|
LITERATURA
- ostali teksti
VOJNO SEM OKUSIL KOT
DOPISNIK
Desetdnevno vojno za samostojno Slovenijo sem preživel
kot vojni dopisnik, saj sem za RTV Ljubljana takrat poročal iz
Posavja in Dolenjske skupaj s snemalcem Mirkom Veselom. O tem sem
potem naredil tudi dnevniški zapis za časopis »Srž«, ki je izhajal
takrat, iz katerega sem za objavo v tej knjigi izbral nekaj po moji
oceni najbolj zanimivih dogodkov. Seveda sem o tej temi poročal že
prej, preden se je vojna začela, čeprav vse do zadnjega nisem vedel,
kaj se bo res zgodilo in kako se bo končalo. Nikoli pa nisem niti
pomislil, da mi tega ne bi bilo treba početi in nositi glave
naprodaj, čeprav mi do danes še nihče za to ni rekel niti hvala, kaj
šele kaj drugega. Pa kaj zato, saj sem to počel zaradi sebe, zaradi
domovine in ne za slavo in odlikovanja.
Sreda, 26. junija 1991
OSVOBODILI SO SLOVENIJO
Ob razglasitvi suverenosti sem bolj kot praznično vzdušje, ki naj bi
ob tem vladalo, spremljal pristajanje in vzletanje letal na vojaškem
letališču v Cerkljah ob Krki. Tega dne je bil zračni promet še
posebej gost, saj je po mojih opažanjih prispelo deset
helikopterjev, osem vojaških transportnih letal ter celo eno civilno
letalo. Obiskal sem tudi štab TO, vendar mi niso povedali nič
konkretnega, dali so mi le slutit, da se nekaj pripravlja. Zvečer
sem spet dežural ob telefonu, potem sem se pa le odpravil do Trga
Matije Gubca v Krškem, kjer je bilo sicer nekaj ljudi, vendar
kakšnega posebnega veselja ni bilo opaziti. Na poti do Brežic, sem
videl skupino ljudi, ki je pred trgovino v Dolenji vasi očitno
prepevala, v Šentlenartu pa je kres, ki so ga zakurili v čast
razglasitve, že počasi ugašal. Brežice so bile okrašene z zastavami,
lipa pred Rokovo cerkvijo pa je samevala. Na brežiški tržnici je
bilo precej bolj živahno. Glasba je bila glasna, pijača je tekla na
veliko, še posebej pri tistih omizjih, kjer so imeli nekakšne bone.
Prevladovali so predvsem mladi, bilo pa je tudi precej lokalnih
političnih veljakov ter morda kar preveč teritorialcev, medtem ko
miličnikov skoraj ni bilo videti. Teritorialci so se obnašali, kot
da so pravkar osvobodili Slovenijo. Ponosno so hodili med svojimi
meščani, razkazovali orožje, sploh se mi je vse skupaj zdelo kot
veselica po dobljeni bitki. Takrat seveda nisem slutil, da se bo
bitka šele začela. Tako sem tudi sam ostal nekoliko dlje, kot sem
sprva nameraval. Domov sem prišel okoli poldruge ure zjutraj.
Četrtek, 27. junija 1991
PADLI SO PRVI STRELI
Zdelo se mi je, da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil
je moj urednik, ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje,
češ, kako to, da sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo.
Preveril sem na policiji, potem pa sem že slišal poročilo studia D o
tem, kar naj bi se zgodilo v vasi Poganci. Takoj sem poklical
snemalca Mirka, ki pa je medtem že odhitel k meni. Javil sem
redakciji in že sva krenila proti Novem mestu. Na mostu v Ločni sva
že videla barikado vozil, ki je preprečevala dohod do centra, zato
sva šla po bližnjici mimo tiskarne do centra in takoj na UNZ. Tu smo
se dogovorili, da naju miličniki s svojimi vozili prepeljejo do
blokade v vasi Poganci, dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno. Na
blokadi je bilo precej teritorialcev ter nekaj novomeških
novinarjev. Ko sva se s snemalcem hotela peš približati koloni
oklepnih vozil, ki je ponoči prispela iz Karlovca, so naju
teritorialci grobo ustavili in naju niso pustili naprej, češ, da je
že dovolj napeto in naj nikar še midva ne povzročava problemov. Po
jutranjem streljanju so namreč odpeljali enega oficirja JA v
novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga spremljali, pa se potem
niso več hoteli vrniti v enoto. Pogajanja so trajala že precej časa,
naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato sva posnela pred
blokado kratko poročilo in se s policijskim vozilom vrnila v
novomeški UNZ. Tam sva se dogovorila, da nam bodo miličniki
poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na
avtocesti že zaustavljen.
... Kmalu zatem je bilo slišati, da bo kolona krenila naprej, do
magistralne ceste Zagreb – Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam
prepovedali snemanje. Kolono sva zato pričakala na vstopu v Novo
mesto, posnela njen prihod, potem pred njo peljala čez most, kjer
sva jih v križišču spet čakala. Tam je prišla tudi ekipa angleške
televizije, ki se očitno ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama
sledili, ko sva v vožnji do odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška
vozila in jih seveda vseskozi snemala. Na odcepu sva jih pustila
mimo in jih na avtomobilski cesti proti Ljubljani še enkrat
prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno kolono vozil, ki je
bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo njih do drugega
odcepa za Novo mesto, kjer je bila blokada iz tovornjakov, miličniki
pa so naju ustavili in vrnili nazaj. Jasno nama je bilo, da tu
vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni poti prebila do
blokade, potem na magistralno cesto, kjer so nama miličniki
povedali, da je cesta na večih mestih zablokirana.
...Kljub temu sva se po dobrih dveh urah prebila do Ljubljane in
sicer deset minut pred začetkom oddaje. Na TV je bila prava
zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim prispevek za oddajo ob 15. uri,
zato sem začel sestavljati tekst in montirati prispevek v montirnici.
Nenadoma sem s hodnika zaslišal svoj glas. Šele ob pol dveh so
namreč objavili moje poročilo, ki sem ga poslal po telefonu ob
deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni kaj. V jezi sem dokončal
montažo prispevka.
....Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem takrat prvič
slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva mimo in
prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se peš
povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je ukvarjal
s svojo napravo za obrambo proti toči in ga v šali povprašala, če se
pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil. Kaj je odgovoril,
se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal pot, po kateri sva
najlažje prišla do nadvoza. Kasneje sva izvedela, da je bil to 58 –
letni Anton Kotar, ki so ga dan kasneje avionski izstrelki ubili,
zažgali njegov hlev in kozolec, ob tem pa je zgorelo tudi njegovo
truplo. Z nadvoza sva posnela kolono vozil, obenem pa izvedela, da
je na drugi strani kolona vojaških vozil. Takoj sva spustila z mostu
in se med tovornjaki prebila na drugo stran ceste in nato po
travniku in poljski poti prišla do nadvoza, od tu sva nadaljevala
vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju ustavili teritorialci.
Most je bil namreč poln eksploziva, ravno tako cesta pod njim z obeh
strani. Bilo nama je neprijetno, a sva kljub temu tudi to posnela,
nato pa zavila na kolovoz, ki pelje proti bližnjim hišam. Od tu sva
imela kot na dlani kolono oklepnikov, ki se je očitno prebila iz
Mačkovca. Spet so se začela pogajanja med vojsko in teritorialci, ki
so zasedli položaje na obeh straneh ceste. Kmalu sta prišla
reporterja studia D, nato pa še TV ekipa munchenskega Tele 5.
Ozračje je bilo napeto, čeprav se teritorialci, ki so se opogumljali
s pivom, tega najbrž niso povsem zavedali. Vedel sem namreč, da
vojaške kolone ne smejo spustiti naprej in tudi, da vojska ne bo kar
tako odnehala.
... Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in
se še zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa
izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V
Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva zvedela, da je prišlo do
streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale
eksplozije, teritorialci naj bi napadli letališče Cerkljah. Iz
bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama ni uspelo niti
iz železniške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice
Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po
velikih težavah sva prišla v Brežice. Pred štabom TO sem srečal
zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO,
drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se
odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer se je nama
naposled le uspelo javiti in oddati poročilo, nakar sva odšla domov.
Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli
dan ter stalno klicaril naokoli. Potem sem s težavo in zaradi
utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.
Petek, 28. junija 1991
OGNJENI KRST
Ko sem po nekaj urah spanja zjutraj poklical naokoli, sem zvedel, da
ni kaj posebno novega, le na Medvedjeku so vsak čas pričakovali
boje.
Poklical sem Mirka, s katerim sva se že zgodaj odpeljala skozi
Globoko in Kapele do Dobove. Ob železniški postaji se je utaborilo
nekaj vojaških vozil. Ko so mi na postaji potrdili, da mirujejo, sva
začela snemati. Takoj se nama je približal eden od vojakov in dejal,
naj tega ne počneva. Skušala sem mu dopovedati, da le opravljava
svoje delo, nakar je prišel še oficir, tako da sva vsaj na videz
odnehala. Zatem sva odšla na postajo in v senci tamkajšnjega
grmičevja posnela še nekaj kadrov, nato pa se odpeljala skozi Dobovo
do vasi Rigonce, kjer je bil dan poprej ubit Jernej Molan. Sledov o
tem ni bilo videti, na poti nazaj sva se pogovarjala z domačini, ki
pa nama niso vedeli kaj dosti povedati. Le to, da je bilo ponoči na
tem območju več vojaških vozil, ki so prišla celo do vasi Loče,
potem pa so se zjutraj odpeljala proti Zagrebu.
...Takoj zatem sva se vrnila do Čateža in potem po
stari cesti skozi Prilipe, mimo Mokric do Obrežja, kjer sva že
zagledala oklepnike ob glavni cesti, ki so zasedli mejno kontrolno
točko. Šla sva nad bližnji nadvoz, od koder sva posnela okupatorsko
vojsko, ki je poleg ceste zasedla tudi bližnje njive, nato pa se
peljala proti Bregani in po magistralni cesti proti Sloveniji. Iz
avtomobila sva posnela tablo z napisom Republika Slovenija, ki je
ostala na svojem mestu. Vojsko, ki je zasedla to področje in
slovensko zastavo, ki je malo pred tem zaplapolala na nadvozu v
posmeh jugoslovanski zastavici, ki so jo vojaki izobesili na anteno
vojaškega transporterja.
... V Novem mestu je bilo precej panike, pričakovati je bilo, da se
bo vojska skušala prebiti iz kasarne, zato so se teritorialci
vkopali. Ob snemanju, ta čas je bil dan tudi alarm za zračni napad,
so se na naju spravili teritorialci z lopatami, češ, da jih ne smeva
snemati. Bili so preplašeni, zato se raje nisva prepirala in jih
prepričevala, ampak sva odšla naprej. Kmalu so naju ustavili
miličniki, naju legitimirali, nato spustili dalje. V tem času so nad
nama preleteli v nizkem letu štirje jastrebi, ki pa jih zaradi
hitrosti nisva uspela posneti. Zato sva nadaljevala do Trebnjega. Na
odcepu za Trebnje sva srečala novinarja Janeza Pavlina, ki nama je
svetoval naj ne nosiva glave na prodaj. Na Medvedjeku je bilo namreč
zelo vroče, vojska pa je streljala celo na reševalna vozila, ko so
pobirala ranjene teritorialce in civile.
... Na odcepu je poleg miličnikov stalo tudi nekaj
reševalnih vozil. V razgovoru z njimi sva izvedela, da je vojska
zaprosila za pomoč novomeško kasarno, od koder naj bi prišli po
njihove ranjene in mrtve. Zato sva sklenila, da se bova skušala
priključiti tej miroljubni koloni in kaj posneti, saj sva bila
prepričana, da je bitka končana. Po tem se nam je pridružil še
dopisnik Dela Marjan Bauer, ki je bil že dopoldne na bojišču. Po več
kot polurnem čakanju je iz Novega mesta le prišel tovornjak, vendar
z vojaki brez sanitetnega osebja. Z avtomobilom sva kljub temu
sledila temu vojaškemu vozilu in dvema rešilcema iz novomeške
bolnišnice.
Mirko je vso pot snemal, nato smo z glavne
zavili na stransko cesto in se približali koloni oklepnih vozil. Tam
sva že opazila sledove letalskih in drugih napadov, oklepniki pa so
bili vsaj na zunaj videti nepoškodovani. O bitki je pričalo tudi
precej kosov uporabljene municije, ki je ležala po cesti in luknje
na stranski cesti. Vozila pred nami so obrnila, tako sem storil tudi
sam. Ker pa nisem želel ovirati reševalcev, sem službeni avto
postavil med dve polomljeni drevesi, ki sta padli na cesto. Nato sem
izstopil iz avtomobila, se malo razgledal, slišal vojake iz kasarne,
ki so prosili, naj v tem času, ko so tukaj, ne streljajo. Potem sem
dejal snemalcu naj že končno zleze iz avta, da bova prej kaj
konkretnega posnela. To je opazil kapetan iz oklepnika, ki je začel
kričati, da »nema snimanja«. Nato je cinično dodal, da so naši
teritorialci »gadni« in da dobro streljajo. Videl sem, da so vojaki
pripeljali tudi vodo. Nenadoma sem zagledal nad sabo dve točki, ki
sta se nam približevali. Slišal sem le klic enega od starešin, naj
vojska zapre pokrove na oklepnikih, potem pa se je z neba že
zasvetilo. Videl sem za trenutek še ognjene strele, nato pa sem se
že pognal v bližnje grmovje nad cesto in se skušal z rokami
zadržati, da ne bi padel nazaj. Bil sem nemočen, saj bi nas lahko v
takem položaju pobili kot pse. K sreči je padalo nekaj metrov nad
nami. Kam točno, nisem poskušal niti ugotavljati, saj sem samo
čakal, kdaj me bo kaj zadelo. Ko sta letali odleteli, sem skušal
prestaviti drevo, ki mi je zapiralo pot. Zakričal sem Mirku, da
zbeživa. Ta je res priletel v avto in že sva drvela proti Trebnjemu.
Za nama se je spustil tudi kolega Bauer, naju prehitel, potem pa
pred najinimi očmi zletel z makadamske ceste na travnik in izza
ovinka spet pristal na cesti s povsem razbitim avtomobilom Renault
5. Bilo je kot v filmu. Ustavila sva se ob njem in mu dejala, naj
gre naprej z nama, a je očitno še v šoku zatrjeval, da je z njim vse
v redu in da bo sam peljal naprej. Ker se ni dal prepričati, sva ga
prisilila, da je šel iz avta in z nama proti Trebnjemu. Tam smo se
spet ustavili pri miličnikih, povedali, kaj smo doživeli in
nadaljevali pot proti Novem mestu. Pred dopisništvom Dela sva
odložila kolego, nato pa nadaljevala do bolnišnice, od koder sem
naposled priklical uredništvo. V uredništvu mi sploh niso verjeli,
kaj sem doživel, vendar pa so dejali, naj se pazim. Jezen sem
odložil slušalko, prijel za mikrofon in pred bolnišnico, kamor so
pravkar pripeljali ranjene vojake z Medvedjeka, napravil poročilo.
Nato sem odšel v prostore svojega dopisništva in poklical domov.
Seveda nisem omenjal, kaj sem doživel, da ne bi bili preveč v
skrbeh. Izvedel sem tudi, da je prišlo do streljanja v Cerkljah.
Mirko je odnesel kaseto na vlak, jaz pa sem sestavil še eno poročilo
in ga oddal po telefonu v prepisovalnico.
...Za mano je bil torej ognjeni krst. V kratkem času
sem spoznal, kako hitro lahko izgubiš življenje. Bilo je polno
doživetij, ki jih ne bom nikoli pozabil, bilo pa je tudi
razočaranje, saj nihče od mojih nadrejenih ni znal ceniti tistega,
kar sem skušal narediti. Morda bi moral pri tem izgubiti glavo ali
pa biti vsaj ranjen. Ko sem zvečer gledal posnetke Iztoka Aberška,
ki se je z ljubljanske strani prebil do kolone tovornjakov in
kmetije Kotarjevih, sem spoznal, da bo ta vojna zahtevala preveč
nedolžnih žrtev.
Sobota, 29. junij 1991
ŠTEJEMO MRTVE IN RANJENE
Kazalo je že, da bo ta dan minil mirno, zato sva se s
snemalcem zjutraj odpravila na Obrežje. Medtem pa sva po radiu
poslušala, da je v Novem mestu prišlo do incidenta in da so zasegli
vozilo in nekaj vojakov, ki so prevažali hrano, v avtomobilu pa je
bilo tudi precej orožja. Zato sva krenila tja. V Novem mestu je bilo
kar živo, na cestah je bilo precej ljudi, ki so očitno debatirali o
minulih dogodkih. Pred postajo milice je bilo veliko policajev,
nekaj teritorialcev in ekipa studia D. Od njih sem zvedel eno
verzijo dogodkov, na novomeškem UNZ, kjer so me prijazno sprejeli in
pogostili s kavo in sokom, pa še drugo, uradno. Tam sem tudi
izvedel, da so veze z Ljubljano prekinjene, zato sem spet zaprosil
za njihove in se javil v uredništvo. Na Medvedjeku je bilo ta dan
mirno. Vojska je utaborila malo nižje, zato sva sklenila, da ne
greva več tja.
Obiskala sva novomeško bolnišnico. Tam sem najprej
govoril z dr. Morelo, ki vodi kirurški oddelek, nato pa so mi na
tamkajšnjem patološkem oddelku pokazali mrtvega vojaka albanske
narodnosti in šest voznikov tovornjakov. Njihova trupla so bila
razcefrana, eden je bil brez glave. Vodja oddelka mi je skušal čim
več pokazati in razložiti. Z izgovorom, da me zunaj čakajo, sem
pobegnil iz teh prostorov, posnel poročilo in pogovor z dr. Morelo,
nato pa sva odšla v mrtvašnico, kjer so vsa trupla že razvrstili po
tleh, da bi jih posnela. Ob tem so nama pripovedovali, kam so bili
zadeti, od kod so in podobno. Mirko je naredil le nekaj splošnih
kadrov in sploh ni hotel več snemati. Bil sem jezen nanj, saj sem
imel občutek, da bi lahko ti prizori marsikoga prepričali o
nesmiselnosti reševanja zapleta s silo. Šlo je v glavnem za
bolgarske državljane, trije pa so bili iz Jugoslavije. Vsi so bili
ubiti z orožjem, ki bi moralo braniti to državo pred zunanjimi
sovražniki.
Vrnila sva se v dopisništvo, kjer sem dokončal tekst.
Vse skupaj je Mirko odnesel na vlak. Sam sem sestavil še eno tonsko
poročilo o tragični bilanci bojev na Medvedjeku. Tega sem poskušal
poslati preko studia D, vendar zaman, zato sem se spet obrnil na
UNZ. Ko je bilo poročilo predano, sva odšla nazaj v Posavje.
Izvedela sva za streljanje v Skopicah, zato sem oddal še eno
poročilo. Telefonirali so mi tudi iz Ljubljane in povedali, da
posnetkov iz mrtvašnice ne bodo objavili....
Ponedeljek, 1. julij 1991
PRELETI LETAL SEJEJO STRAH
Takoj zjutraj sem izvedel, da se je kolona oklepnikov z Medvedjeka
prebila do blokade v Krakovskem gozdu. Seveda sva se s snemalcem
takoj odpravila po lokalni cesti proti Rimšu, kjer sva zagledala
precej reševalnih vozil, ki so očitno tja pripeljala teritorialce.
Niso naju pustili blizu, ker so se v bližnji hiši pogajali z vojsko.
Rezultat teh pogajanj je bil meni znan še pred njihovim koncem, saj
sem vedel, da ta enota ne bo odstopila od zadanega cilja. In res je
kmalu prišla delegacija iz hiše. Od daleč sva jo skušala posneti,
nato sva naredila še nekaj korakov, malo počakala, potem pa odšla
naprej, saj mi je že bilo jasno, da bo to stanje trajalo še nekaj
časa in da bo prav gotovo prišlo do bojev. V Krškem sva oddala
kaseto in se nato še enkrat zapeljala skozi Krakovski gozd.
Odpeljala sva se še do Novega mesta in od tam na
Medvedjek in to po magistralni cesti. Tam so že začeli odstranjevati
posledice minulih spopadov. Kombiji in tovornjaki so bili
prerešetani, nekateri zažgani, vse naokrog pa je bilo tudi polno
stekla, vojske, oblačil, hrane in še česa. Posnela sva ostanke in se
nato izmuznila do vrha klanca na Medvedjeku, kjer ni bilo več
tovornjakov. Menda naj bi cesto kmalu odprli. Potem sva po nadvozu,
ki je bil pred dnevi poln eksploziva, odpeljala na drugo stran, kjer
so pod avionskimi izstrelki padle nedolžne žrtve. Oglasila sva se na
pogorišču Kotarjevega gospodarskega poslopja. Dim se je še vedno
kadil. Približala sva se skupini mladih in ker so bili nekateri v
črnini, sva menila da so domači. Izkazalo se je, da sva imela prav.
Po krajšem pogovoru z enim od njih, sva posnela pogovor. Šele na
koncu sem izvedel, da je bil to sin. Kmalu se je domačiji približal
miličnik, očitno znanec pokojnika. Naredila sva še nekaj posnetkov z
opustošenega dvorišča in hleva in se spustila med ukleščene
tovornjake. Na tleh je bilo še polno krvi, ostankov človeških las,
kruha, pijače, delov oblačil. Tam so prej ležali vozniki
tovornjakov, ki so jih zadeli avioni. Šest je bilo takoj mrtvih,
preluknjana pločevina je nemo govorila o silovitosti tega orožja.
Odšla sva v naselje, ki je kilometer oddaljeno, tam
sva bila pred bitko. Ljudje so naju spoznali in pozdravljali, vsi pa
so bili še vedno prestrašeni. Hiše imajo obstreljene, okna razbita,
kljub vsemu pa so še vsi živi. Občudoval sem jih, kako vse to
prenašajo, saj imajo razbito tisto, kar so verjetno leta gradili. Po
snemanju sva v Trebnjem na železniški postaji oddala kaseto, nato pa
nadaljevala do Mokronoga.
...Preletavanje je trajalo pol ure. Vaščani, ki so
bili že preplašeni zaradi groženj starejšega vodnika Grujeviča, so
bili bolj bledi. Krenila sva proti vojaškemu skladišču. V naselju
pred njim sva se ustavila, domačini so naju provocirali in ko sem
videl, da je pred nami odpeljala ena izmed TV ekip, sem še sam
pritisnil na plin, naročil Mirku naj snema in počasi vozil mimo
skladišča. Vojakov ni bilo nikjer videti, Mirko me je priganjal naj
pospešim, končno je bilo tistih nekaj metrov za nama in lažje sem
zadihal. Takoj sva odšla naprej skozi povsem prazen Mokronog do
Sevnice. Tam sva se najprej oglasila na železniški postaji, nato pa
še na postaji milice, od koder sem oddal poročilo in se javil domov.
Potem sem skušal priti do zbirnega centra prebežnikov, vendar so mi
odsvetovali, da bi kaj snemal, a tudi kje je center, mi niso hoteli
povedali.
Pogled
danes
O teh
dogodkih tako danes kot leta po njih le redko govorim, saj menim, da
nisem takrat počel nič neobičajnega in da s svojim delom nisem
opravljal junaških del. Preprosto sem opravljal delo dopisnika,
čeprav v tistem času vojnega dopisnika. Seveda bi se vse lahko
končalo tudi drugače, saj sem vedno hotel biti na mestu dogajanja,
da bi s snemalcem tudi kaj posnela. Če bi se kaj takega zgodilo
jutri, bi zagotovo storil enako.
Na vrh strani
RAZMIŠLJANJA O KULTURI
Drugačen
za vsako ceno
Kultura mora biti množična
in naj predstavlja bazo, iz katere raste nadstavba umetnosti, ki je
njen višek.
Zase mislim, da sem zgolj
ustvarjalec, ki želi pokazati svet na svoj način. In ker pač nisem
umetnik in ne odstopam bistveno od sveta v katerem živim, so moja
»dela« tudi nekaj vsakdanjega, življenjskega in ne nosijo pečat
»umetnine«.
Nisem umetnik in ne želim to
biti, kajti preveč se zavedam svojih potencialov, svojega »talenta«
in mi ni cilj, da nekomu vsiljujem svoj svet na svoj način (in to ne
zaradi drugačnega videnja sveta, ampak zgolj zaradi tega –
drugačnega od ostalih – od mase).
Kultura naj se približa
delavcu, šolarju, naj mu bo razumljiva, ne pa zgolj nekemu
vzvišenemu »buržuju«, meščanu oziroma socialističnemu snobu.
Nikoli enodimenzionalno
Pisati poezijo je ali ni
umetnost, o tem ne bi razpravljal. Vprašanje je že, kaj sploh je
poezija. Je to racionalizacija stavkov, misli, besed … ali kaj
drugega. Vsekakor menim, da je poezija, pisanje »pesmic« ali kar se
že bodi nekaj višjega kot pisanje proze. S tem nikakor ne želim
žaliti piscev »nepoezije«. Smatram celo, da so ti morda celo večji
umetniki. Vendar je razlika med poezijo in prozo po mojem mišljenju
predvsem v tem … No, ne morem govoriti o razliki, meji med poezijo
in prozo, vendar bi rad poudaril tisto njeno več vrednost, oziroma
visokost, predvsem v tem, da se za njihovo kompozicijo oz. skladnjo
skrivajo neštete variante, ki jih bralec lahko pač sam razbere. No,
seveda to ni absolutno, saj je tudi v tim. moderni poeziji možnost
poiskati svoje besedilo v tekstu, ki ti ga ponudi pisec, medtem ko v
standardni prozi pisec ponudi le svojo verzijo, le eno možnost. Tako
je dekle lahko nežno, strastno, (zanemarimo romantiko), medtem ko je
v poeziji teh možnosti več. Dekle - nežno, strastno… Nikoli ni
rečeno enodimenzionalno.
Poskus
glasbene kritike
Prvi (?) jazz koncert v
Krškem v živo. Vsak posameznik je navdušil, skupaj pa le v izjemnih
trenutkih. Štirje individualisti igrajo skupaj, lahko pa bi tudi
vsak zase, morda celo bolje, ker ne bi bilo podrejanja. Sicer pa.
Osebno nisem bil navdušen, kvečjemu ogorčen nad takozvanimi redarji,
nezakurjeno dvorano, odziv publike pa je bil po pričakovanju,
nekateri so tudi prijetno presenetili s svojim obiskom in vzdržali
celo do konca. Najbrž je krivda jazzovska nepismenost, vsaj pri
meni, za oceno tega večera. Treba je namreč poznati izvore, korenine
glasbe, njen razvoj in smeri, v katero se razvija glasba izvajalcev
iz New Yorka. Treba pa je glasbo tudi občutiti. Žal meni to ni bilo
dano. Pretežka, pretuja mi je. Ne razumem njene govorice, njenega
sporočila. Je upor, je zabava, sprostitev? Kdo ve? Morda glasbenik,
ki jo izvaja, morda niti on ne! Pa tudi v tem je lepota.
2.11.1982
Na vrh strani
KULTURNE DEJAVNOSTI V POSAVSKIH ORGANIZACIJAH ZDRUŽENEGA DELA
Umetnost je sredstvo za sporazumevanje umetnika z ljudmi. (Černiševski)
Delavci v organizacijah
združenega dela ustvarjajo in dajejo del dohodka za kulturo, s tem
pa ustvarjajo možnosti za kulturno življenje. Zato lahko delavci
poleg dela, gospodarjenja z rezultati in pogoji dela ter
samoupravnega in političnega udejstvovanja, gojijo tudi kulturno in
društveno dejavnost, tako v organizacijah združenega dela kot v
krajevnih skupnostih. Naj se kulturno življenje pojavi v ozdih ali
zunaj njih, vedno naj ljudi združuje in vedno je vredno pohvale.
Vključevanje kulture v
samoupravni sistem odnosov združenega dela bo sprožilo boj mnenj v
kulturnih ustanovah in okoljih z nosilci malomeščanstva, snobizma,
komercializma, tehnokratizma in drugih negativnih pojavov v kulturi.
S tem pa bo omogočena stalna idejna in estetska diferenciacija.
Podružabljanje oziroma demokratizacija kulture se ne sme izvajati
samo z besedami, ampak je nujno, da se kulturni ustvarjalci s svojim
ustvarjalnim in umetniškim delom in stvaritvami približajo delovnim
ljudem in občanom. Potrebno se je boriti za posebno proletarsko
kulturo, za to, da postane vse, kar je vrednega v razvoju kulture,
last delavskega razreda in vsega ljudstva.
Z akcijo »Človek, delo,
kultura«, ki naj bi pustila trajno sled, se bojujemo za samoupravno
socialistično kulturo, to pa je hkrati boj za osvoboditev človeka,
njegovega dela ter ukinitev njegove odtujitve. Seveda mora biti
zavest o skrbi za kulturna vprašanja ves čas prisotna med nami in ne
samo periodično. Zveza komunistov ni nikoli predpisovala umetnikom
ali kulturnim delavcem, kaj in kako naj ustvarjajo. Vedno se je
zavzemala za svobodo umetniškega in kulturnega ustvarjanja, za
bogastvo in raznolikost smeri in stilov ter za kritično in
ustvarjalno poslanstvo umetnosti. Hkrati se je tudi odločno bojevala
proti zlorabi te svobode za pragmatično izkoriščanje kulture za
reakcionarne, protisocialistične in protikomunistične politične
cilje.
Z nalogo, da ugotovimo,
kako sindikati uresničujejo svojo dolžnost, da organizirajo delavce
za kulturne akcije, kako poteka menjava dela med uporabniki in
izvajalci ter o tem, ali sedanja kulturna dejavnost v ozdih
zadostuje interesom in potrebam delovnih ljudi in občanov, smo se
napotili v šest delovnih organizacij v Posavju (po dve iz vsake
občine). Tako smo se seznanili s kulturno (ne)dejavnostjo v tovarni
pohištva in industriji motornih vozil v Brežicah, v nuklearni
elektrarn in tovarni celuloze in papirja »Djuro Salaj« v Krškem ter
v konfekciji »Lisca« in industriji otroške konfekcije »Jutranjka«
Sevnica.
V začetku akcije smo se že
bali, da bomo primorani vso kulturno dejavnost v posameznih delovnih
organizacijah kritizirati, čeprav to sploh ni bil naš namen. Vendar,
kjer se skoraj nič ne dela, je težko hvaliti, še težje pa
kritizirati, saj taka kritika nujno zapade v kritizerstvo,
kritikantstvo. Sedaj, ko je vsa zamišljena akcija za nami - morda
smo si v začetku preveč idealistično predstavljali kulturno
dejavnost v ozdih, šele sedaj smo prepričani, da v delovnih
organizacijah vlada interes, da materialna sredstva niso problem in
da se da delati na kulturnem področju. Naj bo primer sevniške Lisce
vsem za zgled in spodbuda za aktiviranje kulture v svojih delovnih
organizacijah.
Lisca zaposluje veliko
mladih, pretežno ženske. In v tem mladem kolektivu deluje pod
okriljem sindikata kulturna komisija, ki šteje dvajset članov. V
njej so zbrani res najbolj aktivni organizatorji kulture, ki
pripravljajo proslave, recitale, razstave, predavanja... Naštevanje
vseh kulturnih akcij bi bilo nesmiselno. Raje pohvalimo
pripravljenost kolektiva za vsestransko sodelovanje z vsemi. Delavci
sodelujejo v delovni organizaciji, prav tako pa se vključujejo v
delo krajevnih skupnosti, društev ... Delo poteka skozi vse leto in
ni vezano le na razne prireditve. Delavcem so uspeli približati
kulturne stvaritve, jih zainteresirati, da tudi sami kulturno
ustvarjajo; v ta namen so ustanovili »Klub likovnih ustvarjalcev« in
izdajajo glasilo »Lisca«. Sindikat daje mladim res velike možnosti
in ima veliko razumevanja za kulturne potrebe ustvarjalcev
»umetniških del«, s tem pa tudi porabnikov, saj so delavci prvi
seznanjeni z novimi stvaritvami delavcev - umetnikov. Najbolj
pomembna pri vsem tem pa je organizacija predavanj, kjer se delavci
kulturno izobražujejo, izpopolnjujejo na umetniškem področju, s tem
pa dobivajo nov odnos do umetniškega dela in ga lahko tudi kritično
vrednotijo. Kulture se ne da vpeljati v dnevu, tednu, letu. Za to je
potrebno stalno vzgajanje in izobraževanje in to je tudi eden od
pogojev za krepitev samoupravnih odnosov. Kolektiv Lisce je torej na
pravi poti. Morda bi morali katerega njenega člana posebej omenjati,
vendar toga ne bomo storili. Zato naj gre pohvala vsem in vsakemu
posebej.
Prikazali smo kulturno
delovanje v Lisci, vendar s tem nikakor ne podcenjujemo drugih
delovnih organizacij. Pokazali smo pač na Lisco, ker je bila v
preteklem letu ena najbolj aktivnih. To nikakor ni povzdigovanje v
oblake, to je le povzetek plodnega kulturnega dela in ne samo
praznega besedičenja. Kulturno delovanje v Lisci seveda ni popolno,
ni naj ..., naj ... Vendar mi ne moremo biti usmerjevalci njihovega
kulturnega razvoja, saj se zavedamo, da bodo še naprej delovali z
vsemi svojimi močmi. Med temi šestimi organizacijami smo izbrali pač
eno, vendar verjamemo, da je takih kolektivov v Posavju še več.
Naloga vseh nas je, da jih z delom dohitimo in seveda prehitimo.
Veliko dela je pred nami!
Objavljeno v reviji
Posavska srečanja, številka 1 (maj 1977)
Na vrh strani
*********************************
KULTURNI NOVOROJENEC
S kulturnega zemljevida
Slovenije je izginila še ena bela lisa. Za to so poskrbela „Posavska
srečanja", nova slovenska revija za kulturo in družbena vprašanja,
ki so jo začeli izdajati občinske konference ZSMS Brežice, Krško in
Sevnica ter Klub posavskih študentov.
Izid prve številke so
„krstili" minuli petek s pogovorom, na katerem so izdajatelji, člani
uredniškega odbora ter vabljeni javni družbenopolitični in kulturni
delavci izmenjali misli o vsebini, namenu in pomenu revije, ob tem
pa poskušali začrtati pot, ki naj bi novorojenca obvarovala vsega
hudega in ga pripeljala v zrela leta.
Kot zvemo iz uvodne besede,
ki jo je podpisalo uredništvo, rojevanje „Posavskih srečanj" ni bilo
brez zapetljajev. Čeprav je bilo Posavje načelno „za", se je
konkretna pomoč reviji le počasi izcimila, povrhu pa je bila do
zadnjega začinjena še z nezaupanjem. Upati smemo, da poslej tega ne
bo več, da se bodo misli in pogledi na „Posavska srečanja"
izčistili, torej da bo revija postala nepogrešljiva kulturna
publikacija vseh treh posavskih občin.
To pa nova slovenska revija
tudi hoče biti, akoravno so prvo številko napolnili predvsem
študenti. Vsebinska zasnova ji namreč narekuje, da bo (še nadalje) v
različnih tematskih poglavjih obravnavala večplastnost družbene
dejavnosti, tako probleme amaterskega in profesionalnega kulturnega
življenja, družbene aktivnosti in proizvodnje. Združevala bo
ustvarjalne moči v regiji, jih predstavljala domačemu občinstvu,
hkrati pa bo odprta dosežkom s področij, ki v posavski regiji niso
dovolj razvita. Svoj regionalni okvir bo poskušala prerasti zlasti s
kakovostjo. Tako ne bo samo enkratno prizadevanje ali doživetje,
ampak - kot ji je napisal na pot Beno Zupančič - ena stalnih
pomembnih prvin celotne družbene in kulturne podobe Posavja.
Ker hočemo o vsebini
„Posavskih srečanj" pisati v posebnem sestavku, naj na koncu
pričujočega zapisa ugotovimo le še to, da je Novo mesto s pojavom te
revije postalo še bolj osamljeno, še bolj žalostna in še bolj bela
lisa. Se bo zganilo in pomislilo na kakšen zbornik ali revijo vsaj
zdaj, ko so se njegovim obkoljevalcem „Kočevskim razgledom" in
trebanjski „Samorastniški besedi" pridružila še Posavska srečanja?
I. ZORAN (Dolenjski list
1977)
***********************************
NOVA REVIJA ,,POSAVSKA
SREČANJA"
Izhajala naj bi vsaj štirikrat na leto - Avtorji s spodnjega Posavja
Pred kratkim se je med
slovenskimi revijami pojavila nova. Občinske konference ZSMS
Brežice, Krško, Sevnica in Klub posavskih študentov v Ljubljani so
ob finančni podpori različnih družbenih in gospodarskih organizacij
Posavja izdale prvo številko »Posavskih srečanj« V lepi zunanji
opremi in na kvalitetnem papirju je v uredništvu pesnika Silva
Mavsarja, ki je tudi glavni pobudnik in organizator revije,
razvrščeno 44 strani obsegajoče gradivo, razdeljeno na pet tematskih
razdelkov. Razmejujejo jih reprodukcije akvarelov Alojza Konca in
fotografije Gorana Rovana.
V prvem razdelku je uvodna
beseda uredništva, kjer je rečeno, da bo revija »svoje poslanstvo
izpolnjevala, če bo izhajala vsaj štirikrat na leto... v publikaciji
naj sodelujejo predvsem avtorji iz Posavja ... To pa ne pomeni, da
zapiramo vrata drugim sodelavcem ...« Sledita zapis književnika Bena
Zupančiča »Posavskim srečanjem na pot« in Živka Šebeka »500 let
mestnih pravic Krškega«. Drugi razdelek je posvečen izvirni
literaturi. Prozama »Marjetica« in »Petrove sanje« Tineta Sobena
sledijo pesmi Silva Mavsarja pod skupnim naslovom »Vas«, pesmi
Jureta Koritnika in epska pesem "Kraljeva knjiga" Iva Antiča. V
tretjem razdelku so trije splošnejši zapisi: Silva Mavsarja o
poeziji, Stojana Šobe o glasbi in Iva Antiča o stripu. V četrtem in
petem razdelku so članki o nekaterih aktualnih problemih kulture v
Posavju, ki so jih napisali Marjan Gregorič, Andrej Smrekar, Vlado
Podgoršek, Goran Rovan, Ivan Mirt in Mitja Drobnič.
»Posavska srečanja« so torej
dosežek takšne vrste, da vsi, ki so jim pomagali na svetlo,
zaslužijo priznanje, in bi zato bilo koristno, da bi se prizadevanja
posavskih kulturnih delavcev po revialnem uveljavljanju
spodnještajerske regije nadaljevala.
C.G.
Na vrh strani
GRADBIŠČE V DIMU
Dim je že od daleč
oznanjal, da se približujemo našemu cilju. Avto je veselo poskakoval
po prerešetani cesti in dim je z vsakim kilometrom postajal bolj
stvaren in bolj vsiljiv, tako za oči, kot za nos. Krško šteje dobrih
5000 prebivalcev in letos praznuje 500 letnico podelitve mestnih
pravic. Staro mestno jedro, ki se sramežljivo skriva ob desnem bregu
Save, ob našem prihodu ni kazalo nobene slavnostne obleke. Prav
nasprotno. Prav delovno se je obnašalo. Dvigala, ki so se visoko
dvigala za rumeno rjavimi ograjami, tovornjaki z gradbenim
materialom in ceste polne gramoza in blata, so oznanjali, da želi
Krško pozabiti svojo preteklost in obleči novo, lepšo obleko. Vendar
naj smo se še tako trudili in lahko nas bi bilo še več, najbrž ne bi
mogli upravičiti načrtovalcev, ki naj bi poskrbeli za čim lepši
zunanji izgled mesta. Nove stavbe so razmetane med starejšimi in res
težko bi med njimi našli kaj skupnega. Ene drzne, druge enolične,
spet druge ... skratka velika, neubranost. Kot da so se vsi Krčani
sprli in hočejo z nemogočimi stavbami izgnati drug drugega iz mesta.
V resnici res ni tako sivo in žalostno, vendar je bil prvi vtis za
nas odločilen. Vse to se je namreč vleklo za nami kot težka mora
skozi ves čas obiska tega drugače zelo prijetnega mesta.
»V zadnjih letih je
naše podjetje veliko zgradilo v samem kraju. Vendar mislim, da kljub
naglici pri gradnji, ne bi smeli graditi tako stihijsko in
nenačrtno" je dejal direktor SGP »Pionir« Kežman Vladimir.
Zazidalni načrt so
občinski možje zaupali brežiškemu Regionu, ta pa ga do danes še ni
izdelal. Pravijo, da je že v končni fazi, vendar napake so že
storjene in kaj težko jih bo popravljati. Krško pa smo hoteli
spoznati tudi po drugi plati. Morda je bila temu kriva ura, vendar
so bile ulice skoraj prazne. Otroci so bili najbrž v šoli, zaposleni
na svojih delovnih mestih, gospodinje pa so že opravile potrebne
nakupe. Tako je ta dopoldanski ogled mesta izvenel še bolj klavrno.
In v to sivino se je prikazala kot cvet sredi skale starejša ženska
s štirimi predšolskimi otroki. Skupina je na daleč delovala zelo
veselo. In že smo mislili, da bomo zapisali kaj živahnega,
poskočnega. Žal je skupina ob našem prihodu utihnila in med gubami
na čelu smo spoznali, da žena ni stara, temveč samo od skrbi ali
česa drugega postarana. "400 stanovanj smo izgradili samo lani.
Gradijo jih za tiste Amerikance, za nas reveže ni prostora, ni
denarja. Samo poglejte kakšno naselje so jim izgradili, jaz pa same
s temi prekletimi pamži. Že deset let se stiskamo v kletnem
stanovanju. Povsod je vlaga, smrad... Otroci so kar naprej bolani,
tudi sama nisem več zdrava. Zdaj nas je pet, še dobro, da je zadnji
otrok pri porodu umrl... " je potožila Horvat Ana. Naprej nismo več
spraševali. Tudi to je bilo dovolj, za nas kar preveč.
V Stari vasi pri
Krškem gradijo tudi prvo nuklearno elektrarno v Jugoslaviji. Gradnja
kasni, občani pa si zaradi tega prav nič ne belijo glave. Tudi o
tegobah, ki jih bo prinesla nova elektrarna ne govorijo več.
Preprosto so se sprijaznili s tem. Elektrarna je prinesla veliko
dobrega, pobrala je veliko delovne sile, pripeljala pa je tudi celo
armado delavcev iz drugih republik. V barakah v neposredni bližini
mesta jih živi okoli 2000.
»Najhuje je zvečer,
ko ne vemo, kam bi se dali. Vsi lokali so polni. Prav tako kino, pa
samo dve predstavi tedensko predvajajo. Ni čudno, da so razprodane.
Druge zabave na žalost v Krškem ni,« je povedal Ismet Lelić, ki je
tu že dve leti in dela pri Džuro Džakoviču iz Slavonskega Broda.
»Z gradnjo
nuklearke se je mesto zaprlo samo vase. Ljudje se zapirajo v svoja
stanovanja. V javne lokale hodijo samo monterji in sezonski delavci.
Včasih zaide še kakšen mlad, ostali itak študirajo v Ljubljani…
Starejših Krčanov ni več na cesti, kot da so se izgubili, se vdrli v
zemljo,« je modroval upokojenec Niko Žibert.
Njegovo misel je
nadaljeval Andrej Škafar, trenutno najboljši plavalec krškega
Celulozarja. »Tudi mladih ni več na cesti, pravzaprav jih nikjer ni.
Nimajo svojih prostorov, niso organizirani. Upajmo, da bo potem, ko
bo elektrarna, gotovo drugače. Res, tudi to je eden naših problemov.
Največji pa je trenutno naš zrak. Krško ima izredno onesnažen zrak,
kar občutijo tako starejši kot bolani, še posebej pa mi plavalci.
Mislim, da je že skrajni čas, da se nekaj uredi, saj tako ne more
iti več naprej.« je zaključil Andrej.
V Krško smo prišli
z namenom, da predstavimo mesto, ki je bilo izbrano za najlepše
urejeno slovensko mesto v preteklem letu. Vendar je naš obisk
izpadel ravno obratno. Morda nam bo kdo očital, da smo iskali samo
temne strani. Žal smo hoteli pričarati res samo tisto lepoto, tisti
živahni utrip mesta, vendar...
Da, vsemu je kriv
tisti začetek. Kriv je dim, ki se je dvigal nad mestom, krive so
blatne in luknjaste ceste, krivi so ljudje.
No, ljudje niso nič
krivi, ljudje so pač takšni. Sprijaznili so se z vsemi stvarmi,
sprijaznili so se z elektrarno, z nemogočimi stavbami, z dimom in
sajami. Zato nihče več ne vzdiguje glasu in prav zato smo morali vse
to napisati. Kajti tudi to je Krško!
Izmišljena
reportaža - FSPN 1977
Na vrh strani
BRUCI V VOJAŠKI SUKNJI
V Sloveniji so bili
preteklo leto ustanovljeni trije učni centri, kjer so se študentje
prvih letnikov visokokošolskih ustanov začeli seznanjati z osnovami
modernega vojskovanja. Tako smo se tudi letošnji bruci vključili v
centre na Pokljuki, v Tolminu in na Velikih Blokah. V slednjem se je
mudilo tudi 21 študentov iz krške občine.
Študentje, ki smo barve
svojih blue jeans uniform zamenjali s prijetno SMB, smo se kaj hitro
vključili v vojaško življenje in se začeli seznanjati z orožjem, z
načini vojskovanja, z uporabo raznih sredstev za zaščito in
samozaščito ter sploh o vseh stvareh, ki jih mora poznati vsak
vojak. Program je bil kvaliteten, vendar prenatrpan, tako da nam je
ostajalo zelo malo časa za zabavo, za športno in kulturno življenje
ter za družbenopolitično aktivnost. Kljub temu pa smo se mnogo
naučili, zvedeli marsikaj koristnega, zanimivega. In z gotovostjo
lahko trdimo, da smo v slučaju eventualnega napada pripravljeni
takoj stopiti na branike naše domovine in braniti pridobitve
revolucije in porevolucionarnih naporov pri izgrajevanju naše
samoupravne družbe.
Vendar življenje v centru
sploh ni bilo dolgočasno, saj je iz zvočnikov stalno prihajal
program, pa tudi na poligonih se je vedno kaj zanimivega zgodilo. V
centru smo organizirali športna tekmovanja, pripravili taborni ogenj
ob dnevu vstaje, tekmovanje "Pesem v stroju" itd. Skratka, bilo je
zanimivo, med nami pa se je pojavilo še eno tekmovanje in sicer za
značko "Primeren mladinec". In najbolj prizadevni so jo res osvojili
in bili celo predlagani za sprejem v ZKJ. Poleg pohval, ki smo jih
bili deležni v sredstvih javnega obveščanja, smo dobivali tudi
pohvale vseh, ki so obiskali naš center osebno. In teh res ni bilo
malo. Prav prijetno pa smo bili presenečeni krški mladinci, saj smo
bili počaščeni z obiskom predstavnikov občinske skupščine.
18-dnevno urjenje v učnem
centru Velike Bloke je za nami, vendar bi se bilo potrebno vprašati,
ali smo res storili vse, da bi bilo to urjenje res najboljše. Prav
gotovo letošnje priprave niso bile (če so sploh bile) dovolj
učinkovite. Mladince, ki odhajajo na urjenje je potrebno že prej
pripraviti, tako da ne iščejo smisel tega urjenja tam, kjer ga ni.
In prav pri tej psihični pripravljenosti bi bilo potrebno, da se
vključi tudi OK ZSMS Krško!
Objavljeno v glasilu OK
ZSMS Krško ZRCALO, september 1977
Glavni urednik: Goran Rovan, odgovorni urednik Draško Kupirovič
Na vrh strani
O PRIJATELJSTVU V
ENOTI
Prebudilo nas jo
prekrasno julijsko jutro in mladi iz vseh krajev naše domovine smo
se napotili opraviti našo obveznost v osrčje Notranjske. V ritem
vlaka se je prav kmalu pomešal glas stotine mladincev. Pesem iz
mladih grl je pritegnila vsakogar, da se jim je priključil. Pri tem
je vsak od nas začutil pripadnost tej množici mladih. Zavedali smo
se, da bomo naslednjih nekaj dni preživeti skupaj in bolj kot se je
vlak približeval Rakeku, glasnejši je postajal ta glas srca, ki je
udarjal ritem mladosti, ritem pripadnosti veliki človeški sili, ki
je pripravljena, da vsak dan brani svojo domovino, bratstvo in
enotnost jugoslovanskih narodov.
Sonce je bilo že
visoko na nebu, ko smo se vkrcalii in se odpeljali proti Velikim
Blokam. Pesem je zopet zadonela, tako da so avtobusi veselo
poskakovali proti našemu novemu domu, ki je stal sredi borovcev in
nežne zelene trave. Kmalu so naše oguljene kavbojke zamenjale sivo
zelene uniforme, na noge pa smo obuli škornje. Naše vojaško
življenje se je pričelo. Organizirali smo se v vode, čete,
bataljone. Naloge, ki smo si jih zadali, si prizadevamo čim bolje
opraviti in s tem uresničujemo naše skupne težnje. Iz dneva v dan
postajamo bolj homogeni, med nami se razrašča prijateljstvo, odnosi
postajajo pristnejši, trajnejši... V stiku s starešinami, ki so
zbrani prav z vseh delov naše domovine, se utrjuje bratstvo in
enotnost jugoslovanskih narodov. Med nami se razrašča drevo
prijateljstva in njegove korenine so že globoko vsajene v nas.
Pripravljenost,
nositi orožje in se učiti braniti domovino pred sovražnikom,postaja
naš skupni cilj in če bo potrebno, bodo čete iz naših vrst že jutri
stale na branikih domovine in se borile za bratstvo, ki ga gradimo
na Velikih Blokah in na vsakem koščku naše dežele ter za vse
pridobitve narodno osvobodilnega boja in naše samoupravne
socialistične skupnosti.
In prav je, da se
drevo prijateljstva razrašča in da se bo morda že jutri razraslo med
vse ljudi na svetu.
Mladinec: Rovan
Goran
Objavljeno
v glasilu »Tudi mi«, številka 1, Mladinske učne enote Velike Bloke,
20 julija 1977 (ciklostirano glasilo)
Seveda je bil
prvoten tekst bistveno drugačen, bolj resničen, zatežen, žalosten.
Vendar so mi naši mentorji in nadrejeni dali vedeti, da je Titov
mladinec vesel, da služi domovini, ponosen in tako je nastala ta
verzija teksta. Žal originala nisem shranil, morda je celo moral
ostati v arhivu vojske. Bil pa sem tudi član uredniškega odbora,
čeprav me v kolofon niso zapisali, ker so si redni vojaki želeli na
ta način pridobiti nagradni dopust in podobne ugodnosti takratne
JLA.
Na vrh strani
ODMEVI
OKTOBRSKE REVOLUCIJE
6. novembra je
minilo 60 let od začetka velike Oktobrske socialistične revolucije v
Rusiji. Šest desetletij je preteklo od zmage revolucionarne sile
ruskega proletariata, ki je zrušil oblast buržoazije in
veleposestniških slojev in začel obdobje prehoda človeške družbe iz
kapitalizma v pravičnejši družbeni red - socializem. S to
zgodovinsko revolucijo se je začel uresničevati davni sen človeštva
o svetu brez vojn in brez lakote.
In vendar, ko se
danes oziramo nazaj, moramo priznati, da ta neugasljiva plamenica še
vedno izžareva, vznemirja in buri duhove sodobnega sveta, v katerem
se je razpoka, ki jo je leta 1917 povzročil revolucionarni ruski
proletariat, po drugi svetovni vojni še bolj razširila. Ravno tako
so misli Lenina, inspiratorja, stratega in voditelja revolucije, še
vedno živo prisotne v aktualnih bitkah delavskega razreda in
delovnih množic in preplavljajo svet od širne Kitajske do najbolj
skritih predelov Afrike.
Revolucija kot
neizčrpen rezervoar inspiracije je in še vedno vpliva na
revolucionarni boj in dosežke delovnih ljudi Jugoslavije. Naši
narodi so se pod vodstvom komunistične partije, v duhu Oktobra in
Leninovega nauka bojevali proti fašizmu, za lastno svobodo,
neodvisnost in pravico do samostojne izbire poti socialističnega
razvoja. Oktober je tudi v času najhujše informbirojevske krize
pomenil neskaljen vir socialistične prakse.
Danes so narodi
Jugoslavije v polnem zamahu za dosledno uresničevanje naše ustave in
zakona o združenem delu. Naša socialistična skupnost stoji na trdnih
temeljih samoupravljanja, bratstva in enotnosti, materialnega in
kulturnega napredka ter neuvrščene mednarodne politike. Jugoslavija
si prizadeva za vzpostavljanje enakopravnih mednarodnih odnosov, za
demokratičen in res humane odnose med ljudmi ter za mir in
skladnejši družbeni napredek. Na vsakem koraku gradimo prijateljstvo
z drugimi narodi in silami miru in napredka ter se zavzemamo za
reševanje žgočih mednarodnih problemov s pogovori, sodelovanjem ter
vsestranskim razvijanjem odnosov med državami na podlagi
neodvisnosti, suverenosti, vzajemnega spoštovanja, ozemeljske
celovitosti in nevmešavanja v notranje zadeve drugih.
Jugoslavija si je
izbrala svojo pot v socializem, vendar se danes že milijoni ljudi po
vsem svetu zavestno odločajo za socializem kot boljši in pravičnejši
družbeni sistem. Njihova pot k novemu družbenemu redu je v skladu s
konkretnimi razmerami vsake države, z njeno zgodovinsko posebnostjo
in specifičnostjo različnih objektivnih in subjektivnih pogojev.
Vloga delavskega razreda in delovnih množic v družbenih gibanjih
narašča. Socializem postaja resnično svetovni proces, ki vodi k
svojim zgodovinskim ciljem, k brezrazredni družbi.
Pri tem "skoku" iz
carstva nujnosti v carstvo svobode pa nikakor ne moremo prezreti
pomena Oktobrske revolucije kot začetnika tega prehoda.
Na vrh strani
Tito, tvojih 80 let
Rodil se je v Kumrovcu. Kdo
je takrat vedel, kaj bo nastalo iz tega fanta. Že v zgodnji mladosti
je kazal znake nadarjenosti. Njegova mladost je bila težka. Pri hiši
jih je bilo veliko, zato so ga starši težko preskrbovali. Njegova
mladost je težka, a polna napetih in razburljivih dogodivščin. Mnogi
pisatelji so po njegovem pripovedovanju pisali knjige, ki so si
našle mesta na naših knjižnih policah. Sam Tito pravi: »Detinstva
nisem imel veselega...«
Po šolanju na osnovni šoli v
Kumrovcu je odšel v svet, s trebuhom za kruhom. Prehodil je mnogo
poti in spoznal mnogo delavnic. Bil je mlad, močan in
revolucionaren. V Sisku se je izučil ključavničarske obrti. Z
delavci so si izbojevali deveturni delovnik. Bil je na Češkem, v
Sloveniji v Avstriji, ... Tako je spoznal življenje delavca. O
stavki v Zagrebu Tito pravi: »Izbojevali smo si deveturni delavnik
...«
Pred vojno je politično
življenje Josipa Broza Tita postalo za vzgled drugim. Imel je mnogo
funkcij v komunistični partiji in drugih organizacijah. Obiskal je
tudi več zaporov. V zaporu je stavkal proti sistemu v zaporih.
Posluževal se je gladovne stavke. Bil je tudi med ustanovitelji KP
Hrvatske. Izmenjal je tudi mnogo imen in priimkov. Zgodovina za ta
čas o njem piše: »Oblikoval se je Josip Broz poklicni revolucionar.«
Nastopila je vojna. Stopil
je v vojno. Bil je velik politik in velik vojskovodja. Večkrat so mu
stregli po življenju. A ostal je živ. Ustanovil je 1. proletarsko
brigado, se udeležil zasedanj AVNOJ, spretno ukanil Nemce na
Neretvi, na Sutjeski itd. Mnogo je njegovih zaslug, a jih ne bi
mogel vseh našteli, ker jih je preveč. Zgodovina piše o njem:
»Voditelj in strateg revolucije ...«
Vojna se je končala. Treba
je bilo urediti državo, jo zgraditi, obnoviti. Tito je vodil državo,
pomagal je pri gradnji, jo obnavljal in se boril za bratstvo in
enotnost. Obiskoval je gradbišča, kjer so obnavljali in prisluhnil
je delavcem in njihovim željam. Njegovo načelo je bilo - iti med
ljudi in jim prisluhniti. Otvoril je tudi veliko objektov, tovarn
... Iz govorov je bilo večkrat slišati: »Za samoupravljanje,
bratstvo in enotnost...«
Država stoji na trdnih tleh.
Toda to ni dovolj. Treba je bilo navezati stike z drugimi državami.
To vlogo prevzame sam. Potuje in potuje, da se lahko čudimo njegovi
vitalnosti in zdravju. Potovanja so naporna. Povsod sprejemi, govori
... Tito je obiskal ves svet. Povsod je bil lepo sprejet. Bil je v
Aziji, Afriki, Ameriki, Avstraliji, Oceaniji in Evropi. Zato
nekateri časopisi upravičeno pišejo o njem: »Popotnik miru in
prijateljstva med narodi sveta...«
Goran, 8. c razred
Objavljeno v Prvo cvetje, glasilo OŠ Jurij Dalmatin Krško, šolsko
leto 1971/72
Vtisi o filmu Bitka na
Neretvi
Film je zelo napet, vsebinsko bogat in zelo lepo prikazan. S tem
filmom sem spoznal trpljenje ljudi med NOB in skrb za ranjence tudi
v najtežjih trenutkih. Snov iz NOB je v filmu lepo prikazana, čeprav
je tudi nekaj malih napak. Najbolj všeč v tem filmu pa mi je to, da
se je režiserju posrečilo prikazati porušenje mostu tako, kot je
bilo v resnici in tukaj je tudi vrhunec filma. Ker je film
kandidiral za Oscarja in v njem nastopa tudi mnogo tujih znanih
igralcev, bi želel, da bi bil tudi drugim všeč tako kot meni.
Goran, 6. razred
Objavljeno: Prvo cvetje, glasilo OŠ Jurij Dalmatin Krško, šolsko
leto 1969/70
Na vrh strani
|
ŽIVLJENJEPIS
