VAŠ MESEČNIK

Vaš mesečnik je časopis (brezplačnik), ki ga od marca 2004 mesečno izdaja Televizija Novo mesto. Razdeljuje se po gospodinjstvih v Beli Krajini, na Dolenjskem in v Posavju. Sam se sodeloval pri njegovem nastajanju, zanj predlagal celo ime in logo imena z luno, ki ga je potem Boštjan Colarič oblikoval. Skupaj z direktorico Vašega kanala Ireno Vide, Tatjano Petrič in Slobodanom Jovičem smo oblikovali tudi njegovo vsebinsko zasnovo, kateri smo na začetku sicer skušali slediti, potem pa je postajal vse bolj podoben oglasniku, saj so v njem prevladovali oglasi in PR teksti. Jaz sem pomagal pri postavljanju za tisk, pisal tekste in veliko fotografiral. Tako so v vseh številkah moje slike med programom Vašega kanala, poslikal sem številne prireditve, ki jih je pripravila Televizija Novo mesto in naredil tudi nekaj slik za naslovnico (Četvorka v Novem mestu, Sašo Đukič in Mama Manka ter Jože Anderlič). V začetku sem bil član uredniškega odbora, pomagam pri postavljanju, potem sem pripravljal zgolj kratke novice iz Posavja in tim. trače, vesti iz družabne kronike za rubriko V objektivu. Sicer pa sem v njem objavljal tudi svoje fotografije, ki so bile uvrščene v programu Vašega kanala. Zdaj že vrsto let ne delam ničesar za Vaš mesečnik, izjemoma pomagam kdaj na kakšni njihovi prireditvi tako, da jo skupaj z drugimi fotografiram.

Vse številke Vašega mesečnika si lahko v pdf formatu ogledate tudi na spletnih straneh TV Novo mesto, kar je seveda zelo koristno, ker ga v prosti prodaji ni mogoče kupiti. Na tej strani pa objavljam zgolj nekatere svoje daljše tekste, ki sem jih doslej pripravil za Vaš mesečnik in to pod psevdonimom Vangor ali Matevž Mivec ali pa zgolj brez svojega ali s katerim drugim podpisom.

  www.tv-nm.si/ 

Na vrh strani

REBEKA DREMELJ - KOMAJ ČAKAM...

 Meniš, da je zmaga na Emi in nastop na Evrosongu tvoj največji dosežek na glasbenem področju doslej?"Nikakor ne… Jaz svojega največjega glasbenega dosežka še nisem dosegla. Ko človek sam sebi prizna vrhunec, pomeni da je to začetek konca."
Kaj pričakuješ v Beogradu? Se bojiš ali veseliš nastopa v živo? "Kako to mislite nastopa v živo? Vsi moji nastopi so v živo, zato ne vidim razloga zakaj bi se bala. Komaj čakam, da je konec tega cirkusa, ker sem od vsega tako zelo utrujena, da to ni več človeško. "
Z zmago je prišlo tudi obilo dodatnih obveznosti – nastopov v tujini, kako jih usklajuješ, saj je znano, da si zelo zasedena? In kje vse si doslej nastopila? "Grčija, Črna Gora, Srbija, Makedonija, Bosna, Belgija, Bolgarija… Težko jih je bilo uskladiti, povod tega je velika utrujenost, ampak vse se da, če se hoče."
Kako so tvojo pesem sprejeli v drugih državah, misliš, da si jo dovolj propagirala in da bo tudi drugim všeč?"Več kot sem jo, bi jo zelo težko. Bila sem POVSOD, kjer so me povabili… Sprejeli so jo lepo, sicer ne vem, ali zaradi vljudnosti, ali zato, ker jim je res všeč, ampak čas bo pokazal svoje."
Doslej si se izkazala za zelo podjetno in si znala svoje uspehe dobro unovčiti. Upaš, da bo tako tudi z Evrosongom? "Upam ja…J)))"
Pa se vrniva še malo v preteklost. Svojo kariero si začela v najstniških letih kot manekenka. Kdaj si prvič nastopila? Si že takrat sanjala, da se boš nekoč sprehajala po modnih pistah, postala misica ali pevka? "Ne, sanjala sem o tem, da bom nekega dne postala pevka, samo formulo sem morala izumiti. Nisem pa si v sanjah predstavljala, da bo ta formula izbor za miss."
Kako gledaš na svojo manekensko kariero, si se zavestno odločila, da boš po tej poti lažje prišla do svojega cilja? "Definitivno, saj veste. Jaz sem 'djevojka sa sela' in težko je uspeti, težko je prodreti, če nimaš zaledja."
Leta 2001 si osvojila naslov Miss Slovenije. Kako danes gledaš na takšna tekmovanja? So po tvojem preživeta, jih je preveč, si jih še sploh kdaj ogledaš, razen če nisi v ocenjevalni komisiji? "Ne, lepotnih izborov niti približno ne spremljam več, ker me ne zanimajo. Zanima me samo še glasba in to je to. Ampak moje videnje vsega tega pa je - zakaj pa ne?"
Zdaj se posvečaš v glavnem svoji pevski karieri. Izdala si že tri albume, prvi je bil "Prvi korak", potem "To sem jaz" in zadnji "Pojdi z menoj". Kdaj bo izšel naslednji cd in kakšna glasba bo na njem, poleg evrovizijske Vrag naj vzame? "Glasba bo v stilu vraga. Ker je ta stilu vraga, ker je ta stil dobro sprejet pri moji publiki."
Pred časom si imela po več nastopov v enem dnevu, je zdaj kaj drugače ali se še vedno tako razdajaš? "Saj veste - je treba delat, če hočeš kaj postatJ."
Poleg glasbe imaš tudi svojo kolekcijo perila "Rebeka's dream". Si zgolj posodila svoje ime in blagovno znamko, ali tudi sama sodeluješ pri ustvarjanju in promociji perila? "Večinoma ustvarjajo drugi, ker nimam časa. Oziroma bolje rečeno. Večinoma ne ustvarjajo drugi v zadnjem času."
Sodeč po tvoji spletni strani daješ precej pozornosti humanitarnim dejavnostim. Zakaj? "Ker ni lepšega od - pomagati človeku."
Čeprav bi pričakovali, da boš to humanitarno poslanstvo skušala unovčiti tudi za lastno promocijo, temu marsikdaj ni tako. Zvedel sem namreč, da nisi mogla nastopiti na eni dobrodelni akciji, pa si potem sama tej družini nakazala nekaj denarja, pa to ni nikoli prišlo v medije. "Res je. Ja, meni je bistvo, da se pomaga, ne pa da se jaz skozi to promoviram. Dovolj promocijskega materiala imam drugje, zato ga res ne bom iskala v stiski drugih."
Projekt Rebeka brez strehe nad glavo je bila tvoja zamisel ali koga drugega? Zakaj si se ga lotila in kako ga ocenjuješ zdaj, ko gre proti koncu? "Je končan. Ta projekt ocenjujem, kot najbolj domiseln projekt, ki sem se ga lahko izmislila. Zelo sem zadovoljna. Izmislili pa smo si ga skupaj trije. Barbara iz Studia moderna, Mark Žitnik iz TV Paprika in jaz."
O svojem zasebnem življenju ne govoriš na veliko. Kako na tvojo kariero gleda tvoj partner Sandi? Kdaj se nameravata poročiti in imeti otroke? Te je Sandi že sploh zasnubil? "Hahahaha. vse ob svojem časuJ))) Se pa razumeva zeloJ."
Kako pa gleda na tvojo kariero tvoja družina – oče, mama, brat? "Izredno me podpirajo, me spremljajo na vsakem koraku in mi vedno pomagajo, če jih rabim."
Bi rada nastopila v kakšnem filmu, kjer bi imela pomembnejšo vlogo. Preizkusila si se že v filmu "Na svoji Vesni", kako je bilo? "Bilo je zanimivo. Ja, če bi se mi ponudila kakšna fina prilika, bi jo zagotovo zgrabila. Nimam pa nekih takih ambicij."
Pojavljaš se tudi kot voditeljica. Na TV Paprika si imela svojo oddajo, boš v tej smeri še kaj ustvarjala?"Zaenkrat ne. Ampak, saj veste, nikoli ne reci, nikoli. Ampak zaenkrat ne."
Tvoje fotografije so bile na naslovnicah številnih slovenskih revij. O tebi so tabloidi že marsikaj pisali. Kako gledaš na medije, na rumeni tisk. Te to utruja, ali sama zavestno počneš marsikaj, da bi pritegnila pozornost medijev? "Zavedam se da sem medijska osebnost in brez medijev ni moje kariere. Me pa velikokrat bolijo trači in jih skušam - ne prebrati."
Se imaš za zvezdo slovenske estrade? "Ne da se imam, ampak sem del slovenske estrade, pa kakorkoli že definiramo to."
Kdo je poleg tebe zaslužen za tvojo uspešno kariero? "Veliko Zdravko Geržina, lastnik licence za miss in moj oče."
Na odru in v medijih si ponavadi brez dlake na jeziku. Včasih morda celo prehitro in neposredno rečeš to, kar misliš. Ti je kdaj potem žal? "Niti malo. Vsaj ne držim stvari v sebi in se 'spcam', ter takoj razčistim."
Kakšna si potem, ko ugasnejo luči, v družbi prijateljev? "Ista, kot me poznate vi. Le na trenutke vidno utrujena."
Misliš, da boš lahko s tem tempom še dolgo nadaljevala? "Upam, da. Želim si ga. Kajti jaz v svojem delu neznansko uživam."
Kje vidiš svojo prihodnost? Koliko časa boš vztrajala v pevskih vodah. Se boš sploh kdaj ustalila in počela samo eno stvar? Od kod ti toliko energije? "Energija prihaja od…hm…ne vem kod. Nekje že. Pevsko kariero pa zagotovo mislim 'furat' dokler me boste pri volji poslušat in gledat."
In še tvoja misel, ki te vodi v življenju?
"Carpe diem - užij dan."

Intervju bi moral biti objavljen v maju 2008, vendar je Rebeka prepozno poslala svoje odgovore, tako da ni bil nikoli objavljen.

Na vrh strani

FRANCI PAVKOVIČ (1939 – 2006)

 Za prezgodnjo smrt svojega dolgoletnega sodelavca sem tako kot za mamino zvedel zgodaj zjutraj, ko sam pri sebi nikakor nisem mogel dojeti, da je to mogoče, da je to res, da niso le sanje ali prisluhi. Še danes ne morem verjeti, da sem izgubil ne le vestnega in zagnanega sodelavca, ampak pravega prijatelja, s katerim sva si marsikaj povedala, si zaupala in nekako podobno razmišljala. In to vse od leta 1984, ko sva se prvič srečala in začela sodelovati – kot snemalec in novinar.

Še danes se živo spominjam, kako sva prvič snemala Dedka Mraza v Krškem, poletnih reportaž v Slavoniji, nikoli objavljenega prispevek za Tednik v takrat še Titovem Drvarju, bila v srbski Babušnici, na Madžarskem, da številnih zaselkov v Posavju, za katere sam marsikdaj še nikoli nisem slišal, in mnogih ljudi, ki sva jih ob tem srečala, niti ne omenjam. Vedno sem rad delal z njim, zdi se mi, da tudi on z mano, saj mu nikoli ni bilo težko oditi kamorkoli in delati karkoli.

Seveda pa je bil Franci še toliko bolj zaljubljen v svoje delo, ustvarjalnost oziroma poslanstvo. Kamere in foatoaparata ni jemal kot vir dodatnega zaslužka, saj je tega vedno vlagal v nakup nove opreme. Vedno je bil zraven, ko se je kaj dogajalo, bil je tam tudi, ko je le on videl, da se nekaj dogaja. Tako je vsako leto znova posnel drstenje rib v reki Mirni, cvetenje Azeleje Pontice v Boštanju, modre travnike z encijani na Lovrencu, spomladanske telohe in zvončke na Lisci, sevniški grad v vseh letnih časih… Zelo rad je spremljal tudi rast trte in dozorevanje grozdja v vinogradih. Med vinogradniki je imel veliko prijateljev, ki so ga vabili v svoje vinske hrame, kjer so posebej potem, ko je odšel v zasluženi pokoj, ob kozarcu cvička sproščeno pokramljali in se poveselili. Rad je imel tudi domači kraj. Tako se je nemalokrat na poti s snemanja domov oglasil na Studencu, pri »Jancu« spil kozarec vina in s »svojimi« malo poklepetal.

Franci nikoli ni izbiral ljudi, s katerimi se bo družil. Vedno so oni izbrali njega, ker je bil dober sogovornik, ker je znal poslušati in ustreči. Vsakemu je skušal pomagati, največkrat  s tem, kar je najbolje znal, da jih je za vedno zapisal na svoj filmski trak oziroma video kaseto. Kamera je bila njegova ljubica, brez nje verjetno ne bi nikoli spoznal toliko krajev in ljudi. In ker je to počel s srcem, so ga ljudje povsod imeli radi. Ne zgolj zato, ker so se lahko potem gledali na malih ekranih, ampak ker je v vsakem videl le dobro. Vedno se je rad odzval povabilu, ni znal reči: »Ne morem«. Kadarkoli je bil pripravljeni pograbiti nelahko video opremo, oditi ter posneti in to - zelo dobro.

In prav letos je minilo 30 let, ko je posnel svoj prvi prispevek za takratno TV Ljubljano. Bil je zraven, tudi ko se je ustanavljala Televizija Novo mesto in za Vaš kanal v šestnajstih letih vestno posnel vse kar se je dogajalo v sevniški občini in tudi izven nje. Pa ni zgolj beležil dogodke, sam je svoje videnje sveta marsikdaj posnel za svojo dušo in strnil v kratkih filmih, kjer se je še posebej pokazal njegov čut za lepoto, za majhne, drobne stvari, ki jih je opazilo zgolj oko tenkočutnega snemalca. Vse to je preko Vašega kanala ponesel v svet.

Imel je še veliko načrtov, kaj bi še rad s svojo kamero posnel, vendar je v 68. letu njegovo srce omagalo. Na stezicah Radovana, kjer si je večkrat polnil svoje telesne baterije in užival v prelepi in neokrnjeni naravi, je obstal in za vedno zaspal.

V mojem srcu in verjamem, da še v marsikaterem, pa bo spomin nanj vedno živ. Rad sem ga imel, takšnega kot je bil – skromen, priden in res pravi prijatelj. Zdaj, ko ga ni več, je to spoznanje zame in tudi za vse ustvarjalce Vašega kanala še toliko bolj boleče.

Vaš mesečnik, december 2006, stran 31
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2006/vas_mesecnik_december_06.pdf

Na vrh strani

 Ivan Molan
KAR OBLJUBIM, RAD IZPOLNIM

 Pred poldrugim letom je župan občine Brežice postal Ivan Molan. Čeprav je bil že od leta 1998 svetnik brežiškega občinskega sveta, je bil med občani manj znan. Zdaj ga poznajo skorajda vsi, nekateri iz medijev, drugi osebno, vendar večina o njem kaj dosti ne ve, ker o svojem zasebnem življenju ne govori veliko, saj večino časa posveča svoji funkciji. Ker namerava ponovno kandidirati za brežiškega župana, smo ga želeli spoznati tudi po tej drugi plati.

 Ivan Molan se je rodil 5. julija 1963 leta v Selah pri Dobovi v delavsko kmečki družini. Oče je bil zidar pri Pionirju, mama gospodinja, doma pa so imeli tudi  manjšo kmetijo. Denarja pri hiši nikoli ni bilo veliko, zato si s starejšo sestro seveda nista kaj dosti privoščila, vseeno pa niso nikoli stradali. Osnovno šolo je obiskoval v Dobovi, potem pa se je vpisal v Srednjo strojno tehnično šolo v Krškem in postal strojni tehnik. Po končani srednji šoli je leta 1983 šel na služenje vojaškega roka v JLA, kjer se je usposabljal za artilerijo. Najprej je bil v Mostarju, kasneje pa v Sarajevu. Po končani vojaščini je želel nadaljevati študij, vendar doma niso bili najbolj navdušeni, saj denarja za študij niso imeli. Zato se je zaposlil v brežiškem Regulatorju. Tam je po pripravništvu opravljal različna dela, kmalu pa je postal vodja prodaje za trge bivše Jugoslavije. Leta 1989 se je kot izredni študent vpisal na Fakulteto za organizacijske vede v Kranju, na smer »Organizacija managementa proizvodnih dejavnosti«. Da mu ne bi bilo dolgčas, se je tega leta tudi poročil in začel ob hiši staršev graditi še svojo stanovanjsko hišo. Na fakulteti je diplomiral leta 1996, študij si je plačeval sam, nekaj malega pa so mu pomagali tudi v Regulatorju, kjer je zadnji 15 let uspešno vodil pripravo in organizacijo celotne proizvodnje.

 Kdaj ste se prvič srečali s politiko?
Sam nikoli nisem bil politično aktiven, ne v šoli, ne v vojski. Sem pa deloval v kraju, kjer sem in še živim. V Selah pri Dobovi sem bil namreč predsednik športnega društva, kasneje pa tudi Prostovoljnega gasilskega društva, bil pa sem tudi član vaške skupnosti in seveda sodeloval v številnih akcijah. Tako sem pred šestimi leti bil tudi med pobudniki za udeležbo  na srečanjih Sela-Selo-Sele. Letos je bilo srečanje Selanov v Arnovem selu, pripravili pa so ga skupaj s prebivalci Dečnega sela, obe sta v krajevni skupnosti Artiče. Mi v Selah pri Dobovi se potegujemo za organizacijo takšnega srečanja v letu 2009 ali 2010.

Za vstop v politiko me je leta 1998 nagovoril Andrej Vizjak, ki je takrat prvič kandidiral za župana. Snubili so me tudi iz drugih strank, ker pa mi je Andrej obljubil, da mi ne bo treba zgolj glasovati po strankarski direktivi, sem se odločil za kandidaturo, postal pa sem tudi član SDS. Na volitvah sem zbral največ glasov v svoji volilni enoti, zato sem po štirih letih ponovno kandidiral in bil spet z največ glasovi izvoljen za občinskega svetnika. Ker je bila SDS v opoziciji, sem bil le kratek čas član odbora za finance, potem pa nisem imel nobene funkcije več.

Potem, ko je mandatar nove vlade Janez Janša konec leta 2004 Andreja Vizjaka, takratnega poslanca in brežiškega župana povabil v vlado za gospodarskega ministra, je ta mene imenoval za pooblaščenca. Seveda je tudi želel, da bi kandidiral za župana. Sam sem okleval, ker o tem nikoli nisem razmišljal, bal sem se za službo, hkrati pa vedel, da bo vse skupaj precej naporno. Tudi žena ni bila najbolj navdušena, vendar sem potem le pristal in se pustil prepričati.

 Kako se je začel vaš političen vzpon?
Dokaj klavrno, bi rekel. Ko sem bil imenovan za pooblaščenca občine, sem naletel na veliko nasprotovanj in zame se je začela prava kalvarija. Na trenutke sem že razmišljal, da bi vse skupaj pustil, hkrati pa sem bil še bolj odločen, da dokažem, da sem sposoben tudi za župansko funkcijo. V to so me prepričevali tudi prijatelji, ki jim ni bilo vseeno, kaj bo z brežiško občino. Zaradi pritiskov in obtoževanj sem potem po mesecu in pol kot pooblaščenec odstopil in začasno vodenje občine prepustil najstarejšem svetniku Roku Kržanu. Hkrati sem tudi napovedal, da bom na volitvah kandidiral za župana.

Na nadomestnih volitvah marca 2005 sem bil v drugem krogu izvoljen s skoraj 73%, potem sem prevzel župansko funkcijo in zapustil delovno mesto v Regulatorju. V občinski upravi nisem  bil sprejet z velikim navdušenjem, nekateri so se mi tudi osebno postavili po robu, me zavajali in podobno. Vendar so se stvari kmalu spremenile, nekateri so odstopili in delo sem organiziral tako, da bi bilo bolj učinkovito. Seveda sem bil do podrejenih zahteven, jasno smo razmejili naloge in odgovornosti, sprejeli interni pravilnik o odgovornostih, ob tem sem tudi poslušal nasvete ostalih in se skušal marsikaj naučiti in spoznati delovanje same občine in njene uprave. Predvsem sem skušal uveljaviti filozofijo,  da je pomembno čimveč denarja pridobiti na razpisih in ga tudi gospodarno porabiti. Seveda bi se dalo še marsikaj urediti, vendar sem imel tudi druge naloge, saj bo moj mandat trajal le poldrugo leto.

Kot župan sem se trudil, da izpeljemo projekte, ki smo jih začeli skupaj snovati z Andrejem Vizjakom, ko je bil še župan. Mislim, da sem bil pri tem uspešen, tudi s pomočjo sodelavcev na občini, ki so me kmalu sprejeli za svojega. Svoj program sem zastavil dolgoročno, za šest let in ne zgolj za slabo polovico mandata. Tako smo letos že januarja sprejeli občinski proračun, ki je kar za 45% višji kot leto poprej. Seveda brez denarja iz državnih in mednarodnih skladov tega ne bi zmogli. Naj se pohvalim, da smo letos kar 1,3 milijarde tolarjev investicijskega denarja pridobili na različnih razpisih in da imamo enega večjih proračunov na prebivalca.

Kako pa je vaša družina vse to sprejela?
Moram povedati, da ima dva otroka, 12 letnega sina Saša, ki hodi zdaj v sedmi razred osnovne šole v Dobovi, 15 letna hčerka Simona pa se je vpisala v brežiško gimnazijo. Žena Stanka je zaposlena v podjetju Tuš v Krškem. Žena ni nasprotovala moji kandidaturi za župana, prepustila mi je, da se odločim sam, vseeno pa mi vseskozi stoji ob strani in me podpira, saj ve, da se moj delovni dan ne konča ob določeni uri. Tudi za konec tedna me ni veliko doma, ker se takrat ponavadi veliko dogaja po vsej občini. Če le morem pa skušam nedelje preživeti s svojimi najbližjimi.  

Vsem je bilo sprva, ko sem postal župan, precej nerodno, ko so se drugi zanimali za nas, saj si nikoli niso želeli, da bi bili v središču pozornosti. Zdaj so se temu že malo privadili. Kljub svoji funkciji pa še vedno želim čimveč časa preživeti z družino. Med volilno kampanjo za župana je umrl tudi moj oče, tako da sem od njega podedoval še kmetijo in manjšo čredo ovac, tako da zdaj po malem tudi kmetujem, seveda ob pomoči vseh družinskih članov.

 Je ostalo še kaj časa za hobije?
Bolj malo, pa vendar ga najdem. Še vedno rekreativno igram mali nogomet, prej sem igral tudi košarko, zdaj pa moram počivati, saj sem po več poškodbah gležnja moral na operacijo. Zdravnik mi je priporočil kolesarjenje, tako da zdaj, ko le najdem kakšno uro časa, skočim na kolo in se odpeljem. Tako si tudi polnim baterije za delo in se v svojem znoju tudi sproščam. Občasno tudi smučam. Pred tremi leti sem bil prvič na Triglavu, sicer pa delam marsikaj tudi doma. Še sreča, da nimam vinograda, saj vsega ne bi zmogel. Tako sem verjetno edini posavski župan, ki nimam svojega vinograda in vinskega hrama. Pa tega ne pogrešam kaj dosti, saj kljub temu vedno pijem zelo dobro vino. Ga kupim, ali dobim od prijateljev.

Doslej smo dopust ponavadi preživljali v počitniški prikolici Regulatorja ob Jadranskem morju. Tako je bilo tudi letos, vendar da tokrat nisem bil v prikolici, ampak v počitniški hišici na Pagu. Na žalost smo bili z družino skupaj le teden dni, vseeno pa je bilo zelo prijetno, saj smo med sabo zelo povezani.

 Kako pa danes gledate na politiko?
Sam sebe nimam za politiko, prej za menagerja, ki dela v podjetju, ki se imenuje občina, res pa je, da ima ta kar 25 tisoč prebivalcev. Z organizacijo dela nisem imel nikoli težav, občina pa se od podjetja razlikuje predvsem po tem, da je tu potrebno imeti tudi precejšen čut za socialo, za ljudi in njihove težave in potrebe. Zato sem prepričan, da je potrebno vzpodbujati društveno in družabno življenje. Verjamem, da sto tisočakov, ki jih nakažemo kakšnemu društvu njihovim članom in krajanom veliko pomeni in da bodo ti kmalu našli še večkrat toliko. In če so ljudje zadovoljni, so pripravljeni tudi marsikaj postoriti prostovoljno.

Tudi v občinskem svetu skušam delovati povezovalno, ne razdiralno in drugim metati polena pod noge, kot pravimo. Moti me, ker nekateri zgolj nagajajo in nasprotujejo dobrim predlogom le zato, ker so jih predlagali drugi. Gledajo le, kdo je kaj predlagal in ne kaj. Sam sem tudi prej kot občinski svetnik deloval konstruktivno in skušal s svojimi predlogi prepričati tudi ostale svetnike, da delajo tako. Moje pozitivno gledanje in delovanje je prepričalo tudi marsikoga drugega, da se mi je pridružil pri ustvarjanju začrtanih ciljev. Imam vizijo za brežiško občino in rad bi, da bi imel priložnost, da jo tudi uresničim. Zato bom skušal tudi v bodoče sodelovati z vsemi, ki so za napredek in razvoj, nikogar pri tem ne želim izključevati. Verjamem, da je tudi čas, da delo v občinski upravi na novo organiziramo, nujno bi bilo ustanoviti oddelek za evropske in razvojne projekte ter investicije, saj brez tega v bodoče ne bo več denarja. Potrebno pa je imeti tudi zaveznike na državni ravni, tako v vladi kot pri poslancih, pravočasno pridobiti informacije in si postavljati cilje, ki jih ima tudi slovenska vlada oziroma evropska unija. Sicer delamo v prazno.

 In kaj vam je prinesla županska funkcija?
Materialno ne veliko, izgubil sem tudi družinsko zasebnost. Kljub temu pa sem prepričan, da sem našel veliko novih prijateljev in zaveznikov. Sam sem odprt, korekten in raje ne obljubljam preveč, tisto pa kar obljubim, rad tudi izpolnim. Nekateri so mi na začetku skušali tudi malce groziti, me skušali izsiljevati, verjetno se jim je takšna taktika v preteklosti obnesla, vendar sam nisem temu podlegel in sem vedno za odkrit pogovor – brez groženj seveda. Sicer nimam uradnih ur za občane, sem veliko na terenu, preko moje tajnice pa lahko vsakdo vedno najde termin, da se o vsem pogovorimo. Ker sem v opravljanje županske funkcije veliko vložil, kot sem že omenil, sem jo začel opravljati dolgoročno, si seveda želim, da bi bil letos spet izvoljen in da svoj program tudi izpeljem do konca. Kot župan pa opažam, da imam zelo veliko odgovornost, pa drugi strani pa premalo pooblastil. Vendar tako pač je, takšna je trenutna zakonodaja, zagotovo pa se bo v bodoče še kaj spremenilo. Upam seveda, da na bolje.

Vaš mesečnik, september 2006, stran 12
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2006/vas_mesecnik_september_06.pdf

Na vrh strani

Galerija Božidar Jakac
50 LET GALERIJSKE DEJAVNOSTI V KOSTANJEVICI NA KRKI

 V Kostanjevici na Krki letos obeležujejo 50 let galerijske dejavnosti. Njeni začetki segajo v leto 1956, ko je kipar in grafik France Kralj šoli podaril 20 grafičnih listov. Kostanjeviška osnovna šola je najverjetneje edina, ki se lahko pohvali s svojo, zdaj imenovano Gorjupovo galerijo. V njej je še danes razstavljena mednarodna zbirka likovne umetnosti 20. stoletja. Tudi osnovna šola letos slavi svoj jubilej, saj mineva 100 let odkar so na današnjem mestu zgradili prvo šolsko stavbo, kasneje so jo seveda še dozidali in preurejali.

 Sama galerija Božidar Jakac, ki je nadaljuje bogato razstavno dejavnost Gorjupove galerije, pa je bila ustanovljena kasneje – leta 1974. Po besedah sedanjega direktorja Galerije Božidarja Jakca Bojana Božiča, bodo 50 let galerijske dejavnosti letos še posebej obeležili. Vse redne dejavnosti so bile in bodo v znamenju obletnice. Tako so pripravili Formo vivo, veliko razstavo Silvana Omerzuja v samostanski cerkvi, več razstav v lapidariju in Lamutovem likovnem salonu, izdati pa nameravajo tudi knjigo risb Bogdana Borčiča, katalog zbirke Toneta Kralja ter pripraviti vrsto likovnih in pedagoških delavnic. V tem jubilejnem letu bi radi dokončali tudi denacionalizacijske postopke in začeto obnovo.

 KOSTANJEVICA PREPOZNAVNA TUDI PO GALERIJI

 Kostanjevica na Krki zagotovo sodi med najbolj prepoznavna naselja v slovenskem prostoru, saj je edino slovensko mesto, ki je na otoku. V mestnem jedru dominirajo cerkvi sv. Jakoba in sv. Miklavža ter ministerialni dvorec - kot najpomembnejša profana stavba, v kateri zdaj domuje Lamutov likovni salon. Dober kilometer stran leži nekdanji cistercijanski samostan. V prostranem kompleksu, kjer od leta 1974 deluje Galerija Božidar Jakac, se s svojimi deli predstavljajo slovenski umetniki Božidar Jakac, France Kralj, Tone Kralj, France Gorše, Jože Gorjup, Zoran Didek, Janez Boljka in Bogdan Borčič. Obiskovalci si lahko v galeriji ogledajo tudi Pletersko zbirko starih mojstrov, ki je sicer last bližnje Kartuzije Pleterje.

Vrtove samostanskega kompleksa pa zaznamujejo številne skulpture, ki od leta 1961 nastajajo v okviru mednarodnih kiparskih simpozijev Forma viva. Začasne razstave potekajo v Lamutovem likovnem salonu, prostorih lapidarija in v nekdanji samostanski cerkvi - najstarejšem delu nekdanjega samostana, ki jo uvrščamo med najlepše primere zgodnjegotske (kasneje barokizirane) arhitekture na Slovenskem. Za ta izjemen razstavni prostor pripravljajo domači in tuji umetniki specifične razstavne projekte.

 FORMA VIVA 2006 

Letošnja Forma viva je potekala od 3. do 28. julija. Na njej so tokrat sodelovale kar tri predstavnice ženskega spola: Agnessa Ivanova Petrova iz Bolgarije, Magdalena Miočinović iz Srbije in Urša Toman Drinovec iz Slovenije.

Pri vse treh udeleženkah gre tokrat za tradicionalen kiparski pristop, s tradicionalnim kiparskim orodjem, brez kombiniranja drugih materialov, čemur smo bili skozi zgodovino kostanjeviške Forma vive že mnogokrat priča.

 Vaš mesečnik, julij-avgust 2006, stran 29
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2006/vas_mesecnik_jul_avg_06.pdf

Na vrh strani

Na Strugi odprli novo golf igrišče
IMAJO ŽE DVESTO ČLANOV

 1. julija so pri gradu Struga odprli igrišče za golf. Uradna otvoritev bo sicer šele jeseni, igrišče pa golfisti že na veliko uporabljajo. Golf klub grad Otočec šteje že 200 članov. Naložbo je v največji meri omogočila delniška družba Krka oz. njena hčerinska družba Terme Krka – nekdanja Krka Zdravilišča.

 Igrišče za golf bo po končani gradnji, ko bo zgrajenih vseh 18 polj, eno največjih v Evropi, saj bo merilo kar 6500 metrov, obsegalo pa 140 hektarov vseh površin, medtem ko se bodo igralne površine razprostirale na 50 ha. To igrišče je zdaj edino v Sloveniji, ki ustreza vsem zahtevam strogih tekmovalnih standardov, saj ima vsako polje šest odbijališč, tri za moške in tri za ženske kategorije. Zdaj je zgrajenih devet igralnih polj, na površini 25 ha. Igrišče je zgradil novomeški VGP, namakalni sistem je bil zaupan podjetju AB iz Bleda, ki sodeluje s svetovno znano firmo Rainbird, sajenje trave podjetju Vilar, ki jo je dobavilo od podjetja Optimus, medtem ko je projekte izdelalo podjetje Bon iz Domžal, pod vodstvom Petra Škofica, pri pripravi projektov pa je sodeloval tudi Koward Swan, ki je načrtoval vrsto najelitnejših golf igrišč po svetu.

Gradnja se je začela leta 2004. Podjetje Golf grad Otočec, katerega direktor je Matevž Aš, pa je bilo ustanovljeno dve leti prej. Podjetje ima 10 družbenikov, med katerimi so največje Terme Krka, oziroma nekdanja Krka Zdravilišča. V prvi fazi, je bilo zgrajenih devet polj, namakalni sistem, vadbišče ter akumulacijsko jezero. Največ zaslug, da je bilo golf igrišče zgrajeno imajo Peter Miklavčič, ki v Krki skrbi za investicije, Vlado Petrovič, direktor Term Krka ter Matevž Aš, ki je cel čas budno spremljal potek in izvajanje zahtevne gradnje igrišča. Po besedah zdajšnjega strokovnega sodelavca in verjetno zelo kmalu tudi novega direktorja družbe Albina Kregarja, bodo jeseni že nared projekti za nadaljevanje gradnje. Najprej bodo pripravili projekte za gradnjo golf hiše in gostišča, zdaj se ta ponudba začasno opravlja v zabojnikih in pod platneno streho, zgraditi pa nameravajo še ostalo komunalno infrastrukturo, čistilno napravo, obnoviti dovozno cesto in zgraditi parkirišča. Grad Strugo naj bi za nekaj časa konzervirali, kasneje verjetno uredili v hotel, na območju golf igrišča pa zgradili še sodobno apartmajsko naselje. Kdaj bo vse to, je odvisno od obiska. Zavedajo se, da  se  igrišče samo sebe težko vzdržuje, predstavlja pa veliko dopolnitev turistične ponudbe in se njena učinkovitost meri v širšem smislu. Ob igrišču bo Kmetijska šola grm izvajala program usposabljanja za vzdrževalce golf igrišč, formirali pa naj bi tudi Učni center za krajino in šport.

Seveda v podjetju Golf grad Otočec računajo na goste, ki naj bi zapolnili turistične kapacitete v okolici, vse od Šmarjeških, do Dolenjskih Toplic, prav tako poslovneže, ki prihajajo v Novo mesto, sodelovati pa nameravajo tudi z golf igriščem na gradu Mokrice, ki že nekaj let deluje. Ocenjujejo, da je že zdaj v okolici Otočca okoli tisoč turističnih ležišč, zagotovo pa se bo to število še povečalo.

Največ pa bodo igrišče zagotovo koristili člani Golf kluba grad Otočec, katerega predsednik je Peter Miklavčič. Klub je bil ustanovljen leta 1999, zdaj pa ima že dvesto članov. Interes za včlanitev se je po izgradnji zelo povečal, saj vsak dan prihajajo novi interesenti. Tako opravlja tečaj za pridobitev dovoljenja za igranje trenutno kar 50 ljudi.

Člani kluba imajo seveda na domicilnem igrišču svoje ugodnosti, vsi pa morajo pred igranjem opraviti tudi preizkus in pridobiti dovoljenje za igranje, saj so pravila stroga, nepravilna uporaba igrišča za golf pa lahko tega tudi poškoduje. V klubu imajo tudi trenerje, ki naj bi se v bodoče posvečali tudi vzgoji mladih igralcev in tekmovalcev. Zato bodo golf kmalu začeli predstavljati osnovnošolcem na območju Dolenjske. Zdaj je na igrišču dnevno od 50 do 70 igralcev, ki so nad njim zelo navdušeni. Je namreč prostrano in razgibano, v čudovitem naravnem okolju, saj je ob njem veliko dreves in manjših jezerc, igralna polja se ne prepletajo in sploh je okolje čudovito, so prepričani golfisti.

Sredi julija so pripravili tudi promocijski otvoritveni turnir, na katerem se je pomerilo 80 golfistov. V Sloveniji je po zadnjih podatkih 6000 registriranih igralcev golfa, 36 klubov in 9 igrišč. Računajo, da bo golf kmalu postal množičen šport. Čeprav mnogi menijo, da je zelo drag, pa tisti, ki ga že igrajo, zatrjujejo, da je strošek podoben tistemu, kot ga imamo pri smučanju. Je pa golf primeren za vsa starostna obdobja od rane mladosti do pozne starosti. Obremenitve so odvisne od vsakega posameznika, pri igri pa vsak igralec prehodi tudi po nekaj kilometrov. Zato je golf seveda zdrav. Ker terja tudi nekaj časa, pa zagotovo predstavlja pravo sprostitev, ki jo mnogi poslovneži uporabijo tudi kot druženje s poslovnimi partnerji in prijatelji. Zato so v podjetju Golf grad Otočec prepričani, da bodo igrišče kmalu zaokrožili na 18 lukenj, verjetno pa bi lahko v bližini zgradili še kakšnega. V Sloveniji jih imamo le devet, v sosednji Avstriji pa kar 150. Očitno se pri nas še ne zavedamo, kakšne prednosti prinaša ta šport.

Vaš mesečnik, julij-avgust 2006, stran 24
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2006/vas_mesecnik_jul_avg_06.pdf

Na vrh strani

Tanja Sluga
NAJ VODITELJICA VAŠEGA KANALA 2005

 Tanja Sluga je postala Naj voditeljica Vašega kanala za leto 2005 po izboru gledalcev TV Novo mesto in bralcev Vašega mesečnika. Na prireditvi je priznala, da je ob podelitvi že drugič doživela manjši šok, podobnega je doživela že ob izidu aprilskega Mesečnika, ko je videla, da je na prvem mestu med voditelji. Kljub temu je zatrdila, da ni pričakovala, da bo zmagala, vseeno pa ji to priznanje kot vsako drugo zelo godi. Tanja se je po maturi na Srednji zdravstveni šoli, na katero se je vpisala s trdnim prepričanjem, da nekoč postane pediatrinja, potem odločila za povsem nekaj drugega in se vpisala na mariborsko Pravno fakulteto - poslovno gospodarsko smer, na kateri je tudi diplomirala. Njena diplomska naloga je bila s področja medijskega prava z naslovom ‘Pravice in dolžnosti RTV organizacij s statusom lokalnega, regionalnega ali študentskega programa posebnega pomena.’ Doma je iz Mirne Peči in pravi, da je bilo v njenem življenju poleg šole vedno še nekaj, kar jo je polno zaposlovalo. Tako je bilo njeno osnovno in srednje šolanje povezano z glasbo. Končala je nižjo glasbeno šolo iz klavirja in bila nekaj časa pomočnica zborovodkinje pri Mladinskem pevskem zboru iz Mirne Peči, ki ga je na klavirju tudi spremljala. Ta glasbena pot se je žal zaključila z odhodom v Maribor, a to še ne pomeni, da so vrata za glasbo zanjo za vedno zaprta. »Morda se nekoč spet lotim črno-belih tipk«, razmišlja na glas. Njena druga velika ljubezen so knjige. Med literarnimi zvrstmi ji je še posebej ljuba poezija. In pravi, da jo še danes s svojo življenjsko, čutečo in ženstveno poezijo najbolj navdušuje Neža Maurer. Pri tej strasti pa ni ostala zgolj bralka, ampak tudi sama napiše kakšen stih. Njena prva ‘resna’ pesem je nastala v četrtem razredu osnovne šole, posvečena pa je bila bratu. Njej se je zdela sila prepričljiva, a reakcija družine je bil glasen krohot. Žal sedaj tudi igra z besedami ostaja ob strani, ker dobršen del njenega kreativnega potenciala posrka delo na Vašem kanalu. Televiziji se posveča šele zadnja leta. Pred tem si je nabirala delovne izkušnje drugje. Prvič je denar služila na traku v Revozu, imela je le 15 let in še danes se živo spominja, da je bila njena naloga montaža desnih bočnih smerokazov, nastavkov za dieselski motor in prenapenjalnikov. »To je bila zame zelo močna delovna izkušnja, ki mi je res dala mislit. No, potem je sledila serija bolj ali manj zanimivih del, v srednji šoli zgolj med počitnicami, na fakulteti preko celega leta. Takrat sem tudi prvič zaslutila, da me mediji sumljivo privlačijo. Tako sem začela sodelovati v kreativnem timu mariborske Ekonomsko propagandne agencije Ideja, kjer sem delala na področju radijskih in televizijskih oglasov.« In potem se je nekje sredi leta 2003 zgodila prava televizija. Na Vašem kanalu je začela s prispevki v mladinski oddaji Brez panike, ki jo je kasneje nekaj mesecev tudi urejala, potem pa je prevzela urednikovanje in pripravo Kulturnega mozaika, kar počne zdaj že drugo leto. Poleg tega je enkrat tedensko urednica in voditeljica v oddaji Novice, v informativnem programu pa sodeluje tudi preko tedna s prispevki iz drugih področij, ne zgolj iz kulture. Poleg dela na televiziji dela kot moderator-tehnik na novomeškem Radiu Max. Z delom na radiu se je srečala le slab mesec kasneje, ko je začela delati na televiziji. In v obeh medijih vztraja še danes in verjame, da bo v enem od njih našla tudi redno zaposlitev. O prihodnosti Tanja ne govori rada na glas. Zdaj je končala študij, kako bo naprej, se še ni dokončno odločila, saj ni vse odvisno od nje. Verjetno pa bo v medijih tako ali drugače vztrajala tudi v bodoče. O svojem privatnem življenju ni preveč zgovorna, na kratko pove le, da se je pred kratkim odselila od doma in si uredila prvo stanovanje v zavetju Gorjancev.

Vaš mesečnik, maj 2006, stran 31
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2006/vas_mesecnik_maj_06.pdf

Na vrh strani

VERICA MARUŠIČ NAJ VODITELJICA VAŠEGA KANALA

 Po treh mesecih, odkar je bil v Vašem mesečniku objavljen razpis za Naj voditelja/voditeljico Vašega kanala, je bilo v aprilu na Festivalu Zaigrajmo in zapojmo v teniškem centru na Otočcu opravljeno še zadnje dejanje glasovanja bralcev Vašega mesečnika in gledalcev Vašega kanala. Za naj voditelja so največ glasov dobili Petra Rep Bunetič, Silvester Polak in Verica Marušič, ki je imela na koncu pred obema nekaj glasov več in tako jo je direktorica in odgovorna urednica Televizije Novo mesto Irena Vide razglasila za naj voditeljico v letu 2004.

 Verica je bila tega naslova seveda zelo vesela. Sama pravi, da ga ni pričakovala, zato je bila med razglasitvijo v pravem šoku, to se ji je poznalo tudi na odru, ko ni našla pravi besed. Pravi, da se je prav zavedla, kakšen naslov je osvojila šele drugi dan, ko so telefoni neprestano zvonili, prihajali so telegrami, cvetje, čestitke in ljudje so jo začeli ustavljati na cesti in ji čestitati. »Nekako mi je bilo nerodno, saj tega doslej nisem bila vajena. Vedno sem z vsakim rada poklepetala, vendar me ljudje nikoli niso imeli za zvezdo oziroma popularno osebo. Po tej razglasitvi pa so me očitno začeli gledati z drugimi očmi. Prepričana sem, da je to zasluga vse ekipe, ki ustvarja z mano oddajo Klepet z …, kot tudi mojih gostov, ki se jih je v petih letih zvrstilo že več kot dvesto. Kateri vse, nima smisla naštevati, saj smo o tem v Mesečniku pred časom že pisali, verjamem pa, da je ljudi, ki jih je vredno povabiti na klepet v studio Vašega kanala še veliko. Veliko je takšnih, ki imajo kaj zanimivega povedati o sebi, ki jih premalo poznamo, ki pritegnejo naše gledalce, zato menim, da bom to oddajo še naprej ustvarjala. Zdaj imam seveda moralno obvezo, da jo še izboljšam, nadgradim, saj vidim, da so jo ljudje vzeli za svojo, da jo gledajo, pošiljajo predloge za moje goste.«

Verica je bila rojena 1958. leta na Preloki v Beli Krajini. Osnovno šolo je hodila v Vinici, kjer se je kmalu začela pojavljati na odru, kot recitatorka in voditeljica, za kar gre velika zasluga njenemu učitelju Juriju Perku. Postala je tudi predsednica kluba OZN na šoli, ki je bil v tistem času najbolj aktiven v takratni Jugoslaviji. Tako je prepotovala kar nekaj sveta in se celo dvakrat srečala s Titom. Potem se je vpisala v črnomaljsko gimnazijo, ki pa jo je zapustila, saj se je veliko posvečala delu v takratnem ZSMS-ju, kjer je po prvi službi v črnomaljskem vrtcu, štiri leta bila poklicna sekretarka občinske organizacije ZSMS, bila pa je tudi komandantka Mladinske delovne akcije Bela Krajina. Potem se je zaposlila v Turistični agencije Integral v Črnomlju, s katero je prepotovala vso Evropo, kamor je vodila Belokranjce in Dolenjce, začeli pa so organizirati tudi izlete za druge po deželi belih brez in tako ustvarjala turistično ponudbo tega območja. »To sem zelo rada delala, vendar sem se  7. februarja 1990 v Zadru hudo poškodovala, tako da sem bila tri leta na berglah oziroma na invalidskem vozičku. Vendar nisem obupala, čeprav ni nihče verjel, da bom še kdaj hodila. Tako sem se s pomočjo dopolnilne prehrane in vsakodnevne telovadbe dokončno pozdravila kar sama. Seveda delo v turizmu ni bilo več zame, zato sem se zaposlila kot samostojna podjetnica in začela tržiti te izdelke, ki so tudi meni pomagali. To počnem še danes.«

Ob ustanovitvi Studio D je bila prva voditeljica na tem radiu, kjer je delala celih pet let, kasneje pa tudi na radiu Krka. Pred šestimi leti se je odzvala povabilu Irene Vide in začela delati za Vaš kanal. Dobila je svojo oddajo Klepet z…, kot poročevalka dela za Novice in ureja tudi Belokranjski obzornik, občasno pa vodi še kontaktne in druge oddaje, še vedno pa tudi različne prireditve. »Delo za televizijo mi vzame veliko časa, več kot delo samostojne podjetnice, ki mi daje kruh. Vendar to rada počnem, zato mi ni nikoli težko in tudi zaslužek ni na prvem mestu. Rada sem namreč med ljudmi, rada berem, za kaj drugega pa mi že zmanjka časa. Živim sama v Črnomlju, bila sem sedem let poročena, še vedno pa tudi rada potujem.«

Vaš mesečnik, maj 2005, stran 31
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2005/vas_mesecnik_maj_05.pdf

Na vrh strani

Igor Teršar
ŽIVIM POLNO IN  BOGATO KULTURNO ŽIVLJENJE

 Februar je zaradi slovenskega kulturnega praznika posvečen kulturi. Ker na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini ne premoremo velikih kulturnih ustanov in profesionalcev, smo pri izbiri za portret meseca iskali nekoga, ki se ukvarja z ljubiteljsko kulturo. Tako ali drugače. Tako smo prišli do Igorja Teršarja, direktorja Javnega sklada za kulturne dejavnosti Slovenije, ki ni le direktor, ampak tudi kulturni ustvarjalec, pa še Trebanjec po vrhu. Torej obilo razlogov za pogovor.

 Igor Teršar se je rodil leta 1965 v Novem mestu mami Mariji in očetu Jožetu, ki sta se leto pred njegovim rojstvom iz Vevč preselila v Trebnje. Predvsem zato, da je oče kot dirigent (kapelnik) prevzel tamkajšnjo godbo in jo vodil vse do leta 1972. Oče je službo dobil v obratu Litostroja v Trebnjem, predhodniku današnjega Trima. Igor, ki so ga sošolci in prijatelji kmalu prekrstili v Jureta, tako ga mnogi kličejo še danes, je v Trebnjem končal osnovno šolo in nižjo glasbeno šolo, kjer se je učil igranja na klarinet in klavir. Potem se je vpisal na pedagoško gimnazijo v Novem mestu, ob tem pa je dvakrat tedensko obiskoval tudi Srednjo glasbeno šolo v Ljubljani. Zato ni bilo nobeno presenečenje, ko se je leta 1986 vpisal na ljubljansko Akademijo za glasbo, oddelek za glasbeno pedagogiko, na katerem je pet let kasneje tudi diplomiral.

Že med študijem je vodil mešani komorni zbor Trebnje, od leta 1990 do 2002 pa je bil dirigent Občinskega pihalnega orkestra Trebnje. Po končani akademiji je šest let poučeval klarinet in prečno flavto na trebanjski glasbeni šoli. Potem se je zaposlil na Javnem skladu za kulturne dejavnosti, kjer dela še danes. Najprej je bil svetovalec za glasbeno dejavnost, potem je postal pomočnik direktorja, 1. maja 2002 pa je bil imenovan za direktorja.

 VSESTRANSKI GLASBENIK

Biti 12 let dirigent ni enostavno. Kako vam je uspelo?
»Res je. Brez prave ljubezni do glasbe in druženja tega ne bi zmogel. Bilo je potrebno veliko odrekanja, veliko vaj, vendar sem zadovoljen, ker sem uspel 60-članski orkester pripeljati v prvi kakovosten razred. To nam je odprlo vrata v svet, veliko smo gostovali, bili smo v Nemčiji, na Norveškem, Nizozemskem, veliko nastopali. Pri tem moram omeniti, da mi je pri vodenju orkestra veliko pomagal Igor Hribar. Ko sem uvidel, da tega ne zmorem več, je za eno leto dirigentsko palico prevzel Tomaž Zlobko, njega pa je nasledil Srečko Devjak. Še vedno pa sem ostal član orkestra in igram klarinet. Na vajah zaradi drugih obveznosti nisem vedno prisoten, se pa trudim, da na nastopih ne manjkam, saj vem, kaj vsak glasbenik in njegov instrument pomenita za takšen orkester.«

Z vašo pomočjo je godba prišla tudi do svojih prostorov?
»Ko sem tako kot oče prevzel godbo, smo vadili v prostorih osnovne šole. Potem smo počasi nabavljali nove instrumente in s pomočjo takratnega župana Cirila Metoda Pungartnika prišli tudi do svojih prostorov na elitni lokaciji pri Centru za izobraževanje in kulturo (CIK), kjer ima godba zdaj kar 250 kvadratnih metrov. Z orkestrom smo v tem času posneli tudi kaseto in eno zgoščenko. Z Darjo Korelec pa sva pripomogla tudi k ustanovitvi Trebanjskih mažoretk.«

Ste se kdaj ukvarjali s petjem?
»Že v osnovni šoli sem pel v tamkajšnjem pevskem zboru. Na novomeški gimnaziji v tistem času zbor ni deloval. Kasneje sem eno leto dirigiral Mešanemu pevskemu zboru Krka v Novem mestu, kjer pojem še zdaj, že sedmo leto. Zbor zdaj vodi moja sestra Sonja Čibej. Tudi izobraževal sem se za vodenje zborov, bil sem celo na dveh usposabljanjih v Kanadi in Avstraliji. Dvakrat sem tudi dirigiral na tradicionalnem srečanju pevcev v Šentvidu pri Stični.« 

»LJUBITELJSKI« DIREKTOR

Kot direktor Sklada za kulturne dejavnosti ima Igor Teršar na skrbi celotno slovensko ljubiteljsko kulturno dejavnost. Sklad ima sedež v Ljubljani in ima kar 58 izpostav po vsej Sloveniji, 7 pisarn pa imajo tudi v zamejstvu – v Italiji, Avstriji in na Madžarskem. V njem je zaposlenih 114 ljudi. V Sloveniji imamo med 17 tisoč registriranimi društvi (največ je športnih in gasilskih) kar 3500 društev, ki se ukvarjajo s kulturo. V njih aktivno sodeluje 110 tisoč ljubiteljskih ustvarjalcev, ki na leto pripravijo kar 16 tisoč kulturnih prireditev.

»Kljub temu imamo za ljubiteljsko kulturo iz proračuna ministrstva za kulturo zagotovljenih le slabih 10 % denarja. Na leto dobimo le 1,3 milijarde tolarjev, ki jih namenjamo za plače zaposlenim in za dejavnost. Del tega denarja prispevajo tudi občine, društva pa se lahko neposredno javljajo na pozive. Prav zdaj imamo objavljene tri in nameravamo razdeliti 150 mio. tolarjev za različne projekte, pa tudi za nujna popravila kulturnih objektov, domov ipd., za nabavo opreme, nakup instrumentov, narodnih noš in za delovanje mladinskih kulturnih centrov. Kljub skromnemu denarju za to dejavnost so naši ustvarjalci, tako glasbeniki kot pevci, na zelo visokem nivoju in ne zaostajajo dosti za domačimi institucionalnimi ustvarjalci. Visoko cenjeni so tudi v tujini, kjer se mnogi čudijo, na kako visokem nivoju je naša ljubiteljska kultura, kar nam dokazujejo tudi številna priznanja in nagrade, ki jih prinašajo od vsepovsod. Po eni od mednarodnih raziskav je Slovenija po številu udeležencev in dosežkih v samem vrhu. Problem je predvsem v tem, da gredo ti ustvarjalci premalo v svet, ker imajo za to vse manj denarja. Velikih podjetij, ki so jih včasih podpirala, ni več, država je z denarjem bolj skromna in tako se morajo znajti po svoje.«

Velik problem zanje je tudi birokratizacija poslovanja?
»Prav ste ugotovili. Za vodenje Slovenske filharmonije in domače godbe na pihala veljajo skoraj enaka pravila financiranja. Zato se v manjših društvih vse preveč ukvarjajo z birokratskim pisanjem formularjev, sestavljanjem vlog za razpise, vodenjem računovodstva in zbiranjem denarja, tako da mnogi že izgubljajo potrpljenje in voljo. Kljub temu opažamo, da število društev ne upada. Nastajajo celo vedno nova, kar me še posebej veseli. Se bom pa zavzemal, da bi njihovo poslovanje poenostavili. O tem bom govoril tudi z novim ministrom za kulturo dr. Vaskom Simonitijem. Poleg tega smo na skladu ustanovili evropsko pisarno, ki si bo prizadevala, da bi čim več denarja za ljubiteljsko kulturo dobili tudi iz EU. Tako smo za letos že dobili 30 tisoč evrov za projekt zbliževanja romske in slovenske kulture, ki ga izvajamo v Črnomlju.«

Kako pa je z ljubiteljsko kulturo na področjih, ki ga pokriva Mesečnik?
»Lahko se pohvalimo s številnimi dobrimi glasbenimi amaterskimi zasedbami, ki izstopajo. Omenil bi le nekatere: Tamburaški orkester Artiče, Pihalni orkester Krka Zdravilišča, Pihalni orkester Videm, Občinski pihalni orkester Trebnje, šentjernejsko, kostanjeviško, metliško ter črnomaljsko godbo in še bi lahko našteval. Kvaliteta naših godb je resnično v samem vrhu. Zelo dobri so tudi mnogi pevski zbori. Spet samo nekaj najboljših, saj vseh niti našteti ne morem: Viva in Solzice iz Brežic, Pomlad, Krka in Novo mesto iz Novega mesta, moški pevski zbor Brestanica … Poleg glasbenih skupin pa še folklorna skupina iz Artič in Kres iz Novega mesta, Trebanjske mažorete ter mnoge druge skupine. Ne smem pozabiti na številne posameznike, ki se ukvarjajo z literaturo ali likovno dejavnostjo. Na Dolenjskem, v Posavju in Beli krajini se ne moremo ravno pohvaliti, da imamo veliko institucij profesionalne kulture. Teh poleg knjižnic, redkih galerij in muzejev skoraj ni. Zdaj se sicer pojavljajo neke težnje, tudi sam podpiram ustanovitev pol- ali povsem profesionalnega gledališča v Novem mestu, v Trebnjem pa ustanovitev zavoda Galerije likovnih samorastnikov, menim pa, da bi morali imeti takšnih kulturnih ustanov še več.«

S čim se vaš sklad še ukvarja?
»Skrbimo za izdajo knjig, notnega gradiva in različnih publikacij; tako revija Mentor izhaja že 25 let, usposabljamo različne mentorje, dirigente in se trudimo, da bi naše najboljše poslali na evropska tekmovanja. Sam sem tudi predsednik Evropske povezave za ljudsko kulturo, ki združuje Slovenijo, Hrvaško, Madžarsko, Romunijo, Češko in Slovaško, v fazi priključevanja pa so zdaj še Avstrija, Nemčija in Ukrajina. Sem tudi glavni in odgovorni urednik izbranih del slovenskih skladateljev. Vseskozi sem razpet med Ministrstvom za kulturo in občinami, v katerih delujejo naše izpostave. Ker je stanje v marsikaterem društvu že katastrofalno, skušamo pomagati po svojih močeh in društvom, ki so veliko dosegla, poiskati vire za obstoj in nadaljnji razvoj, kar ni lahko. Tako sem v teh treh letih spoznal že vse občinske župane in številne donatorje.«

TUDI SICER ZELO AKTIVEN

Ob vsem naštetem bi človek pomislil, da Igorju Teršarju, ki se vsak dan na delo vozi v Ljubljano, ne preostane časa za druge dejavnosti. Pa ni tako. Že deset let je občinski svetnik v Trebnjem in tudi predsednik tamkajšnjega LDS-a. Vsak dan, razen ob zelo slabem vremenu, eno uro teče ali vsaj hodi po gozdu, zdaj ko si je postavil hišo na Studencu, še toliko raje, ker je na samem in v blaženem miru. Zelo rad tudi potuje. Tako je bil že trikrat v Ameriki, dvakrat v Avstraliji, enkrat v Venezueli in v številnih drugih državah. Za potovanja si vsako leto vzame čas in se odpravi po svetu. Kljub temu se rad vrača tudi v Trebnje. Veliko prostega časa seveda nima. Tako bo ob letošnjem kulturnem prazniku kar trikrat slavnostni govornik, in sicer v Sevnici, Laškem in Žalcu. Ob vsem tem pa še študira. Ravno zdaj se pripravlja na zadnji izpit na podiplomskem študiju Fakultete za družbene vede iz managementa neprofitnih organizacij in se bo kmalu lahko pohvalil z nazivom magister znanosti.

Če mislite, da je to vse, se motite. Igor Teršar je tudi član kvinteta The Call boys, v katerem je pet prekaljenih glasbenikov iz Trebnjega. Včasih so nastopali tudi na porokah, zdaj le še na »feštah« za prijatelje ali v kakšnih podjetjih, ko potrebujejo dober žur. Igrajo zgolj za svojo dušo in ne za denar. So pa tudi stalni spremljevalci Martina Strela, s katerim so bili v Južni Ameriki in na Kitajskem.

 Vaš mesečnik, februar 2005, stran 24
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2005/vas_mesecnik_februar_05.pdf

Na vrh strani

Andrej Vizjak
ODLOČITEV JE BILA TEŽKA!

 Posavje je le dobilo svojega prvega ministra v slovenski vladi. Ta čast je pripadla mag. Andreju Vizjaku, ponovno izvoljenemu poslancu SDS v Državnem zboru in brežiškemu županu, ki je v vladi Janeza Janše postal minister za gospodarstvo. To bo imelo poslej ponovno pod svojim okriljem poleg gospodarstva tudi energetiko, ki je doslej spadala pod ministrstvo za okolje in prostor. Andrej Vizjak je zaradi nezdružljivosti ministrske in županske funkcije že odstopil kot župan občine Brežice. Kot minister pa bo lahko krojil usodo številnih podjetij, ki delujejo v Posavju, med njimi tudi tovarne Vipap, krške nuklearke, Termoelektrarne Brestanica, verige savskih hidroelektrarn, pa tudi Rudnika Senovo v zapiranju, če omenimo le najbolj izpostavljene. 

Andrej Vizjak je bil pred dvema letoma v prvem krogu izvoljen za župana občine Brežice, takrat je dobil kar 66,7 % glasov volivcev. Letos je bil na državnozborskih volitvah za poslanca že drugič uspešen, zanj je glasovalo 43,4 % volivcev, in po zmagi SDS je takoj veljal za enega izmed možnih ministrskih kandidatov. Čeprav so ga mediji zaradi njegove prejšnje službe, ko je delal kot delovni inšpektor in kasneje državni sekretar na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, povezovali prav z ministrstvom za delom (poleg tega je bil predsednik odbora SDS za delo družino in socialne zadeve), se je sam odločil, da bi prevzel gospodarski in energetski resor. V tem je videl velik izziv in priložnost, čeprav je bila odločitev za ta korak težka.

»Pred dvema letoma, ko sem prevzel županovanje v brežiški občini, sem se odpovedal funkciji vodje poslanske skupine SDS, saj sem se zavedal, da ne bom mogel istočasno dobro delovati v občini in v stranki. Odločil sem se za domači kraj, kjer sem želel marsikaj postoriti in spremeniti, saj se mi je zdelo, da je občina obstala na neki mrtvi točki in je potrebovala nekoga, ki bi jo potegnil naprej. Zastavil sem si precej ciljev in se jih začel postopoma lotevati. V politiki ne gre nič na hitro, zato je bila odločitev, da vse to zdaj po polovici mandata prepustim drugim in grem v vlado, zelo težka. Ker pa menim, da moram še veliko narediti in pokazati, letos sem namreč dopolnil štiri desetletja, sem se odločil, da izkoristim ponujeno priložnost ter zaupanje mandatarja in prevzamem mesto ministra za gospodarstvo, čeprav vem, da bom vseskozi na udaru opozicije in javnosti. Sem pa to breme pripravljen nositi, saj imam jasne cilje in nisem z ničimer obremenjen.«

Kje vidite svojo vlogo kot gospodarski minister?
»Čeprav mi nekateri očitajo, da nimam potrebnih izkušenj vodenja velikih sistemov, kot delovni inšpektor pa sem dodobra spoznal delovanje gospodarskih subjektov, sem prepričan, da je funkcija ministra za gospodarstvo bolj politična. Zato si bom ustvaril ekipo strokovnjakov, ki bodo obvladovali posamezna področja. Sebe vidim bolj kot koordinatorja, usmerjevalca, ki bo znal prisluhniti vsem problemom in skušal poiskati najboljše rešitve tako znotraj države kot v EU. Poleg tega ima SDS svoj gospodarski program, ki smo ga uskladili s koalicijskimi partnerji in ga bo potrebno uresničevati. Prizadeval si bom za razbremenitev gospodarstva, tudi davčno, za njegovo prestrukturiranje, za ustvarjanje boljših gospodarskih pogojev, za manj administriranja in večjo konkurenčnost ter odpravo vplivov politike v gospodarskih družbah, prav tako pa tudi za umik države iz nekaterih podjetij, ki imajo zdaj monopol, in dal večji poudarek manjšim in srednjim podjetjem. Zavedam se, da smo stopili v Evropsko unijo in da zdaj ne bo več mogoče deliti državne pomoči po domače oziroma da bo ta zelo pod kontrolo EU-ja ali celo nemogoča, in tu ne nameravam delati nobenih izjem. Vem tudi, da Posavci od mene marsikaj pričakujejo. Ker težave energetikov in drugih dokaj dobro poznam, sem prepričan, da bomo tudi za podjetja, ki delujejo v Posavju, uredili pogoje za nadaljnji razvoj in ne njihov propad, pa ne samo v tej regiji, ampak po vsej Sloveniji.«

Zapuščate pa funkcijo župana brežiške občine?
»Ker sta obe funkciji nezdružljivi, sem moral odstopiti kot župan. Ta trenutek, ko se o tem pogovarjava, še ne vem, kako bomo rešili ta problem, kajti občinski svet še ni imenoval podžupanov, pravne prakse na tem področju pa ni, saj je to menda prvi takšen primer v Sloveniji, da je župan postal minister. Verjetno bom predlagal svojega namestnika, a moram za ta predlog dobiti tudi podporo občinskih svetnikov. Tako kot sem pred volitvami obljubljal, da lahko kot poslanec naredim vrč za brežiško občino, sem prepričan, da bom lahko kot minister naredil še več. In ne samo za svojo občino, če jo lahko tako imenujem, ampak za Posavje v celoti. In ne samo na gospodarskem področju, saj bom kot član vlade odločal tudi o drugih resorjih. Zato menim, da nisem izigral svojih volivcev, in mnogi so me pri tej odločitvi podprli.«

 BREŽIČAN PO SRCU

Andrej Vizjak se je rodil 6. avgusta 1964 v Brežicah kot drugi otrok mame Ivanke in očeta Marjana, ima pa dve leti starejšo sestro Milenko. Starša sta jima pred leti prezgodaj pomrla, je pa Andrej zelo ponosen nanju in tudi na starega očeta Janka, ki se je leta 1919 iz Ljubljane preselil v Brežice, kjer je deloval kot veterinar. Za to službo je navdušil tudi oba svoja sinova, Marjana in Andrejevega strica Janka, in oba sta bila pri ljudeh zelo priljubljena in cenjena. Najprej je družina stanovala v Narodnem domu v Brežicah, leta 1932 pa so kupili hišo v Ulici stare pravde, kjer Andrej s svojo družino živi še danes. Hišo je pred leti obnovil in je v »stari gasi« tik pod Vodovodnim stolpom, na katerega je tudi sam zelo ponosen.

Andrej je obiskoval osnovno šolo in gimnazijo v Brežicah. V mladosti je bil aktiven med taborniki, s planinci je hodil v hribe, treniral je gimnastiko, v zadnjem razredu osemletke in kasneje v gimnaziji pa je začel igrati rokomet in potem igral celo v prvi članski postavi. Treninge so imeli še na asfaltnem igrišču, na »hokeju«, kot so ga imenovali, saj so pred tem na njem, seveda brez asfalta, igrali hokejisti. Zelo rad je hodil tudi na Krko, kjer je preživel vse svoje brezskrbne poletne počitniške dni. Leta  1983 se je vpisal na ljubljansko Fakulteto za elektrotehniko in računalništvo, si v Litostroju pridobil kadrovsko štipendijo, kjer se je še pred diplomo leta 1988 zaposlil, tam naredil diplomsko nalogo in januarja leto zatem tudi diplomiral. Diplomsko nalogo je opravil na temo merjenja izkoristkov pri hidroelektrarnah in je bila tudi praktično uporabljena na HE Peruča pri Sinju. Ob delu v tozdu raziskav in razvoja v Litostroju, ki se je kasneje preimenoval v inštitut, je opravljal še popoldansko obrt, saj je pod svojo blagovno znamko Eleco izdeloval kontrolerje za viličarje.

Kot mladi raziskovalec se je leta 1991, ravno ko se je v Sloveniji odvijala desetdnevna vojna, zaposlil na Inštitutu Jožef Štefan v Ljubljani, kjer je sodeloval na razvojno-raziskovalnih projektih s področja računalništva in avtomatizacije industrijskih procesov za potrebe kuhanja celuloze v tovarni Videm Krško, kjer se je nameraval po končanem podiplomskem študiju zaposliti. Zelo je bil namreč navezan na domači kraj, zato se je želel čimprej vrniti v rodne Brežice, kjer je imel veliko prijateljev. Po stečaju krške papirnice je spoznal, da tam ne bo našel zaposlitve. Po končanem magistrskem študiju, ki ga je na Fakulteti za elektrotehniko in računalništvo opravil z najvišjo oceno, se je leta 1994 javil na razpis za inšpektorja za delo in bil sprejet na takratnem Medobčinskem inšpektoratu v Krškem, ki ga je vodil Miroslav Mikeln. Ta inšpektorat je kmalu postal republiški, kjer je Andrej pokrival sprva nadzor nad varnostjo in zdravjem pri delu, po odhodu sodelavke pa je prevzel še področje delovnih razmerij. Leta 2000 je v času Bajukove vlade postal državni sekretar na Ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve, zadolžen je bil za trg dela in zaposlovanje, tega leta je tudi kandidiral na listi SDS in bil izvoljen za poslanca v slovenski parlament.

Čeprav ni bil nikoli član nekdanje Zveze komunistov in se s politiko nikoli ni ukvarjal, je ob osamosvajanju Slovenije simpatiziral z Janezom Janšo in njegovo takratno SDSS. Kot član se je stranki pridružil leta 1995 in leto kasneje kandidiral za poslanca v državnem zboru, vendar ni bil izvoljen. V politiko ga je privabil kovač Jernej Zorko iz Župeče vasi, ki je takrat predsedoval socialnim demokratom v Brežicah. Tri leta kasneje je bil izvoljen za občinskega svetnika in postal podžupan brežiške občine, leta 2000 pa je bil na volitvah uspešen za poslanca, kjer je kasneje postal vodja poslanske skupine SDS, po dveh letih pa še župan brežiške občine. Letos je bil ponovno izvoljen v parlament, vendar se je raje odločil za funkcijo ministra za gospodarstvo.

 RAD JE Z DRUŽINO

Svojo dve leti mlajšo ženo Slavico (rojeno Zver) je spoznal na vlaku, ko se je vračal v Ljubljano, kjer je študiral. S svojim sostanovalcem dr. Mirom Laktičem sta jo povabila na mošt in kostanj. Poročil se je leta 1993, zdaj ima z njo tri otroke, najstarejši sin Marjan ima osem let, mlajši Janko je dopolnil sedem let, oba sta osnovnošolca, najmlajša, petletna hčerka Katarina, pa obiskuje brežiški vrtec. Žena, ki je prav tako Brežičanka, je prej delala kot medicinska sestra v bolnišnici Petra Držaja v Ljubljani, kasneje na Centralni intenzivni terapiji ljubljanskega Kliničnega centra, zdaj pa je zaposlena na oddelku intenzivne terapije v Bolnišnici Brežice.

»Na družino sem zelo navezan. Zato se trudim, da z njimi preživim čim več časa. Včasih je težko, ker sem razpet med občino in parlamentom, pa še kup drugih obveznosti imam, bojim se, da bo časa zdaj še manj. Seveda pa mi družina največ pomeni. Se zelo dobro razumemo, otroci in žena mi tudi veliko pomagajo v vinogradu. Od očeta sem podedoval 1200 vinskih trt, lesen hram in vikend na Rucman vrhu pri Sromljah, kjer najdem v vinogradniških opravilih in kletarjenju sprostitev po napornem delu. To delo opravljam z veseljem in veliko ljubeznijo, zato sem tudi uspešen. Tako kot oče sem tudi sam za svoja vina dobil že več dobrih ocen in priznanj. Moj sauvignon je celo postal prvak sorte na prazniku vin pred leti, pa tudi letos še nisem opravil zadnje trgatve, saj sem nekaj rumenega muškata pustil za predikatno vino.«

Za hobije mu ne ostane veliko časa. Poleti še vedno rad z družino zavije za Krko, kjer veliko plava. Od mladosti rad skače tudi z mostu. Tako je v gimnazijskih časih postal kar trikratni prvak v skokih v Krko v Krški vasi, redno pa hodi tudi na tovrstna tekmovanja na Boršt. Letos so organizatorji pozvali še druge župane, da se mu pridružijo, vendar se ni nihče opogumil. Kljub temu je tudi tokrat zmagal v svoji starostni kategoriji. Poguma mu sicer ne manjka, a sam pravi, da ni človek, ki izziva. »Rad se poskušam v marsičem, vendar pri tem ne pretiravam, sem bolj »ziheraš«. Kljub temu sem se letos odločil, da skočim tudi s padalom. Prijatelji so mi namreč za 40. rojstni dan podarili skok s padalom v tandemu, kar sem z veseljem izkoristil in skočil pred svojimi prijatelji, političnimi simpatizerji in drugimi, ki so septembra prišli na predvolilni shod pred brežiško blagovnico. Pristanek ni bil najbolj mehak, kljub temu sem bil navdušen in bom verjetno še kdaj poskusil. Sicer dokaj redno igram tenis s prijateljem Nenadom Cvetkovičem, pozimi pa zavijem tudi na kakšno smučišče ali zaigram nogomet s prijatelji. Za kaj več, razen za kakšen sprehod z družino in psičko Aco, pa tako ni več časa.«

Vaš mesečnik, december 2004, stran 26
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_december_2004.pdf

Na vrh strani

Dušan Plut
PRILOŽNOSTI IŠČEM TAM, KJER JIH DRUGI NE VIDIJO

Ime Dušan Plut je v Sloveniji znano, čeprav ga nekateri nehote zamenjujejo z dr. Dušanom Plutom, ki je bil po osamosvojitvi član predsedstva Republike Slovenije in predsednik Zelenih Slovenije. Naš sogovornik z njim ni v sorodu, čeprav je res, da sta oba živela v belokranjski vasi Klošter in da sta se njuni družini kasneje preselili v Gradac, kjer sta se v mladih letih družila, potem pa šla vsak po svoje. Dušan Plut je danes uspešen podjetnik skupine Terna, mednarodne skupine podjetij s sedmimi družbami in več kot 600 zaposlenimi, ki letno ustvarijo 30 mio. evrov bruto prihodkov.

 Z Novoline-om pogumno v prelomnih časih
Dušan se je rodil 20. julija 1955 v Novem mestu. Ima 11 let mlajšega brata, pri štirinajstih letih pa sta izgubila očeta, tako da je mama, ki je delala kot matičarka, ostala sama. Dušan je že prej pomagal očetu, ki je bil vzdrževalec v črnomaljskem Beltu, in je popoldan doma izdeloval keramične ploščice za livarno. Po očetovi smrti je, dokler ni dokončal gimnazije v Črnomlju in se vpisal na fakulteto, to delo opravljal sam. Bilo je zahtevno, a s to popoldansko obrtjo je Dušan precej zaslužil. Poleg tega je prejemal tudi pokojnino po očetu.

 Po diplomi na Ekonomski fakulteti v Ljubljani leta 1979 se je zaposlil v Kometu, kjer je najprej delal v komerciali, potem pa v financah. Vojaški rok je odslužil v Ajdovščini, kjer je imel kot pravi »profesionalni šahist« vrsto ugodnosti, zato mu je vojaščina hitro minila. Že med študijem je spoznal Novomeščanko, sedanjo ženo Ivanko, zato se je preselil v Novo mesto in se na tamkajšnji davčni upravi zaposlil kot inšpektor. To delo mu ni ugajalo, zato si je iskal drugo službo. Dobil jo je v Industriji motornih vozil (IMV), kjer je delal šest let. Bil je planer, vodja plansko-analitske službe, opravljal je kalkulacije, nazadnje pa je pri iskanju strateškega partnerja za novomeško tovarno avtomobilov opravljal študijo ekonomske upravičenosti. Tako je prepotoval skoraj ves svet in bil v številnih avtomobilskih tovarnah, kjer si je nabral vrsto koristnih izkušenj, ki jih še danes s pridom uporablja. Ko je spoznal, da s prihodom francoskih lastnikov zanj ne bo več pravega dela, je za dve leti odšel v Stražo v Novoles. Tega obdobja se spominja takole:

 »Novoles je v tistem obdobju zašel v težave. Za sanacijo podjetja smo leta 1990 ustanovili podjetje Novoline, katerega lastniki smo bili nekateri posamezniki ter Kolpa in Novoles. S predvidenimi ukrepi smo želeli v podjetju spremeniti način razmišljanja in poslovanje prilagoditi prihajajočim razmeram tržne ekonomije. Naš program reševanja pa ni bil sprejet in podjetje so kmalu zapustili nekateri družbeniki. Ostalo nas je le nekaj, ki smo vztrajali. Že takrat smo odkupovali terjatve drugih podjetij, posojali denar, kupovali devize, opravljali pa smo tudi svetovanje ter finančne, računovodske in razvojne projekte.

Med drugim smo bili tudi v krškem Sopu. Temelj uspešnega dela so vedno ljudje – kako hitro so sposobni zaznavati potrebo po spreminjanju ter prilagajanju novim situacijam in tržnim razmeram. V tem smislu v krškem Sopu nismo bili uspešni. Kasneje smo na pobudo SRDA sodelovali pri sanaciji tovarne prikolic Adria. Še danes sem prepričan, da smo naredili veliko, se pravilno odločali, nismo pa dela uspeli dokončati, saj smo imeli pogodbo le za devet mesecev. V tako kratkem obdobju pravih rezultatov še ni bilo mogoče pokazati. Posebej v tistih časih nas je bilo težko razumeti, saj smo s podjetniškim načinom razmišljanja štrleli iz povprečja. Zaradi tega smo imeli kasneje nemalo težav. Tako smo bili oškodovani tudi pri še danes aktualni netransparentni prodaji Adrie Mobil.«

 Dušan Plut je naletel še na eno oviro. Novoline je leta 1996 ustanovil podjetje Novoline Daruvar, ki je kupilo vse delnice kapitala družbe GIP Pionir Zagreb, ki je bil prej v lasti novomeškega Pionirja. Ko je šel ta v stečaj, je stečajna upraviteljica s pomočjo sodnega senata in dela pravosodja zagrebški Pionir še enkrat prodala. Letošnjega marca je bila dobljena sodba na sodišču v Zagrebu, ki je razsodilo, da je pogodba o drugi prodaji Pionirjevih delnic nična in da je Novoline Daruvar lastnik vseh delnic Pionirja Zagreb.

 »Ob tem se mi nehote poraja vprašanje, ali je Slovenija pravna država, glede na to, da je slovenski družbi v drugi državi uspelo dokazati, da ji je bila lastnina odvzeta s pomočjo posameznikov iz slovenskega pravosodja, medtem ko ji doma to še ni uspelo. Tudi v nekaterih drugih primerih nam na sodišču na žalost ni uspelo dokazati, da je ena in ena vsaj približno dve.«

 Pripojitev Novoline-a k Terni
Konec leta 2000 je prišlo do pripojitve podjetja Novoline k podjetju Terna, ki je opravljalo dejavnost posredovanja dela in študentskega servisa. Ob prelomu tisočletja je dejavnost podjetja tako še bolj zaživela.

S kapitalskimi naložbami je Terna kmalu zrasla v mednarodno skupino podjetij z danes sedmimi družbami – HYB Šentjernej, Educell Ljubljana, Viator Kotrans Ljubljana, Tranšped Beograd, Tranšped Montenegro, Novoline Daruvar in FIP Grmeč Novoline Beograd. Skupina ima nekaj več kot 600 zaposlenih, 30 mio. evrov bruto prihodkov letno in načrtovano njihovo 10-odstotno letno rast. 

Zdaj se ozirajo po svetu, saj so lani kupili beograjski Tranšped, eno največjih in najbolj uveljavljenih špediterskih podjetij v Srbiji oziroma nekdanji Jugoslaviji. Dogodki, povezani z razpadom države, so to podjetje pripeljali na rob propada. Danes posluje pozitivno, vendar bodo za rast in razvoj podjetja potrebne še korenite kadrovske in organizacijske spremembe.

 »Tranšped ima več kot 50 poslovalnic po Srbiji in Črni Gori. V podjetju že poteka obširen program prestrukturiranja in reorganizacije, veliko delamo z ljudmi in jih izobražujemo. Zgradili bomo tudi dve novi, večji skladišči. Iz podjetja smo izločili turistično dejavnost in v Ulcinju ustanovili podjetje Tranšped Montenegro. Uspešno posluje tudi naše podjetje Viator Kotrans, ki se v Ljubljani in še štirih poslovalnicah po Sloveniji ukvarja s kombiniranim transportom. Posebej sem ponosen, da smo se odločili prevzeti podjetje za proizvodnjo hibridnih vezij Hipot Hyb iz Šentjerneja, v katerega pred našim prihodom nihče ni bil pripravljen vložiti niti tolarja. Okoli 120 zaposlenih zdaj proizvaja hibridna vezja ter medicinske in industrijske senzorje, ki jih prodajamo po vsem svetu. Uspešno sodelujemo tudi s strokovnjaki iz Inštituta Jožef Štefan, Fakulteto za elektrotehniko in drugimi. Zdaj v Šentjerneju gradimo novo, sodobno proizvodno halo z naložbo v višini 3 milijone evrov, ki bo omogočala razvoj in proizvodnjo novih tehnologij, s selitvijo v nove prostore pa bomo postopno pričeli že v prvih dneh oktobra. Prihodnje leto nameravamo ustanoviti podjetje v Iranu, kamor bomo izvozili lastno znanje.«

 Iskanje priložnosti
Dušan Plut pravi, da išče priložnosti tam, kjer jih drugi ne vidijo. Nikoli ne vlagajo na pamet, vedno opravijo analize, najemajo zunanje neodvisne strokovnjake, nakupe pa zavarujejo z nepremičninami. Ponavadi cenejši nakup terja večja vlaganja, tako je bilo tudi pri podjetju za celično biologijo Educell iz Ljubljane, ki zaposluje strokovnjake s področja biologije, biotehnologije, farmacije in medicine. Educell je Terna prevzela letos, ko je bil uveden stečajni postopek, in je prvo podjetje v Evropi, ki deluje na področju razvoja tkivno-inženirskih metod za obnovo in zdravljenje poškodovanih in izrabljenih tkiv.

 »Osnovni cilj podjetja Educell je praktična uporaba izsledkov in izkušenj s področja tkivnega inženirstva za pomoč ljudem, ki trpijo zaradi poškodovanih tkiv in organov, s poudarkom na poškodbah gibalnega aparata. Tkivno inženirstvo je izrazito interdisciplinarno razvojno-raziskovalno področje, v okviru katerega se povezujejo in združujejo znanja modernih tehnologij ter naravoslovnih in medicinskih znanosti. Menim, da bo presajanje zdravih celic, ki ga že izvajajo na ljubljanskem kliničnem centru, način zdravljenja številnih obolenj v naslednjih letih. Zato nameravamo prihodnje leto urediti poslovne prostore tega podjetja, kjer proizvajamo tkiva s pomočjo zunanjih institucij in z mladimi in ambicioznimi strokovnjaki.«

 »Verjamem v svoje ljudi«
Dušan Plut se v prostem času posveča teku in vsak teden preteče okoli 30 kilometrov, udeležuje pa se tudi tekaških maratonov – letos je bil že na štirih. Za golf pravi, da nima časa. Z bratom obdelujeta 300 trt v vinogradu, ki sta ga podedovala od očeta, kjer imata tudi 2 x 2 metra veliko prek tristo let staro zidanico. Vikenda in barke nima, rad pa se posveča prostovoljnemu delu in je ponosen, da je bil prvi predsednik Rotary kluba Novo mesto. Ima sina, ki študira na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.

 Sedež podjetja Terna namerava prenesti v Ljubljano, ker je podjetje preraslo lokalne okvire, ter oblikovati skupino podjetij, ki se ne bo več imenovala Terna, ampak Novoline. Poslovne procese v vseh podjetjih namerava preoblikovati tako, da bodo na trgu še uspešnejša. To je edino zagotovilo za razvoj novih programov, ohranjanje obstoječih delovnih mest in ustvarjanje novih. To je bila že ves čas vizija Dušana Pluta, ki je bila pred 14 leti težko razumljena.

 »Zdaj sem kljub težkemu delu in številnim oviram, ki me spremljajo na moji poslovni poti, zadovoljen. Ti rezultati me hrabrijo in mi dajejo novega poleta. Za njihovo doseganje je zelo pomembno, da znamo v podjetju navduševati tudi svoje sodelavce. Verjamem v svoje ljudi. Tako se bom v pričetku oktobra v Budvi v Črni Gori srečal z vsemi svojimi ključnimi sodelavci skupine Terna. Tam bomo natančno pregledali dosedanjo prehojeno pot ter poudarili ključne točke potrebnih aktivnosti za uspešno izvedbo začrtanih ciljev v prihodnosti.«

Vaš mesečnik, oktober 2004, stran 24
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_oktober_2004.pdf

Na vrh strani

Volitve
BRANKO JANC ZAPUŠČA PARLAMENT

 V teh dneh se številni ljudje odločajo, da kandidirajo na bližnjih volitvah za poslanca Državnega zbora RS. Branko Janc iz Leskovca pri Krškem pa se po treh mandatih, ki jih je kot poslanec preživel v slovenskem parlamentu, iz njega umika. Pravi, da je treba dati priložnost še drugim, mlajšim, in da je zdaj pravi čas za odhod. 

Branko Janc je bil v slovenski parlament prvič izvoljen leta 1992, od takrat pa še dvakrat, tako da je v klopeh državnega zbora preživel skoraj 12 let. Kandidiral je na listi LDS, v katero je vstopil dve leti pred tem, prej pa je delal v gospodarstvu. Najprej v Kovinarski, nato krajše obdobje na občini Krško, potem vrsto let v Lisci v Senovem in Sevnici, nazadnje pa je bil direktor Transporta Krško. Z 48 leti se poslavlja, saj je prepričan, da mora prostor prepustiti mlajšim, prodornejšim, tistim z novimi idejami in ambicijami.

Pravi, da je ponosen, da je lahko 12 let sooblikoval samostojno državo. Še posebej, ker so se v teh letih sprejemale pomembne odločitve o usodi naše države, postavljali njeni temelji in sprejemale razvojne usmeritve, ki so se zaključile z vstopom v EU in zvezo Nato. Je eden izmed 16 poslancev, ki so bili v državnem zboru od vsega začetka, čeprav so bili nekateri med njimi vmes tudi ministri ali celo predsedniki vlade. 

Nekateri vam očitajo, da ste bili premalo aktivni?
»Seveda me lahko tudi tako ocenjujejo. To je stvar posameznika in njegovih pogledov. Res je, da nisem medijsko izstopal, da se nisem ob vsaki točki oglašal, bil pa sem prisoten na vseh sejah in bil član več odborov. Tako sem bil v prvem mandatu podpredsednik poslanskega kluba LDS, kasneje predsednik odbora za nacionalno varnost, nazadnje pa še predsednik najštevilčnejšega odbora za infrastrukturo in okolje. Deloval sem še v vrsti drugih odborov in komisij, med drugim v odboru za gospodarstvo, šolstvo,šport, finance in še bi lahko našteval. Njihovo delo ponavadi poteka za zaprtimi vrati, zato je bilo manj vidno. Vedno sem se javljal k besedi, ko sem imel kaj povedati, in vedno o temah, ki sem jih poznal. Zavedam se, da morajo biti v parlamentu tudi takšni, kot so Jelinčič in Hvalica, ki se stalno oglašajo in so pravi retoriki, vendar je potrebno imeti za odločanje trezno glavo, stvari premisliti in se do njih opredeliti. Nenazadnje mora parlament opraviti svoje delo. V prvem obdobju so seje trajale po mesec in več, razprave niso bile omejevane, zato je lahko vsak razpravljal, kolikor je hotel. Mene niso nikoli zanimale polpretekla zgodovina in ideološke razlike, ampak zgolj to, kaj je potrebno narediti, da nam bo danes in jutri bolje. To so očitno spoznali tudi drugi, zato ocenjujem, da so te ideološke razlike danes precej manjše kot pred 12 leti.« 

Kako pa ocenjujete svoje delo v državnem zboru?
»Omenil sem že, da nisem nikoli hotel izstopati, se izpostavljati. To preprosto ni moj cilj niti slog. Navajen sem bil delati v gospodarstvu, kjer ni dovolj le razpravljati. Bil sem soustanovitelj sklada za financiranje razgradnje nuklearne elektrarne, pobudnik sprejemanja zakona o koncesiji za hidroelektrarne na Savi, se zavzemal za izgradnjo avtocestnega križa, še posebej 10. koridorja do Obrežja, med drugim sem tudi predlagal, da bo sedež DARS-a v Novem mestu, s kolegom Jožetom Avšičem pa sva vložila Zakon o pokrajini Posavje. Kot poslanec sem tudi javno nasprotoval sprejetju meddržavnega dogovora o nuklearki, ker sem še vedno prepričan, da je za prebivalce, ki živimo ob njej, slab. Tu mislim predvsem na skrb za radioaktivne odpadke in izrabljeno jedrsko gorivo.«

 Janc pravi, da je vedno rad šel med ljudmi, ker so ga seznanjali s problemi, ki jih tarejo. Zato se je vsa ta leta stalno vozil v Ljubljano in tam bolj poredko prespal. V prvem obdobju je bilo v parlamentu več ljudi iz gospodarstva, več strokovnjakov iz različnih področij, zato je bil dialog kljub različnim strankarskim pogledom po njegovem lažji. Zdaj je vse manj ljudi, ki dejansko poznajo težave običajnih ljudi, kaj šele mednarodno problematiko. Poslanstvo je vzel dobesedno in skušal biti zmeren in trezen poslanec. Čeprav je ob tem spoznal marsikaj in videl, kako se »dela« slovenska politika, zatrjuje, da mu ni žal, da se je odločil za kandidaturo. Če bi imel pisateljsko žilico, bi lahko marsikaj napisal o svojem poslanskem obdobju, tako pa bo o tem raje pripovedoval le svojim prijateljem. Zanj je bila to zelo dobra izkušnja. Zdaj ni razočaran, odhaja pokončno, brez slabe vesti, saj meni, da ni izigral pričakovanj svojih volivcev in da ni podlegel oblastniškim skušnjavam. Zdaj je sam ocenil, da je čas, da gre iz poslanskih klopi, čeprav so ga v stranki prepričevali, da še enkrat kandidira. V politiki namerava ostati še naprej, je član sveta stranke, v bodoče pa se bo verjetno vključil bolj v lokalno politiko, kjer bi se po njegovem dalo še veliko narediti. Glede zaposlitve se še ni odločil. Ponudb ni veliko, ker si na nek način kot LDS-ovec »kontaminiran«, pravi. Vsekakor pa si bo skušal čimprej poiskati novo zaposlitev. Upa, da bo imel poslej tudi več časa za družino, prijatelje in zase, saj mu je sedenje v parlamentu povzročilo tudi zdravstvene težave. O teh ne mara govoriti, pravi, da jih je uspešno prebrodil, za zdaj pa tudi molči o svoji nadaljnji poklicni poti.

 In kakšno je vaše sporočilo kandidatom, ki se podajajo na vašo pot?
»Ponosen sem, da sem bil tri mandate poslanec, da sem bil zraven, ko so se sprejemale pomembne odločitve za državo. To državo imam rad in ponosen sem, da živim v Sloveniji. Zato menim, da lahko delo poslanca, ki je v družbi vse manj cenjeno, zato se mnogi zanj ne odločajo, opravlja le tisti, ki mu ni vseeno, kaj bo z državo in njenimi državljani. Seveda so med poslanci tudi takšni, ki iščejo zgolj osebne in druge koristi, ki jim je to odskočna deska za druge dejavnosti in projekte. K sreči večina ni takšnih in vesel bom, če bo tudi v bodoče tako.«

Vaš mesečnik, september 2004, stran 27
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_september_2004.pdf

Na vrh strani

Marica Škoda
TUDI V NAJTEŽJIH ČASIH OSTAJA ZVESTA LJUDEM … IN SEBI

Marica Škoda je na zadnjih volitvah postala županja trebanjske občine. Prej je vrsto let delovala v gospodarstvu in se s politiko ni aktivno ukvarjala. Prepričana je, da občina potrebuje novih razvojnih vzpodbud, novih idej, ki bi jo lahko popeljale v boljše čase. Posebej za Vaš mesečnik smo se pogovarjali z njo sredi njenega mandata.

 Sedanja županja, ki to funkcijo opravlja neprofesionalno, se je rodila pred 48 leti v Čužnji vasi pri Trebnjem v družini Štamcar, kjer je tudi preživela svoje otroštvo. Osnovno šolo je obiskovala v Mokronogu, gimnazijo v Novem mestu in Ekonomsko fakulteto v Ljubljani. Po končanem študiju se je najprej kot pripravnica zaposlila v Trimu, kjer je čez dve leti postala finančna direktorica. Kasneje je delala še v podjetju Unitehna v Trebnjem, v Novotehni v Novem mestu, leta 1995 pa je postala direktorica poslovne enote SKB banke v dolenjski prestolnici, kjer je ostala skoraj deset let. Aprila letos je prevzela funkcijo finančne direktorice holdinga Kranjske investicijske družbe v Ljubljani; tudi zato, da bi lažje opravljala funkcijo trebanjske županje in ker si je želela novih izzivov ter zamenjati okolje.  

Zakaj ste se sploh odločili, da pred dvema letoma kandidirate za županjo občine Trebnje?
»V bistvu me je za prestop v politiko nagovorila direktorica Trima Tatjana Fink. Pred tem nisem bila nikoli kaj prida politično aktivna. Potem ko so mojo kandidaturo za županjo podprli tudi nekateri vodilni gospodarstveniki iz občine, sem le privolila in nastopila na listi LDS.«

 In takoj ste doživeli velik uspeh …
»Ja, v  prvem krogu je bilo osem kandidatov, a sem kljub temu dobila 43 % glasov, v drugem pa 56 %. Ko sem bila izvoljena, sem pričakovala, da bom ob podpori svetnikov dokaj enostavno uresničila svoje zamisli in trebanjsko občino organizirala na novo, saj je vizija jasna, pa tudi možnosti so izjemne. Vendar so izzivi veliki in ne gre tako lahko, čeprav na koncu večinoma uspemo. Zavedam se, da je to lahko dolgotrajen postopek, vendar sem izvoljena le za štiri leta, zato sem hotela čimprej kaj spremeniti.« 

Do nas v prestolnici pride glas o vas predvsem, ko se dogaja kaj »dramatičnega«, na primer prodaja gradu Škrljevo, problemi pri umestitvi trase avtoceste in podobno.
»Rada verjamem. Čeprav se trudimo, da bi vse rešili čim prej, do problemov prihaja; največji je ta, da se moram včasih »boriti« proti svetnikom in zagovarjati voljo ljudi, ko nekateri svetniki kar »pozabijo«, da je njihova naloga omogočiti občanom blaginjo.«

 V občini že nekaj časa potekajo vroče debate o trasi avtoceste mimo Trebnjega. Občinski svet se je za pobočno varianto odločil že leta 1996, zato so politične stranke in občinski svetniki pritiskali na novo županjo, naj se tudi sama opredeli, katero varianto podpira. Ker doslej o tem ni razmišljala, je čakala na odločitev stroke in mnenje občanov. Stroka je predlagala dolinsko varianto, tudi javnomnenjska raziskava med občani je pokazala enako, zato je tudi sama podprla to traso. Ob tem je upoštevala tudi mnenja gospodarstvenikov iz trebanjske občine, ki se zavzemajo za dolinsko optimizirano varianto. Ti so svoje predloge strnili v pismu, ki so ga predali predsedniku slovenske vlade mag. Tonetu Ropu, ki je avgusta obiskal njihovo občino. Premier je izrazil zadovoljstvo, da se o tem strateško razmišlja ter da je gospodarstvo zavzelo tako jasno stališče. Želel pa je, da se v občini kljub temu poenotijo in izberejo pravo traso, ki bo koristila Trebnjemu, občini in njenemu gospodarstvu, pa tudi ljudem, da bi posledice tega posega v prostor čim manj občutili. Država po novi zakonodaji ni dolžna upoštevati mnenja občine, saj ta ni več soglasodajalec, kljub temu pa na vladi ne nameravajo vsiljevati nobene variante.

 S tem da nekateri svetniki včasih »pozabijo na voljo ljudi«, ste mislili na njihovo zagovarjanje pobočne trase avtoceste?
»Tudi. Na začetku se nisem želela opredeliti za traso, ker nisem poznala niti mnenja ljudi niti stroke – o tako pomembni odločitvi se ne morem odločiti na osnovi lastnih želja, ampak je treba gledati na dolgoročno zadovoljstvo, saj bodo še naši vnuki nosili bremena odločitve. Kljub mnenju stroke, gospodarstva in pokazatelja, da večina občanov podpira nižinsko varianto, je bil le eden od svetnikov za to traso … Tako sem se skoraj sama v občinskem svetu borila za argumente za in proti in lahko rečem "za ljudi". Vztrajala sem, da se naredi nevtralna primerjalna študija, da bodo vsi ljudje lahko sami ocenili prednosti in slabosti obeh tras.«

 Še zdaj zagovarjate dolinsko varianto …
»Tu ne gre zame, pač pa za večino občanov in tudi za gospodarstvo, ki daje ljudem kruh. Trenutno je gospodarstvo v naši občini v velikem vzponu, prihodki so se v zadnjih petih letih več kot podvojili, dobiček je vse večji, imamo nizko stopnjo brezposelnosti … Vse to pa se lahko hitro spremeni. Pa še nekaj – dolinska varianta, ki je v obravnavi zdaj, je povsem drugačna od prvotnega predloga izpred skoraj desetih let; dodelali so jo tako, da imamo zdaj zbirno cesto (»obvoznico«) in  preurejeno infrastrukturo ob novi cesti. 

Kateri so glavni argumenti gospodarstvenikov, da zagovarjajo nižinsko traso?
»Ugotavljajo, da bližina avtoceste pomeni manjše transportne stroške, degradirana območja ob trasi pa so idealna za poslovne industrijske in obrtne cone. Ta trasa pomeni tudi manjši poseg v prostor, kar pomeni, da bo ekološko manj sporna. Zavedati se moramo, da je razvoj Trebnjemu dala prav železnica, kasneje Cesta bratstva in enotnosti, z odmikom avtoceste pa bi nadaljnji razvoj lahko spet zastal. Ne pozabimo, da naša občina sloni na gospodarstvu, ki predstavlja tudi izjemen potencial; zdaj imamo priložnost, da ga izkoristimo ali pa zavržemo, zato je mnenje gospodarstvenikov zame zelo pomembno. Zavedam se, da sem s tem, ko sem se opredelila za to varianto, izgubila tudi kakšnega volivca, vendar sem prepričana, da se bo kmalu pokazalo, da sem imela prav.«

 Kaj pa je bilo s prodajo gradu Škrljevo? Kot vemo, ni bila uspešna …
»Tam je bila zgodba drugačna: zavzemala sem se za strateški razvoj podeželja in turizma, kar pomeni, da enkrat naredimo »veliki met«, s čimer damo prostoru identiteto, poskrbimo za okoliške kmete, razvijemo turizem in temu okolišu »ponudimo ribiško palico, da bodo v bodoče sami lovili ribe«. Ob tem bi tudi uredili infrastrukturo, ki jo je tako in tako potrebno urediti … Najlepše pa je, da bi dobili denar za projekt od drugod … Naslednji projekt bi naredili v nekem drugem delu občine, na primer na Čatežu, potem še drugje, in tako bi se področja osamosvojila ter zaživela. A svetniki, razen dveh, niso bili 'za'.«

 Kaj je bil glavni razlog svetnikov, da niso podprli prodaje gradu?
Argument, da je treba povsod vlagati enako, in stroški infrastrukture. Vendar projekti filozofije »enakega vlaganja« ne prenesejo: denar je treba koncentrirati v večje in donosne projekte, ne pa »deliti drobtinice, čeprav bolj pogosto«, s čimer le »krpamo luknje«. To je tako, kot če bi mama, ki ima 10 sinov, vsak mesec dala vsakemu 500 tolarjev. Ali ne bi bilo bolje, da prvi mesec kupi prvemu slikarski pribor, s čimer bi se osamosvojil, drug mesec drugemu glasbeni inštrument, da si sam služi denar in tako naprej? Če bi pa vsak dobival vedno le »drobiž«, pa ne bi nikoli začel sam služiti denarja, ker ne bi imel pogojev. Tudi Evropa, kamor se javljamo za sredstva, zahteva koncentracijo kapitala in jasno vizijo. Moderna družba deluje po takih principih in jaz sem vedno za tisto, kar se je v praksi pokazalo kot dobro.«

 Kako pa usklajujete svoje delo in delo županje?
»Na občini sem ponavadi vsak ponedeljek, po potrebi pa tudi druge dni. Resda se vozim v službo v Ljubljano, vendar je moje delo projektno, zato lahko veliko dela opravim zgolj z izbiro dobrih ekip, usklajevanjem in dobro organizacijo, težave pa rešujemo sproti, veliko tudi po telefonu in elektronskih medijih – tako nisem vezana na običajen delovni čas. Brez take oblike dela bi težko opravljala župansko funkcijo. Kljub temu sem si županovanje uredila tako, da me lahko obišče vsak občan, če se prej najavi pri tajnici. Še nikogar nisem zavrnila, vse sprejmem, saj lahko le dialog z ljudmi obrodi prave rešitve. Veliko županskega dela opravim tudi popoldan in zvečer. Trudim se tudi, da se odzovem na čim več povabil, najsi bo to ob kakšnih otvoritvah, novih pridobitvah ali problemih, ki mučijo občane.«

Zdaj ste se odločili, da kandidirate tudi za poslanko državnega zbora?
»Zgodaj spomladi sem predlog zavrnila, pred dobrim mesecem pa sem ga sprejela, ko je bil to predlog stranke LDS, da kandidiram. Potem sem se odločila zato, ker menim, da bo to v korist občine, ki jo vodim. Tako se je vsaj izkazalo v številnih manjših občinah, kot  na primer v Črnomlju. Verjetno tudi za Trebnje ne bi bilo slabo, da ima svojega poslanca v slovenskem parlamentu. Seveda nameravam še naprej ostati županja, opustiti pa bo treba službo v Ljubljani.«

 Pa vam ob vsem tem ostane še sploh kaj prostega časa?
»Zelo malo. Moja rekreacija so sprehodi v naravo, kolesarjenje in pozimi smučanje. Pred leti sem še pomagala v maminem vinogradu, zdaj to zaradi pomanjkanja časa prepuščam drugim. Zaradi mojega napornega delavnika najbolj trpi moja družina. Vendar oba otroka že študirata v Ljubljani, tako da me ne pogrešata preveč. 20-letni sin Nace študira na Elektro fakulteti, 23-letna hči Tina pa končuje Ekonomsko fakulteto. Letos sem imela le dva tedna dopusta, enega sem preživela na smučanju, drugega na morju. Je pa res, da zdaj kot županja več hodim na kulturne prireditve. Vse ima svoje prednosti in slabosti. In potrebno jih je sprejeti.«

Vaš mesečnik, september 2004, stran 24
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_september_2004.pdf

Na vrh strani

Konjički
UJET V SVETU TARANTEL 

»Večino ljudi obide groza že ob omembi besede pajek in skoraj nihče ne pomisli, da znajo biti te živali prav zanimivi hišni ljubljenčki.« Tako je na svoji spletni strani http://www.pajki.com/  zapisal 32-letni Damjan Knafeljc iz Novega mesta. S pajki se je začel ukvarjati leta 1997. Pajki, ki jih zbira, so iz družine Theraphosidae, pravijo jim tudi tudi ptičji pajki. Ti znajo biti zelo zloglasni, saj se jih je prijel sloves tarantele. Knafeljc jih je začel zbirati povsem naključno. Začel je z enim, zdaj pa je v njegovi zbirki že 90 različnih vrst pajkov iz vseh kontinetov, predvsem iz eksotičnih dežel.

Za pajke se je navdušil, ko je gledal oddaje na televiziji. Ker gre za tropske pajke, jim je uredil terarije, z vlažilci pa skrbi za njihove življenjske pogoje, saj potrebujejo ustrezno vlago in temperaturo ter zračen prostor. Zdaj se pri njem že razmnožujejo, tako lahko z zamenjavami lažje pride do novih. Precej jih je tudi kupil. V tujini jih prodajajo v trgovinah za male živali ali preko oglasov na internetu in v časopisih. Njihova cena je okoli sto evrov, za nekatere pa je potrebno odšteti tudi po tristo evrov in več. Damjan, ki se je navduševal tudi nad kačami, zbira zgolj samice pajkov. Pravi, da so s samci sami problemi, saj prehodijo po nekaj kilometrov na dan, ko iščejo samice. Te imajo tudi daljšo življenjsko dobo.

Pri nas o vzgoji tropskih pajkov ni nobene literature, to najde na spletu in v tujini, veliko izkušenj pa si je pridobil tudi sam. S pajki živi, zanje ima posebno sobo, v kateri pogosto tudi prespi. Kljub temu da so nekateri zelo strupeni, se jih ne boji. Prijema jih tudi z rokami in jim pusti, da mu lezejo po telesu. Za zdaj ga ni še noben pičil, kaj bi bilo, če bi se to zgodilo, pa si ne zna predstavljati.

V Evropi je kar precej zbiratelj pajkov. Sicer pa je na svetu kar 860 vrst pajkov in vsako leto odkrijejo še po dvajset novih. Damjan s svojimi pajki, varno spravljenimi in zgolj z nekaterimi, hodi tudi naokoli. Predstavlja jih otrokom, pa tudi drugim, ki jih te ljubke živalce zanimajo. O njih piše tudi za različne revije in v sedmih letih je postal pravi specialist zanje.

 Vaš mesečnik, avgust 2004, stran 39
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_avgust_2004.pdf

Na vrh strani

Plezanje
POSAVSKI PLEZALCI VSE BOLJ USPEŠNI 

»Slovenska zemlja je bogato obdarjena z višavjem najrazličnejših oblik in velikosti. Zamlada bi moral začeti, kdor bi hotel prepešačiti in spoznati ves ta pestro razgiban svet od zelenega Pohorja do sončnih Brd, pa od Kočevskih hribov do zadnjih vrhov Julijcev.« Tako so v predgovoru k prvi izdaji zapisali avtorji Vodnika po slovenskih gorah. Zato ni čudno, da je najmnožičnejši slovenski šport ravno planinstvo.

 V gore zahajajo stari in mladi, nekateri bolj redno, drugi zgolj občasno. Med planinci je vse več alpinistov. Prihajajo iz vseh koncev Slovenije, med njimi pa je vse več

Posavcev, kjer letos beležijo 15. obletnico organiziranega alpinističnega delovanja. Z alpinizmom se je nekaj gornikov iz Posavja ukvarjalo tudi pred tem obdobjem, vendar so delovali v drugih alpinističnih odsekih.

Potem ko so v drugi polovici osemdesetih let iz Združenih držav Amerike v našo deželo prišle prve novice o novi zvrsti alpinizma, free climbingu (prostem plezanju), se je ta pri nas zelo hitro prijela. Z njo so se začeli ukvarjati predvsem alpinisti, saj jim je služila za odlično pripravo na težje vzpone.

Med velikimi navdušenci za športno plezanje so bili tudi trije Posavci: Miloš Kolšek, Arnold Koštomaj in Marjan Zver – Marč, ki so začeli opremljati plezališče na Armeškem. Vsi trije so bili takrat člani alpinističnih odsekov v Ljubljani, Celju in Novem mestu. Urejeno plezališče je privabilo še nekaj drugih gornikov in porodila se je ideja, da bi ustanovili alpinistično skupino, kar se je zgodilo leta 1989. Za prvega vodjo je bil izbran Arnold Koštomaj, ki je imel takrat od omenjene trojke največ izkušenj.

Ker za delo alpinistične skupine niso imeli lastnih kadrov, predvsem nobenega alpinističnega inštruktorja, je skupina delovala s pomočjo Alpinističnega odseka Novo mesto. Organizirali so prvo alpinistično šolo, v katero se je vključilo nekaj izkušenih gornikov. Ti so imeli hribe res radi in nekaterim je postal alpinizem način življenja. Omenimo le Mirana Pribožiča, Hinka Uršiča, Bojana Kurinčiča, Franca Gričarja, Olgo Zorko ter Danico in Gorazda Pozveka.

Do ustanovitve alpinističnega odseka je prišlo leta 1992 pri Planinskem društvu Bohor Senovo. Skupini so se kmalu priključili nekateri mlajši, ki so s svojimi idejami in delom postali njegovo trdno jedro. To so bili Aleksandra Voglar, Andrej in Peter Sotelšek ter Matej Zorko. Svoje vrste so širili, zato so se leto kasneje osamosvojili in ustanovili Posavski alpinistični klub (PAK). Prvi predsednik kluba je postal Bojan Kurinčič, njegov namestnik pa Gorazd Pozvek, ki je po izteku štiriletnega mandata prevzel vodenje kluba, ki ga uspešno vodi še danes.

Velika zagnanost, veliko časa, preživetega v hribih, vrsta težkih smeri, preplezanih v domačih gorah, in permanentno izobraževanje so povzročili, da so se odpravili v svet. Tako sta se Gorazd Pozvek in Bojan Kurinčič leta 1994 udeležila vseslovenske odprave v Južno Ameriko in se povzpela na njen najvišji vrh Aconcaguo (6960 m). Za njima so se v svet podali tudi mlajši člani. Odprave so se vrstile druga za drugo in njihovi člani so osvajali vedno zahtevnejše cilje. Preplezali so vrsto prvenstvenih in ponovili veliko zahtevnih smeri v stenah, ki nosijo sloves najtežjih na svetu.

1999. leta so Pakovci organizirali  prvo posavsko himalajsko odpravo na 8201 metrov visoki Cho Oyu. V njej so bili: Gorazd Pozvek, Bojan Kurinčič, Matej Zorko in Marjan Zver. Vrha niso osvojili, prišli so do 7200 metrov nadmorske višine. Tri leta kasneje pa je bila organizirana prva povsem klubska odprava Posavskega alpinističnega kluba v Coldillero Blanco. Člani odprave so bili: Gorazd Pozvek, Nejc Pozvek, Tjaša Zakšek, Tadej Bernik, Martin Bedrač in Aleksandra Voglar. Poleg pettisočakov Ishince, Pisca in Wallunaraja so osvojili še 6032 m visok Tocllaraju.

Posavski alpinisti so bili uspešni tudi doma. V športni dvorani na Senovem so leta 1992 postavili malo plezalno steno, na kateri so se začeli kaliti mladi plezalci. Rezultati so bili kmalu vidni, saj je Samatha Hrušovar leta 1994 postala prva zmagovalka med cicibankami. Njej so se kmalu pridružili še drugi, Tadej in Marko Bernik, Matic Trebušak, Tjaša Zakšek, Gregor Cerjak, Matej Radojčič, Katja Krejan in Nejc Pozvek. Slednji je na tekmah za državno prvenstvo v svojih kategorijah redno osvajal stopničke, njegova najvišja skupna uvrstitev pa je 4. mesto med cicibani in kadeti. Dobra forma ga je kar nekajkrat popeljala v dres državne reprezentance, sodeloval pa je tudi na mladinskem evropskem prvenstvu, kjer je v kategoriji kadetov dosegel zelo dobro 11. mesto. S temi rezultati in s preplezanimi nekaterimi alpinističnimi smermi si je prislužil status kategoriziranega športnika.

Člani PAK-a so pred leti postavili večjo plezalno steno na osnovni šoli v Brestanici, letos pa so uredili še eno v prostorih Mladinskega centra v Krškem. Ob tem skrbijo še za tri naravna plezališča – na Armeškem, nad Savo pri Brestanici in za plezališče Pekel na Bohorju. Zagotovo bodo svojo bogato dejavnost uspešno razvijali tudi v bodoče.

http://www.pak.si/pak/index.asp

 Vaš mesečnik, avgust 2004, stran 37
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_avgust_2004.pdf

Na vrh strani

Jože Avšič
BITI POSLANEC JE POSLANSTVO

 Mandat poslancev tretjega sklica Državnega zbora se zaključuje, saj bodo 3. oktobra že volitve za nove poslance. Medtem ko se Dolenjska in Bela Krajina ne moreta ravno pohvaliti, saj imata le enega poslanca, so iz Posavja v tem mandatu v slovenskem parlamentu kar štirje – Jože Avšič, Branko Janc, Branko Kelemina in Andrej Vizjak. Z najstarejšim med njimi, 55-letnim Jožetom Avšičem, smo se pogovarjali, kakšno je delo poslanca.

 Jože Avšič je bil rojen v Brežicah, na Čatežu ob Savi je obiskoval štiri razrede, osemletko in gimnazijo pa je dokončal v Brežicah. Potem je študiral v Mariboru na VEKŠ-u. Po študiju se je zaposlil v Ljutomeru, kjer mu je žena Milena rodila hčerki Natašo in Mojco. Leta 1977 se je vrnil v Brežice, postal načelnik za gospodarstvo in predsednik občinskega izvršnega sveta. Po osmih letih je odšel v gospodarstvo, kot direktor deset let uspešno vodil Agrario Cvetje na Čatežu, potem pa spet stopil v politiko in bil od leta 1994 župan brežiške občine. V tem času je postal član LDS in bil leta 1996 izvoljen za poslanca v državnem zboru, kjer se mu zdaj izteka že drugi mandat.

 Zakaj ste se odločili, da kandidirate za poslanca?
»Kot župan sem imel občutek, da bi lahko veliko več naredil za brežiško občino, če bi imel stik z oblastjo, z vlado, ministrstvi in poslanci. To mi je tudi uspelo, čeprav moram priznati, da je bilo to zame zelo naporno obdobje. Opravljal sem namreč dve funkciji, župansko in poslansko, po takratni zakonodaji pa na svoje tri podžupane nisem mogel prenesti veliko funkcij. Čeprav sem imel v tem obdobju stanovanje v Ljubljani, sem v dveh letih le malokrat prespal v njem, saj sem imel pred odhodom v parlament še veliko za postoriti na občini. Kljub temu sem po končanem županskem mandatu ponovno kandidiral za župana. Ker se je javno mnenje spreobrnilo, volivci so bili namreč prepričani, da brežiška občina potrebuje župana samo zase, na volitvah nisem uspel. Nekaj časa sem bil zaradi tega zelo jezen, potem pa sem sprevidel, da so imeli volivci prav. Zato sem se še bolj posvetil temu, da bi novemu županu Vladislavu Deržiču čimbolj pomagal odpirati vrata ministrstev in drugih služb. To vlogo mi je z veseljem prepustil, saj sem delal v korist občine in ne v korist svoje stranke.«

 Kakšno pa je sploh delo poslanca?
»Tega, da se še vedno pogosto vozim v Ljubljano, sem se v osmih letih že privadil in mi ne predstavlja nobenih težav. Čeprav sem sprva mislil, da bi lahko s katerim od posavskih kolegov združil vožnjo v parlament, se je to zelo redko zgodilo. Poleg zasedanj sem namreč vključen v odbore in komisije, seje pa so v zelo različnih terminih, pa še nikoli ne veš, kdaj se bodo končale. V tem mandatu sem član odbora za infrastrukturo in okolje, zunanjo politiko, obrambo ter komisije za Slovence po svetu. Zasedanja se zavlečejo pozno v noč. Delo z novim poslovnikom je nekoliko lažje, saj ni nujna prisotnost med razpravo in nanjo se je potrebno prijaviti tri dni pred obravnavo določene točke, razen na izrednih sejah. V poslanski skupini se pred glasovanjem uskladimo, tako da predstavimo vsak svoje poglede in argumente, ko se poenotimo, pa ponavadi glasujemo usklajeno. V razpravi je precej ostrih besed in obtoževanj, vendar lahko z vsakim poslancem sedem in popijem kavo. Zato teh besed ne smemo jemati osebno, moramo delovati profesionalno in znati prenesti obtožbe, ki letijo na nas ali na stališča naše stranke.«

Kako pa sodelujete s kolegi iz drugih strank?
»Čeprav morda dobi kdo vtis, da smo v parlamentu vsi skregani med sabo in da smo kot psi in mačke, ni tako. Gre zgolj za boj mnenj, ki pride najbolj do izraza ravno, ko so med nami novinarji in so vključene televizijske kamere. Marsikdaj je potrebno sesti tudi s poslanci drugih strank in jih pridobiti za svoje predloge. Tako je bilo pri spremembi zakona o vinu, kjer smo izborili zaščito cvičku, ki nam ga zdaj priznava Evropa. Če tega ne bi naredili, bi nam Evropska unija lahko prepovedala pridelavo dolenjskega posebneža, saj v Evropi ni dovoljeno mešati belih in rdečih vrst grozdja. Ob sprejemanju tega zakona sem se celo sprl z vodjo poslanske skupine Tonetom Anderličem, ker sem opozarjal na nekatere pomanjkljivosti in se zavzemal za liberalnejše rešitve. Ker je šlo za sprejem po hitrem postopku, so mi nekateri pripisali, da celo zaviram sprejem. Seveda nisem imel tega namena, saj sem tudi sam pridelovalec cvička. Če bo potrebno, bom enako zavzeto pomagal tudi pri zaščiti vin z bizeljsko-sremiškega vinorodnega okoliša. Podobno je bilo tudi pri sprejemanju zakona o podelitvi koncesije za gradnjo hidroelektrarn na spodnji Savi. Tudi tu je bilo potrebno pridobiti poslance iz drugih strank, saj tudi v naši stranki niso bili vsi naklonjeni temu projektu. Da smo bili posavski poslanci uspešni, dokazuje dejstvo, da je bil ta zakon sprejet pod Bajukovo vlado.«

 Kot poslanec pa ste tudi precej med ljudmi?
»Vedno sem bil prisoten med ljudmi kot politik in tudi kot gospodarstvenik. Prepričan sem, da tako lažje spoznam probleme, s katerimi se srečujejo ljudje, in jim skušam pomagati, čeprav jim marsikdaj ne morem, saj gre za kakšne pravne spore, nesoglasja z upravnimi organi, želje po zaposlitvi in podobno. Ob tem spoznavaš tudi težave gospodarstvenikov. Zato mi ob glasovanju za sprejem zakona o zdravilih ni bilo težko poklicati direktorja Krke Miloša Kovačiča v Moskvo in poizvedeti, kaj predlagani zakon pomeni za novomeško tovarno zdravil.«

 Jože Avšič je ob poslanskem mandatu aktiven tudi v brežiškem občinskem svetu. Čeprav so v opoziciji, a imajo večino, so se v stranki vedno zavzemali, da ne zavirajo sprejema pomembnih aktov za občino. To delo ga veseli, saj tako še bolj ohranja stik z življenjskimi problemi ljudi. Pravi, da namerava še enkrat kandidirati za poslanca, saj bi bilo škoda, da ne bi unovčil svojih izkušenj in znanja. Ob tem se zaveda, da velikih tem ni več, da se bodo v parlamentu morali zdaj posvetiti drobnim, ki pa so za ljudi še bolj pomembne. Potrebno bo tudi ustrezno zaščititi interese Slovenije, ki je del pristojnosti prenesla na Evropsko unijo. Glede nerešenih odnosov s Hrvaško je optimist, saj je prepričan, da se bodo ob vključevanju naše sosede v EU hitreje reševali. Zavzemal se bo tudi za čimprejšnjo izgradnjo avtoceste do Ljubljane, za nadaljnjo gradnjo savskih hidroelektrarn, za zmanjševanje brezposelnosti, za odpiranje novih delovnih mest, za regionalizacijo Slovenije in za ustanovitev pokrajine Posavje.

Funkcijo poslanca jemlje kot poslanstvo in pravi: »Ljudje so mi zaupali mandat, zato je moje poslanstvo, da delam v njihovem interesu in v interesu države. Teh interesov je veliko, zato jih je potrebno usklajevati, prepričevati druge in jih pridobivate za svoje ideje, prav tako pa prisluhniti drugim, ki imajo drugačne, marsikdaj tudi boljše predloge. Moti me, da moji kolegi prepogosto nasprotujejo dobrim idejam zgolj zato, ker smo jih predlagali v vladajoči stranki in tudi obratno.«

 Čeprav ima zelo malo prostega časa, ga ne posveča golfu, tenisu ali kakšni drugi moderni rekreaciji, ampak svoji družini. Hčerki sta medtem resda doštudirali in se zaposlili, se pa mora več ukvarjati z vnučkom. To mu ni težko, saj ga sprošča. Sprošča ga tudi delo v vinogradu. Od očeta je na Cerini na vinogradniškem območju Straža podedoval vinograd in več kot sto let staro zidanico, ki jo zdaj obnavlja. Tako mu dela nikoli ne zmanjka. Sam škropi, mulči in reže, le včasih mu priskočita na pomoč brata. Obdeluje kar 1200 trt in prijateljem lahko postreže pristen cviček, ki ga pohvalijo tudi priznani enologi. Pred letom dni si je omislil lastne etikete, ki jih je namesto s Cviček PTP (priznano tradicionalno poimenovanje) označil s Cviček ZDP, kar pomeni »Za dobre prijatelje«. Teh, pravi, mu nikoli ne zmanjka. Ob cvičku beseda hitreje steče in ljudje hitreje najdejo skupno temo za pogovor. Zato se nemalokrat zgodi, da mu prijatelji kar med zasedanjem, ko gledajo prenos sej na televiziji, pošljejo sms sporočilo, češ, zdaj pa pretiravaš, malo si zašel, ali pa ga pohvalijo.

Tudi zaradi občutka, da dela dobro za ljudi, bo skušal vztrajati v slovenskem parlamentu še en mandat. »Težko je napovedovati, ali bom na volitvah uspel, vsekakor pa se mi zdi škoda, da ne bi svojega poslanstva nadaljeval. Mnogi mi zaupajo, ker nisem vzkipljiv, ker sem umirjen, se ne izpostavljam po nepotrebnem in ker skušam delati koristne stvari. Pri tem poslanska plača ni več motiv, saj imajo v gospodarstvu in javnem sektorju že vsi večje plače kot poslanci z vsemi dodatki vred. Seveda pa ni vse v denarju!«

 Vaš mesečnik, avgust 2004, stran 24
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_avgust_2004.pdf

Na vrh strani

Kmečka zadruga Krško
ZELO USPEŠNO IZ KRIZE

 Kmečki zadrugi Krško je še pred osmi leti grozil stečaj. Leta 1996 je imela namreč 140 mio. tolarjev izgube, za 300 mio. kreditov z neugodno obrestno mero in 65 zaposlenih. Potem je njene vajeti prevzel Tone Planinc in namesto stečaja je zadruga začela uspešno poslovati.

Seveda se to ni zgodilo čez noč. Najprej je bilo potrebno pripraviti sanacijski program, ki je predvidel, da se neprofitno premoženje, kot so manjše trgovine in skladišča, čimprej proda ali odda v najem. Tako so iztržili 115 mio. tolarjev. Ob prodaji oziroma prevzemu je novi lastnik prevzel tudi zaposlene, tako da se je njihovo število postopoma zmanjšalo na 40. Hkrati se je krepilo tudi zaupanje v zadrugo, tako da je bilo v njej leta 1997 že 300 članov, kolikor jih je še danes. Takrat so začeli tudi ponovno prevzemati vino in odkupovati grozdje, zaposleni pa so začeli redno dobivati plače, pred tem so kasnile po tri mesece, dobili pa so tudi regres.

Leta 1998 sta na pomoč priskočila tudi krška občina in država, prva je prispevala 20, država pa 30 mio. tolarjev nepovratnih sredstev in še za 10 mio. ugodnega kredita. Tako so se v zadrugi lahko začela prepotrebna vlaganja. Najprej so nabavili nekaj nujne opreme, med drugim filter za vino, in začeli redno plačevati članom zadruge prevzete pridelke – mleko, živino, grozdje …

Kasneje so nadaljevali s tehnološko obnovo vinske kleti. Nabavljena je bila nova preša, obnovljena prevzemna postaja za grozdje, zamenjane železne cisterne z nerjavečimi, vgrajene hladilne naprave, nabavljeni manjši sodi za vino za gostince, postavljena nova polnilna linija, kupljena nepovratna embalaža, etikete, depaletizer, dva vinifikatorja, prekrita streha, obnovljena fasada in vinski laboratorij … Tako je bilo za investicije v zadnjih letih porabljenih kar 400 mio. tolarjev.

Ob tem so se javljali tudi na državne razpise, pri čemer so bili  uspešni, saj so dobili za 20 % vsote državnih in občinskih pomoči. Letos so začeli obnavljati vinograde na Sremiču, na petih hektarih posadili 18 tisoč trt, pripravili pa so tudi zemljišča za nadaljnjo obnovo vinogradov. Razrešili so tudi denacionalizacijske zahtevke in od mariborske škofije v dolgoročni najem prevzeli 20 hektarov zemljišč. Pridobili so tudi certifikat ISO 9001/2000.

Ob uspešnem poslovanju so zakonsko zaščitili tudi cviček, ki predstavlja kar 85 % vseh pridelanih vin v tej kleti – letno ga pridelajo poldrugi milijon litrov, in to iz grozdja, ki ga odkupijo od članov in kooperantov. Preostalih 15 % vin pridelajo v svojih vinogradih, in sicer vrhunska in namizna vina, s katerimi uspešno osvajajo medalje in priznanja na številnih ocenjevanjih. Cena cvičku je zadnja leta vseskozi rasla, prav tako povpraševanje po njem, tako da se je zelo dobro prodajal. Ustanovljen je bil tudi konzorcij cvička, kjer je krška vinska klet njegova gonilna sila in promotor, vseskozi pa so uspešno skrbeli tudi za promocijo dolenjskega posebneža, ki ima vse več ljubiteljev tudi med mladimi in je vse bolj cenjen.

Tudi letos so zadovoljni s prodajnimi rezultati, saj se je prodaja v primerjavi z lansko povečala za 20 %. Kljub velikemu povpraševanju krški zadrugi uspeva, da svoje potrošnike redno oskrbujejo s cvičkom, saj so njihove zaloge optimalne in razporejene za oskrbo skozi vse leto. Nekaj vina celo izvozijo, med drugim tudi v Kanado in Avstrijo, prve vzorce pa so poslali tudi na Japonsko, Tajsko in Češko. Pogovarjajo se tudi z italijanskimi trgovci, ki bodo verigo svojih trgovin pripeljali tudi v Slovenijo.

Po mnenju direktorja Toneta Planinca, ki se mu bo septembra iztekel drugi mandat, že razmišljajo o povezovanju, in to panožnem. Tako naj bi se povezali mlekarji, živinorejci, morda tudi vinarji. Te panoge nameravajo ohraniti tudi v bodoče.

Ker je direktor uspešen, nekateri iz upravnega odbora želijo, da bi ostal še za naslednja štiri leta, čeprav že izpolnjuje pogoje za upokojitev. Pravi, da bo to odločitev prepustil drugim, če pa bo ocenil, da bi lahko drugi izničili sadove njegovega dela, je še pripravljen ostati v zadrugi.

 Vaš mesečnik, avgust 2004, stran 18
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_avgust_2004.pdf

Na vrh strani

Potapljanje
V SVETU SPOKOJNE MODRINE

 Čeprav človeški dosežki v podvodnih aktivnostih segajo v leto 4500 pred našim štetjem, se je pravi razvoj potapljanja začel z razvojem prvega hidrostatskega regulatorja leta 1942, ki sta ga izumila Jacques Yves Cousteau in Emile Gagan. S priključitvijo regulatorja na jeklenko s stisnjenim zrakom sta človeku omogočila prosto gibanje pod vodo.

V Sloveniji segajo začetki potapljanja v leto 1936, ko je skupina navdušencev, zbrana okrog bratov Kuščer, izdelala prvo potapljaško čelado. Prvo društvo za podvodna raziskovanja z imenom Neptun je bilo ustanovljeno v Ljubljani leta 1951. Kasneje nastala društva v Sloveniji so se leta 1971 povezala v Zvezo organizacij za morski športni ribolov in podvodne dejavnosti, predhodnico današnje Slovenske potapljaške zveze, ki šteje že 60 klubov in društev.

 Krško – potapljaški center

Na Dolenjskem je bilo najstarejše potapljaško društvo ustanovljeno v Novem mestu leta 1978 z imenom Klub za podvodne aktivnosti (KPA Novo mesto), ki deluje še danes, štiri leta pred tem pa so prvi potapljaški klub Pozejdon ustanovili tudi v Posavju v Krškem. Danes imajo v Krškem kar štiri klube, ki se ukvarjajo s potapljanjem. Poleg Pozejdona, kjer so se usmerili v podvodni ribolov, od leta 2001 deluje še Društvo za podvodni ribolov Octopus, leta 1989 je bilo ustanovljeno potapljaško društvo Vidra, enajst let kasneje pa še potapljaško društvo Diving team Krško.

Kar veliko za kraj, kakršen je Krško, kjer umazana Sava ne omogoča potapljanja, malo bolje je v Krki; Jadransko morje je za njegove ljubitelje kar blizu, pa tudi svetovna morja postajajo vse manj oddaljena predvsem zaradi cenenih letalskih prevozov.

Tako v Vidri kot Diving teamu je okoli 30 potapljačev, od začetnikov do bolj izkušenih, reševalcev in celo inštruktorjev. V njem se zbirajo ljubitelji morja, rek, jezer in narave nasploh. Njihov cilj ni zgolj varno potapljanje v morju in rekah, ampak tudi seznanjanje širše javnosti o življenju in lepotah v tem za človeka nenaravnem, a kljub temu čudovitem okolju. Zato pripravljajo različne čistilne akcije, predvsem na Krki. Pripravljajo tudi številne potapljaške tečaje P1, P2, P3, specialnosti Rescue, Night, Wreck in Boat. Članom Diving teama je uspelo nabaviti tudi klubsko plovilo, ki so ga s pomočjo sponzorjev opremili za varno potapljanje.

Potapljanje v svet spokojne modrine ne more biti neorganizirano. Potopi se ponavadi opravljajo postopoma, v spremstvu izkušenih potapljačev, saj lahko sicer hitro pride do nesreče. Potapljanje je skupinski šport, čeprav obstajajo tudi redki individualisti, saj je lahko zelo nevarno. Skupinsko potapljanje zahteva red, priprave na potop, fizične in psihične priprave in skrbno načrtovanje. Potapljači trdijo, da je veriga čvrsta le toliko, kolikor je čvrst njen najšibkejši člen, zato se pravil držijo.

Razlogi za potapljanje so različni. Nekateri zgolj uživajo v podvodnem svetu, kolikor ga s civilizacijo še nismo povsem uničili. Žal je marsikje po Sredozemlju in Jadranu že tako, kljub temu pa po svetu obstajajo številna območja, kjer je podvodni svet ohranjen, poln življenja, pisan in prešeren.

Drugi se potapljajo zaradi podvodnega ribolova, tekmovanj in nabiranja ribjih in drugih trofej. To so marsikje že prepovedali, da bi zaščitili morsko floro in favno tudi za kasnejše rodove. Vse več je tudi foto lovcev in snemalcev, ki skušajo pisano in živahno življenje pod vodno gladino, na peščenem morskem dnu, pod skalnimi previsi, luknjami in stenami pokazati tudi drugim. Zato nastaja vse več filmov, izhajajo foto monografije, priročniki in druga literatura, posvečena potapljanju.

Potapljanje je za marsikoga tudi način življenja in druženja. Zato se vsi, ki ste doslej oklevali in z masko in dihalko sami občudovali podvodni svet, pridružite ljubiteljem morja in rek. Poletje je zagotovo pravi čas, da stopite v prostranstvo modrine. Seveda boste potrebovali še nekaj opreme, veliko znanja in izkušenj, vendar vam bo vse to z leti poplačano. Dokaz temu so fotografije, posnete na Sinaju, ki jih je naredil potapljač Diving teama Sandi Petrišič.

Vaš mesečnik, julij 2004, stran 35
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_julij_2004.pdf

Na vrh strani

Balonarstvo
MED NEBOM IN ZEMLJO

 Leta 1783 se je prvi balon, napolnjen s toplim zrakom, dvignil v zrak, najprej nekje na francoskem podeželju in potem še sredi Pariza na Marsovem polju. V zraku je ostal tri četrt ure ter poletel 20 kilometrov daleč. Potem je minilo več kot dvesto let, da je prvi balon s človeško posadko leta 1999 obkrožil svet.

Pri nas so se prvi balonarski zanesenjaki pojavili konec sedemdesetih let v ljubljanskem Delta klubu. 1978 jim je uspelo sešiti prvi balon in z njim na Ljubljanskem barju tudi poleteti. Danes imamo v Sloveniji že okoli 35 registriranih balonov in 15 različnih klubov in društev, ki se ukvarjajo z balonarstvom. Med njimi je tudi Balonarski klub Kostanjevica na Krki, ki je med najmlajšimi.

Vodi ga 37-letni Marjan Jerele, ki je po rodu iz Šmarjeških Toplic. V Dolenjske Benetke je prišel pred šestimi leti, ko se je tja priženil. Ima eno hčer, drugega otroka pa z ženo ravno pričakujeta. Z letalstvom se je srečal pred dvajsetimi leti na služenju vojaškega roka, ko je v Nišu prvič skočil s padalom. Potem se je vrsto let ukvarjal s tem adrenalinskim športom, vmes presedlal na zmaje, jadralna padala, opravil vrsto tečajev in usposabljanj, postal inštruktor ter se pred tremi leti končno odločil za balonarstvo. Pravi, da zato, ker so druge panoge precej nevarne; sam sicer ni imel poškodb, v balonarstvu pa zelo uživa in mu danes predstavlja obenem vir zaslužka in užitka.

Njegov prvi balon je bil  manjši, saj je lahko sprejel tri do štiri osebe. Zdaj je nabavil večjega, v katerem se lahko poleg pilota pelje še sedem oseb. Lani je z njim opravil okoli dvesto ur letenja. Sem so vštete udeležbe na različnih balonarskih festivalih in tekmovanjih, predvsem pa komercialni poleti. Marjan s svojim balonom ameriške firme Fire Fly leti nad Kostanjevico in po vsej Dolenjski, na željo strank pa kjerkoli po Sloveniji in tudi v tujini. Za to je ustrezno usposobljen, ima balonarski izpit, njegov balon je registriran (ima letalsko oznako S5OSO) in je vsako leto oziroma po sto urah letenja tehnično pregledan. O vsem tem vodi evidence.

Ljudje se največ odločajo za panoramske polete, da si iz zraka ogledajo svoj kraj ali druge predele Slovenije. Mnogi so polet z balonom dobili tudi kot darilo ob kakšnem življenjskem jubileju, pred dvema letoma pa se je en par odločil, da se na balonu poroči. Marjan, ki ima spremljevalce na zemlji, opravlja tudi polete preko Julijcev in Karavank, bil je v Črni gori, po potrebi pa se dvigne tudi za komercialno fotografiranje in snemanje.

Letenje z balonom ima v kraljestvu miru in tišine tudi svoje omejitve. Dovoljeno je le zjutraj in zvečer, predvsem zaradi varnosti, sploh pa je odvisno od vremena. Letos je bilo zelo malo lepih dni, zato Marjan upa, da bo prihajajoče poletje boljše. Če je interesentov več, kot jih lahko sprejme v svojo košaro, pokliče še prijatelje iz drugih klubov.

Letenje z balonom je pravo doživetje za vse. Leti se mirno, polet traja običajno poldrugo uro, odvisno od temperatur in obtežitve, toliko namreč zdrži njegovih šest jeklenk, napolnjenih s propanom, vedno pa ima še dovolj rezerve za varen pristanek. Tudi če bi slučajno prišlo do napake pri dovodu plina ali če bi ga zmanjkalo, se da z balonom zaradi njegove kroglaste oblike lepo pristati.

Vse, ki se prvič odločijo za polet s tem zračnim plovilom, po varnem pristanku čaka pravi balonarski krst. V posebnem obredu novopečeni balonarji najprej ponavljajo besede: »Bil sem nihče in bi ostal nihče, če ne bi spoznal vas, ki ste me popeljali v nebo. Balon leti med nebom in zemljo, med ognjem in šampanjcem.« Nato jih krstijo s posipanjem zemlje in kapljicami šampanjca, s katerim kasneje nazdravijo novopečenim balonarskim baronom in  baronesam. Gre za tradicijo iz časa Marije Terezije, ki je vsem, ki so se upali poleteti z balonom, podelila plemiški naslov. Ta nosi oznako pristanka – npr. Baron Kostanjeviški – in je vpisan tudi na posebni diplomi, ki jo zalijejo s pečatnim grbom. Vsi baroni in baronese so vpisani v posebni knjigi, polni različnih vtisov.

Verjetno vas zanimajo tudi cene za te nezemeljske užitke. Cena poleta je okoli 20 tisočakov, odvisno od vaših želja. To je še vedno veliko ceneje kot v tujini, kjer stane polet za eno osebo najmanj dvesto evrov. Balonarski klub Kostanjevica na Krki ima tudi svoje spletne strani, kjer lahko izveste več o tem, kaj nudijo: http://www.balonarstvo.net

Zato ne oklevajte. Nebo čaka le izbrance, pridružite se jim!

Vaš mesečnik, junij 2004, stran 33
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_junij_2004.pdf 

Na vrh strani

Peter Selak
PRI SALAMAH NI SKRIVNOSTI

V Sloveniji je zadnja leta vse več prireditev,na katerih ocenjujejo doma pridelane salame. Najstarejša še ohranjena salamiada je sevniška, ki šteje že 42 let. Njihovemu zgledu so se zdaj pridružili mnogi organizatorji in prišli smo tako daleč, da imamo celo

državno prvenstvo v ocenjevanju domačih salam. Zagotovo smo Slovenci, še posebej v jugovzhodnem delu Slovenije, lahko upravičeno ponosni, da pridelujemo zelo dobre salame. Te bi lahko razglasili celo za našo specialiteto, po kateri vsi radi segajo. Med ljubiteljskimi pridelovalci se zadnja leta vse bolj pogosto pojavlja ime Petra Selaka iz Vinice pri Šmarjeti. Je član vinogradniškega društva iz Šmarjete, kjer je kar okoli 20 izdelovalcev salam in imajo salamarji celo svojo sekcijo. Vsi so zelo uspešni, zato so si nabavili tudi nekaj opreme za izdelovanje in si med seboj pomagajo.

Pri salamah ne kaže pretiravati Peter je resda sin vaškega mesarja, vendar je prve salame naredil šele pred desetimi leti in eno odnesel na ocenjevanje na Otočec. Očitno je bila zelo dobra, saj je osvojil drugo mesto. To ga je vzpodbudilo, da se je začel izdelovanju salam bolj posvečati. Učil se je od drugih izdelovalcev, nikoli pa ni veliko eksperimentiral. Glede izdelave trdi, da ni nobenih skrivnosti, recepture so znane, zelo pomembna pa sta tehnologija priprave in občutek za pravo mero. Tudi z začimbami in dodatki po njegovem ne kaže pretiravati, najraje dela brez dodatkov, da se ne izgubi okus po mesu, paziti pa je potrebno, da ne gredo salame prehitro v dim in da tam ne ostanejo predolgo. Tudi potem je z njimi veliko dela. Potrebno je skrbeti za primerno vlago, da pravilno dozorijo, kar traja od dva do štiri mesece.

Zato Peter za salame uporablja samo meso doma vzgojenih prašičev, in to njihove najboljše kose. Te najde v domači vasi ali bližnji okolici. Ni vseeno, kdaj se svinje kolje, najbolje je po polni luni. Klanje rad prepušča drugim, sam pa se posveča rezanju mesa in špeha, kar počne ročno, in potem dimljenju in sušenju. Pri tem mu pomagajo tudi žena in oba otroka, saj ponavadi izdelujejo salame kar trikrat in jih letno izdelajo okoli dvesto. In to zgolj za lastno uporabo, za udeležbo na tekmovanjih, največ pa za prijatelje. Ocenjevanja kot potrditev dobrega dela Na ocenjevanja salam hodi, ker je tam srečal veliko prijateljev, s katerimi se druži in zabava. Doslej je zmagoval na številnih tekmovanjih, kar je dokaz, da so njegove salame res dobre.

Različne komisije, ki jih ocenjuejo, a to počnejo po enotnih kriterijih, tako da ni nobene kuhinje. Včasih je po njegovem tudi težko, ko je število vzorcev res veliko. Dvakrat je že zmagal na finalu slovenskih salamiad, letos bo spet nastopil, saj je kar na štirih salamiadah, ki si jih je udeležil, zmagal, na drugih štirih pa je bil med tremi najboljšimi. Le na najprestižnejši in najstarejši salamiadi v Sevnici še ni zmagal. Letos je bil najbolje uvrščen, saj je bil drugi. Peter pravi, da salame izdeluje zgolj ljubiteljsko. Če bi jih hotel prodajati, bi bile predrage, saj zanje izbira najboljše kose mesa in vlaga veliko dela. Pri tem uživa, sicer tega ne bi počel. Najbolj vesel pa je, ko lahko salame nareže prijateljem, ki jih uživajo ob kozarcu njegovega cvička ali drugih slastnih vinih, ki jih prideluje na Vinici nad Šmarjeto. Tudi pri njihovi pridelavi je zelo uspešen, njegovi  predikati in redne trgatve redno dosegajo visoke ocene in prejemajo nagrade.

Te mu ne pomenijo veliko, zato jih niti nima obešenih po stenah, večina jih je kar v predalih. Vse to počne ob svoji redni službi. Zaposlen je v poslovalnici Intereurope na Obrežju, ob tem pa je že drugi mandat tudi predsednik krajevne skupnosti, kar mu vzame zelo veliko časa. Za salame si ga kljub temu vedno vzame. Brez tega preprosto ne more več.

 Vaš mesečnik, maj 2004, stran 29
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_maj_2004.pdf

Na vrh strani

S skrito kamero v parlament
KEK SE NE ŠALI 

Francija Keka verjetno ni potrebno posebej predstavljati. V življenju je počel marsikaj. Bil je zraven, ko se je rojevala televizija Vaš kanal, je oče festivala Rock Otočec, je producent in soavtor več nizkoproračunskih filmov, je voditelj na studio D, pripravlja Večere v novomeški kavarni, zadnje čase pa je najbolj znan in priljubljen po Skriti kameri, ki jo pripravlja za nedeljsko popoldne na TV Slovenija. Ob tem pa je zdaj presenetil še z novico, da se je »skoraj« vsemu temu pripravljen odreči in da se namerava posvetiti politiki.

Franci pravi, da se je s politiko  v pionirskih in zsmsjevskih časih srečal le v četrtem razredu, ko je bil v delegaciji treh učencev iz osnovne šole Katja Rupena, ki so šli novomeškemu županu čestitat za novo leto. Potem je na Zavarovalnici Tilia, kjer mu je ob delu ostajalo veliko prostega časa, preko časopisov (Politika, Politika expres, Oslobodjenje…) zvesto spremljal politično dogajanje v nekdanji Jugoslaviji, ob ustanovitvi televizije Novo mesto pa je s tv ekrana posnel kar 70 video kaset s politično vsebino.

Leta 1998 pa se je v politiko tudi aktivno vključil. Takrat je namreč kandidiral kot neodvisni kandidat za svetnika v občinskem svetu na Listi za Dolenjsko in bil seveda izvoljen, prav tako štiri leta kasneje. Njegovo delo je bilo opaženo, zato so ga snubile različne stranke, pravi da vse, razen SDS, vendar se je odločil za Stranko mladih Slovenije. Z njegovim predsednikom je bil dogovorjen, da bo njihov kandidat na letošnjih parlamentarnih volitvah. Zato se je konec leta 2003 hotel včlaniti v SMS. Ko je poizvedoval, kdaj bo dobil člansko izkaznico, so mu povedali, da bo o njegovi vlogi odločalo častno razsodišče stranke. Zato je pristopno izjavo umaknil in se odločil, da skupaj z ostalimi iz te stranke, ki se niso strinjali s politiko, ki jo je vodil predsednik Dominik S. Černjak, ustanovi novo stranko.

Franci je seveda eden od kandidatov za najvišje funkcije v tej stranki. Pravi, da se bodo v novi stranki, ki se bo imenovala Aktivna Slovenija (AS) zavzemali za socialo, ekologijo in izobraževanje. Njen ustanovni kongres pa bo 8. maja v Novem mestu. Njihov cilj so volitve poslancev v državni zbor,  junijske evropske volitve jih ne zanimajo. Nastopili bodo v vseh volilnih okrajih, imeli 88 kandidatov in računajo, da bo v parlament prišlo vsaj sedem njihovih poslancev. Stranka se bo pred volitvami financirala iz lastnih virov, kandidati bodo morali za volilno kampanjo založiti svoj denar, ki ga bodo ob izvolitvi dobili povrnjenega.

Glede na delovanje bo nova stranka bolj levo usmerjena, vendar ne želijo, da jih enačijo s strankami, ki trenutno v Sloveniji veljajo za leve. Pripravljena je sprejeti vlogo opozicije, prav tako pa ne zavračajo sodelovanja v vladajoči koaliciji, če bodo vanjo povabljeni.  Obsojajo namreč povojne poboje, enopartijski sistem, pa tudi vrsto potez, ki jih je izpeljala sedanja vladajoča elita.

Na vprašanje zakaj se je odločil za ta korak, štiridesetletni Franci odgovarja, da bi rad ljudem omogočil, da bi se čim manj ukvarjali s problemi in da bi država bolje poskrbela zanje. Zaveda se, da je zdaj na vrhuncu svoje popularnosti. To, da je vsem znan, mu bo na volitvah lahko koristilo. Po drugi strani pa ve, da ga ljudje jemljejo kot »zafrkanta«, čeprav se s skrito kamero ukvarja šele zadnje leto. Pri tem pa seveda pazi, da se iz ljudi ne norčuje, jih ne ponižuje. Sam zase trdi, da je vsem dostopen, rad je z ljudmi, se z njimi pogovarja in prisluhne težavam, ki jih imajo. Nenazadnje je po izobrazbi socialni delavec. Zato je prepričan, da bo v parlamentu lahko dobro zastopal interese vseh ljudi, predvsem pa mladih, izobrazbe željnih, socialno ogroženih, manjšin, ljudi z obrobja družbe in vseh drugih, ki so zdaj preveč zapostavljeni, saj vladajoča elita in njeni somišljeniki po njegovem skrbijo zgolj zase in svoje lastne interes.

Vaš mesečnik, maj 2004, stran 23
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_maj_2004.pdf

Na vrh strani

Vzpon na Aconcaguo 

KAMNITI STRAŽAR NA 6962 METROV

 Ob 90 letnici Planinskega društva Novo mesto je njihov Alpinistični odsek organiziral prvo odpravo v Ande. Njeni člani so bili: Tomaž Erpič, Jože Hartman, Stane Horvat, Bogdan in Domen Kastelic ter Marjan Markovič. Ti so se namenili osvojiti najvišji vrh ameriške celine Aconcaugo, ki je visok 6962 metrov. In to po običajni, manj zahtevni smeri in brez pomoči gorskih vodnikov.

 Člani odprave so se na vzpon skrbno pripravljali. V zadnjih letih so obiskali večino evropskih vrhov. Lani so osvojili osem štiri tisočakov v pogorju Monterosa in Mont Blanc. Decembra in v začetku letošnjega januarja pa so se pripravljali v slovenskih gorah. Tu so nekaj zimskih noči celo prespali v šotorih, da bi se kar najbolje prilagodili na razmere v ameriških gorah.

Aconcagua se namreč nahaja v Južni Ameriki, natančneje v Argentini, ob meji s Čilom in je najvišji vrh izven himalajskega pogorja. Zgodovina njenega osvajanja je dolga in krvava, saj je ta gora ena izmed najbolj »ubijajočih« na svetu. Najprej so se je lotili znanstveniki. Leta 1883 jo je skušal osvojiti Paul Guessfeldt. Brez vodnikov in primerne opreme je po severovzhodnem grebenu priplezal do nadmorske višine 6600 metrov. Štiri leta kasneje je odprava Edwarda A. Fitzgeralda z najboljšimi evropskimi vodniki kar štirikrat neuspešno skušala stopiti na vrh. Potem je to le uspelo Matthiasu Zurbriggenu, po katerem se zdaj imenuje sosedni vrh, visok 5322 metrov.

Mnogi, ki so to mogočno goro osvajali, se z nje niso več vrnili. Med njimi je bil tudi Jožko Kastelic, ki je leta 1940 hotel osvojiti streho Amerike in pri tem izgubil življenje. Po treh desetletjih pa je 1969. leta na vrh le uspel priti prvi Slovenec Peter Skavč.

V Ande, v Južno Ameriko

Po dolgotrajnih pripravah in poizvedovanjih, kaj vse jih lahko doleti na tej nepredvidljivi gori, so se novomeški alpinisti 14. januarja letos le odpravili na pot. Njihov vodja je bil Jože Hartman, tehnični vodja pa Tomaž Erpič. Na Brniku so se z vso prtljago vkrcali na avion in poleteli preko Frankfurta, Rio de Janeiro do Santiaga v Čilu. Nato so nadaljevali z avtobusom v 400 km oddaljeno Mendozo. Tja so prispeli po osmih urah vožnje preko 3800 m visokega prelaza. Tam sta jih pričakala slovenska rojaka Barbara in Marko Bajuk, ki sta jim pomagala pri nakupu vstopnice za narodni park Aconcaguo. Ta se nahaja 180 km zahodno od Mendoze in meri kar 71 tisoč hektarov zaščitenega območja. Vrh Aconcagua leži nekje sredi parka na 32. stopinjah južne poloble.

Za karto so odšteli 300 ameriških dolarjev. Z njo so lahko nadaljevali pot do Puente del Ince na višini 2700 m, seveda so za to uporabili kar avtobusni prevoz. Na Inci so prvič postavili šotore in najeli mule, da bi jim odnesle opremo. Po opravljenih formalnostih so si oprali znoj s prepotenih teles v tamkajšnjih toplicah, ki pa so že več kot 20 let zapuščene. Naslednji dan so prišli do vhoda v park, kjer so se morali prijaviti pri tim. »rangerjih«. Od njih so dobili tudi vrečke za smeti. Če bi te slučajno zgubili, bi morali plačati kar sto dolarjev kazni.

Neuspela aklimatizacija

In s tem se je prava pot in odprava šele prav začela. Najprej po dolini reke Horcones, po dobrih treh urah hoje v vročini in vetru pa so prispeli na višino 3.300 m do kampa Confluencia. Ker so šotore postavili prehitro, ne da bi o tem obvestili strogega rangerja, jih je ta ozmerjal in morali so jih prestaviti drugam. Seveda je bil jezen, ker se niso najprej javili njemu in jim je dal vedeti, kdo je tam oblast. Sledilo je pranje preznojenih nog v umazani reki.

Naslednji dan jih je čakala pot po puščavi. Na njej so srečevali poginule mule in njihova okostja, ki so omagale zaradi preutrujenosti in višine, dohitel pa jih je tudi njihov »gaučo« – mulovodec, ki je na mulah tovoril njihovo opremo. Takrat so prvič občutili moč pekočega sonca in vetra, ki jih je vztrajno bičal s peskom, občudovali pa so lahko tudi žuborečo vodo. Nič kaj puščavski videz, bi lahko rekli, vendar je treba pojasniti, da ta voda ni bila pitna. Po sedmih urah hoje so prispeli do Plaza de Mulas na višini 4400 m, kjer so se potem prvič utaborili, saj jih je čakala nekajdnevna aklimatizacija.

Spokojen mir je naslednje jutro zmotil ropot helikopterja, ki je prišel po WC-je. Tako so tudi zvedeli, da morajo vzeti na goro še eno vrečko za veliko potrebo, sicer bi bili lahko kaznovani, vse to pa prinesti nazaj v dolino. Po zajtrku so se povzpeli do 4900 metrov, naslednje dni pa še višje, vendar višinske priprave niso bile uspešne. To je ugotovil tudi zdravnik, saj so bili vsak dan bolj utrujeni in v obraz kar nekako napihnjeni, pa tudi počutili so se zelo slabo. Šele potem so ugotovili, da so jedli preveč slano hrano, zaradi česar jim je voda ostajala v telesu in se ni izločala. Zato je sledila več dnevna stroga dieta. Po treh dneh so se počutili že veliko bolje.

Zato je padla odločitev za premik iz baznega tabora na šesto metrov višjo Canado. Po serpentinah in meliščih so tja prispeli po dobrih treh urah hoje, postavili šotore, si privoščili počitek, saj so bili vsi zelo izmučeni. Za slovo od dneva so bili nagrajeni z  lepim sončnim zahodom in čudovitim razgledom. Noč pa je bila hladna, saj je bila temperatura kar minus 5 stopinj Celzija.

Ostali brez plinskega kuhalnika

Zjutraj jih je v hladnem jutru spet prebudilo sonce. Po obveznem kuhanju čaja, tokrat je bil na vrsti Marjan, so ostali podrli šotore in jih pospravili pod kamenje, saj jih od tam dalje niso več potrebovali. V taboru Nido de Condores na 5500 metrih so bili šotori namreč že postavljeni. Na poti so se ob prekrasnem pogledu na okoliške vrhove in proti baznemu taboru večkrat ustavljali, pa ne zgolj zaradi lepega razgleda, ampak zaradi počitka. Tudi hoja je bila z vsakim korakom počasnejša, tako so za pot do tabora in 500 metrov višinske razlike potrebovali štiri ure.

Pri topljenju snega za kuhanje čaja, jim je naslednje jutro odpovedal kuhalnik. Rezervnega so imeli v dolini, zato so jim na pomoč priskočili nemški alpinisti, od katerih so dobili kuhalnik na bencin. Tako so brez zajtrka odšli do naslednjega tabora, imenovanega Berlin na višini 6050 m. Po soncu in vetru so za dobrih 500 m višine spet porabili štiri ure. Potem so razočarani ugotovili, da je s podarjenim bencinskim kuhalnikom nekaj narobe. Dnevna temperatura je padla na minus 20. Ko so se že vdali v usodo, da bodo morali zaloge čaja pametno razporediti, so jih razveselili Argentinci, ki so jim za tolažbo skuhali nekaj makaronov.

Ponoči se je živo srebro spustilo do –30 stopinj. Kljub temu so se zbudili ob četrti uri zjutraj in se pričeli pripravljati za vzpon na vrh. Po dobrih dveh urah priprav jim je le uspelo zapustiti šotor in z derezami na nogah so se odpravili proti strehi ameriške celine. Seveda brez zajtrka in toplega čaja, kajti čaj v čutarah so prihranili za vzpon.

Ne vem ali sem res hodil ali…

Vodja odprave Jože Hartman, se tega dne takole spominja. »Stopali smo počasi, saj sta nas ovirala veter in višina. Naredili smo 30 do 50 korakov in že smo morali počivati. Po dobrih dveh urah smo prispeli do tabora Independencie na višini 6300 metrov, kjer smo si privoščili malo daljši počitek. Potem nas je pot s sedla vodila preko velikega in zahtevnega  snežišča imenovanega Traverza, do vstopa v najbolj strmi del poti proti Canaleti, ki se prične na višini 6600 m. Ko smo se vzpenjali po strmini s skoraj 50% naklonom, so se razdalje med nami vse bolj večale. Eni smo zaostajali, ker nam redek zrak ni dopuščal normalnega dihanja. Naredil sem par korakov, se ustavil in počival par minut, nato spet nadaljeval vzpon. Pri vsakem koraku me je vse bolelo. Imel sem občutek, da mi bo pljuča razneslo, pa tudi razmišljati nisem mogel več trezno. Začenjala me je obdajati slabost, poskušal sem bruhati, a nisem imel kaj. Do višine 6915 metrov sem porabil že vso tekočino, ki sem jo imel s seboj. Energetskih ploščic pa nisem uspel spraviti v svoje telo.

Zopet sem poskušal hoditi, pa ne vem, ali sem res hodil, ali sem si to le vroče želel. Pogledoval sem proti vrhu Aconcague, ki ni bil več daleč. Prijatelja sta že stala na njegovem vrhu, v mislih sem tudi sebe videl na njem in potem… Postalo mi je slabo, zopet sem bruhal, skušal iti naprej, nato pa ugotovil, da sem še vedno na istem mestu. Potem sem se v podzavesti obrnil in krenil proti dolini. Marjan mi je z vrha zaklical, zakaj sem se tik pred vrhom obrnil, vendar vprašanja nisem več slišal.«

Acuncagua je osvojena

Marjan Markovič, oče pokojnega alpinista Andreja, pa je takole opisal to dogajanje. »Z Jožetom in Tomažem smo se ta dan skupaj odpravili na vrh. Nekaj časa smo hodili skupaj, vreme nam je bilo naklonjeno, saj je bilo sončno in brez vetra. Kljub temu smo počasi napredovali. 50 metrov pod vrhom, se je Jože ustavil, s Tomažem pa sva šla naprej. Po dobrih dvajsetih metrih je omagal še Tomaž. V strmini je obstal in zaspal. Skušal sem ga zbuditi, pa mi ni uspelo. Zato sem sam nadaljeval proti vrhu, saj sem se za ta korak zelo dobro psihofizično pripravil. Pri vzponu sem namreč uporabljal drugačen način dihanja, to so mi svetovali izkušeni alpinisti, tako da sem skrbel za »ventilacijo možganov«, kot pravijo stari gorski mački in ohranjal zavest. Ko sem stopil na vrh, sem bil seveda presrečen. Kljub temu, da sem si vseskozi želel, da bo ob tem zakričal, mi to ni uspelo. Krik je bil eno samo grgranje. Na vrhu je že bilo sedem alpinistov, vsi so spali po tleh, le Grka sta imela toliko moči, da smo se skupaj slikali. Potem sem opazil, da se je Tomaž začel premikati. Vzpodbujal sem ga, da ni ponovno zaspal, ga usmerjal tako da je tudi on splezal na vrh in se vpisal v knjigo. Skupaj sva si ogledala še  majhen lesen križ, na katerem so osvajalci puščali svoje predmete, verižice, slike in podobne stvari in počivala. Odločila sva se, da počakava še Jožeta. Sam sem si zelo želel, da bi tudi on stal z nama na vrhu. To je bila zagotovo tudi Jožetova velika želja, saj je vseskozi s sabo nosil video kamero in sploh veliko žrtvoval za to odpravo. Zato sem bil še toliko bolj žalosten, ko sem spoznal, da mu očitno ne bo uspelo. Trajalo je kar precej časa, Jože pa je bil vseskozi na istem mestu, slabih 50 metrov pod vrhom. Ko sva videla, da je spet bruhal, se sesedel in potem krenil proti dolini, sva se tudi midva odpravila za njim.«

Na vrhu so bili štirje

Jožeta sta potem skupaj z obema grškima alpinistoma kmalu dohitela. Grka sta mu tudi odstopila nekaj vode, da je lahko nadaljeval. Skupaj so se po treh urah le vrnili v berlinski tabor, kjer so prespali. Naslednji dan so se spustili do baznega tabora, dan za tem so se vsi člani odprave odjavili pri rangerjih. Ti so jih povprašali, če so osvojili vrh (Cumbre). Seveda so se pohvalili, da so kar štirje od šestih članov odprave stali na vrhu, pred Marjanom in Tomažom, sta kot prva Dolenjca na Aconcaguo namreč priplezala Bogdan in Domen Kastelic. Zato so jim gorski čuvaji, kot bi lahko prevedli izraz »ranger«, čestitali in pripomnili, da se vsako leto proti vrhu poda kar sedem tisoč alpinistov, nanj pa stopi le 4%. Seveda so se z njimi tudi fotografirali, potem pa so se ponovno odpravili čez puščavo, nato pa z avtobusom do Mendoze. Tu so na avtobusni postaji zaradi obilice prtljage zaman iskali taksi, zato so najeli  poltovornjak in se z njim po enourni vožnji le pripeljali do hotela.

Naslednje tri dni so zasluženo uživali v lepo urejeni Mendozi, kjer so obiskali tudi tamkaj živeče Slovence, družino Martina Budje in njihovo zanimivo vinsko klet.

 Vaš mesečnik, april 2004, stran 30
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_april_2004.pdf

Na vrh strani

PLATIN ZMAGOVALEC EME 2004

 Duet Platin je za mnoge nepričakovani zmagovalec letošnje Eme - izbora pesmi za Evrovizijo. Diana Lečnik in Simon Gomilšek, ki ga sestavljata, sta bila na slovenski glasbeni sceni doslej manj znana, čeprav sta na njej prisotna že vrsto let.

Simon, ki je po rodu iz Krškega, zdaj pa živi z Diano v Mariboru, je začel igrati kitaro že pri enajstih letih. Dve leti za tem je že igral v skupini, čez par let pa nastopal v tujini kot profesionalni glasbenik. Zato je tudi sprejel povabilo skupine Karavan's, v kateri sta bila Nuša in Frenk Derenda, v njej pa je igral tudi Kostanjevičan Radovan Burja. Z njimi je igral po vsej Evropi, bil celo na Japonskem, nastopili so na nekaterih festivalih, dokler ga ni zapustila Nuša in namesto nje je prišla Diana. Z njo se je zbližal osebno, pa tudi po glasbeni plati, tako da sta zdaj postala pravi tandem. Simon piše glasbo in aranžmaje, vse to tudi posname v svojem studiu, ki si ga je uredil, Diana prispeva besedila, zapoje, poskrbi pa tudi za vizualizacijo pesmi – video spote.

Diana je Mariborčanka, rojena pa je bila v Nemčiji, v Stuttgartu. Že od nekdaj je rada risala, pela, ukvarjala pa se je tudi z manekenstvom. Od tod tudi poznanstvo z Vesno Dolenc in večkrat očitana udeležba na veliki Jankovičevi poroki, kjer sta bila gosta, seveda pa sta na posebno željo nekaj pesmi tudi zapela.

Zmaga ni prišla sama od sebe

In če se povrnemo k Emi. Oba pravita, da sta si zmage zelo želela. Zanjo sta tudi veliko naredila, prepotovala sta Slovenijo po dolgem in počez, obiskala vse lokalne radijske in televizijske postaje, veliko nastopala, kar se jima je seveda bogato obrestovalo. Le pri večjih tiskanih medijih jih niso pustili zraven, ker so pač »forsirali« druge favorite.

O očitkih izrečenih po Emi, zdaj ko se je prah malo spustil, ne želita več govoriti. Simon omenja le, da se zavedata, da tudi njihovi oboževalci niso mogli glasovati zaradi prezasedenih linij, moti pa ga tudi, da novinarji izpostavljajo,da je nesojena »zmagovalka« Natalija Verboten dobila kar 17 tisoč glasov, ob tem pa nihče ne omenja, da sta onadva v finalu zbrala čez trideset tisoč glasov in konkurentke pustila za sabo za dobrih deset tisoč glasov.

Ker sta profesionalca, sta se že začela pripravljati na nastop v Carigradu. Kako bo tam, se še ne obremenjujeta. Pred izidom je namreč njun tretji cd, ki bo izšel v nemškem jeziku, saj sta lani podpisala pogodbo z Robertom Jungom, lastnikom nemške založbe RMC, ki ju je povabil k sodelovanju. Jung je namreč avtor evrovizijske popevke z naslovom Einbisscen Frieden (besedilo in producent), ki je zmagala leta 1982. Bil je tudi na letošnjem izboru Eme v Ljubljani - zaradi Platina seveda, z njima pa bo šel tudi v Turčijo. CD na katerem bo tudi zmagovalna pesem »Stay forever«, ki jo Diana že prevedla v nemščino, bo namreč v Nemčiji izšel že konec marca. Nekaj besedil za druge pesmi pa je prispeval tudi Robert Jung.

Kmalu izide CD – Stay forever

Diana in Simon bi rada izdala tudi slovenski CD, veliko materiala imata že posnetega, zdaj se odločata za založbo. Najverjetneje pa se bosta odločila kar za samozaložbo. Diana skuša pesem prevesti tudi v slovenščino, na cd-ju pa bo še vrsta drugih pesmi, ki sta jih ustvarila sama. To gre mnogim v nos, saj sta pri tem zelo uspešna, kar jim vseskozi priznavajo tudi strokovne žirije, ki jih uvrščajo med najboljše. Duet Platin se pripravlja tudi na snemanje video spota, za katerega imata veliko ponudnikov.

Zmaga na Emi ju ni spremenila. Seveda jima zdaj zmanjkuje časa, saj imata vrsto obveznosti. Vse to jima ni težko, saj sta si tega vedno želela. Svojo kariero sta namreč načrtovala, pripravljala. Tako sta v letu 2002 s pesmijo »Pet minut« uspešno nastopila na Hitovem festivalu, lani sta bila na njem s pesmijo »Tisočkrat« tretja. Nastopila sta tudi na festivalu ob avstrijskem Vrbskem jezeru. Ker je na njem Slovenija že dvakrat zmagala, sta bila pač druga, kljub temu pa opozorila nase in celo koroškega deželnega glavarja Haiderja pripravila do plesa.

Seveda nameravata izkoristiti priložnost, ki jima je bila dana z zmago na Emi. Pesem se veliko vrti, ljudje so jo sprejeli. Zato bosta seveda nadaljevala kariero v Sloveniji, istočasno pa skušala prodreti tudi na nemško tržišče.

Ob vsem tem jima seveda zmanjkuje prostega časa. Tega tudi prej nista imela veliko, saj sta odhajala na dopust le za kakšen dan, ker sta vseskozi veliko nastopala, snemala, pripravljala nove pesmi, pomagala pa tudi drugim. Tako sta zmagovalcu Idola 2003 Petru Januša pripravljala glasbene matrice za nastope, zato ju je spremljal tudi na Emi kot eden izmed štirih spremljajočih vokalov. Skrbita pa še za nekatere druge mlade nadebudne talente. Seveda pa bo za te zdaj manj časa.

Kljub vsemu pa sta prepričana, da bosta našla čas tudi za »poroko«, saj je Simon nepričakovano – tik pred razglasitvijo na Emi - Diano zaprosil za roko. Seveda zdaj za to ni pravi čas, preveč je drugih obveznosti, ki jih želita izpolniti. Zavedata se namreč, da sta težko prišla do tega in da je vse veliko lažje zapraviti kot obdržati in nadgraditi.

 Podpisi pod fotografijami:
Diani so »glasbeni« kritiki očitali predolge noge, obema pa preveč brezhibno Angleščino. Na vse to ostajata brez komentarja.
Duet Platin ima v dobrih treh letih za sabo skoraj tisoč nastopov, po Sloveniji, Avstriji in Nemčiji. Menadžerske posle še naprej opravlja Simon, medte ko za stike z mediji zdaj skrbi Marjan Babič – lastnik ljubljanskega Bachus centra.
Lani sta Diana in Simon podpisala pogodbo z Robertom Jungom, lastnikom nemške založbe RMC (na sliki). Konec marca izide njun prvi cd v Nemčiji. Na njem bo tudi Stay forever – v nemščini.
Za imidge Platina skrbijo: butik La Miriam in Mondo ter frizerski Studio Yozo, vsi so seveda iz Maribora. Na Emi pa je zanje skrbel Uroš Belantič in njegov Studio Oktober.

Vaš mesečnik, marec 2004, stran 23
http://www2.tv-nm.si/images/stories/mesecnik/pdf/2004/vas_mesecnik_marec_2004.pdf

 Na vrh strani

Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik
*Rebeka Dremelj - Komaj čakam...
*Franci Pavkovič (1939-2006)
*Kar obljubim, rad izpolnim
*50 let galerijske dejavnosti v Kostanjevici na Krki
*Imajo že dvesto članov
*Tanja Sluga naj voditeljica Vašega kanala 2005
*Verica Marušič naj voditeljica Vašega kanala 2004
*Živim polno in kulturno bogato življenje
*Odločitev je bila težka
*Priložnost iščem tam, kjer jo drugi ne vidijo
*Branko Janc zapušča parlament
*Tudi v najtežjih časih ostaja zvesta ljudem ...in sebi
*Ujet v svetu tarantel
*Posavski plezalci vse bolj uspešni
*Biti poslanec je poslanstvo
*Zelo uspešno iz krize
*V svetu spokojne modrine
*Med nebom in zemljo
*Pri salamah ni skrivnosti
*Kek se ne šali
*Kamniti stražar na 6962 metrov
*Platin zmagovalec Eme 2004
 

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport