LITERATURA
- Dnevnik
Z AVTOŠTOPOM OB JADRANU
To je zapis, ki je nastal sredi leta 1974, ko sva se po končanem
drugem letniku brežiške gimnazije s sošolcem Dimitrom Najdovskim –
Dimetom odpravila na štop ob Jadranski obali. Moja mama naju je
pripeljala do Postojne, od koder sva krenila na pot. Nameravala sva
priti najmanj do Dubrovnika, če ne celo v Črno Goro. S sabo sva
imela šotor, ki mi ga je posodil moj stric Marjan, bencinski
gorilnik in spalne vreče. Dnevnik sem pisal jaz, nekaj malega je
dopisal Dime, pa tudi ena od punc, ki sva jih srečala. Bilo je
naporno, vendar sva vseeno vztrajala ter marsikaj videla in
doživela.
Tudi zato sem prepričan, da si dnevnik, takšen kot je nastal,
zasluži objavo. Z vsemi jezikovnimi »skropucali« vred, slovničnimi
napakami, saj je odraz mojega pogleda na svet v tistem času. Dnevnik
sem pisal v šolski zvezek, sem se pa potrudil in pisal z malimi
tiskanimi črkami, tako da pri prepisovanju nisem imel težav. Kljub
temu, da sem imel namen, da ga po končanem potovanju dokončam, tega
nikoli nisem naredil. Mislim pa, da sva iz Bosne do Zagreba in potem
do Dobove oziroma Krškega prišla z vlakom. S polnim nahrbtnikom
umazanih oblačil in prijetnim občutkom po opravljeni turi.
Kljub temu, da sem takrat mislil, da bom vsako leto nekam odšel na
štop, se to kasneje žal nikoli ni več zgodilo. Zato je ta zapis
danes, vsaj zame, še toliko bolj vreden.
Ljubezenska avantura v Poreču
Sreda, 10.7.1974, Poreč, 17.30
Iz Krškega smo odšli ob 7.45. Po dvakratnem ustavljanju zaradi
kajenja smo prispeli v Postojno. Nekaj smo še nakupili, potem pa sva
zares začela. Nahrbtnik sem komaj prinesel do križišča. Začela sva
ob 11.15. Dvajset minut do enajstih sva že dobila štop. Še prej sta
se pred naju postavila dva frajerja, ki očitno ne poznata
štoparskega bontona, ker sta se postavila pred naju. Dobila sva
kombi, nizozemske registracije, ki je pobiral vse živo. Pobral je
namreč tudi tista dva frajerja pred nama. V njem so bili štirje
čupavi Holandci, trije z očali. Tista dva frajerja sta bila iz
Pančeva, šla sta do Trsta. Na Senožečah smo se slikali. Obljubila
sta tudi slike. Paul, Peter, Johann in Francis se potepajo po
Jugoslaviji. Podobno kot midva.
Pred Sežano sta »Srba« odšla. Mi smo odšli,
vsaj mislim tako, proti Lipici, ali nekam v tisti konec. Potem smo
se ustavili pred neko gostilno (Gostilna pri Radotu), kjer je
Francis (profesor kemije s kozjim fiksom) pozabil suknjo. Ko smo jo
našli, smo popili še liter rdečega in se malo pretelovadili. Avto
smo vžgali na porivanje. Pozneje sem ugotovil, da smo bili v Križah,
kje je ta kraj, pa ne vem, ker ga nisem našel na zemljevidu.
Kombi je bil prirejen za spanje, poln modrocov,
spalnih vreč, vreč in vrečk. Ponudili so nama tobak, cigarete in
žvečilne. Vzela sva paket žvečilnih, Dime pa tudi cigarete. Imeli so
tudi slivovko, ki so jo vsi pridno srkali. Po poti proti morju sva
večkrat menjala načrt. Mislila sva ostati v Izoli, a sva se
premislila, ko sta v Kopru prišli v avto dve ženski. V začetku nisem
vedel, kaj so, ker so govorile angleško, italijansko in hrvaško.
Kasneje sva izvedela, da sta Hrvatici, doma, ena lepša in plavolasa
iz Splita, druga škrbasta in rdečelasa (Ester) pa iz Pule. Obe
študirata arhitekturo v Ljubljani. Potovali sta do Pule, potem pa
sta mislile z ladjo naprej do Splita. Obe sta vajeni štopa in sta
menda že redni na tej liniji. Enkrat smo se ustavili, se preluftali
in nadaljevali.
Pred Porečom sta ženski odšli, mi pa smo
nadaljevali proti Poreču, odpeljali smo se v Materado, kjer sva
odložila nahrbtnike. Potem sva odšla z njimi iskat prenočišče.
Fijakali smo se po Poreču, a zaman. Potem smo se poslovili, midva
sva odšla proti Materadi peš, oni pa so iskali prehrano. Lačna sva
se skopala, našla nekaj Krčanov, potem pa sva odšla v Pionirjevo
naselje, kjer še sedaj čakava Kuševičeve. Tu sva že skoraj uro, a
njih še nikjer. Ne veva, kaj naj narediva. Dime že malo tečnari, a
bo že bolje. Samo da sva živa, zdrava in na morju.
Četrtek, 11.7.1974, Poreč, 10.00
Končno sva včeraj dočakala Kuševičeve. Alenka in Saša sta bili malo
sitni. Potem sva z Zlatkotom odšla po stvari v Materado. Zlatko je
med vožnjo dosti pričal. Potem sva odšla v mesto, kjer je on spil en
špricer in kavo, jaz pa Coca-Colo z rumom. Potem sva odšla k
Pionirjevim hišicam. Z Dimetom sva postavila šotor. Vsi Kuševičevi
so dosti rjavi (eni od sonca, drugi od vina). Še pred tem, med
čakanjem, sva si ogledala okolico. V soseščini stanujeta dve ženski.
Morava samo še zvedeti, če nista slučajno oženjeni ali s starši.
Potem bomo pa še videli. Mogoče (?!) bo še kaj? Kdo ve?
Nad Kuševičevimi, s kateri je še nek Boris z
ženo Vero (Zagreb), stanuje neka družina (priimka ne vem) s hčerko
in sinom, približno mojih let. Njej je ime Tatjana. Zdi se mi kar v
redu ženska. Samo škoda, da gredo danes domov. Prav tako Kuševičevi.
Pri njih sva bila tudi na večerji. Najedla sva se dovolj, čeprav je
bil to najin prvi obrok. Tudi pijača (Istrski teran in kava) je nama
dobro teknila. Saša je kmalu zaspala, Alenka pa je hotela spati v
šotoru. Potem sva odšla z Alenko na »ples« k Turistu. Po komadu
Knock on heaven's door smo odšli v Materado, kjer sva srečala
»Marto« (letošnjo Dimetovo ljubezen – letno). Kasneje smo srečali še
Štovičkovo in Jožo, ki uči telovadbo v Leskovcu.
V hotelu Materada nama je Alenka zaspala. Tam
razen par delavcev iz krške Materade ni bilo nobenega pametnega.
Sicer pa sva bila oba zelo zaspana. Alenka pa je že itak spala, zato
sva jo nosila za vratom. Glava ji je padla naprej, folk pa je zeval,
kot da smo prišli iz Lune. V slaščičarni sva pojedla sladoled,
pardon, ni bilo tako, popila sva mrzlo oranžado. V stanovanju naših
sosedov se je Alenka malo zbudila in hotela na vsak način v šotor z
nama. Seveda sva morala biti fina. Spat smo šli okoli enajstih.
Vendar sva midva le stežka zaspala, čeprav sva bila utrujena.
Danes sva se večkrat zbudila, se obračala,
pokrivala, odkrivala. Spanja pa skoraj nič. Samo malo dremanja. Bo
že drugič boljše… Kuševičevi so okoli sedmih že odšli. Še kako žal
nama jih bo. Najbrž se bova še večkrat spominjala njihove večerje.
Potem sva se tudi midva odpravila na plažo,
čeprav je bilo zelo zgodaj. Odšla sva na plažo od Celuloze, kjer se
še sedaj sončiva. Voda je odlična, vreme tudi, le veter malo piha, a
kar prav pride. Pri umivalnici sem srečal Marto, ki je bila
namazana, kot da bi bil Pust. Malo prej sva bila v vodi, potem sva
se sončila na splavu in vozila s toboganom. Sedaj greva malo
zajebavat Marto. Oh, seveda. Pozabil sem, da sva že dobila nove
sosede (NM) in tudi Rihterjevi so že prišli. Mudi se mi. Čao.
Petek, 12.7.1974, Poreč (še vedno), 8.00
Naj začnem tam, kjer sem včeraj končal.
»Ker je Goran len, nadaljujem jaz. Za kosilo sva tokrat prvič
poskusila lakoto. Mrcvarila sva konzerve, Goran – sarmo, Dime –
pasulj. Po kosilu sva se šla kopat. Skakal sem s tobogana in tam
spoznala Braneta, ki se mu je »fajn« zdelo, da je skakal. Pa sta
prišli sosede ter Goranu zmešali glavo. Skakal je kot nor, hotel je
tunkati »tamalo«, ki ga je prosila (bite!), da bi jo tunkal, pa pes
ni razumel. Sicer smo igrali lustig, velikokrat sem mešal, ker je
bila to kazen. Tam je bil Goranov konkurent, ki tudi ni imel sreče v
kartah (mogoče v ljubezni?). Nato smo šli v restavracijo, kjer dela
»Ona«, pisali smo Tatjani, nič plačali, itd. (sicer pa ni važno,
pššš!). Goran se je spomnil, da ga boli noga, ker je naletel na
radodarnega ježa, ki mu je posodil par bodic. Zvečer je bilo »terrible«
because we speak English without woman and we speak about shits.
Then we go to Turist, Materada and in the other places. Potem smo
igrali golf, jaz sem kot ponavadi izgubil – bad luck – black cat.
Pozabil sem, da je tisto malo dete, ki stanuje v soseščini,
pomahalo, nato nas slikalo. Spala sva kot topa.«
Nedelja, 14.7.1974, Pula (Stoja), 11.15
No, zopet pišem jaz. Vendar ni to res, da sem bil len, ampak mi je
svinčnik crknil. Dime je malo pretiraval, nekaj pozabil, a bo šlo
tudi brez tistega. Vstala sva bolj pozno. Dime je zajtrkoval pri
Bučarjevih. No, ravno sedaj sem se spomnil, kaj vse je Dime pozabil,
bom na kratko napisal. Prišli Bučarjevi, Kežmanovi, Rihterjevi… In
še ena stvar. Oskrbnik nama je lepo povedal, da se morava izseliti.
Bila sva tako dobre volje, ko pa sva zvedela to fino novico, sva se
le malo zresnila. No, mislim, da je dovolj dopolnjevanja in da je že
čas, da pišem bolj redno, da ne bo pozabljanja.
Nadaljujem s petkom. Po zajtrku sva odšla na
plažo, še prej pa sva podrla šotor in pospravila stvari. Po kopanju
sva odšla v zaliv, kjer je divja najlon plaža. Videla sva na kile
mesa, žal neužitnega. Sami stari deci in stare babe. Potem sva zaliv
preplavala in ga videla še z druge strani. Minilo me je veselje, da
bi kdaj obiskal nudistično plažo ali kamp. V kopalkah ljudje, čeprav
debeli, še nekako zgledajo, a brez njih so prav svinjski.
Potem sva odšla iz vode, po skoraj kilometrskem
plavanju in srečala Štefana Vaša iz Krškega. V Materadi sva videla
Marto, vendar sva šla mimo nje brez pozdrava. Ženska je meni že
dokurčila, za Dimeta ne vem. A očitno je zvedel, kakšna je. Človek
se le enkrat opeče, potem se pa dobro pazi. Potem sva se sončila na
pomolu. Dime je kmalu odšel igrat tarok. Ko sem prišel za njim sem
igral namesto Bedenka. Potem so prišle sosede. Ogovoril sem jih v
angleščini in pogovor je stekel. Tamala je le malo razumela in še
manj govorila v angleščini. Večja je bila bolj zgovorna in je znala
kar dosti angleško. Potem se je pridružil še Dime in skupaj smo
odšli ob obali do Materade. Iz pogovora sva zvedela njuni imeni, iz
kje so, koliko časa bodo tu…
Tamala je izjavila, da ima 17 let, čeprav ji
nisem verjel. Resda je ženska že razvita - telesno, a po vedenju jih
pa še nima 17. Potem smo se vrnili v Materado in se odšli kopat. Z
nami je šel tudi Brane. Velika je šla v Wasser, Tamala pa ne, ker jo
je hotel Dime tunkat. Jaz sem ji obljubil, da je ne bom tunkal. Najn
tunken. Potem so odšle po pomolu in hotele v vodo na drugem mestu.
Malo smo še plavali, potem pa odšli na sonce. Švabici sta se vrnili
in se kopali. Potem so odšle po obleko in odšle na kosilo. Tudi
midva sva počasi caplajala za njima. Ustavili sta se pri starših od
Tamale in nas počakale. Potem smo skupaj odšli v bife Špadiči. Jedli
smo ražnjiče in pili Coca-Colo. Onidve sta imeli še zelenjavo poleg.
Natakar jih je nekaj spraševal… Za mizo smo se zajebavali z rutami,
z očali in z vstopnico za disco club v Bonnu. Pogovarjali smo se
tudi o glasbi.
Potem je natakar prinesel ražnjiče. Midva sva
solidno jedla, onidve pa sta se zajebavali, se smejali… Vse skupaj
nama je šlo že na živce. Potem, ko je bilo treba plačati, so se
ujezile, ker sva rekla natakarju, da naj vse skupaj zaračuna,
plačali bosta pa onidve. Seveda iz tega ni bilo nič. Za kosilo sva
plačala 46 ND, vendar sva bila še vedno lačna. Potem smo odšli v
Materado, kjer smo se zajebavali na blazinah. Učila sva se nemščine:
Bitešen, Dankešen, Aufiderzen. To sta onidve stalno ponavljali, tako
da sem jaz kmalu tudi govoril. Potem pa se mi je zdelo že tečno.
Dime je šel gledat košarko Jugoslavija – Porto Rico. Zmagala je
Jugoslavija. kot sva že prej izvedela.
Medtem sem namazal z oljem Tamalo, potem je ona
mene, nato sem moral še dolgo jaz njo. Vsi trije: Brane, Jungfrau in
Dolga ter seveda jaz smo odšli v vodo. Com to wasser, without tunken.
Malo smo se vozili po toboganu, potem smo bili na splavu, plavali na
drug splav in nazaj. Potem smo stali na stopnicah. Dime je sedel na
pomolu. Začel sem z otipavanjem Tamale. Ženska se je še kar pustila,
a nisem hotel več, ker je folk na pomolu že itak nekam čudno gledal.
Potem se je Brane nekaj zapikval v »Klajne Jungfrau«. Skupaj smo
odšli iz vode, Dime je pa že prej odšel gledat košarko. Potem smo se
oblekli, še prej pa sva se zmenila z Alenko za prenočišče. Z nami je
šel tudi Brane, ki je pomagal nositi prtljago Marion. Potem, ko je
Brane odšel, sta odšli onidve gor proti stanovanju. Jaz sem šel za
njima, ker sem hotel dobiti nazaj fantka, ki sem ga v četrtek našel
na parkirnem prostoru (Pionir). Pred nosom so mi zaklenile vrata.
Potem sva odšla pod stopnice, kjer sva imela spravljeno prtljago.
Jedla sva kekse in pila oranžado. Ta je bila še Kuševičeva. Zjutraj
sva spila že Kuševičevo slivovko, že nekaj časa sva jedla njihove
kekse… Kuševičevi so nama namreč zapustili vse svoje ostanke. Prišli
so nama kar prav. Nekaj kar nisva potrebovala sva zmetala v smeti,
ostalo sva vzela, nekaj pa sva dala Bučarjevim.
Ta večer je Dime pojedel še en kos z maslom pri
Bučarjevih. Potem sva gledala televizijo pri Pionirju. Tekma med
Jugoslavijo in Kanado je bila zelo razburljiva. Šele po podaljških
nam je uspelo zmagati.
Opazil sem tudi neko punco, ki je očitno v
Pionirjevem naselju. Vendar ne vem v kateri hiši, niti imena. Sicer
pa sploh ni važno. Potem sva odšla proti morju, da bi kje kaj našla.
Imela sva srečo. Pred mini golfom pri Turist hotelu sva srečala naše
Švabice. Skupaj smo odšli do hotela in nekaj časa poslušali glasbo
skupine San iz Beograda. Zatem smo šli v Materado, se ustavili pri
krški menzi, Dime je šel še po Braneta. Silvija, Marion in moja
malenkost ga čakamo. Pob se obotavlja, verjetno zaradi kelnarce,
natikarce, šita, Marte ali kakorkoli že. Med tem časom pride do
tesnejšega stika med mano in Marion. Med zajebancijo jo poljubim.
Ugotovim, da se ženska nič ne upira, zato se poljubljava naprej.
Silvija se solidarno umakne.
Folk, ki hodi mimo, meče opazke in se muza,
zgraža. Oh, kakšna mladina, brez vsakih predsodkov. Potem se
odlepiva drug od drugega. Jaz grem po Dimeta. Vsi skupaj gremo v
hotel Materada. Z Marion se drživa za roke. Pri Tržičanih ostaneva
za njimi, vendar naju počakata.
Z Dimetom se zmeniva, da gre on s Silvijo
naprej. Tako na kopališču hotela Materada obstaneva in se
poljubljava. Med tem jo objemam in prijemljem oziroma jo božam po
prsih. Izvlečem ji majico iz krila in grem z roko po njenem golem
telesu. Primem jo za prsi poljubljam Še vedno stojiva, torba me
ovira, ženska se topi v mojih rokah. Morda mi bo uspelo. Prepričan
sem, da je še nedolžna. V tem trenutku pa zagledam Dimeta in
Silvijo, ki gresta proti nama. Tudi Marion to opazi, hitro si
popravi majico in vse je v redu. Prišla sta zaradi denarja. Ostala
sta brez vsakega ficka. Skupaj gremo v hotel. Neka brezvezna glasba,
čudni tipi…
Sedem v kot. Sedim na rdečem stolu. Z Marion se
drživa za roke, a ne dolgo časa. Začneva se poljubljati. Pride
natakarica. Zopet je vse v redu. Naročiva Coca-Colo, vsak eno, Dime
in Silvija ničesar. Sediva drug zraven drugega, gledava se z oči v
oči. Sedaj se mi ne zdi tako otročja. Natakarica prinese pijačo,
plačam, Dime naroči še šibice in cigarete. Hočem jo nekako odpeljati
iz tega hotela, te terase. Medtem Marion polije Coca-Colo. Dime hoče
plesat, a je k sreči takšna glasba, na katero Dime ne zna plesat,
neka sentimentalna pesem.
Gledava se v oči, strogo resno, brez nasmeha,
brez držanja. Pogovarjava se brez besed, le s pogledi. Dime in
Silvija se dolgočasita. Skladba Mexico. Stopim za njo, kot da bi
hotel plesat. Pokličem jo, vstane in stopiva k ograji. Objeta
gledava morje. Poljub, Dime je dobil cigarete, kasneje še vžigalice.
Vržem mu denarnico. Plača. Silvija vstane, Marion mi pravi, da mora
iti, njen oče praznuje svoj rojstni dan z mamo v neki gostilni.
Gremo skozi gozd, borovci okoli nas. Smeh. Obstaneva. Poljub. Marion
se ne pusti božati po prsih. Silvija in Dime stojita nedaleč pred
nama. Gremo. Silvija in Dime za nama. Sedeva na prvo prazno klop.
Silvija in dime gresta mimo naju. Sedeta na naslednjo.
Vse se začne znova. Poljubi, božanje, objemi,
stiskanje. Prej sem mislil, da bo šlo vse gladko. Uštel sem se.
Hočem ji potegniti hlačke ali vsaj z roko priti pod nje, a me prime
za roko. Večkrat poskušam, a očitno meni, da je za prvi večer to
dovolj, ali pa za zmeraj. Nežno potujem z rokami po njenem telesu.
Brez besed. Ženska se vzburi, težje diha, še enkrat poskusim. Morda
se bo vdala? A očitno se boji ali pa je tako pametna, da kljub temu,
da si to želi, tega ne želi. Who knows? Marion sili domov. Razumem
jo. Ker sem sprevidel, da ne bo nič, greva. Usedeva se k Dimetu in
Silviji. Dime odide. Silvija pove Marion, da jutri odpotujeva. Obe
sta smrtno resni. Pride Dime, malo pred njim pa Marion odide. Najbrž
na WC. Sedimo in zremo v morje, poslušamo glasbo iz Turista. Marion
se vrne, me prime za roko in odpelje. Ni mi jasno zakaj. Kaj ji je?
Ob ležalnikih obstaneva. Odpne si verižico in mi jo da. Vendar je
prekratka za okoli vratu ali okoli roke. Držim jo v roki. Vse se
ponovi. Malo sem že zaspan, utrujen… sicer pa sploh ni važno, kaj je
bilo, ker si lahko vsak misli.
Čez pol ure se vrneva. Malo še sedimo, jaz grem
po skalah, svetim z baterijo. Privlečem sliko in ji jo dam, skupaj z
naslovom. Napišeta mi tudi njun naslov. Vrnem ji denarnico, sleče
moj pulover in odidemo.
Dime nas kmalu zapusti. Jaz grem z njima do
mini golfa. Poljub, aufiderzen, dankešen in stisk roke. Najbrž za
vedno, čeprav obljubijo, da bodo najbrž prišle okoli pol desetih v
Materado. Med potjo nazaj sem zeval nudiste na pomolu, ki so si
prali svoje umazane riti. Vsega imam že dovolj. V grmovju se nekaj
premika. Bojim se, da je upravnik, cvikam, vendar je bil samo veter.
Srečno najdem vikend, v njem Dimeta, malo predebatirava in zaspiva.
»Piše Didi o svojem večeru s Silvijo. Ko sem
spoznal, da pri tisti tamali ni šans, sem se zopet spomnil Marte, pa
kaj me briga, če je kurba, še bolje. Kot že veste sem večer preživel
s tisto kobilo. Samo zaradi tistega psa, ki mi sedaj ni hvaležen.
Ženska se je resno pogovarjala, jaz sem se zajebaval.«
Na vrh strani
V Puli se vedno kaj dogaja
Ponedeljek, 15.7.1974, Pula (avtokamp), 6.30
Zopet nisem na tekočem, zato nadaljujem. Okoli treh ponoči naju
zbudita Bojana in Alenka. Malo se pogovarjamo, nato vsi skupaj
zaspimo. Dime v sanjah govori: I don't undestand you. Smeh. Jutro.
Ura je že devet. Spala sva dobro, zajtrk z Bojano in Alenko ter
Škaljakom. Okoli pol desetih naju Kežman odpelje z avtom in vso
prtljago v Baderno. Res je lepo, če koga poznaš. Spraviva prtljago
na rame in se parkirava zunaj križišča. Cesta - smer Pula.
Avtomobili vozijo mimo, vsi polni. Štopava. Nihče ne ustavi. Čas
hiti. Postaja že malo dolgočasno. Eden skoraj ustavi, a potem obrne
in se vrne. Dime me zajebava. Sedi na drugi strani ceste lepo v
senci. Jaz pa štopam sedeč na nahrbtniku. Kregava se, pijeva
oranžado, jeva bonbone, začnem brati Poletje 74 (posebna izdaja
Antene).
Dime štopa. Nekdo z belo katrco ustavi.
Spraviva se noter. Katrca je čisto nova, lastnik Jugoslovan, ki živi
v Franciji. Na odcepu za Limski kanal izstopiva. Ura je pol enih. V
Baderni sva stala dve uri in četrt. Najin rekord. Po petnajstih
minutah dobiva dva frajerja iz Pule, ki se očitno vračata iz Trsta.
Njun Warthburg gre kot hudič, prehitevamo vse živo. Govorimo o
košarki, avtokampih, o naju, o plesih… od njiju marsikaj zveva. Med
potjo vidiva dva osla – magarca, ampak čisto prava. Vendar naju nič
ne pozdravita. V avtu prijetno piha. Ogledujeva si Istro. Pula se
bliža. V centru izstopiva. Ravnava se po navodilih, ki sta nama jih
dala oba Puljčana.
Vstopiva na avtobus in direkt za avtokamp
Stoja. Prijaviva se. Osebje zelo prijazno. Vsi se z nama
pogovarjajo. Postaviva šotor v senco, blizu kopališča, marketa in
vhoda. Vse je blizu, le WC je zelo daleč. Greva v market… kupiva
konzerve – filane paprike in kruh. Najeva se. Jaz kuham, Dime pomiva
posodo. Moram tudi po vodo, potem še pospraviva šotor. Okoli pol
štirih se odideva kopat. Imajo skakalnico, kako krasno. Skočim. Malo
cvikam, uspe mi. Sedaj že kar naprej skačem. Sončiva se. Zopet
skačeva in se kopava. Greva v šotor. Jeva salamo in kruh, pijeva Fla-vor-aid.
Z avtobusom greva v mesto. Ogledava si areno,
odideva na pošto, pojeva sladoled. Dve ženski – sta še kar dobri –
za nama. Hočeva jih spoznati. Čakava jih pred Areno, občudujeva to
veličastno zgradbo in liževa sladoled. Dimetu pade sladoled na tla
in po hlačah. Ženski odideta mimo naju.
Hodiva po mestu, ob obali, po centru. Iščeva
Uljanik in ga brez tuje pomoči najdeva. Zveva, da igrajo Bumerangi,
ker je še prezgodaj, še malo šetamo. V mestu je vse polno deklet.
Vse so zrihtane. Zdi se mi, da se vse poznajo. Čakajo frajerje?
Najbrž. Odideva v Uljanik, vstopnina 7 din. Nikjer ni televizije.
Stojiva. Jezna sva, ker ne moreva gledati košarke Jugoslavija – USA.
Kmalu prideva do stolov. Bumerangi špilajo. Še kar dobra muzika,
ampak ne za ples. Narod pleše kljub temu. Solokitarist in basist kar
naprej solirata. Oba hočeta biti glasnejša. Sola solokitarista
uspevajo, medtem ko so basistova posiljena. Hoče biti v prvem planu.
Neumno se drži in se sploh čudno obnaša. Zlati v ozadju je miren,
brez solističnih vložkov na bobnih, a dovolj glasen, solokitarist in
basist se očitno ne moreta. Zajebavata en drugega. S kitarami,
kretnjami in z jezikom. Upam, da se ne bodo skregali. Disco pavza.
Potem se vse ponovi. Igrajo samo tuje komade, le enega svojega. Sedi
pretep. Mir. Potem okoli enajstih se ples konča. Greva na avtobusno
postajo. Zadnji avtobus je že odpeljal. Greva peš. Pot je dolga, a
sva se že navadila pešačit. Okoli polnoči prideva v kamp, zaspiva
kot mrtva.
Ponedeljek, 15.7.1974, Pula, 13.15
»Nepredviđeni susret. Leto je upravo stvoreno za to. More, sunce,
avantura. I jedan poziv za pečenje ribe, koji sam prihvatila, ali
samo zato što je Goran bio sladak i njegova figura sa frizom veoma
primamljiva. Ludo je izgledao. Ljutila sam se jer je želeo da me »utunka«.
Zašto baš mene. Kad bi prije prijao dodir pod vodom, nego to njegovo
»tunkanje«. I tuševi. Mislim da je bilo zadnje vreme da Goran ode
pod tuš, a čemu so na telu, kad je i onako sladak.
Kako je prijao dodir pod tušem, zar se ne
sečaš dušo!? Ali na žalost kratko je trajalo. Gulio si mi kožu, tako
lagano, a onda je to prešlo u dodir, koji nije značio skidanje kože,
već nešto sasvim drugo. Kazao si mi: »Masaža?«. Da, luda stvar.
Osečam žaljenje zbog tvog odlaska, da je trajalo duže. Dušo, da li
bi voleo? Pokazala bih ti tako strašne stvari i ne bi poželeo da
odeš iz Pule.
Pitao si me o masaži srca, veštačkom disanju
»usta na usta« koje sam ja tako strašno ispraksala u školi. PERCHE
TI AMO?
Ne, nije to ljubav, možda simpatija od koje
ja mogu da napravim LOVE STORY. Brojao si mi pršljene - 33. Prvi
ovde, da ti pokažem SPERNO KLEDO MASOIDEUS… Gluposti… Mlađi si od
mene. Da li je to uopšte važno, dušo?
Šta da ti pišem, osim da bi bilo lepo, ludo,
ludo. Ludo?
A bilo nama je, bilo nama je lepo. Nikad
više ovog leta, nema zašto…
Tvoja Ljilja
Bila je to fora s mora!!!«
»Prvi se je zbudil Goran. Kojn je še mene
zbudil. V ušesih mi je še donelo razbijanje Bumerangov. Takoj sva
odšla na ploščad, kjer sva se sončila. On se je zagledal v eno
»ščuko«. Nato sva se kopala. Folka kolikor hočeš. Ene so poročene,
druge imajo frajerje, tretje so premlade, četrte pa prestare. SHIT.
Za kosilo sva žrla juho, za en kurac. Sicer pa je on vso pojedel.
Vmes je prišlo še neko dekle, katera bo še prišla v ta dnevnik.
Goranu je padel grižljaj iz ust. TUDI TO je važno. Opral sem posodo!
Spet sva se šla kopat. Šla sva na drugi konec campa, kjer so visoki
valovi. Za večerjo sva žrla kruh pa pašteto.
Potem je prišlo tisto dekle. Se predstavilo
in šli smo v restavracijo. Njej je ime GORDANA. Potem je prišlo še
eno dekle ALENKA. Gordana je nekaj drezala v Gorana, potem pa, ko ji
je povedal, da je samo 17 let star, ga je pustila in se priključila
svojim frajerom. Z Alenko sva igrala tarok. Ženska misli, da je
težka frajerka – maybe. Potem smo bili tiho. Dal sem ji pulover, ker
jo je zeblo. Prišla je njena majka in z njo je odšla. Hotela sva
biti zadnja. Restavracija se je počasi praznila. Ostal je en par,
dva Ljubljančana, Norvežan in midva.
Ruknili smo ga liter in tako smo bili boljše
volje. Spremil sem Gordano, potem pa sem se vrnil, zdi se mi v
ponedeljek. Nekaj smo se pogovarjali z Norvežanom, bil sem OK volje.
Zajebaval sem Ljubljančana. Norvežan je odšel (on je iz Osla).
Ljubljančana sta bila trmasta, zato sva odšla spat. V šotoru sva se
še zajebavala, potem pa zaspala ko topa.
Ponedeljek zjutraj ob 6.30 je Goran pisal
dnevnik, se sprehodil, potem me je zbudil. Šla sva v mesto z
avtobusom. Ko sva izstopila, nikjer ni bilo torbe. Tekla sva za
avtobusom vsa prestrašena. Toda na vso srečo sva našla avtobus
pripravljen za odhod. Hitro sem skočil v avtobus in jo pograbil. Šla
sva v ribarnico, kupila tri osliče, potem pa šla na trg, kupila
breskve, potem odšla v market, nakupila konzerv za jutri in potem
šla po kruh, skupaj odšla na avtobus. Našla, ali bolje spoznala tri
Mariborčanke. Pojedla sva doma tri breskve, eno je še pojedla
Gordana, se šla kopat. In na poti domov (k šotoru) srečala dve
Beograjčanke – Ljilja, Ana. Jedli sta čevapčiče. Prosila sva Ljiljo,
da bi nama spekla ribe – pristala je. Kupil sem moko, on pa je
pripravil gorilnik. Ribe je spekla malo boljše kot bi jih midva.
Sicer pa ni važno. Glavno je to, da smo šli skupaj na plažo. Piše
Goran:
Slišala sva še, da je SSSR prva v košarki,
ker je včeraj premagala USA. Jugoslavija je druga – bolje bi bilo,
da je prva – nije važno. Budimo sretni, da je tako.«
Torek, 16.7.1974, Pula, 12.30
Pišem to, kar Dime ne more, ker ni bil na mojem mestu. Po kosilu sva
z Ljiljano in Ankico odšla na plažo. Prišlo je že do prvih dotikov
med mano in Ljiljano. Sicer pa je začetek že ona sama opisala. Pred
šotorom sta brali moj dnevnik. Vsi smo se smejali. Ljiljana je
najbrž nimfomanka, vsak tak občutek sem dobil, ko sem bil z njo.
Videl sem jo v soboto, ko je odšla na ples, v nedeljo na plaži in v
ponedeljek, ko se je vse to zgodilo. Najprej je prišlo do stika med
nama pod tušem. Potem sem jo nežno masiral, najprej po hrbtu, potem
še po drugih delih telesa. Pisala je v moj dnevnik. Nisem smel
brati. Odšli smo v vodo. Vrgel sem Ljilljano v vodo in še sam skoči
z njo. Potem smo plavali do drugega pomola, kjer sem hotel srečati
Jana (Norvege), vendar ga ni bilo tam. Začel sem z otipavanjem tudi
intimnejših delov njenega telesa. Ženska se ne upira. Le včasih malo
zaradi folka, ki neprestano zija v naju.
Zopet tuš, poljubi, nežni, po licu. Zdi se mi
strastna. Morda je mazohist (mislim, da je to tisti, ki uživa, če ga
kdo muči). Ali pa je sadist. Ležimo na plaži. Berem dnevnik in jo z
roko držim za prsi. Nekaj časa mi jo pusti, potem pa mi jo odstrani.
Popravi si kopalke. Poljubljava se. Jezik šari po moji ustni votlini
kot sveder. Grize me za jezik. Napravim ji »znamenje« na levi roki,
nič ne opazi. Zopet poljubi. Potem jo primem preko hrbta, ona namreč
leži na trebuhu. Malo se dvigne. Da moja roka nemoteno potuje pod
kopalke. Nekaj časa pusti mojo roko, da gospodari na njenem telesu,
potem pa se z vso svojo težo spusti na tla. Ostanem paraliziran.
Počasi izpustim roko. Nekaj časa ostaneva tako. Potem zopet poljubi.
Greva v vodo. Malo zaplavava. Potem se v nizki vodi malo
unterhaltava. Odideva pod tuš. Umiva mi glavo. Poljubi, dotiki. Name
deluje, kot da je ne vem kako potrebna, ali pa kot seksualni
blaznež. Ne vem kaj si želi. Vem, da imam premalo časa za v
posteljo, a to mi ni glavni cilj. Važno je, da nisem sam, da se
lahko pogovarjam. Kmalu se poslovimo. Z Dimetom greva v šotor. Med
potjo pomaham neki Čehinji, ki jo že dlje časa opazujem. Nasmehne se
mi. V oči mi je padla zato, ker ima tako svetle lase. V šotoru jeva
kekse.
Torek, 16.7.1974, Marčana, 6.00
Potem sva odšla pred restavracijo. Tam je že bila Gordana iz
Ljubljane. Ura je šest. Pride tudi Alenka. Pri sosednji mizi trije
Ljubljančani igrajo tarok. Z dvema sva v nedeljo skupaj pila. Enemu
je ime Dragan, drugi je Primož. Sicer pa sploh ni važno. Kmalu pride
Jan iz Norveške. Z njim smo se včeraj zmenili, da gremo skupaj v
mesto. Jan ima eno roko nesposobno za vsako delo in sicer levo.
Ponesrečil se je v prometni nesreči. V nedeljo sva z Janom
predebatirala skoraj vse. Zato nekaj časa molčimo. Alenka odide.
Tudi Gordana se odpravi. Jan pije pivo. Pride njegov brat, vendar
ostane pri nas (Jan namreč, ne brat). Brat je starejši. Doma sta iz
okolice Osla. Z njima sta tudi dve prijateljici – smotani. Jan ne
mara njihove družbe. Ima 19 ali 20 let (ne vem točno), brat pa 26.
Z Alenko, Gordano, Dimetom in Janom odidemo v
mesto. Plačam avtobus Janu. Kupim karte za ples v Uljaniku. Jutro iz
Ljubljane že igra. Ženski kupita žvečilne. Plačajo mi karte in
vstopnino. Sedemo, sedimo nekaj časa. Ljiljana mi pomaha iz sosednje
mize. Prisedem tja. Zraven je še Biljanin frajer in njegov
prijatelj, oba iz Beograda. Biljana je namreč Ljiljanina dvojčica.
Pokaže mi slike z mature. Res sta si zelo podobni. Stari 19 let, Ana
jih ima 18 in hodi na gimnazijo. Nosi očala in kratke lase (črne).
Ostali odidejo od mize. Seveda me še prej spoznajo s Krešom in
Zoranom. Ostaneva sama. Nedaleč od naju Švicarji (3). Poljubi,
stiskanje rok, sprehodi z roko v roki… Zagledava tista dva frajerja,
ki sta naju pripeljala v Pulo. En z brki, tisti, ki je vozil, je
hodil in zdi se mi, da še hodi z Ljiljano.
Jutro niso preveč navdušili. Igrajo v temi. Par
aplavzov. Trije kitaristi, en bobnar. Na Boomu so bili boljši. Zoran
ima še vedno belo kitaro (najbrž Fender). Igrajo tuje skladbe, vmes
nekaj svojih, kot – Ko si sam, Karantela…, Mala nočna glasba… Dobra
glasba, a ne plesna, razen nekaj komadov. Folk se zaradi tega ne
jezi. Dime se spozna z nekimi Švedi. Pravzaprav en Šved in en Grk,
ki živi na Švedskem. Z njimi tudi odide. Ne vem kam? Konec plesa. Z
Ljiljano odideva ven. Obljubi mi, da pride na plažo, tam jo že
čakata Ana in tisti frajer, ki nas je pripeljal. Poljubi, ugrizi,
strast, nežnost, kot da se ne moreva ločiti. Ne verjamem v to. Saj
je to le fora s mora. Slutim, da je nekaj narobe. Ostanem sam.
Odidem v center. Vse polno ljudi. Iščem Alenko, Gordano, Dragana ali
pa celo Dimeta. Nič. Sam grem proti kampu. Pred mano zagledam
Ljiljano, Ano in njega. Gredo zelo počasi. Hočem jih prehiteti tako
da zavijem v drugo ulico, ne uspe mi. Pustim jih naprej. Štopam,
nič. Morda me niso opazili. Zopet sem preblizu. No, končno izginejo.
Vendar se mi zdi, da jih v parku pred nekim hotelom vidim. Nisem
siguren, a slutim, da so to oni. Grem v park.
Pri vhodu me legitimirajo. Pogledam v šotor –
prazen. Grem pred restavracijo. Nekaj jih je še tam in to prav dobre
volje. Tudi Gordana, Alenka in Dragan so tam. Malo se pogovarjamo.
Čehinja pride mimo. Dragan in Alenka kmalu odideta. Pri sosednji
mizi tujci spravljajo domov neko pijano punco. Zraven je še ena
dobra ženska. Vsaj tako se mi zdi. Počasi se odpravijo spat. Z
Gordano grem na stranišče. Vrneva se. Nek Holandec se nama pridruži
pri mizi. V roki ima steklenico hruškovega likerja. Spije kar je
noter in odide spat. Z Gordano se odločiva kuhati kavo. Najprej
obiščeva njen šotor, nato našega. Najdeva Dimeta. Vzamemo gorilnik
in ves pribor za kuhanje. Kmalu se okoli nas nabere cela klapa.
Nemci, Holandci… pridejo še Ljubljančani. Pokličemo še Čehinjo,
brata, prijatelja Čeha, ki dela v Nemčiji… S seboj imajo liker.
Gordana kuha, Dime se afna po češko. Smeh, kava je skuhana, zame je
premalo sladka. Pogovarjam se s Čehi. Zvem, da je plavolaski ime
Jarmila, brat je Radek, prijatelji pa Kajo – Charles. Zvijajo
cigarete, kadijo… Pogovor, zajebancija, kmalu znajo že vsi
francosko. Pogovarjajo se z Jarmilo. Pridejo redarji. Naženejo nas.
Le s težavo odidemo…
Sreda, 17.7.1974, Kraljevica, 10.00
Tu sem hotel pisati dnevnik, pa me je čas prehitel. Dobil sem namreč
štop. Ustavila nama je celo ženska, najbrž s hčerko (za prvo silo).
Peljali sta naju do Crikvenice, kjer to tudi pišem. V Kraljevici sva
štopala eno uro in četrt. Izmenično, vsak po pol ure. Dime mi gre že
na jetra, ker me stalno nekaj zajebava. Če bo šlo še tako naprej, ga
bom počil, kaj pa misli smrkuc da je. Že res, da je vročina, a
človek mora obvladati sam sebe. In še strašno nemaren je. Nahrbtnik
meče kamorkoli… in kar naprej bi žrl, vse kar kje vidi. Seveda, ko
mu mama doma vse k ustam znese. Upam, da je dovolj. Že itak bo
jezen, a kar naj bo, saj sem jaz tudi. No, tisto bi pa skoraj
pozabil. To je tisto, za kar sem vse to napisal, čeprav ni na vrsti.
Med vožnjo v pežoju, kjer je bil dren in vroče, je tamala mrcvarila
po rokah olagumi. Ali je tako potrebna ali pa je pravkar dobila
svoje. Who knows? I don't know. You know? You don't know… No, sedaj
sva v Crikvenici, ura je tričetrt na enajst. Nadaljujem zamujeno.
Četrtek, 18.7.1974, Senj, 9.00
Nadaljujem s ponedeljkom, oziroma s torkom, ker je polnoč že zdavnaj
mimo. Ko so se Nizozemci umaknili, smo jaz, Gordana, Dime in vsi
trije počasi odšli proti našemu šotoru. Gordana je odšla spat, Dime
je šel jest. Ostali smo šli na pomol. Redarji za nami z velikimi
močnimi lučmi. Usedemo se na pomol. Pogovor steče. Govorim z Jarmilo.
Vzamem ji ježka, govoriva. Pride Dime s kruhom. Delimo si ga. Dime
se pogovarja s Charlesom v angleščini, včasih pa se malo poafna in
govori v češčini z Radekom. Čas hitro beži. Jarmila mi ni več tako
všeč, kot prve dni. Nič mi ni do tega, da bi navezal tesnejše stike
z njo. Ura je tri, odpravilo se spat.
Jutro. Spal sem fino, a sem že zelo zgodaj
vstal. Okoli osmih sem bil že pokonci. Bila je neznosna vročina. Po
telesu imam kapljice znoja. Vse teče od mene. Kopel v lastnem sosu.
Okoli devetih se zbudi še Dime. Greva na plažo. Jarmila je že tam.
Greva na teraso, nato k Jarmili. V vodo greva v hlačah. Čudni
občutki. Greva pod tuš. Pereva in ožemava hlače. Dava ju sušit na
teraso. Dime gre po Sportske, jaz pa k Jarmili. Nekaj časa se
pogovarjava. Stara je osemnajst let. Tudi jaz se ji zlažem, da sem
že toliko star. Kmalu se nimava kaj pogovarjat. Igram se z ježkom,
sončiva se.
Dimeta še ni nazaj. Greva ga iskat. Najdeva ga
pri šotoru, bere časopis. Vzamem milo in odideva. Še prej pa se
skoraj stepeva za brisačo. Jarmila gre po cigarete. Grem v vodo.
Plavam do drugega pomola. Jarmila sedi pri garderobi in čaka. Hočem
se ji že izmakniti, a tega ne naredim. Ima cigareto. Greva malo
stran, prosiva nekega Italijana za ogenj, ima samo tri šibice, veter
piha. Potem si prižge pri neki ženski. Sediva. Med nama je meter
prostora, gledava vsak v svojo stran. Pokadi cigareto, jaz grem po
torbo in skupaj odideva v kamp.
Dime še vedno leži in bere. Jezen sem nanj.
Pustim mu, da kuha kosilo. Skoraj zažge ves kamp. Nočem po kruh,
odide sam, medtem jem srbski pasulj witout bread. Dolgo časa ga ni.
Ko pride pišem dnevnik in se ničesar ne pogovarjam. Odidem v morje.
Malo skačem, plavam. Beograjčank ni. Grem pred restavracijo. Sedem
zraven Gordane. En frajer pri naši mizi igra kitaro. Ne gre mu
preveč od rok, poti se. Vidim Dimeta kako gre na plažo, grem v
šotor, vzamem milo, odložim hlače in grem tudi sam na plažo. Medtem
Dime odide ven. Nekaj časa gledam s terase. Odpravim se v vodo.
Prideta Dime in Radek. Skačem, grem pod tuš, umivam se z milom.
Nekam čudno se počutim brez soli na sebi.
Grem pred restavracijo. Ljubljanska Savska
banda veselo igra in se dere. Nek frajer jih filma s kamero. Gordana
in ostala družba izginejo z avtom. Grem v šotor in malo pospravim.
Pride Dime. Odločiva se, da odpotujeva. Jarmila stoji poleg naju.
Dime jo nagovori, da nama pomije posodo. Jarmila se kmalu vrne in
tudi kmalu izgine. Pakirava. Dime gre po naslov od Švedov, Jana in
Jarmile. Ni ga dolgo časa. Podrem šotor in vse spakiram. Njega še
vedno ni. Grem pred restavracijo. Čakam, nič. Smer šotor, pri
Jarmili se ustavim. Dam ji naslov, sliko, tudi ona mi da svojega in
njeno sliko. Poslovim se, pride Dime, posloviva se tudi od čuvaja –
partizana. Res je bil z nama prijazen. Morda se drugo leto vidimo.
Plačava kamp. Greva iskat Jana. K sreči ga najdeva. Dava mu naslov,
pozdravimo se in zares odideva z avtobusom.
Na vrh strani
Do Reke in naprej ob Kvarnerju
Pred Areno izstopiva, pešačiva do križišča in
se potem za pumpo utaboriva. Avtomobili vozijo mimo, opazujeva
frajerje na motorjih. Gredo kot kamikaze. Ustavi nama škoda puljske
registracije. Stari hitro vozi, malo govori. V Mračani naju odloži.
Štopava. Ura je pol šestih. Čas hiti, zajebavava se, pojeva. Ob
sedmih večerjava. Štopava vsak pol ure. Nihče ne ustavi. Slikava se.
Dime serje. Okoli naju vozijo sami osli (eni v avtomobilih, drugi
vpreženi ali prosti). Ura je pol devetih. Vzamem nahrbtnik in peš po
cesti. Tema je že. Iščeva le prenočišče, nekje pod milim nebom,
izven kraja. Ko prehodiva že več kot dva kilometra, nama ustavi
tovornjak TAM (ZE…). Z njim greva do Reke. Oba sva zaspana.
Tovornjak se trese, v ovinkih se komaj lovi.
Peljeva se pa le. Voznik doma iz Sarajeva požvižgava, malo govori
ali skoraj nič. Vozimo skozi kraje Rašo, Labin… Vse to je že za
nami. Šofer ustavi v Plominu. Pod nami čutim morje, a ga ne vidim.
Dva Holandca naju ogovorita. Rada bi se peljala do Reke. En blond s
kozjim fiksom, drug z očali kot Elton John – pederski tip. Očitno
sta narkomana. Potujeta v Makedonijo. Najbrž jima je zmanjkalo
zaloge. Potem vidim, kako blondi potegne iz žepa tabletke in jih
nekaj požre. Sedaj sem prepričan, da se prej nisem zmotil.
Nadaljujemo: Moščenička Draga, Učka, Medveja,
Lovran, Ika, Ičiči, Opatija in končno Reka. Že dolgo časa jo vidiva,
a nikakor do nje. Sedaj v noči šele vidiva njeno veličino in
spoznavava, da je res drugi največji kraj v Hrvatski. Stojimo. Ura
je enajst. Najbrž nesreča. Gremo naprej. Šofer naju na nekem
križišču odloži, vzameva prtljago in na železniško postajo.
Prehodiva že dosti, ko jo končno zagledava. Malo počitka. Naženejo
naju ven. Spraviva nahrbtnike, oblečeva puloverje in greva na klopce
pred železniško postajo. Leževa. K Dimetu pride nek pederski tip.
Nato se nekdo z njim pogovarja. To je kifeljc. Gre k meni, sprašuje
me za dokumente, denar… imam ga že poln kufer. Končno odide, zopet
hočem zaspati. Ne morem, stalno se obračam. Nekdo prihaja,
avtomobili divjajo, slišim vlak…
Tako se matrava do treh. Potem se odločiva za
ogled mesta. Temno je, a kar dovolj ljudi je zunaj. To so v glavnem
delavci. Hodiva po pristanišču, zevava ladje, opazujeva zgradbe. Res
so imenitne. Le preveč jih je. Pred kazalištem Ivana Zajca malo
predahneva. Hodiva dalje. Po ulicah in uličicah. Čas počasi teče.
Pred cerkvijo se ustaviva. Lačen sem in žejen. Vse je še zaprto.
Greva na avtobusno postajo, zevava folk. Nato odideva nazaj na
postajo. Med potjo zavohava kruh. Dime bi najraje ostal tam, dokler
ne bi odprli trgovine.
Pozabil sem, kaj je bilo ponoči. Čistili so
ulice in začelo je malo rositi. Dime me je dvignil pokonci. Hotela
sva na postajo, a je bila zaklenjena, kaj takega še nisem doživel.
Potem sva odšla nazaj na klopi, kjer pa seveda nisva bila sama.
Skoraj vse so bile zasedene. Med potjo po pristanišču sva videla
polno naših konkurentov, ki so spali kar na betonu, pod milim nebom,
z nahrbtniki na ramah. Očitno so bili preveč utrujeni ali pa so
začeli novo pošiljko haša iz prekomorskih dežel. Na postaji sva
zevala folk, kako spi, se prebuja… Srečala sva tudi nekatere znance
oz. tujce. Ura je pet, pridejo čistilke, naženejo nas iz čakalnice.
Hodiva po peronu, pijeva vodo, se umivava in čakava, da bo ura šest.
Deset minut prej odideva pred market in čakava da ga končno odpro.
Nakupiva stvari, greva na postajo, srečava Štimca, Vesno in njeno
sestro. Potem dvigneva prtljago in se usidrava na klopce. Jeva kruh
in pariško, pijeva vodo, piševa razglednice. Končno sva
pripravljena.
Čakava avtobus. Na zadnji postaji izstopiva.
Pešačiva. Najdeva kraj in se utaboriva. Vsi divjajo mimo naju. Neki
mini italijanske registracije bremza, izgine za ovinkom in se vrne.
Dva frajerja, najbrž pedra, odneseta svojo prtljago iz zadnjega
sedeža v prtljažnik, ustavita pri naju in me ogovorita v angleščini.
Pravita, da imata prostora le za enega. Tega ne sprejmeva.
Odpeljeta, zopet štopava. Dime se že zajebava. Ustavi nama Renault,
registracija RI. Stari je pozabil očala na Krku in jih gre sedaj
iskat. Pokaže nama mesto nesreče in naju na odcepu za Kraljevico
spusti. Štopava, vročina, pijeva vodo, zopet vroče, vihava kavbojke…
Nekdo odloži dva štoparja. En frajer z brado in ženska. Pozdraviva
se z njima, vprašate me koliko časa štopam in odideta dalje.
Kmalu mi ustavi en Peugeot 404, o katerem sem
že pisal. Preskočimo to in že smo v Crikvenici. Dolgočasen kraj.
Nalijeva vodo in stojiva ob cesti. Okoli enajstih dobiva enega
fičaka iz Zagreba. Potegne naju do Novega Vinodolskega. Ker sem v
Crikvenici pisal tisto o Dimetu in je on tisto bral, se v Novem
Vinodolskem začneva kregati. Hoče denar, hoče se kopat in hoče
domov. Seveda nič ne doseže. Le to, da oba pol ure stojiva v senci.
Začne štopat, potem jaz, po trčetrturnem štopanju nama ustavi
Francoz z žabo in sinom. Stlačiva se noter. Prijetno piha. Na odcepu
za avtokamp Klenovica naju odloži. Razen nekaj nujnih besed ne
spregovorim z Dimetom ničesar. Tudi on je tiho in pase trmo. Pošljem
ga po vodo, sam pa vse skuham in pripravim. Noče jesti, potem pa le
poskusi. Od kranjskih klobas v zelju iz konzerve je le klobase (2)
in kruh. Jaz pojem eno klobaso in nekaj zelja s kruhom. Ostalo
vrževa stran. Očistim posodo in vse skupaj pospravim.
Zopet štopava. Čez eno uro se odločiva za
kopanje. Prtljago odneseva v gostilno in jo peš mahneva na morje (1
km). Sedaj se že malo več pogovarjava. Dimeta je že najbrž minilo,
da bi šel domov ali pa še ne, vendar nič več ne sitnari. Nato sva se
kopala, voda perfektna za osvežit. Igrava šnopc, potem pot v hrib.
Zdela me. V gostilni se nacejava z vodo, pijeva Coca-Colo. Dva
štoparja sta na najinem mestu. Čakava, da odideta. Po kakšni uri res
gresta. Hitro se odpraviva. Ura je nekaj pred šesto. Pred nama
odloži en avto dve štoparki. Postavita se pred nama. To je pa že
preveč. Greva k njima. Vse jima lepo razloživa, niso preveč
navdušene, doma sta iz Nemčije. Govoriva angleško, končno se
sporazumemo. Postaviva se z vso prtljago pred njiju. Štopava, one za
nami. Ponudijo nama celo cigarete. Dime vzame. Po desetih, morda
petnajstih minutah jih en bedak, pa še celo Jugoslovan z 1300
pobere. Morda mu je bilo slabo ali pa slabo vidi, ker sta bili
ženski tako smotani. Ena debela, druga drobna, brez riti.
Zopet odideva na staro mesto. Sprijazniva se s
tem, da bova morala tu prespati. Jaz odločim, da štopava do pol
devetih, potem greva spat. Jutri pa naprej. Nekaj minut čez osem
nama ustavi škoda. Kako dobro se mi zdi, da grem iz tistega pustega
kraja. Najraje bi ga povabil na dva deci. Malo govorimo, stari hitro
vozi. Odloži naju v Senju. Odideva v avtocamp. Nič se ne prijaviva
in ker naju nihče ne ovira, postaviva šotor, bolj za silo, ker je že
zelo temno, na koncu kampa, zraven šotora ene ženske in njenega
frajerja, ki očitno tudi štopata. Imava probleme s šotorom, klini ne
gredo v zemljo, ker je zelo peščena. Enkrat se nama celo podre.
Potem jaz jem kruh in pašteto in popijeva ostalo. Dime je malo pri
meni, sicer pa menda ni lačen, saj sva okoli sedmih zmazala celo
škatlo čajnega peciva. Prej sva hotela iti v mesto, a nama ni več do
tega. Četrt na deset se greva kopat, oba stopiva na ježa. Nato na
sprehodu odkrijeva stopnice. Vrneva se v šotor in zaspiva. Iz
sosednjega šotora prihaja glasba nežnosti. Tem pa res ničesar ne
manjka. Malo me moti, a vseeno zaspim.
Ponoči me zbudi dež in veter. Strašno pada, se
bliska… Cvikam za šotor, da ne bo zdržal, ker je na horuk
postavljen. Kmalu se vreme umiri. Zaspim nazaj. Tokrat spim v vreči.
Na obraz mi čisto rahlo kaplja dež. Zjutraj se zbudim okoli sedmih,
vendar zaspim nazaj do osmih. Začneva pakirati in podirati šotor.
Soseda sta pri istem opravilu. Njej se poznajo posledice preživete
noči. Soseda odideta, opazujeva jih, kako bosta odšla, potem pa še
midva po istih stopnicah, ki sva jih odkrila včeraj. Stojiva na
cesti, ves strah, da bi naju dobili, je za nama.
Dime štopa eno uro. Jaz pišem dnevnik. Seveda,
ko pa sem toliko v zaostanku. Potem štopam jaz. Po 15. minutah mi
ustavi Renault iz Belgije. Frajer z brado naju potegne do Žrnovice.
Med potjo se pogovarjamo v angleščini, pravzaprav samo jaz in
Belgijec. Izkrcava se, postaviva ob cesto. Čakava, štopava, vsak pol
ure. Vse gre mimo. Tudi dva Nizozemca s kolesi (on in ona), ki sva
jih videla v gostilni, naju prehitita, najprej v Senju, potem midva
njih in končno se vidimo še tukaj, kjer zdaj sediva. Jaz pišem
dnevnik, on štopa. Počasi mi že preseda. Razgled je čudovit, vreme
spremenljivo, malo sonca, pa brez njega, malo vetra itd. En čoln se
vozi po zalivu pod nama. Vidiva tudi dva veslača. Pred nama je Krk,
Baška se kar lepo vidi. Le Senjskega preliva ne vidiva, a veva, kje
je. Štopava in pozdravljava čupavce, frajerje z motorji… Dobiva
poziv, če greva v Crikvenico, odkloniva. Avtomobili vozijo mimo, čas
hiti. Sedaj, ko tole pišem je ura že dvajset do enih. Seveda, če je
moja ura točna. Najbrž bova kmalu jedla. Samo kaj? Imava še nekaj
kruha, juho … Seveda imava še hrenovke, seveda, če niso pokvarjene.
Eh, samo da bi šla naprej. Oj, Zadar, kje si še?
Tudi podpisala sva se že. Jaz sem napisal, da
sva štopala devet ur. Upam, da se to ne bo uresničilo. Sicer pa imam
dovolj pisanja za danes. Vse me že boli, rit, roka. Dime že poje.
Res lep razgled, a midva bi rada videla še kaj drugega, ne samo te
hribe… Upajmo na boljše.
Petek, 19.7.1974, Zadar, 10.45
Nekaj čez eno greva v kamp. Hočeva pojesti kosilo. Nekaj še imava, a
ostalo sva mislila kupiti v Zadru. Zdaj pa ta zajebancija. Utaboriva
se pred figo. Privlečeva stvari, nažlampava se vode, ki ni najbolj
užitna in zakuriva. Nekaj minut gori, potem crkne. Zopet hočem
prižgati. Nič. Saj ni čudno, ko pa ni bencina. Že devet dni nama
dobro služi. Potem pojeva ves kruh, ki nama je ostal od srede. Dime
je zraven pašteto, jaz ribe iz konzerve. Potem se odločiva, da bova
naredila Fla-vor-aid. Stresem prašek in dam veliko sladkorja, ker se
mi zdi, da je voda malo slana. Potem pride najin šofer – Belgijec,
ki je že prej na cesti šel mimo naju s fotoaparatom. Pogovarjamo se.
Star je 22 let, doma iz Antwerpna. Frajer ima brado (črno) in
Peugeota, ne pa Renaulta kot sem sprva napisal. Potem nama da tri
konzerve belgijske hrane. Malo se pogovarjamo, da nama naslov. Bolj
slabo govori angleško.
Potem pospraviva stvari in na cesto. Hrib me
zdela. Štopava izmenično. Čas hiti, avtomobili tudi. Začneva peti,
se zajebavati. Bolj se noči, bolj sem prepričan, da bova morala
prespati v tem zanikrnem kampu. Štopava do pol devetih. Uf, kakšna
tema. V daljavi vidiva kakšne luči. Čakava jih, da pridejo do naju.
Odločiva se, ker nama drugega ne preostane in greva v kamp. Med
potjo Dime štopa in neki džip ustavi. Zbaševa se gor. Ura je okoli
devet. Pelje naju za Jurjevo. Vesela sva, ker bova prišla tam, kjer
je kaj ljudi, kaj za pojest. Lačna sva. Pridemo v Jurjevo. Smer
Turistični urad, kampa ni, avtobus ob pol desetih. Moja ura je
devet. Greva v gostilno, pojeva ražnjiče, solato in spijeva Coca-Colo.
Ura je pol desetih, vsaj tako nama pove natakarica.
Odideva na avtobusno postajo. Dva frajerja (ki
pa to nista) tudi čakata avtobus. Čas hiti, avtobusa ni. Grem po
sladoled, medtem pride avtobus in odpelje. Zopet na Turistični biro,
naslednji avtobus ob pol enajstih. Greva na ples. Brezvezni
ansambel. Kaj takega še svoj živ dan nisem slišal. Še midva bi bolje
odpela, kot pa oni. Za tak kraj kot je Jurjevo je pa najbrž super,
ker je toliko folka. Opaziva, da skoraj vsi ljudje nekam čudno
hodijo, šepajo. Tega si ne znava razložiti. Pol enajstih, avtobusna
postaja, avtobus, vstopiva, polno ljudi. Dime sedi na sedežu, jaz na
prtljagi na tleh. Zaspan sem, smrdijo mi tuje noge, ki mi jih molijo
pod nos. Luč ugasnejo, še prej plačava karte do Posedarja. Karlobag,
postaja. Malo se preluftamo. Gremo naprej. Sedaj oba sediva. Noč,
luči v temi. Čutim bližino morja, neznosen zrak v avtobusu. Kraji
neznani, cesta zavita. Dime zaspi. Opazim tablo Posedarje, dregnem
ga in kmalu stojiva izven avtobusa z vso prtljago.
Kam sedaj? Neznan kraj, neznani ljudje, noč,
ura ena. Iščeva skrivališče, kjer bi lahko prespala. Hodiva ob
obali. Končno se smestiva pod eno figo. Smrdi, a bo že bilo.
Spraviva se spat. Slišiva vsak šum, strah naju je, končno jaz
zaspim. Najbrž od strahu. Dime ne vem kako je spal. Jutro. Dime je
že buden, ura pet, oblečem se, pride ena stara, cvikava kaj bo.
Vpraša samo, kako sva spala, očitno je to njena njiva, polna dreka.
Odideva v trgovino, nakupiva hrano in na cesto. Jaz bi še spal.
Ugotovim, da sem nekje pozabil nož. Zelo mi ga je žal. Ne morem si
pomagat, najraje bi šel nazaj…
Dime štopa pol ure. Pride moj čas. Po desetih
minutah nama ustavi Sunbeam (ZG), peljeva se do Zadra, poslušava
glasbo, poročila. Vmes ena postaja. Odloži naju pri vhodu v mesto.
Pešačiva. Zadar je naš. Avtobusne postaje nikjer, končno zagledava
kolodvor. Odneseva nahrbtnike v garderobo, midva pa peš v mesto. Na
postaji vidiva tri ženske – dobre, z nahrbtniki. Najbrž niso
štoparke. Odidejo na vlak. Hodiva po mestu, kupiva nekaj za pod zob,
ogledujeva si pristanišče, čolne, jadrnice… Obiščeva nekaj cerkev.
Zadar jih je poln, težko se je odločiti. Hodiva ob obali, mimo
avtobusne postaje, iščeva lekarno, kupiva bencin in nazaj na
kolodvor. Ulije se dež, čakava, da odprejo garderobo. Vzameva
prtljago in v čakalnico. Napolnim gorilnik z bencinom, obiščem WC in
greva na cesto. Dež je že prenehal. Na križišču se ustaviva. Štopam.
Ustavi 850, ne gre za Šibenik, iz nekega tovornjaka mi vržejo pivo,
kako fino se mi zdi. Štopa Dime. Ustavi tovornjak, sprašuje za
Split, odpelje, kakšna škoda. Pomagava riniti avto.
Štopam. Rdeča žaba ustavi, mislim, da se
zajebava, pomaha mi, stečem, smer Split. Že sediva, hitro vozi,
prehiteva, pogovarjamo se, ponudi cigarete. Bolj malo ga razumeva,
rojen Spličan, s čepico. Žaba dobro vleče, radio malo škripa, a
nekaj se da razumeti. Izven Šibenika ustavi. Zaspan je. Ura je dve.
Odideva ven iz avtomobila, on se zlekne in zaspi. Pojeva kruh in
pašteto, spijeva pivo – toplo. Potem vrževa steklenico z mosta v
morje. Začne deževati, tečeva pod drevo, vedriva. Dime mi da
pulover, piha, zebe me. Potem greva pod most. Zajebavava se, piškiva,
greva do morja, mečeva kamne, žabice, tečeva, opazujeva
konstrukcijo, najdem cigarete Opatija, vzameva jih. Potem najdem še
vžigalnik. Morda se bo dal še napolnit. Greva v avto, močno dežuje,
radio igra, ura je tri, šofer spi, tiho vstopiva, molčiva. Toda
kmalu zaspiva. Okoli štirih ves zaspan vidim cajkana ob avtu, mislim
že, da smo se zaleteli. Legitimira šoferja, ni mi jasno zakaj, morda
je kaj naredil. Potem popiše še naju. Cvikam zaradi Dimeta. Grozi mu
s priporom, končno odide.
Nadaljujemo, sedaj malo več govorimo. Ima ženo,
hčerko, gradi vikend, je šofer, vedno pripravljen katero podreti.
Govori o svojih avanturah. Poberemo dve avtoštoparki – Francozinji
iz Pariza. Dime se zadaj pogovarja z njima. Šofer nama predlaga, da
jih zahaklava, res začne Dime z napadom. Nista preveč navdušeni, a
vseeno privolita, da se zvečer vidimo, ob osmih. V Kaštel Starem nas
Spličan vse skupaj odloži. Ženski odideta. Ne vem kam, kje je avto
kamp? Hočeva poiskati Francozinje, Dime gre za njima v hotel. Ni jih
v sobi, čakam ga, folk me neumno gleda. Najbrž me imajo za kakšnega
Holandca, ker naši okoli mene kar na glas govorijo o meni. Pride
Dime, pustiva prtljago in obkroživa hotel Palace.
Greva na obalo, pišem dnevnik, piha veter,
morje je nemirno, ni za kopanje. Prideta dve pički, smejita se.
Greva po prtljago, na avtobusno postajo in z avtobusom do kampa, ki
je izven Kaštela Starog. Dava dokumente in v šotor, kuhava juhe, ki
nama jih je dal Belgijec, jaz paradajzovo, Dime ne vem kakšno,
pravi, da je zanič. Moja je preveč začinjena. Medtem malo rosi,
spoznava se z Zagrebčani, ki imajo šotor zraven naju. Odločiva se,
da ne greva na ples, ker bo še fino deževalo. Kmalu se res ulije.
Skušava zaspati. Grmi, treska. Jaz nekako zaspim. Ponoči se zbudim,
veter piha, dež lije. Še vedno se bliska. Sosedi Zagrebčani so
zvečer kartali, potem so pobegnili v recepcijo. V šotoru so luže,
spalna vreča mi je premočila, obračam se, vlaga mi gre na živce –
kako se obrnem, tako me zebe in čutim vodo. Hujše kot v morju.
Nekako pregurava do jutra, zgodaj vstanem, grem
na sprehod ob obali, gledam valove. Madona so zanimivi. Morje je
nemirno. Piha. Grem po kampu, najdem WC in umivalnico, umijem se,
potem se počešem, težak je to posao, zlomljen glavnik, pa še moj ni.
Potem pridejo tri čistilke. Gledajo me kot čudo, potem ena nekaj
zine o ženskem stranišču. Grem ven in res opazim, da sem bil na
ženskem WC-ju. Potem zbudim Dimeta, greva rabutat sadje. Nič ne
najdeva, samo neke oranžne slive. Nabereva jih nekaj in jih jeva med
potjo. Potem v kampu jih dava še Zagrebčanom. Dime sedi in priča,
jaz se zajebavam s prtljago. Potem se Dime le nekoliko zmiga, skoraj
se stepeva, jezen sem na njega, potem ga naženem, da pospravi šotor.
Res se ga loti. Jezi me, matra se z njim, a mu nočem pomagati. Bo že
sam, če zna sedeti, se bo naučil še šotor pospraviti. Potem le
nekoliko zrihta, vendar je prevelik, s težavo ga spravi v vrečo.
Greva do recepcije, frajer naju spusti, ne da bi plačala, tega ne
bom kar tako pozabil.
Stopiva na cesto, slikam avion, potem Dimeta.
Ne govoriva skoraj nič. Dimetu en ustavi, potem zagleda mene, pa
odpelje. Potem štopava skupaj. Dime kmalu odneha, gledava avione, ki
neprestano izletavajo in pristajajo. Piha neusmiljeno. En kombi,
bela Toyota ustavi, dva Angleža z otrokom. Peljeva se približno 6
km. Zopet štopava, Dimetu ustavi en renault. Nizozemec in Nizozemka,
ona dobra pička, oba plavolasa, z očali, on z brado. Zopet nekaj km
in konec. Dobro je, bomo pa večkrat prestopili. Hodiva peške, nikjer
pravega mesta za štopanje. Dime sili na avtobus. Po petih minutah
nama ustavi bel stojadin (NS). Voznik je Spličanin, avto sposojen.
Fino in hitro vozi, dobro pozna ulice Splita, gre na črpalko, veliko
nama svetuje in sploh je zelo prijazen, malo takšnih.
Odloži naju na železniški postaji. Greva čez
postajo, potem v park, Dime čuva prtljago, jaz tečem po trgovinah,
kupujem. Kruha nikjer, nesem Dimetu, dve kočki, ki se nama kar
naprej smejita, sta še vedno tam. Grem še enkrat iskat kruh, nič,
greva. Dime nekaj sitnari, da je lačen. Potem se ustaviva, Split je
dolgi, avtomobili ne smejo ustavljati. Odlijeva, Dime kupi kruh,
vmes so čevapčiči, jeva, nalivava se z vodo. Greva, slikava se,
končno se postaviva na nekem križišču. Ustavi 1100, dva delavca iz
Splita, smer Omiš, govorimo o vsem, največ o politiki –
jugoslovanski. Poba sta iskrena, ni jima vseeno, kaj se pri nas
dogaja. Gresta naprej od Omiša. Odložita naju na nekem križišču,
nekaj ljudi je tu, lep razgled, avtobusno postajališče in nič
drugega. Malo nižje je še neka gostilna. Gledava zaliv pod nama,
veter piha, tu šele vidiva, čutiva pravo Vruljo. Res je strašna.
Dojadilo mi je že vse. Ura je šest proč, upava, da bova šla z
avtobusom, a noben ne ustavi. Končno neki Taunus odloži neko žensko,
malo pomaham in pokliče naju.
Na vrh strani
Makarska
je polna
Greva za Makarsko, v kamp, ne jemljejo ljudi
brez avtomobilov, res čudno. Greva v drug kamp, ferijalna zveza ima
tu svoj camp, neki zajebani tipi, važiči, sigurno iz Beograda. Že
takoj jih imam poln kufer. Hočeva se prijaviti, a nekaj mutijo, naj
prideva kasneje, ko postaviva šotor. Res ga postaviva, še kar dobro
mesto, med bori, nič kamnov, proti ostalim, ki so na kamnih,
odlično. Večerjava, zaspana sva, a kljub temu greva na ples. Glasen
ansambel, polno folka, norega. Potem igra z jajci, zajebancija, vse
skupaj noro. Kmalu odideva spat, spiva do devetih. Potem v trgovino,
stojim v vrsti, Dime nekam odide. Čakam že več kot eno uro, malo
pred mano zmanjka kruha, kupim ostalo in grem v šotor. Dimeta
nikjer, ležem in jem napolitanke. Odločiva se, da greva po kruh,
seveda šele takrat, ko se mister primaje v šotor, bil je pač na
igrišču in zeval nogomet. Najprej poje vsak svoj del napolitank,
potem se odpraviva.
Pri ferijalcih se ustaviva, ker še imajo kruh.
Vrneva se v šotor, še prej se umijem, ker imam roke čisto črne, kot
dimnikar, to je od kuhanja. Včeraj sva namreč jedla juho in krompir.
Potem gre Dime pomivat posodo od večerje s Tašem,, ki sem ga zjutraj
kupil. Čez tričetrt ure se primaje, jaz pa ves v skrbeh, da je zašel
v kakšne težave. Medtem napišem vse kartice in pojem eno štručko
kruha. Za kosilo imava ragu juho in kruh. Pojeva, naredim Fla-vor-aid
in odideva na sprehod.
Hodiva ob obali, morje razburkano, valovi
butajo ob obalo, veter piha, oblačno nebo, ob obali, ki je fina
peščena, a ne v kampu, ja asfaltirana pot, na njej pa je polno folka.
Dobre ženske, težki tipi, veliko jih je na obali, v gručah s
kitarami in pojejo. Greva mimo mini golfa, potem skozi park, stezice
so perfektne, v gozdu, polnem borovcev je polno klopc, peščena obala
izgine, same skale, vmes je betonirano za kopalce, prideva do nekega
zapuščenega – vsaj jaz mislim, da je bil svetilnik. Tu me ena pička,
ki je tam v večji družbi, ogovori v angleščini: »How do you do?«
odgovorim: »Fine« in greva okrog te zgradbe. Potem dalje po obali, z
nekim malčkom se pogovarjam v angleščini, čeprav je Makedonec, potem
pa začne Dime po makedonsko, a kmalu pridejo starši, greva dalje,
poskusiva s francoščino, začne rositi, ena ženska se ozira, jaz
tudi, najbrž je domačinka.
Makarska je en sam park in to dobro urejen,
najbrž je kamp, v katerem sva midva največje sranje v Makarski.
Prideva do središča Makarske, gledava nogomet, res zanimivo, sploh
kadar pade žoga v vodo. Hodiva po ulicah, obiščeva tržnico, kupiva
sladoled, potem v sportski centar, gledava košarko in balato. Jaz
grem na WC, Dime medtem zajebava natakarje z angleščino, res mu
nasedejo in sploh naju imajo za tujca. Dež malo preneha. Nazaj v
mesto, po ulicah, ob obali, vse polno folka, res dobre ženske, vmes
pa bolani tipi, a ne v takšni količini kot v našem kampu. Dime hoče
burek, dosti ga že imam, napiševa razglednice, potem do mini golfa.
Sediva, pišem dnevnik, najprej prisedejo tri ženske, ki igrajo mini
golf. Ena med njimi je kar v redu, saj v sili vrag še muhe žre. No,
tako slaba res ni bila. No, potem odidejo, še vedno pišem, sedaj
imam malo miru, čeprav me vsi nekam čudno zevajo. Potem prisedejo
dve Sarajlije, sestri, začnem pogovor, Dime na drugi strani klopi je
tiho. Zajebavam se z njima, one pa mene. Ena ima klobuček, povabijo
naju k njima na vikend, a šele po 15. avgustu, do takrat bodo namreč
tu starci. Onidve ostaneta do septembra. Joj, kako je enim lepo?
Končno odidejo, preveč so važne, to je eno, drugo je pa to, da jim
ne verjamem vsega. Tudi jaz lahko rečem, da imam avto, vilo… Dokler
ne vidim.
Greva v kamp, jeva kruh in pašteto, potem se
vrneva, med potjo v nekem hotelu gledava mini izložbo. Dva frajerja
rišeta na časopisni papir, ampak ne prazen, temveč potiskan. Zopet
greva v mesto, tokrat ne skozi gozd-park. Hodiva po mestu, tržnici,
obiščeva sportski centar, zevava folk, tenis, košarko, posebno pa še
ženske, tiste z zgoraj brez. Potem hodiva po obali. Opazujeva
ribiče, ladje, sedeva na klopco, zevava, prisede neka Beograjčanka,
potem še dve. Prva je strašna po merah in po jeziku. Kmalu mi
presedajo. Kaj smo govorili sploh ni važno, potem kupiva karte,
ogledava si avtobusno postajo in greva v kino. Igra Francoska zveza.
Med filmom rosi, sediva v osmi vrsti, film je dobro narejen, ni pa
nič posebnega, le resničen prikaz vsakdanjega življenja neke kaste
človeštva. Konec filma. V slaščičarni si privoščiva burek in princez
krofe.
Potem proti kampu. Zdi se mi, da naju nekdo
sledi, najbrž zaradi filma. Potem greva v en hotel na teraso, kjer
ni nobenega folka, samo polno stolov, trije tipi za nami, a se na
stopnicah ustavijo, cvikneva. Skočiva čez ograjo in greva po drugi
cesti v kamp. Pred kampom nobene luči, tema, cvikava, a ne veva
zakaj. Srečno prispeva do ferijalcev, ravno na pavzo, potem v šotor
na spavanje. Dobro sva spala. Zjutraj umivanje, podiranje šotora,
pospravljanje šotora itd.
Potem se odplaziva iz kampa. Nič ne plačava,
ker se sploh nisva prijavila, zato tudi cvikava. Vse se srečno
izteče. Nakupiva stvari za žret in na križišče. Še dobro, da ni
daleč. Pred nama sta dve pički, ki štopata samo fine avte. Končno
jima nekdo ustavi. Sedaj začneva midva. Ustavita dva Nemca z VW.
Sediva zadaj skupaj z mojim nahrbtnikom. Smer Mostar. Frajer hitro
vozi, oba imata bele hlače, ona zeleno bluzo, on pa oranžno.
Ponudita cigarete, bonbone.
V Počitelju se ustavita. Midva zlezeva na
trdnjavo. Res je zanimiv ta Počitelj. Res, da je po vseh poteh polno
dreka in odpadkov, ampak to kraj nič ne naredi nezanimivega. Nekdo
bi se moral potruditi, da bi ta drek odstranili, če že pobirajo
vstopnino. Drugače je Počitelj res zanimiv. Tako preprost, a vendar
utrjen, vse iz kamna, celo nekatere strehe. Hiše male, okoli polno
umazanije, slikava se, opazujeva Neretvo, res čudovito. Potem
odkrijeva še ovce in eno pičko, a greva mimo seveda, ne da bi kaj
rekla. Potem se spuščava, najina Nemca sta spodaj okoli džamije.
Prideva do džamije, pogovarjava se z enim slikarjem iz Sarajeva, ki
riše razgledni stolp. Potem greva na razstavo. Res je zanimiva.
Nekaj novega, norega, morda modernega. Ura je že pol enih. V
Počitelju smo že eno uro in pol. Nemca naju že čakata, sedemo v avto
in v Mostar.
V avtu je vroče. Za nami je policija. Frajer je
res pravi voznik, ovinke vozi odlično, končno Mostar. Iščeva stari
most. Ne veva kam. Vprašava, zveza in kreneva po ozki ulici, mimo
malih trgovinic, lokalčkov… Vse je mini, le cene so najbrž visoke.
Vse polno je kramarjev z najrazličnejšo robo. Prideva do mosta. Kot
na sliki, res je visok, a vse se mi zdi, da sem že bil tukaj. Vse je
tako kot sem si predstavljal, ograja, nekakšne stopnice, Neretva.
Vrževa prtljago s sebe in zijava z mosta, potem greva čez njega, en
frajer hoče skočiti, a nihče noče plačati. Greva v mesto, iščeva
trgovino, kupiva sendviče, žreva. Potem hodiva po mestu, zijava
trgovine, kramarje… Obiščeva eno džamijo, greva na minaret, skoraj
se mi zmeša, tako so zavite te stopnice. Zevava z minareta, spustiva
se dol, pijeva vodo, hodiva, zijava, kaj vse prodajajo in za koliko
to cenijo. Potem greva v neko hišo, kjer je polno lesenih kipov,
konstrukcij… Najbrž kak umetnik. Potem zopet do mostu, kupiva
razglednice in dve zapestnici – bakreni.
Oprtava si nahrbtnike in na cesto. Mater je
dolgi ta Mostar. Hodiva, folk pa zeva. Med potjo štopava. Ustavi
neki opel rekord karavan, saj upam, da je bil, nemške registracije.
Vprašam v angleščini kam. Čapljina, že sediva. Voznik sprašuje, če
govoriva angleško in nemško. Vse govori v nemščini, potem le utihne.
Vozimo se, vroče je. Ob cesti prodajajo sadje in zelenjavo. Ustavi
in ogovori nekoga v hrvaščini. Obema nama gre na smeh. Predstavi
naju kot dva Angleža. Pogovarja se z nekom o nekem biznisu in
avtomobilu. Odidemo. Na križišču za Čapljino nas odloži. Štopava,
vroče je, ni dobro mesto za štopanje, ker je dvopasovna cesta. Na
avtokarto napišem Metkovič. Za naju ima dvojen pomen. Ustavi 1300,
pelje naju do nekega sela. Dve gostilni, malo naprej pred mostom
štopava. Pride neki mali gostilničarjev sin. Priča v hrvaščini,
midva se delava Angleža. Potem začne govoriti o breskvah. Najraje bi
mu rekel, naj mi jih prinese po hrvaško, ker sem malo lačen, a se
vzdržim. Končno odide, ker nama je pokvaril en štop.
Zopet štopava, se zajebavava in upava, da nama
bo prinesel breskve. Štopava, kaževa »Metkoviča« in požirava sline
ter vodo, čas beži. Obupava. Odpraviva se dalje, med potjo štopava.
Nič, med potjo naju iz neke trgovine zajebavajo. Delava se kot da
jih ne razumeva, ne slišiva. Prideva do nekega večjega križišča,
utaboriva se. Štopava, delava načrte, kako bova pešačila, če ne bo
nič. Kaževa Metkoviča, vendar samo Mostarcem. Končno ustavi neka
škoda, malo je razklumpana, a gre pa. Do Metkoviča, med spravljanjem
nahrbtnika v avto, se mi je odtrgala naramnica na nahrbtniku.
Prispeva do Metkoviča, zahvale, popravljanje naramnice za prvo silo,
ena je daljša kot druga, a bo že nekako. Samo da sva tukaj. Greva po
cesti, štopava, tokrat brez Metkoviča. Malo se utaboriva, jeva
žvečilne, štejem denar, bolj malo ga je, nekaj nama ne gre v račun.
Zadnje dneve sva veliko zapravila. Malo pospravim po torbi, medtem
pa Dime štopa. Nič.
Začnem jaz, sedeč na nahrbtniku, zagledam
zeleno diano, ki sem jo že enkrat štopal. Povem Dimetu, da nima
zadnjih sedežev, a vseeno poskusim, ustavi, kakšna sreča – naravnost
v Dubrovnik. Danes imava pa res srečo. Sediva na tleh, zraven naju
najina nahrbtnika, njuna kitara in rezervno kolo. Malo je neudobno,
a bo šlo, samo da prideva v Dubrovnik. Za volanom je vranje črn
frajer z brado, očali in dugo koso. Ciganski tip, zraven pa ženska
še bolj črna kot on, mislim na lase. Sedeži so zelenkasti, na
senčniku piše: TAKE LSD AND YOU CAN SEE FLOWERS IN YOUR BRAIN.
Zraven je zapičena šprica in narisana roža. To je nad volanom. Na
drugi strani je tudi nekaj v tem stilu, SMOKE DOPE… Najprej nisem
razumel, niti nisem znal prebrati. Nisem vedel, kaj naj si mislim.
Narkomana ali pubertetnika, ali pa frajerja. Ponudita cigarete,
odkloniva, ženska se rahlo nasmehne kot podsmeh – cvikata, a. Skoraj
nič ne govorita med sabo, vprašata naju od kje sva, zlaževa se, da
sva iz Ljubljane. Povesta, mislim on, da imata v Beogradu neke
prijatelje, ziher kakšne narkomančke, ti napisi pa so samo reklama.
Ne, to ne more biti. Potem smo tiho. Sončni zahod je prekrasen,
sonce in morje se zlijeta v eno. Prekrasno, to je boljše in lepše
kot tiste rože, ki jih vidiš v možganih. Tisti napis mi je všeč,
zato ga z zelenim flomastrom napišem na gumice spalne vreče. Spi se
mi, zunaj je mrak, večeri se, luči avtomobilov.
Na vrh strani
Končno
v Dubrovniku
Noč, v daljavi je videti luči Dubrovnika, še
malo pa bomo tam. Voziva se skozi mesto, polno ljudi, a ni mi do
njih, rad bi spal. Preveč je bilo za danes, utrujen sem, lačen.
Avtokamp v mestu je zaprt, peljeta naju v drugega, 5 ali 10 km izven
mesta. Avtokamp Kupari, odloži naju, nič se ni zgodilo, hvala,
nasvidenje… Zavlečeva se do recepcije. Oddava dokumente, lahko noč.
Postavljava šotor, polno ljudi hodi zraven naju, zemlja je trda,
jezim se na Dimeta, ker je tako trd, zabijava s kamni. Končno ga
postaviva, za silo, zraven naju je drevo, grmovje, dva mini šotora
in kanta za smeti ter cesta. Spraviva nahrbtnike noter. Začneva
kuhati, pojeva, greva na WC, malo po kampu, potem spat, čeprav nisem
več tako zaspan. Zaspiva kot ubita. Zjutraj se prvi zbudim. Dime še
spi, v šotoru je vroče, polno trave… Zbašem se ven, grem po kampu,
Dime še spi, zbudim ga, greva se kopat, voda mrzla, povsod polno
vojske, ker je to vojno odmaralište.
Le nekaj ljudi je v vodi, ostali se sončijo ali
pa senčijo. Počasi lezeva v vodo, še kar čista se mi zdi, mrzla pa
tudi. Dime se prvi vrže, malo zaplava in hitro zleze na sonce. Potem
še jaz. Plavam kot zmešan, najbrž bi padel moj osebni rekord, če bi
me kdo štopal. Končno se malo ogrejem, voda ni več tako mrzla, pa
tudi slana se mi ne zdi. Obala peščena, še malo se razplavam, potem
si operem lase, folk zeva, še malo zaplavam, stečem pod tuš in se
sončiva skupaj z Dimetom. Ko se posušiva odideva. Pred šotorom
pojeva mini hrenovke s prepečencem, ker nisva dobila kruha. Potem na
avtobus in v mesto. Izstopiva, ne veva kam, greva v hrib, hodiva,
nič. Potem hoteli, sami fini, lepi, dragi, hodiva, skoraj nič ljudi
ni na cesti. Prideva do velikega hotela – Dubrovnik, portir naju
čudno gleda, greva mimo, potem pa razočaranje, konec ceste, zevava
samostan na bližnjem otočku, morje, veter. Odločiva se, da greva
dalje skozi gozd, nič, prideva do jase, daleč pod nama morje, naprej
pa gozd in skale, a planince se ne greva.
Nazaj potem dobiva avtobus, ki naju pripelje v
stari del mesta. Zgubila sva dosti časa, vrata Pile, vstopiva skozi
njih in že sva v ta pravem Dubrovniku. Res je prava trdnjava, vse je
skladno, skoraj preveč kamenja, ljudi, zastav in plakatov, ki
opozarjajo na Dubrovniške letne igre. Pijeva vodo iz prvega
vodnjaka, hodiva po mestu, zevava folk, izložbe, hiše, Doževa palača
me razočara, preveč sem pričakoval, pa kaj ko vsi napihujejo ta
Dubrovnik. Greva v pristanišče, na pomol, zevava trdnjave, kule,
ribice, vidiva ladjo Krištofa Kolumba na kateri bo zvečer predstava…
Vsepovsod pobirajo neko vstopnino – sranje. Kupiva si sladoled,
greva nazaj do Pil, meni se ne da več, pijeva vodo, piševa
razglednice, kupiva film, za vodnjakom nekdo brenka, na drugi strani
neki bodoči - mogoče slavni slikar - riše portrete, seveda za denar.
Greva na razstavo, ikone – reprodukcije, a dobre skoraj kot
originali, raje gledam druge slike, bolj žive, življenjske, čeprav
jih ne razumem povsem, a vem, da so odraz mojega časa, moje
generacije. Ikone pa so preteklost, mene pa bolj zanima sedanjost in
seveda prihodnost.
Potem še enkrat čez cesto, v hrib se ne
spuščava, pa tudi drugih vrat si ne ogledava, prav tako ne greva po
obzidju - money - čas - vreme - time. Potem greva tam, kjer sva
prišla noter. Vidiva zelenega spačka in ga takoj spoznava. Vendar je
prazen, najbrž si ogledujeta mesto. Greva peš, malo zaideva, slikava
mesto in sama sebe. Potem čakava avtobus pri gondolski postaji,
zevava avtomobile in seveda – turiste – ženske. Avtobus odpelje.
Sranje. Pešačiva, grizeva v hrib, nihče ne ustavi, vroče je, zasopla
sva, hrib naju je zdelal. Sedaj sva na vrhu, sedaj bo lažje, ker gre
nekaj časa pod breg. Tri pičke na drugi strani ceste, Dime je daleč
pred mano, teče. Tudi jaz začnem. On preneha, jaz ne, dohitim ga,
začnem pešačiti, on pa teči, pustim ga naprej, potem tudi jaz tečem,
vse me boli. Ura je štiri ali pet, ko prideva v kamp. Jeva pasulj,
podreva šotor, sosedje – štirje Francozi - naju čudno gledajo. Greva
na recepcijo, komplikacije, morava plačati za dva dni, pa še
svinjsko drago je, kot hotel. Zveva, da je nekaj km dalje en bolj
poceni kamp, a kaj nama pomaga. Odločiva se, da ostaneva.
Pišem dnevnik, jem kekse, Dime išče prostor za
spanje, najin je že zaseden. Pridejo trije motoristi – Italijani –
malo gužve, ker neki pijani tipi zajebavajo dva z motorčki -
dvonožno guralo iz Nemčije. Res, s čim vse se da potovati. Skrijeva
nahrbtnike v grmovje, pojeva nekaj in šetava po kampu. Potem greva v
kino, strašna vstopnina, leživa, film še nekako, Clint Eastwood,
nerazumljiv konec, potem greva na obalo. Vojska, narodna glasbe,
hočeva jesti, dolgo čakava, neki pijani natakar se obesi naju.
Končno dobiva, dobra kelnar'ca, a kaj, ko ne sme z nikomer govoriti,
je prelepa ali kaj. Vse gre preko vojske, res čudno, vojska pa
turizem. Zevava avtomate, fliperji, košarka, nogomet itd. Greva ven,
igrajo zabavno glasbo, folka dovolj, v glavnem starci, sranje. Greva
v kamp, par Angležev, fini motorji (Norton, Honda).
Sediva pred restavracijo, zapirajo jo, gledava
fuzbal, greva po prepečenec, vidiva sosedo v šotoru, kar dobra.
Potem pred restavracijo na neki klopci jeva dvopek, hrustava, folk
se ozira, pijeva vodo in potem na spavanje. Jaz se spotaknem ob
šotor, neko govorjenje v šotoru, tišina, luna, zlezem v vrečo in pod
grm. Zaspim. Jutro, Dime je že pokonci. Soseda se tudi prebujata,
greva po kruh in mleko, pijeva, jeva pašteto, ki je zanič. Dime jo
vrže, jaz pa se matram do konca. Soseda pride iz šotora, zraven pa
še frajer. Morda sta imela dobro noč. Odideva na plažo, kopava se.
Voda mrzla, veter, sonce pripeka, potem pa se sončiva, pa zopet v
vodo, neka ladja je nekaj spustila v morje, da je mastno. Greva ven,
se posušiva, vzameva nahrbtnike in na cesto. Počakava, da par pred
nama dobi, potem štopava. Ustavi rekord nemške registracije, trije
so že noter, dve ženski in frajer, nekako se stisnemo, vroče, malo
piha, ker je okno odprto. Do Dubrovnika, na odcepu naju odložijo. Tu
je že polno štoparjev, štirje pari, postaviva se zadaj, čakava, čas
beži, eni dobijo kmalu. Potem čakava, jaz pišem dnevnik, slikava se…
Ostane samo še eden par, dva Nemca, fant in punca, jebe se jima, on
je bolj resen. En avtobus jima ustavi.
Sedaj sva midva na vrsti. Dva se postavita za
naju, nato pride še eden. Ena se postavi pred naju, pravzaprav dve,
dobita en kombi (Novo mesto). Klejeva. Lačna sva, privlečeva hrano,
kuhalnik in kar na pločniku kuhava in jeva. Folk zeva, a naju nič ne
moti, jesti je treba. Končava, zopet štopava, ena žaba stoji na
drugi strani ceste, dve pički noter, no res lep razgled. Nek Švicar
z kombijem kar naprej kroži tukaj. Nek hrošč odloži dva štoparja,
zbaševa se noter, gužva, Švaba ne gresta daleč, do kampa na drugi
strani zaliva. Štopava, se slikava, nacejava z vodo, tu je nek stari
1300 razbit, pokraden, a se ga da spoznati. Greva po vodo, ogovorim
neke Francoze, ki se ustavijo, a gredo nazaj v Dubrovnik, jutri pa v
Split. Kaj mi pomaga. Greva peške.
Avtobusna postaja, avtobusa ni, hodiva dalje,
ustavi škoda Madžara, za Makarsko. V redu, res fino, perfektno.
Sediva v škodi, oba Madžara, mož in žena kar naprej nekaj govorita
med sabo, nič jih ne razumeva. Sediva, zijava okoli in sva srečna.
Opazujem svet okoli sebe. Upam, da ne vidim tega zadnjič. Čudoviti
otoki in otočki, trdnjava, sonce, morje, čeprav brez woman. Odločiva
se, da ne greva v Makarsko, ker nimava denarja. Na križišču
izstopiva. Štopava, vsa sva nora, delam stojo na rokah, hodim po
rokah in se derem. Štopava, nekaj se jih odpelje. Nekdo ustavi,
pelje naju do Čapljine, pravzaprav križišča, štopava dalje. Renault
4, katrca do Mostarja, frajer se jezi, divja in kleje, nekaj malega
pove, vpraša, sedim spredaj, poslušamo radio. Zagreb II., ura je pol
devetih. Na radiu je pol ure glasbe Jose Feliciana. Kako fino se je
peljati in poslušati ta glas, to glasbo, res lepo. Potem pa konec,
Mostar.
Greva nekaj pojest v prvo gostilno, ki jo vidiva. Naročiva srbski
pasulj. Res je dober, malo preveč začinjen in premalo ga je.
Popijeva Coca-Coli, plačava in greva na drugo stran ceste, kjer je
avtobusna in železniška postaja. Dime vpraša za ceno do Zagreba za
vlak. Greva dalje po cesti, noč je že. Vseeno nama je, samo da sva
tukaj, da je še ta dan za nama. Hodiva, daleč je ta odcep na glavno
cesto. Končno prideva, na odcepu je tudi bencinska pumpa. Hvala
bogu, bo naju vsaj kdo opazil. Zraven, na drugi strani je
pokopališče, res fino. Če ne bo nič, greva kar na pokopališče spat,
nama vsaj ne bo dolgčas, ker bova imela družbo. Štopava, sita sva za
silo, zaspana in utrujena tudi. Ustavi stojadin – skoraj nov avto,
smer Sarajevo. Peljeva se, poslušava radio, nekaj malega pričamo.
Stari dobro vozi. Danes imava pa res zegen. Po malem spim, Dime pa
najbrž kar na veliko. Spim nemirno, nerodno, saj nimam kam položit
glave in sploh je polno ovinkov. Vožnja je dolga, vsake toliko časa,
ko se zbudim, vidim kakšne luči ob cest, a to me ne zanima, ni mi do
teh krajev, vsaj danes ne. Res čisto nič mi ni zanje. Rad bi že
enkrat spal.
Končno se zaveva, da je pred nama Sarajevo.
Malo debatirava s šoferjem glede prenočišča, nato se odločiva za
Ilidžo. Odloži naju, odpelje. Oddahnem si. Malo je mrzlo, ura
enajst, nikjer ljudi. Takoj se z Dimetom skregava. On hoče postavit
šotor, jaz pa ne. Prijaviva se in iščeva prostor. Najdeva ga, malo
stran od ostalih. Lep, velik avtokamp, dobro in lepo urejen.
Spraviva se spat. Malo je čudno vreme, a vseeno takoj zaspim. Dime
tudi. Zemlja je trda. Zjutraj me nekaj čudnega zbudi. Madona saj
nisem v gozdu. Vidim neke volkove, cel trop volkov, malo se zbrihtam
in zavem se, da so to le psi, lepi, veliki, močni volčjaki (nemški
seveda). Zunaj je rosa, malo me je strah, ko jih vidim tako nič
privezane. Potem pa sem najbrž kar pozelenel, ko mi je eden prišel
za hrbet in me začel vohati in oblizovati. Nič si nisem mogel, čakal
sem, kar bo pa bo. Če mi odgrizne glavo, bom jaz pa njemu nogo, pa
sva si bot. Nič se ne zgodi. Potem zadovoljen odide (volk oziroma
pes namreč). Potem pridem malo k sebi. Glavo dam v spalno vrečo,
zaprem zadrgo do konca, primem nož, ki sem ga pozabil (se pravi nož,
ki ga ni) in skušam zaspati nazaj, kajti ura je še premalo, da bi že
vstala.
Ne morem spati, rosa počasi izginja, nekaj me
tišči. Potem pride celo krdelo psov. Hodijo po nama in naju
ovohavajo. Očitno jim smrdi, zato gredo raje h kantam za smeti, kjer
je najbrž boljši duh. Počasi vstaneva, ogledujeva šotore, prikolice,
folk, pse, travo… Opazujeva en mešani par in potem se greva umivat,
vsak zase, vsak po svoji poti. Jaz srečam dve dobri mački, res
luštni, ni kaj. Potem se umijem. Umivalnica in WC sta OK. Ugotovim,
da so psi prijazni, ljubki, prav nič napadalni. Vidim tudi tri,
potem pa še dva, motorja. Fant, kakšne makine, samo za zevat. Potem
skupaj pospraviva šotor in vse ostalo, odideva v sprejemnico,
plačava in greva na cesto.
Folk iz kampa, večina Francozov, Belgijcev itd.
ima organiziran ogled mesta z avtomobili. Štopava, zajeban kraj, za
štopat namreč. Vroče postaja… Dobiva en avto, vendar ne gre čisto v
center. Zopet štopava, klejeva Bosance… Ustavi nama škoda - ZE,
prijazen možakar. Veliko govori in nama svetuje. Res je prijazen.
Odloži naju v neki ulici in nama natančno razloži, kako bova prišla
na železniško postajo. Res kmalu najdeva. Pred njo in v njej je
polno folka, tudi ciganov in seveda angelov varuhov – policajev,
kifeljcu ali miličnikov, če že hočete. Saj nimam nič proti njim.
Ampak, kar je preveč, je pa preveč. Odloživa prtljago v garderobi,
malo debatirava z uslužbencem, pove nama celo, da pozna Slovenijo…
Potem greva na trolo in direkt na Baščaršijo.
Res čudovito. Zelo se mi dopade, čeprav je vse zanemarjeno. Najbrž
se mi to dopade. Polno je golobov, cuckov, cip, te kar čakajo in
vsake toliko časa katero kdo odpelje. Očitno tu prodajajo svoje
telo, tako kot ostali svoje izdelke, ki pa so dokaj dragi, a zelo
zanimivi, vse ročno delo, res za gledat. Greva v neko restavracijo,
pravzaprav Čevapdžionico, jeva, jaz ražnjiče, on pleskavico. Baš so
fini, prav tako tisto zraven. Sedaj ne vem več, kako se reče. Potem
sva še enkrat kupila. Hodiva po mestu. Slikava… Ena trgovina je
nekaj posebnega, vse je povezano, vmes ni vrat in zgleda kot da je
tu polno malih trgovinic. Vsak pult je zase, res zanimivo. Potem
greva nazaj s trolo, vzameva prtljago, žreva, ogledava si postajo,
res je bila včasih lepa, saj je sedaj tudi, a je zelo umazana, kot
vse na tem svetu. Potem greva ven, pijeva, posral sem se že prej.
Čakava tramvaj in potem se po dolgem pešačenju zopet znajdeva na
cesti. Štopava, vroče je… ustavi spaka, nek frajer, veliko govori,
važno je, da se peljeva. V nekem selu naju odloži, žreva… nič ne
štopava, ker nama je obljubil, da naju pride iskat, ko bo šel dalje.
Gre namreč za Banja Luko. Večeri se. Počasi začneva štopat, ker se
nama sumljivo zdi, da ga še ni.
Fotogalerija
1 |
2 |
3 |
4 |
5 |
6 |
7 |
8 |
9 |
10 |
11 |
12 |
13 |
14 |
15 |
16 |
17 |
18 |
19 |
20 |
21 |
22 |
23 |
24 |
25 |
26 |
27 |
28 |
29 |
30 |
Opis slik:
1. Pri Pionirjevem počitniškem domu v Poreču
2. Najina prva postavitev šotora - Špadiči
3. Dime in Tatjana Bučar
4. Poziranje pred šotorom
5. Štopanje pri Poreču do Pule
6. Dimče v akciji
7. V avtokampu Stoja pri Puli
8. Dime v puljski areni
9. Na obzidju Arene
10. Pri pisanju popotnega dnevnika v Puli
11. Gremo peš - nihče ne ustavi
12. Štopanje je naporno
13. Neskončno čakanje pri Žrnovici
14. Na mestnem obzidju v Zadru
15. Ob cesti pri Kaštelih
16. Portret za spomin
17. Končno v Splitu
18. Nekje ob Jadranskem morju
19. Poletje ni bilo ravno vroče
20. Poziranje v Počitelju - BiH
21. Na plaži avtokampa Kupari
22. Voda ni bila ravno primerna za kopanje
23. Vragolije ob cesti
24. Če ne gre z avtom bom pa poletel
25. S to kripo ne bo šlo
26. Dime stoji ne nepravi strani, je pa viden
27. Med golobi v Sarajevu
28. S psi in golobi na Baščaršiji
29. Pred pošto v Sarajevu - ?
30. Končno v Zagrebu in z vlakom domov
Na vrh strani
|