GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

LITERATURA - ostali teksti

VOJNO SEM OKUSIL KOT DOPISNIK

 Desetdnevno vojno za samostojno Slovenijo sem preživel kot vojni dopisnik, saj sem za RTV Ljubljana takrat poročal iz Posavja in Dolenjske skupaj s snemalcem Mirkom Veselom. O tem sem potem naredil tudi dnevniški zapis za časopis »Srž«, ki je izhajal takrat, iz katerega sem za objavo v tej knjigi izbral nekaj po moji oceni najbolj zanimivih dogodkov. Seveda sem o tej temi poročal že prej, preden se je vojna začela, čeprav vse do zadnjega nisem vedel, kaj se bo res zgodilo in kako se bo končalo. Nikoli pa nisem niti pomislil, da mi tega ne bi bilo treba početi in nositi glave naprodaj, čeprav mi do danes še nihče za to ni rekel niti hvala, kaj šele kaj drugega. Pa kaj zato, saj sem to počel zaradi sebe, zaradi domovine in ne za slavo in odlikovanja.

 Sreda, 26. junija 1991
OSVOBODILI SO SLOVENIJO

Ob razglasitvi suverenosti sem bolj kot praznično vzdušje, ki naj bi ob tem vladalo, spremljal pristajanje in vzletanje letal na vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Tega dne je bil zračni promet še posebej gost, saj je po mojih opažanjih prispelo deset helikopterjev, osem vojaških transportnih letal ter celo eno civilno letalo. Obiskal sem tudi štab TO, vendar mi niso povedali nič konkretnega, dali so mi le slutit, da se nekaj pripravlja. Zvečer sem spet dežural ob telefonu, potem sem se pa le odpravil do Trga Matije Gubca v Krškem, kjer je bilo sicer nekaj ljudi, vendar kakšnega posebnega veselja ni bilo opaziti. Na poti do Brežic, sem videl skupino ljudi, ki je pred trgovino v Dolenji vasi očitno prepevala, v Šentlenartu pa je kres, ki so ga zakurili v čast razglasitve, že počasi ugašal. Brežice so bile okrašene z zastavami, lipa pred Rokovo cerkvijo pa je samevala. Na brežiški tržnici je bilo precej bolj živahno. Glasba je bila glasna, pijača je tekla na veliko, še posebej pri tistih omizjih, kjer so imeli nekakšne bone. Prevladovali so predvsem mladi, bilo pa je tudi precej lokalnih političnih veljakov ter morda kar preveč teritorialcev, medtem ko miličnikov skoraj ni bilo videti. Teritorialci so se obnašali, kot da so pravkar osvobodili Slovenijo. Ponosno so hodili med svojimi meščani, razkazovali orožje, sploh se mi je vse skupaj zdelo kot veselica po dobljeni bitki. Takrat seveda nisem slutil, da se bo bitka šele začela. Tako sem tudi sam ostal nekoliko dlje, kot sem sprva nameraval. Domov sem prišel okoli poldruge ure zjutraj.

 Četrtek, 27. junija 1991
PADLI SO PRVI STRELI

Zdelo se mi je, da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil je moj urednik, ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje, češ, kako to, da sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo. Preveril sem na policiji, potem pa sem že slišal poročilo studia D o tem, kar naj bi se zgodilo v vasi Poganci. Takoj sem poklical snemalca Mirka, ki pa je medtem že odhitel k meni. Javil sem redakciji in že sva krenila proti Novem mestu. Na mostu v Ločni sva že videla barikado vozil, ki je preprečevala dohod do centra, zato sva šla po bližnjici mimo tiskarne do centra in takoj na UNZ. Tu smo se dogovorili, da naju miličniki s svojimi vozili prepeljejo do blokade v vasi Poganci, dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno. Na blokadi je bilo precej teritorialcev ter nekaj novomeških novinarjev. Ko sva se s snemalcem hotela peš približati koloni oklepnih vozil, ki je ponoči prispela iz Karlovca, so naju teritorialci grobo ustavili in naju niso pustili naprej, češ, da je že dovolj napeto in naj nikar še midva ne povzročava problemov. Po jutranjem streljanju so namreč odpeljali enega oficirja JA v novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga spremljali, pa se potem niso več hoteli vrniti v enoto. Pogajanja so trajala že precej časa, naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato sva posnela pred blokado kratko poročilo in se s policijskim vozilom vrnila v novomeški UNZ. Tam sva se dogovorila, da nam bodo miličniki poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na avtocesti že zaustavljen.

... Kmalu zatem je bilo slišati, da bo kolona krenila naprej, do magistralne ceste Zagreb – Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam prepovedali snemanje. Kolono sva zato pričakala na vstopu v Novo mesto, posnela njen prihod, potem pred njo peljala čez most, kjer sva jih v križišču spet čakala. Tam je prišla tudi ekipa angleške televizije, ki se očitno ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama sledili, ko sva v vožnji do odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška vozila in jih seveda vseskozi snemala. Na odcepu sva jih pustila mimo in jih na avtomobilski cesti proti Ljubljani še enkrat prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno kolono vozil, ki je bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo njih do drugega odcepa za Novo mesto, kjer je bila blokada iz tovornjakov, miličniki pa so naju ustavili in vrnili nazaj. Jasno nama je bilo, da tu vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni poti prebila do blokade, potem na magistralno cesto, kjer so nama miličniki povedali, da je cesta na večih mestih zablokirana.

...Kljub temu sva se po dobrih dveh urah prebila do Ljubljane in sicer deset minut pred začetkom oddaje. Na TV je bila prava zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim prispevek za oddajo ob 15. uri, zato sem začel sestavljati tekst in montirati prispevek v montirnici. Nenadoma sem s hodnika zaslišal svoj glas. Šele ob pol dveh so namreč objavili moje poročilo, ki sem ga poslal po telefonu ob deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni kaj. V jezi sem dokončal montažo prispevka.

....Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem takrat prvič slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva mimo in prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se peš povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je ukvarjal s svojo napravo za obrambo proti toči in ga v šali povprašala, če se pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil. Kaj je odgovoril, se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal pot, po kateri sva najlažje prišla do nadvoza. Kasneje sva izvedela, da je bil to 58 – letni Anton Kotar, ki so ga dan kasneje avionski izstrelki ubili, zažgali njegov hlev in kozolec, ob tem pa je zgorelo tudi njegovo truplo. Z nadvoza sva posnela kolono vozil, obenem pa izvedela, da je na drugi strani kolona vojaških vozil. Takoj sva spustila z mostu in se med tovornjaki prebila na drugo stran ceste in nato po travniku in poljski poti prišla do nadvoza, od tu sva nadaljevala vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju ustavili teritorialci. Most je bil namreč poln eksploziva, ravno tako cesta pod njim z obeh strani. Bilo nama je neprijetno, a sva kljub temu tudi to posnela, nato pa zavila na kolovoz, ki pelje proti bližnjim hišam. Od tu sva imela kot na dlani kolono oklepnikov, ki se je očitno prebila iz Mačkovca. Spet so se začela pogajanja med vojsko in teritorialci, ki so zasedli položaje na obeh straneh ceste. Kmalu sta prišla reporterja studia D, nato pa še TV ekipa munchenskega Tele 5. Ozračje je bilo napeto, čeprav se teritorialci, ki so se opogumljali s pivom, tega najbrž niso povsem zavedali. Vedel sem namreč, da vojaške kolone ne smejo spustiti naprej in tudi, da vojska ne bo kar tako odnehala.

 ... Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in se še zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva zvedela, da je prišlo do streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale eksplozije, teritorialci naj bi napadli letališče Cerkljah. Iz bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama ni uspelo niti iz železniške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po velikih težavah sva prišla v Brežice. Pred štabom TO sem srečal zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO, drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer se je nama naposled le uspelo javiti in oddati poročilo, nakar sva odšla domov. Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli dan ter stalno klicaril naokoli. Potem sem s težavo in zaradi utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.

 Petek, 28. junija 1991
OGNJENI KRST

Ko sem po nekaj urah spanja zjutraj poklical naokoli, sem zvedel, da ni kaj posebno novega, le na Medvedjeku so vsak čas pričakovali boje.
Poklical sem Mirka, s katerim sva se že zgodaj odpeljala skozi Globoko in Kapele do Dobove. Ob železniški postaji se je utaborilo nekaj vojaških vozil. Ko so mi na postaji potrdili, da mirujejo, sva začela snemati. Takoj se nama je približal eden od vojakov in dejal, naj tega ne počneva. Skušala sem mu dopovedati, da le opravljava svoje delo, nakar je prišel še oficir, tako da sva vsaj na videz odnehala. Zatem sva odšla na postajo in v senci tamkajšnjega grmičevja posnela še nekaj kadrov, nato pa se odpeljala skozi Dobovo do vasi Rigonce, kjer je bil dan poprej ubit Jernej Molan. Sledov o tem ni bilo videti, na poti nazaj sva se pogovarjala z domačini, ki pa nama niso vedeli kaj dosti povedati. Le to, da je bilo ponoči na tem območju več vojaških vozil, ki so prišla celo do vasi Loče, potem pa so se zjutraj odpeljala proti Zagrebu.

 ...Takoj zatem sva se vrnila do Čateža in potem po stari cesti skozi Prilipe, mimo Mokric do Obrežja, kjer sva že zagledala oklepnike ob glavni cesti, ki so zasedli mejno kontrolno točko. Šla sva nad bližnji nadvoz, od koder sva posnela okupatorsko vojsko, ki je poleg ceste zasedla tudi bližnje njive, nato pa se peljala proti Bregani in po magistralni cesti proti Sloveniji. Iz avtomobila sva posnela tablo z napisom Republika Slovenija, ki je ostala na svojem mestu. Vojsko, ki je zasedla to področje in slovensko zastavo, ki je malo pred tem zaplapolala na nadvozu v posmeh jugoslovanski zastavici, ki so jo vojaki izobesili na anteno vojaškega transporterja.

... V Novem mestu je bilo precej panike, pričakovati je bilo, da se bo vojska skušala prebiti iz kasarne, zato so se teritorialci vkopali. Ob snemanju, ta čas je bil dan tudi alarm za zračni napad, so se na naju spravili teritorialci z lopatami, češ, da jih ne smeva snemati. Bili so preplašeni, zato se raje nisva prepirala in jih prepričevala, ampak sva odšla naprej. Kmalu so naju ustavili miličniki, naju legitimirali, nato spustili dalje. V tem času so nad nama preleteli v nizkem letu štirje jastrebi, ki pa jih zaradi hitrosti nisva uspela posneti. Zato sva nadaljevala do Trebnjega. Na odcepu za Trebnje sva srečala novinarja Janeza Pavlina, ki nama je svetoval naj ne nosiva glave na prodaj. Na Medvedjeku je bilo namreč zelo vroče, vojska pa je streljala celo na reševalna vozila, ko so pobirala ranjene teritorialce in civile.

 ... Na odcepu je poleg miličnikov stalo tudi nekaj reševalnih vozil. V razgovoru z njimi sva izvedela, da je vojska zaprosila za pomoč novomeško kasarno, od koder naj bi prišli po njihove ranjene in mrtve. Zato sva sklenila, da se bova skušala priključiti tej miroljubni koloni in kaj posneti, saj sva bila prepričana, da je bitka končana. Po tem se nam je pridružil še dopisnik Dela Marjan Bauer, ki je bil že dopoldne na bojišču. Po več kot polurnem čakanju je iz Novega mesta le prišel tovornjak, vendar z vojaki brez sanitetnega osebja. Z avtomobilom sva kljub temu sledila temu vojaškemu vozilu in dvema rešilcema iz novomeške bolnišnice.

 Mirko je vso pot snemal, nato smo z glavne zavili na stransko cesto in se približali koloni oklepnih vozil. Tam sva že opazila sledove letalskih in drugih napadov, oklepniki pa so bili vsaj na zunaj videti nepoškodovani. O bitki je pričalo tudi precej kosov uporabljene municije, ki je ležala po cesti in luknje na stranski cesti. Vozila pred nami so obrnila, tako sem storil tudi sam. Ker pa nisem želel ovirati reševalcev, sem službeni avto postavil med dve polomljeni drevesi, ki sta padli na cesto. Nato sem izstopil iz avtomobila, se malo razgledal, slišal vojake iz kasarne, ki so prosili, naj v tem času, ko so tukaj, ne streljajo. Potem sem dejal snemalcu naj že končno zleze iz avta, da bova prej kaj konkretnega posnela. To je opazil kapetan iz oklepnika, ki je začel kričati, da »nema snimanja«. Nato je cinično dodal, da so naši teritorialci »gadni« in da dobro streljajo. Videl sem, da so vojaki pripeljali tudi vodo. Nenadoma sem zagledal nad sabo dve točki, ki sta se nam približevali. Slišal sem le klic enega od starešin, naj vojska zapre pokrove na oklepnikih, potem pa se je z neba že zasvetilo. Videl sem za trenutek še ognjene strele, nato pa sem se že pognal v bližnje grmovje nad cesto in se skušal z rokami zadržati, da ne bi padel nazaj. Bil sem nemočen, saj bi nas lahko v takem položaju pobili kot pse. K sreči je padalo nekaj metrov nad nami. Kam točno, nisem poskušal niti ugotavljati, saj sem samo čakal, kdaj me bo kaj zadelo. Ko sta letali odleteli, sem skušal prestaviti drevo, ki mi je zapiralo pot. Zakričal sem Mirku, da zbeživa. Ta je res priletel v avto in že sva drvela proti Trebnjemu. Za nama se je spustil tudi kolega Bauer, naju prehitel, potem pa pred najinimi očmi zletel z makadamske ceste na travnik in izza ovinka spet pristal na cesti s povsem razbitim avtomobilom Renault 5. Bilo je kot v filmu. Ustavila sva se ob njem in mu dejala, naj gre naprej z nama, a je očitno še v šoku zatrjeval, da je z njim vse v redu in da bo sam peljal naprej. Ker se ni dal prepričati, sva ga prisilila, da je šel iz avta in z nama proti Trebnjemu. Tam smo se spet ustavili pri miličnikih, povedali, kaj smo doživeli in nadaljevali pot proti Novem mestu. Pred dopisništvom Dela sva odložila kolego, nato pa nadaljevala do bolnišnice, od koder sem naposled priklical uredništvo. V uredništvu mi sploh niso verjeli, kaj sem doživel, vendar pa so dejali, naj se pazim. Jezen sem odložil slušalko, prijel za mikrofon in pred bolnišnico, kamor so pravkar pripeljali ranjene vojake z Medvedjeka, napravil poročilo. Nato sem odšel v prostore svojega dopisništva in poklical domov. Seveda nisem omenjal, kaj sem doživel, da ne bi bili preveč v skrbeh. Izvedel sem tudi, da je prišlo do streljanja v Cerkljah. Mirko je odnesel kaseto na vlak, jaz pa sem sestavil še eno poročilo in ga oddal po telefonu v prepisovalnico.

 ...Za mano je bil torej ognjeni krst. V kratkem času sem spoznal, kako hitro lahko izgubiš življenje. Bilo je polno doživetij, ki jih ne bom nikoli pozabil, bilo pa je tudi razočaranje, saj nihče od mojih nadrejenih ni znal ceniti tistega, kar sem skušal narediti. Morda bi moral pri tem izgubiti glavo ali pa biti vsaj ranjen. Ko sem zvečer gledal posnetke Iztoka Aberška, ki se je z ljubljanske strani prebil do kolone tovornjakov in kmetije Kotarjevih, sem spoznal, da bo ta vojna zahtevala preveč nedolžnih žrtev.

 Sobota, 29. junij 1991
ŠTEJEMO MRTVE IN RANJENE

Kazalo je že, da bo ta dan minil mirno, zato sva se s snemalcem zjutraj odpravila na Obrežje. Medtem pa sva po radiu poslušala, da je v Novem mestu prišlo do incidenta in da so zasegli vozilo in nekaj vojakov, ki so prevažali hrano, v avtomobilu pa je bilo tudi precej orožja. Zato sva krenila tja. V Novem mestu je bilo kar živo, na cestah je bilo precej ljudi, ki so očitno debatirali o minulih dogodkih. Pred postajo milice je bilo veliko policajev, nekaj teritorialcev in ekipa studia D. Od njih sem zvedel eno verzijo dogodkov, na novomeškem UNZ, kjer so me prijazno sprejeli in pogostili s kavo in sokom, pa še drugo, uradno. Tam sem tudi izvedel, da so veze z Ljubljano prekinjene, zato sem spet zaprosil za njihove in se javil v uredništvo. Na Medvedjeku je bilo ta dan mirno. Vojska je utaborila malo nižje, zato sva sklenila, da ne greva več tja.

Obiskala sva novomeško bolnišnico. Tam sem najprej govoril z dr. Morelo, ki vodi kirurški oddelek, nato pa so mi na tamkajšnjem patološkem oddelku pokazali mrtvega vojaka albanske narodnosti in šest voznikov tovornjakov. Njihova trupla so bila razcefrana, eden je bil brez glave. Vodja oddelka mi je skušal čim več pokazati in razložiti. Z izgovorom, da me zunaj čakajo, sem pobegnil iz teh prostorov, posnel poročilo in pogovor z dr. Morelo, nato pa sva odšla v mrtvašnico, kjer so vsa trupla že razvrstili po tleh, da bi jih posnela. Ob tem so nama pripovedovali, kam so bili zadeti, od kod so in podobno. Mirko je naredil le nekaj splošnih kadrov in sploh ni hotel več snemati. Bil sem jezen nanj, saj sem imel občutek, da bi lahko ti prizori marsikoga prepričali o nesmiselnosti reševanja zapleta s silo. Šlo je v glavnem za bolgarske državljane, trije pa so bili iz Jugoslavije. Vsi so bili ubiti z orožjem, ki bi moralo braniti to državo pred zunanjimi sovražniki.

Vrnila sva se v dopisništvo, kjer sem dokončal tekst. Vse skupaj je Mirko odnesel na vlak. Sam sem sestavil še eno tonsko poročilo o tragični bilanci bojev na Medvedjeku. Tega sem poskušal poslati preko studia D, vendar zaman, zato sem se spet obrnil na UNZ. Ko je bilo poročilo predano, sva odšla nazaj v Posavje. Izvedela sva za streljanje v Skopicah, zato sem oddal še eno poročilo. Telefonirali so mi tudi iz Ljubljane in povedali, da posnetkov iz mrtvašnice ne bodo objavili....

 Ponedeljek, 1. julij 1991
PRELETI LETAL SEJEJO STRAH

Takoj zjutraj sem izvedel, da se je kolona oklepnikov z Medvedjeka prebila do blokade v Krakovskem gozdu. Seveda sva se s snemalcem takoj odpravila po lokalni cesti proti Rimšu, kjer sva zagledala precej reševalnih vozil, ki so očitno tja pripeljala teritorialce. Niso naju pustili blizu, ker so se v bližnji hiši pogajali z vojsko. Rezultat teh pogajanj je bil meni znan še pred njihovim koncem, saj sem vedel, da ta enota ne bo odstopila od zadanega cilja. In res je kmalu prišla delegacija iz hiše. Od daleč sva jo skušala posneti, nato sva naredila še nekaj korakov, malo počakala, potem pa odšla naprej, saj mi je že bilo jasno, da bo to stanje trajalo še nekaj časa in da bo prav gotovo prišlo do bojev. V Krškem sva oddala kaseto in se nato še enkrat zapeljala skozi Krakovski gozd.

Odpeljala sva se še do Novega mesta in od tam na Medvedjek in to po magistralni cesti. Tam so že začeli odstranjevati posledice minulih spopadov. Kombiji in tovornjaki so bili prerešetani, nekateri zažgani, vse naokrog pa je bilo tudi polno stekla, vojske, oblačil, hrane in še česa. Posnela sva ostanke in se nato izmuznila do vrha klanca na Medvedjeku, kjer ni bilo več tovornjakov. Menda naj bi cesto kmalu odprli. Potem sva po nadvozu, ki je bil pred dnevi poln eksploziva, odpeljala na drugo stran, kjer so pod avionskimi izstrelki padle nedolžne žrtve. Oglasila sva se na pogorišču Kotarjevega gospodarskega poslopja. Dim se je še vedno kadil. Približala sva se skupini mladih in ker so bili nekateri v črnini, sva menila da so domači. Izkazalo se je, da sva imela prav. Po krajšem pogovoru z enim od njih, sva posnela pogovor. Šele na koncu sem izvedel, da je bil to sin. Kmalu se je domačiji približal miličnik, očitno znanec pokojnika. Naredila sva še nekaj posnetkov z opustošenega dvorišča in hleva in se spustila med ukleščene tovornjake. Na tleh je bilo še polno krvi, ostankov človeških las, kruha, pijače, delov oblačil. Tam so prej ležali vozniki tovornjakov, ki so jih zadeli avioni. Šest je bilo takoj mrtvih, preluknjana pločevina je nemo govorila o silovitosti tega orožja.

Odšla sva v naselje, ki je kilometer oddaljeno, tam sva bila pred bitko. Ljudje so naju spoznali in pozdravljali, vsi pa so bili še vedno prestrašeni. Hiše imajo obstreljene, okna razbita, kljub vsemu pa so še vsi živi. Občudoval sem jih, kako vse to prenašajo, saj imajo razbito tisto, kar so verjetno leta gradili. Po snemanju sva v Trebnjem na železniški postaji oddala kaseto, nato pa nadaljevala do Mokronoga.

 ...Preletavanje je trajalo pol ure. Vaščani, ki so bili že preplašeni zaradi groženj starejšega vodnika Grujeviča, so bili bolj bledi. Krenila sva proti vojaškemu skladišču. V naselju pred njim sva se ustavila, domačini so naju provocirali in ko sem videl, da je pred nami odpeljala ena izmed TV ekip, sem še sam pritisnil na plin, naročil Mirku naj snema in počasi vozil mimo skladišča. Vojakov ni bilo nikjer videti, Mirko me je priganjal naj pospešim, končno je bilo tistih nekaj metrov za nama in lažje sem zadihal. Takoj sva odšla naprej skozi povsem prazen Mokronog do Sevnice. Tam sva se najprej oglasila na železniški postaji, nato pa še na postaji milice, od koder sem oddal poročilo in se javil domov. Potem sem skušal priti do zbirnega centra prebežnikov, vendar so mi odsvetovali, da bi kaj snemal, a tudi kje je center, mi niso hoteli povedali.

 Pogled danes
O teh dogodkih tako danes kot leta po njih le redko govorim, saj menim, da nisem takrat počel nič neobičajnega in da s svojim delom nisem opravljal junaških del. Preprosto sem opravljal delo dopisnika, čeprav v tistem času vojnega dopisnika. Seveda bi se vse lahko končalo tudi drugače, saj sem vedno hotel biti na mestu dogajanja, da bi s snemalcem tudi kaj posnela. Če bi se kaj takega zgodilo jutri, bi zagotovo storil enako.

Na vrh strani


RAZMIŠLJANJA O KULTURI

Drugačen za vsako ceno 

Kultura mora biti množična in naj predstavlja bazo, iz katere raste nadstavba umetnosti, ki je njen višek.

Zase mislim, da sem zgolj ustvarjalec, ki želi pokazati svet na svoj način. In ker pač nisem umetnik in ne odstopam bistveno od sveta v katerem živim, so moja »dela« tudi nekaj vsakdanjega, življenjskega in ne nosijo pečat »umetnine«.

Nisem umetnik in ne želim to biti, kajti preveč se zavedam svojih potencialov, svojega »talenta« in mi ni cilj, da nekomu vsiljujem svoj svet na svoj način (in to ne zaradi drugačnega videnja sveta, ampak zgolj zaradi tega – drugačnega od ostalih – od mase).

Kultura naj se približa delavcu, šolarju, naj mu bo razumljiva, ne pa zgolj nekemu vzvišenemu »buržuju«, meščanu oziroma socialističnemu snobu. 

Nikoli enodimenzionalno

 Pisati poezijo je ali ni umetnost, o tem ne bi razpravljal. Vprašanje je že, kaj sploh je poezija. Je to racionalizacija stavkov, misli, besed … ali kaj drugega. Vsekakor menim, da je poezija, pisanje »pesmic« ali kar se že bodi nekaj višjega kot pisanje proze. S tem nikakor ne želim žaliti piscev »nepoezije«. Smatram celo, da so ti morda celo večji umetniki. Vendar je razlika med poezijo in prozo po mojem mišljenju predvsem v tem … No, ne morem govoriti o razliki, meji med poezijo in prozo, vendar bi rad poudaril tisto njeno več vrednost, oziroma visokost, predvsem v tem, da se za njihovo kompozicijo oz. skladnjo skrivajo neštete variante, ki jih bralec lahko pač sam razbere. No, seveda to ni absolutno, saj je tudi v tim. moderni poeziji možnost poiskati svoje besedilo v tekstu, ki ti ga ponudi pisec, medtem ko v standardni prozi pisec ponudi le svojo verzijo, le eno možnost. Tako je dekle lahko nežno, strastno, (zanemarimo romantiko), medtem ko je v poeziji teh možnosti več. Dekle - nežno, strastno… Nikoli ni rečeno enodimenzionalno.

Poskus glasbene kritike

Prvi (?) jazz koncert v Krškem v živo. Vsak posameznik je navdušil, skupaj pa le v izjemnih trenutkih. Štirje individualisti igrajo skupaj, lahko pa bi tudi vsak zase, morda celo bolje, ker ne bi bilo podrejanja. Sicer pa. Osebno nisem bil navdušen, kvečjemu ogorčen nad takozvanimi redarji, nezakurjeno dvorano, odziv publike pa je bil po pričakovanju, nekateri so tudi prijetno presenetili s svojim obiskom in vzdržali celo do konca. Najbrž je krivda jazzovska nepismenost, vsaj pri meni, za oceno tega večera. Treba je namreč poznati izvore, korenine glasbe, njen razvoj in smeri, v katero se razvija glasba izvajalcev iz New Yorka. Treba pa je glasbo tudi občutiti. Žal meni to ni bilo dano. Pretežka, pretuja mi je. Ne razumem njene govorice, njenega sporočila. Je upor, je zabava, sprostitev? Kdo ve? Morda glasbenik, ki jo izvaja, morda niti on ne! Pa tudi v tem je lepota. 

2.11.1982

Na vrh strani


KULTURNE DEJAVNOSTI V POSAVSKIH ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA

Umetnost je sredstvo za sporazumevanje umetnika z ljudmi. (Černiševski)

 Delavci v organizacijah združenega dela ustvarjajo in dajejo del dohodka za kulturo, s tem pa ustvarjajo možnosti za kulturno življenje. Zato lahko delavci poleg dela, gospodarjenja z rezultati in pogoji dela ter samoupravnega in političnega udejstvovanja, gojijo tudi kulturno in društveno dejavnost, tako v organizacijah združenega dela kot v krajevnih skupnostih. Naj se kulturno življenje pojavi v ozdih ali zunaj njih, vedno naj ljudi združuje in vedno je vredno pohvale.

Vključevanje kulture v samoupravni sistem odnosov združenega dela bo sprožilo boj mnenj v kulturnih ustanovah in okoljih z nosilci malomeščanstva, snobizma, komercializma, tehnokratizma in drugih negativnih pojavov v kulturi. S tem pa bo omogočena stalna idejna in estetska diferenciacija. Podružabljanje oziroma demokratizacija kulture se ne sme izvajati samo z besedami, ampak je nujno, da se kulturni ustvarjalci s svojim ustvarjalnim in umetniškim delom in stvaritvami približajo delovnim ljudem in občanom. Potrebno se je boriti za posebno proletarsko kulturo, za to, da postane vse, kar je vrednega v razvoju kulture, last delavskega razreda in vsega ljudstva.

 Z akcijo »Človek, delo, kultura«, ki naj bi pustila trajno sled, se bojujemo za samoupravno socialistično kulturo, to pa je hkrati boj za osvoboditev človeka, njegovega dela ter ukinitev njegove odtujitve. Seveda mora biti zavest o skrbi za kulturna vprašanja ves čas prisotna med nami in ne samo periodično. Zveza komunistov ni nikoli predpisovala umetnikom ali kulturnim delavcem, kaj in kako naj ustvarjajo. Vedno se je zavzemala za svobodo umetniškega in kulturnega ustvarjanja, za bogastvo in raznolikost smeri in stilov ter za kritično in ustvarjalno poslanstvo umetnosti. Hkrati se je tudi odločno bojevala proti zlorabi te svobode za pragmatično izkoriščanje kulture za reakcionarne, protisocialistične in protikomunistične politične cilje.

 Z nalogo, da ugotovimo, kako sindikati uresničujejo svojo dolžnost, da organizirajo delavce za kulturne akcije, kako poteka menjava dela med uporabniki in izvajalci ter o tem, ali sedanja kulturna dejavnost v ozdih zadostuje interesom in potrebam delovnih ljudi in občanov, smo se napotili v šest delovnih organizacij v Posavju (po dve iz vsake občine). Tako smo se seznanili s kulturno (ne)dejavnostjo v tovarni pohištva in industriji motornih vozil v Brežicah, v nuklearni elektrarn in tovarni celuloze in papirja »Djuro Salaj« v Krškem ter v konfekciji »Lisca« in industriji otroške konfekcije »Jutranjka« Sevnica.

V začetku akcije smo se že bali, da bomo primorani vso kulturno dejavnost v posameznih delovnih organizacijah kritizirati, čeprav to sploh ni bil naš namen. Vendar, kjer se skoraj nič ne dela, je težko hvaliti, še težje pa kritizirati, saj taka kritika nujno zapade v kritizerstvo, kritikantstvo. Sedaj, ko je vsa zamišljena akcija za nami - morda smo si v začetku preveč idealistično predstavljali kulturno dejavnost v ozdih, šele sedaj smo prepričani, da v delovnih organizacijah vlada interes, da materialna sredstva niso problem in da se da delati na kulturnem področju. Naj bo primer sevniške Lisce vsem za zgled in spodbuda za aktiviranje kulture v svojih delovnih organizacijah.

 Lisca zaposluje veliko mladih, pretežno ženske. In v tem mladem kolektivu deluje pod okriljem sindikata kulturna komisija, ki šteje dvajset članov. V njej so zbrani res najbolj aktivni organizatorji kulture, ki pripravljajo proslave, recitale, razstave, predavanja... Naštevanje vseh kulturnih akcij bi bilo nesmiselno. Raje pohvalimo pripravljenost kolektiva za vsestransko sodelovanje z vsemi. Delavci sodelujejo v delovni organizaciji, prav tako pa se vključujejo v delo krajevnih skupnosti, društev ... Delo poteka skozi vse leto in ni vezano le na razne prireditve. Delavcem so uspeli približati kulturne stvaritve, jih zainteresirati, da tudi sami kulturno ustvarjajo; v ta namen so ustanovili »Klub likovnih ustvarjalcev« in izdajajo glasilo »Lisca«. Sindikat daje mladim res velike možnosti in ima veliko razumevanja za kulturne potrebe ustvarjalcev »umetniških del«, s tem pa tudi porabnikov, saj so delavci prvi seznanjeni z novimi stvaritvami delavcev - umetnikov. Najbolj pomembna pri vsem tem pa je organizacija predavanj, kjer se delavci kulturno izobražujejo, izpopolnjujejo na umetniškem področju, s tem pa dobivajo nov odnos do umetniškega dela in ga lahko tudi kritično vrednotijo. Kulture se ne da vpeljati v dnevu, tednu, letu. Za to je potrebno stalno vzgajanje in izobraževanje in to je tudi eden od pogojev za krepitev samoupravnih odnosov. Kolektiv Lisce je torej na pravi poti. Morda bi morali katerega njenega člana posebej omenjati, vendar toga ne bomo storili. Zato naj gre pohvala vsem in vsakemu posebej.

 Prikazali smo kulturno delovanje v Lisci, vendar s tem nikakor ne podcenjujemo drugih delovnih organizacij. Pokazali smo pač na Lisco, ker je bila v preteklem letu ena najbolj aktivnih. To nikakor ni povzdigovanje v oblake, to je le povzetek plodnega kulturnega dela in ne samo praznega besedičenja. Kulturno delovanje v Lisci seveda ni popolno, ni naj ..., naj ... Vendar mi ne moremo biti usmerjevalci njihovega kulturnega razvoja, saj se zavedamo, da bodo še naprej delovali z vsemi svojimi močmi. Med temi šestimi organizacijami smo izbrali pač eno, vendar verjamemo, da je takih kolektivov v Posavju še več. Naloga vseh nas je, da jih z delom dohitimo in seveda prehitimo.

Veliko dela je pred nami!

Objavljeno v reviji Posavska srečanja, številka 1 (maj 1977)

Na vrh strani

*********************************

KULTURNI NOVOROJENEC

 S kulturnega zemljevida Slovenije je izginila še ena bela lisa. Za to so poskrbela „Posavska srečanja", nova slovenska revija za kulturo in družbena vprašanja, ki so jo začeli izdajati občinske konference ZSMS Brežice, Krško in Sevnica ter Klub posavskih študentov.

Izid prve številke so „krstili" minuli petek s pogovorom, na katerem so izdajatelji, člani uredniškega odbora ter vabljeni javni družbenopolitični in kulturni delavci izmenjali misli o vsebini, namenu in pomenu revije, ob tem pa poskušali začrtati pot, ki naj bi novorojenca obvarovala vsega hudega in ga pripeljala v zrela leta.

Kot zvemo iz uvodne besede, ki jo je podpisalo uredništvo, rojevanje „Posavskih srečanj" ni bilo brez zapetljajev. Čeprav je bilo Posavje načelno „za", se je konkretna pomoč reviji le počasi izcimila, povrhu pa je bila do zadnjega začinjena še z nezaupanjem. Upati smemo, da poslej tega ne bo več, da se bodo misli in pogledi na „Posavska srečanja" izčistili, torej da bo revija postala nepogrešljiva kulturna publikacija vseh treh posavskih občin.

To pa nova slovenska revija tudi hoče biti, akoravno so prvo številko napolnili predvsem študenti. Vsebinska zasnova ji namreč narekuje, da bo (še nadalje) v različnih tematskih poglavjih obravnavala večplastnost družbene dejavnosti, tako probleme amaterskega in profesionalnega kulturnega življenja, družbene aktivnosti in proizvodnje. Združevala bo ustvarjalne moči v regiji, jih predstavljala domačemu občinstvu, hkrati pa bo odprta dosežkom s področij, ki v posavski regiji niso dovolj razvita. Svoj regionalni okvir bo poskušala prerasti zlasti s kakovostjo. Tako ne bo samo enkratno prizadevanje ali doživetje, ampak - kot ji je napisal na pot Beno Zupančič - ena stalnih pomembnih prvin celotne družbene in kulturne podobe Posavja.

Ker hočemo o vsebini „Posavskih srečanj" pisati v posebnem sestavku, naj na koncu pričujočega zapisa ugotovimo le še to, da je Novo mesto s pojavom te revije postalo še bolj osamljeno, še bolj žalostna in še bolj bela lisa. Se bo zganilo in pomislilo na kakšen zbornik ali revijo vsaj zdaj, ko so se njegovim obkoljevalcem „Kočevskim razgledom" in trebanjski „Samorastniški besedi" pridružila še Posavska srečanja?

 I. ZORAN (Dolenjski list 1977)

 *********************************** 

NOVA REVIJA ,,POSAVSKA SREČANJA"
Izhajala naj bi vsaj štirikrat na leto - Avtorji s spodnjega Posavja

 Pred kratkim se je med slovenskimi revijami pojavila nova. Občinske konference ZSMS Brežice, Krško, Sevnica in Klub posavskih študentov v Ljubljani so ob finančni podpori različnih družbenih in gospodarskih organizacij Posavja izdale prvo številko »Posavskih srečanj«  V lepi zunanji opremi in na kvalitetnem papirju je v uredništvu pesnika Silva Mavsarja, ki je tudi glavni pobudnik in organizator revije, razvrščeno 44 strani obsegajoče gradivo, razdeljeno na pet tematskih razdelkov. Razmejujejo jih reprodukcije akvarelov Alojza Konca in fotografije Gorana Rovana.

V prvem razdelku je uvodna beseda uredništva, kjer je rečeno, da bo revija »svoje poslanstvo izpolnjevala, če bo izhajala vsaj štirikrat na leto... v publikaciji naj sodelujejo predvsem avtorji iz Posavja ... To pa ne pomeni, da zapiramo vrata drugim sodelavcem ...« Sledita zapis književnika Bena Zupančiča »Posavskim srečanjem na pot« in Živka Šebeka »500 let mestnih pravic Krškega«. Drugi razdelek je posvečen izvirni literaturi. Prozama »Marjetica« in »Petrove sanje« Tineta Sobena sledijo pesmi Silva Mavsarja pod skupnim naslovom »Vas«, pesmi Jureta Koritnika in epska pesem "Kraljeva knjiga" Iva Antiča. V tretjem razdelku so trije splošnejši zapisi: Silva Mavsarja o poeziji, Stojana Šobe o glasbi in Iva Antiča o stripu. V četrtem in petem razdelku so članki o nekaterih aktualnih problemih kulture v Posavju, ki so jih napisali Marjan Gregorič, Andrej Smrekar, Vlado Podgoršek, Goran Rovan, Ivan Mirt in Mitja Drobnič.

»Posavska srečanja« so torej dosežek takšne vrste, da vsi, ki so jim pomagali na svetlo, zaslužijo priznanje, in bi zato bilo koristno, da bi se prizadevanja posavskih kulturnih delavcev po revialnem uveljavljanju spodnještajerske regije nadaljevala.

 C.G.

Na vrh strani


GRADBIŠČE V DIMU

 Dim je že od daleč oznanjal, da se približujemo našemu cilju. Avto je veselo poskakoval po prerešetani cesti in dim je z vsakim kilometrom postajal bolj stvaren in bolj vsiljiv, tako za oči, kot za nos. Krško šteje dobrih 5000 prebivalcev in letos praznuje 500 letnico podelitve mestnih pravic. Staro mestno jedro, ki se sramežljivo skriva ob desnem bregu Save, ob našem prihodu ni kazalo nobene slavnostne obleke. Prav nasprotno. Prav delovno se je obnašalo. Dvigala, ki so se visoko dvigala za rumeno rjavimi ograjami, tovornjaki z gradbenim materialom in ceste polne gramoza in blata, so oznanjali, da želi Krško pozabiti svojo preteklost in obleči novo, lepšo obleko. Vendar naj smo se še tako trudili in lahko nas bi bilo še več, najbrž ne bi mogli upravičiti načrtovalcev, ki naj bi poskrbeli za čim lepši zunanji izgled mesta. Nove stavbe so razmetane med starejšimi in res težko bi med njimi našli kaj skupnega. Ene drzne, druge enolične, spet druge ... skratka velika, neubranost. Kot da so se vsi Krčani sprli in hočejo z nemogočimi stavbami izgnati drug drugega iz mesta. V resnici res ni tako sivo in žalostno, vendar je bil prvi vtis za nas odločilen. Vse to se je namreč vleklo za nami kot težka mora skozi ves čas obiska tega drugače zelo prijetnega mesta.

»V zadnjih letih je naše podjetje veliko zgradilo v samem kraju. Vendar mislim, da kljub naglici pri gradnji, ne bi smeli graditi tako stihijsko in nenačrtno" je dejal direktor SGP »Pionir« Kežman Vladimir.

Zazidalni načrt so občinski možje zaupali brežiškemu Regionu, ta pa ga do danes še ni izdelal. Pravijo, da je že v končni fazi, vendar napake so že storjene in kaj težko jih bo popravljati. Krško pa smo hoteli spoznati tudi po drugi plati. Morda je bila temu kriva ura, vendar so bile ulice skoraj prazne. Otroci so bili najbrž v šoli, zaposleni na svojih delovnih mestih, gospodinje pa so že opravile potrebne nakupe. Tako je ta dopoldanski ogled mesta izvenel še bolj klavrno. In v to sivino se je prikazala kot cvet sredi skale starejša ženska s štirimi predšolskimi otroki. Skupina je na daleč delovala zelo veselo. In že smo mislili, da bomo zapisali kaj živahnega, poskočnega. Žal je skupina ob našem prihodu utihnila in med gubami na čelu smo spoznali, da žena ni stara, temveč samo od skrbi ali česa drugega postarana. "400 stanovanj smo izgradili samo lani. Gradijo jih za tiste Amerikance, za nas reveže ni prostora, ni denarja. Samo poglejte kakšno naselje so jim izgradili, jaz pa same s temi prekletimi pamži. Že deset let se stiskamo v kletnem stanovanju. Povsod je vlaga, smrad... Otroci so kar naprej bolani, tudi sama nisem več zdrava. Zdaj nas je pet, še dobro, da je zadnji otrok pri porodu umrl... " je potožila Horvat Ana. Naprej nismo več spraševali. Tudi to je bilo dovolj, za nas kar preveč.

V Stari vasi pri Krškem gradijo tudi prvo nuklearno elektrarno v Jugoslaviji. Gradnja kasni, občani pa si zaradi tega prav nič ne belijo glave. Tudi o tegobah, ki jih bo prinesla nova elektrarna ne govorijo več. Preprosto so se sprijaznili s tem. Elektrarna je prinesla veliko dobrega, pobrala je veliko delovne sile, pripeljala pa je tudi celo armado delavcev iz drugih republik. V barakah v neposredni bližini mesta jih živi okoli 2000.

»Najhuje je zvečer, ko ne vemo, kam bi se dali. Vsi lokali so polni. Prav tako kino, pa samo dve predstavi tedensko predvajajo. Ni čudno, da so razprodane. Druge zabave na žalost v Krškem ni,« je povedal Ismet Lelić, ki je tu že dve leti in dela pri Džuro Džakoviču iz Slavonskega Broda.

»Z gradnjo nuklearke se je mesto zaprlo samo vase. Ljudje se zapirajo v svoja stanovanja. V javne lokale hodijo samo monterji in sezonski delavci. Včasih zaide še kakšen mlad, ostali itak študirajo v Ljubljani… Starejših Krčanov ni več na cesti, kot da so se izgubili, se vdrli v zemljo,« je modroval upokojenec Niko Žibert.

Njegovo misel je nadaljeval Andrej Škafar, trenutno najboljši plavalec krškega Celulozarja. »Tudi mladih ni več na cesti, pravzaprav jih nikjer ni. Nimajo svojih prostorov, niso organizirani. Upajmo, da bo potem, ko bo elektrarna, gotovo drugače. Res, tudi to je eden naših problemov. Največji pa je trenutno naš zrak. Krško ima izredno onesnažen zrak, kar občutijo tako starejši kot bolani, še posebej pa mi plavalci. Mislim, da je že skrajni čas, da se nekaj uredi, saj tako ne more iti več naprej.« je zaključil Andrej.

V Krško smo prišli z namenom, da predstavimo mesto, ki je bilo izbrano za najlepše urejeno slovensko mesto v preteklem letu. Vendar je naš obisk izpadel ravno obratno. Morda nam bo kdo očital, da smo iskali samo temne strani. Žal smo hoteli pričarati res samo tisto lepoto, tisti živahni utrip mesta, vendar...

Da, vsemu je kriv tisti začetek. Kriv je dim, ki se je dvigal nad mestom, krive so blatne in luknjaste ceste, krivi so ljudje.

No, ljudje niso nič krivi, ljudje so pač takšni. Sprijaznili so se z vsemi stvarmi, sprijaznili so se z elektrarno, z nemogočimi stavbami, z dimom in sajami. Zato nihče več ne vzdiguje glasu in prav zato smo morali vse to napisati. Kajti tudi to je Krško!

Izmišljena reportaža - FSPN 1977

Na vrh strani


BRUCI V VOJAŠKI SUKNJI

 V Sloveniji so bili preteklo leto ustanovljeni trije učni centri, kjer so se študentje prvih letnikov visokokošolskih ustanov začeli seznanjati z osnovami modernega vojskovanja. Tako smo se tudi letošnji bruci vključili v centre na Pokljuki, v Tolminu in na Velikih Blokah. V slednjem se je mudilo tudi 21 študentov iz krške občine.

Študentje, ki smo barve svojih blue jeans uniform zamenjali s prijetno SMB, smo se kaj hitro vključili v vojaško življenje in se začeli seznanjati z orožjem, z načini vojskovanja, z uporabo raznih sredstev za zaščito in samozaščito ter sploh o vseh stvareh, ki jih mora poznati vsak vojak. Program je bil kvaliteten, vendar prenatrpan, tako da nam je ostajalo zelo malo časa za zabavo, za športno in kulturno življenje ter za družbenopolitično aktivnost. Kljub temu pa smo se mnogo naučili, zvedeli marsikaj koristnega, zanimivega. In z gotovostjo lahko trdimo, da smo v slučaju eventualnega napada pripravljeni takoj stopiti na branike naše domovine in braniti pridobitve revolucije in porevolucionarnih naporov pri izgrajevanju naše samoupravne družbe.

Vendar življenje v centru sploh ni bilo dolgočasno, saj je iz zvočnikov stalno prihajal program, pa tudi na poligonih se je vedno kaj zanimivega zgodilo. V centru smo organizirali športna tekmovanja, pripravili taborni ogenj ob dnevu vstaje, tekmovanje "Pesem v stroju" itd. Skratka, bilo je zanimivo, med nami pa se je pojavilo še eno tekmovanje in sicer za značko "Primeren mladinec". In najbolj prizadevni so jo res osvojili in bili celo predlagani za sprejem v ZKJ. Poleg pohval, ki smo jih bili deležni v sredstvih javnega obveščanja, smo dobivali tudi pohvale vseh, ki so obiskali naš center osebno. In teh res ni bilo malo. Prav prijetno pa smo bili presenečeni krški mladinci, saj smo bili počaščeni z obiskom predstavnikov občinske skupščine.

18-dnevno urjenje v učnem centru Velike Bloke je za nami, vendar bi se bilo potrebno vprašati, ali smo res storili vse, da bi bilo to urjenje res najboljše. Prav gotovo letošnje priprave niso bile (če so sploh bile) dovolj učinkovite. Mladince, ki odhajajo na urjenje je potrebno že prej pripraviti, tako da ne iščejo smisel tega urjenja tam, kjer ga ni. In prav pri tej psihični pripravljenosti bi bilo potrebno, da se vključi tudi OK ZSMS Krško!

 Objavljeno v glasilu OK ZSMS Krško ZRCALO, september 1977
Glavni urednik: Goran Rovan, odgovorni urednik Draško Kupirovič

Na vrh strani


O PRIJATELJSTVU V ENOTI

 Prebudilo nas jo prekrasno julijsko jutro in mladi iz vseh krajev naše domovine smo se napotili opraviti našo obveznost v osrčje Notranjske. V ritem vlaka se je prav kmalu pomešal glas stotine mladincev. Pesem iz mladih grl je pritegnila vsakogar, da se jim je priključil. Pri tem je vsak od nas začutil pripadnost tej množici mladih. Zavedali smo se, da bomo naslednjih nekaj dni preživeti skupaj  in bolj kot se je vlak približeval Rakeku, glasnejši je postajal ta glas srca, ki je udarjal ritem mladosti, ritem pripadnosti veliki človeški sili, ki je pripravljena, da vsak dan brani svojo domovino, bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov.

Sonce je bilo že visoko na nebu, ko smo se vkrcalii in se odpeljali proti Velikim Blokam. Pesem je zopet zadonela, tako da so avtobusi veselo poskakovali proti našemu novemu domu, ki je stal sredi borovcev in nežne zelene trave. Kmalu so naše oguljene kavbojke zamenjale sivo zelene uniforme, na noge pa smo obuli škornje. Naše vojaško življenje se je pričelo. Organizirali smo se v vode, čete, bataljone. Naloge, ki smo si jih zadali, si prizadevamo čim bolje opraviti in s tem uresničujemo naše skupne težnje. Iz dneva v dan postajamo bolj homogeni, med nami se razrašča prijateljstvo, odnosi postajajo pristnejši, trajnejši... V stiku s starešinami, ki so zbrani prav z vseh delov naše domovine, se utrjuje bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov. Med nami se razrašča drevo prijateljstva in njegove korenine so že globoko vsajene v nas.

Pripravljenost, nositi orožje in se učiti braniti domovino pred sovražnikom,postaja naš skupni cilj in če bo potrebno, bodo čete iz naših vrst že jutri stale na branikih domovine in se borile za bratstvo, ki ga gradimo na Velikih Blokah in na vsakem koščku naše dežele ter za vse pridobitve narodno osvobodilnega boja in naše samoupravne socialistične skupnosti.

In prav je, da se drevo prijateljstva razrašča in da se bo morda že jutri razraslo med vse ljudi na svetu. 

Mladinec: Rovan Goran

 Objavljeno v glasilu »Tudi mi«, številka 1, Mladinske učne enote Velike Bloke, 20 julija 1977 (ciklostirano glasilo)

 Seveda je bil prvoten tekst bistveno drugačen, bolj resničen, zatežen, žalosten. Vendar so mi naši mentorji in nadrejeni dali vedeti, da je Titov mladinec vesel, da služi domovini, ponosen in tako je nastala ta verzija teksta. Žal originala nisem shranil, morda je celo moral ostati v arhivu vojske. Bil pa sem tudi član uredniškega odbora, čeprav me v kolofon niso zapisali, ker so si redni vojaki želeli na ta način pridobiti nagradni dopust in podobne ugodnosti takratne JLA.

Na vrh strani


ODMEVI OKTOBRSKE REVOLUCIJE 

6. novembra je minilo 60 let od začetka velike Oktobrske socialistične revolucije v Rusiji. Šest desetletij je preteklo od zmage revolucionarne sile ruskega proletariata, ki je zrušil oblast buržoazije in veleposestniških slojev in začel obdobje prehoda človeške družbe iz kapitalizma v pravičnejši družbeni red - socializem. S to zgodovinsko revolucijo se je začel uresničevati davni sen človeštva o svetu brez vojn in brez lakote.

In vendar, ko se danes oziramo nazaj, moramo priznati, da ta neugasljiva plamenica še vedno izžareva, vznemirja in buri duhove sodobnega sveta, v katerem se je razpoka, ki jo je leta 1917 povzročil revolucionarni ruski proletariat, po drugi svetovni vojni še bolj razširila. Ravno tako so misli Lenina, inspiratorja, stratega in voditelja revolucije, še vedno živo prisotne v aktualnih bitkah delavskega razreda in delovnih množic in preplavljajo svet od širne Kitajske do najbolj skritih predelov Afrike.

Revolucija kot neizčrpen rezervoar inspiracije je in še vedno vpliva na revolucionarni boj in dosežke delovnih ljudi Jugoslavije. Naši narodi so se pod vodstvom komunistične partije, v duhu Oktobra in Leninovega nauka bojevali proti fašizmu, za lastno svobodo, neodvisnost in pravico do samostojne izbire poti socialističnega razvoja. Oktober je tudi v času najhujše informbirojevske krize pomenil neskaljen vir socialistične prakse.

Danes so narodi Jugoslavije v polnem zamahu za dosledno uresničevanje naše ustave in zakona o združenem delu. Naša socialistična skupnost stoji na trdnih temeljih samoupravljanja, bratstva in enotnosti, materialnega in kulturnega napredka ter neuvrščene mednarodne politike. Jugoslavija si prizadeva za vzpostavljanje enakopravnih mednarodnih odnosov, za demokratičen in res humane odnose med ljudmi ter za mir in skladnejši družbeni napredek. Na vsakem koraku gradimo prijateljstvo z drugimi narodi in silami miru in napredka ter se zavzemamo za reševanje žgočih mednarodnih problemov s pogovori, sodelovanjem ter vsestranskim razvijanjem odnosov med državami na podlagi neodvisnosti, suverenosti, vzajemnega spoštovanja, ozemeljske celovitosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih.

Jugoslavija si je izbrala svojo pot v socializem, vendar se danes že milijoni ljudi po vsem svetu zavestno odločajo za socializem kot boljši in pravičnejši družbeni sistem. Njihova pot k novemu družbenemu redu je v skladu s konkretnimi razmerami vsake države, z njeno zgodovinsko posebnostjo in specifičnostjo različnih objektivnih in subjektivnih pogojev. Vloga delavskega razreda in delovnih množic v družbenih gibanjih narašča. Socializem postaja resnično svetovni proces, ki vodi k svojim zgodovinskim ciljem, k brezrazredni družbi.

Pri tem "skoku" iz carstva nujnosti v carstvo svobode pa nikakor ne moremo prezreti pomena Oktobrske revolucije kot začetnika tega prehoda.

Na vrh strani


Tito, tvojih 80 let                                                                                         

Rodil se je v Kumrovcu. Kdo je takrat vedel, kaj bo nastalo iz tega fanta. Že v zgodnji mladosti je kazal znake nadarjenosti. Njegova mladost je bila težka. Pri hiši jih je bilo veliko, zato so ga starši težko preskrbovali. Njegova mladost je težka, a polna napetih in razburljivih dogodivščin. Mnogi pisatelji so po njegovem pripovedovanju pisali knjige, ki so si našle mesta na naših knjižnih policah. Sam Tito pravi: »Detinstva nisem imel veselega...«

Po šolanju na osnovni šoli v Kumrovcu je odšel v svet, s trebuhom za kruhom. Prehodil je mnogo poti in spoznal mnogo delavnic. Bil je mlad, močan in revolucionaren. V Sisku se je izučil ključavničarske obrti. Z delavci so si izbojevali deveturni delovnik. Bil je na Češkem, v Sloveniji v Avstriji, ... Tako je spoznal življenje delavca. O stavki v Zagrebu Tito pravi: »Izbojevali smo si deveturni delavnik ...«

Pred vojno je politično življenje Josipa Broza Tita postalo za vzgled drugim. Imel je mnogo funkcij v komunistični partiji in drugih organizacijah. Obiskal je tudi več zaporov. V zaporu je stavkal proti sistemu v zaporih. Posluževal se je gladovne stavke. Bil je tudi med ustanovitelji KP Hrvatske. Izmenjal je tudi mnogo imen in priimkov. Zgodovina za ta čas o njem piše: »Oblikoval se je Josip Broz poklicni revolucionar.«

Nastopila je vojna. Stopil je v vojno. Bil je velik politik in velik vojskovodja. Večkrat so mu stregli po življenju. A ostal je živ. Ustanovil je 1. proletarsko brigado, se udeležil zasedanj AVNOJ, spretno ukanil Nemce na Neretvi, na Sutjeski itd. Mnogo je njegovih zaslug, a jih ne bi mogel vseh našteli, ker jih je preveč. Zgodovina piše o njem: »Voditelj in strateg revolucije ...«

Vojna se je končala. Treba je bilo urediti državo, jo zgraditi, obnoviti. Tito je vodil državo, pomagal je pri gradnji, jo obnavljal in se boril za bratstvo in enotnost. Obiskoval je gradbišča, kjer so obnavljali in prisluhnil je delavcem in njihovim željam. Njegovo načelo je bilo - iti med ljudi in jim prisluhniti. Otvoril je tudi veliko objektov, tovarn ... Iz govorov je bilo večkrat slišati: »Za samoupravljanje, bratstvo in enotnost...«

Država stoji na trdnih tleh. Toda to ni dovolj. Treba je bilo navezati stike z drugimi državami. To vlogo prevzame sam. Potuje in potuje, da se lahko čudimo njegovi vitalnosti in zdravju. Potovanja so naporna. Povsod sprejemi, govori ... Tito je obiskal ves svet. Povsod je bil lepo sprejet. Bil je v Aziji, Afriki, Ameriki, Avstraliji, Oceaniji in Evropi. Zato nekateri časopisi upravičeno pišejo o njem: »Popotnik miru in prijateljstva med narodi sveta...«

Goran, 8. c razred 
Objavljeno v Prvo cvetje, glasilo OŠ Jurij Dalmatin Krško, šolsko leto 1971/72


Vtisi o filmu Bitka na Neretvi

Film je zelo napet, vsebinsko bogat in zelo lepo prikazan. S tem filmom sem spoznal trpljenje ljudi med NOB in skrb za ranjence tudi v najtežjih trenutkih. Snov iz NOB je v filmu lepo prikazana, čeprav je tudi nekaj malih napak. Najbolj všeč v tem filmu pa mi je to, da se je režiserju posrečilo prikazati porušenje mostu tako, kot je bilo v resnici in tukaj je tudi vrhunec filma. Ker je film kandidiral za Oscarja in v njem nastopa tudi mnogo tujih znanih igralcev, bi želel, da bi bil tudi drugim všeč tako kot meni.

Goran, 6. razred
Objavljeno: Prvo cvetje, glasilo OŠ Jurij Dalmatin Krško, šolsko leto 1969/70

Na vrh strani
 


Poezija

Objavljene pesmi

Proza

Ostali teksti

*Spomini na vojno
*Drugačen za vsako ceno
 *Nikoli enodimenzionalno
*
Poskus glasbene kritike

*Kulturne dejavnosti v posavskih organizacijah združenega dela
*Kulturni novorojenec
*
Nova revija "Posavska srečanja"

*
Gradbišče v dimu
*
Odmevi Oktobrske revolucije
*
Bruci v vojaški suknji
*
O prijateljstvu v enoti
*
Tito tvojih 80 let
*
Vtisi o filmu Bitka na Neretvi

Z avtoštopom ob Jadranu

Prosti spisi

Pisma iz vojske 


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije