GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

SKICE IZ DNEVNIKA VOJNEGA DOPISNIKA (1991)

Ko sem pred časom – ob odhodu kolega Janeza Pezlja za tiskovnega predstavnika slovenske vlade – prevzel tudi novomeško TV dopisništvo, je SRŽ zapisal, da bom kmalu prevzel tudi naloge vojnega dopisnika. Poročal naj bi iz krajine, Bele in Suhe. Takrat niti v sanjah nisem pomislil, da bi se to res utegnilo zgoditi, čeprav sem že pred razglasitvijo samostojne Slovenije večkrat poročal o vojaških zadevah, a šlo je zgolj za premike letalskih enot, prihod vojakov in podobno. 

Sreda, 26. junija
OSVOBODILI SO SLOVENIJO

 Ob razglasitvi suverenosti sem bolj kot praznično vzdušje, ki naj bi ob tem vladalo, spremljal pristajanje in vzletanje letal na vojaškem letališču v Cerkljah ob Krki. Tega dne je bil zračni promet še posebej gost, saj je po mojih opažanjih prispelo deset helikopterjev, osem vojaških transportnih letal ter celo eno civilno letalo. Obiskal sem tudi štab TO, vendar mi niso povedali nič konkretnega, dali so mi le slutit, da se nekaj pripravlja. Zvečer sem spet dežural ob telefonu, potem sem se pa le odpravil do Trga Matije Gubca v Krškem, kjer je bilo sicer nekaj ljudi, vendar kakšnega posebnega veselja ni bilo opaziti. Na poti do Brežic, sem videl skupino ljudi, ki je pred trgovino v Dolenji vasi očitno prepevala, v Šentlenartu pa je kres, ki so ga zakurili v čast razglasitve, že počasi ugašal. Brežice so bile okrašene z zastavami, lipa pred Rokovo cerkvijo pa je samevala. Na brežiški tržnici je bilo precej bolj živahno. Glasba je bila glasna, pijača je tekla na veliko, še posebej pri tistih omizjih, kjer so imeli nekakšne bone. Prevladovali so predvsem mladi, bilo pa je tudi precej lokalnih političnih veljakov ter morda kar preveč teritorialcev, medtem ko miličnikov skoraj ni bilo videti. Teritorialci so se obnašali, kot da so pravkar osvobodili Slovenijo. Ponosno so hodili med svojimi meščani, razkazovali orožje, sploh se mi je vse skupaj zdelo kot veselica po dobljeni bitki. Takrat seveda nisem slutil, da se bo bitka šele začela. Tako sem tudi sam ostal nekoliko dlje, kot sem sprva nameraval. Domov sem prišel okoli poldruge ure zjutraj.

 Četrtek, 27. junija
PADLI SO PRVI STRELI 

Zdelo se mi je, da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil je moj urednik, ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje, češ, kako to, da sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo. Preveril sem na policiji, potem pa sem že slišal poročilo studia D o tem, kar naj bi se zgodilo v vasi Poganci. Takoj sem poklical snemalca Mirka, ki pa je medtem že odhitel k meni. Javil sem redakciji in že sva krenila proti Novem mestu. Na mostu v Ločni sva že videla barikado vozil, ki je preprečevala dohod do centra, zato sva šla po bližnjici mimo tiskarne do centra in takoj na UNZ. Tu smo se dogovorili, da naju miličniki s svojimi vozili prepeljejo do blokade v vasi Poganci, dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno. Na blokadi je bilo precej teritorialcev ter nekaj novomeških novinarjev. Ko sva se s snemalcem hotela peš približati koloni oklepnih vozil, ki je ponoči prispela iz Karlovca, so naju teritorialci grobo ustavili in naju niso pustili naprej, češ, da je že dovolj napeto in naj nikar še midva ne povzročava problemov. Po jutranjem streljanju so namreč odpeljali enega oficirja JA v novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga spremljali, pa se potem niso več hoteli vrniti v enoto. Pogajanja so trajala že precej časa, naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato sva posnela pred blokado kratko poročilo in se s policijskim vozilom vrnila v novomeški UNZ. Tam sva se dogovorila, da nam bodo miličniki poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na avtocesti že zaustavljen. Ker je bilo medtem dogovorjeno, da bodo zaradi bližine naselja in novomeške kasarne, iz katere bi utegnili priti na pomoč, spustili kolono naprej, sva se z Mirkom odpravila k blokadi ob mostu čez Krko, kjer sva čakala na prihod kolone. Vendar se pogajanja še vedno niso končala, zato sem iz Pionirjevega biroja poslal v Ljubljano telefonsko poročilo, nato pa sva se odpravila do Pogancev. Iz vojašnice so vojakom pripeljali zajtrk. Peš sem odšel do zaustavljene kolone, ki takrat ni izgledala nič kaj nevarno, pogovarjal sem se tudi z vojaškim policajem. Nato sem se vrnil do blokade teritorialcev in opazil, da že spuščajo nekatera osebna vozila mimo kolone. Zato sem sedel v avto. Mirko je pripravil kamero in že sva peljala mimo vojaških oklepnikov, kamionov, na koncu obrnila in jih še enkrat posnela iz avta. Opazili so naju prepozno, posnela sva jih, preden so nadrejeni ukrepali. Kmalu zatem je bilo slišati, da bo kolona krenila naprej, do magistralne ceste Zagreb – Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam prepovedali snemanje. Kolono sva zato pričakala na vstopu v Novo mesto, posnela njen prihod, potem pred njo peljala čez most, kjer sva jih v križišču spet čakala. Tam je prišla tudi ekipa angleške televizije, ki se očitno ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama sledili, ko sva v vožnji do odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška vozila in jih seveda vseskozi snemala.
Na odcepu sva jih pustila mimo in jih na avtomobilski cesti proti Ljubljani še enkrat prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno kolono vozil, ki je bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo njih do drugega odcepa za Novo mesto, kjer je bila blokada iz tovornjakov, miličniki pa so naju ustavili in vrnili nazaj. Jasno nama je bilo, da tu vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni poti prebila do blokade, potem na magistralno cesto, kjer so nama miličniki povedali, da je cesta na več mestih zablokirana. To nama je potrdil tudi Niko Kupec iz Grafike, ki se je zaman skušal prebiti do Ljubljane. Ker sva bila odločena, da poskusiva priti v Ljubljano, nama je dal fotolite za tiskanje karlovškega časopisa v Ljudski pravici. Odpravila sva se po stranskih poteh, ki tudi niso bile vse prevozne, zato sva se večkrat vračala. Kljub temu sva se po dobrih dveh urah prebila do Ljubljane, in sicer deset minut pred začetkom oddaje. Na TV je bila prava zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim prispevek za oddajo ob 15. uri, zato sem začel sestavljati tekst in montirati prispevek v montirnici. Nenadoma sem s hodnika zaslišal svoj glas. Šele ob pol dveh so namreč objavili moje poročilo, ki sem ga poslal po telefonu ob deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni kaj. V jezi sem dokončal montažo prispevka. Mirka so klicali, naj greva v tiskarno in odpeljeva nazaj v Novo mesto tudi časopis Profit. Zato sva se oglasila ponovno v Ljudski pravici in po krajšem čakanju naložila 23000 izvodov v stoenko ter se odpeljala nazaj proti Novem mestu. Vendar ni šlo daleč. Ceste so bile polne. Nekako sva se le prebila do odcepa za Kočevje, od tam naprej niso pustili nikogar. Z izgovorom, da greva le nekaj kilometrov daleč, sva se odpeljala na lokalno cesto, a spet le do prve zapore, se nato prebijala po neznanih poteh in kolovozih, tako da sva v Šmarju-Sap spet prišla na avtocesto. Zapeljala sva nanjo kljub znakom, ki so to prepovedovali. Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem takrat prvič slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva mimo in prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se peš povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je ukvarjal s svojo napravo za obrambo proti toči in ga v šali povprašala, če se pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil. Kaj je odgovoril, se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal pot, po kateri sva najlažje prišla do nadvoza. Kasneje sva izvedela, da je bil to 58 – letni Anton Kotar, ki so ga dan kasneje avionski izstrelki ubili, zažgali njegov hlev in kozolec, ob tem pa je zgorelo tudi njegovo truplo. Z nadvoza sva posnela kolono vozil, obenem pa izvedela, da je na drugi strani kolona vojaških vozil. Takoj sva spustila z mostu in se med tovornjaki prebila na drugo stran ceste in nato po travniku in poljski poti prišla do nadvoza, od tu sva nadaljevala vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju ustavili teritorialci. Most je bil namreč poln eksploziva, ravno tako cesta pod njim z obeh strani. Bilo nama je neprijetno, a sva kljub temu tudi to posnela, nato pa zavila na kolovoz, ki pelje proti bližnjim hišam. Od tu sva imela kot na dlani kolono oklepnikov, ki se je očitno prebila iz Mačkovca. Spet so se začela pogajanja med vojsko in teritorialci, ki so zasedli položaje na obeh straneh ceste. Kmalu sta prišla reporterja studia D, nato pa še TV ekipa munchenskega Tele 5. Ozračje je bilo napeto, čeprav se teritorialci, ki so se opogumljali s pivom, tega najbrž niso povsem zavedali. Vedel sem namreč, da vojaške kolone ne smejo spustiti naprej in tudi, da vojska ne bo kar tako odnehala.
Preostal je torej le boj, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do tega prišlo. V Velikem Gabru sva preživela kar nekaj časa. Medtem sem se dvakrat javil v redakcijo in iz bližnje hiše poslal poročilo o pogajanjih. Med snemanjem so vse snemalce, razen nemške ekipe, nagnali z megafonom. Ker se je začelo mračiti in ni bilo videti večjih priprav na boj, sva odšla po stranskih poteh v Novo mesto, od koder sem se javil v uredništvo, prav tako pa izvedel od krške UNZ, da je vojska zasedla 5. mejno kontrolno točko na Obrežju in da gre proti Dobovi. Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in se še zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva zvedela, da je prišlo do streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale eksplozije, teritorialci naj bi napadli letališče Cerkljah. Iz bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama ni uspelo niti iz železniške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po velikih težavah sva prišla v Brežice. Pred štabom TO sem srečal zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO, drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer se je nama naposled le uspelo javiti in oddati poročilo, nakar sva odšla domov. Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli dan ter stalno klicaril naokoli. Potem sem s težavo in zaradi utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.

Na vrh strani

 Petek, 28. junija
OGNJENI KRST

 Ko sem po nekaj urah spanja zjutraj poklical naokoli, sem zvedel, da ni kaj posebno novega, le na Medvedjeku so vsak čas pričakovali boje. Poklical sem Mirka, s katerim sva se že zgodaj odpeljala skozi Globoko in Kapele do Dobove. Ob železniški postaji se je utaborilo nekaj vojaških vozil. Ko so mi na postaji potrdili, da mirujejo, sva začela snemati. Takoj se nama je približal eden od vojakov in dejal, naj tega ne počneva. Skušala sem mu dopovedati, da le opravljava svoje delo, nakar je prišel še oficir, tako da sva vsaj na videz odnehala. Zatem sva odšla na postajo in v senci tamkajšnjega grmičevja posnela še nekaj kadrov, nato pa se odpeljala skozi Dobovo do vasi Rigonce, kjer je bil dan poprej ubit Jernej Molan. Sledov o tem ni bilo videti, na poti nazaj sva se pogovarjala z domačini, ki pa nama niso vedeli kaj dosti povedati. Le to, da je bilo ponoči na tem območju več vojaških vozil, ki so prišla celo do vasi Loče, potem pa so se zjutraj odpeljala proti Zagrebu. Po obvoznicah sva se prebila do Brežic, mimo blokade na mostu, šla na avtocesto do Prilip. Tu sva posnela avtobus, ki se je ponoči zaletel v kolono tovornjakov v blokadi, k sreči je bilo nekaj nemških turistov le ranjenih. S ceste pa sta zaradi blokade zletela tudi dva tovornjaka, eden prazen, drugi poln kumaric in paprik. Takoj zatem sva se vrnila do Čateža in potem po stari cesti skozi Prilipe, mimo Mokric do Obrežja, kjer sva že zagledala oklepnike ob glavni cesti, ki so zasedli MKT. Šla sva nad bližnji nadvoz, od koder sva posnela okupatorsko vojsko, ki je poleg ceste zasedla tudi bližnje njive, nato pa se peljala proti Bregani in po magistralni cesti proti Sloveniji. Iz avtomobila sva posnela tablo z napisom Republika Slovenija, ki je ostala na svojem mestu. Vojsko, ki je zasedla to področje in slovensko zastavo, ki je malo pred tem zaplapolala na nadvozu v posmeh jugoslovanski zastavici, ki so jo vojaki izobesili na anteno vojaškega transporterja. Nato sva se vrnila v Brežice na železniško postajo, kjer sva oddala posneti material nekemu dekletu, ki je obljubilo, da ga bo spravilo do RTV. Iz blagovnega skladišča sem oddal poročilo po telefonu, nato  sva se odpravila proti Gorjancem, od koder sva posnela letališče v Cerkljah, kjer pa je bilo vse mirno. Spotoma sva se ustavila še v Krški vasi, kjer sta nas v nizkem letu preletela dva orla. Zvedela sva tudi, da se je na Medvedjeku začel boj. Takoj sva sedla v avto in se odpeljala do Novega mesta. Tam sva po radiu slišala, da so letala napadla letališče na Brniku. Štela sva minute, ko bova slišala, da sta tudi orla, ki sva jih malo prej slišala, odvrgla svoj bojni tovor. To se ni zgodilo, pač pa sva kmalu izvedela, da sta napadla kolono tovornjakov na Medvedjeku. V Novem mestu je bilo precej panike, pričakovati je bilo, da se bo vojska skušala prebiti iz kasarne, zato so se teritorialci vkopali. Ob snemanju, ta čas je bil dan tudi alarm za zračni napad, so se na naju spravili teritorialci z lopatami, češ, da jih ne smeva snemati. Bili so preplašeni, zato se raje nisva prepirala in jih prepričevala, ampak sva odšla naprej. Kmalu so naju ustavili miličniki, naju legitimirali, nato spustili dalje. V tem času so nad nama preleteli v nizkem letu štirje jastrebi, ki pa jih zaradi hitrosti nisva uspela posneti. Zato sva nadaljevala do Trebnjega. Na odcepu za Trebnje sva srečala novinarja Janeza Pavlina, ki nama je svetoval naj ne nosiva glave na prodaj. Na Medvedjeku je bilo namreč zelo vroče, vojska pa je streljala celo na reševalna vozila, ko so pobirala ranjene teritorialce in civile.
Odšla sva do železniške postaje, kjer sva oddala kaseto. Potem sva spet videla nad Trebnjem v smeri proti Medvedjeku prelet štirih letal. Ta so se čez nekaj časa vrnila, krožila nekaj časa nad Novim mestom, dve sta v smeri proti Mirni peči odvrgli dva predmeta. Pri tem se je dvignil dim, vendar kljub temu, da sva več kot uro skušala ugotoviti mesto padca, nama ga ni uspelo odkriti. Zato sva se vrnila do Trebnjega. Na odcepu je poleg miličnikov stalo tudi nekaj reševalnih vozil. V razgovoru z njimi sva izvedela, da je vojska zaprosila za pomoč novomeško kasarno, od koder naj bi prišli po njihove ranjene in mrtve. Zato sva sklenila, da se bova skušala priključiti tej miroljubni koloni in kaj posneti, saj sva bila prepričana, da je bitka končana. Po tem se nam je pridružil še dopisnik Dela Marjan Bauer, ki je bil že dopoldne na bojišču. Po več kot polurnem čakanju je iz Novega mesta le prišel tovornjak, vendar z vojaki brez sanitetnega osebja. Z avtomobilom sva kljub temu sledila temu vojaškemu vozilu in dvema rešilcema iz novomeške bolnišnice.
Mirko je vso pot snemal, nato smo z glavne zavili na stransko cesto in se približali koloni oklepnih vozil. Tam sva že opazila sledove letalskih in drugih napadov, oklepniki pa so bili vsaj na zunaj videti nepoškodovani. O bitki je pričalo tudi precej kosov uporabljene municije, ki je ležala po cesti in luknje na stranski cesti. Vozila pred nami so obrnila, tako sem storil tudi sam. Ker pa nisem želel ovirati reševalcev, sem službeni avto postavil med dve polomljeni drevesi, ki sta padli na cesto. Nato sem izstopil iz avtomobila, se malo razgledal, slišal vojake iz kasarne, ki so prosili, naj v tem času, ko so tukaj, ne streljajo. Potem sem dejal snemalcu naj že končno zleze iz avta, da bova prej kaj konkretnega posnela. To je opazil kapetan iz oklepnika, ki je začel kričati, da »nema snimanja«. Nato je cinično dodal, da so naši teritorialci »gadni« in da dobro streljajo. Videl sem, da so vojaki pripeljali tudi vodo. Nenadoma sem zagledal nad sabo dve točki, ki sta se nam približevali. Slišal sem le klic enega od starešin, naj vojska zapre pokrove na oklepnikih, potem pa se je z neba že zasvetilo. Videl sem za trenutek še ognjene strele, nato pa sem se že pognal v bližnje grmovje nad cesto in se skušal z rokami zadržati, da ne bi padel nazaj. Bil sem nemočen, saj bi nas lahko v takem položaju pobili kot pse. K sreči je padalo nekaj metrov nad nami. Kam točno, nisem poskušal niti ugotavljati, saj sem samo čakal, kdaj me bo kaj zadelo. Ko sta letali odleteli, sem skušal prestaviti drevo, ki mi je zapiralo pot. Zakričal sem Mirku, da zbeživa. Ta je res priletel v avto in že sva drvela proti Trebnjemu. Za nama se je spustil tudi kolega Bauer, naju prehitel, potem pa pred najinimi očmi zletel z makadamske ceste na travnik in izza ovinka spet pristal na cesti s povsem razbitim avtomobilom. Bilo je kot v filmu. Ustavila sva se ob njem in mu dejala, naj gre naprej z nama, a je očitno še v šoku zatrjeval, da je z njim vse v redu in da bo sam peljal naprej. Ker se ni dal prepričati, sva ga prisilila, da je šel iz avta in z nama proti Trebnjemu. Tam smo se spet ustavili pri miličnikih, povedali, kaj smo doživeli in nadaljevali pot proti Novem mestu. Pred dopisništvom Dela sva odložila kolego, nato pa nadaljevala do bolnišnice, od koder sem naposled priklical uredništvo. V uredništvu mi sploh niso verjeli, kaj sem doživel, vendar pa so dejali, naj se pazim. Jezen sem odložil slušalko, prijel za mikrofon in pred bolnišnico, kamor so pravkar pripeljali ranjene vojake z Medvedjeka, napravil poročilo. Nato sem odšel v prostore svojega dopisništva in poklical domov. Seveda nisem omenjal, kaj sem doživel, da ne bi bili preveč v skrbeh. Izvedel sem tudi, da je prišlo do streljanja v Cerkljah. Mirko je odnesel kaseto na vlak, jaz pa sem sestavil še eno poročilo in ga oddal po telefonu v prepisovalnico. Zatem sva se mimo blokad prebijala do Krškega, pri Velikem Podlogu sva videla uničeno napravo, anteno, ki je prej služila cerkljanskemu letališču za slepo pristajanje letal. Po prihodu domov sem še večkrat skušal priklicati Ljubljano, vendar mi to ni uspelo. Zato sva se odpeljala v UNZ, kjer sem pri načelniku izvedel za najnovejše dogajanje v Cerkljah in od tu po policijskih zvezah priklical TV, saj so bile normalne telefonske zveze prekinjene. Nato sem odšel domov, sestavil poročilo in ga s policije poslal v Ljubljano.
Za mano je bil torej ognjeni krst. V kratkem času sem spoznal, kako hitro lahko izgubiš življenje. Bilo je polno doživetij, ki jih ne bom nikoli pozabil, bilo pa je tudi razočaranje, saj nihče od mojih nadrejenih ni znal ceniti tistega, kar sem skušal narediti. Morda bi moral pri tem izgubiti glavo ali pa biti vsaj ranjen. Ko sem zvečer gledal posnetke Iztoka Aberška, ki se je z ljubljanske strani prebil do kolone tovornjakov in kmetije Kotarjevih, sem spoznal, da bo ta vojna zahtevala preveč nedolžnih žrtev.

Na vrh strani

Sobota, 29. junij
ŠTEJEMO MRTVE IN RANJENE 

Kazalo je že, da bo ta dan minil mirno, zato sva se s snemalcem zjutraj odpravila na Obrežje. Medtem pa sva po radiu poslušala, da je v Novem mestu prišlo do incidenta in da so zasegli vozilo in nekaj vojakov, ki so prevažali hrano, v avtomobilu pa je bilo tudi precej orožja. Zato sva krenila tja. V Novem mestu je bilo kar živo, na cestah je bilo precej ljudi, ki so očitno debatirali o minulih dogodkih. Pred postajo milice je bilo veliko policajev, nekaj teritorialcev in ekipa studia D. Od njih sem zvedel eno verzijo dogodkov, na novomeškem UNZ, kjer so me prijazno sprejeli in pogostili s kavo in sokom, pa še drugo, uradno. Tam sem tudi izvedel, da so veze z Ljubljano prekinjene, zato sem spet zaprosil za njihove in se javil v uredništvo. Na Medvedjeku je bilo ta dan mirno. Vojska je utaborila malo nižje, zato sva sklenila, da ne greva več tja. 
Obiskala sva novomeško bolnišnico. Tam sem najprej govoril z dr. Morelo, ki vodi kirurški oddelek, nato pa so mi na tamkajšnjem patološkem oddelku pokazali mrtvega vojaka albanske narodnosti in šest voznikov tovornjakov. Njihova trupla so bila razcefrana, eden je bil brez glave. Vodja oddelka mi je skušal čim več pokazati in razložiti. Z izgovorom, da me zunaj čakajo, sem pobegnil iz teh prostorov, posnel poročilo in pogovor z dr. Morelo, nato pa sva odšla v mrtvašnico, kjer so vsa trupla že razvrstili po tleh, da bi jih posnela. Ob tem so nama pripovedovali, kam so bili zadeti, od kod so in podobno. Mirko je naredil le nekaj splošnih kadrov in sploh ni hotel več snemati. Bil sem jezen nanj, saj sem imel občutek, da bi lahko ti prizori marsikoga prepričali o nesmiselnosti reševanja zapleta s silo. Šlo je v glavnem za bolgarske državljane, trije pa so bili iz Jugoslavije. Vsi so bili ubiti z orožjem, ki bi moralo braniti to državo pred zunanjimi sovražniki.
Vrnila sva se v dopisništvo, kjer sem dokončal tekst. Vse skupaj je Mirko odnesel na vlak. Sam sem sestavil še eno tonsko poročilo o tragični bilanci bojev na Medvedjeku. Tega sem poskušal poslati preko studia D, vendar zaman, zato sem se spet obrnil na UNZ. Ko je bilo poročilo predano, sva odšla nazaj v Posavje. Izvedela sva za streljanje v Skopicah, zato sem oddal še eno poročilo. Telefonirali so mi tudi iz Ljubljane in povedali, da posnetkov iz mrtvašnice ne bodo objavili.
Jezen sem bil in nekako potrt, zato sem odšel z družino k prijateljem. Tema razgovora je bila tudi tu znana, vendar sem se vseeno uspel nekako sprostiti. Zvečer sem spet sedel pri prižganem televizorju.

 Nedelja, 30. junij
ŽIVČNA VOJNA DEZINFORMACIJ 

Le nekaj minut potem, ko sem zaspal, se je oglasil telefon. Preklinjal sem stopnice, ki sem jih moral preskočiti, da sem prišel do aparata. Klicali so me iz Ljubljane in preverjali, kako je pri nas in kaj se dogaja v okolici Cerkelj, saj naj bi prišlo do premika oziroma napada letal. Spet sem preveril, jim javil, a nato so me spet dvignili, naj oddam svoje poročilo o tem, kar sem pač povedal. Seveda sem tudi to storil. Potem se gledal še zgodnja jutranja ali pozna večerna poročila. Ko sem spet zlezel v posteljo, je bila ura že več kot štiri in zunaj se je že danilo. Zbudil sem se ves zbit. K temu je pripomogel tudi sin, ki je bil že nekaj dni bolan. Kljub obetom, da bo ta dan miren, v Ljubljani naj bi se pogajali, pa je bil ta dan poln dezinformacij, polresnic. Skušal sem jih preverjati, saj so bile nekatere povsem nelogične, če se v takih časih sploh lahko govori o kakšni logiki. Ves dan sem visel na telefonu, večkrat obiskal UNZ, kjer se je večina že umaknila. In čeprav se razen pogajanj v Brežicah med TO in garnizonom iz Cerkelj ni nič dogajalo, sem bil zvečer zbit in utrujen. Skušal sem si odpočiti, k sreči se je zvečer shladilo, začelo pa je tudi močno deževati. Ob enih, ko sem oddal zadnje poročilo o nemirih na Medvedjeku in letališču v Cerkljah, je grmelo in bliskalo.

Ponedeljek, 1. julij
PRELETI LETAL SEJEJO STRAH

 Takoj zjutraj sem izvedel, da se je kolona oklepnikov z Medvedjeka prebila do blokade v Krakovskem gozdu. Seveda sva se s snemalcem takoj odpravila po lokalni cesti proti Rimšu, kjer sva zagledala precej reševalnih vozil, ki so očitno tja pripeljala teritorialce. Niso naju pustili blizu, ker so se v bližnji hiši pogajali z vojsko. Rezultat teh pogajanj je bil meni znan še pred njihovim koncem, saj sem vedel, da ta enota ne bo odstopila od zadanega cilja. In res je kmalu prišla delegacija iz hiše. Od daleč sva jo skušala posneti, nato sva naredila še nekaj korakov, malo počakala, potem pa odšla naprej, saj mi je že bilo jasno, da bo to stanje trajalo še nekaj časa in da bo prav gotovo prišlo do bojev. V Krškem sva oddala kaseto in se nato še enkrat zapeljala skozi Krakovski gozd.
Odpeljala sva se še do Novega mesta in od tam na Medvedjek in to po magistralni cesti. Tam so že začeli odstranjevati posledice minulih spopadov. Kombiji in tovornjaki so bili prerešetani, nekateri zažgani, vse naokrog pa je bilo tudi polno stekla, vojske, oblačil, hrane in še česa. Posnela sva ostanke in se nato izmuznila do vrha klanca na Medvedjeku, kjer ni bilo več tovornjakov. Menda naj bi cesto kmalu odprli. Potem sva po nadvozu, ki je bil pred dnevi poln eksploziva, odpeljala na drugo stran, kjer so pod avionskimi izstrelki padle nedolžne žrtve. Oglasila sva se na pogorišču Kotarjevega gospodarskega poslopja. Dim se je še vedno kadil. Približala sva se skupini mladih in ker so bili nekateri v črnini, sva menila da so domači. Izkazalo se je, da sva imela prav. Po krajšem pogovoru z enim od njih, sva posnela pogovor. Šele na koncu sem izvedel, da je bil to sin. Kmalu se je domačiji približal miličnik, očitno znanec pokojnika. Naredila sva še nekaj posnetkov z opustošenega dvorišča in hleva in se spustila med ukleščene tovornjake. Na tleh je bilo še polno krvi, ostankov človeških las, kruha, pijače, delov oblačil. Tam so prej ležali vozniki tovornjakov, ki so jih zadeli avioni. Šest je bilo takoj mrtvih, preluknjana pločevina je nemo govorila o silovitosti tega orožja.
Odšla sva v naselje, ki je kilometer oddaljeno, tam sva bila pred bitko. Ljudje so naju spoznali in pozdravljali, vsi pa so bili še vedno prestrašeni. Hiše imajo obstreljene, okna razbita, kljub vsemu pa so še vsi živi. Občudoval sem jih, kako vse to prenašajo, saj imajo razbito tisto, kar so verjetno leta gradili. Po snemanju sva v Trebnjem na železniški postaji oddala kaseto, nato pa nadaljevala do Mokronoga.
Tam sva srečala ekipo JUTEL-a. Sklenila sva, da greva skupaj do skladišča, kateremu je starejši vodnik Grujevič grozil, da ga bo pognal v zrak, vendar smo se kmalu razšli. Proti Mokronogu so namreč pripeljala reševalna vozila, prav tako pa tudi gasilci. Kmalu so začela nad njimi krožiti izvidniška letala. Mirko jih je začel snemati, čeprav sva bila oba nekoliko prestrašena. Pomaknila sva se naprej, da bi jih lažje posnela, vendar sva bila preveč izpostavljena. Letala so letela zelo nizko, preletavala teren v vseh smereh in izvajala prave akrobacije. Če bi bil drugačen čas, bi bil nad njimi prav gotovo navdušen. Potem sva se vrnila v Mokronog, kjer sva zaslišala alarm za zračni napad. Mirko je bil v senci velikega drevesa pripravljen na snemanje, sam pa sem telefoniral v Ljubljano in oddal sporočilo. Kasneje sem izvedel, da ga sploh niso objavili.
Preletavanje je trajalo pol ure. Vaščani, ki so bili že preplašeni zaradi groženj Grujeviča, so bili bolj bledi. Krenila sva proti skladišču. V naselju pred njim sva se ustavila, domačini naju provocirajo in ko sem videl, da je pred nami odpeljala ena izmed TV ekip, še sam pritisnem na plin, naročim Mirku naj snema in počasi vozim mimo vojaškega objekta. Vojakov ni bilo nikjer videti, Mirko me je priganjal naj pospešim, končno je tistih nekaj metrov za nama in lažje zadiham. Takoj sva odšla naprej skozi povsem prazen Mokronog do Sevnice. Tam sva se najprej oglasila na železniški postaji, nato pa še na postaji milice, od koder sem oddal poročilo in se javil domov. Potem sem skušal priti do zbirnega centra prebežnikov, vendar so odsvetovali, da bi kaj snemal, a tudi kje je center, mi niso povedali.
Utrujen od vsega sem se vrnil domov. Zvedel sem za prelete letal nad jedrsko elektrarno in za grožnje komandanta iz Karlovca, ki je grozil, da bo artilerija streljala na Metliko. Oddal sem še eno poročilo in ves polomljen zaspal.

 Goran Rovan

foto: Franc Šavrič


SRŽ, 24. julij 1991, str. 10 in 11
SRŽ, 1. avgust 1991, str. 10

Na vrh strani


Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika
*Osvobodili so Slovenijo
*Padli so prvi streli
*Ognjeni krst
*Štejemo mrtve in ranjene
*Živčna vojna dezinformacij
*Preleti letal sejejo strah

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport

življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije