|
SKICE IZ DNEVNIKA VOJNEGA DOPISNIKA (1991)
Ko sem pred
časom – ob odhodu kolega Janeza Pezlja za tiskovnega predstavnika
slovenske vlade – prevzel tudi novomeško TV dopisništvo, je SRŽ
zapisal, da bom kmalu prevzel tudi naloge vojnega dopisnika. Poročal
naj bi iz krajine, Bele in Suhe. Takrat niti v sanjah nisem
pomislil, da bi se to res utegnilo zgoditi, čeprav sem že pred
razglasitvijo samostojne Slovenije večkrat poročal o vojaških
zadevah, a šlo je zgolj za premike letalskih enot, prihod vojakov in
podobno.
Sreda, 26.
junija
OSVOBODILI SO SLOVENIJO
Ob razglasitvi
suverenosti sem bolj kot praznično vzdušje, ki naj bi ob tem
vladalo, spremljal pristajanje in vzletanje letal na vojaškem
letališču v Cerkljah ob Krki. Tega dne je bil zračni promet še
posebej gost, saj je po mojih opažanjih prispelo deset
helikopterjev, osem vojaških transportnih letal ter celo eno civilno
letalo. Obiskal sem tudi štab TO, vendar mi niso povedali nič
konkretnega, dali so mi le slutit, da se nekaj pripravlja. Zvečer
sem spet dežural ob telefonu, potem sem se pa le odpravil do Trga
Matije Gubca v Krškem, kjer je bilo sicer nekaj ljudi, vendar
kakšnega posebnega veselja ni bilo opaziti. Na poti do Brežic, sem
videl skupino ljudi, ki je pred trgovino v Dolenji vasi očitno
prepevala, v Šentlenartu pa je kres, ki so ga zakurili v čast
razglasitve, že počasi ugašal. Brežice so bile okrašene z zastavami,
lipa pred Rokovo cerkvijo pa je samevala. Na brežiški tržnici je
bilo precej bolj živahno. Glasba je bila glasna, pijača je tekla na
veliko, še posebej pri tistih omizjih, kjer so imeli nekakšne bone.
Prevladovali so predvsem mladi, bilo pa je tudi precej lokalnih
političnih veljakov ter morda kar preveč teritorialcev, medtem ko
miličnikov skoraj ni bilo videti. Teritorialci so se obnašali, kot
da so pravkar osvobodili Slovenijo. Ponosno so hodili med svojimi
meščani, razkazovali orožje, sploh se mi je vse skupaj zdelo kot
veselica po dobljeni bitki. Takrat seveda nisem slutil, da se bo
bitka šele začela. Tako sem tudi sam ostal nekoliko dlje, kot sem
sprva nameraval. Domov sem prišel okoli poldruge ure zjutraj.
Četrtek, 27.
junija
PADLI SO PRVI STRELI
Zdelo se mi je,
da sem pravkar legel, ko sem zaslišal telefon. Bil je moj urednik,
ki me je nekaj pred šesto uro dvignil iz postelje, češ, kako to, da
sem doma, ko pa se pri Novem mestu streljajo. Preveril sem na
policiji, potem pa sem že slišal poročilo studia D o tem, kar naj bi
se zgodilo v vasi Poganci. Takoj sem poklical snemalca Mirka, ki pa
je medtem že odhitel k meni. Javil sem redakciji in že sva krenila
proti Novem mestu. Na mostu v Ločni sva že videla barikado vozil, ki
je preprečevala dohod do centra, zato sva šla po bližnjici mimo
tiskarne do centra in takoj na UNZ. Tu smo se dogovorili, da naju
miličniki s svojimi vozili prepeljejo do blokade v vasi Poganci,
dlje pa tako ali tako ni bilo dovoljeno. Na blokadi je bilo precej
teritorialcev ter nekaj novomeških novinarjev. Ko sva se s snemalcem
hotela peš približati koloni oklepnih vozil, ki je ponoči prispela
iz Karlovca, so naju teritorialci grobo ustavili in naju niso
pustili naprej, češ, da je že dovolj napeto in naj nikar še midva ne
povzročava problemov. Po jutranjem streljanju so namreč odpeljali
enega oficirja JA v novomeško bolnišnico, trije vojaki, ki so ga
spremljali, pa se potem niso več hoteli vrniti v enoto. Pogajanja so
trajala že precej časa, naša oddaja pa je bila spet ob desetih. Zato
sva posnela pred blokado kratko poročilo in se s policijskim vozilom
vrnila v novomeški UNZ. Tam sva se dogovorila, da nam bodo miličniki
poskušali spraviti kaseto v Ljubljano, saj je bil ves promet na
avtocesti že zaustavljen. Ker je bilo medtem dogovorjeno, da bodo
zaradi bližine naselja in novomeške kasarne, iz katere bi utegnili
priti na pomoč, spustili kolono naprej, sva se z Mirkom odpravila k
blokadi ob mostu čez Krko, kjer sva čakala na prihod kolone. Vendar
se pogajanja še vedno niso končala, zato sem iz Pionirjevega biroja
poslal v Ljubljano telefonsko poročilo, nato pa sva se odpravila do
Pogancev. Iz vojašnice so vojakom pripeljali zajtrk. Peš sem odšel
do zaustavljene kolone, ki takrat ni izgledala nič kaj nevarno,
pogovarjal sem se tudi z vojaškim policajem. Nato sem se vrnil do
blokade teritorialcev in opazil, da že spuščajo nekatera osebna
vozila mimo kolone. Zato sem sedel v avto. Mirko je pripravil kamero
in že sva peljala mimo vojaških oklepnikov, kamionov, na koncu
obrnila in jih še enkrat posnela iz avta. Opazili so naju prepozno,
posnela sva jih, preden so nadrejeni ukrepali. Kmalu zatem je bilo
slišati, da bo kolona krenila naprej, do magistralne ceste Zagreb –
Ljubljana, vendar so nas odgnali in nam prepovedali snemanje. Kolono
sva zato pričakala na vstopu v Novo mesto, posnela njen prihod,
potem pred njo peljala čez most, kjer sva jih v križišču spet
čakala. Tam je prišla tudi ekipa angleške televizije, ki se očitno
ni zavedala, kaj se dogaja, zato so nama sledili, ko sva v vožnji do
odcepa v Mačkovcu prehitevala vojaška vozila in jih seveda vseskozi
snemala.
Na odcepu sva jih pustila mimo in jih na avtomobilski cesti proti
Ljubljani še enkrat prehitela. Zatem sva že zagledala nepregledno
kolono vozil, ki je bila zaustavljena na klancu. Prebila sva se mimo
njih do drugega odcepa za Novo mesto, kjer je bila blokada iz
tovornjakov, miličniki pa so naju ustavili in vrnili nazaj. Jasno
nama je bilo, da tu vojska ne bo mogla naprej, zato sva se po gozdni
poti prebila do blokade, potem na magistralno cesto, kjer so nama
miličniki povedali, da je cesta na več mestih zablokirana. To nama
je potrdil tudi Niko Kupec iz Grafike, ki se je zaman skušal prebiti
do Ljubljane. Ker sva bila odločena, da poskusiva priti v Ljubljano,
nama je dal fotolite za tiskanje karlovškega časopisa v Ljudski
pravici. Odpravila sva se po stranskih poteh, ki tudi niso bile vse
prevozne, zato sva se večkrat vračala. Kljub temu sva se po dobrih
dveh urah prebila do Ljubljane, in sicer deset minut pred začetkom
oddaje. Na TV je bila prava zmešnjava. Rekli so mi, naj napravim
prispevek za oddajo ob 15. uri, zato sem začel sestavljati tekst in
montirati prispevek v montirnici. Nenadoma sem s hodnika zaslišal
svoj glas. Šele ob pol dveh so namreč objavili moje poročilo, ki sem
ga poslal po telefonu ob deveti uri zjutraj. Res profesionalno, ni
kaj. V jezi sem dokončal montažo prispevka. Mirka so klicali, naj
greva v tiskarno in odpeljeva nazaj v Novo mesto tudi časopis
Profit. Zato sva se oglasila ponovno v Ljudski pravici in po krajšem
čakanju naložila 23000 izvodov v stoenko ter se odpeljala nazaj
proti Novem mestu. Vendar ni šlo daleč. Ceste so bile polne. Nekako
sva se le prebila do odcepa za Kočevje, od tam naprej niso pustili
nikogar. Z izgovorom, da greva le nekaj kilometrov daleč, sva se
odpeljala na lokalno cesto, a spet le do prve zapore, se nato
prebijala po neznanih poteh in kolovozih, tako da sva v Šmarju-Sap
spet prišla na avtocesto. Zapeljala sva nanjo kljub znakom, ki so to
prepovedovali. Že pred klancem na Medvedjeku, za njegovo ime sem
takrat prvič slišal, sva naletela na kolono tovornjakov, peljala sva
mimo in prišla do parkirnega prostora pri Velikem Gabru. Nato sva se
peš povzpela na bližnji nadvoz. Srečala sva domačina, ki se je
ukvarjal s svojo napravo za obrambo proti toči in ga v šali
povprašala, če se pripravlja, da nas bo z raketami za točo branil.
Kaj je odgovoril, se ne spominjam več, vem le, da nama je pokazal
pot, po kateri sva najlažje prišla do nadvoza. Kasneje sva izvedela,
da je bil to 58 – letni Anton Kotar, ki so ga dan kasneje avionski
izstrelki ubili, zažgali njegov hlev in kozolec, ob tem pa je
zgorelo tudi njegovo truplo. Z nadvoza sva posnela kolono vozil,
obenem pa izvedela, da je na drugi strani kolona vojaških vozil.
Takoj sva spustila z mostu in se med tovornjaki prebila na drugo
stran ceste in nato po travniku in poljski poti prišla do nadvoza,
od tu sva nadaljevala vožnjo do naslednjega mostu, kjer so naju
ustavili teritorialci. Most je bil namreč poln eksploziva, ravno
tako cesta pod njim z obeh strani. Bilo nama je neprijetno, a sva
kljub temu tudi to posnela, nato pa zavila na kolovoz, ki pelje
proti bližnjim hišam. Od tu sva imela kot na dlani kolono
oklepnikov, ki se je očitno prebila iz Mačkovca. Spet so se začela
pogajanja med vojsko in teritorialci, ki so zasedli položaje na obeh
straneh ceste. Kmalu sta prišla reporterja studia D, nato pa še TV
ekipa munchenskega Tele 5. Ozračje je bilo napeto, čeprav se
teritorialci, ki so se opogumljali s pivom, tega najbrž niso povsem
zavedali. Vedel sem namreč, da vojaške kolone ne smejo spustiti
naprej in tudi, da vojska ne bo kar tako odnehala.
Preostal je torej le boj, zato je bilo le vprašanje časa, kdaj bo do
tega prišlo. V Velikem Gabru sva preživela kar nekaj časa. Medtem
sem se dvakrat javil v redakcijo in iz bližnje hiše poslal poročilo
o pogajanjih. Med snemanjem so vse snemalce, razen nemške ekipe,
nagnali z megafonom. Ker se je začelo mračiti in ni bilo videti
večjih priprav na boj, sva odšla po stranskih poteh v Novo mesto, od
koder sem se javil v uredništvo, prav tako pa izvedel od krške UNZ,
da je vojska zasedla 5. mejno kontrolno točko na Obrežju in da gre
proti Dobovi. Ko sva oddala Profit, sva odšla proti Posavju in se še
zadnji trenutek peljala skozi Mostec, kjer so se iz avtobusa
izkrcavali teritorialci, z avtobusom pa so nato zaprli cesto. V
Dobovi je bilo polno ljudi, od katerih sva zvedela, da je prišlo do
streljanja in da so nekoga ubili. V tem času so se v daljavi slišale
eksplozije, teritorialci naj bi napadli letališče Cerkljah. Iz
bližnje hiše sem nato poskušal telefonirati, a nama ni uspelo niti
iz železniške postaje, zato sva odšla k staršem radijske dopisnice
Irene Majce. Tudi tu je bilo zaman, napotili so naju skozi vas in po
velikih težavah sva prišla v Brežice. Pred štabom TO sem srečal
zdravnika, ki je povedal, da je v Rigoncah padel en pripadnik TO,
drugi pa je bil težje ranjen. Presunjena ob tej informaciji sva se
odpravila do hiše Vlada Podgorška, dopisnika Dela, kjer se je nama
naposled le uspelo javiti in oddati poročilo, nakar sva odšla domov.
Pozno v noč sem spremljal TV in gledal, kaj se je dogajalo minuli
dan ter stalno klicaril naokoli. Potem sem s težavo in zaradi
utrujenosti le zaspal. Za mano je bil prvi dan vojne.
Na vrh strani
Petek, 28.
junija
OGNJENI KRST
Ko
sem po nekaj urah spanja zjutraj poklical naokoli, sem zvedel, da ni
kaj posebno novega, le na Medvedjeku so vsak čas pričakovali boje.
Poklical sem Mirka, s katerim sva se že zgodaj odpeljala skozi
Globoko in Kapele do Dobove. Ob železniški postaji se je utaborilo
nekaj vojaških vozil. Ko so mi na postaji potrdili, da mirujejo, sva
začela snemati. Takoj se nama je približal eden od vojakov in dejal,
naj tega ne počneva. Skušala sem mu dopovedati, da le opravljava
svoje delo, nakar je prišel še oficir, tako da sva vsaj na videz
odnehala. Zatem sva odšla na postajo in v senci tamkajšnjega
grmičevja posnela še nekaj kadrov, nato pa se odpeljala skozi Dobovo
do vasi Rigonce, kjer je bil dan poprej ubit Jernej Molan. Sledov o
tem ni bilo videti, na poti nazaj sva se pogovarjala z domačini, ki
pa nama niso vedeli kaj dosti povedati. Le to, da je bilo ponoči na
tem območju več vojaških vozil, ki so prišla celo do vasi Loče,
potem pa so se zjutraj odpeljala proti Zagrebu. Po obvoznicah sva se
prebila do Brežic, mimo blokade na mostu, šla na avtocesto do
Prilip. Tu sva posnela avtobus, ki se je ponoči zaletel v kolono
tovornjakov v blokadi, k sreči je bilo nekaj nemških turistov le
ranjenih. S ceste pa sta zaradi blokade zletela tudi dva tovornjaka,
eden prazen, drugi poln kumaric in paprik. Takoj zatem sva se vrnila
do Čateža in potem po stari cesti skozi Prilipe, mimo Mokric do
Obrežja, kjer sva že zagledala oklepnike ob glavni cesti, ki so
zasedli MKT. Šla sva nad bližnji nadvoz, od koder sva posnela
okupatorsko vojsko, ki je poleg ceste zasedla tudi bližnje njive,
nato pa se peljala proti Bregani in po magistralni cesti proti
Sloveniji. Iz avtomobila sva posnela tablo z napisom Republika
Slovenija, ki je ostala na svojem mestu. Vojsko, ki je zasedla to
področje in slovensko zastavo, ki je malo pred tem zaplapolala na
nadvozu v posmeh jugoslovanski zastavici, ki so jo vojaki izobesili
na anteno vojaškega transporterja. Nato sva se vrnila v Brežice na
železniško postajo, kjer sva oddala posneti material nekemu dekletu,
ki je obljubilo, da ga bo spravilo do RTV. Iz blagovnega skladišča
sem oddal poročilo po telefonu, nato sva se odpravila proti
Gorjancem, od koder sva posnela letališče v Cerkljah, kjer pa je
bilo vse mirno. Spotoma sva se ustavila še v Krški vasi, kjer sta
nas v nizkem letu preletela dva orla. Zvedela sva tudi, da se je na
Medvedjeku začel boj. Takoj sva sedla v avto in se odpeljala do
Novega mesta. Tam sva po radiu slišala, da so letala napadla
letališče na Brniku. Štela sva minute, ko bova slišala, da sta tudi
orla, ki sva jih malo prej slišala, odvrgla svoj bojni tovor. To se
ni zgodilo, pač pa sva kmalu izvedela, da sta napadla kolono
tovornjakov na Medvedjeku. V Novem mestu je bilo precej panike,
pričakovati je bilo, da se bo vojska skušala prebiti iz kasarne,
zato so se teritorialci vkopali. Ob snemanju, ta čas je bil dan tudi
alarm za zračni napad, so se na naju spravili teritorialci z
lopatami, češ, da jih ne smeva snemati. Bili so preplašeni, zato se
raje nisva prepirala in jih prepričevala, ampak sva odšla naprej.
Kmalu so naju ustavili miličniki, naju legitimirali, nato spustili
dalje. V tem času so nad nama preleteli v nizkem letu štirje
jastrebi, ki pa jih zaradi hitrosti nisva uspela posneti. Zato sva
nadaljevala do Trebnjega. Na odcepu za Trebnje sva srečala novinarja
Janeza Pavlina, ki nama je svetoval naj ne nosiva glave na prodaj.
Na Medvedjeku je bilo namreč zelo vroče, vojska pa je streljala celo
na reševalna vozila, ko so pobirala ranjene teritorialce in civile.
Odšla sva do železniške postaje, kjer sva oddala kaseto. Potem sva
spet videla nad Trebnjem v smeri proti Medvedjeku prelet štirih
letal. Ta so se čez nekaj časa vrnila, krožila nekaj časa nad Novim
mestom, dve sta v smeri proti Mirni peči odvrgli dva predmeta. Pri
tem se je dvignil dim, vendar kljub temu, da sva več kot uro skušala
ugotoviti mesto padca, nama ga ni uspelo odkriti. Zato sva se vrnila
do Trebnjega. Na odcepu je poleg miličnikov stalo tudi nekaj
reševalnih vozil. V razgovoru z njimi sva izvedela, da je vojska
zaprosila za pomoč novomeško kasarno, od koder naj bi prišli po
njihove ranjene in mrtve. Zato sva sklenila, da se bova skušala
priključiti tej miroljubni koloni in kaj posneti, saj sva bila
prepričana, da je bitka končana. Po tem se nam je pridružil še
dopisnik Dela Marjan Bauer, ki je bil že dopoldne na bojišču. Po več
kot polurnem čakanju je iz Novega mesta le prišel tovornjak, vendar
z vojaki brez sanitetnega osebja. Z avtomobilom sva kljub temu
sledila temu vojaškemu vozilu in dvema rešilcema iz novomeške
bolnišnice.
Mirko je vso pot snemal, nato smo z glavne zavili na stransko cesto
in se približali koloni oklepnih vozil. Tam sva že opazila sledove
letalskih in drugih napadov, oklepniki pa so bili vsaj na zunaj
videti nepoškodovani. O bitki je pričalo tudi precej kosov
uporabljene municije, ki je ležala po cesti in luknje na stranski
cesti. Vozila pred nami so obrnila, tako sem storil tudi sam. Ker pa
nisem želel ovirati reševalcev, sem službeni avto postavil med dve
polomljeni drevesi, ki sta padli na cesto. Nato sem izstopil iz
avtomobila, se malo razgledal, slišal vojake iz kasarne, ki so
prosili, naj v tem času, ko so tukaj, ne streljajo. Potem sem dejal
snemalcu naj že končno zleze iz avta, da bova prej kaj konkretnega
posnela. To je opazil kapetan iz oklepnika, ki je začel kričati, da
»nema snimanja«. Nato je cinično dodal, da so naši teritorialci »gadni«
in da dobro streljajo. Videl sem, da so vojaki pripeljali tudi vodo.
Nenadoma sem zagledal nad sabo dve točki, ki sta se nam
približevali. Slišal sem le klic enega od starešin, naj vojska zapre
pokrove na oklepnikih, potem pa se je z neba že zasvetilo. Videl sem
za trenutek še ognjene strele, nato pa sem se že pognal v bližnje
grmovje nad cesto in se skušal z rokami zadržati, da ne bi padel
nazaj. Bil sem nemočen, saj bi nas lahko v takem položaju pobili kot
pse. K sreči je padalo nekaj metrov nad nami. Kam točno, nisem
poskušal niti ugotavljati, saj sem samo čakal, kdaj me bo kaj
zadelo. Ko sta letali odleteli, sem skušal prestaviti drevo, ki mi
je zapiralo pot. Zakričal sem Mirku, da zbeživa. Ta je res priletel
v avto in že sva drvela proti Trebnjemu. Za nama se je spustil tudi
kolega Bauer, naju prehitel, potem pa pred najinimi očmi zletel z
makadamske ceste na travnik in izza ovinka spet pristal na cesti s
povsem razbitim avtomobilom. Bilo je kot v filmu. Ustavila sva se ob
njem in mu dejala, naj gre naprej z nama, a je očitno še v šoku
zatrjeval, da je z njim vse v redu in da bo sam peljal naprej. Ker
se ni dal prepričati, sva ga prisilila, da je šel iz avta in z nama
proti Trebnjemu. Tam smo se spet ustavili pri miličnikih, povedali,
kaj smo doživeli in nadaljevali pot proti Novem mestu. Pred
dopisništvom Dela sva odložila kolego, nato pa nadaljevala do
bolnišnice, od koder sem naposled priklical uredništvo. V uredništvu
mi sploh niso verjeli, kaj sem doživel, vendar pa so dejali, naj se
pazim. Jezen sem odložil slušalko, prijel za mikrofon in pred
bolnišnico, kamor so pravkar pripeljali ranjene vojake z Medvedjeka,
napravil poročilo. Nato sem odšel v prostore svojega dopisništva in
poklical domov. Seveda nisem omenjal, kaj sem doživel, da ne bi bili
preveč v skrbeh. Izvedel sem tudi, da je prišlo do streljanja v
Cerkljah. Mirko je odnesel kaseto na vlak, jaz pa sem sestavil še
eno poročilo in ga oddal po telefonu v prepisovalnico. Zatem sva se
mimo blokad prebijala do Krškega, pri Velikem Podlogu sva videla
uničeno napravo, anteno, ki je prej služila cerkljanskemu letališču
za slepo pristajanje letal. Po prihodu domov sem še večkrat skušal
priklicati Ljubljano, vendar mi to ni uspelo. Zato sva se odpeljala
v UNZ, kjer sem pri načelniku izvedel za najnovejše dogajanje v
Cerkljah in od tu po policijskih zvezah priklical TV, saj so bile
normalne telefonske zveze prekinjene. Nato sem odšel domov, sestavil
poročilo in ga s policije poslal v Ljubljano.
Za mano je bil torej ognjeni krst. V kratkem času sem spoznal, kako
hitro lahko izgubiš življenje. Bilo je polno doživetij, ki jih ne
bom nikoli pozabil, bilo pa je tudi razočaranje, saj nihče od mojih
nadrejenih ni znal ceniti tistega, kar sem skušal narediti. Morda bi
moral pri tem izgubiti glavo ali pa biti vsaj ranjen. Ko sem zvečer
gledal posnetke Iztoka Aberška, ki se je z ljubljanske strani prebil
do kolone tovornjakov in kmetije Kotarjevih, sem spoznal, da bo ta
vojna zahtevala preveč nedolžnih žrtev.
Na vrh strani
Sobota, 29.
junij
ŠTEJEMO MRTVE IN RANJENE
Kazalo je že, da
bo ta dan minil mirno, zato sva se s snemalcem zjutraj odpravila na
Obrežje. Medtem pa sva po radiu poslušala, da je v Novem mestu
prišlo do incidenta in da so zasegli vozilo in nekaj vojakov, ki so
prevažali hrano, v avtomobilu pa je bilo tudi precej orožja. Zato
sva krenila tja. V Novem mestu je bilo kar živo, na cestah je bilo
precej ljudi, ki so očitno debatirali o minulih dogodkih. Pred
postajo milice je bilo veliko policajev, nekaj teritorialcev in
ekipa studia D. Od njih sem zvedel eno verzijo dogodkov, na
novomeškem UNZ, kjer so me prijazno sprejeli in pogostili s kavo in
sokom, pa še drugo, uradno. Tam sem tudi izvedel, da so veze z
Ljubljano prekinjene, zato sem spet zaprosil za njihove in se javil
v uredništvo. Na Medvedjeku je bilo ta dan mirno. Vojska je
utaborila malo nižje, zato sva sklenila, da ne greva več tja.
Obiskala sva novomeško bolnišnico. Tam sem najprej govoril z dr.
Morelo, ki vodi kirurški oddelek, nato pa so mi na tamkajšnjem
patološkem oddelku pokazali mrtvega vojaka albanske narodnosti in
šest voznikov tovornjakov. Njihova trupla so bila razcefrana, eden
je bil brez glave. Vodja oddelka mi je skušal čim več pokazati in
razložiti. Z izgovorom, da me zunaj čakajo, sem pobegnil iz teh
prostorov, posnel poročilo in pogovor z dr. Morelo, nato pa sva
odšla v mrtvašnico, kjer so vsa trupla že razvrstili po tleh, da bi
jih posnela. Ob tem so nama pripovedovali, kam so bili zadeti, od
kod so in podobno. Mirko je naredil le nekaj splošnih kadrov in
sploh ni hotel več snemati. Bil sem jezen nanj, saj sem imel
občutek, da bi lahko ti prizori marsikoga prepričali o nesmiselnosti
reševanja zapleta s silo. Šlo je v glavnem za bolgarske državljane,
trije pa so bili iz Jugoslavije. Vsi so bili ubiti z orožjem, ki bi
moralo braniti to državo pred zunanjimi sovražniki.
Vrnila sva se v dopisništvo, kjer sem dokončal tekst. Vse skupaj je
Mirko odnesel na vlak. Sam sem sestavil še eno tonsko poročilo o
tragični bilanci bojev na Medvedjeku. Tega sem poskušal poslati
preko studia D, vendar zaman, zato sem se spet obrnil na UNZ. Ko je
bilo poročilo predano, sva odšla nazaj v Posavje. Izvedela sva za
streljanje v Skopicah, zato sem oddal še eno poročilo. Telefonirali
so mi tudi iz Ljubljane in povedali, da posnetkov iz mrtvašnice ne
bodo objavili.
Jezen sem bil in nekako potrt, zato sem odšel z družino k
prijateljem. Tema razgovora je bila tudi tu znana, vendar sem se
vseeno uspel nekako sprostiti. Zvečer sem spet sedel pri prižganem
televizorju.
Nedelja, 30.
junij
ŽIVČNA VOJNA DEZINFORMACIJ
Le nekaj minut
potem, ko sem zaspal, se je oglasil telefon. Preklinjal sem
stopnice, ki sem jih moral preskočiti, da sem prišel do aparata.
Klicali so me iz Ljubljane in preverjali, kako je pri nas in kaj se
dogaja v okolici Cerkelj, saj naj bi prišlo do premika oziroma
napada letal. Spet sem preveril, jim javil, a nato so me spet
dvignili, naj oddam svoje poročilo o tem, kar sem pač povedal.
Seveda sem tudi to storil. Potem se gledal še zgodnja jutranja ali
pozna večerna poročila. Ko sem spet zlezel v posteljo, je bila ura
že več kot štiri in zunaj se je že danilo. Zbudil sem se ves zbit. K
temu je pripomogel tudi sin, ki je bil že nekaj dni bolan. Kljub
obetom, da bo ta dan miren, v Ljubljani naj bi se pogajali, pa je
bil ta dan poln dezinformacij, polresnic. Skušal sem jih preverjati,
saj so bile nekatere povsem nelogične, če se v takih časih sploh
lahko govori o kakšni logiki. Ves dan sem visel na telefonu, večkrat
obiskal UNZ, kjer se je večina že umaknila. In čeprav se razen
pogajanj v Brežicah med TO in garnizonom iz Cerkelj ni nič dogajalo,
sem bil zvečer zbit in utrujen. Skušal sem si odpočiti, k sreči se
je zvečer shladilo, začelo pa je tudi močno deževati. Ob enih, ko
sem oddal zadnje poročilo o nemirih na Medvedjeku in letališču v
Cerkljah, je grmelo in bliskalo.
Ponedeljek, 1.
julij
PRELETI LETAL SEJEJO STRAH
Takoj
zjutraj sem izvedel, da se je kolona oklepnikov z Medvedjeka prebila
do blokade v Krakovskem gozdu. Seveda sva se s snemalcem takoj
odpravila po lokalni cesti proti Rimšu, kjer sva zagledala precej
reševalnih vozil, ki so očitno tja pripeljala teritorialce. Niso
naju pustili blizu, ker so se v bližnji hiši pogajali z vojsko.
Rezultat teh pogajanj je bil meni znan še pred njihovim koncem, saj
sem vedel, da ta enota ne bo odstopila od zadanega cilja. In res je
kmalu prišla delegacija iz hiše. Od daleč sva jo skušala posneti,
nato sva naredila še nekaj korakov, malo počakala, potem pa odšla
naprej, saj mi je že bilo jasno, da bo to stanje trajalo še nekaj
časa in da bo prav gotovo prišlo do bojev. V Krškem sva oddala
kaseto in se nato še enkrat zapeljala skozi Krakovski gozd.
Odpeljala sva se še do Novega mesta in od tam na Medvedjek in to po
magistralni cesti. Tam so že začeli odstranjevati posledice minulih
spopadov. Kombiji in tovornjaki so bili prerešetani, nekateri
zažgani, vse naokrog pa je bilo tudi polno stekla, vojske, oblačil,
hrane in še česa. Posnela sva ostanke in se nato izmuznila do vrha
klanca na Medvedjeku, kjer ni bilo več tovornjakov. Menda naj bi
cesto kmalu odprli. Potem sva po nadvozu, ki je bil pred dnevi poln
eksploziva, odpeljala na drugo stran, kjer so pod avionskimi
izstrelki padle nedolžne žrtve. Oglasila sva se na pogorišču
Kotarjevega gospodarskega poslopja. Dim se je še vedno kadil.
Približala sva se skupini mladih in ker so bili nekateri v črnini,
sva menila da so domači. Izkazalo se je, da sva imela prav. Po
krajšem pogovoru z enim od njih, sva posnela pogovor. Šele na koncu
sem izvedel, da je bil to sin. Kmalu se je domačiji približal
miličnik, očitno znanec pokojnika. Naredila sva še nekaj posnetkov z
opustošenega dvorišča in hleva in se spustila med ukleščene
tovornjake. Na tleh je bilo še polno krvi, ostankov človeških las,
kruha, pijače, delov oblačil. Tam so prej ležali vozniki
tovornjakov, ki so jih zadeli avioni. Šest je bilo takoj mrtvih,
preluknjana pločevina je nemo govorila o silovitosti tega orožja.
Odšla sva v naselje, ki je kilometer oddaljeno, tam sva bila pred
bitko. Ljudje so naju spoznali in pozdravljali, vsi pa so bili še
vedno prestrašeni. Hiše imajo obstreljene, okna razbita, kljub vsemu
pa so še vsi živi. Občudoval sem jih, kako vse to prenašajo, saj
imajo razbito tisto, kar so verjetno leta gradili. Po snemanju sva v
Trebnjem na železniški postaji oddala kaseto, nato pa nadaljevala do
Mokronoga.
Tam sva srečala ekipo JUTEL-a. Sklenila sva, da greva skupaj do
skladišča, kateremu je starejši vodnik Grujevič grozil, da ga bo
pognal v zrak, vendar smo se kmalu razšli. Proti Mokronogu so namreč
pripeljala reševalna vozila, prav tako pa tudi gasilci. Kmalu so
začela nad njimi krožiti izvidniška letala. Mirko jih je začel
snemati, čeprav sva bila oba nekoliko prestrašena. Pomaknila sva se
naprej, da bi jih lažje posnela, vendar sva bila preveč
izpostavljena. Letala so letela zelo nizko, preletavala teren v vseh
smereh in izvajala prave akrobacije. Če bi bil drugačen čas, bi bil
nad njimi prav gotovo navdušen. Potem sva se vrnila v Mokronog, kjer
sva zaslišala alarm za zračni napad. Mirko je bil v senci velikega
drevesa pripravljen na snemanje, sam pa sem telefoniral v Ljubljano
in oddal sporočilo. Kasneje sem izvedel, da ga sploh niso objavili.
Preletavanje je trajalo pol ure. Vaščani, ki so bili že preplašeni
zaradi groženj Grujeviča, so bili bolj bledi. Krenila sva proti
skladišču. V naselju pred njim sva se ustavila, domačini naju
provocirajo in ko sem videl, da je pred nami odpeljala ena izmed TV
ekip, še sam pritisnem na plin, naročim Mirku naj snema in počasi
vozim mimo vojaškega objekta. Vojakov ni bilo nikjer videti, Mirko
me je priganjal naj pospešim, končno je tistih nekaj metrov za nama
in lažje zadiham. Takoj sva odšla naprej skozi povsem prazen
Mokronog do Sevnice. Tam sva se najprej oglasila na železniški
postaji, nato pa še na postaji milice, od koder sem oddal poročilo
in se javil domov. Potem sem skušal priti do zbirnega centra
prebežnikov, vendar so odsvetovali, da bi kaj snemal, a tudi kje je
center, mi niso povedali.
Utrujen od vsega sem se vrnil domov. Zvedel sem za prelete letal nad
jedrsko elektrarno in za grožnje komandanta iz Karlovca, ki je
grozil, da bo artilerija streljala na Metliko. Oddal sem še eno
poročilo in ves polomljen zaspal.
Goran Rovan
foto: Franc Šavrič
SRŽ, 24. julij 1991, str. 10
in 11
SRŽ, 1. avgust 1991, str. 10
Na vrh strani
|
ŽIVLJENJEPIS
