nas ostal kar nekaj časa.

Nekaj dni je bil pri nas tudi ljubek nemški ovčar, ki smo ga poimenovali Lux in ulovili pri krški Qlandij, kjer je živel kar na prostem. Potem je odšel v brežiško zavetišče in od tam k novim lastnikom v Pišece. Začasno je bil pri nas tudi ljubek huski Mike, za katerega smo dolgo iskali topel dom in aktivne lastnike, ki mu bodo nudili dovolj gibanja. Pred tem so v Društvu za živali zanj poskrbeli in ga poslali na operacijo, saj je imel v ustih v zgornji dlesni zaradi strelskih ran "vestnega" lovca pravo luknjo, ki mu je oteževala dihanje. Mike je našel varen dom in mir na Pokljuki pri Tatjanini družini v Gorjušah.

1
2

3

4
5
6
7
8
9
10

11

12

13

14

15
16 17 18 19 20 21
22
23

24

25

26

27
28
29

30
31

32

33

34

35

36

37

38

39

40

41

42

43
44
45

46

47
48
49
50
51

52

53
54
55

56

57

58
59
60

61

62

63
64
65
66

67
68
69

70
71
72
73

74

75
76

77
78
79
80
81
82 83 84 85 86

87

88

89

90

91

92

93

94

95

96
97
98
99
100
101
102
103

104
   

Opis slik:
1. Damjana in Nik z Upijem pred nakupom
2. Upijeva družina
3. Z mamo Dono pri Hočevarjevih
4. Rad je poziral
5. Zgodaj se je rad vozil
7. S sorodnico iz Nizozemske
8. Upijeva tortica za prvi rojstni dan
9. S plavalnimi očali
10. Poziranje z Nikom
11. Na motokros dirki na Portugalskem
12. Z mojimi sončnimi očali v kombiju
13. S Tomijem v čolnu
14. Ni se rad kopal, zgolj hladil v vodi
15. Mladostniško poziranje pred hišo
16. S psom pri stari mami v Brežicah
17. Zajčkov pes v 60 letih
18. S psom pri stari mami v Brežicah
19. Astor je bil moj prvi pes
20. Damjana z zajcem Hasijem
21. Damjana s perzijsko mačko Tessy
22. Gomilškov kuvaš Feri kot mladič
23. Feri v zrelih letih
24. Upi v košari na kolesu
25. Bučko in Džonika
26. Bučko je prišel iz naselja Bučanje (Nerezine)
27. Džonika ima rada mir
28. Miša je prišla začasno - za tri dni (1.11.2008)
29. Miša je bila pri nas osem mesecev, bila je zelo živahna
30. Miša je bila sprva plašna in radovedna mešanka
31. Miša se je rada igrala, žal jo je povozil avto
32. Džonika je prišla s Sivkotom leta 2005
33. Sivko je po nekaj mesecih odšel neznanokam
34. Še ena skupna mlada Džonika in Sivko
35. Džonika zna tudi pozirati
36. Upi pri veterinarju Janezu Kebetu v Brežicah
37. Na podstrešju smo imeli celo netopirje
38. Hrček preden je šel v druge roke (2007)
39. Hrček Boni je oživel ponoči
40. Pika je prišla zgolj, da se izogne zavetišču (2009)
41. Pika je bila slepa in je imela sladkorno bolezen
42. Pika se je kljub slepoti dobro znašla (inzulin)
43. Na socializacijo je k nam v letu 2009 prišla tudi majhna Mini - in ostala
44. Upiju so 14. januarja 2010 v Topolšici odstranili sluhovode
45. Konec leta 2010 je bila Džonika poškodovana
46. Ker je imel Upi težave z nogami, Pika pa s kondicijo, sta se pač vozila
47. Kljub slepoti je Pika znala priti skozi loputo v hišo
48. Pred sicer neuspelo operacijo oči, da bi Pika spregledala
49. Pika se je zelo rada vozila in je v vožnji in v avtomobilu uživala
50. Brez Damjane je bila Pika vsa izgubljena
51. Tik pred Pikinim koncem, ko je dobivala infuzijo (konec 2011)
52. Asterix je bil mešanec med nemškim in škotskim ovčarjem
53. Z Asterixom na poti na Bohor - januar 2012
54. Z novo igračo tik pred odhodom v nov dom - Stožice, 27.1.2012
55. Asti z Damjano in Upijem na Ravnem logu
56. Z novo lastnico Matejo in njenim Alijem na hipodromu Stožice
57. Bernie je prvič prišla k nam v marcu 2012 in bila zelo plašna
58. Bila je radovedna a zelo preplašena
59. Ko se je razigrala je težko prišla nazaj
60. Ko je k hiši prišla Tita, se je le začela igrati
61. Njena posvojiteljica Lea jo je odpeljala septembra 2012
62. Tita je bila prijazna do vseh
63. Bila je igriva in ubogljiva
64. Rada je vsakomur splezala tudi v naročje
65. Tita je bila pravi terapevtski pes, na sliki z ovčarjem Luxom
66. Imela je rada vse in je to znala tudi pokazati
67. Z posvojiteljema Milošem in Katjo je začela novo življenje kot Šoja
68. Jaka je bil kot mladič najden pred nakupovalnim centrom
69. Bil je igriv in poln energije
70. Edini se je igral tudi z Garfieldom
71. Mešanec z huskijem Mike je bil kot mladič obstreljen
72. Bil je poln energije, željan pohodov
73. Mike je imel lepo dlako in modre oči
74. Sprva je bil Garfi zunaj privezan
75. Garfield ima mačji aids, ki drugim ni nevaren
76. Je lep in priliznjen, pa tudi igriv
77.-104 Upi je bil z nami 15 let in pol (1998-2013)

na vrh strani


UPOKOJITEV

 Vedno sem govoril, da ne bom dočakal upokojitve. Kot kaže se to (v času ko to pišem, sem še na dopustu) le ne bo uresničilo. S 1. januarjem 2023 bom tudi sam postal upokojenec. Za mano bo takrat več kot 40 let delovne dobe, od katerih sem kar 37 let, 7 mesecev in 15 dni preživel v RTV Slovenija (prej RTV Ljubljana) kot dopisnik televizije za Posavje. Pred tem sem to delo opravljal več kot pol leta honorarno, saj sem bil dobri dve leti in pol zaposlen v SGP Pionir Novo mesto.
Ko sem se začel približevati temu dogodku, sem se večkrat pošalil, da se bom tudi jaz na dolgo in široko poslavljal, tako kot je to počel moj televizijski kolega Slavko Bobovnik. Seveda si tega nisem želel, se je pa po svoje res zgodilo. Po odjavi v svojem poslovilnem prispevku, ki sem ga naredil na martinovo ob iznosu penine Mateja Kuharja iz Kostanjeviške jame, se je prvi na to odzval portal EPosavje. Sledil je pogovor v živo za Val 202, objava v družabni rubriki Dolenjskega lista, intervju za ta časnik in tudi Posavski obzornik, kjer je bila tudi objavljena novica o moji upokojitvi. Po svoje so me spet presenetili v Pihalnem orkestru Krško, kjer so mi ob tem dogodku podarili rože, bombone in kupon za večerjo. Bojim pa se, da se najbrž ne bo ustavilo le pri tem.
In kaj naj zapišem ob tej prelomnici. Tudi meni je kot kaže bilo dano dočakati odhod v penzijo. V času covida sem sicer premišljeval, ali bi izkoristil priložnost in še tri leta delal ter prejemal 40% pokojnine ter si za nekaj odstotkov zvišal višino le te. Potem pa sem se tudi zaradi razmer na RTV (ki jih sam sicer nisem direktno občutil) odločil, da se po doseganju ustrezne starosti, delovne dobe in izenačitvi pokojninske odmere z ženskami, le upokojim. K temu me je spodbudila tudi obljuba vodstva, da nam ob tem izplača tudi deset plač odpravnine, tako da je bila odločitev za to še lažja. Vedno sem se tudi spraševal, koliko let življenja je še pred mano. Ob tem sem marsikomu omenil, da je moja mama umrla pri 68. letih, seveda v želji, da ne grem po njenih stopinjah. Poleg tega pa imam pred sabo še veliko načrtov, ki jih želim uresničiti, seveda če mi bo dano in če mi bo zdravje dopuščalo. Za zdaj razen manjših težav s sklepi in prekomerne teže, nimam hujših zdravstvenih težav. Seveda si želim čim več potovati z avtodomom, poleg tega sem letos postal predsednik Caravaning Cluba Slovenija, tako da bo dela dovolj. Želim tudi iz vseh dosedanjih daljših potovanj z avtodomom narediti tudi foto knjige. Uresničujem pa tudi projekt, ki sem si ga sam zadal, da naredim foto monografijo za vseh šest posavskih občin. Za mestno občino Krško je knjiga že izšla (in pošla), narejena je knjiga za Kostanjevico na Krki, ki pa zaradi smrti župana Ladka Petretiča, še ni natisnjena. Zdaj me čakajo še knjigi za občino Brežice, Sevnica, Radeče, Bistrica ob Sotli, morda pa tudi Kozje. Ob tem so me že pred časom povabili, da naredim eno knjigo tudi za Zavod Neviodunum, kjer naj bi nastala foto monografija o Posavju. Skratka kar precej načrtov, ki jih bo poleg potovanj in drugih zadev potrebno uresničiti. Se pa že veselim te jeseni svojega življenja, za katero mi mnogi pravijo, da je najlepša, če jim lahko verjamem. Upam, da bo trajala čim dlje, da bom imel ob sebi številne prijatelje, sorodnike in da bom obkrožen s prijaznimi ljudmi. Pred dnevi sem odprl tudi svoj profil na facebook-u, ki sem se ga vseskozi otepal, tako da bom na njem lahko delil spomine na marsikateri dogodek v mojem zasebnem življenju in dolgoletni novinarski karieri. Seveda bo treba še kaj dopisati tudi na spletni strani, zato upam, da bo časa in volje dovolj, da vse to le uresničim. Sem pa hvaležen, da sem toliko vsega doživel, da sem spoznal veliko čudovitih ljudi in da mi bo (vsaj upam) dano uživati še naprej.

Spodaj sem zbral nekaj objav in komentarjev ter želja, ki sem jih bil deležen v tem času. Objavljene so seveda zgolj tiste, ki so bile zapisane, ustne ali izrečene po telefonu pa tega privilegija seveda nimajo. Ker se vsem nisem uspel zahvaliti za lepe želje, naj bo ta objava zahvala vsem, ki ste mi pisali.

Linki do objav:
EPosavje 13.11.2022: https://www.eposavje.com/zanimivosti/goran-rovan-po-38-letih-tv-ja-odsel-v-pezjon
Val 202 - 16.11.2022: https://val202.rtvslo.si/podkast/aktualno-202/173251477/174914132
Objava v Posavskem obzorniku 24.11.2022 https://www.posavskiobzornik.si/panorama/​goran-rovan-po-38-letih-dopisnistva-za-nacionalno-tv-odhaja-v-penzijo-98691
Objava Dolenjski list 1.12.2022 v rubriki »družabno« 
Intervju v Posavskem obzorniku, 22.12.2022 https://www.posavskiobzornik.si/panorama/dolgoletni-dopisnik-tv-slovenija-goran-rovan-ziva-prica-stirih-desetletij-razvoja-posavja-98914

 Komentarji EPosavje – FB:
Franc Bogovič  Goran hvala ti za vsa odlična poročanja iz naše občine Krško in iz našega Posavja. Uživaj v zasluženi penziji, sodelovanje s tabo je bilo vedno užitek.
Tomaz Lisec Torej sem vceraj ze govoril s penzionistom? 🙂 Goran Rovan, hvala za vse informacije in korektnost. Vse dobro!
Cveta Jazbec Kar škoda da je že prišel ta čas. Ampak mu privoščim. Hvala za vse.
Metka Kerin Srečno
Sebastjan Komocar  Goran, tvoja poročanja so zaznamovala moje otroštvo, nisem star, ampak se spomnim veliko teh novinarskih javljanj. Srečno, mirno, naj Vam zdravje služi..vem, da veste veliko, obdržite kaj zase, dajte nam bombonćke, to bomo polozali, drugega ne potrebuj… 
Rudolf Mlinarič Pa da ves, ni vazno, koliksna je, vazno je, da jo bos veeelikokrat dobil! Dobrodosel v klub!
Joze Veble Srečno in veliko pokojnin. 🍀
Dragica Luskovec Srečno uživanje👏👏👏👏
Franc Šavrič Tukaj sem pred 31 leti prvič srečal Gorana...srečno v penziji in naj jih bo čim več!Morda je črno-bela slika 2 osebi, ljudje stojijo in na prostem
Mirko Sintič Pravilno in ni pomembna penzija, samo, da jih bo še veliko ...
Tina Macur Srečno v penzionu. Da bo manj stresno🍀
Pavla Mastikosa Hvala za opravljeno delo, čestitke za izčrpne komentarje. Srečno v penzijo
Marijana Pučko Bravo,a se vedno žilica ostane
Stane Kolar Vse najlepše in uživaj srečno
Erika Rabič Srečno v penziji Goran.
Marjana Derzic Hvala za vse....uživaj saj si si zaslužil....
Katarina Simončič Goran hvala za vse in uživaj na novih poteh!
Sonja Povhe Srečno na novi poti!
Željko Hočevar ..he, he, he.. kdor pozna Gorana ve da še ni konec njegovega dela.. ta ne zna mirovat..
Nada Ravnikar Srpcic Srečno!
Jasmina Pečnik Uživajte Goran v penziji.
Renato ZoRko Poklon Goran Rovan 🎥
Fanči Fanika Čestitke na zasluženem! Zaj pa je cajt za zasebno življenje. Uživaj te ga!
Milena Gorenc Naj traja
Tomaž Žnidaršič Lažnivec
Bogdan Palovsnik Goran hvala za vsa ta lepa informativna leta. Srečno še naprej v novi vlogi.
Emil Kovacic Čestitke za penzijo...ampak zmaga pa ugrabitev v Kališevcu...🤣🤣
Soldat Slavko Srečno Goran
Jožica Naglič Srečno...
Boštjan Omerzu Srečno naj traja🍀🍀
Majda Staut Srečno naprej..🍀💚
Manja Seher Srečno, najprej oddih, potem pa nekaj za osebni užitek👌
Matej Fink Bravo zasluženo...
Bogovič Stanka Goran srečno in veliko penzij ti želim
Bojan Kaplan Dobrodošel v klub in naj ti bo penzija dolga
Ginko Biloba Srecno,! Goran
Majda Arh Sevšek Srečno!
Joško Joškić Zelo velik poznavalec posavske zgodovine. Legenda.
Gery Lekše Srečno in dolgo uživaj v penziji
Anica Zarn Srečno v penziji
Sasa Aleksandra Srečno!
Marija Stopar In z Vašim odhodom zapira RTV dopisništvo.. zato pa v nedeljo na referendum ZA Vam pa vse dobro
Metka Rasinec Srečno Goran
Andrej German Živa legenda! 💪💪💪💪💪
Kristina Pirc Goran veliko lepega ti želim in naj dolgo traja 🍀💪☀️🥂
Kristina Ogorevc Račič Goran, iskrene čestitke za vse opravljeno👏 in na nove zmage🥇🥂.
Ddana Jemec Dobrodosel med nami!
Milenka Vizjak Veliko penzij ti želim Goran! Vse najlepše, uživaj in srečno!🍀
Janja Starc Srečno v novi zgodbi 🍀🤗
Alenka Pleterski Zagoricnik Uživaj!
Deja Avsec
  Uživaj v penziji Goran 🙂
Andrej Pinterič Dobrodošel v klub! Vse lepo želim naprej!
Alenka Pavlin Srečno, sedaj pa samo uživanje
Jana Nepužlan Končno😂
Jana Černoga Čestitam
Edita Ora Srečno Goran 🍀
Damijana Štraser Srečno in vse dobro.
Janko Hotko Srečno v penziji
Maja Meke Srecno in uzivaj
Slavica Zupancic Srecno ,in uzivajte v penziji, ter oglasite se še kaj...
Nada Potocnik 🤝........in naj traja...traja
Albina Čepon Kuželka Goran, srečno, veliko zdravja in vsega lepega, veliko potovanj ..pa čimveč penzij, da boš vse to lahko udejanil....
Tina Šoln Hvala za vse in srečno! 😊🥂
Mojca Florjanič Vse dobro in srečno 💪.
Darja Boh ...in je prišlo tudi to obdobje...naj traja, traja...SREČNO
Bojan Dimc Goran želim ti dolgo penzijo in lepo seveda😃😃😃
Slavi Polšak Goran,srečno🍀
Tomaž Vidic Veliko zdravja v pokoju.
Franc Vranetič Čestitke, sedaj si v naših vrstah.
Dušan Šiško Srečno Goran
Ivan Šoško Sreče in zdravja želim 🍀🍀🍀
Silva Ivnik Hvala za dobro opravljeno delo in čestitke. Srečno v penzijo in uspešno uživanje v njej 
Andrej Pavlin V Kališuvcu ste bli posrani, do vuh, špecijalci so bli gor, ha,ha
Miha Bosina Čestitke čim več pokojnin
Slavica Kotar Srecno in uzivajte na polno❤👍
Milena Gornjec Čestitke
Rok Germovšek Muhc😁
Dare Capi Srecno Goran
Franci Vegelj Dolga leta sem spremljal njegovo delo, in lahko samo rečem, človek z veliko začetnico. Njemu enakega ne poznam. Hvala Goran in doooolgo uživaj zasluženi penzijon.
Irena Markovič Good luck
Simona Fidler
GIF

Angelika Mihorič
GIF lahko vsebuje BRAVI
Rozika Kodrič Good luck
Mateja Pajić Good luck
Stanko Kramer Bravo
Jožica Arh Good luck
Vojko Vranetič Good luck
Benjamin Strojanšek Good luck
Zdravka Abram Bravo
Milena Gornjec Good luck
Jožica Žokalj Srečno in uživaj na novi poti 🍀
Vlasta Zupanc Sedaj....naj se prične relax.... ampak aktiven! 

Komentarji Val 202 - FB:
Gizela Jazbec Goran, srečno v novem obdobju življenja in pomembno je samo to, da pokojnino čim večkrat prejmeš! Upava, da se večkrat srečamo! G in M
Jožica Hribar Goranu želim srečno v novem življenjskem obdobju. Kaj pa gledalci izgubljajo/mo s tem, ko iz posameznih območij ni več novic, pa bi moralo zanimati odgovorne na TV. Pa jih ne, ker novinarji so samo - strošek 😢😢
Petra Krnc Laznik Goran, srečno na novih dogodivščinah. 🚚Dopisniška mreža RTV pa je bila in je nujna, da vsaj za nekaj sekund tudi pomembni projekti v malih krajih lahko odmevajo na nacionalnem mediju.
Tone King Goran, prijatelj, dobrodošel med upokojenci. Upam, da boš še dolgo užival v novi vlogi. Bodi zdrav in uživaj, delaj pa samo tisto, kar ti bo v veselje. Srečno Goran.
Jože Repovž Goran, srečno! Danes že ni bilo nič o volitvah iz Posavja. Vse ostale regije so bile!😭
Irena Stergar Pa neeee, Goran, ti si naš človek! Videli smo pri prenosu volilnih rezultatov. Niti besede o rezultatih s Posavja....
Ida Merhar Pogrešali ga bomo.
Meri Andrejaš
Bravo
Štefica Rožman Vse dobro...
Pavla Molan Škoda.
Nana Stanko Goran, srečno in uživaj v hobijih, ki ti veliko pomenijo in za katere si bos lahko vzel več časa. Bil si prepoznaven in dober novinar in radi smo prisluhnili tvojim prispevkom. Morda pa se večkrat srečamo na kakšnih avtodomarskih poteh 🙂.
Silva Grabnar Bil je zelo dober novinar, ponos Posavcev!
Urška Vimer Kovaček Hvala, gospod Goran Rovan, za vsa vaša javljanja. Lepo ste se poslovili.
Breda Mijović Čestitke, Goran, za uspešno in dolgo kariero, sedaj pa nadoknadi vse zamujeno in max uživaj!😍
Franc Jamšek Njegovi prispevki so bili zelo zanimivi in povedali marsikaj kar drugače ne bi izvedeli. Hvala mu za njegovo delo. 

Komentarji na FB Goran Rovan
Breda Mijović Dobrodošel v klubu penzionistov, Goran! Ostani zdrav, da boš lahko penzijo čim dlje užival! LP😍
Jan Novak A to bodo sedaj ta penzionistična provociranja😁
Ismeta Mujanovic Sem poslušala... Lepo te je bilo poslušat in gledat.
Bostjan Ernst Goran,, ustavljaš konje,, ali novim izzivom naproti...? Lp
Igor Petrič Odlično si pokrival Posavje. Vem, da tebi tudi naprej ne bo dolgčas. Imaš preveč hobijev. Srečno!
Mirjana Martinovic Mi je žal za RTV in sem vesela zate! Ko te pot zanese v NM, pa obvezna kavica kajne? Vse dobro!Ljubo Motore Goran, dobrodošel v naši seniorski družbi. Želim ti prijetno preživljanje penzionističnih dni. In obilo dela s foto kamero.
Vlado Ložak Dobrodošel med nami, zdaj se pa začne zares.
Željko Hočevar ..kok jest tebe poznam nisi reku t'zadne..😉
Bojan Mavsar Samo eden je …respect
Konrad-Rady Hohler Zaj pa bo več cajta za AD
Slavica Jarkovič  Goran, sedaj pa uspešno kot dosedaj z novimi idejami naprej 🍀.
Ivica Žerjal Srečno prjatu, naj ti bo lepo v na&ih brtdah
Tatjana Tanja Medvešek Respect
Milan Žibert Tudi ti greš tam kjer smo vsi ki zelo uživamo v prostosti in neobremenjenosti .pa uro vrzi stran ker vsem nam ni ura več gospodar. lp Milan bivši tvnm
Jože Roštohar Goran srečno v mojem klubu
Davor A Lipej kaj pa vpis na fakulteto III.?? nč  zabušavat, pa potepat naokoli, pa vzbujat faušijo...😃🥂😉
Manca Fojkar Gubina Zasluženo! 🫶
Gabrijel Plasajec Goran srečno pot kamo koli te bo zanesla tvoja Nova pot lp
Zvone Košmerl ...vse dobro na vseh tvojih poteh...😉
Neva Macarol 
Goran, pozdravljen na fb. Poznati tebe je res poseben privilegij.Čestitke in uživaj v lepotah življenja tudi zdaj, ko boš v penziji... Srečno.
Lea Babič Želim veliko užitkov v novem obdobju. Pogrešali bomo vaše prispevke na TV .
Damjana Mlakar Dobrodošel v naš klub, kjer je tudi lepo. Bodi sedaj ti gospodar času😄
Dušan Blatnik PSN. LPTNBSSP. ZPBDBN.
Peter Zuraj Mi penzionisti smo moč, a na žalost, je nihče ne vidi... Nekoč jim bomo že pokazali...
Monika Mavsar vse lepo Goran
Andrej Sever Lep dokaz da to drži: Daleko od boga daleko od srca ".Uživaj v pokoju in pridi v Belo krajino.
Gorazd Kavčič Čestitke, Goran!! Srečen zakon še posebej od prvega dne penzije naprej…se čujemo kej..
Nata Hrabar Bravo
Manca Fojkar Gubina Bravo
Tatjana Tanja Medvešek Bravo
Marjeta Visočnik

GIF 
Breda Krajnc Sva gledala. Lep prispevek.
Konrad-Rady Hohler A so dali kakšen deci za probat?
Jože Roštohar Goran srečno v mojem klubu
Amina Mehanović Te bomo pogrešali, zelo! Bo pa zdaj več časa zate, za tvoje ljubljene in številne hobije! Ti želimo iz srca, da tvoj čas preživljaš v zdravju in radosti na polno!
Robert Rimc Srečno… pa da bi jo dobil čim večkrat🥂
Janez Kranjc Dobrodošel v Društvu! Zdaj, ko bo še več časa za "drevo", te enkrat pokličem...
Jože Kozlevčar Pazite kaj si želite, želje se vam lahko uresničijo. Želel si šampanjec za slovo in ga dobil, malo drugače.
Dušan Bojanovič Ojla. Si se že odločil, kje in kdaj bomo zalili tvojo prvo penzijo? Seveda v Avtodomu! Pa čimveč penzij prejmi!!??
Mojca Marot Goran Rovan kaj jaz zdaj tule berem? V penzijo? A se to sploh da? Saj ne moreš izklopit tega nikoli..........A kakorkoli, če je res, je zaslužena in želim ti predvsem veliko miru in zdravja🙂👋
Stojan Jazbec Bo več časa za druge stvari.
Vinko Papež Uživaj v zasluženi upokojitvi.
Drago Bulc Goran, kje se potepaš?
Vlasta Zupanc

GIF
Mojca Golob

good times GIF by @SummerBreak
Tone King Goran, lep pozdrav in uživaj. Lepše ti še ni bilo, ni hudih urnikov, jeznih ljudi, nadutih šefov in še česa. Zdaj boš o svojem delu, konjičkih in toku življenja odločal sam. Srečno.
Marjan Čeh-Bajsi Sorodnik petka!
Jože Roštohar Goran kar uživajta
Neda Busar Uživaj, dovolj je bilo, kajne?
Vlasta Zupanc Sedaj....naj se prične relax.... ampak aktiven! 

Komentarji na FB Gregor Naglav
Srdjan Zivulovic Čestitke  vsem
Darko Raušl A gre Rovan že v penzijo?
Slavko Bobovnik Pa kako bom zdaj jaz prišel do onih 10 l cvička, ki mi jih Goran dolguje deset let+.🤣🤣🤣 Dobro delajte.
Gregor Naglav Slavko Bobovnik minister za zdravje opozarja...😜
Rudi Bregar Gregor Naglav Ne glede na ministra, obljuba je le obljuba. 😜
Matej Vončina Zadn cajt, ma Mercator v Krškem boljše štručke. 😁
Sabina Brečko Guček Čestitke vsem!
Darko Raušl Zdej bota pa lhk iz mestne občine poročala!😉😎
Nataša Jerman Rajh Vladimir Jakopič Čak mal. kako Jan Novak ??????
Sasha Kisuc Vladimir Jakopič Novak je sam šef 🤣
Gregor Naglav Vladimir Jakopič Goran Rovan še nima fejsbuka, ga bo zdej aktiviru u penzioni, prau😁 Nmest n murje boš zdej u Kršk huodu
Gregor Naglav Simon Tanšek veš kuk s bom šele zdej svetu🤣🤣🤣
Roman Kukovič Bota lahk štrom švercala ku bota pr kurit 😉
Gregor Naglav Roman Kukovič tu te strese, boma raj une izrabljene palce z kurjavo🤣
Miro Stebe Kmal bosta imperij razširla še na "moj" konc!
Gregor Naglav Miro Stebe Trboule do Tokija🤣
Aleš Malerič … dober, da vem: če bo gost Odmevov v širšem rajonu Krškega na vklopu, vklop dela Gregor Naglav 😝
Mojca Špitalar bilo kuda, Gregor svuda 🙂
Gabi Milosic Goran srečno na upokojenski poti🤗
Nataša Rijavec Bartha Srečno Goran in Saša, vsakemu na začetku njegove poti!

 Viber:
Suzana Simič  
Oooooo,eeeeejhhj, lej vsaka stvar se enkrat konča. In sem vesela, da sem ujela zadnji Goranov prispevek. Ja saj sem vedela, da gre v penzijo ampak. Neko strašno domotožje mi je s tem storil. Upam pa, da si bo zdaj le vzel toliko, da prideta skupaj na kak kozarček. Lepo vaju pozdravljam. Ojoj, ne nardita konec tudi pri bolj oddaljeni zlahti. Vajina Suzi🙊🙊🙊🎼🎵🎼🎙🎵🎶🎶
Boža Rožman 
Bravo Goran.Danes sva se razveselila, ko sva te zopet slišala, pa čeprav  na radiu vala 202.Prepričana sva, da si za svoje Posavje ravno ti tisti zaslužen, ki si ga nam Slovencem znal prikazat v vsej lepoti. Brez prijateljstva, ki se je spletlo med nami, midva najbrž  ne bi nikoli tolikokrat obiskala  Posavja in okolice, kajti vedno se potrudiš  nam predstavit tudi zanimive ljudi iz krajev od tam. Tudi mi na Krasu bi potrebovali svojega Gorana Rovana da bi predstavil Kras drugače kot ga poznate, saj nimamo samo pršuta in terana. Sem pa prepričana, da boš sedaj obrnil nov list v tvoji knjigi in da vama z Damjano ne bo dolgčas. Bodita zdrava in se že veseliva srečanja z vama. Lp b&m

 Odgovorili na poslovilni mail Goran Rovan
Goran pozdravljeni. Najprej iskreno opravičilo za pozni odgovor. Rada bi se vam zahvalila za prijetno sodelovanje. Verjamem, da se bova na kakšnem dogodku zagotovo še srečala. Na vaši nadaljnji življenjski poti vam želim, da vas spremlja predvsem zdravje. Naj se vaš novi prosti čas spremeni v zanimive dogodivščine in lepa doživetja. Če se boste v teh decembrskih dneh kaj mudili v Sevnici, vas tudi v imenu župana vljudno vabim na obisk in klepet ob kavi v kabinet. Prosim, sporočite. Prijazen pozdrav, Neža
Goran pozdravljen, hvala tudi tebi za številne reportaže, prispevke in objave tekom razvoja naše kleti. Vedno je bilo lepo sodelovati ob profesionalni ekipi. Kolegici Saši želimo obilje pozitivne energije in dobrega sodelovanja s Posavci. Goran tebi pa vse najlepše na novih poteh! Vsekakor ostajamo v stiku. Dobrodošel, kot vedno v Klet Krško. Lep pozdrav. Katarina  
Pozdravljen in hvala za obvestilo in prijetno, lepo ter korektno sodelovanje. Vedno dobrodošel v Kostanjevci na Krki in vse dobro za naprej, Marjana 
Pozdravljen Goran, čestitke za prehojeno pot in hvala za korektno dolgoletno sodelovanje. Verjamem, da se bova še srečala; saj boš verjetno le prestavil fotoaparat z ene rame na drugo. Vse dobro v novem življenjskem obdobju ti želim. Saši Kisovec pa želim obilo dobrih poročanj tudi iz naših koncev ter ponovno vabilo na »spoznavni« obisk elektrarne. Ida
Hvala, dragi Goran. Tudi jaz tebi želim vse dobro. Zdravja! Opravil si veliko delo.❤️ Alenka
Pozdravljen in vso srečo na novi poti. Upam, da še kaj sodelujemo. Ne pozabi: Penzija je tisto obdobje v življenju, ki ga nihče ne preživi, zato uživaj čisto vsak trenutek. Lep dan še naprej, Marjana
 Sem razmišljal, ali bi ali ne bi, pa je pač v življenju tako, da obstajajo osebe, ki si zaslužijo tako objavo, čeprav si je (verjetno 😊) ravno ne bi želeli. Hvala za vse! Če ne prej, se oglasim po kak potovalni potopisni nasvet, park4night je polna tvojih fotk 👍 Blaž
 
Živjo! Iskrene čestitke ob pridobitvi novega statusa! Ni vsakemu dano doživet upokojitev, zato ponosno in s hvaležnostjo sprejmi nove izzive, ki so z novim življenjskim obdobjem povezani. Verjameva, da boš še naprej aktiven na različnih področjih, da boš poskrbel za zdravje in duši ljube aktivnosti. Srečno, Goran! Suzana in Igor
 Zdravo Goran pravkar smo poslušali tvoj intervju, res si legenda, tako kot si rekel vsepovsod imaš prijatelje znance kjer koli smo boli skupaj po sloveni vsepovsod so ti vrata odprta, lepo. Uživaj 👍lp Andrej
 Velika prelomnica v življenju. Naj ti prinese samo dobro. Upam, da se kmalu vidimo. Lp! Simona
 Bravo. Upam da bomo zdej več žurali. lpB&M🍺🍷🍺🍷
 Goran hvala. Tudi tebi želim veselo martinovanje. Zelo dobro se ti je izšlo, da si točno na Martinovo naredil zadnji prispevek v poklicni karieri. Kaj si to izračunal ali je ratalo kar samo od sebe ? Zdrave in vesele dni do upokojitve in v penziji ti želim. Neskončno uživaj v vsem kar si ustvaril. Seveda ostanemo še naprej skupaj in gremo naprej. Jaz sem zadnjič v eni zahvali napisala, da je resnično bogat samo tisti človek, ki ima prijatelje. In to drži. Lp Neva
 Dobrodošel v našem klubu bodoči penzič Miran
 Čestitava, in želiva ti vsaj 400 penzij. 🥂🏖️🍷 Mirko in Petra
 
Dobrodošel v klub! Želiva ti obilo lepih in brezskrbnih dni! Dušan in Orijana
 
Dragi Goran, včeraj sva te kar dvakrat gledala na tvoji zadnji predstavitvi. Lepo si zaključil svojo profesionalno odisejado. Zdaj pa novim dogodivščinam naproti. Veselo Martinovanje in na zdravljenje! 😄 Mi3
Čestitam oddelal si svoje in to zelo uspešno. Hvala Goran. Darja & Luciano 


1

2

3

4

5

Opis slik:
1. Po snemanjhu zadnjega prispevka za TVS s snemalcem Milošom Šantkom, 11.11.2022
2. Med iintervjujem v živo za Val 202, 16.11.2002
3. S Tino Šoln novinarko Vala 202 po javljanju
4. Z zaključeno delavsko knjiživco pred RTV Slovenija v Ljubljani 14.11.2022
5. Primopredaja dopisništva Saši in Gregorju v Krškem 18.11,2022


STRAN JE ŠE V IZDELAVI!!!

 na vrh strani

 

Abraham
Damjana
Franci Pavkovič
Igra naključij ali usoda?
Memento mori
Moj Astor
Nik
Nudl klub
O mami
Oči
Prijatelji
Spomini na otroštvo
Životinjsko carstvo
Upokojitev
in še kaj

življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije