GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

 
HOBIJI

V življenju sem počel marsikaj. V rani mladosti sem zbiral poštne znamke, planinske in druge značke, nalepke z vžigalic, sličice Životinjsko carstvo, kaktuse, gramofonske plošče, pa tudi razglednice krajev. Te sem tudi kupoval, največ pa so mi jih poslali prijatelji in sorodniki. Z zbiranjem razglednic še nisem prenehal, še vedno skrbno shranim vsako, ki jo dobim. res pa je, da teh vse manj kupujem in da še vedno nisem svojega obsežnega fonda popisal in skeniral, da bi lahko dal na razpolago še drugim. Seveda pa je za to še čas. Zato se za kakršnokoli razglednico krajev iz Posavja, Slovenije, nekdanje Juge in z vsega sveta še vedno priporočam.

Počel pa sem tudi druge stvari. O svojih hobijih bom pisal na tej strani, morda pa se bo o njih kaj znašlo tudi med spomini in v življenjepisu. Naj ob tem omenim, da sem vse te hobije jemal zelo resno, jim posvečal veliko časa in energije. So pa bili tudi takšni, ki sem jih sčasoma jemal tudi malo drugače, kot se je zgodilo pri treningu plavanja. Sicer pa več o tem pod naslovi, ki bodo sledili.

Plavanje

Plavati sem se učil na Krki, na kopališču nasproti Griča pri Brežicah, kamor smo z družino zahajali poleti, pa tudi na morju, kjer sem tudi dokončno "splaval". Mislim, da se je to zgodilo v letu 1965, ko sem bil na svojih prvih počitnicah, po končanem prvem razredu osnovne šole. Pred tem sem bil, ko sem bil star dve leti, že enkrat na morju, pri očetovi teti v Splitu, tega pa se seveda sam ne spomnim. Po maminem pripovedovanju vem le to, da sem na poti z ladjo iz Reke do Splita polizal vse kovinske ograje in bil potem ves v hrastah in zaradi tega dobil tudi visoko vročino, tako da je bil dopust bolj klavrn.

V četrtem razredu osnovne šole v letu 1968 pa so me povabili, da bi začel trenirati plavanje za Plavalni klub Celulozar iz Krškega. Takrat so skoraj vsi mladi trenirali plavanje, saj je bil to zelo popularen šport v Krškem, saj drugih skorajda ni bilo. Spomnim se, da so nas pozimi s predpotopnim IMV-jevim kombijem, v katerem smo se zaradi dima skoraj zadušili,  vozili v Čateške Toplice, kjer smo v bazenu današnjega Zdraviliškega doma trenirali. Seveda so nam vodo malo ohladili, včasih pa tudi pozabili, tako da je bil trening v vroči vodi zelo naporen.

Moj prvi trener je bil Niko Žibert, kasneje pa Živko Šebek. Treniral sem prsni slog, saj so imeli "kravlašev" v klubu dovolj. Poleti smo seveda trenirali v odprtem bazenu pri Tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj. Trenirali smo kar dvakrat dnevno, zjutraj in zvečer. Po treningu pa sem se tudi sicer po ves dan zadrževal na bazenu, kjer je bilo vedno polno kopalcev. Ob koncu tedna in praznikih pa so prihajali tudi iz Zagreba, tako da je bila gneča neznosna. Eno leto smo pozimi hodili na trening celo v Zagreb, kjer smo trenirali v bazenu PK Mladost. Pozimi pa smo imeli enkrat tedensko tudi "suhi" trening v "telovadnici" osnovne šole v starem Krškem, kamor smo hodili seveda peš.

Udeleževal sem se tudi tekem za republiško prvenstvo v plavanju, enkrat pa sem bil tudi na državnem prvenstvu v Splitu, kjer sem se po dodatni tekmi le uvrstil v finale na 50 metrov prsno in bil potem sedmi, če se še prav spomnim. Na posamičnem prvenstvu Socialistične republike Slovenije za mlajše pionirje sem leta 1969 (mislim, da je bilo v Kopru) osvojil tretje mesto (čas: 45,8 s). Tretji pa sem bil tudi na prvem republiškem prvenstvu osnovnih šol (1970), kjer sem nastopil v kategoriji B-registrirani in to s časom 42,6 sekund. To prvenstvo je bilo na domačem bazenu v Krškem. Sicer pa sem tekmoval še v Ljubljani in Trbovljah, vendar brez večjega uspeha, drugih krajev pa se ne spomnim.

Nastopov med starejšimi pionirji in mlajšimi mladinci se ne spominjam prav dobro. Iz brošure, ki je izšla leta 1971 ob 15 letnici Plavalnega kluba pa je razbrati, da sem imel najboljši čas na 100 metrov prsno 1.37,8 (dosegel v letu 1970) in na 200 metrov prsno 3.33,8 (dosegel istega leta). S tema rezultatoma sem se v absolutni klubski razvrstitvi deseterice najboljših plavalcev v letih 1955-1971 uvrstil obakrat na šesto mesto, medtem ko sem imel v tistem času drugi najboljši klubski čas na 50 metrov prsno s časom 0.44,9, ki sem ga dosegel na tekmi v letu 1969.

Plavanje sem treniral slabe štiri leta. V tistem času so bili med boljšimi Franc Čargo, Igor Turk, med prsaši Jože Pečnik, pri dekletih pa Nevenka Jenkole, Meta in Mojca Novak. Sicer pa so takrat trenirali še: Ivan Šepetavc, Dušan Zlatič, Andrej Škafar, Zoran in Dragan Nikolič, Ljubo Potočnik, Zvonko Prosenik, Bojan Volarič, Milan Barbič, Jože Grajžl, Miro Žiberna, Marjan Šunta, Boris Žibert, Emil Troha, Marko Pavliha, Matjaž Štajner, Gorazd Barbič, Slavko Frece, Aco Tomažič, Roman Cvetko in mnogi drugi. Od deklet pa moram poleg treh naštetih omeniti še druge: Nelka Gabrič, Branka in Tončka Škafar, Tea Preskar, Jožica Erjavec, Alenka Pogačar, Bojana Babič in Slavica Blatnik.

Treningi so bili zelo naporni. Vsak dan smo preplavali po nekaj kilometrov, kar v tistem času ni bilo najenostavneje, saj nas je pri treningu oviral tudi klor, ki so ga spuščali v ozračje iz tovarne in si imel kar precej težav pri dihanju. Niko Žibert nas je vedno gnal, pri Živkotu pa smo tudi malo zabušavali, se vlekli po progah, na nižjem delu bazena hodili in ga še kako skušali pretentati. Od kluba smo dobili tudi trenirke, nekateri tudi kopalke Speedo, kar je bilo včasih zelo težko, saj jih pri nas niso prodajali in smo jih morali kupovati v Trstu. Eno leto smo po večernem treningu dobivali tudi sendviče,. vendar so jih velikokrat namesto nas mlajših pojedli starejši plavalci ali vaterpolisti. Po treningih smo veliko igrali karte - tarok, oprezali po kabinah po dekletih in počeli še druge neumnosti, tako da sem v sedmem razredu osnovne šole v letu 1971 prekinil s treniranjem in tako zaključil svojo plavalno kariero. Danes mi plavanje ne pomeni nobenega užitka, saj sem se plavanja in bazena nažrl za vse življenje.

1 2 3 4 5
6

Opis slike:
1. Ena redkih slik kot plavalec - pa še ta je s končnega izleta v osmem razredu OŠ (Split 1972)
2. "Solo" priprave v Materadi v Poreču
3. Kot "prsač" v akciji
4. Ne čisto plavalska - po kopanju na Cerkniškem jezeru
5. V Splitu na zaključnem osnovnošolskem izletu
6. Še delfin, ki ni bil ravno moja plavalna disciplina

Na vrh strani


Planinstvo

V rani mladosti sem se moral s starši kdaj pa kdaj povzpeti na Šentvid nad Čatežem ob Savi, pa tudi na Sremič smo se kdaj odpravili peš. Sicer smo hribe osvajali z avtomobilom. Tako smo bili na Lisci, Slivnici nad Cerknico in še kje. Nekje proti koncu osnovne šole, mislim, da verjetno v sedmem razredu, pa sem se prvič povzpel na "prave" hribe. S starši smo namreč odšli na izlet v Logarsko dolino, šli pogledat še izvir Savinje - slap Rinko, potem pa nadaljevali ob "zajlah" do Kamniškega sedla. Bilo me je zelo strah, še posebej pri spustu, ko sem moral gledat v "prepad" in sem skoraj ožulil mamino roko, za katero sem se krčevito držal. To je bil moj ognjeni krst planinstva, ki se ga bom vedno spominjal.

Potem sem začel hoditi v hribe z očetom in mamo. mislim, da je bilo to v letu 1971. Leta 1969 pa sem se včlanil v Planinsko društvo Brežice. Kot se za Slovence spodobi smo šli tudi na Triglav, potem pa se lotili še Slovenske planinske transverzale. Knjižico te transverzale sem pridobil leta 1972, ko smo osvojili Kočno, Skuto, Grintovec in Ojstrico v Kamniških Alpah. Leto kasneje pa sva z očetom obredla še Mojstrovko in Prisojnik (po jeseniški plezalni), Jalovec, Triglav in skozi Lukno na Kriške pode in Razor. Z družino smo se iz Lepene povzpeli mimo Krnskega jezera tudi na Krn in začeli zbirati žige po Zasavski planinski poti, ki sem jo od leta 1972 do 1975 tudi v celoti prehodil in dobil priznanje za to dejanje. Lotil sem se tudi Transverzale kurirjev in vezistov NOV Slovenije, razširjene Slovenske poti, Kranjskih vrhov,  v enem dnevu pa smo prevozili tudi Pot kmečkih uporov.

Potem sem v hribe začel hoditi s prijatelji, še posebej v gimnazijskem obdobju, ko smo imeli tudi na šoli zelo številčno planinsko skupino. Po končani gimnaziji sem v Vratih opravil tečaj za mladinskega planinskega vodnika (1.-8.8.1976) in dobil izkaznico PZS oz. njene mladinske komisije s številko 535. Leto kasneje sem na Komni zaključil še tečaj za mladinske vodnike v zimskih razmerah in kakšno leto kasneje tudi ledeniško izpopolnjevanje v Avstriji. V hribe sem vodil skupine mladih planincev, prijatelje in druge. Redno pa sem hodil tudi v planinske tabore, ki so jih posavska planinska društva organizirala vsako leto drugje. Tako sem bil na planinskem taboru v Logarski dolini, v Kamniški Bistrici, pod Stolom, v Zadnjici in dolini Soče, bil pa sem tudi mentor s prvem Taboru za pionirje planince, ki ga je pripravila Planinska zveza Slovenije.

Večkrat sem šel tudi na zimski pohod na Stol. Sicer pa sem osvojil skoraj vse slovenske planinske vrhove. Na mnogih sem bil tudi po večkrat, največkrat zagotovo na Triglavu. Slovenske planinske transverzale nisem prehodil, zmanjkal mi je njen primorski del, ki bi ga moral osvojiti z avtomobilom. Sem pa leta 1976 začel ponovno delati Slovensko planinsko transverzalo in njeno razširjeno pot, vendar nobene nisem dokončal. V hribe sem vedno hodil v družbi, nikoli sam. Velikokrat sva šla skupaj z Andrejem Romihom, sicer pa so bili moji planinski kolegi še: Jani Zemljak, Bojan Štojs, Gorazd Pozvek, Andrej Škafar, Bojan Žlender, Ferdo Androjna, Meta Slapšak, Mojca Hruševar, Janja Zorko, Danica Vidmar, Božena Gerjevič in drugi. Po zaposlitvi v Pionirju, sem bil še na nekaj planinskih izletih, potem pa sem bil leta 1995 še enkrat na Triglavu, ko sem spremljal ženinega brata Matjaža Gomilška, ki se je  odpravil peš iz Krškega do vrha Triglava.

Vseskozi sem bil član Planinskega društva Brežice, kjer sem posebej dobro sodeloval z mentorico Marijo Veble. Za delo v društvu sem 7. decembra leta 1990 ob 40. letnem jubileju društva celo prejel priznanje za predano delo in sodelovanje na področju planinske dejavnosti. Njena predsednica je bila takrat seveda Marija Veble.

1 2 3 4 5
6 7 8 9 10

11

12

13

14

15
16 17 18
19

20

21
22 23 24
25

26

27

28

29

30

Opis slik:
1. Na vrhu Kuma
2. V Kamniških Alpah
3. Prvič na vrhu Triglava
4. Pod slapom Peričnik v Vratih
5. V Vratih
6. V stenah Kamniških Alp
7. Po grebenih Kamniških Alp
8. Na spominskem pohodu na Stol z Astorjem
9. Z razparanimi kavbojkami v Julijskih Alpah
10. Po "zajlah" v Julijcih
11. Kopal sem se skoraj v vseh visokogorskih jezerih
12. Začetek akcije Peš iz Krškega na Triglav (1995)
13. Zaključek Matjaževega projekta na Triglavu (1995)
14. S poti po Pohorju
15 Ob prejemanju priznanja PD Brežice
16. Na enem izmed zadnjih izletov na Raduho s Pionirjem
17. V Prisojnikovem oknu
18. Na eni od planinskih poti
19. Na enem izmed planinskih taborov
20. Na planinskem taboru z Andrejem Škafarjem
21. Planinski izlet brežiških gimnazijcev
22. Pri krstu v Javorniškem rovtu
23. Na izpitu za planinskega mladinskega vodnika
24. Na poti na Storžič
25. S cepinom po Julijcih
26. Zimski pohod na Stol
27. Sladkanje z borovnicami na Uršlji Gori
28. Brežiški gimnazijci na Uršlji Gori z Astorjem
29. Z Bojanom Volaričem po Karavankah
30. Planinski tabor ob Kamniški Bistrici

Na vrh strani


Tenis

S tenisem sem se prvič zares srečal v Ljubljani, ko je me je moj »cimer« Jani Longo zvabil, da sva dopoldan malo igrala na teniških igriščih Slovana. Popoldan si tega seveda ne bi mogla privoščiti, saj je bil ta beli šport takrat rezerviran za izbrance. Potem sem si kmalu v Trstu kupil svoj prvi lopar – lesen Dunlop model Bjorn Borg in pilil veščine igranja z njim na asfaltnem igrišču v Leskovcu pri osnovni šoli in kasneje še v Žadovinku, kjer so si krajani postavili svoje peščeno igrišče. Igral sem predvsem s takratno punco in zdajšnjo ženo Damjano.

Leta 1986 je prišlo do pobude, da bi v Krškem ustanovili svoj teniški klub. Udeležil sem se ustanovnega sestanka in na njem postal tajnik kluba, predsednik pa Jože Cerle. Seveda je bila glavna naloga kluba, da pride do gradnje igrišč v Krškem, zato je bil ustanovljen tudi gradbeni odbor, ki ga je vodil Franc Čargo, takratni direktor Vidma. Klub je dobival vse več članov, saj je organiziral tečaje za začetnike v Žadovinku, Čateških Toplicah in tudi v telovadnicah v Krškem in Leskovcu. Gradnja je kmalu stekla in bila v dobrih dveh letih dokončana. Pripravili smo vrsto drugih aktivnosti, tako tudi Ples v belem, na katerem smo zbirali denar za gradnjo, pripravljali teniške turnirje, sam pa sem se skupaj še z nekaterimi člani udeležil tudi sodniškega tečaja in postal teniški sodnik. Moral bi soditi na Univerzijadi v Zagrebu, vendar nas tja niso povabili, sem pa zato sodil na prvem turnirju v Domžalah, seveda kot linijski sodnik. Tam pa se je moja sodniška kariera tudi zaključila, razen da sem bil dvakrat sodnik na teniški ligi in pomagal soditi na klubskih turnirjih.

V klubu sem imel zelo veliko dela, saj smo imeli po nekaj letih že blizu tisoč članov, skrbeli pa smo za teniško dejavnost po vsej občini. Tako so se šestim igriščem v Krškem, enemu peščenemu v Žadovinku, asfaltnemu v Leskovcu, igrišču z umetno maso v Brestanici, kmalu pridružili še igrišči na Senovem in v Spodnjem Starem Gradu. Poleg tega sem izdajal tudi naročilnice, saj se je večina včlanila v klub, da so si brez davka (ali morda z nižjim davkom?) kupila teniško opremo. Izdajal sem tudi klubske izkaznice, zato je moja seveda imela številko ena, pisal za medije in sploh skrbel za klubski arhiv. Vse to seveda zastonj, saj smo se dogovorili, da bomo funkcionarji sami plačali tudi letno igralnino. Medtem so drugi s tenisom služili, postavljali stalno nove pogoje, začela so se razhajanja glede skupnega delovanja po vsej občini, prišel je nov predsednik Krešimir Fink, tako da smo še več sestankovali in reševali nastale probleme, pa tekmovalcev je bilo tudi vse več. Vse to mi je jemalo preveč časa in živcev, zato sem tajniške posle prepustil drugim. Ob vsem tem namreč nisem imel več časa za igranje tenisa in druge aktivnosti.

Po razrešitvi smo večkrat igrali tenis v parih. Ponavadi smo se zbrali: Drago Radej, Jože Novak in Simon Gomilšek. Šlo naj bi za rekreacijo, ki je terjala precej časa, dve uri igre in potem še enkrat ali pa celo več časa v bifeju. Poleg tega smo se vse bolj pogosto imele težave s sestavo dvojic, tako da se je »aktivno« igranje kmalu nehalo. Ko nisem več plačeval letne igralnine, pa sem vse manj zahajal na teniška igrišča. Občasno sem igral z ženo, nekaj let kasneje pa me je na teniška igrišča ponovno zvabil Branko Lavrenčič. Vendar je bilo to le parkrat v sezoni. Seveda tudi kondicije ni bilo več, še manj pa prave volje, da bi se rekreiral in kaj naredil zase. Morda pa še ni vse zamujeno, saj imam torbo z loparjem še vedno v pripravljenosti v garaži in kdo ve, če ne bom nekoč, ko bom imel več časa (kakšen izgovor), spet našel pot na teniško igrišče.


1

2
3
4

5

Opis slik:
1. Po enem izmed dublov v Brestanici
2. Podelitev nagrad na klubskem turnirju v Krškem
3. Kot tajnik TK Krško sem moral delati marsikaj
4. S teniških priprav v Maredi pri Poreču
5. Z enega od teniških turnirjev v Krškem

Na vrh strani


Deskanje na vodi

Mislim, da je bilo leto 1980, ko sem se v Nerezinah v zalivu Bučanje poskusil v deskanju na vodi. Desko sem si sposodil, vendar celo popoldne kljub veliki želji nisem prišel nikamor. Stalno sem padal v vodo, odnašalo me je v skale, popil sem ogromne količine morske vode, bil ves moder, peljal pa sem se morda le nekaj metrov, ostalo je bilo plavanje oziroma šlepanje težkega windsurfa, kateremu sem na skalah tudi potrgal jadro.

Leto kasneje sem si v Avstriju kupil svojo prvo desko. To je bil Klepper model S2, ki je imel za pritrditev loka na jambor nekakšno kroglo. Sicer ne vem, ali je bilo to dobro ali slabo, delovalo je, dokler nisem te krogle izgubil, potem pa so mi nekaj podobnega izdelali – kje se niti ne spomnim več, najverjetneje pa v takratnem SOP-u. Seveda sem bil takrat zagrizen »surfač«. Izkoristil sem vsako sapico in na deski prebil po ves dan. Prvi preizkus sem opravil kar na ribniku na Resi, potem pa na Cerkniškem jezeru in morju. Seveda sem kmalu spoznal, da je potrebno za premik loviti veter od strani in ne od zadaj, kot sem sprva mislil. Veliko zgledov nisem imel, kajti windsurfing se je takrat pri nas šele začenjal.

Zaradi želje po čim boljšem vetru sem s prijatelji odšel na Rab. Desko si je kupil tudi moj prijatelj Jani Longo, pa tudi drugi so si jih sposodili oziroma kasneje celo kupili. Seveda sem se teh veščin učil kot samouk, prave literature ni bilo, šele kasneje je pri nas izšla knjiga Jadranje na deski. Surfal sem v Kaštelih pri Splitu in to s takratno punco – današnjo ženo, tako da je bilo vse še veliko težje. Seveda pa poln moči, energije in zaljubljen, zato mi ni bilo težko ves dan z Damjano surfati skoraj do Splita.

Kasneje smo začeli hoditi na otok Pašman, kjer so zatrjevali, da je res ugoden veter – meastral. Resda sem bil občasno tega tudi deležen, naletel sem tudi na zelo ugoden jugo, pa tudi burja ni bila nevarna, ker je pihala na otok in te ni moglo odnesti na odprto morje. Tam je bilo kar precej surferskih navdušencev, tudi iz tujine. Še posebej smo občudovali mladega Nizozemca Rolanda, ki je imel »sinkerco« - desko, ki se je potopila, če ni bilo dovolj močnega vetra. Ker je vetra tudi na hitro zmanjkalo, so me morali tudi večkrat reševati s čolnom, ali pa sem s surfom zasilno pristal na obali in ga potem na prtljažniku pripeljal v kamp.

Za prvi maj smo v osemdesetih letih odhajali v Lanterno pri Poreču. Vetra ponavadi ni bilo obilo, kljub temu sem v potapljaški opremi uspel surfati. Neko leto pa je zapihalo šele zadnji dan, ko so prijatelji zaradi vetra odšli raje domov. Sam sem hotel opraviti še nekaj voženj preko kanala proti Novigradu. Burja je bila vse močnejša, moje veliko jadro pa mi ni omogočalo hitrih obratov. Tako sem uspel brez padca priti na drugi breg obale, nazaj pa ne več, ker mi je burja zabijalo jadro v morje. Trajalo je kar nekaj ur, da sem obupal in poprosil nekoga, da me je odpeljal z avtom na drugo stran obale, kjer me je Damjana sicer že pogrešala, ni pa mislila, da je veter tako močan, da ne morem nazaj. Seveda je bila ona v zavetrju in tega, kaj se dogaja na morju ob prebiranju knjige ni opazila.

Po nekaj letih sem si kupil novo desko – krajšo in to rabljeno preko oglasa. Bil je to Marlin, ki je že imel zanke za noge. Seveda sem moral kupiti še novo jadro, kasneje sem kupil še Mosorja, ki ga nikoli nisem prav vozil, sem bil pretežak in moje znanje deskanja preskromno, da bi obvladal start iz vode, pravi obrat in še kaj. Seveda sem kasneje vedno jamral, da ni dovolj vetra, ko pa je zapihal močneje, sem dobil žulje na rokah, da sem moral odnehati prej kot drugi. Sem pa v vožnji po morski gladini in valovih neizmerno užival. Bil je nadvse čudovit občutek, ko si držal v rokah ta kos platna in letel po zraku, ko si bil vedno pred tem, da ti bo jadro odtrgalo iz rok, da boš padel. In to se je nemalokrat zgodilo. In takrat si zatulil v veter in se sam sredi morja spraševal, ali je tega res treba. Vsak dan, ko sem naredil ob sončnem zahodu še zadnjo vožnjo z desko pa je bil zame nepozaben tudi po drugi plati – sam na morski gladini, zroč v ogromno oranžno kroglo – ni lepšega.

Po rojstvu sina Nika se je po nekaj letih tudi on navdušil za deskanje na vodi, mislim, da je začel že pri štirih ali kakšno leto kasneje. Pred tem se je na desko postavljala tudi Damjana, vendar zaradi težav s hrbtenico ni dolgo vztrajala. Nik in nečak Tomi sta bila bolj vztrajna in tudi sama kmalu obvladala. Nikoli pa nista bila tako zavzeta kot sem bil sam. Težko ju je bilo pripraviti, da sta šla na desko, pa tudi dolgo nista vztrajala na njej. Kljub temu, da smo kupili še eno desko za Nika – Bica in še nekaj jader, je bil vedno tudi problem, kako se bomo zvrstili. Jaz sem lahko surfal le z največjo desko, o jadrih je pa odločala moč vetra.

Sem pa pri surfanju doživel tudi nekaj, kar bi me lahko stala tudi življenja. Mislim, da je bilo leta 1990, ko je bil Nik star dobro leto in smo za prvi maj odšli na Bol na otok Brač. En dan je začel pihati močan maestral, ki je povečeval svojo moč. Ker je to trajalo kar nekaj časa, sem postal utrujen, zamenjal večje jadro z manjšim (3,8 kvadratnih metrov) in odhajal vse dlje od obale, da nisem izgubljal preveč energije in časa na obratih, kajti še vedno se nisem naučil obrata v veter z jadrom. In ravno na obratu mi je počil zglob na peti jambora, tako da mi je jadro ostalo v rokah. Vetru, mrazu in času primerno (1. maj) na morju ni bilo nikogar. Z zlomljenim zglobom seveda nisem mogel nikamor. Zato sem sprva skušal dvigniti jadro le toliko iz vode, da bi me odneslo nazaj na obalo. Vendar sem kmalu sprevidel, da tako ne bo šlo in da bom izgubil preveč energije. Zato sem se prepustil morskemu toku in valovom, ki so me po kanalu mimo Bola odnesli proti jugu. Bil sem premražen, utrujen, lotevala se me je morska bolezen zaradi pozibavanja na morskih valovih. Nikjer pa ni bilo nobenega, ki bi mu lahko pomahal ali kako drugače javil, da sem v težavah. To je trajalo kar nekaj ur, zato sem že napol izgubil zavest in takšnega me je potem našel domači ribič, ki je od mene le uspel zvedeti od kod me je odneslo, tako da me je naložil v čoln in odpeljal do hotela, kjer smo prebivali. Tam sem bil precej časa pod vročim tušem, da sem prišel k sebi. Damjana seveda ni vedela kaj se dogaja, mislila je, da se preganjam in uživam na valovih, saj je sama morali iti noter, ker je bil veter prehud, Nik pa lačen in zaspan.

Slabo se je končalo tudi eno surfanje na Braču, ko smo bežali pred nevihto in smo morali jadra zložiti in deske vleči za čolnom. Takrat sem izgubil že omenjeno kroglo. Ker se je pripravljala nevihta, se je v hipu stemnilo, ozračje pa tako naelektrilo, da smo mislili, da nas bo vse pobralo. Eno leto pa sem v Nerezinah, ko sem skušal v zalivčku surfati pri šestih boforjih, z glavo treščil v jambor, ko me je veter pač odtrgal z deske, pri čemer sem zlomil jambor. Glava je ostala cela, z buško seveda.

S surfanjem sem se bavil seveda zgolj poleti. Le enkrat, ko sem šel deskat na Cerkniško jezero za prvomajske praznike, se je zgodilo, da sem deskal v snegu, z rokavicami seveda in pet milimetersko potapljaško opremo. Pravega užitka ni bilo, ker je veter pihal s Slivnice naravnost na površino jezera, tako da si jadro komaj držal v roki, šlo pa ni nikamor.

O deskanju na vodi sem enkrat napisal tudi članek za Dolenjski list z naslovom Veter v rokah. Takrat smo v Krškem nekateri razmišljali, da bi ustanovili Windsurfing klub, vendar se to ni zgodilo. In potem, ko sem vrsto let vozil na letni dopust obvezno vso surfersko opremo – tri deske in številna jadra, rezervne delo in drugo opremo, sem spoznal, da kraji v katere zahajam, niso več primerni za deskanje. Pravega maestrala ni bilo več, čakanja na drug ugoden veter pa preveč. Ob tem pa so se kile prištevale, kondicije je bilo vse manj, tako da sem verjetno s tem hobijem zaključil. Razen če se ne preselil v druge – tople kraje ali se zgodi kaj drugega – da bi lahko deskali tudi na Savi ali na kakšnem jezeru v bližini.

Ob pojavih novih športov sem tako že razmišljal, da bi presedlal na kyte, pa se potem nisem odločil, ker je to očitno za bolj spretne kot sem jaz in še nevarno po vrhu. Tudi tisti, ki so mi zatrjevali da ni, so potem sami ugotavljali, zakaj je v obvezni kyte opremi tudi nožek. Zato, da z njim porežeš vrvi, spustiš kyte da odleti in rešiš svoje življenje.

 

1 2 3 4 5
6 7
8

9
10
11
12
13 14 15

16

17
18
19

20

21

22

23

24
 

Opis slik:
1. S svojo prvo desko Klepper S2
2. Surferski samouk - učil sem se na svojih napakah
3. S Klepperjem verjetno na Pašmanu
4. Body neck na Pašmanu s Sailboardom
5. Surfanje na Pašmanu - 1984
6. Surfanje na Pašmanu - 1984
7. Z Marlinom verjetno v Stinici
8. Z Marlinom v brezveterju Stinice
9. Na Pašmanu z nečakom Markom
10. V Nerezinah jeseni 1989
11. V Nerezinah z Nikom 1989
12. Nik prvič na windsurfu 1989
13. Na Bolu na otoku Braču 1990
14. Brez pravega maestrala
15. V Koversadi 1991
16. Čakanje na trajekt v Splitu 1990
17. Z novo desko Hi Fly
18. Končno več vetra
19. Nikovo prvo deskanje na vodi
20. Učenje Nika in Tomija v Valalti (Rovinj)
21. S pravim vetrom je užitek surfati
22. Surfanje na Pelješču pred Korčulo
23. Od Orebiča do Korčule
24. Z nekaterimi jadri in surfi v Tkonu na otoku Pašmanu

Na vrh strani


Smučanje, deskanje na snegu

Smučati sem začel enkrat v osnovni šoli. Mislim, da je bilo to v četrtem razredu, nisem povsem prepričan, lahko je bilo tudi leto poprej. Takrat sem dobil (od Dedka Mraza) svoje prve smuči, seveda lesene Elanke – svetlo modre barve, dolge 170 cm, modela pa se ne spomnim več – najbrž so se imenovale Bloke in so bile brez kovinski robnikov - kant. Pancerje z dvojnim usnjenim čevljem mi je dal moj stric Marjan, »bindunge« pa so bile na »feder«. Začel sem seveda pred blokom na Resi, kjer smo stanovali, potem pa sem šel že na Strgarjev breg. Mislim, da že prvo leto pa me je s sabo vzel tudi stric Polde, ki je brežiške osnovnošolce peljal na Ribnico na Pohorju na smučarski tečaj. Kasneje sem dobil nove smuči – temno rdeče Elanke z rumeno plastiko in »kantami« dolge 185 cm ter polavtomatske vezi TSM (trojna sigurnost Maribor), ki so s svojo sigurnostjo pripomogle, da sem si na Strgarjevem bregu v šestem razredu tudi zlomil nogo in preživel konec leta v brežiški bolnišnici, kjer nas je zabavala Kolmanova Pepa.

Oče in mama sta me kdaj vozila tudi na Golte, kjer sem potem smučal s prijateljico iz Celja (mislim da je bila Darja). V gimnaziji sem šel večkrat na smučanje s smučarskim klubom, tudi v Avstrijo. S smučmi sem tudi tekmoval. Tako se spominjam, da mi je na regijskem tekmovanju osnovnošolcev v Črmošnjicah železno sidro raztrgalo bundo, potem pa sem na progi tudi padel in odstopil, ker se mi je na novih pancerjih odtrgala peta. Tako z dobro uvrstitvijo ni bilo nič.

Tudi kasneje sem veliko smučal. V času študija sem hodil tudi v šole v naravi v Kranjsko goro, kjer smo petošolce učili smučarskega znanja, prav tako osnov tekov na smučeh, za katere sem se kasneje sicer malo navdušil, nikoli pa prav odločil. Navduševal sem se tudi za turno smučanje, vendar je to trajalo le teden dni, ko sem bil na Tečaju za planinske mladinske vodnike v zimskih razmerah na Komni. Tisto leto sem bil na snegu več kot mesec dni, saj sem potem en teden smučal z Manco – hčerko moje sošolke Tatjane Avšič na hrbtu, potem pa bil še dve izmeni šole v naravi v Kranjski gori.

V letu 1990 pa sem si kupil prvi snowboard – Elan. Ker tisto zimo pri nas in v okolici ni bilo snega, smo odšli na Češko. Tam so bile snežne razmere skromne, sneg in proge poledenele in ker mi robniki niso prijemali, sem se lotil deskanja na snegu. Seveda z učenjem na lastnih napakah, brez vsakršnega predznanja, pa tudi drugih deskarjev, ki bi jih lahko gledal ali kaj vprašal takrat še ni bilo. Kolikokrat sem padel niti ne vem, a kljub temu da sem bil vztrajen, se nisem peljal več kot kakšen meter. Z leti sem se seveda naučil. Ker je Nik začel smučati, sem seveda spet začasno presedlal na smuče, saj sem moral smučanja naučiti svojega sina. Ko je to osvojil, pa je kmalu tudi on – pri petih letih – prešel na desko. Tako zdaj oba boardava. Z Elanovega boarda sem prešel na tekmovalno alpin desko Goltes, pred tem pa sem se preizkušal na freeride deski istega proizvajalca. Zdaj spet vozim Elanovo desko in ostajam zvest alpskemu stilu, čeprav imam težave s pancerji, ker imam previsoko nart, zato vozim z odpetimi čevlji. Še sreča, da so izdelali vezi, ki omogočajo hitrejše vpenjanje, sicer mi ta del predstavlja največjo težavo. Ob lepem vremenu, pravem snegu brez ledenih plošč, pa je vijuganje z desko res pravi užitek. Škoda je le, ker zaradi preskromne kondicije to ne more trajati ves dan brez premora kot pred leti.

Ko so prišle ven carving smuči, sem preizkusil tudi te. Sprva sem bil navdušen, ker je bilo vožnja z njimi podobna deskanju na snegu, vendar te krajše smuči niso dovoljevale večjih hitrosti, motile so me tudi vibracije in nestabilnost, zato sem ostal raje na deski. Sem pa nabavil tudi big foot smuči, oziroma kratke smuči (90 cm), ki omogočajo tudi carving tehniko, vendar te terjajo veliko moči in energije, so pa zelo vodljive in omogočajo razne vragolije, za katere srce in voljo še imam, ne pa dovolj moči in kondicije.

1
2

3

4
5
6 7 8
9
10

11

12

13

14

15

16

17

18
19 20

21

22

23

24
25
26 27
28
   

Opis slik:
1. S prvega in edinega smučarskega tečaja na Pohorju
2. Na poti do Ribniške koče - 1968
3. Naša vrsta pred Ribniško kočo
4. Še gasilska s prvega smučarskega tečaja
5. Z zlomljeno nogo pred brežiško bolnišnico - 1970
6. Z gibsom pred domačim blokom v Krškem
7. Na Golteh kot osnovnošolec
8. Na smučanju v Avstriji s SK Krško
9. Na Pionirjevem zimskem športnem dnevu na Gorjancih (1982)7.
10. S svojo prvo zimsko puhovko
11. Z eno od smučarskih vrst v šoli v naravi v Kranjski Gori
12. Z eno od smučarskih vrst v šoli v naravi v Kranjski Gori
13. Z eno od smučarskih vrst v šoli v naravi v Kranjski Gori
14. Z eno od smučarskih vrst v šoli v naravi v Kranjski Gori
15. Smučanje na Češkem 1990
16. Tek na smučeh na Češkem (1990)
17. Kot smučarski tekač nisem veliko pretekel
18. S prvo snežno desko Elan
19. Poziranje ob prvem boardu
20. Prvi koraki na boardu na Češkem
21. Z Goltesom na Rogli
22. Apres ski - nočna smuka na Mariborskem Pohorju
23. Z big foot-kami  na novinarski smučariji na mariborskem Pohorju (1998)
24. Na srečanju novinarjev smučarjev na Kaninu 1999
25. Prvi Nikovi zavoji s smučmi
26. Nik je kmalu presedlal na board
27. Vse to je treba ovekovečiti z VHS kamero
28. Z bordanja na Rogli

Na vrh strani


Motokros

Že v svoji mladosti sem sanjal, da bom imel svoj motor. Takrat je imela mama za vožnjo v osnovno šolo v Leskovec, kjer je učila, Pony Express. Seveda sem z njim divjal po cestah in sanjal, da ga bom »sfriziral«. Kasneje me je ljubezen do motorjev minila, ni bilo denarja, pa tudi sicer takrat ni bilo grozno »in« imeti svoj motor. Ko sem bil že poročen, pa so kolegi začeli kupovati cestne motorje. Takrat je tudi mene spet zamikalo, da bi si kupil enduro motor, s katerim bi se po svoje rekreiral. Naključje pa je hotelo, da nam je prijatelj Drago Radej leta 1994 ponudil motor svojega sina – Yamahin 50 kubični PW. Ker ta ni bil primeren za vožnjo okrog hiše, smo z njim začeli hoditi na speedway stadion v Krškem, kasneje pa tudi na hipodrom na Bregah in motokros stezo na Prilipah.

Tako je bil petletni Nik ves navdušen in je vse več časa preživel na motorju. Seveda je motor že kmalu prerasel. Zato smo mu za sedmi rojstni dan leta 1996 kupili rabljen šestdeset kubični Kawasaki, ki pa je bil kot nov. Tako se je začela njegova motokros kariera, ki je trajala intenzivno kar dobrih šest let.

Ko je zadeva iz ljubiteljstva prerasla v športno dejavnost, je bilo potrebno ustanoviti tudi klub, tako je bil ustanovljen Fun šport in začele so se priprave na tekmovanja. V letu 1996 smo že pripravili prvo dirko na Artu, Niku se je kmalu pridružil še nečak Tomi in oba sta v letu 1997 nastopila na državnem prvenstvu v motokrosu za podmladek razreda 1 (otrok starih od osem do deset let in s 60 kubičnimi motorji), njima pa se je na dirkah pridružil tudi Nikov stric Simon Gomilšek.

Sam sem seveda postal predsednik kluba, opravljal pa sem tudi tajniške, blagajniške in druge funkcije, poročal za medije, bil pralec motorjev, »mehanik« za pripravo motorja za trening in dirke, skrbel za prevoz, hrano, pijačo in še kaj. Bil sem tudi »trener«, skrbel za luknje na progi, štartno rampo in še kaj, da prijav za dirke, iskanje sponzorjev, iskanje lokacije za motokros progo in še česa drugega niti ne omenjam. Skratka imel sem veliko dela, ki pa sem ga – kako sam ne vem – takrat obvladoval. Če me danes kdo vpraša, ki je kaj podobnega poskusil, mu ne znam pojasniti, kako sem vse to uspeval uskladiti in izpeljati, saj sem moral zaradi odsotnosti med vikendi, ko smo hodili na tekme, za službo seveda več narediti med tednom.

Kljub temu mi danes ni žal. Nik je dozorel v odgovornega človeka, spoznal je, da se je potrebno za vsako stvar potruditi, da lahko marsikaj dosežeš, če to hočeš in si želiš. Z njegovimi uspehi sem zelo zadovoljen, še posebej ker vem, da jih je dosegel le s trdim delom in vztrajnostjo, brez stimulansov, posebej pripravljenih motorjev, brez posebnih trenerjev, terapevtov in podobnega. Osvajal je pokale, zaradi nastopov na številnih tekmah smo obiskali veliko krajev doma in v tujini, ki jih sicer ne bi. Poleg tega sva veliko časa preživela skupaj, bodisi na progi, na treningih in tudi na vožnji tja in nazaj. Tako sva si lahko marsikaj povedala, skupaj razmišljala in debatirala. Sva se pa tudi skregala ali kako drugače grdo gledala, saj mi ni bilo vseeno, da ne bi bil dobro pripravljen, saj sem tudi jaz vedel, da le z dobro kondicijo in veliko urami na motorju lahko kaj doseže.

Vedno sem se trudil, da bi mu nudil vse najboljše, vendar je bil skromen in ni pretiraval pri svojih zahtevah. Seveda mi nikoli ni bil edini cilj, da bi zmagoval, osvajal pokale, nas pa je vse to kar potegnilo vase in je bilo dirk, treningov, iskanja rezervnih delov in še vsega drugega res obilo. Danes v ta »špil« ne bi šel več, ker vem kaj to pomeni – finančno in časovno, da živcev ne omenjam. Še posebej, ker denarja ni bilo veliko, kljub temu, da nismo nikoli pretiravali in nabavljali le najnujnejše, pa so bili stroški ogromni. Seveda pa bolje, da smo denar vlagali v šport in se tako izognili, da bi padel pod vpliv ulice. Kljub temu, da se je Nikova kariera končala s padcem in hudo poškodbo v letu 2002, pa mislim, da je tudi on zadovoljen, da je šel po tej poti. Da je spoznal to plat nomadskega življenja, borbe za zmago in da v športu in življenju niso dovoljena vsa sredstva. Danes Nik nima posledic tega padca, zgolj nezmožnost giba roke, ki pa jo, kot pravi, niti ne občuti preveč. Nik ima divjanja na motorju kot kaže za vse življenje dovolj, saj si motorja doslej sploh še ni zaželel. Upam pa, da je tudi v avtomobilu bolj previden kot njegovi vrstniki, ki se pač niso mogli na ta račun izživeti.

Več o mojem delovanju v motokrosu pa na spletni strani Fun športa.

1
2
3
4
5
6
7

8

9
10

11

12
13
14
15

16

17
18
19

20

21

22
23
24

25

26

27
     

Opis slik:
1. S kolesa je Nik ves opraskan presedlal na motor Yamaha PW 50
2. Z Rokom Radejem na hipodromu na Bregah
3. Na letališki stezi v Cerkljah ob Krki
4. Prvič na motokros stezi na Prilipah
5. Kot maneken v Delta teamu Krško
6. Z novo zaščitno opremo
7. Prvič na motokros dirki v Dolenjskih Toplicah
8. Še preizkus proge v Dolenjskih Toplicah
9. S Kawasakijem na Prilipah
10. Prvič na 60 kubičnem Kawasakiju na Bregah (1996)
11. Na Simonovi Yamahi 125 ccm
12. Na treningu na progi pri Artu
13. Prvi skoki z motorjem
14. Ponovno v Dolenjskih Toplicah, tudi Tomi z motorjem
15. Prvič na zmagovalnih "gajbah" na Artu
16. Trening štarta na Artu - Tomi, Marko in Nik
17. Prvič na pravi - pozivni dirki v Oseku
18. Pred nastopom za Državno prvenstvo podmladka 1997
19. Na štartni rampi
20. Na Artu smo organizirali tudi Mini supercross
21. Ena od uspešnih dirk na Artu
22. Z zlomljeno ključnico
23. In še z zlomljeno roko
24. Med dirko na Artu
25. Pogovor z Matejem Žvanom po dirki
26. Po eni od tekem na Rakeku
27. Kot organizator na progi na Artu

Na vrh strani


Balonarstvo

Težko bi trdil, da se ukvarjam z balonarstvom, čeprav je res, da zadnje čase zelo veliko letim s toplozračnim balonom, ki ga upravlja moj prijatelj Marjan Jerele. Seveda sam ne letim, pomagam pa pri postavljanju in pospravljanju in seveda pridno slikam, vse kar mi pride pred objektiv.

Ko sem začel leteti, sem bil navdušen, ker je let ponavadi miren, tako da se da slikati. Je pa res, da videz vara in da v košari balona nimaš občutka za hitrost, ker gre balon z vetrom. To je tudi njegova slaba lastnost, saj ga lahko upravljaš le tako, da se dvigaš ali spuščaš in loviš drugo smer vetra na različnih višinah, kar pa seveda ni vedno, vprašanje pa je tudi, če sploh piha in kako močno. Kadar  bi rad nekaj poslikal z različnih višin in kotov, je seveda rahla sapa ali celo brezvetrje priporočljivo. Če pa bi rad videl čim več in preletel čim dlje, pa je seveda boljši močnejši veter. Ta je seveda problematičen pri vzletanju in pristajanju. To povzroča še druge adrenalinske občutke, priznam, da marsikdaj tudi malo strahu, ker nisem povsem siguren ali bomo res šli mimo cerkvenega zvonika, dimnika na strehi ali celo bukve ali smreke. Vsekakor pa svojemu pilotu Marjanu zaupam, pa tudi z drugimi, s katerimi sem letel, nisem imel slabih izkušenj. Sem pa z balonom že marsikaj doživel in k sreči tudi preživel. Več o teh dogodivščinah kdaj kasneje in na drugem mestu - med Spomini.

Vsekakor sem po številnih poletih, teh niti ne štejem več, le spoznal, da bom z balonom težko uresničil svoj cilj, da bi iz zraka poslikal vse kraje v Posavju. Marsikdaj, ko izmerimo smer vetra in začnemo napihovati balon, se smer vetra spremeni in odletimo čisto drugam, kot smo načrtovali. Seveda pa ima letenje še druge čare. Spoznal sem veliko ljudi, saj se z njimi družim tudi po poletu, ko imajo balonarski krst in prejemajo baronske diplome. Z višine je tudi pogled na svet drugačen, takrat tudi lažje pozabim na vsakdanje obveznosti in težave, je pa res, da balonarstvo terja kar precej časa in ure prehitro minevajo.

Kar nekajkrat sem bil tudi na balonarskih festivalih, kjer smo tudi tekmovali. V tujini - v Rusiji na primer - so tekmo vzeli zelo resno, drugje - v Španiji - bolj ležerno, marsikje pri nas in tudi v Črni Gori pa gre za prijetno druženje in uživanje, ki pa zna biti tudi zelo naporno, saj se hodi spat pozno, vstaja pa zelo zgodaj, kar nikakor ni po volji mojemu bioritmu. Kljub temu, mi za polet z balonom nikoli ni bilo težko vstati. Saj imajo tako sončni zahodi kot vzhodi svoj poseben čar, pa tudi fotografije ob tem času so malce drugačne. Škoda le, ker gre sonce ponavadi zelo hitro gor ali dol in se svetlobne razmere prehitro spreminjajo.

Sicer pa to izkušnjo priporočam tudi drugim, saj je svet od zgoraj res drugačen, če to hočete ali ne. Če vas mika, ali pa bi v nebo raje poslali koga drugega, pa si le oglejte spletno stran Balonarskega kluba Kostanjevica na Krki na naslovu: http://www.balonarstvo.net/

1
2

3

4
5
6
7
8
9

10

11

12

13

14

15
16
17

18

19

20

21

22

23

24
25

26

27

28

29

30

31

32
33
34

35
36
37

38

39

40
41
42

43

44
45

46

47

48

49

50

Opis slik:
1. Hitov balon s katerim sem prvič poletel
2. Moj pilot balona Andrej
3. Cvičkov balonarski festival
4. Balonarski festival pri Jarkoviču
5. Marjanov prvi balon
6. Pred prvim "uradnim poletom"
7. Priprava balona
8. Marjanov "mavrični" balon
9. Ekipa, ki je poletela z menoj za rojstni dan (2005)
10. Ogenj ki greje zrak v balonu
11. Balonarski krst - postali smo baroni
12. Skupinska slika novih baronov s pilotom
13. Ob prejemanju balonarske diplome
14. Balonarski festival v Mariboru (2006)
15. Balon je treba včasih tudi prenesti
16. Naš balon so "prizemljili" črnogorski policisti
17. Nazdravljanje s penino po balonarskem krstu
18. S festivala v Črni Gori
19. Night glow v Tivtu
20. Balon ob sončnem zahodu
21. Balonarski festival v Rusiji (2006)
22. Potekal je v mestu Dmitrov
23. Pogled od zgoraj
24. Med zlatimi kupolami
25. Pristanek na mestni ulici Dmitrova
26. S pilotom Marjanom Jereletom
27. Norčije v zraku
28. "Ruska" ekipa z župnikom
29. Ena od gasilskih ob pristanku
30. Še nočno osvetljevanje pred odhodom
31. - 33. Balonarski festival na Ptuju (2007)
34. Pospravljanje balona
35. Nazdravljanje po končanem poletu
36. Pilot balona Marjan Jerele iz Kostanjevice
37. - 50. Z balonarskega festivala v Španiji (2007)

Na vrh strani


Fotografija

S fotografijo sem se začel ukvarjati že v osnovni šoli. Oče mi ni ravno zaupal svoj fotografski aparat, mislim, da je bil to Zorki ali kaj podobnega. Potem pa mi je prinesel iz Rusije Čajko II, majhen foto aparat, s skromno optiko, ki pa je delal sličice polovičnega formata leica filma, torej namesto 36 kar 72. Za tiste čase je bil zame zelo dragocen, saj sem bil med redkimi, ki je imel svoj fotoaparat. Potem sem si kmalu kupil še povečevalnik Upa 2, rdečo luč, banjice in ostal pribor za razvijanje filmov in slik. To sem počel kar v domači kopalnici, ki sem jo ustrezno zatemnil, včasih pa tudi v kuhinji, v bloku, kjer smo stanovali.

V osmem razredu je na osnovni šoli začel delovati foto krožek, kjer sem imel na razpolago boljši fotoaparat - mislim da je bila Yashica, in z njimi poslikal številne prireditve in proslave. Naš mentor je bil učitelj tehničnega pouka Niko Jelčič, ki nam je dal ključe od temnice ter opremo in nas prepustil lastni iznajdljivosti in ustvarjanju, sam pa ta čas prebil v bližnjem bifeju na Vidmu. Vseeno sem bil zadovoljen, saj sem dobil zastonj foto papir, pa tudi filme, fiksir in razvijalec.

V gimnaziji sem si kupil za tiste čase zelo dober zrcalno refleksni fotoaparat Praktica model L, ki pa ni imel svetlomera, lahko pa bi menjal objektive, če bi jih imel. Seveda jih nisem imel, tako sem delal le z objektivom 50 mm, kupil pa sem si le vmesne obročke za makro fotografijo, ki pa jih nisem dosti uporabljal, saj je bila kvaliteta teh slik slaba, ker nisem imel stojala, niti posebnega fleša. Seveda sem kasneje, ko smo se preselili v hišo (po letu 1977) zamenjal tudi povečevalnik in kupil kvalitetnejšega. Prav tako sem v študentskih letih kupil svoj prvi Canon, model AE1 (prešvercal sem ga iz Avstrije), kasneje pa še boljši model A1, dodaten zoom objektiv Vivitar serija 1 (70-210 mm) ter zunanji fleš Sunpack 520. Od prijatelja Mojčija sem nabavil še rabljen širokokotni objektiv 28 mm, dokupil motor drive in winder. Kasneje so mi A1 ukradli, ko smo bili v Šoli v naravi v Kranjski gori, vendar mi je učiteljica Majda Štih, ki bi morala skrbeti zanj, ko sem jaz učil otroke smučanja, kupila novega. Oba sem dobil iz Amerike, kjer je bilo takrat bistveno ceneje kot pri nas. Prvega mi je prinesel prijatelj iz nuklearke Ivo Vetma, za drugega pa ne vem več, kdo je to naredil zame.

Fotografiral sem predvsem dogodke, tudi razne objekte in pokrajine. Veliko sem slikal na planinskih izletih, potem pa tudi na raznih dirkah - speedway v Krškem, motoristične dirke na Grobniku, formulo 1 v Avstriji. Sprva seveda le s črno-belim filmom, kasneje sem veliko uporabljal diapozitive, občasno pa tudi barvni film. Črno-bele slike in filme sem razvijal sam, barvne filme sem dajal v razvijanje fotografom (predvsem Foto Drago in kasneje Foto Zoran, pa tudi v Foto Tivoli ali Foto material). Dia filme pa sem pošiljal v Zagreb (Efke) ali v Skopje (Orwo), kasneje pa so Kodakove dia filme razvijali tudi pri nas. Filme sem kupoval na metre in jih sam rezal ter vlagal v kasete. Predvsem sem uporabljal Ilfordove filme, včasih pa sem kupil tudi rolo Efke črno-belih filmov.

Fotografiranja in razvijanja sem se učil sam, predvsem na svojih napakah. Ko sem odšel v Ljubljano na študij, sem se udeležil Foto predavanja Vlastje Simončiča, ki ga je v prostorih Foto materiala  organizirala Planinska zveza Slovenije. Kupoval sem tudi fotografske revije, Fotografijo - fotografske zveze Jugoslavije ter francoski Photo, občasno pa sem kupil tudi nemški Color Foto in iz "celuloze" dobil še kakšno nemško fotografsko revijo. Kupil sem si tudi nekaj knjig, priročnikov in se iz njih učil dela s foto aparatom in drugih veščin fotografskega ustvarjanja.

Fotografiral sem tudi razrede, tako na osnovni šoli v Krškem, kot v Leskovcu ter gimnaziji Brežice. S tem denarjem sem si potem seveda nabavil boljšo opremo. Slike sem pošiljal v časopise in revije, zanje dobival za tiste čase kar soliden honorar. Enkrat pa sem naredil slike večjih formatov za tri obrtnike in zanje dobil kar lepo vsoto takratnih dinarjev. In to na roko, seveda.

Dekleta, dekleta...
Prva moja razstava je bila v letu 1986, ko sva s Stojanom Šobo pod okriljem Literarnega kluba Beno Zupančič ob njegovi 5 obletnici delovanja in 12. kongresu ZSMS pripravila razstavo pod skupnim naslovom  Dekleta, dekleta... V bistvu je bila to moja prva samostojna razstava, na kateri sem razstavil črno-bele portrete velikosti A4. Razstavo smo najprej postavili v takratni galeriji Delavskega kulturnega doma Edvard Kardelj v Krškem in to od 17. do 31. marca 1986, kasneje pa še v drugih krajih. Tako na gradu Sevnica od 18. aprila do 9. maja, v galeriji gradbenega podjetja Vegrad v Titovem Velenju (od 13. do 31. maja), v avli gradbenega podjetja Ingrad v Celju (od 2. do 20. junija) in potem še v Posavskem muzeju v Brežicah (od 15. novembra do 14. decembra, kjer se nama je pridružil še že uveljavljeni novomeški fotograf Bojan Radovič z razstavo  Telo in izpoved. Ob razstavi je bil izdan tudi plakat, izšla pa je tudi zloženka, v katerem je najino fotografsko snovanje ocenil akademski slikar Alojz Konec, ki je takole zapisal:
"Ljubiteljska fotografa iste generacije sta se odločila družno razstavljati na temo žena. Ta svojevrstni sklop jima je uspel zaradi skupnega imenovalca - naslovne problematike in hkrati zaradi njune specifične različnosti, s čimer ustvarjata svojevrstno celoto - polnokrvno sožitje različnih pogledov, teženj, občutkov, doživetij in izrazov. Svoja dela sta postavila v zaporedje dveh suverenih in avtohtonih celot, ki se vizuelno in smiselno zlijeta v eno samo pestro pripoved oziroma izpoved.
Goran Rovan se loteva izključno portreta ženske - dekleta. Njegova metoda sloni na opusno velikem številu posnetkov ženskih obrazov, ki odslikavajo mnogoplastnost ženskega spola, v glavnem dokumentaristično in hkrati diskretno emocionalnost avtorja. Njegovi obrazi so s pogledom ekstrovertirani navzven iz formata same fotografije proti gledalcu oziroma h gledalcu, modeli zrejo in se emocionalno orientirajo navzven samega sebe, kontakt z okolico, ki na črno-beli fotografiji ni ujeta z objektivom, je zaznavno prisoten. Rovan je v svojih delih uspel vzpostaviti nek paraobčutek kontaktiranja oziroma sporazumevanja med fotomodelom in fotografom v diskretni resonanci, ne glede na pestrost odslikanih čustvenih stanj oziroma izrazov. Daje občutek, da skuša ujeti in zaznati mnogoterost in pestrost vsakdana deklet, kar mu z njegovim likovnim posluhom tenkočutno uspeva.
Če Rovana dekleta svojo ženstvenost oziroma polteno komponento odsevajo komaj zaznavno, za pajčolanom obrazne mimike, potem se je Stojan goba lotevala odkrito in jo izpostavlja, seveda v nekim estetskih in moralno zadržanih mejah. Šoba obravnava temo deklet v namerni pripovedni povezavi oziroma celoti, od dokumentarnega portreta preko ženske figure do ženskega telesa. V kolikor je Rovan senzibilen v produktu (fotografiji) in agresivno odprt v metodi mnogoštevilnega fotografiranja v množici, je Šoba agresiven v produktu (fotografiji) in senzibilen v laboratorijski izdelavi oziroma montaži fotografije. Tudi njegove slike so črno-bele oziroma tonske v rjavih niansah, dodaja raster, negativ in montažo. Njegovi modeli poudarjeno žarijo komponento sle in so zlasti ženstveno orientirani do gledalca, ga torej vlečejo k sebi, kot fotografije pa so introvertirani. Cela njegovih deklet izžarevajo ženskost, oči kot da streljajo žrtve zase, lasje so razmršeni, telesa bujna, kot bi ta dekleta živela v svetu brez drugih plasti problemov - toda to je avtorjevo hotenje in izraz. Vseeno se kot snemalec na svojih posnetkih ne obnaša vulgarno in izzivalne modele utiša za meglico rastra ali zlije s fotografirano okolico, da pridene noto intimne subtilnosti in občutka za estetiko, česar na danih fotoformatih obema neoporečno ne manjka.
" (Alojz Konec)

Ko sem bil zaposlen v SGP Pionir sem s svojimi fotografijami večkrat sodeloval na Kulturnem srečanju gradbenih delavcev Slovenije. Tako sem sodeloval leta 1982 v Ljubljani (Portret in Portret v rjavem), leta 1984 v Mariboru, vendar mojih fotografij niso objavili v brošuri, ampak samo na razstavi, leta 1985 pa v Novi Gorici (Vzorec).Svoje fotografije pa sem pošiljal tudi v revijo Otrok in družina, kjer so mi jih veliko objavili in tudi dobro honorirali.

Po odhodu iz Pionirja in zaposlitvi na TV sem vse manj fotografiral. Prišlo je obdobje, ko sem slikal le še družinske dogodke, rojstne dneve in dopuste, potem pa sem več slikal, ko se je sin začel ukvarjati z motokrosom. Seveda za klubski album in objavo na internetu, na lastni spletni strani Fun športa.  Ker sem kar veliko fotografiral, sem želel kupiti digitalca. Vendar sem opazil, da ti še niso za to, kar jaz potrebujem, to je športno fotografijo, saj so bili še prepočasni. Seveda pa si dragega profi aparata nisem mogel privoščiti. Preizkusil sem kar nekaj aparatov, potem pa sem leta 2004 nabavil Minolto A1. Z njim sem bil zelo zadovoljen, le malo prepočasen je bil. Zato sem leta 2005 kupil Canon 20d, kasneje še več objektivov in drugo opremo ter dokupoval in vseskozi obnavljal foto opremo. Z digitalnim fotoaparatom sem spet zelo veliko fotografiral, za razne medije, prav tako pa tudi za svojo dušo. O svoji ljubezni do fotografije pa sem pisal tudi v svoji kolumni v Posavske obzorniku pod naslovom Fotografija - ljubezen moja.

V letu 2006 sem se le pridružil Društvu ljubiteljev fotografije Krško. To bi lahko naredil že prej, pa me nihče ni povabil, pa tudi sam nisem imel pravega časa za takšno druženje. Tudi zdaj je enako, le s to razliko, da se odzovem in sodelujem na kakšni razstavi. Tako sem se v letu 2007 udeležil klubske razstave digitalnih fotk pod naslovom Brstenje, sodeloval na skupinski razstavi z naslovom Ujeti trenutki 1111 letnice Krškega in Brestanice in na jubilejni razstavi od desetletnici Društva ljubiteljev fotografije Krško, ki je bila v krški galeriji. Od desetih poslanih za to razstavo je komisija eno sliko izbrala za razstavo, štiri pa so bile objavljena kot projekcija in na DVD-ju. V letu 2009 sem dobil prvo nagrado na klubski razstavi z naslovom Posavje, regija energij.  Vse te fotografije sem zbral v enem albumu z naslovom Izbor DLF.

Glasbeniki
V letu 2006 in 2007 sem poslikal kar nekaj glasbenih dogodkov v krškem kulturnem domu. Ker sem imel tu svojo prvo razstavo, sem želel pripravi njeno nadaljevanje - Dekleta, dekleta II. Seveda tega v letu 2007 nisem uspel, čeprav sva se z novo direktorico Katjo Ceglar o tem že pogovarjala. Ker je dom ravno v tem letu obeležil 30. letnico svojega delovanja in so pridobili nove klubske prostore, je želela, da bi moje fotke krasile ta prostor. Potem je stvar prerasla, tako da sem pripravil več fotografij, dokončen izbor je opravila Katja, ki so bile razstavljene v obeh avlah kulturnega doma in tudi v klubu. Del slik za razstavo (Jararaja) je prispeval tudi moj sin Nik, ki že stopa po mojih stopinjah. Razstavljeni so bili portreti različnih glasbenikov, od Big banda Krško, Pihalnega orkestra Videm, Simfoničnega orkestra krške glasbene šole, do Kristine Oberžan, Terrafolka, The Fool Cool Orchestra, Jure Pukl group in drugih. Razstava je bila odprta od 16. oktobra do konca novembra 2007. Ker je bilo narejenih veliko slik formata 30x45 (več kot 120), vse niso bile razstavljene, bodo pa jih postavili v klubu in jih občasno zamenjali.

Pogled z neba
V letu 2008 sem pripravil razstavo 63 fotografij, ki so nastale v zadnjih štirih letih predvsem na poletih z balonom. To je bil ožji izbor iz krške in sedanje kostanjeviške občine. Fotografije (39) so bile predstavljene v poslovni stavbi Kostaka v Krškem, ki mi je postavitev razstave z naslovom "Pogled z neba" tudi omogočil. Za razstavo sicer nisem imel namena, da bi jo posebej odpirali, ker pa je postavljanje sovpadalo s tragičnimi dogodki, ki so se zgodili na Savi (3. julija 2008), smo se potem nekateri udeleženci "Zadnjega spusta", ki smo se vračali s sprejema pri predsedniku države ustavili še v Kostaku in na hitro pripravili otvoritev. Na njej je najprej spregovoril predsednik uprave Kostaka Božidar Resnik, ki ima največ zaslug, da sem to razstavo sploh postavil, potem pa še krški župan Franc Bogovič. Tudi sam sem zbranim spregovoril, seveda še vedno pod vtisom tragičnih dogodkov in hkrati vesel, da se ni zgodilo, da bi otvoritev svoje razstave res gledal "z neba". Seveda je bil naslov izbran še pred tragedijo, zato upam, da bom lahko to razstavo še razširil (fotografij z zraka mi res ne manjka) in jo postavil še kje drugje. Najprej pa si želim, da bi se to zgodilo v Dolenjskih Benetkah.

Dekleta, dekleta...2
17. marca 2009, na dan, ko sem imel pred 23. leti svojo prvo samostojno razstavo, sem v klubu Kulturnega doma v Krškem spet odprl svojo razstavo z naslovom »Dekleta, dekleta…2«. S tem naslovom sem hotel poudariti, da gre v bistvu za nadaljevanje prve razstave »Dekleta, dekleta…«. Na njej sem predstavil izbor 46. portretov deklet, ki sem jih ujel v objektiv svojega fotografskega aparata na ulici in na različnih prireditvah. Med velikim številom svojih fotografij deklet sem se odločil, da razstavim zgolj tiste iz domačega okolja, ki so bile narejene v Krškem in njeni okolici od leta 2004 do začetka 2009.
Del te razstave je bil pred tem predstavljen tudi v prostorih podjetja Kostak, kjer pa je šlo v glavnem za portrete tam zaposlenih deklet, ki so nastali posebej za to postavitev z enakim naslovom. Razstavljenih je bilo 19 fotografij. Ob tem je bil del fotografij iz širšega izbora na obeh lokacijah predstavljen tudi v obliki foto projekcije.
Na otvoritvi v klubu KD Krško so nastopili člani nekdanjega Literarnega kluba Beno Zupančič: Tamara Vonta, Jožica Vogrinc, Ana Rostohar, Stanka Macur, Janko Avsenak, Simon Gomilšek, kot gostja pa je nastopila še Estera Cetin.
Ob razstavi je izšel tudi letak, na katerem je Breda Špacapan prispevala svoj pogled na razstavo, ki ga je naslovila: »Pogled od blizu«.
"Na fotografijah Gorana Rovana so vse ženske lepotice. Naslov fotografske razstave, »Dekleta, dekleta…2«, sicer pomenljivo nakazuje na »igrivo« stran žensk, a je kontekst v tem primeru zagotovo pozitiven. Goran s fotoaparatom že dolgo spremlja dogodke in ljudi, vestno menja objektive, da bi čim bolje ujel vsakdanjost, ki nam je velikokrat tako samoumevna.
Ideja o razstavi ni nova. Prvi del razstave je bil postavljen že leta 1986, v galeriji takratnega Delavskega kulturnega doma Edvarda Kardelja v Krškem, v sodelovanju s Stojanom Šobo in je hkrati predstavljal Goranovo prvo samostojno razstavo. V središču, tako danes kot '86, pa so dekleta - predvsem iz lokalnega območja, izbrane naključno in spontano. Nadaljevanje torej pomeni časovni preskok in spremembo.
Goran Rovan ima zelo pestro preteklost. Njegov življenjepis je bogat s prigodami iz  mladosti, predvsem pa je bogata njegova poklicna novinarska kariera. Vsekakor se je v življenju skušal izogibati standardom in konvencionalnostim, ki jih diktira okolje. Usmeril se je k iskanju drugačnega, pri čemer pa se seveda ni mogel izogniti vpetosti v obstoječi socialni sistem. Vse to mu je dalo zrelost, ki jo danes lahko opazujemo tudi v njegovih fotografijah.
Motivni navdih razstave je torej ženska. Največje osebne želje žensk so zagotovo te, da so vidne, razumljene, cenjene. Vidne predvsem v notranjem smislu, v sijaju, čutnosti in notranji lepoti. Ujeti v objektiv te lastnosti, tisto nevidno iskro, žensko pronicljivost, rahločutnost, je pravzaprav izredno težko. Ne glede na to, ali je fotografija narejena v črno beli tehniki ali barvni, kvaliteto v splošnem lahko prepoznamo med drugim tudi po občutku, ki nam ga fotografija da in vibraciji, ki jo ustvarja v prostoru.
Razstavi »Dekleta, dekleta…« 1 in 2 nam odpreta pogled v večdimenzionalnost žensk, kjer črno bele fotografije iz leta 1986 izražajo resnost in zasanjanost, v drugem delu pa igrivost, razposajenost in odprtost. Morda v takšni primerjavi lahko zaznamo tisto razliko oziroma podobnost, ki jo razkriva čas in ki se odraža na obrazih žensk. Četudi so ženske na fotografijah naključne ter spadajo v različne časovne okvire, imajo neko sorodnost, ki se je sicer ne da definirati, a je skupna vsem ženskam. Ta rdeča nit je pravzaprav ravno pogled v očeh vseh posameznic, v katerih se skriva mističnost, najbolj nedostopni del žensk, katerega se moški tako zelo trudijo odkriti in nemalokrat tudi ženske same.
Razstava tako ne predstavlja zgolj portrete žensk, temveč tudi odsev sveta v ženskah. Ta odsev je lahko skrit v mnogih stvareh, ki se nam sicer zdijo enake kot vedno, a v pogledu je skrita informacija, ki predstavlja žensko kot intimni del nas vseh. Vse to ujeti v objektiv je umetnost, razstava pa prav gotovo odseva Goranovo videnje žensk, ki so privlačne iz prav vsake perspektive."

Še letak in linki:
Najava razstave na spletni strani Kulturnega doma Krško
Objava novice na Kostakovi spletni strani
Novice o razstavi so objavili tudi nekateri spletni portali: Lokalno.si, Dolenjski list, E-Posavje.com, Kulturnik.si, Posavje.info,  Vaš kanal
Izjava za radio Slovenija

Kostak
Več let že spremljam dejavnost Komunalno stavbnega podjetja Kostak iz Krškega. Tako je že pred časom prišlo do ideje, da poslikam vse referenčne objekte, ki jih je gradilo to podjetje. Kar nekaj časa je trajalo, da so naredili spisek le teh, nekaj sem jih dodal še sam in tako je nastal cikel fotografij, ki od oktobra 2010  krasijo poslovne prostore Kostakove uprave. Na teh stenah so pred tem viseli kar dve moji razstavi - Pogled z neba in del razstave Dekleta, dekleta...2. Zato je bil že čas, da sem slike zamenjal in zdelo se mi je najbolj pametno, da so to pač referenčni objekti, s katerimi se lahko pohvali to podjetje, ovekovečil pa sem tudi del njihove dejavnosti. Seveda vse slike niso našle prostor na stenah. Tako je bilo narejenih 74 fotografij formata 30x45 cm, razstavljenih pa je bilo 65 slik. Te nameravam s časom zamenjati z novimi, bolj aktualnimi.

Kozjanci
grad Podsreda, 12.8.-31.10.2011
V letu 2009 me je Vesna Zakonjšek povabila, da bi na gradu Podsreda pripravil samostojno fotografsko razstavo. Tako sem sem se kasneje odločil, da bo ta o ljudeh, ki živijo na Kozjanskem. Razstavo sem si zamišljal, da bo nastala tako, da sem bom s svojim štirikolesnikom vozil po tem območju in portretiral zanimive ljudi. Žal tega nisem uresničil, sem pa zato zbral 88 portretov, ki so nastali na različnih prireditvah. Tako so lahko med njimi tudi takšni, ki niso Kozjanci, kot sem naslovil razstavo. Ta je bila ob otvoritvi in tudi kasneje deležna velike pozornosti in tudi sam sem bil presenečen, ko so mi ljudje pripovedovali, da so si jo ogledali. Na otvoritvi je o meni spregovorila Nataša Ferlinc Krašovic, ki je tudi pomagala pri postavitvi razstave, ta je bila na podstrešju gradu. Fotografije mi je za printe obdelal prijatelj, slikar in fotograf Rajko Čuber. Na otvoritvi je nastopil kantavtor Peter Dirnbek, ki se mu je s kitaro posebej za to priložnost pridružil tudi direktor Kozjanskega parka in tudi sam fotograf in moj prijatelj Teo Hrvoje Oršanič, ki je napisal spremni tekst o razstavi. V njem pa je zapisal:
"Stojim pred fotografijo neznanega obraza in strmim v oči... govorijo mi zgodbo o tem, kaj so vse videle... delujejo utrujeno, celo malce naveličano… tudi obtožujoče… odkrivajo izkušnje borca za svoj prav, ki mu ni bilo lahko… nekoliko povešene veke dodajajo težo pogledu, ki je usmerjen v neko oddaljeno točko… se mi zdi, da te točke niti ne vidi, saj umirjena obrazna mimika kaže na osamljenost in zamišljenost… o čem le razmišlja? gube na obrazu in odtenki sivine v redkih laseh… mogoče razmišlja o minljivosti… mogoče o tem, da potrebuje mir… mogoče pa razmišlja o tem, kaj je danes še potrebno narediti… ali pa o ljudeh, ki jih nosi v srcu… iz nejasnega ozadja razberem prostor, v katerem se nahaja… topli rumenkasti odtenki in del starega pohištva kažejo na to, da je doma… v dnevni sobi… v ozadju vidim »bohkov kot«… trpljenje… da, trpljenje, a tudi razumevanje in obdobja veselja… vidim gube na obrazu, katere dobiš od smejanja, sonca… ponošena srajca in izgubljeni gumb… obrisi suhljatega obraza… da, ostal je sam s seboj in s svojo preteklostjo...
Med seboj se gledamo v obraz. S svojim obrazom dokazujemo istovetnost sebe kot osebe z dokumenti, v
katerih so naši osnovni podatki. Podobo obraza v sodobnem času poskušajo nadomestiti z raznimi številkami, podobno kot je digitalni zapis neke slike v bistvu niz številk. S pogledom v oči poskušamo razbrati osebnost sogovornika, ker verjamemo, da se lahko odraža v pogledu, obrazni mimiki ter kakšnih podrobnostih v neposredni okolici obraza ali glave. Obraz je resnično »zgovoren« del telesa, se pa za
obrazom skriva še precej neznank, kar obraz naredi še bolj privlačen in hkrati mističen. Pogled v oči zbuja radovednost.
Odkar obstaja umetnost je bil obraz (portret) med najpogostejšimi motivi upodabljanja. Znotraj pestre
množice fotografskih usmeritev je portretna fotografija že od prvih fotografij vseskozi pri vrhu. Razen vira dohodka je številnim poklicnim fotografom portretiranje ljudi zahteven umetniški izziv, ki zahteva od avtorjev dobro poznavanje tako fotografske tehnike, kot tudi psihologije.
Goran Rovan, krščen kot Matevž, je novinar, fotograf in avanturist (http://www.nikamedia.si).
Vedno nasmejan in povsod dobrodošel. Že zaradi poklica, ki ga opravlja par desetletij, je dober poznavalec dogajanja v svojem okolju, ki ga tudi neumorno spremlja s fotoaparatom. Precej portretov ustvari med svojim delom, poročanjem o različnih dogodkih, na katerih se zberejo ljudje. Odlično prepoznava spontanost trenutka, vzdušje dogajanja in karakter sodelujočih.
S portretno fotografijo se ukvarja že dolgo. Znan je predvsem po dveh ciklusih portretnih fotografij z naslovom »Dekleta, dekleta«, razstavljal pa je tudi ciklus fotografij z naslovom »Pogled z neba«.
Pri ustvarjanju portretov zna najti trenutke izražene diskretne sproščenosti, ki na najbolj elementaren način
izraža osebnost in/ali razpoloženje portretiranca. Kljub temu, da pozna ogromno ljudi, mu ni pomembno, kdo je na fotografiji, ampak je zbran le na pomen in izraznost trenutka ujeta na obrazu upodobljene osebe. V obrazih išče vez med minljivo zunanjostjo in ponotranjenostjo doživljanja prostora in časa nastanka.
Tokratni ciklus fotografskih portretov je namenjen Kozjancem, ki so s svojo pojavnostjo tudi osnovni gradniki fotografske zgodbe potovanja v izraznost in mistiko obraza."

Mag. Teo Hrvoje Oršanič, Kozjanski park

Vabilo za razstavo
Zgibanka razstave Kozjanci

Video posnetek otvoritve
Prispevek o razstavi na Vašem kanalu

1
2

3

4
5
6
7

8

9
10

11

12
13
14

15


16


17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27
28 29 30

31

32

33

34

35

36

36
38
39

40

Opis slik:
1. Avtoportret z rusko Čajko
2. Edina fotografija s Praktico L
3. Na edinem tečaju fotografije v Ljubljani - predaval Vlastja Simončič (Foto material Bavarski dvor 1976)
4. Pri fotografiranju osnovnošolcev v Leskovcu v času študija (1980)
5. Z aparatom Canon A1 in s flešom Sunpack
6. Na otvoritvi razstave Dekleta, dekleta... v Krškem (17.3.1986)
7. Alojz Konec bere svojo "kritiko" na otvoritvi razstave "Dekleta, dekleta" na sevniškem gradu (18.4.1986)
8. S foto torbo in opremo v Benetkah v 80. letih
9. Na motokros dirki ob sinu Niku v Oseku
10. Pri preizkušanju Sigme 70-200 v Sevnici (foto: Ljubo Motore)
11. Ena od slik z balona (foto: Tadej Maligoj)
12. Na enih od foto akcij na sevniškem gradu (foto: Vili Zupančič)
13. Fotografsko ovekovečenje v Sevnici (foto: Ljubo Motore)
14. Otvoritev razstave Pogled z neba - 14.7.2008 (foto: Tomi Naglič)
15. Penina ob otvoritvi za Melito Čopar (foto: Tomi Naglič)
16. Ogled razstave za izbrance (foto: Tomi Naglič)
17. Otvoritev razstave Dekleta, dekleta...2 v Kostaku (6.3.2009)
18. Plakat za razstavo Dekleta, dekleta...2 (Oblikovanje: Boštjan Colarič)
19. Obiskovalke in portretiranke iz Kostaka (foto: Tomi Naglič)
20. Otvoritev razstave Dekleta, dekleta...2 v klubu KD Krško (17.3.2009) (foto: Boštjan Colarič)
21. Program ob otvoritvi so izvedli člani LK Beno Zupančič (foto: Tomi Naglič)
22. Tamara Vonta je program pripravila in tudi zapela (foto: Tomi Naglič)
23. Klub Kulturnega doma Krško je bil poln (foto: Tomi Naglič)
24. Zahvala tistim, ki so omogočili postavitev razstave (foto: Tomi Naglič)
25. Odpiranje razstave oz. penine s sabljo (foto: Tomi Naglič)
26. Zdravica ob odprtju z izvajalci programa (foto: Tomi Naglič)
27. Pregledovanje slik s prve razstave (foto: Tomi Naglič)
28. Letak s tekstom ob razstavi, ki ga je prispevala Breda Špacapan (Oblikovanje: Boštjan Colarič)
29. Na ogled razstave Kozjanci sta prišla tudi Rudi Stopar in Ivan Kastelic
30. Moje delo in življenjsko pot  je predstavila Nataša Ferlinc Krašovic
31. Na otvoritvi je bilo po mnenju organizatorja okoli 150 ljudi
32. Otvoritve se je udeležil tudi župan občine Kozje Dušan Andrej Kocman
33. Prišli so tudi nekateri portretiranci
34. Moje slike je predstavil direktor Kozjanskega parka Teo Hrvoje Oršanič
35. Hrvoje in Peter Dirnbek sta tudi skupaj zaigrala
36. Z ženo Damjano sva na otvoritvi uživala
37. Da so bile razstavljene slike prav obdelane je poskrbel Rajko Čuber
38. Zahvale in nekaj besed o razsavi sem podal tudi sam
39. Prejemanje daril in čestitk ob razstavi
40. Razstavo si je med drugim ogledal tudi moj oče
Na vrh strani


Literarno ustvarjanje

Z literarnim ustvarjanjem sem se prvič začel ukvarjati že v osnovni šoli, ko sem pisal proste spise in skušal napisati še kakšno pesem, napisal pa sem tudi nekaj malega za šolsko glasilo ali kakšen literarni razpis. Bolj sem se branju literature in ustvarjanju posvečal v gimnazijskih letih, pa tudi v času študija tega nisem povsem opustil. Po zaposlitvi sem se s tem še malo ukvarjal, potem pa povsem prekinil, saj sem ustvarjal zgolj na področju novinarstva in fotografije.

V gimnaziji sem pisal "prozo" za glasilo Odmevi. Pozneje sem začel pošiljati tudi svoje pesmice na različne naslove, vendar ne v večjem obsegu. Tako sem objavljal v Samorastniški besedi, Književnih listih Dolenjskega lista, Anteni, pa tudi v Literarnih listih, ki jih je izdajal Literarni klub Beno Zupančič. Tega sem bil tudi sam član. Delovali smo pod vodstvom Silva Mavsarja, ki je okoli sebe zbral različno misleče in pišoče, pa tudi glasbenike, pevce. Pripravljali smo različne dogodke, literarne večere in še kaj. Klub je izdal kar sedem snopičev Literarnih listov. Medse pa je vabil tudi že uveljavljene literate, pripravlja radijske oddaje, mnogi pa so nastopili v Literarnem nokturnu radia Ljubljana.

Sam sem se najbolj angažiral pri organizaciji zelo dobro sprejete prireditve z naslovom "Večer s K". Ta je potekala v petek, trinajstega junija 1986. leta v avli Delavskega kulturnega doma Edvarda Kardelja  v Krškem. Trajala je kar tri ure,  vodil jo je Janez Pezelj, na njej pa so nastopili plesalci, in glasbeniki, barmani so mešali koktajle, imeli smo modno revijo oblek in prinčesk, Jože Marinč je slikal,  nastopili so tudi Leskovški oktet, tamburaši iz Samobora, Roman Abram, Srečo Špik, Olga Kacijan in mnogi drugi. Ves večer pa so obiskovalci ugotavljali, kaj naj bi pomenil K v naslovu prireditve. Seveda ni nihče uganil, ker sem si ga izmislil jaz, pomenil pa naj bi klicaj - torej je bil to Večer s klicajem.

Literarni klub je bil tudi krivec, da sem pripravil svojo prvo fotografsko razstavo skupaj s Stojanom Šobo. Več o njej pod naslovom fotografija. Tu naj omenim le to, da smo imeli več postavitev v različnih krajih in da smo vedno na otvoritvi pripravili tudi kulturni program, ki so ga izvajali člani kluba. Delovanje v tem klubu je trajalo kar nekaj let, imeli smo tudi veliko žurk, ki so ponavadi trajale do jutra ob prepevanju Stanke, Simona, Janka in drugih, tudi citrar Miran Kozole je bil dosti z nami.

V klubu smo se ponavadi družili: Silvo Mavsar, Stanka Macur, Janko Avsenak, Miran Kozole, Simon Gomilšek, Bojana Kopina (Mavsar). Alenka Mirt, Tamara Vonta, Marija Kalčič Mirtič, Drago Pirman, Jožica Vogrinc, Gordana Rostohar, Vidka Kuselj, Ana Rostohar, Asta in Maja Malavašič, Vida Fritz, Nana Požun, Matjaž in Ivan Mirt, Miro Tičar, Črt Čargo in drugi. 

Sicer pa vem, da se s svojim literarnim ustvarjanjem ne bi mogel ravno hvaliti. Niti se tega pisanja nisem nikoli lotil, da bi bil kdaj pesnik ali pisatelj. Pač sem v tistem času nekako čutil, da moram svoje občutke, bolečine, nagon in še kaj na nek način zabeležiti, se s tem samozadovoljevati oziroma na nek način sproščati. Sicer bi imel še bolj polno glavo, čustva bi me razganjala in sploh sem imel takrat veliko opravka sam s sabo. S tem pisanjem sem se na nek način izražal, iskal sam sebe. Danes ga jemljem kot dokument časa, pogled na svet v tistih letih, zato se tega pisanja ne sramujem, ga ne skrivam pod preprogo. Seveda pa ga danes gledam drugače kot takrat. In če kdo misli drugače, si je pač sam kriv.


1
2
3
4
5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16

17

18

19

20

Opis slik:
1. Obiskovalci  Večera s K... v krškem kulturnem domu - 13.6.1986
2. Pripravili smo tudi modno revijo oblačil Lisca in pričesk
3. Na prireditvi je ustvarjal tudi slikar Jože Marinč
4. Večer z vami - Večer s K... je vodil Janez Pezelj
5. Seveda brez glasbe ni šlo
6. Nastopil je tudi Simon Gomilšek
7. Voditelj v pogovoru s frizerko in manekenkami
8. Nastopajoči na Večeru s K...
9. Literarni večer z Borisom A. Novakom
10. Borisa  A. Novaka smo gostili kar v TV dopisništvu
11. Na otvoritvi razstave Dekleta, dekleta ...v Titovem Velenju - 13.5.1986
12. Za glasbeno spremljavo je poskrbel Simon
13. Na otvoritvi foto razstave na gradu Sevnica - 18.4.1986
14. Tudi tokrat so se predstavili krški literati
15. Po otvoritvi razstave s piscem teksta v zloženki Alojzom Koncem
16. Pogovor s pisateljem Petrom Božičem
17. Nastop članov kluba v domu Bena Zupančiča na Zdolah
18. Z enega od nastopov v Domu Edvarda Kardelja v Krškem
19. Še eden od nastopov
20. Z ene od literarnih fešt - pri Jožici Vogrinc ?

Na vrh stran

Likovni eksperimenti

Čeprav me je likovno izražanje v mladosti privlačilo, se temu hobiju nisem veliko posvečal. Nekaj risb je nastalo v času obiskovanja gimnazije, nekaj drugih izdelkov pa kasneje v času študija in prva leta službovanja. Iz osnovne šole sem ohranil le tri likovne stvaritve, ki so nastale pri likovnem pouku - eno tihožitje narejeno v temperi, linorez mačic in risbo perspektive. V srednji šoli sem delal nekakšne risbice, ki bi jih moral potem pretvoriti v grafike, kar pa se seveda ni nikoli zgodilo. V osnovni šoli ali kasneje sem naredil tudi en linorez - "Življenje in smrt", ki ga nisem nikoli odtisnil, pa tudi nekakšen vitraž Jimija Hendrixa, ki bi mu moral dodati še prosojni papir iz pisemskih kuvert, kar tudi nisem uspel dokončati.
Po končanem študiju sem naredil tri grafike na temo "jing-jang", na leseno desko sem nalepil barvno tapeto, ki sem jo ročno izrezal. Lotil sem se tudi treh olj na platnu, na črni podlagi. Dve - modro in rumeno sem naredil, tretjo rdečo pa nikoli, prav tako so te slike ostale brez barvnih okvirjev, ki naj bi dopolnjevali to trilogijo. Sem pa naredil dve "tapiseriji" iz naravne vrvi, nekakšen avtoportret in drugo bolj dekorativno, ki je krasila domači hodnik, kasneje pa zajčnik pri Gomilškovih.
Seveda sem razmišljal tudi o izdaji nekakšne knjige - v kateri bi na svoj način združil poezijo in fotografijo. Vse naj bi bilo zapakirano v škatlo, brez vezave, kar bi omogočalo aktivno prebiranje oziroma ustvarjanje te nikoli uresničene želje po "knjigi".

Na vrh stran


Ostali hobiji

Na vrh stran

Stran je še v izdelavi!!!i


Plavanje

Planinstvo

Tenis

Deskanje na vodi

Smučanje, deskanje na snegu

Motokros

Balonarstvo

Fotografija

Literarno ustvarjanje

Likovni eksperimenti

Ostali hobiji

življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije