GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

 
ŽIVLJENJEPIS

Osnovni podatki:

Goran Rovan, krščen kot Matevž

Rojen: 2. 6.1957 v Brežicah, mami Mariji in očetu Ivanu (občina Brežice, okraj Celje, SR Slovenija, državljanstvo - jugoslovansko)

Šolanje: Osnovna šola Jurij Dalmatin Krško (1964-1972), Gimnazija Brežice (1972-1976), FSPN - Fakulteta za sociologijo, politične vede in novinarstvo, smer novinarstvo (1976-1981), diplomiral 30. junija 1983 (mentor dr. Tomo Martelanc)

Zaposlitev: SGP Pionir Novo mesto (obveščanje, tržne komunikacije) 1981-1985, RTV Slovenija, od 15. 5.1985 dalje, kot TV dopisnik za Posavje

Stan: poročen 3.8.1985, žena Damjana, sin Nik (rojen 24.2.1989)

Po našem horoskopu dvojček, po kitajskem petelin, po indijanskem jelen

Prebivališče: Slovenija, 8270 Krško, Rozmanova 32

tel: ++386 (0)41 327 848

mail: goran@nikamedia.si, goran.rovan@siol.net
 

In kako so me skozi čas videli drugi?


Siniša Zeković 1983

Andrej Novak 1993

A. Alujević 1993

A. Alujević 1993

Aljana Primožič 2006

TH Budva 2007

nn Barcelona 2007


Otroštvo (1957 - 1964)

Rodil sem se v nedeljo, 2. junija 1957 v večernih urah v brežiški porodnišnici in to baje pred rokom. Oče Ivan, oziroma Janko kot so ga klicali v žlahti ali Jaka, kot so ga klicali prijatelji, se ga je od veselja seveda napil, razgrajal in kričal pred brežiško občinsko stavbo, kjer je bil takrat zaposlen, tako da ga potem niso sprejeli v Komunistično partijo SFRJ, za kar je že dal prošnjo. Dve leti sem preživel v Brežicah. Stanovali smo v bloku v Vodnikovi ulici. Seveda se tega obdobja ne spominjam. Vem le to, da je mama po porodniški delala na podružnični šoli na Čatežu ob Savi, oče pa se je po odhodu iz občinske uprave v Brežicah prezaposlil v SGP Pionir, gradbeni sektor Krško. 20. oktobra leta 1958 sem dobil še sestro Rebeko, s katero sva bila zelo povezana. Sredi leta 1959 smo se preselili v Krško, v Pionirjev blok na Resi 7, kot se je takrat reklo, kasneje se je naslov preimenoval v Zdolska 29 in potem še enkrat v Sremiška 1.  Pred odhodom v šolo sem se družil zgolj s sosedi iz bloka - Igor in Dušan Rudman, Sine- Stane Kočevar ter Mira in Milan Radojčič, pa tudi s Tatjano Bučar. Naši sosedi pa so bili še Potokarjeva (Dana in Jože), Omerzetovi oz. Špilerjevi (Erika in Edi ter njuni hčerki Ksenija in Sabina), Meketovi (Maja in Franci), Kežmanovi (Vlado, Mihela in Vladka), kasneje pa še Rihterjevi, Radkovičevi, Kuševičevi, Tomšetovi in drugi.

Otroštvo sem preživel v igri. Postavljali smo šotore iz odej, se vozili s kolesom od mame, ki ga je uporabljala za prevoz na delo, saj je bila zaposlena kot učiteljica na razredni stopnji na osnovni šoli v Leskovcu pri Krškem. Poskus, da bi s sestro hodila v vrtec na Resi se je izjalovil, zato sta starša poiskala varstvo za mene in sestro pri Maričevih, kjer sva se igrala z njunima hčerkama Jožico in Marjano. Pred tem pa smo baje imeli celo služkinjo. Mama je delala enkrat dopoldan, drugič popoldan, oče pa je bil kot gradbinec tudi veliko zdoma. Igrač nisem imel na pretek, pa vseeno dovolj za tiste čase. Spomnim se, da smo imeli v dnevni sobi dve punčki iz Italije, ki sta kraljevali na kavčih, kasneje pa še belega medveda Brunčija iz Nemčije. Sprva sem se najraje igral z lesenimi kockami, ki sem jih neumorno zlagal, z rdečim plastičnim dirkalnim avtom, palčki, magnetnimi psički, kasneje pa s kovinskimi igračami Mehanotehnike, ki se jih je dalo z vijaki sestavljati in iz njih izdelovati marsikaj, celo avtomobile ipd.

V tem času sem že začel zbirati znamke, razglednice, sličice z vžigalic. Na morju sem bil prvič, ko sem bil star dve leti, z mamo in očetom sem odšel z ladjo v Split. Velikokrat smo šli v Brežice k stari mami Mariji - Dušičevi kot so ji rekli, enkrat ali dvakrat letno tudi v Cerknico k  staršem od mame, to sta bila Ivanka in Matevž, po katerem sem dobil krstno ime. Krstili so me na skrivaj, saj oče ni bil ravno navdušen nad tem. Hodili smo se tudi kopat na Krko pri Brežicah in sicer na kopališče nasproti uradnega kopališča Grič. Šli smo seveda z vlakom iz Krškega do brežiške železniške postaje, potem pa peš do Krke. Najbolj se spominjam, da smo se ponavadi ustavili pri slaščičarju (Džabirju), ki je imel kiosk pred tim. Nemško hišo in si kupili kepico sladoleda za pet "kovačev". Slaščičar je kasneje s svojim kolesom in kantami sladoleda hodil tudi na kopališče. Tu smo se sončili, igrali badminton, se kopali in plavali od Hrvatiča pod novim mostom vse do "peska" ali "špice". Starši in drugi odrasli pa so cele dneve igrali tarok. Poleg nas so se kopali še Gregoriči, Baloni, Bužančičevi, Kolešnikov in drugi.

1
2
3
4
5

6

7

8
9 10
11 12
13
14
15

16

17

18
19 20

 

Opisi slik:
1. Ena prvih slik pri fotografu (verjetno Foto Bavec Brežice)
2. Pri stari mami in atu v Cerknici
3. Prvi rojstni dan - pri fotografu
4. Na pešpoti v Zakotu s sestro Rebeko in mamo
5. Z obema staršema v Brežicah
6. Zajčkova družina v Cerknici
7. Z bratranci in sestričnami v Starem trgu pri Ložu
8. Pred blokom v Brežicah (Vodnikova 7)
9. Kot petelin na dvorišču
10. Družinska slika6. Z mamo in sestro v Brežicah
11. Z mamo pri stari mami v Brežicah
12. Še ena pozerska pri fotografu
13. Edina "prava" družinska slika
14. Z mamo in sestro pri stari mami v Brežicah
15. S sosedi pred Bučarjevim fičotom
16. Z bratranci in sestričnami v Cerknici
17. Z vrstniki na Resi (Maričeve, Zoran Dular in Stanetova)
18. S sestrično Ivo in sestro Rebeko v Cerknici
19. S starši v Kumrovcu pri Titovem spomeniku
20. Pri Zajčkovem kozolcu v Cerknici

Na vrh strani


Osnovna šola (1964 - 1972)

V prvi razred osnovne šole Krško sem se vpisal 5 septembra leta 1964. Pouk smo imeli popoldan v tim. samskem domu na Vidmu. moja razredničarka pa je bila Marija Unetič, ki jo je potem zaradi porodniške nadomestila Nada Župevc. V šoli nisem imel težav, bil sem odličen, imel sem same petke, razen glasbenega pouka. Najbolj mi je v spominu ostalo, kako so nas sprejeli v pionirsko organizacijo in smo dobili modro kapico z značko in rdečo rutico. To se je zgodilo ob Dnevu republike, 29. novembru 1964. leta, ko sem bil sprejet v Pionirski odred Karla Destovnika Kajuha na Vidmu in dobil člansko izkaznico s številko 661. Spomnim se tudi, da se je ena učenka (imena ne bom izdal) med poukom enkrat "polulala" v hlače in da je bil v križišču pred šolo lesen kiosk, kjer je delala trafikantka Minka. Pri njej smo kupovali pereščke, pivnike, svinčnike in druge stvari, ki smo jih potrebovali v šoli. Pisali smo seveda s črnilom.

Tudi drugi razred sem hodil v samski dom, moja razredničarka pa je bila Ljudmila Humar. Z nami je hodil Ivan Novak, ki je večkrat ponavljal in je bil precej starejši od nas. Zato je pogosto izostajal od pouka, kadil cigarete in ko so prišli smetarji s konji po smeti, je kar odšel z njimi. Tudi ko ga je razredničarka posla v trgovino, marsikdaj ni prišel nazaj. Tretji razred sem obiskoval na "pravi" šoli, prav tako četrtega. Razredničarki sta bili Štefka Horvat in Vera Arh. Uspeh je bil vsako leto enak, odličen, edina štirica pa glasbeni pouk.

V petem razredu smo se spet preselili v samski dom, kjer mi je bila razredničarka Smerdelova Rezika. Tokrat smo imeli prvič predmetni pouk, saj nas je angleščino poučevala Zupančičeva. Spet sem imel same petke in enkrat prav dobro (4), tokrat pri likovnem pouku. V šestem in sedmem razredu smo bili spet na stari šoli, moj razrednik pa je vse do osmega razreda postal Jože Urbanč. Vsa tri leta sem seveda imel odličen uspeh, s tem, da je bilo tudi kar nekaj prav dobrih ocen pri različnih predmetih.

Razrednik Urbanč me ni ravno maral, saj sem bil ob dobrem uspehu tudi precej živahen. Tako mu je šlo v nos, da sem  v kinu sedel zraven punc, prav tako pa tudi v osmem razredu, ko smo se preselili v novo šolo, da nisem takoj priznal, da je moj sošolec Jani Longo, skušal ukrasti štoparico, čeprav sem ga sam prepričeval, naj tega ne počne. Hodil sem tudi v foto krožek, kjer smo razvijali fotografije, naš mentor Niko Jelčič pa mi je ob šolskih proslavah in drugih dogodkih v roke dal šolski fotoaparat, da sem potem slikal za šolski arhiv. V sedmem razredu sem na novoletni zabavi prižgal eno cigareto, da bi se izkazal pred puncami, to so počeli tudi drugi, potem pa nisem nikoli več kadil. Iz osmega razreda sem ohranil tudi šolski zvezek, v katerega sem pisal proste spise. Tudi te sem zdaj spravil v računalniško različico in je dostopna še komu drugemu, ki se mu bo zdelo vredno brati to pisanje.

Vseh osem let sem bil torej odličen, zato sem po končanem šolanju prejel medaljo Bratov Ribar in ob tem tudi legitimacijo, kot je na njej pisalo. Zaradi tega sem bil vpisan v "Počasni  spisak škole" pod redno številko 53. V osnovni šoli sem tekmoval tudi v prometu, osvojil nekaj medalj in zastopal šolo na republiškem tekmovanju v prometu v Novi Gorici ter osvojil zlato značko Pionir - prometnik.  Tekmoval sem tudi v znanju Vesele šole Pionirskega lista, kjer sem leta 1972 postal celo razredni prvak. Osvojil sem zlatega, srebrnega in bronastega "delfinčka" v plavanju, branil barve šole na prvenstvu šol v plavanju, enkrat nastopil v košarkaški reprezentanci šole, prav tako v smučanju. Tekmoval sem tudi v matematiki ter prejel dve srebrni in eno bronasto Vegovo priznanje (1971, 1972). Redno sem prejemal tudi Kajuhovo bralno značko.

1967 leta mi je Kajuhov odred OŠ Krško dal Pohvalo za delo v pionirski organizaciji, ker sem bil v šolskem letu 1966/67 predsednik razredne skupnosti (tretji razred). Seveda sem bil tudi kasneje aktiven v pionirski organizaciji in kot je razvidno iz moje izkaznice Zveze pionirjev sem dobil pohvalo za uspeh na tekmovanju o pionirskem odredu v šolskem letu 1964/65 in 1965/66. Udeleževal sem se tudi srečanj slovenskih pionirjev, spomnim se, da sem bil na srečanju  v Grižah in na Lokvah. V mladinsko organizacijo (Zvezo mladine Jugoslavije) sem bil sprejet 25. maja 1971. leta.

Sicer pa so osmi razred z mano (kot sem dobil kasneje uradne podatke - morda so koga pozabili) končali naslednji sošolci: Anton Kozole (+), Cvetka Višner, Dušan Pavlič (+), Erika Ašič (Rabič) , Ivan Janez Balas, Jani Longo, Janko Gajski, Jože Horvat, Jože Pogačar, Jožica Avsec (Pajtler), Marija Jevšek, Marjana Špiler (Breznik), Marjanka Černelič, Marta Černelič (Župevc), Meta Novak, Metka Miklavčič, Milena Grmovšek (Bromše), Miljana Ribič, Miran Petrič, Miran Weitzer, Nelka Gabrič (Šalamon), Smilja Hotko (Planinc), Stanko Petelin, Štefka Pavlin, Teja Preskar, Vlado Podgornik in  Zvonka Marinč (Gelb).

Sicer pa so z mano v drugih razredih - od prvega do osmega - hodili še: Ida Brinovec (Jureša), Ismeta Mujanovič, Burga Pleterski (Kržan), Jožica Medvešek (Žokalj), Aleš Plestenjak, Arnold Koštomaj, Drago Klavžar (+), Drago Pribožič (+), Nada Metelko (Herakovič), Danica Novak (Malnar), Jože Slivšek, Tone Zupančič, Maja Gregorčič (Umek), Marjeta Mižigoj (Zakšek), Stanko Zoran (+), Milan Šterk, Peter Markovič, Ivan Zupan, Katarina Bogovič (Vovk), Lili Kostevc (Salamon), Nina Pavlič, Alma Šušterič (Konec), Tone Ivanetič, Andrej Planinc, Franci Černelič, Tatjana Bevc, Ivan Zorko, Franci Župevc, Rajko Grabnar, Tadej Buršič, Gorazd Barbič, Branko Drobež, Ivan Planinc (+), Srečko Pezdirc (+), Anica Pezdirc, Marjanca Kelhar (Resnik), Darko Molan, Miran Kaplan (+), Marjana Bosina, Jožica Marič (Banko), Branko Naglič, Franci Berger, Bojan Sotošek, Tonika Zupančič,  Mirko Liberšar (+), Karmen Kerk (Simončič) (+), Marjan Bedenk, Mirko Mikulanc, Tone Kunej in še nekateri drugi.

V paralelkah pa so bili: Mira Cizelj (Damjanovič), Terezija Lupšina (Kužner), Marjana Mavsar,   Andreja Livio (Simončič), Zdenka Kostevc (Mustar), Janko Cerjak, Boža Dreo, Branko Levičar, Darja Jesenko (Veljkovič), Milena Dimc (Bizjak), Zvone (Tonček) Glas, Robert Rožman, Zdenka Bibič (Mozer) (+), Milena Beribak (Turšič), Neja Vodopivc, Dimitar Najdovski, Andrej Romih, Braco (Drago) Zadravec, Sašo Femec, Andrej Komočar, Ana Kerin (Pompe), Ana Pleterski (Bromše), Andrejka Gomilšek, Anton Zakšek, Antonija Božič,  Berta Bostič (Maglica), Bojan Mavsar, Boris Pezdirc (+), Boža Petelinc, Branko Vidic, Darko Kozole, Franc Kovačič (+), Franc Molan, Franc Špan, Franci Fric, Gizela Rumpret (Bizjak), Ivan Kodrič, Janja Špiler, Krešo Omerzel, Ljubomir Šinkovec, Marija Majcenič (Rebernak), Mirjana Podlogar (Žagar), Mimica Zorko (Černelič), Martina Jankovič, Mirica Planinc (Tomažič), Nada Koštomaj, Pavel Vrisk, Rozika Starc (Petan), Rudi Planinc, Slavica Gričar (Čižić), Stanislava Hafner (Pečnik), Tanja Pleterski (Rožman), Tatjana Žura, Veronika Povhe (Zagrajšek), Vladimir Mešiček, Zdenka Dernač, Zorica Urbanč (Bizjak)  in verjetno še kdo. 

Osnovnošolci, ki smo zaključili šolanje na OŠ Jurija Dalmatina v Krškem smo se leta 1992 zbrali v gostišču Tri lučke na Sremiču in obeležili 20 letnico zaključka šolanja na OŠ Jurija Dalmatina v Krškem.


1

2

3

4

5

6

7

8

9

10

11

12
13
14
15
16 17 18 19 20 21

22

23

24

25

26
27 28
29
30 31

Opis slik:
1. Prvi razred - razredničarka Marija Unetič (1964-65)
2. Drugi razred - razredničarka Ljudmila Humar (1965-66)
3. Drugi razred - razredničarka Ljudmila Humar (1965-66)
4. Tretji razred - razredničarka Štefka Horvat (1966-67)
5. Četrti razred - razredničarka Vera Arh (1967-68)
6. Četrti razred - razredničarka Vera Arh (1967-68)
7. Peti razred - razredničarka Rezika Smerdel (1968-69)
8. Šesti razred - razrednik Jože Urbanč (1969-70)
9. Sedmi razred - razrednik Jože Urbanč (1970-71)
10. Odličnjaki vseh osmih razredov OŠ Krško (1972)
11. Srečanje osnovnošolcev Generacije 1972 na Sremiču (1992) - 8 č
12. 20 let osnovne šole - Generacije 1972 na Sremiču (1992)
13. S ponijem pred novo osnovno šolo
14. Na državnem tekmovanju Kaj veš o prometu v Novi Gorici (1972)
15. Pred novo OŠ v Krškem z Lili Kostevc (1971)
16. Slika za punce !!!
17. Na konju v Mokricah
18. Na Sremiču s Kočevarjem in Špesom
19. S svojim modrim Pony-jem
20. Zelo resna slika s sestro Rebeko
21. Še ena slika z Malo - sestro Rebeko
22. Pri bratrancih v Brežicah - Sandi in Marjan
23. S srečanja slovenskih pionirjev v Grižah
24. Pri prejemanju priznanja za Veselo šolo od ravnatelja Slavka Smerdela
25. Med počitnicami s sosedom Sinetom Kočevarjem
26. Na enem od družinskih izletov na Sremič
27. Eden od portretov v osmem razredu
28. Na balkonu Pionirjevega bloka
29. Z bratrancema Robertom in Janezom ter sestro v Cerknici
30. Portret iz osnovne šole (1969/70-6.razred)
31. Na končnem izletu v Splitu (1972)

Na vrh strani


Dijaška leta (1972 - 1976)

Brežiško gimnazijo sem obiskoval od 1972 do 1976. Vseskozi mi je bila razredničarka Ksenija Antolović. V prvem letniku sem si želel, da bi se učil nemščine, vendar mi takratni ravnatelj Marjan Gregorič, kljub temu, da je bil očetov prijatelj, tega ni omogočil. V šolo sem hodil z vlakom, na katerega sem skoraj vedno prihajal v zadnjem hipu, včasih pa sem ga tudi zamudil. Le nekaj dni sem v šolo pešačil, potem pa so uvedli "lokalca" in smo hodili z njim. Seveda je bil na avtobusu vedno dren in smo se vedno pričkali s šoferjem, ki nas je le težko obvladal. Avtobus smo ponavadi čakali v kolodvorski restavraciji, prav tako potem vlak, ko smo šli iz šole.

Seveda sem bil deležen pravega gimnazijskega krsta. Tega sem bil deležen med prvimi in to na vlaku. Med "krstitelji" pa se spominjam Braneta Janca, Igorja Rudmana, pa tudi Peter Žigante mislim, da je bil med njimi. Prve dni prvega letnika sva z Janijem Longotom splezala na hruško ob hiši Dolinškovih pri železniški postaji. Z nami je bila tudi Tatjana Avšič, njihova soseda in prijateljica, tako da je Dolinškova zagrozila, da bo javila v gimnazijo, kaj počnemo. Zato sem potem z mamo še isti dan popoldan odšel k njej in se ji opravičil, da ne bi imel sitnosti v šoli. Teh sem bil deležen nekaj kasneje, ker sem si izdelal lesen križ in ga na "špagi" nosil okrog vratu. Poleg tega pa kavbojke porisal še z znakom Peace, kar je šlo v nos ravnatelju Gregoriču. Kljub opozorilu mislim, da nisem dobil ukora, zgolj grožnje, da se tak ne pojavim več v šoli. Ko sem brskal po svojem arhivu pa sem odkril, da sem v tretjem letniku dobil opomin iz slovenskega jezika (11.4.1974), štiri dni kasneje pa še ukor po razredniku. Ukor sem dobil, ker je profesor umetnostne vzgoje in slikar Miroslav Kugler videl nekaj, kar se takrat res ni zgodilo. Mislim, da je bilo v drugem letniku, ko sem dobil ukor zaradi "unterhaltanja". Po Kuglerju naj bi med poukom "šlatal" svojo sošolko Lili Kostevc, s katero sem prej resda hodil in sedel v isti klopi. Takrat ko me je obdolžil, pa tega zagotovo nisem počel, ker sva se pred tem razšla, kljub temu pa še naprej sedela skupaj. Seveda mi tega nihče ni verjel, niti razredničarka, niti doma.

Brez ukora pa sem bil, ko so me v začetku četrtega letnika v Zagrebu zaprli. Takrat smo šli tako kot vsako leto na Zagrebški velesejem. Seveda smo se že pred odhodom začeli opijati, potem pa s tem nadaljevali tudi na sejmu. Ker je naslednji dan sejem obiskal predsednik države Josip Broz Tito, so vse sumljive pred njegovim prihodom pospravili na varno. Mednje sem padel tudi sam, saj sem bil pijan, brez osebnih dokumentov, z dolgimi lasmi in brado, pa še v brezrokavniku z ovčjo kožo. Po noči v zaporu me je sodnik za prekrške obsodil, da sem netil nacionalno sovraštvo in govoril proti Hrvaški, kar zagotovo ni bilo res. Res pa je bilo, da sem gnjavil hostese in da smo jim skušali popiti nekaj pijače. Ko so te poklicale policijo, so se prijatelji razbežali, mene pa so strpali v "marico" in odpeljali v zapor. Seveda se vsega ne spominjam, mi je počil film, sem pa en dan odsedel, moral pa bi jih še devet, ker nisem imel denarja. Potem me je po dolgih mukah v zaporu le našla mama in moj stric Polde, plačala kazen, tako da so me takoj izpustili. Ker so na gimnaziji imeli slabo vest, saj sploh niso vedeli, da se nisem vrnil z izleta, mi niso dali ukora. Za kazen sem si ostrigel lase in skrajšal brado, ki sem jo potem nosil do konca šole.

V gimnaziji smo počeli marsikaj, tudi "špricali", se zbirali v bifeju pri pošti, zahajali v Turist hotel in še kam. Vedno smo tudi kaj ušpičili, demonstrirali, ker ni bilo ogrevanja, obesili črno roleto na drog za zastave, zamenjali vrata učilnic in še kaj. Vedno sem bil zraven in za vsako neumnost. Res pa je, da sem bil eden redkih, ki nisem kadil, o pijači pa raje ne bi. Ob koncu tedna smo si jo privoščili. Včasih smo pili rum kolo, pa tudi "šnops in pir", le redko vino, če ni bilo drugega. Nekateri so poskusili tudi drogo, vendar mislim, da je bilo teh zelo malo, pa še to verjetno samo travo. Na gimnaziji smo imeli tudi plese, kjer smo plesali bolj rockerske komade in "stiskanac", hodili pa smo tudi na plese v Hotel Sremič na Vidmu (še ta star, preden so ga obnovili). Takrat je začel obratovati tudi mladinski klub na Vidmu, v nekdanjem kegljišču pri menzi oziroma železniški postaji. V njem so bile modre luči pokradene z vlaka, ki so utripale, na steni pa je bil portret Che Guevare.  Plesi so bili tudi na Bregu in drugih krajih, kasneje pa smo zahajali tudi v diskoteko v Čateških Toplicah.

Z uspehom na šoli nisem imel težav. resda nisem bil več odličen, ampak sem bil vsa štiri leta dober. Maturo oziroma zaključni izpit pa sem opravil s prav dobrim uspehom , saj sem imel na maturi štiri vse predmete - slovenski jezik, novejšo zgodovino narodov Jugoslavije s temelji marksizma ter francoski jezik in sociologijo (izbirni predmet). Maturo sem opravljal od 17. do 25. junija 1976.

V dijaških letih sem treniral gimnastiko pod vodstvom Jožeta Senice, o večjih uspehih  verjetno ne bi mogel govoriti. Kasneje pa tudi odbojko in šel celo na tečaj za vaditelja odbojke na Ravne na Koroškem, kjer sem leta 1974 uspešno opravil izpite za vodnika odbojke. Iz športne zgodovine imam še eno diplomo za 3. mesto na občinskem prvenstvu v suvanju krogle z rezultatom 9,45 metra. Katerega leta pa na diplomi na žalost ne piše. Za svoje požrtvovalno in uspešno delo v Šolskem športnem društvu ter dosežene rezultate v času šolanja na Gimnaziji Brežice sem prejel Priznanje, ki sta ga podpisala takratni predsednik ŠŠD Boris Pleterski in tajnica Branka Levačić, vendar ne vem katerega leta. Mislim, da je bilo to v četrtem letniku.

Bil sem aktiven tudi v Klubu OZN in tako sem se 27. novembra 1975 včlanil v Organizacijo klubov OZN, za kar sem 25. marca leto kasneje prejel tudi člansko izkaznico. Kaj smo počeli, se ne spominjam dobro, zagotovo pa smo šli kam na izlet in pisali kakšne spise.  Vseskozi pa sem hodil tudi  v hribe, bil sem med tistimi, ki je za to navdušil tudi mnoge druge, tako da smo množično obiskovali gore in se tam zelo lepo imeli. Po planinskem izletu sem pripravil tudi ogled diapozitivov, saj sem že takrat fotografiral. To pa so tudi redke fotografije, ki so nastale v tem obdobju.

Največ slik je seveda z maturantskega plesa in izleta. Maturantski ples smo imeli v Čateških Toplicah - v Zdraviliškem domu, kjer nam je baje igral ansambel Plavi. Na maturantski izlet pa smo šli z avionom v Dubrovnik, kjer je bilo "ludo in nezaboravno". Moram omeniti še to, da smo se štiri leta pripravljali na recital pesmi francoskega poeta Jacgues-a Preverta. Prevedli smo nekatere njegove pesmi in jih predstavili na recitalu v Brežicah in v Zagrebu, nismo pa šli v Francijo, kakor nam je vseskozi obljubljala razredničarka in naša profesorica francoščine madame Ksenija Antolovič.

V prvem letniku so bili štirje razredi. A-jevci smo bili Francozi, B-jevci Nemci, C-jevci mešani - pol se jih je učilo francoščine pol nemščine, D-jevke pa so bile pedagoška smer in niso imele nobenega fanta. V tretjem letniku so se nam pridružili Francozi iz C, njihovi Nemci pa so šli v B razred. Tako je bilo v četrtem letniku in na maturi v mojem razredu 9 fantov in 22 deklet. Skupaj torej 31, sestava mojega 4. a razreda pa takšna: Bojan Kebe, Milan Kostrevc, Boris Kuzmin, Dimitar Najdovski, Jože Plevnik (+), Andrej Romih, Goran Rovan, Radovan Smerdel, Marijan Zorko, Aleksandra Adamič (Vidmar), Tatjana Avšič (Županc), Janja Cerovšek (Anžiček), Mira Cizelj (Damjanovič), Gordana Draško, Maja Gregorčič (Umek), Martina Grmšek (Umek), Smilja Hotko (Planinc), Angela Ivančič, Stanislava Kerin (Fettich), Lili Kostevc (Salamon), Zdenka Kostevc (Mustar), Marjeta Kovačič (Jurman), Božena Lipej, Ismeta Mujanović, Marjeta Oberč (Longo), Antonina Pavlič, Mlena Račič (Andrejaš), Miljana Ribič, Alma Šušterič (Konec), Slavica Vodeb (Molan), Slavica Zrakič. V štirih letih so nekateri tudi zaostali, se prešolali ali prenehali s šolanjem. Iz mojega razreda se spominjam le nekaterih: Gorazd Barbič, Nedeljko Nedeljković, Milan Kreačič, Rajko Grabnar in še kdo.

Od profesorjev so mi ostali v spominu: Marija Lelič, Anka Volčanšek, Ivan Krofl, Niko Živič, Marija Čurin, Adolf de Costa, Mitja de Gleria, Jurica Grakalič, Marjan Gregorič, Josip Klepac, Miroslav Kugler, Miran Kavdek, Ana Mamilovič, Franc Pacek, Ivanka Pacek, Metka Brglez, Dušanka Lipej, Cvetka Hladnik, Jožica Sušin, Jožica Šalamun, Elica Tomše, Anton Tasič, Marija Veble, Jože Antolovič, Ivan Novak, Adolf Korbar, Jože Senica in seveda moj stric Polde Rovan.

Od profesorjev je bilo marsikaj odvisno. Tako sem imel v prvih dveh letih pri slovenščini Anko Volčanšek, ki smo jo klicali Devička. Ta ni marala kakšnih neslovničnih izrazov, eksperimentiranja z besedo, ampak je bila bolj starokopitna oziroma romantična. Zato sem imel ta predmet samo zadostno (2). Potem pa jo je zamenjala Marija Lelič, ki je bila bolj dojemljiva za moje pisanje in v četrtem letniku sem imel "slovko" prav dobro (4). V tem času sem začel pisati tudi v šolsko glasilo Odmevi, kjer sem objavljal zgolj svoje prozne prvence, poezijo sem že pisal, vendar sem jo skrival. Tako sem med drugim objavil tudi Odprto pismo avantgardi 3. a letnika, v katerem sem okrcal svoje sošolce. To glasilo in tudi moj tekst pa je odmevalo tudi v Dolenjskem listu, kjer so pod naslovom Odmev na Odmeve objavili kritiko izpod peresa J. Justa.

V teh gimnazijskih časih sem se poleti leta 1974,  po končanem drugem letniku  s sošolcem Dimitrom Najdovskim – Dimčetom odpravil na štop ob Jadranski obali. Ves čas potovanja sem pisal tudi dnevnik, ki sem ga zdaj na stara leta spravil tudi v digitalno obliko in objavil na svoji spletni strani pod naslovom Z avtoštopom ob Jadranu.


1

2

3

4

5

6

7
8
9

10

11

12
13
14

15

16

17

18

19

20

21

22

23

24

25

26

27
28
29

30
31 32 33 34 35 36
37 38 39 40 41 42

Opis slik:
1. Drugi letnik pri tehničnem pouku
2. Tretji letnik z razredničarko Ksenijo Antolović
3. Maturanti 4.a gimnazije Brežice 1976
4. Na maturantskem plesu v Čateških Toplicah 1976 - 4a
5. Na maturantskem plesu v Čateških Toplicah 1976 - 4a
6. Na plesu s profesorico Marijo Lelić in Bojanom Kebetom
7. Na maturantskem plesu s sestro Rebeko in Brigito Lončarič
8. Na maturantskem plesu z Lili Kostevc
9. Na maturantskem plesu z Nino Pavčič
10. Na maturantskem izletu v Dubrovniku 1976
11. Na maturantskem izletu z Slavico Zrakič in Slavico Molan
12. Na maturantskem izletu z Janijem Zemljakom
13. Na maturantskem izletu: Bojan Kebe, Jani Zemljak, Goran Rovan, Jani Longo
14. Pred hotelom park v Dubrovniku
15. Pred odhodom iz maturantskega izleta
16. Predaja ključa v Brežicah
17. Vsi zbrani pri predaji gimnazijskega ključa
18. Na planinskem izletu - Javorniški rovt
19. Poroka Slavice Vodeb - Molan
20. 10. obletnica mature 1986 na Sremiču
21. 15. obletnica mature 1991 v Kostanjevici
22. 15. obletnica mature 1991 v Kostanjevici
23. 30. obletnica mature 2006 na Kostanjku pri Zdolah
24. Srečanje Abrahamovcev na Čatežu ob Savi 2007
25. Na športnem dnevu z Janijem Longom in Bojanom Kebetom
26. V šoli v naravi z Dragico Omerzu v Poreču
27. S sosedo  Andrejo Livio
28. V šoli v naravi z Meri Avsenak
29. Pred blokom s sestro Rebeko na Resi
30. Na škarpi pred Pionirjevim blokom s sestro Rebeko
31. Pred blokom z Janijem Zemljakom
32. Pred blokom z Bojanom Štojsom
33. Z enega od planinskih izletov oz. športnih dni
34. Ena redkih slik z lesenim križem
35. S poti po Jadranu - v Poreču (1974)
36. Pri pisanju štoparskega popotnega dnevnika v Puli
37. S tamburico pri Matjažu Štajnerju
38. Na počitniški praksi v Postojnski jami kot vodič (1973)
39. Portret jamskega vodiča
40. Portret leta 1975 v Cerknici
41. Pred Pionirjevim blokom na Resi - verjetno 1972
42. Pri stari mami v Brežicah na Marjanovem motorju

Na vrh strani


Študijska leta (1976 - 1981)

Na FSPN - Fakulteto za sociologijo, politične vede in novinarstvo sem se vpisal 20. septembra 1976. leta. Seveda je ta sodila pod okrilje Univerze v Ljubljani, vpisal pa sem smer novinarstvo. V prvem letniku nas je bilo veliko. Še posebej nekateri iz ljubljanskih gimnazij so že na predavanjih izstopali s svojim znanjem in postavljanjem vprašanj, tako da sem se že bal, da sem za ta faks premalo podkovan z znanjem. Tudi na prvem izpitu iz predmeta Novejša zgodovina z zgodovino delavskega gibanja, ki sem ga po prvem semestru opravljal pri Janku Prunku, nosilec predmeta pa je bil Stane Južnič, sem bil prepričan, da vse znam, ker sem imel to snov že na maturi. Vendar je Prunk postavljal tako težka vprašanja, da res nisem znal odgovoriti. Spraševal me je po imenih ljudi, ki so bili v  prvi slovenski vladi in drugih, vsaj zame nepomembnih podrobnostih. Potem pa me je le izpustil in mi dal oceno dobro (7). Seveda sem bil ves potrt in sem že razmišljal, da bi se prepisal kam drugam.

Kljub temu sem vztrajal in do konca junija opravil vse izpite za prvi letnik, tako da sem si lahko privoščil daljše počitnice. Seveda ocene niso bile najboljše, v povprečju same šestice in sedmice, le tri ocene so bile prav dobro - 8. Tudi v drugem in tretjem letniku sem vse izpite opravil do konca junija. V četrtem pa sem nekaj izpitov opravil tudi kasneje, med absolventskim stažem, koliko in katere pa na žalost iz indeksa ni razvidno, saj so nam pri vpisu ocen ponavadi pisali tisti datum, ko si prišel izpit vpisat in ne takrat, ko sem ga dejansko opravljal. Seveda so bili na faksu vsako leto skoraj vsi izpiti obvezni, vendar sam nikoli nisem težav z vpisom v višji letnik, ker sem si študij tako organiziral, da sem imel čim daljše počitnice. Večino izpitov sem opravil v prvem roku in morda sem le dva ali tri delal ponovno. Prav tako nisem imel težav tudi z ostalimi obveznostmi - ustnimi nastopi, seminarskimi nalogami in podobno. Obvezno prakso za prvi  letnik sem opravil na Centru za politološke raziskave FSPN, za drugi in tretji letnik pa sem formalno opravil na SGP Pionir. Absolventski staž sem vpisal 1. septembra 1980 in naj bi trajal pol leta, do 1. marca 1981. Vendar mislim, da sem ga potem še podaljšal za pol leta in šel potem delat v Pionir, kjer sem zadnja dva letnika prejemal štipendijo.

Za diplomsko nalogo sem sprva nameraval analizirati vlogo fotografije v tedniku Teleks, štirinajstdnevniku Start in mesečniku Playboy, vendar me je moj mentor Tomo Martelanc prepričal, da sem si izbral bolj praktično temo z naslovom "Obveščanje v SGP Pionir Novo mesto". Diplomo sem pripravljal v podjetju Pionir, kjer sem se zaposlil v novembru 1981. leta. Diplomo sem vlekel, končal sem jo na svoj rojstni dan, 2. junija 1982, vendar sem diplomiral šele 30. junija 1983. leta in to sredi služenja vojaškega roka. Zaradi zagovora diplome sem skušal prestaviti odhod v JLA, vendar mi ni uspelo. Prav tako nisem uspel priti na zagovor v aprilu tega leta, ker smo imeli ravno takrat neko terensko vajo. No, junija pa sem le uspel priti domov in uspešno zagovarjal diplomsko nalogo.

Med študijem sem najprej stanoval v Rožni dolini, na cesti XII, zraven Titove rezidence. Stanoval sem v hiši Bričevih, kjer je živela le žena pokojnega zdravnika iz Brežic. Sin Igor je tudi stanoval v Ljubljani, vendar ne pri mami, hčerka Mojca pa je bila v Mariboru. Z mano sta bila v kletnih prostorih stanovanjske hiše še moj gimnazijski sošolec Dimitar Najdovski, ki je študiral gradbeništvo in Zvonko Prosenik, ki je končeval Ekonomsko fakulteto, od naju pa je bil precej starejši. Sami smo si kuhali, hodili skupaj v kino, pa tudi na smučanje sva šla z Zvonetom. Dime je že takrat igral dopisni šah in se veliko ukvarjal s šahovsko kombinatoriko. Sam nisem hotel igrati šaha, večkrat pa smo igrali tarok. Sicer pa smo imeli vsak svojo sobo, le provizorično kuhinjo v kurilnici in sanitarije smo imeli skupaj. Gazdarica je imela tudi črnega pudlja Blekija, s katerim smo se večkrat igrali in mu metali različne predmete.

V tretjem letniku sem si poiskal stanovanje bliže faksu, nekje za Bežigradom, v kletni sobi, kjer pa sem v dveh mesecih prespal le malokrat. Takrat sem imel punco - Olgo Resnik, gostilničarjevo hčer iz Kozjega, pri kateri sem se švercal, saj je stanovala v domu FSPN, skupaj z mojo sošolko Barbaro Verdnik. Potem sem po vezah (Ida Slapšak) le prišel v samski dom na Taboru, kjer sem sprva sobo delil z nekom iz Bosne. Ko je ta privlekel še ženo in se je odselil cimer Janija Longa Miran Verstovšek, pa sem se iz desetega nadstropja preselil v drugega. Tam je bilo super, stalno smo žurali in sploh uživali vse dneve. Kljub temu pa sem se za konec tedna vedno vračal domov v Krško. V Ljubljani sem v času študija za vikend ostal le nekajkrat.

Kljub temu, da sprva nisem imel štipendije, pa tudi sicer manj denarja kot nekateri drugi, sem si v času študija lahko privoščil marsikaj. Tako sem se prehranjeval po lokalih - Šestica, Pod lipo, Kolovrat, Črna mačka, Čad, Katrca, Marn, Amerikanec (ker sem imel bone od tete Lojzi Hrovatin), v Maksiju in drugih lokalih. Med študijem sem nekaj malega pisal oziroma pošiljal slike za medije, sicer pa sem opravljal razna priložnostna dela, kot so bila anketiranja, popis prebivalstva, štetje prometa, čiščenje zgrajenih stanovanj, vrtca in podobno. Takrat sem imel denarja dovolj, ga celo privarčeval, da sem si kaj kupil in tudi potoval. Sploh pa sem si privoščil pravo študentsko življenje, ki pa je bilo seveda bistveno drugačno, kot so ga imeli drugi v študentskih domovih.

Moji sošolci na fakulteti na novinarski smeri so bili: Miran Šubic, Cveto Zaplotnik, Vito Avguštin, Darja Dolenc, Zemira Alajbegović (Pečovnik), Tatjana Dolinšek, Miloš Batistuta, Andrej Cerlini, Leon Horvatič, Miran Kump, Janja Intihar, Nuša Tavčar, Jelka Zupanič, Danica Žlebir (Zavrl), Barbara Verdnik, + Renata Bakan (Ficko), Zlatica Tinta (Kasal), Vesna Marčič, Uroš Mencinger, Miran Jarc, Brane Maselj, Andrej Poznič, Vladimir Habjan, Lidija Pavlovčič, Sandi Pišlar, Filip Šemrl, Saša Dragoš, Ingrid Glažar, Anamarija Tavželj, Suzana Szabo, Irena Ropret, nekaj časa pa tudi Zvone Šeruga in Sandi Pirš.

Med politologi, sociologi in obramboslovci pa so bili: Vesna Godina, Sandra Bašič Hrvatin, Almira Pirih, Milojka Podgornik, Sonja Pirher, Boštjan Dežman, Breda Popovič, Vojko Šuc, Zlatko Adlešič, Andreja Banič, Denis Balde, Marko Črtanec, Igor Černetič, Karlo Devetak, Sonja Fojkar, Marjanca Golubič, Janez Jug, Jože Jagrič, Marjeta Kokole, Jožica Kramar, Igor Kerstein, Ivo Kovačevič, Albert Lakota, Tjaša Lacko, Saša Markovič, Božo Marot, Biserka Marolt, Irma Mežnarič, Tatjana Tavčar, Stanka Tutta, Jana Tolja, Dušan Valentinčič, Markos Ventin, Dare Šolaja, Brane Škorja, Irena Strelec, Dejan Vončina, Josip Žugelj, Bojan Pucelj, Božo Petek, Nevenka Rojc, Saša Šimec, Danica Žekš.

Od profesorje so se v moj indeks zapisali: Stane Južnič, Nada Sfiligoj, Andrej Kirn, Božidar Debenjak, Stane Markič, Tomo Martelanc, Vid Pečjak, Mirjana Ule, Adolf Bibič, France Vreg, Mlinar, Klinar, Bogdan Kavčič, Niko Toš, Trampuž, Zdenko Roter, Benko, Tomo Korošec, Pavle Zrimšek, Rudi Rizman, Branko Pribičević, Anton Vratuša, Breda Pavlič, Janko Prunk, Janez Škerjanec, Milena Sheppard in drugi.

1 2
3
4
5

6

7

8

9

10
11 12 13 14 15 16
17
18

19

20
21
22 23
24
25 26
27 28 29 30  

Opis slik:
1. Fotka s Tabora, po katerem je v JLA narisal moj portret Siniša Zeković
2. Še ena pred skulpturo na Taboru v Ljubljani (menda 1979)
3. S Titovo štafeto v Posavju - ?
4. Portret pred "cimrom" v Rožni dolini
5. Strokovna ekskurzija novinarjev v Primorskem dnevniku v Trstu
6. Še ena z ekskurzije, ki jo je vodil Tomo Martelanc
7. Na absolventskem izletu v Grčiji z Urošem Mencingerjem
8. Na absolventskem izletu na otoku Rodos
9. Na plaži na severu Rodosa
10. Miran Šubic s svojim haremom
11. Na Rodosu povsod prodajajo dežnike - Šubic
12. Na renta a bike-u na absolventskem izletu
13. Cveto Zaplotnik na skuterju
14. In še jaz kot motorist
15. Miran Šubic
16. Danica Žlebir in Nuša Tavčar
17. Na počitnicah v Poreču z Marijo iz Nemčije
18. Na terasi hotela Sremič v Krškem
19. Portret na terasi hotela Sremič
20. Ena redkih slik brez brade - pred vojsko
21. Portret iz študentskih časov
22. Pri podpisovanju zaobljube na Blokah (?)
23. Na predvojaški na Blokah (1977)
24. S sotrpini na Blokah
25. Z Astorjem pred blokom v Krškem
26. Na pivu v Čopovi ulici v Ljubljani pred hotelom Slon
27. Ena redkih slik iz Ljubljane
28. Z očali od starega ata iz Cerknice
29. Še eden od portretov med absolventskim stažom
30. Ta portret pa verjetno ne sodi med študentske

Na vrh strani


Vojaški rok (1983)

Vojaški rok v takratni JLA sem odslužil na Kosovu. In to v "pešadiji" v kraju Đakovica, v letu 1983. Takoj po novoletnih praznikih,  v vojašnici sem se moral javiti do 6. januarja, sem odšel na Kosovo. Seveda sem bil tam prvič, na vlaku spoznal "zemota" iz naših krajev, s katerim sva potem skupaj stopila v kasarno. Ta je bila še v izgradnji, saj so jo postavili na novo in vanjo preselili vojake in starešine iz hrvaške Istre. Šlo naj bi za kazensko premestitev, med temi pa je bil eno leto prej tudi Miran Verstovšek iz Brežic.

V času mojega prihoda so spalni paviljoni že stali, kopalnico, kuhinjo in jedilnico pa smo imeli sredi blata v kontejnerjih. Seveda je bila zima zelo hladna, veliko smo bili na terenu. Imel sem srečo, da sem imel poveljnika iz Dalmacije, ki je imel do konca le še nekaj dni, tako da nas ni gnjavil. Tudi kapetan moje čete Jahir Zeneli (albanske narodnosti) je bil moj letnik, saj sem bil med vojaki med najstarejšimi, ker sem imel skoraj 26 let. Poveljnik kasarne Emin Duraku je bil major Slobodan Bojović.

"Zakletvo" sem opravil 23. januarja 1983. Potem so mi dali priložnost, da po končani "obuki" v  marcu  odidem na enomesečni "kurs" za voznika tovornjakov. Ves srečen, da grem končno v "civilizacijo" sem se 2. marca odpravil v Makedonijo, v  Kičevo, kjer je bilo več kot 7000 vojakov, železna disciplina in v mestu še več Albancev kot v Đakovici. Vozili smo bolj malo, bolj smo čistili kasarno in se pripravljali na obisk inšpekcije (GINA), do katerega pa v tem času seveda ni prišlo. Kljub temu sem uspešno opravil izpit in dobil dovoljenje za vožnjo tovornjakov (C kategorijo).

Po vrnitvi v Đakovico (30. marca) nisem nikoli vozil nobenega vojaškega vozila. Našel sem si novo zaposlitev v klubu, ki so ga na novo odprli. Resda sem vstajal med prvimi, spuščal budnico in glasbo, nisem pa imel več puške in ni mi bilo potrebno več hoditi na "postrojavanje". Poleg tega sem dobil še eno nalogo, v stroju pred kosilom sem prodajal časopise, ki sem jih vsak dan nabavljal v enem kiosku v mestu.  Tako sem imel stalno dovolilnico za izhod in bil vsak dan v mestu. Seveda sem si privoščil vsak dan vročo lepinjo, pa še kakšno porcijo čevapčičev ali česa drugega. Vsak dan sem šel tudi na pošto, kjer sem oddal pisma za Damjano, jo včasih poklical po telefonu in tako mi je mineval čas. Nič hudega mi ni bilo, razen da sem bil daleč in sem pogrešal dom, mamo, psa Astorja, sestro Rebeko in svojo takratno punco in zdajšnjo ženo Damjano. Njej sem vsak dan napisal pismo, kjer sem ji opisal vse kar se je dogajalo, seveda pa tudi malo potožil, kako mi je hudo.

Domov sem hotel oditi v aprilu, saj bi moral imeti zagovor diplome. Vendar smo ravno v teh dneh odšli na teren, tako, da nisem dobil dovoljenja. Tako sem moral počakati do konca aprila in od 27. aprila do 7. maja bil doma na dopustu. Konec junija (24.6. do 3.7.) sem dobil izredni dopust, saj sem 30 junija zagovarjal diplomsko nalogo na FSPN v Ljubljani. V začetku avgusta sem odšel na redni dopust in to kar za 21 dni. Takrat sem si privoščil tudi morje, saj sva se z Damjano "šlepala" pri očetu v Nerezinah. Izredni dopust sem dobil tudi pred odhodom iz JLA v mesecu decembru in to pet dni, ko sem šel domov po obleko. V septembru sem bil dvakrat v Skopju, ker mi je zrasel dvojni noht in so mi ga morali odstraniti. To so naredili kar v ambulanti, tako da sem se ves krvav in z velikimi bolečinami vrnil v kasarno, kjer sem nekaj dni obležal v "stacionaru". Mislim, da sem bil doma še enkrat, ko sem šel po fotoaparat, vendar v izkaznici - dovoljenju za potovanje - tega ni vpisano. Prav tako ne, da sem bil enkrat v Nišu, ker sem želel priti tja, saj so tam izhajale Vojničke novine, za katere sem napisal nekaj tekstov in poslal nekaj slik. Domov sem hodil z avionom iz Skopja, vračal pa sem se ponavadi v Prištino. tako da sem dopust čimbolj izkoristil.

Domov sem odšel 12 dni predčasno, saj sem dobil še izredni dopust, ker sem dal kri (pet dni) in 7 dni izrednega, tako sem prišel domov 24. decembra. Predzadnji dan v vojski sem se ga zelo napil, saj so starešine v "vojničkem" domu praznovali svoj praznik - 22. december, dan JLA. Tam smo bili povabljeni tudi nekateri, ki smo si ga privoščili. Drugi dan sem šel ves mačkast in slabe volje, ker sem se bal, da sem kaj narobe naredil ali zinil, še na eno karavlo na albanski meji, šele potem sem dobil odpustnico, da sem se lahko razdolžil (oddal opremo in obleko) in z vlakom odšel domov.

V ekipi Vojaškega kluba v Djakovici so bili: Siniša Zeković iz Beograda, Nenad Merle iz Zagreba, Slavko Tošović in Anto Bošnjak iz Sarajeva. Moji ostali "vojaški" soborci pa so bili: Slavko Puhov iz Kopra, Milan Taler iz Srednje vasi pri Bohinju, Miran Franko iz Nove Gorice, Stanko Lipnjak iz Zagreba, Želimir Linčič iz Reke,  Viktor Kroflič, Goran Milijanović, Tahir Tvrtković - Struja, Vicko Bjelopera, Džordže Crnogorac iz Mostarja, Branislav Nedeljković, Zlatko Ivkič - Davor in Miro Bekavac iz Sarajeva, Mujo Husetić iz Bihača, Damir Učembarlić iz Bugojna in številni drugi, katerih imen nisem nikoli zapisal, kaj šele, da bi se jih po 25. letih spomnil.

Med tistimi, ki so zašli na mojo spletno stran je bil tudi moj soborec Mujo Husetić iz Bihača, ki je sicer služil vojni rok na karavli ob albanski meji. Med vojno v BiH je odšel z družino na Dunaj, kjer zdaj živi in dela kot taksist. Poslal mi je tudi nekaj svojih fotografij, ki jih z veseljem objavljam in upam, da se kdaj tudi osebno srečava.

1 2 3 4 5

6

7

8

9

10

11

12

13

14

15

16
17 18 19
20
21 22
23
24
25

Opis slik:
1. Moja "uradna" podoba v JLA - brez brade
2. Stara "džomba" v kasarni Emin Duraku v Djakovici
3. Na prostoru kjer so bili sprva kontejnerji z menzo
4. V vojski sem opravil izpit za tovornjak
5. Na stopnicah odra Vojaškega kluba; kjer sem skrbel za razglas
6. Pri pisanju za "Vojničke novine"
7. V klubskih prostorih pred portreti Damjane, ki jih je narisal Siniša
8. S prijateljem - vrstnikom iz Kopra Slavkom Puhovom
9: Siniša, Nenad, Slavko, Ante in jaz
10. Ekipa Vojaškega kluba v Djakovici letnik 1983
11. Ena od prireditev v Vojaškem klubu
12. Ena od enot na "terenu"
13. Z obiska na karavli
14. Z obiska na karavli
15. Z obiska na karavli
16. Siniša Zeković pri ustvarjanju
17. "Muzičar" Nenad Merle iz Zagreba
18. Najverjetneje Vicko ???
19. Šef kuhinje in vojaške kantine
20. Kasarna Emin Duraku v Djakovici - postrojavanje pred kantino
21. Eden od vodilnih oficirjev
22. Mujo Husetić s prijateljem
23. Mujo Husetić s prijateljem
24. Mujo Husetić na karavli s psom
25. Mujo Husetić z družino (2009)

Na vrh strani


Poklicna pot 1981-...

Prvič sem se redno zaposlil mislim da 1. oktobra 1981 v Splošnem gradbenem podjetju Pionir v Novem mestu, od katerega sem zadnji dve leti prejemal tudi štipendijo. Najprej sem se zaposlil v DSSS - Delovni skupnosti skupnih služb, kjer sem opravljal pripravništvo. In to v službi ali referatu za obveščanje in samoupravljanje, kot se je menda temu reklo. Že po prvem tednu dela sem šel na bolniško, ker smo se s kolegi zaleteli. Prijatelj Andrej Romih je namreč razbil svojega pejčka (fiat 126), zato me je prosil, če gremo lahko v Trst po dele zanj. Tudi jest sem namreč pred nastopom službe nabavil rabljenega "peglezna" bele barve, denar zanj pa je dala mama. Ko smo zgodaj zjutraj iz diskoteke v Čateških Toplicah odšli proti Italiji, sem jaz vozil do Otočca, potem pa na prvem sedežu zaspal, volan pa prepustil Andreju. Na Verdu pri Vrhniki smo se zaleteli v zadnji del tovornjaka, tako da je bil avto čisto uničen. Peter Markovič, ki je bil z nama, je imel polomljene rebra, meni pa je stisnilo prsni koš, da sem le težko dihal. Vsi smo bili tudi opraskani od stekla in ko so nas z rešilcem peljali na urgenco v Ljubljano, se je meni že odvrtel film in sem mislim, da se že poslavljam od življenja, podobno pa so mislili tudi reševalci, ki so me tolažili, da bo vse dobro. Potem pa smo na Kliničnem centru čakali celo večnost, da so nas prevzeli, še sreča da nam ni bilo nič hujšega.

Pri Pionirju sem pisal za glasilo Pionir, ki ga je urejala Katjuša Borsan. Ona sicer takrat ni bila v službi na DSSS, v Bršljinu kot jaz,.ampak v drugem tozdu TKI - tehnična komerciala in inženiring v mestu. Pisal sem tudi za druge časopise, saj sem imel časa dovolj, ko so drugi pili kavo in kadili cigarete. Tako sem začel v službi delati tudi diplomsko nalogo. Opravil sem analizo obstoječega informacijsko-komunikacijskega sistema in podal predlog za ustanovitev Samoupravno-informacijsko-komunikacijskega središča (SIKS). Analiziral sem tudi pisanje v glasilu, opravil anketo in podal predloge za novo organiziranost tega področja, s tem da bi združili obveščanje in takratno službo za propagando, prav tako pa tudi referat za samoupravljanje. Seveda se to ni zgodilo. Moja diplomska naloga je bila zelo obsežna, imela je 190 strani, vanjo pa sem vložil kar precej dela in časa.

Hodil sem tudi po gradbiščih in fotografiral. Kmalu so me prezaposlili v oddelek za tržne komunikacije, kjer sem še naprej pisal za glasilo, hkrati pa več slikal. Skrbel sem tudi za stike z mediji, v kolikor mi je šef Toni Vovko to dopuščal. Sicer pa se nam je kmalu pridružila še Irena Vide, današnja direktorica TV Novo mesto. Prostore pa smo imeli v Ločni, v novi upravni stavbi, kjer je bil tudi Projektivni biro.

Ker so bili to neugodni časi za prevoz na delo in tudi sicer - boni za bencin, vožnja par-nepar, sem si začel iskati službo bliže domu. Tako sem se javil na razpis Radia Brežice, bil na pogovoru in so me že sprejeli, vendar sem se potem premisli, ker sem ravno v tem času dobil ponudbo dopisnika TV Ljubljana Janeza Pezlja, da bi pokrival Posavje in delal prispevke za Posavski obzornik. Začel sem konec leta 1984, najprej z Mirkom Veselom, s katerim sva posnela en testni tonski prispevek, potem pa sem pripravil nekaj tekstov, Mirko pa je posnel sliko. Prvič sem delal na terenu v Krškem, pred Novim letom in to s Francijem Pavkovičem. Snemala sva prednovoletno dogajanje in izjavo Dedka Mraza, ki je bil Drago Pirman, takrat knjižničar v krški osnovni šoli.

Prispevke za Posavski in tudi Dolenjski obzornik sem pripravljal skoraj pol leta, potem je bil objavljen razpis za dopisnika TV Ljubljana za Posavje, na katerega sem se javil in bil seveda tudi sprejet. Prve prostore sem imel v pisarni krškega Turističnega društva na Vidmu, delal pa sem z Veselom, največ pa s Francijem Pavkovičem, ki si je moral včasih vzeti celo dopust, ker sem delo organiziral tako, da sva v enem dnevu čim več posnela. Tekste so takrat še brali spikerji, le izjemoma mi dopisniki. Oddajo Posavski obzornik sem prvič vodil v septembru, saj jo čez poletje nismo pripravljali. Ker sem bil še frišen, smo jo za prvič seveda posneli in ni šla v živo. Mama, ki je seveda z nestrpnostjo čakala je opazila, da nisem takoj pozdravil, saj sem čakal, da mi da asistent znak z roko. Kljub temu smo jo brez težav posneli.

Naslednje oddaje so šle seveda v živo. Takrat sem bil ves dan v Ljubljani, ponavadi sem odšel že zelo zgodaj z vlakom, da smo filme razvili in prispevke zmontirali, potem pa sem moral prebrati še napovedi. In to v živo, zato se teh oddaj ni veliko ohranilo. Prvo je sicer posnel moj "švoger" Jože, vendar na video kaseto sistema 2000. ki se ni uspel obdržati. Tako teh posnetkov nimam, pa tudi v TV arhivu jih ni več. Po nekaj letih so pokrajinske obzornike ukinili, delali smo druge oddaje, vseh se niti imen ne spomnim. Seveda sem vseskozi pokrival dogajanje v Posavju in to vse od kulture, športa, politike, gospodarstva in še česa. Zelo rad sem delal za turistične oddaje, nekajkrat tudi za TV tednik, seveda pa tudi za TV dnevnik in kasneje Odmeve. Še posebej je bilo dobro delati za Dežele Kranjske, ker smo v njej imeli tudi daljše prispevke, tako sem lahko predstavljal posamezne manjše kraje in področja. Ti prispevki so bili ponavadi dolgi od pet do deset minut. Takrat sem občasno to oddajo tudi vodil, potem pa sem to raje prepuščal drugim, saj je bilo zame nastopanje pred kamero vedno stresno in napeto.

Po odhodu Janeza Pezlja za tiskovnega predstavnika vlade sem prevzel tudi Dolenjsko in Belo Krajino. Bil sem dopisnik med osamosvajanjem Slovenije 1991. leta, o čemer sem več pisal tudi v časopisu Srž pod naslovom Skice iz dnevnika vojnega dopisnika. Samo delo pa sem opisal v tekstu z naslovom Predstavitev TV dopisništva Krško  za glasilo RTV Kričač, zato tega ne bom ponavljal. Med svojim delom za TV Ljubljana, ki se je kasneje seveda preimenovala v TV Slovenija, sem doživel marsikaj. Enkrat so me na Bohorju (na Kališovcu) celo zadržali in sem bil deležen tudi nekaj udarcev, nekateri so navajali, da so me ugrabili. Zaradi nedovoljenega prestopa meje pri Bregani oz. Slovenski vasi so me kaznovali na Hrvaškem (v Samoboru), bil pa sem priča tudi številnim prometnim in drugim nesrečam. Bil sem tudi udeleženec Zadnjega spusta po Savi v letu 2008, v katerem je umrlo 13 ljudi. V letu 2009 mi je župan občine Krško Franc Bogovič podelil Zlato plaketo občine Krško, kot posebno priznanje za izjemno pogumno in požrtvovalno dejanje pri reševanju ponesrečencev ob nesreči na reki Savi ter vse dosežke in ustvarjalno delo v novinarstvu in fotografiranju. Tako sem bil prvi prejemnik, ki je prejel to posebno priznanje, saj ga do takrat niso podelili še nikomur. Več o teh in drugih dogodkih povezanih z mojim delom in ustvarjanjem pa v  "Odmevih na moje poročanje".

Sicer pa bom o spominih na dopisniška in druga leta, verjetno kaj napisal tudi v rubriki Spomini, ko bo čas za to.


1

2

3

4

5

6

7
8
9

10

11

12
13
14

15
16
17
18
19

20

21

22

23

24

25

26

27

28

29

30
31
32
33
34
35

36

37

38

39

40

41

42

43

44

45

46

47

48

49

50

51

52
53
54

55

56
       

Opis slik:
1. Z nekaterimi iz Pionirja na Gorjancih (Toni Vovko in Davor Rangus)
2. V TV dopisništvu Krško - prostori  TD Krško
3. Z Janezom Pezljem v Brestanici (1985)
4. Pri snemanju prispevka o KS s Francijem Bogovičem (1987)
5. Poplave v Posavju 1990 -desno Joco Žnidaršič (Delo)
6. S Francijem Pavkovičem in filmsko kamero v Kostanjevici na Krki
7. Na dopisniški konferenci TV Ljubljana na Goriškem (1986)
8. S staro filmsko kamero je včasih snemal tudi Igor Rudman (1989)
9. Z u-matic kamero in Mirkom Veselom pred kulturnim domom v Krškem (? -1989)
10. Na televizijski fešti ob 50. letnici Fonzija Harapina
11. Z Iztokom Umrom - Slovenske novice nad Cape town-om
12. Na izboru za miss sveta v Južni Afriki (1995)
13. Snemanje raporta na Rtu dobre nade v JAR
14. Pri Marjani Pintar v Yohanesburgu
15. Ekipa v Sun City-ju na Miss sveta 1995
16. Na stolu, kjer je prej sedela Linda Evangelista
17. S slovensko misico Alenko Vindiš v Indiji
18. Še enkrat s slovensko miss Alenko Vindiš
19. Intervju z hrvaško misico Vanjo v Bangaloreju
20. Na ulicah indijskega Bangaloreja
21. S hrvaško misico Vanjo Rupeno (1996)
22. Na Maldivih - Paradise Island (1996)
23. Pred poletom na Češko - ICEC Ostrava
24. Vsako leto na Občnem zboru Prfocenhausa v Kostanjevici
25. Eno zadnjih snemanj s Francijem Pavkovičem v MC Sevnica (2006)
26. Srečanje z novinarji na gradu Orešje
27. Z radijsko kolegico Ireno Majce
28. Med noji pri Dularju na Sremiču
29. S stoletnico
30. S Sašom Jejčičem na PU Krško
31. Med gobicami
32. S Tamaro Vonta v Cerkljah
33. V začasnem skladišču NSRAO v NE Krško
34. Z državnim sekretarjem Žnidaršičem
35. Na kolesarski turi v Avstriji (Homo Turisticus)
36. Z Dušanom Mravljetom
37. Med Azelejo Pontico z Lazarjevo
38. S snemalcem Jožetom Grajžlom
39. Z novinarskimi kolegi z Dolenjske pri Povšiču v Škocjanu
40. Eno od novinarskih srečanj pri Vertovšku
41. Dopisniška konferenca na Obali in Rado Božičnik
42. S Petro Držaj in Francijem Pavkovičem
43. Z Radom Božičnikom in Jožetom Hartmanom
44. Z Mojco Dumančičevo - primorsko dopisnico TVS
45. Z Božo Novak
46. S Petro Deržaj v Novem mestu
47. Z Ivanom Kraskom nekdanjim dopisnikom Dnevnika
48. Na občinski seji občine Brežice
49. Na krški občinski seji z direktorico Melito Čopar
50. S predsednikom dr. Janezom Drnovškom v Sevnici
51. Na dopisniški konferenci v Goriških Brdih (2008)
52. V pogovoru za Vaš kanal z Verico Marušič (2008)
53. Z Zlato plaketo občine Krško (2009)
54. Ob prejemu Zlate plakete od Franca Bogoviča (2009)
55. Z novinarskimi kolegi - Podgoršek, Kastelic in Anja Kerin (2009)
56. S snemalcem Mirkom Veselom med pročanjem o vojni 1991 na Prilipah (foto: Franc Šavrič)

Na vrh strani

Stran je še v izdelavi!!!i




Otroštvo (1957 - 1964)

Osnovna šola (1964 - 1972)

Dijaška leta (1972 - 1976)

Študijska leta (1976 - 1981)

Vojaški rok (1983)

Poklicna pot (1981 -....)

življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije