ZASTRUPLJEN Z MOTORJI

Sem Gorazd Oprešnik in sem zastrupljen z motorji. Motorji me spremljajo skozi celo življenje, saj sem svoj prvi motor dobil že pri dveh letih - to je bil legendarni Tori. Ko ga je oče pripeljal domov, je rekel, da motor ni za divjake, vendar sem ga vseeno dobil jaz. Od tistega dne sva neločljiv par.

Leto kasneje sem že samostojno nabiral izkušnje na cesti, kasneje pa tudi v gozdu in na bližnjih kolovozih. Do tega je prišlo, ker se je prijatelj, ki je prišel na obisk, vozil z motorjem, ko pa je končal, mi je podzavestno dal motor v roke. In jaz sem sedel nanj in se odpeljal. Največji problem pa je bil, kako zagnati motor, saj sem bil še zelo majhen. Moja vožnja se je končala v sosedovih vrtnicah, ker se mi je pač zdelo, da bi se lahko peljal naravnost dlje, kot sem se dejansko lahko.

Kljub vsemu sem potem vendarle speljal!

Leta 93 sem dobil svoj prvi motokros motor, ki se je »klical« Honda. Z njim sem dirjal po gozdovih in kolovozih, kjer sem naletel na veliko nevšečnosti, ker ni imel zadnjega amortizerja oziroma ni delal. Zato sem zelo malo skakal. Ko sem po številnih lekcijah z ljudmi, ki niso prenesli ropota motorja, spoznal, da se ni več varno voziti po gozdovih, sem očeta nagovoril, da me je peljal na motokros stezo.

Po prvih srečanjih z dolgimi skoki in ostrimi zavoji, sem čez čas razvil svojo tehniko vožnje, ki ni ustrezala sodobnemu motokrosu. Čeprav je bila moja tehnika nepravilna, sem se 1994. leta udeležil pozivne dirke v Marija Dobju. Tu sem z 80 kubičnim Kawasakijem v konkurenci močnejših 125 in 250 kubičnih motorjev osvojil tretje mesto. Mojega uspeha ni spregledal nekdanji motokrosist Jože Pelko in pa tekmovalci te dirke, ki mi še danes stojijo ob strani in me spodbujajo.Ti so očeta nagovorili, da me prijavi na dirko za državno prvenstvo. Ker je bil to velik izziv zame, sem z nestrpnostjo čakal na dan, ko se bom pomeril z najboljšimi motokrosisti Slovenije. Bil sem nekakšen predstavnik podeželskega motokrosa, zato sem moral dati vse od sebe in doseči kar se da najboljši rezultat na tej dirki.

Svojo prvo uradno dirko sem odpeljal 1995. leta v Mačkovcih, kjer sem kljub neznanju dosegel 9. mesto. Ker mi je nek notranji glas govoril, da lahko dosežem še boljše rezultate, sem začel trdo trenirati in iz dneva v dan postajal boljši, hitrejši in nazadnje tudi uspešnejši. Moja tehnika vožnje pa še zdaleč ni bila podobna konkurentom.

Leta 96 me je Robert Golež povabil na svojo progo in me začel trenirat,  za kar sem mu še danes neizmerno hvaležen. Kljub temu, da sem z močno voljo dosegel tisto, kar sem pred leti ob gledanju dirk le sanjal, pa mislim, da v motokrosu ni bodočnosti. Motokros treniram zgolj zaradi ljubezni do motorjev, do tekmovalcev in vsega, kar je povezano s tem. Moja želja je, da bom nastopal na dirkah za državno prvenstvo in dosegal kar se da dobre rezultate.

Za svoj doslej največji uspeh štejem 1. mesto na dirki za pokal Alpe Adria v Lembergu leta 98 in končno 3. mesto v superkrosu leto pred tem. Ta dva uspeha mi bosta ostala vedno v spominu in vedno se bom rad spominjal, kako sem skozi cilj pripeljal kot zmagovalec v mednarodni konkurenci.