GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

SRŽ

 Plesali smo eno samo poletje, je v zadnji številki časopisa z nenavadnim imenom Srž zapisal njegov glavni in odgovorni urednik Silvester Mavsar. Ustanovitelji časnika za Posavje so bili Etos d.o.o., Opus d.o.o. in Itris d.o.o., vsi trije iz Krškega. Njegova cena je bila 15 takratnih dinarjev, vendar samo prvi dve številki, potem se je hitro podražil na 20 dinarjev. Izšlo je samo sedem številk in ena nulta, ki je izšla 24. aprila 1991. leta. Srž naj bi izhajal vsakih 14 dni, vendar ni bilo vedno tako, vmes je bila osamosvojitvena vojna, težave s tiskarno (beri denar za tisk in še kaj).

V prvi – nulti številki, ki je sicer na prvi strani nosila oznako 1, je urednik v Uvodniku zapisal. »Časopis bo nestrankarski, kolikor je to mogoče, podpiral pa bo tudi vsa napredna prizadevanja s področja podjetništva in obrti. Omogočal bo predvsem javno izmenjavo mnenj, predlogov in stališč o vseh temah, ki se bodo pojavljale v posavskem prostoru. Časopis Srž bo (od 15. maja dalje) izhajal vsako drugo sredo. TAKRAT PA LE BRŽ PO SRŽ!«

Za Srž so takrat med drugim pisali tudi Janez Senoven (Jaroslav Jankovič), Martin Kerin, Martina Merslavič, Ivan in Alenka Mirt, Dušan Barbič, Tamara Vonta, Tatjana Vertovšek, Monika Ban, Andreja Žibret in tudi Milan Venek, fotografirali pa Franci Pavkovič, Mirko Vesel, Matjaž Mirt in Janko Božič, karikature pa je risal Jože Novak. Sam sem prispeval kar precej tekstov in fotografij, med drugim sem pisal o svojih dogodivščinah kot »vojni dopisnik«, pripravil reportažo z jadranja po Jadranu, imel pa sem tudi dve svoji rubriki: »Ni res, lahko pa bi bilo« (Srž-ice) in Strženi. Prva je bila izmišljena in je nastajalo po Mladininen vzoru Rolanja po sceni, v njej smo uporabljali zgolj inicialke, čeprav je bilo jasno o kom govorim (sam sem v začetku pisal cela imena in priimke, ki pa niso bila objavljena). V Strženih so bili bolj zbadljivi zapisi dogodkov in ironičen pogled nanje. Seveda sta bili obe rubriki nepodpisani, avtor neznan, čeprav sem bil to seveda jaz. Danes na vse to gledam z drugimi manj kritičnimi očmi. Zagotovo pa so ti zapisi v Srži dragocen zapis neponovljivega trenutka v zgodovini Slovencev, ko smo leta 1991 dobili svojo državo.

Seveda za to pisanje nisem dobil nobenega plačila. Zakaj je jasno iz zadnjega uvodnika Silvestra Mavsarja, v katerem je med drugim zapisal: »Plesali smo eno samo poletje z vami dragi bralci časopisa Srž, ki vas je več kot dva tisoč in vendar ne dovolj, da bi časopis preživel brez minimalne naklonjenosti občinskih skupnosti, predvsem pa brez rednega poravnavanja obveznosti s strani naročnikov propagandnih sporočil, ki nam ta čas dolgujejo 150 starih milijard. Mi pa si tega ne moremo privoščiti, ker tiskarna ne tiska, če račun ni plačan in tudi potrpljenja naših avtorjev bo počasi konec. Pri vsem tem, žal ne moremo storiti nič, da bi vseh tistih, ki bodo vsako drugo sredo pogrešali posavski SRŽ, ne bi razočarali. Razočarani smo tudi sami, ker nismo uspeli dobiti ne prostora, ne telefona, ker smo bili tačas nadlega s svojimi kritičnimi prispevki, kolikor jih je pač bilo.«

 Na vrh strani


Utrinki iz pomorskega dnevnika
Na Korali po nemirnem Jadranu

Že je kazalo, da bo moje prvo jadranje padlo v vodo, delno zaradi vojne, delno iz strahu dela posadke. Potem pa se je kapitan Rajko nenadoma odločil, zbrali smo dinarje, seveda nekaj manj kot v minulih sezonah, a še vedno precej in odrinili. Na poti do Krka ni bilo pretiranega prometa, prazno pa tudi ni bilo. Seveda smo vseskozi srečevali obeležja minule agresije na Slovenijo, na cesti od Postojne do Ilirske Bistrice pa sem zaslišal zamolkel zvok. Misleč, da se mi je odvezal ali kako drugače prestavil jambor surfa, sem ustavil, potem pa sem od kolegov zvedel za vzrok tega neprijetnega zvoka. Cesta je bila namreč dodobra uničena od tankov, ki so osvajali naše zahodne meje.

Kljub temu, da bi barko lahko prevzeli že zjutraj, se to ni zgodilo. Ko smo prišli v marino pri Punatu, so jo še čistili, potem se je zataknilo še s papirji, saj menda firma Seaway še ni plačala vseh pristojbin. No, popoldne, po četrti uri, smo le vkrcali goro oblačil, pijače in hrane in takrat sem se prepričal, da imamo res veliko barko, potem pa smo s Koralo, kot se je imenovala Jeanneau-jeva jadrnica Sunshine le izpluli iz prepolne marine.

Ko smo napolnili še rezervoarje za gorivo in vodo, smo na poti do Punta Križe na Cresu kakšno uro jadrali, potem pa veselo kurili nafto in na cilj prispeli pozno zvečer. Ponoči so nas prebudili opiti Italijani s sosednje barke, kljub temu smo zjutraj zgodaj vstali in nadaljevali do Nerezin, se tam zadržali nekaj časa, pobrali Mojco, osmo slepo potnico, potem pa pozno popoldan nadaljevali ob Lošinju do Ilovika. Za nekaj časa se nam je pridružila skupina razigranih delfinov, očitno zdolgočasena, ker ni bilo običajnega poletnega navtičnega prometa.

Prisiljeno surfanje, fešta na Istu

Potem ko nas je kar na jadrnici obiskal vaški pek in nas oskrbel z najnujnejšim in potem, ko so se nekateri za zajtrk še skopali, smo krenili proti Silbi. Pihal je rahel veter in to v krmo, tako da smo se odločiti, da dvignemo špinaker. Potem ko smo ga enkrat nepravilno privezali na dvižno vrv, smo ga v drugem poskusu kot pravi profesionalci postavili na svoje mesto. Vendar z njim nismo bili zadovoljni, dobili smo ga namreč iz kompleta jader druge - manjše jadrnice, zato je bil tudi skromne velikosti. Še dobro, da nas kdo od pravih jadralcev ni videl. Po ogledu Silbe sem se odločil, da izkoristim malo maeastrala, čeprav njegova smer ni bila ravno idealna. Surfanje je bilo zato bolj matranje kot užitek, saj je bilo vetra premalo za uporabo trapeza, tako da so roke kar precej trpele, pa tudi noge, saj sem zaradi vožnje v veter imel težave z ravnotežjem. Vseeno sem trmasto vztrajal, upajoč, da bo naša barka kmalu prijadrala za mano. Tako sem prišel že do južnega rta Silbe in ker sem računal, da bo za njim veter močnejši in bolj ugoden, krenil dalje na odprto morje. Pa sem se pošteno uštel, vendar bi bila vožnja nazaj še bolj dolgočasna, zato sem vztrajal in ves izmučen in jezen po daljšem času prisurfal na otok Ist. Pri tem so me precej ovirali valovi, še posebej, ko sem vlekel desko in jadro na skale. Takrat seveda še nisem vedel kje sem, pa tudi nobene jadrnice nisem videl, ki bi šla proti meni. Čez čas se mi je zdelo, da v daljavi le vidim nekaj jadrom podobnega in potem je trajalo celo večnost, da so se mi bela jadra le približala in sem lahko spoznal svoje "rešitelje". Skupaj smo odjadrali okoli otoka, jaz seveda na jadrnici in se ob "Manuvri" kot smo poimenovali lokalno ladjo, privezali na pomol. Na Istu turistov skoraj ni bilo, le nekaj jahtašev, zato pa toliko več domorodcev in njihovih sorodnikov in verjetno tudi lastnikov hiš. Zvečer se je v bifeju, kjer smo se hladili s hladnim laškim pivom v pločevinkah, začela velika "fešta" s kotleti, ki si jih je privoščila skupina domačinov. Že kaj kmalu pa je v ta lokal prišla še ena precej bolj glasna grupa, vsi precej naliti in razpeti, tako da so prepevali vse do zore. In repertoar: številne "novokomponirane" in (vsaj zame) hrvaške "borbene" pesmi. Otočani so se očitno odločili, da bodo to vojno dobili z vinom in otečenimi glasilkami.

 Dolgčas v Tkonu, razbitine v Biogradu

Po celodnevni vožnji smo zvečer z zvezdami le prispeli na cilj - mesto Tkon na otoku Pašmanu, kamor smo vrsto let hodili kampirat. Privezali smo se bolj kavbojsko, kar na bok ribiške ladje, potem pa krenili do Mornarja, kjer smo najprej srečali starega znanca Klokana, povratnika iz Avstralije. Padla je prva runda gin tonica, nato pa smo nadaljevali v Trti mrti. Lastnik Ivica je od žene in tretjega otroka za nekaj dni pobegnil na otok Žižanj. Hoteli smo poiskati še Nenota, ki se je baje pred kratkim po dveh letih vrnil iz Nemčije, vendar je tudi on odšel na drugo stran otoka, pridružila pa se nam je njegova boljša polovica Rajna. Potem je seveda sledila debata o politiki, praznem kampu, obujanje spominov na stare dobre čase. Medtem smo štirje lakotniki pobegnili v gostilno Maestral, si privoščili izdatno večerjo, zvedeli za okupacijo Šolte in se potem pridružili preostanku posadke, ki je nasedel v Konobi. Tu spet stara sablja, čuvaj kampa izpred par let Filip, domače vino, pršut in sir. Kasneje, ko so nekateri naši že omagali in se odplazili do barke, so se nam najbolj vztrajnim pridružili še ribiči in ostali brezdelneži iz klape, ki se je nedaleč proč opijala z viskijem in ostalo tekočino. Temu primerno so bili zato toliko bolj glasni, se med sabo zbadali in zafrkavali. Kljub temu smo zvedeli o nočnih streljanjih v okolici Biograda, razbitih srbskih lokalih, "številnih" turistih, poceni konzervah v Saliju itd. Spat smo šli ob debati primerni uri, vendar sem tokrat prvič zaspal brez problemov.

Zjutraj smo na obali videli domačine, ki so vneto krpali ogromno ribiško mrežo, odrinili do Biograda, napolnili gorivo, se sprehodili mimo nekaterih redkih odprtih lokalov, še več pa je bilo zaplankanih z deskami in kartoni. Tako smo se na lastne oči prepričali o moči in zanesenosti hrvaških nacionalistov v novi mladi demokraciji, da o tem, da so nas oči kar bolele od številnih hrvaških zastav, sploh ne govorim. Ta dan smo spoznali tudi nekaj novih izrazov, najbolj se nam je priljubil "srborez", kar naj bi v slovenskem prevodu seveda pomenilo nož.

 Lako vama, pravi sprejem na Visu

 S Pašmana smo mimo številnih vojaških topov pripluli do Primoštena, se najprej skregali z avstrijskimi jodlarji zaradi sidra, se sprehodili po opustelih ulicah in potem pristali v restavraciji Dugina. Morski sadeži od hobotnice, škampov, školjk in rib so vsem lepo teknili, zato pa je marsikomu šla na živce natakarica, ki  nas je hotela prepričati. kako nam je lahko, ko je vojna v Sloveniji trajala te tri dni, medtem ko oni trpijo že celo leto. Pri tem je vseskozi ponavljala: "Lako vama, aaa...". In res nam je bilo lahko, vendar šele potem, ko smo mastno plačali in zapustili ta s hrano sicer odličen lokal.

Zjutraj smo okupirali duty free shope v marini Kremik, potem pa se ves dan osamljeni vozili sredi nepreglednega morja. Proti večeru smo le zagledali kopno, se okopali in zapluli v zaliv. Najprej sta nas pozdravila dva bojna čolna, potem pa še manjša vojaška ladja sredi zaliva s številno posadko in glasnimi motorji. S tesnobo smo se tako približali pristanišču v Visu. Tu nas je ves v belem pričakal mlajši luški oficir, nam pomagal privezati barko, nas seznanil s krajem, spregovoril o zgodovini, ki je v obliki številnih parol še vedno živa, se jezili nad vojsko, ki jim maže morje in odganja že tako redke turiste. Skratka bil je sprejem, kot da bi prišel sam maršal, zato smo s prijaznim mladeničem seveda popili kozarec viskija. Kasneje smo si ogledali kar prijazno mestece z zanimivo arhitekturo, ki so jo kazile le že omenjene komunistične parole iz polpretekle zgodovine, med katerimi moram omeniti tudi tisto malce bolj zbledelo - Živio drug Staljin in verjetno novejšo (napisano s sprejem) - Srbe na vrbe.

Ponoči je bilo vroče, zato sem del noči prebedel v kokpitu in spremljal omamljeno in zapito mladino, ki se je vračala iz tamkajšnjih lokalov.

 Kristalna noč, begunci

Po obisku enkratne Modre špilje na otoku Biševu, kopanju pred Milno na otoku Visu, mojem skiperskem krstu in prvem prijemu za barkino krmilo, smo prišli do Hvara. Tu smo doživeli povsem drugačen sprejem, ki nam ga je pripravil že vsega sit luški kapetan. Ta nam je celo svetoval, da lahko brezplačno sidramo izven luke, za privez pa smo morali odšteti kar 250 din in to brez elektrike in vode, to je hotel zaračunati še posebej, najverjetneje za svoj žep. Nato smo se po za letos kar obljudenih hvarskih ulicah napotili do zdaj že bivše oskrbnice Pionirjevega počitniškega doma Vinke. Ta je prišla malo kasneje, zato pa smo v razgovoru z njeno hčerko in njenim možem zvedeli o "Kristalni noči" v Zadru, kjer tudi živijo, v kateri je bilo razbitih 160 srbskih lokalov in o tem. kako vsako noč temu številu dodajo še tri. Zato je žena s tremi otroci že maja pobegnila na Hvar, mož pa je ostal v Zadru, shujšal več kilogramov zaradi stalnega strahu, kdaj bo na vrsti njegov lokal. Ima namreč gostilno ob magistrali in kot sem zvedel kasneje, je srbskega rodu. V pogovoru z njimi sem prvič občutil, kaj pomeni biti begunec.

Potem, ko smo zvečer iskali kakšno odprto gostilno s hrano, smo pred glavno hvarsko cerkvijo videli mašo za mir, ki je potekala kar na prostem. Pri obredu so bile prisotne v glavnem ženske in otroci in že po ugledu in preplašenosti se je dalo razbrati, da gre za begunce. Prišli so iz Slavonije, kdaj se bodo in če se sploh bodo imeli kam vrniti, ne ve nihče, zato tudi njihovi pogledi uprti v tla, objokane oči, skromna oblačila. Mnogi med njimi so prav gotovo prvič videli morje in verjamem, da jim to ni pomenilo tega, kar je morda meni, ko sem bil v njihovih letih.

 Končno Kornati z grenkim priokusom Telaščice

 Med najlepše otoke na Jadranu smo prijadrali pozno popoldan. Prvo noč smo prespali ob Opatu, zjutraj pa kot pravi navtični turisti v popolnem brezvetrju obpluli precejšnje število otokov. Tu je bilo za spremembo nekaj več plovil kot drugje. Ustavili smo se na Lavernaki, otoku, kjer že vrsto let kampirajo slovenski in drugi potapljači. Okopali smo se v kristalno zelenem morju, potem pa se na obali zapletli v pogovor z edinim gostom 53-letnim podvodnim fotografom iz Zagreba Vladimirjem Pfeiferjem. Ta je sicer orožar po poklicu, dela kot predstavnik osiješkega Lia, že 18 let pa se bavi s podvodno fotografijo, z ostalo pa še več. Zadnjih 12 let pa vsako leto preživlja dopust na tem otočku, v lovu na podvodne motive.

Ob domači travarici se nam Vlado povsem razkrije, se razjezi nad hrvaško vlado, podari par svojih razglednic in plakatov, nas razočara z resnico o rimski naselbini na bližnjem otoku, kjer stojijo le filmske kulise, potem pa vsi polni novega elana in zadovoljni, da smo naleteli na tako izjemnega in prijaznega človeka, odrinemo dalje. Kornati nas kmalu zatem, zaradi premočnega sonca in brezvetrja, začnejo že malce utrujati, na daleč so si namreč preveč podobni, zato razgrnemo tendo na barki, obpljujemo svetilnik, ki ga je dala zgraditi Marija Terezija, najmanjši otok Tanjurič, nato še najbolj obljudene in poslikane previsne stene, potem pa nazaj skozi ožino Proverso do Telaščice. Tu nas spet sprejme vojaški čoln, neprijazen natakar s 27-letnim stažem, obiščejo nas mufloni, potem pa se še okopamo v umazanem, a zelo toplem Slanem jezeru in "na hladilnik" pripeljemo v obljubljeni Sali na Dugem otoku. Žal dan pred Veliko Gospo, zato v tovarni ribjih konzerv ne delajo več, ostanemo pa tudi brez kruha, domačini pa brez takse za privez. Praznik je pač praznik, pa čeprav je turistična sezona.

 Nevihta, nočna avantura in poslovilna burja 

Kljub temu, da smo se dan poprej smejali Italijanom in Nemcem, ki so imeli težave s privezovanjem v Saliju, nas skiper Rajko zgodaj zjutraj ob nalivu in zavijanju vetra nažene na palubo, da s Tugom vsa premražena in premočena dvigneva sidro in se odrineva od sosednjih plovil. Potem kot edini pametni pobegnemo ven iz pristanišča, vržemo sidro sredi zaliva in gremo nazaj poležavat, saj nevihta kmalu poneha. Ob nizki oblačnosti po jutranjem spancu le odrinemo dalje do Zaglava, kjer nas na črpalki pričaka listek, da je ta zaprta, očitno zaradi maše. Ker daleč naokoli ni črpalke, smo seveda prisiljeni počakati še več kot uro.

V tem času smo pojedli vse Mardušičeve ribje konzerve, potem pa smo se v bližnji gostilni spoznali še s serviserjem nemške firme, ki ima po vsej Jugoslaviji stroje za gradnjo cest. Zvemo, da je iz Brčkega, da pozna kar nekaj Krčanov, da se ne boji nikogar iz Kninske Krajine, da je oborožen in še vrsto detaljev iz njegovega očitno več kot razburljivega življenja. Ker nas čas že malo priganja, moramo se namreč pravočasno vrniti, se na hitro poslovimo in po večurnem jadranju proti vetru ugotovimo, da smo bolj malo napredovali, vendar še vztrajamo, ker tokrat spet "poveljujem" in držim za krmilo jaz. Sledi kopanje in temeljito pranje za nekatere, nato pa veselo proti Molatu. Tu pride do incidenta "nežabarja" z žabarji. Srečamo vseh 15 vojakov in 7 oficirjev, ki stražijo našo mejo na Jadranu, se spoznamo z Mariborčanom, ki po precej visoki ceni, a edini na otoku, lovi in prodaja ribe. Potem pa se odločimo za pobeg od naših varuhov in za nočno avanturo, v sicer z zvezdami obsijani noči, vendar ne prav odlični vidljivosti obpljujemo Molat, obkrožimo del Ista, potem pa se med Olibom in Silbo, kjer sredi noči vržemo sidro, prebudimo enega Italijana in zaradi utrujenosti in vožnje po dokaj velikih in neprijetnih valovih - eni prej drugi malo kasneje - zaspimo. Zjutraj nas prebudi burja in pek, ki spet ponuja kruh, paradižnik in travarico. Zajtrkujemo kar med vožnjo, potem pa zajadramo ostro proti vetru, vseskozi na boku mimo Lošinja do Nerezin. Tu se počutimo kot doma, nekateri se tako tudi obnašamo, potem pa nam preostane le še vožnja po razburkanem morju, a z rekordno hitrostjo ter želodci, ki se zaradi hrane in nemirnega morja dvigajo in spuščajo, tja do Krka. Tu nas pričakajo znanci iz Brezine z Danielo, malo poklepetamo, sestavimo dnevnik in zaspimo.

Potovanje je tako končano, naj živi novo. čez leto dni. Če…

Srž 4.9.1991

     

Na vrh strani


RADI BI OSTALI

Usoda tehničnega remontnega zavoda Bregam je še vedno negotova. Zavod, kljub temu, da je v njegovem nazivu Bregana, stoji namreč v Breganskem selu, torej na slovenski strani, ob sami meji med obema republikama. Spada v brežiško občino, v katero je doslej plačeval tudi vse družbene obveznosti in dajatve. Sicer pa sodi pod okrilje tehnične uprave zveznega sekretariata za ljudsko obrambo v Beogradu.

 Ker stoji na ozemlju Republike Slovenije, bi zanj prav tako moral veljati sklep zveznega predsedstva o umiku, vendar do začetka avgusta takšnega povelja še niso dobili. V njem je zdaj, potem ko je v dnevih agresije v naši republiki zavod zavod zapustilo 32  delavcev, še vedno okoli osemsto zaposlenih. Večina jih je iz samoborske občine, le manjši del pa iz brežiške. Med zaposlenimi je desetina žensk in le deset vojaških starešin. Gre torej za domačine, ki seveda niso pripravljeni zapustiti svojega okolja in se preseliti v Bosno ali Srbijo. Seveda se zaposleni zavedajo, da bodo o tem odločali drugi.

Remontni zavod je doslej opravljal tri četrtine del za potrebe jugoslovanske armade, saj so pri njih opravljali remonte in popravila za vso opremo in oborožitev kopenskih enot, torej od puške do tanka. Poleg tega pa v zavodu, ki je eden od treh takih v Jugoslaviji, nudijo svoje kapacitete tudi civilnemu sektorju, naj si gre za strojno obdelavo kovin, galvanizacijo, brušenje ali popravilo gradbenih in kmetijskih strojev, dvigal, ter servis specialnih, tovornih in osebnih vozil. Tako opravljajo servisna dela za Škodo, Tatro, Wartburg in TAM.

Zaposleni vidijo zato v njem svojo bodočnost. Vedo namreč, da se takšen zavod ne da preprosto prestaviti, da bi s selitvijo naredili več škode kot koristi, zato računajo na razum in da bodo odgovorni v JA ter politiki sprevideli, da je bolje, da zavod z vso opremo ostane še naprej tam, kjer je doslej, kakšna pa bo njegova dejavnost v bodoče, naj odločijo zaposleni oziroma interes obeh strani. Nenazadnje gre za 3000 ljudi, ki so bolj ali manj odvisni od kruha, ki jim ga daje ta ustanova.

 Srž, 7.8.1991

Na vrh strani


KAKO NAJCENEJE DO JEKLENEGA KONJIČKA?

 Verjetno vsakdo izmed vas vsaj potihem sanja o novem avtomobilu, verjetno pa jih je zelo malo, ki še niso slišali o tako imenovani »avtomobilski demokraciji« v sosednji Hrvaški, ki traja že nekaj časa. Je pa o njej še vedno slišati precej različnih tolmačenj in interpretacij, zato vam bomo nekatere stvari skušali pojasniti, Upamo tudi, da bodo naša pojasnila, ki prav gotovo prihajajo malce prepozno, aktualna tudi takrat, ko boste to brali. Bojazen izražamo namreč zato, ker se že nekaj časa govori o ukinitvi teh ugodnosti.

Najprej moramo povedati, da veljajo te olajšave že več kot pol leta, najugodnejše so seveda bile v zadnjih dneh preteklega leta, konec marca pa so se spremenile. Zato o tem, kako je bilo prej, ne bomo pojasnjevali, saj so očitno ti časi za vedno mimo. Poudariti moramo tudi to, da so olajšav deležni le prebivalci Hrvaške, torej tisti, ki so tam stalno prijavljeni; da veljajo le pri nakupu novih uvoženih avtomobilov prostornine do 2000 kubičnih centimetrov in da morajo biti avtomobili kupljeni pri hrvaških zastopnikih oziroma prodajalcih, oziroma carinjeni v hrvaških carinarnicah. Zadnje čase veljajo le za ameriške in evropske avtomobile, oziroma »Japonce«, izdelane v teh državah, saj je znano, da je uvoz japonskih in korejskih vozil pogojen s protiuvozom in dovoljenji ter tako precej otežkočen. Je pa še vedno mogoče dobiti avtomobile iz teh dežel, ki so bili plačani pred že omenjeno omejitvijo, zadnje čase pa tudi pod drugačnimi oznakami in poreklom proizvajalca.

In zdaj nekaj o tem, kakšni so sploh ti pogoji. Po zadnjih navodilih morajo kupci uvoženih avtomobilov na Hrvaškem plačati vse carinske formalnosti (41 %), vendar predstavlja carinsko osnovo le nabavna cena brez transportnih stroškov, trgovskih marž ali posredniških provizij. Seštevek carine in nabavne cene (dinarska protivrednost) pa predstavlja osnovo za obračun prometnega davka. Ta je precej nižji kot v ostalih republikah in znaša za avtomobile do 1,8 litra le tri odstotke, za tiste do dveh litrov pa 22 %. Kolikor gre za vozila s katalizatorjem, torej na neosvinčen bencin, se ta stopnja zmanjša še za 20 % in se obračuna po 2,4% oziroma 17,6 % stopnji.

Zakaj vam vse to pojasnjujemo, vam verjetno ni treba uganjevati. Že kratek izračun vam namreč pokaže; da boste za avtomobil, uvožen na ta način, plačali okoli 40 % manj dajatev, kot bi jih sicer morali, če bi enak avto nabavljali po redni poti v naši republiki, ki kar se nakupa avtomobilov tiče sploh najdražja v Jugoslaviji. V tej kalkulaciji smo upoštevali tudi 3 % prometni davek, ki ga je potrebno plačati ob prepisu rabljenega vozila. Povejmo še to, da je avto rabljen takoj, ko je prodan oziroma kupljen.

Za konec paše nekaj praktičnih nasvetov, ki vam bodo, tako vsaj upamo, razblinili še zadnje dvome, da se odločite za takšen nakup. Najenostavneje boste to opravili pri številnih hrvaških (predvsem zasebnih) podjetjih, ki se pač ukvarjajo s tem. Vendar vas moramo ob tem opozoriti, da bodite pri tem skrajno previdni, da ne nasedajte ugodnim priložnostim, da pravočasno preverite, kakšen avto kupujete, za kakšna ceno in s kakšno opremo, dobro pa bi bilo tudi poizvedeti, kako je v resnici z garancijo, servisom in rezervnimi deli. Bodite torej previdni, kajti poceni nakup je lahko tudi zelo drag nakup. Ti trgovci vam ponavadi poskrbijo tudi za navaden prepis in državljana Hrvaške, ki je teh ugodnosti sploh lahko deležen, seveda pa to tudi plačate z višjo ceno ali s provizijo.

Druga varianta, ki vam jo ponujamo, ob tem pa se zavedamo, da jih je kar precej, je, da se odločite za individualen uvoz. Potrebujete le pisno pooblastila, da uvažate avtomobil za znanca, sorodnika ali prijatelja, ponekod bodo tuji trgovci morda zahtevali; da je to, pooblastilo tudi potrjeno in prevedeno. Vozilo pri prestopu jugoslovanske meje potem prijavite, ravno tako tudi na meji države, iz katere izvažate; saj vam to predstavlja osnovo za povrnitev njihovega davka, ki so vam ga, ali pa morda tudi ne odračunali. V hrvaški carinarnici potem lahko sami vozilo ocarinite spet preko pooblaščenega špediterja in v petih dneh plačate carino. Vaš »posrednik« v svoji občini opravi le plačilo prometnega davka, to je odvisno od vrste in moči motorja, potem pa lahko takoj opravite tudi prepis oziroma formalno prodajo ter plačilo 3 % davka. Vse ostale formalnosti glede registracije urejate sami v svoji občini, tako kot za vse ostale avtomobile, kupljene pri nas.

Kako bo s temi ugodnostmi v prihodnje, je težko napovedati.. Vse kaže, da jih bodo tudi na Hrvaškem kaj kmalu spet spremenili, prav gotovo na manj ugodne. Vprašanje pa je tudi, če se bo slovenska vlada odločila za podoben korak, saj je bilo že zdaj na ta način v Slovenijo »uvoženih« več tisoč avtomobilov.

Torej, če tega niste storili tudi vi, storite to čimprej!

 Srž, 12.6.1991

Na vrh strani


Ob obisku republiškega sekretarja za industrijo v krški občini
SE BO KRŠKO GOSPODARSTVO ZNALO POBRATI?

 "V sedanjem času ne potrebujemo več paradnih konjev, zato jim bomo morali sneti paradne uniforme in jih obleči v delovne oprave," je na nedavnem pogovoru z direktorji industrijskih in gradbenih podjetij iz krške občine, dejal Izidor Rejc, republiški sekretar za industrijo in gradbeništvo.

Poleg tega je zagotovil, da bo glada tudi vnaprej podpirala izvoznike, da Slovenija kreditira jugoslovanski trg v višini ene milijarde nemških mark, zato upa, da bomo na njem prisotni tudi po osamosvojitvi. Omenil pa je tudi, da republiška vlada proučuje vse možne variante, kako bo po razglasitvi samostojnosti in da bo takoimenovani dan D, prav gotovo prelomnica tudi za gospodarstvo, saj se pripravlja nova zakonodaja in še kaj.

Vodilni možje krške industrije so svojemu ministru natrosili kup problemov, s katerimi se vsak dan srečujejo, in postavili vrsto vprašanj, na katere je le ta tudi odgovoril, je pa vprašanje, če so bili udeleženci pogovora z odgovori tudi zadovoljni. Verjetno pa nihče niti ni pričakoval, da bo dobil recepte, kako izpeljati svojo barko iz krize, težave, ki tarejo nove in stare podjetnike ter obrtnike v krški občini, pa so povsem enake kot drugje po Sloveniji.

Je pa v krški občini opaziti precejšnje nazadovanje. Industrija, ki predstavlja kar 80 odstotkov družbenega proizvoda občine, sloni namreč na dveh nekdaj paradnih konjih - to sta seveda VIDEM in NUKLEARNA ELEKTRARNA KRŠKO. Vendar sta tudi ta dva zdaj že načeta in vse bolj trhla, še huje pa je v drugih gospodarskih panogah, najhuje pa prav gotovo v kovinsko predelovalni industriji. Zato ni čudno, da je fizični obseg proizvodnje vse manjši, da pada izvoz, prvič pa je tudi občinsko povprečje osebnih dohodkov nižje od republiškega. Novih razvojnih programov zaradi pomanjkanja investicijskih sredstev ni, poleg tega pa je pri izgubaših kar 67 % vseh zaposlenih v občini. Kako se bodo ti in tudi drugi rešili iz nastale krize, ki pa se utegne še bolj poglobiti, je težko napovedovati. Prav gotovo pa večje pomoči s strani občine ni za pričakovati.

Občinska vlada očitno nima moči, znanja niti sredstev, da bi lahko vsem pomagala, to je pokazala že s povabilom ministra Rejca, ki je posebej obiskal le krške papirničarje, kjer občinski možje verjetno pričakujejo pomoč republike, saj je zanje to prevelik zalogaj. Ostale pa bodo verjetno skušali reševati po drugih poteh. V teh trenutkih je resnično težko biti pameten in pravilno ukrepati in morda se odločitev, da najprej rešuje velike, utegne občinski vladi že kmalu povrniti kot bumerang.

 Srž, 26.6.1991

Na vrh strani


EKOLOŠKO BOMBO POSLALI NAPREJ

 V soboto, 22. junija, je nekaj minut po dvanajsti uri prispela na železniško postajo v Dobovi prva kompozicija s 36-timi vagoni, nekaj minut za njo pa še ena. Na njih je bilo več kot 900 ton posebnih odpadkov, ki so jih pred časom nekatera podjetja iz Slovenije "izvozila" v Bosno in Hercegovino. Tovor je bil nestrokovno naložen, precej sodov je bilo odprtih in poškodovanih, tako da so se različne vsebine od barv, smol, lepil in še česa izcejale iz vagonov. Pošiljatelj tovora je bila vlada BiH, naslovnik pa Izvršni svet republike Slovenije. Iz spremnih dokumentov, ki so bili nepopolni, je bilo razvidno, da je za pošiljatelja končna postaja Dobova. Železničarji so seveda takoj reagirali, poklicali miličnike, podstavili vedra, tam kjer je iz vagonov curljalo, potem pa so poklicali predstavnike občinske vlade, krajevne skupnosti, obvestili republiški štab za civilno zaščito, še prej pa seveda štab za obveščanje. Na postajo sta kmalu prispela republiška sanitarna inšpektorica Metka Hiti - Macarol in namestnik republiškega sekretarja za varstvo okolja in urejanje prostora Mitja Bricelj. Slednji je povedal, da je tovor slovensko vlado presenetil, čeprav so zanj vedeli, so pa bili z bosansko vlado dogovorjeni, da bodo naši strokovnjaki tovor pred odhodom pregledali, da bi lahko pravočasno pripravili ustrezna začasna skladišča. Inšpektorica pa je ugotovila, da obstaja nevarnost požara in da je dobovska železniška postaja neprimerna za pretovarjanje nevarnih snovi.

Takoj za tem je bila sklicana izredna seja občinskega izvršnega sveta, katere rezultat je bil, da se vseh 72 vagonov z nevarnimi odpadki še isti dan odpelje naprej do Jesenic, od tam pa ga naj prepeljejo na ustrezna začasna skladišča oziroma na uničenje, ko bomo takšno napravo v naši republiki uspeli postaviti. To pa prav gotovo ne bo prej kot v enem letu. Odpadki, ki jih je Slovenija sprejela nazaj, sami po sebi niso tako nevarni, saj je tovrstnih odpadkov pri nas precej, nevarni so toliko bolj, ker gre za veliko koncentracijo le teh in bi lahko prišlo do nepredvidenih ekoloških posledic. Torej so Brežičani tokrat reagirali zelo hitro in odločno.

 Srž, 26.6.1991

Na vrh strani


ALI BODO KRŠKI PLAVALCI MORALI TRENIRATI NA SUHEM?
Težave z ogrevanjem vode

Tovarna Videm je s širjenjem svoje proizvodnje že pred leti dodobra oklestita svoj rekreativni prostor z nekdanjim rokometnim in odbojkarskim igriščem ter baliniščem. Ostal je le 50-metrski plavalni bazen in manjši namenjen otrokom. Kot kaže pa bosta tudi ta dva lahko kaj kmalu ostala brez kopalcev in plavalcev krškega kluba, ki ga tudi največ uporabljajo.

V Vidmovi poslovni enoti Celuloza so namreč spet zaustavili proizvodnjo zaradi pomanjkanja lesa, tako da njihova hladilna voda ne priteka več v bazen. Ta je zato prehladna za treninge in tekmovanja, ravno tako pa tudi za tiste redke kopalce, ki bi utegnili priti. Poleg tega so v Celulozi izračunali, da jih tovrstna oskrba bazena stane okoli 16.000 dinarjev dnevno, kjer je seveda mišljeno ogrevanje in potrebna količina vode ter vsi prispevki, ki iz tega izhajajo.

 Tega denarja pa v plavalnem klubu »Celulozar«, kjer sedem trenerjev skrbi za 168 otrok, seveda nimajo, niti ga ne morejo zbrati s prispevki staršev, ti že tako ali tako nosijo del klubskih stroškov, niti s klubsko dejavnostjo, kot so tečaji, šole in bife, še manj pa ga lahko v teh časih pričakujejo od sponzorjev. Do konca šolskega leta bodo zato vse plavalne aktivnosti izvajali v zaprtem bazenu krške osnovne šole, potem pa jim ne preostane nič drugega, kot da trenirajo na suhem.

Nihče namreč ne ve, kdaj bo spet stekla proizvodnja celuloze, niti kako bi najlažje rešili problem z ogrevanjem vode. V klubu sicer razmišljamo, da bi se preklopili na drug energetski vir v Vidmu, kar naj bi jih po prvih izračunih stalo okoli 240 tisočakov, koliko denarja pa bi potem potrebovali za stroške ogrevanja in oskrbo z vodo, pa seveda še ne vedo. Razmišljajo tudi o drugih možnostih, zato so že obiskali člane občinskega izvršnega sveta, jih seznanili s težavami, rešitev pa zaenkrat še niso našli.

Ob tem se seveda kar sama po sebi postavljajo vprašanja: bo dolgoletno uspešno delo plavalnih zanesenjakov zamrlo, ostalo brez sadov, bodo Krčani izgubili še ta rekreativni objekt ...?

 Srž, 12.6.1991

 Na vrh strani


 Dr. Pučnik v JE Krško
ZAVEDAMO SE NEVARNE TEHNOLOGIJE

 »Za slovenske socialdemokrate je najvažnejši kriterij pri ocenjevanju problematike jedrske elektrarne njena varnost,« je ob obisku krške nuklearke poudaril dr. Jože Pučnik, predsednik Socialdemokratske stranke Slovenije in Demosove koalicije. »Poleg tega kriterija skušamo upoštevati tudi slovensko energetsko bilanco in naše finančne in druge zmožnosti.«

Zato se po njegovih besedah socialdemokrati zavzemajo za iskanje kompromisa med ekološkimi željami in ekonomskimi možnostmi, seveda ob upoštevanju nevarnosti določenih tehnologij, med katere sodi tudi jedrska. Po mnenju dr. Pučnika gre za integralen pogled na ekološko problematiko, kjer je treba začeti tam, kjer je najceneje. Tudi v vrstah social-demokratske stranke se zavedajo, da premalo skrbijo za očiščevanje, najožjega človekovega okolja, kar prav gotovo ne terja veliko sredstev.

Po mnenju njihovega voditelja pa gre, pri opozarjanju na pereče ekološke probleme, tudi za zavestno zavajanje javnosti z željo, da se pač prikrijejo lastni škodljivi vplivi na okolje.

Ob obisku Demosovega prvega človeka ga je vodstvo jedrske elek­trarne seznanilo še z nekaterimi, v javnosti manj znanimi podatki. Tako smo v Sloveniji že odplačali 55, na Hrvaškem 56 milijonov dolarjev glavnice, odplačano pa je tudi 162 mio dolarjev obresti. Naša republika ima za odplačati še 170 mio, sosedje Hrvati pa še okoli 200 mio dolarjev. Opozorjeno je bilo tudi, da so obratovalni stroški krške nuklearke nizki, zato jo prav gotovo še ne kaže zapreti.

Vodstvo elektrarne zagotavlja, da v njej delajo tako, kot da bodo obratovali do konca življenjske dobe za tovrstne objekte, kljub vsaj za zdaj še vedno drugačnemu programu slovenske vlade, ki pa še ni dorečen. Nuklearce skrbi tudi počasnost pri iskanju lokacije trajnega odlagališča NSRAO v obeh republikah, razmišljajo o zamenjavi parageneratorjev in še o čem. Predsednik krške občinske vlade pa je ob tem opozoril na dolgove, ki jih ima za letos in lani nuklearna elektrarna do občinskega proračuna, še posebej do sklada stavbnih zemljišč ter na zahteve poslancev, na katere republiška vlada še vedno ni odgovorila.

Srž, 15.5.1991

Na vrh strani


BO POSAVJE KDAJ REGIJA?

 Že nekaj časa v Posavju ne mine noben sestanek, na katerem se ne bi predstavniki brežiške, krške in sevniške občine tako ali drugače zavzemali za ohranitev regije. Ob tem pa ti verjetno niti sami pri sebi ne vedo, kaj bi s to regijo v bistvu želeli ohraniti ali pridobiti. Dejstvo je namreč, da Posavje še nikoli ni bilo regija v tistem pravem pomenu besede, kot jo imajo drugod. Nastala je verjetno bolj iz strahu, da ne bi bili prebivalci ob spodnjem toku Save preveč odrinjeni od »odločanja«, pa tudi tega, da pač nekomu pripadajo, saj so bili v preteklosti večkrat priključeni kakšni drugi teritorialni enoti.

Kljub vsaj formalno postavljeni regiji, ki naj bi temu predelu Slovenije omogočila enakovreden razvoj, pa je republika velik del svojih projektov, med njimi kar precej spornih, le izpeljala na tem področju. V glavnem pa ti tukajšnjim prebivalcem niso dosti prinesli. Nekateri so na ta račun resda prišli do zaposlitve, gledano sicer malce površno in posplošeno, pa so Posavci ob tem več izgubili kot pridobili. Se posebej je to opazno zdaj, ko gospodarstvo propada in se rezultati republiških vlaganj kažejo v pravi luči.

Posavje nikoli ni moglo zaživeti kot regija tudi zato, ker se vodilni v posameznih občinah nikoli niso znali dogovoriti, kaj si v resnici želijo in kaj potrebujejo. Ali pa tega niti niso hoteli. Pri tem ponavadi dlje kot do vrat občinske stavbe ali meja občine nikoli niso videli. Tako so se sestajali vrsto let, se dogovarjali o skupnih projektih, a potem seveda delali pač vsak za svojo komuno. Se najbolj enotno so nastopali takrat, ko so se čutili ogrožene. Tako se v vseh teh letih nikoli niso mogli dogovoriti niti o tem, kje naj bi bil center, kakršnega bi vsaka prava regija resnično potrebovala. Za ljubi mir so si zato razdelili medobčinske organizacije in ostale ustanove ter medobčinske funkcije. Pač, da ne bi bili v kakšni občini preveč močni in bi se lahko razvijali na račun drugih dveh.

Vse to se kaže tudi danes. Resda smo pred časom dobili novo oblast, kot kaže, pa nosi tudi ta garnitura velik pečat preteklosti - pečat lokalne zaplankanosti in tako imenovanih višjih občinskih interesov.

Ali bomo znali in zmogli v teh kriznih časih vse to preseči in bo Posavje le postala prava regija?

Srž, 15.5.1991

Na vrh strani


BOLNIŠNICA NA ROBU SLOVENIJE

 Razburjenje, ki ga je povzročila novica o namerah po ukinjanju nekaterih bolnišnic v Sloveniji zaradi zmanjšanja proračunskih sredstev za zdravstvo, se še vedno ni poleglo, čeprav je od takrat minilo že več kot mesec dni. A tudi tokrat se je izkazalo, da so bili "Ukrepi za uskladitev izvajanja programa zdravstvenega varstva s proračunskimi sredstvi za zdravstveno varstvo v letu 1991" kot so se uradno imenovali, prikazani v javnosti precej enostransko in napihnjeno. Zato prah, ki se je ob tem dvignil, ne bi smel nikogar presenetiti. Veliko zaslug za to pa ima tudi sekretarka republiškega sekretariata za zdravstveno in socialno varnost dr. Katja Boh, ki je novice o nameravanih ukrepih prepozno zanikala oziroma pojasnila.

 Z NIZKIMI PLAČAMI - BREZ IZGUBE       

Na seznamu tistih, ki bi jih morali "ukiniti", se je znašla tudi brežiška bolnišnica. Zato ni čudno, da so med prvimi reagirali prav njeni delavci, ki so podobno kot ostali Posavci za namero zvedeli v televizijskem dnevniku. Takoj so postregli s podatki o svoji ustanovi, ki ima 120-letno tradicijo, v njej je zaposleno 278 delavcev, med katerimi je 151 zdravstvenih, med njimi pa 24 specialistov in specializantov različnih strok. Ti so na štirih oddelkih - internem, kirurškem, otroškem in gineko­loško-porodniškem - samo lani opravili 28.800 specialističnih pregledov, na 175 posteljah, kolikor jih premorejo, pa so sprejeli 6220 bolnikov, ki so v povprečju na njih preležali 7,3 dni. Za vse to so od republiške zdravstvene skupnosti prejeli 62.300.000 dinarjev. Kljub temu so poslovali brez izgube. To jim je seveda uspelo predvsem na račun nižjih osebnih dohodkov kot jih imajo v drugih zdravstvenih ustanovah in s tem, da so ob enakem obsegu dela število zaposlenih zmanjšali za 6,2%.

O upravičenosti brežiške bolnišnice se je potem razpravljalo domala povsod. Prebivalci Posavja so se proti ukinitvi izrekali s podpisi, zbrali so jih več kot 8 tisoč, protestirali so delegati brežiške občinske skupščine, politične stranke in nekatera društva so pisale peticije in sprejemale odklonilna stališča, o vroči temi so se razpisali tudi novinarji. Seveda vse to ni moglo mimo občinskih političnih struktur, ki so medse le uspele povabiti ministrico za zdravstvo, da bi iz prve roke zvedeli, kaj se za temi ukrepi skriva.

 NOBEN UKREP NE BO SPREJET NA PAMET  

Doktorica Katja Boh se je tako v enem dnevu morala udeležiti kar dveh sestankov. Najprej se je srečala s posavskimi župani, predstavniki brežiškega izvršnega sveta in nekaterih strank ter tamkajšnje bolnišnice, ki so se jim na drugem sestanku pridružili še predstavniki celjske in novomeške ter zdravstveni delavci brežiške bolnišnice. Ministrica za zdravstvo in njen namestnik dr. Tone Košir sta predstavila novo strategijo zdravstvenega varstva, ki se bo moralo od bolezni bolj usmerjati k zdravju. Zato bo v Sloveniji potrebno vzpostaviti novo mrežo zdravstvenih ustanov, s katero bo dan večji poudarek osnovnemu - torej preventivnemu zdravljenju. Te in tudi druge spremembe naj bi nakazal tudi nov zakon o zdravstvu, ki bo kmalu prišel pred republiške poslance. Glede napovedanih ukrepov pa sta pojasnila, da se bodo zanje odločili šele potem, ko bodo opravili temeljite analize obstoječega stanja na podlagi strokovnih, kadrovskih in tudi finančnih zmožnosti naše republike. Tako naj bi bile na rešetu prav vse zdravstvene ustanove v Sloveniji in za vse naj bi veljala enaka merila.

 ENAKA MERILA ZA VSE

 Brežiška bolnišnica torej ne bi bila pod kakšnim posebnim drobnogledom. Kakšna usoda jo čaka, pa je v tem trenutku težko ali skoraj nemogoče napovedovati. Dejstvo je, da mnogi z njenimi uslugami niso zadovoljni, v precej negativni luči je prikazana tudi v republiških organih, tudi člani Sveta posavskih občin so ob obravnavi elaborata o možnostih, da le ta postane regijska bolnišnica za Posavje, njenim delavcem svetovali, da naj skušajo omiliti oziroma povsem odpraviti negativen imidž, ki ga ta ima v svojem ožjem in širšem okolju. Seveda ob tem niso razmišljali, kako naj bi ti to storili ob že tako skopih finančnih sredstvih, skromni opremi in slabih plačah.

Ukrepi v zdravstvu bodo izpeljani postopoma, tako vsaj zagotavljajo iz republiškega sekretariata za zdravstvo. Seveda na podlagi strokovnih analiz, ki bodo ob primerjanju vseh podatkov pokazali upravičenost ali neupravičenost vseh zdravstvenih ustanov in njihovih posameznih oddelkov. Torej očitki, da skuša "republika" spet oropati Posavje za še eno ustanovo, niso upravičeni. Verjetno so ti le rezultat nemoči, ko se skuša poiskati krivce za lastne napake in slabosti pri drugih. Tako tudi obtoževanje sosednje novomeške ali celjske bolnišnice prav gotovo ne bo rešilo brežiške. Nenazadnje pa se v njih zdravi kar precej Posavcev in to že sedaj, ko ne veljajo nikakršni ukrepi. 

KDO KROJI USODO BREŽIŠKE BOLNIŠNICE?

 Njena usoda bo prav gotovo odvisna predvsem od prebivalcev Posavja. Ti se bodo morali med sabo dogovoriti, ali takšno oziroma kakšno bolnišnico resnično potrebujejo. Vsakršna drugačna odločitev, naj si bo še tako strokovna ali morda celo politična, te bolnišnice prav gotovo proti volji njenih potencialnih koristnikov, ne bo mogla ukiniti ali zapreti. V kolikor pa pri tem Posavci spet ne bodo znali preseči svojih ozkih lokalnih interesov in zaplankanosti, se bo ta prej ali slej ukinila kar sama. Vendar upamo, da so predstavniki vseh treh posavskih občin, ki imajo sicer polna usta zavzemanj za ohranitev regije, končno le spoznali, da po starem, ko so njihovi predhodniki eno govorili, delali pa nasprotno, pač ne gre več. Tudi pri prizadevanjih za takšno ali drugačno bolnišnico bodo čim prej od deklarativnega morali preiti h kooperativnemu, kot mnogi radi poudarjajo, in brežiški bolnišnici poleg lepih besed in neplodnih sestankov nameniti še kaj več.

 NAJPREJ POISKATI LASTNE SLABOSTI!

 Upamo pa, da so iz vsega tega dogajanja okoli bolnišnice največ koristnega spoznali prav njeni delavci. Ti bodo morali sami pri sebi poiskati vse slabosti in skrite rezerve, racionalizirati delo, se primerjati z ostalimi, preseči nezaupanje nekaterih zdravstvenih delavcev iz Posavja, zagotovo pa je tu še precej stvari, ki bi jih lahko sami razrešili. Šele na tej osnovi in s temi spoznanji bodo lahko začeli pogovore s kolegi iz celjske in novomeške bolnišnice. Delitev dela, v kolikor bi se ta izkazala za potrebno, bi bila potem veliko lažja, prav tako pa tudi iskanje novih možnosti delovanja. Vsakršno ljubosumje in strah pred ukinitvijo ali kakšnimi drugačnimi ukrepi zagotovo ne bo obrodilo zaželjenih sadov. Sicer pa verjamemo, da se zdravstveni delavci dobro zavedajo, da tudi sami krojijo del svoje usode, zato mislimo, da pri tem ne potrebujejo diagnoz ali napotnic takšnih "zdravnikov", kot smo novinarji ali politiki. 

Srž, 24.4.991

 Na vrh strani


Z novinarske konference NE Krško
SPREMENJENO STALIŠČE O JEDRSKIH ODPADKIH

 Že običajno je postalo, da delavci jedrske elektrarne občasno obveščajo novinarje o delovanju elektrarne na novinarski konferenci. Do zdaj so se teh konferenc udeleževali le dopisniki iz Posavja, na zadnjo, na kateri so predstavili varnostno in tehnično poročilo o obratovanju v letu 1990, pa so povabili tudi novinarje iz hrvaških medijev. Tovrstna srečanja pa so postala že kar malce dolgočasna. "Nuklearka" je namreč tema, ki se je že precej izpela, tako da na teh konferencah novinarji ne zvemo dosti novega. Tudi poročilo, kot je bilo zadnje, je le zbir različnih tehničnih pokazateljev in kot takšno tudi manj zanimivo za širšo javnost. Ob sklicu je bilo zato pričakovati, da bodo vodilni delavci elektrarne pač izkoristili ugodne proizvodne in varnostne rezultate ter trenutno naklonjenost medijev jedrski energiji po zadnjem posvetu v Železni Kapli. Vendar se to ni zgodilo.

Glavni direktor Stane Rožman je predstavil in obrazložil nekatere rezultate iz varnostnega in tehničnega poročila, ki kažejo na to, da se krška elektrarna približuje višku svojega obratovanja. Tako je lani proizvedla 4,39 milijard kilovatnih ur električne energije, kar je največ doslej in to kljub temu, da je nekaj časa zaradi sprememb vodnogospodarskega dovoljenja bilo njeno delovanje moteno. Lani se je nepredvideno - zaradi potresa - zaustavila le enkrat, njena razpoložljivost je bila skoraj 87 %, izkoriščenost pa nad 80 %.

Bolj kot ti pokazatelji - treba je povedati, da ti uvrščajo krško nuklearko med varnejše in proizvodno uspešnejše v svetovnem merilu - pa je bil zanimiv drugi del konference, ko je Stane Rožman odgovarjal na vprašanja. Tako smo zvedeli, da je elektrarna na zahtevo republiškega sekretariata za energetiko spremenila svoje stališče o tem, da bi jo morali leta 1992 zaradi napolnjenega začasnega skladišča nizko in srednje radio­aktivnih odpadkov (NSRAO) zapreti. To je rezultat dobrega obratovanja. Lani so tako kljub remontu količine NSRAO zmanjšali za četrtino, letos, v kolikor bo šlo seveda vse po planu, pa naj bi jih celo prepolovili. Poleg tega nameravajo obstoječe odpadke, ki so še stisljivi, ponovno kompaktirati - to pa pomeni spet manjše število sodov in prostor za še eno leto obratovanja. Torej se "medijska' letnica "92" premakne za leto naprej.. Seveda pa te tehnične postopke ne bo mogoče v nedogled izrabljati, ampak bo potrebno razširiti skladišče v elektrarni ali pa čimprej zgraditi trajno odlagališče.

Sicer pa se zdaj poleg redne proizvodne v elektrarni ukvarjajo še z reorganizacijo v skladu z novo zakonodajo in ekonomskimi odnosi poslovanja, skušali bodo rešiti vprašanje lastništva in z njim povezanega ustanoviteljstva, opravili so prvo študijo o dekomisiji, tej pa naj bi sledila še izdelava preliminarnega dekomisijskega plana. Običajnega rednega letnega remonta letos ne bo, tako da bi morali po planu proizvesti kar 4.2 milijarde kilovatnih ur.

 Srž, 24.4.1991

 Na vrh strani


Ni res - lahko pa bi bilo

 Nikomur v Krškem še ni uspelo ugotoviti, kdo bo postal "srečni" dobitnik lokala v Dalmatinovi ulici št, 3, ki je bil sicer grajen za fotografski atelje. Medtem ko novopečeni podjetniki mrzlično iščejo in predelujejo stare podrtije, je ta lokal že več kot dve leti prazen. Najemnino in ogrevanje zanj redno plačuje Pionir. (krška gradbena afera  - SRŽ)

Nekateri v sevniški politični garnituri so pač nenadomestljivi. Med takšne sodi tudi mati županja B.M. brez katere tudi nova oblast ne bi bila popolna. Na socialistično stranko je že naslovila prošnjo z avtobiografijo, da bo kandidirala na naslednjih volitvah in tudi na ponovljenih  volitvah. Zlobneži trdijo, da kar za županjo posavskega parlamenta. (sevniški volilni stroj - SRŽ)

C.K. je odstopil s funkcije predsednika občinske vlade. V svoji odstopni izjavi je razkril vse ozadje režirane gonje proti njemu, obelodanil vse mračne sile, ki podnevi strašijo po Brežicah in vrnil tisti del plače, ki mu je bil neupravičeno podtaknjen v plačilno kuverto. Na spisku zarotnikov je več kot 300 ljudi, med njimi so tudi krščanski demokrati in člani nogometnega kluba. (bog jim odpusti  - SRŽ)

Velepodjetnik iz Krškega, I.D. imenovani Dobrotnik,  je svoj prodajni imperij obogatil še z enim poslovnim prostorom. Tako je pred časom nenasilno zasegel prodajalno na tržnici, kjer sta do zdaj občasno vegetirali dve velikosrbski podjetji – Tarateks iz Bajine Bašte in beogradski Beko. Kaj bo počel z njim, v tem trenutku javnosti še ni znano, zagotovo pa ga bo otvorila Tereza Kesovija. (nevoščljiva Darja - SRŽ)

Zavzeta zagovornica posavske regije, jedrske elektrarne in še česa I.M. sicer pa velika radijska dopisnica, je na spisku za odstrel. Obtožujejo jo namreč, da je premalo pisala o kulturnem dogajanju zdolskega literarnega kluba in o (ne)aktivnostih krških Zelenih. (konkurenca - SRŽ)

Odstavljeni krški "minister" za stanovanjske, komunalne in druge tekoče zadeve, P.C. se je med prvimi priključil na plinovodno omrežje. Priključek za njegovo stanovanjsko hišo (zgrajeno na kredit) so mu opravili delavci Kostaka, ki jih je nadzirala njihova direktorica S.M. osebno. Zaprosil je tudi za izdajo dovoljenja, da bi plin prodajal na malo in veliko. Interesentov zanj mu ne manjka.(smejalni plin - SRŽ)

Novinar na svobodi (pogojno seveda) A.Ž. iz Boštanja pri Sevnici je najbolj ploden posavski pisec. Poleg svojega uporablja tudi tuje jezike. Tako niti delavci UJV, niti trije privatni detektivi ne morejo odkriti njegovega izvora informacij. Reveži namreč ne vedo, da si je le ta omislil sodobno telekomunikacijsko napravo - Telefax (na črno seveda), preko katere dobiva strogo zaupne informacije iz dobro obveščenih krogov. (kmetija mu propada - SRŽ)

Brežiškemu zeleno rdečemu županu in poslancu se treseta hkrati kar dva stolčka. Z njim niso zadovoljni v delniški družbi (preveč troši za dnevnice), niti kolegi poslanci. Tudi lastna stranka, kateri je dolžan plačati še članarino, ga le še s težavo prebavlja. Zato si že mrzlično išče nov stolček, hkrati pa bo spet zamenjal barvo - za začetek le barvo avtomobila. (gradf Mokrice - SRŽ)

Inpletu iz Brezovega se obetajo lepši časi. V njihove že kar razredčene vrste, ki jih zelo uspešno redči M.J., predsednica stare dobre občinske vlade, se je vrinila še Z.K., ki je do zdaj svoje znanje prodajala in tržila v Vidmovi marketinški službi. Prvi rezultati okrepitve so že vidni Iz ostankov proizvodnje si je sešila monokini in se z njim sprehodila pred pisarno Vidmovega glavnega direktorja  F.Č. (v času ko j e bil v Ameriki). (zafurala je videm, zdaj bo še inplet - SRŽ)

Srbski pokret obnove (SPO) bo v Posavju ustanovil svojo podružnico. Vodila jo bo velika trojica – Mijovič, Omerzu in Tomše, imenovala pa se bo Skupnost posavskih občin (SPO). (na ustanovni skupščini, ki bo prvega maja na lisci, bo poleg vuka draškoviča tudi dr. vovko - SRŽ)

ZADNJA SRŽ-ica:

Pisca teh vrstic je na nezavarovanem prehodu za pešce povozil vojaški tank. (škoda - SRŽ)

 Srž, 24.4.1991

Na vrh strani


Direktor kulturnega ostanka realsocialistične zapuščine A. M. se vedno vozi v spoliranem avtomobilu, a ne zato, ker je sam tako priden. To delo mu pač opravijo njegove čistilke v delavskem (?) domu v znak hvaležnosti, ker jih ni vrgel na cesto. Po 10-letnem pripravništvu bodo lahko začele še kelnariti. (Ukinili bodo porniče - SRŽ.)

Velika pravna in tudi sicer precej prilagodljiva izvedenka M. M. iz Vidmovega giganta, ki seveda nikoli ne bo na čakanju, je poleg medveda z malo začetnico ustrelila še par kozlov, novinarskih rac, enega bika, tri krave, na nišanu pa je imel tudi udbovca S. G., a jo je ta prehitro popihal v Ljubljano (Kupiču si tenk - SRŽ.)

B. M., manager čateških Term bo porušil vse bazene in na njihovem mestu zgradil igrišče za golf. Zeleni kadrovik I.T. mu namreč ne pusti graditi v Mokricah, kjer želi obdržati jahalno šolo. Prvi udarec na igriščih v Čateških Toplicah bo izvedla J. B., nekdanja brežiška izvršnica, ki seje vseskozi močno zavzemala za razvoj tega zdravilišča. (Upamo, daje ne bo ob tem kap -SRŽ.)

V Krškem bodo poleg Petrolove črpalke kmalu odprli prvo javno hišo v Posavju. Njen lastnik D. R., najhitrejši soboslikar na Balkanu, se že po gostilnah ozira za personalom. Prvi dan bodo v kupleraju stregli zastonj, politikom pa bo vstop prepovedan. (Z otvoritve bo neposreden televizijski prenos - SRŽ.)

V časniku SRŽ bo poslej sodeloval tudi dalmatinsko slovensko srbski specialni dopisnik beograjske televizije (Mitevizije) K. B. - Krle. V tiskarni so že naročili nove tiskarske stroje, ki bodo njegove prispevke tiskali v cirilici. (Naj živi bratstvo in enotnost - SRŽ.)

B. P., ustanovitelj številnih zasebnih podjetij iz brežiške občine, sicer pa predsednik komiteja za gospodarski razvoj na prisilnem dopustu, bo ustanovil vlado v senci. Pripravljalni sestanek je imel v Egiptu, od koder je tudi nabavil vso potrebno oborožitev in municijo za telesno gardo. Njegov namestnik bo T. Z., predstavnik za stike z javnostjo pa C. K. - Čokolesnik. (Ker je dober za otroke - SRŽ.)

C. P., upokojeni ravnatelj iz Leskovca pri Krškem je zahteval od uredništva Dolenjskega lista, da preneha žaljivo pisati o njegovem in ženinem početju. Poleg tega se je v rubriki Preklici odrekel sorodstva z Dušanom Plutom, članom Predsedstva Repu­blike Slovenije, ker ga njegova mirovnika Bavčar in Janša nista rešila pred nepravično kaznijo. (Moral bo plačati koleke za 1.000 din - SRŽ.)

F. Č., glavni pokrovitelj Vidmovega koncerna, je v Avstriji zakupil smučarsko središče, v Franciji igralnico, v Angliji igrišče za golf, v Kanadi 5 milijonov hektarov lipovega in bukovega gozda, v Krškem teniški kompleks, v Kuvajtu pa je najel tanker. (Vse je plačal z Vidmovo kreditno kartico - svojo je namreč izgubil - SRŽ.)

 Srž, 15.5.1991

Na vrh strani


Zdajšnji krški in bodoči senovški župan V.O. je pred kratkim prestopil od socialistov k Sivim panterjem. Ob tej priložnosti je iz občinske blagajne prenesel 1.000 dinarjev neevidentiranih sredstev in jih lastnoročno ter dobronamerno prenesel na žiro račun penzionerske stranke. (Vsak panter je dobil 1,02 dinarja - SRŽ.)

Posavski pisun P. P. se je spet vrnil na strani priljubljenega Dolenjca. Zdaj mu več kot dva meseca ne bo treba delati, saj ho lahko prepisoval iz Dela, in podobno kot njegov kolega M. B., komentiral dogodke iz boštanjske občine. (A. Ž. je kandidat za njegovo mesto -SRŽ.)

D. S., dolgoletni akviziter Mladinske knjige, zdaj pa sekretar za (ne)družbene dejavnosti v krški občini, pripravlja ob občinskem prazniku svoj teden. V ponedeljek bo predstavil delo krščanskih demokratov, v torek bo ves dan maševal v pokopališki cerkvi, v sredo bo par uric uradoval na občini, v četrtek bo kot pevovodja pripravil koncert svojih skupin na krškem stadionu, v petek bo igral v leskovški dvorani na orglice, glavnik in kitaro, v soboto bo imel lutkovno predstavo in posvet za naše najmlajše o zaščiti pred nosečnostjo, v nedeljo pa bo kot pravi Kr(š)čan počival. (Baje bo tudi ta dan izrabil za akviziterstvo - SRŽ.)

Brežiški župan I. T, katerega priljubljenost je vse bolj nesporna, ima neslutene zasluge za to, kar smo in nismo dosegli v slovenskem parlamentu. Spisek zaslug je za to skromno rubriko na žalost predolg, zato smo prepričani, da se mu bodo brežiški poslanci primerno oddolžili in ga obdarili. (Po njem bodo imenovali tomšičevo ulico, postal pa bo tudi častni krajan skopic - SRŽ.)

A. B., trenutno zaposlen v d.o.o. Sava papir, se zadnje čase vozi v lepem BMW-ju ljubljanske registracije, letnik 90, dobro ohranjen, ki pa seveda ni njegov. Najet je za potrebe (z)mešane firme, najemnino zanj pa plačujejo delavci Vidma neposredno iz osebnih dohodkov. (Z 80-imi tisočaki mesečno si sam kaj takega res ne more privoščiti - SRŽ.)

Priznani gostilničar Coli iz boštanjske Panorame se je pritožil, da smo zadnjič dezinformirali svoje bralce, saj je prva sporna hiša v Posavju njegova. V njej so in še poslujejo tri trgovke, dve računovodkinji in ena frigidna. (Tako zbrana sredstva namenja izključno za dobrodelne namene - SRŽ.)

A. L., dober poznavalec kmetijstva in toče, je med prvomajskimi prazniki prešvercal tisoč najboljših raket za obrambo pred točo in s tem rešil republiški proračun sredstev za zvonarje, ki naj bi zvonili pred točo. Rakete skladišči v prostorih sevniškega kmetijskega kombinata, uporabil pa jih bo takoj, ko bo prvi Srb prestopil mejo sevniške občine. (Meteorologi so mu odpovedali poslušnost - SRŽ.)

Direktor krškega hotelskega kompleksa P. M., je za avgust oddal vse sobe Šešljevim četnikom. Plačali so mu vnaprej, tako da bodo vsi zaposleni razen natakarjev ta mesec dobili regres za polletni dopust, povrnjene lanskoletne stroške za prihod na delo ter trinajsto plačo, podnajemnikom pa ta mesec ne bo treba plačati najemnine. (Ne bo mu več treba kandidirati za direktorski stolček.- SRŽ.)

 Srž, 29.5.1991

Na vrh strani


S provizijo od sindikalne prodaje, ki pa jo je upal unovčiti šele v novem režimu, si je ex predsednik M. I. Š. uspel kupiti le Renault 19 Chamade metalik barve ter vikend na Krku. S svojo šlosarsko plačo in kvalifikacijo pač ni znal dinarjev pravočasno pretopiti v trdno valuto, poleg tega pa mu je spodrsnilo tudi na olju in je bil nekaj časa nepokreten. Očitno gre njegova naslednica S. L. tudi po njegovi poti in se kljub občasnim padcem še vedno dobro pobira. (tudi iz pralnega prahu dviga prah - SRŽ)

T.K., najšarmantnejši posavski direktor, je zaradi po­manjkanja dela razpustil svoj zavod za zaposlovanje. Od odprodaje inventarja si je kupil nov BMW, drobiž pa je vložil v nakup delnic Gasilske zveze Bavarske, ki imajo dinarsko klavzula (kjer je dim, je tudi on - SRŽ)

Direktor krškega Transporta B. J. jo takoj ob nastopu dolžnosti podpisal z direktorjem brežiškega Prevoza D. V. pri Splavarju pogodbo o ustanovitvi mešane firme. Imenovala se bo BREKRŠ KRŠBRE. Njegova vozila bodo vozila le do meja z republiko Hrvaško in po bližnjih gramoznicah - tudi opuščenih. (uničila bosta balkance - SRŽ)

Ex direktor Jutranjke D. M. bo prepovedal vsa službena potovanja, »terenci« se bodo lahko zbirali in srečevali s svojimi poslovnimi partnerji le v bližnji Panorami, od koder imajo dober pogled na firmo in cesto, po kateri bi jih lahko presenetil g. direktor. Ta zelo intenzivne dela pri ustanavljanju novega obrata v Brestanici. (mesto direktorice je že oddano - SRŽ)

Gostilničar J.K. iz Podbočja je imel v začetku junija v svoji oštariji res pravo gadje gnezdo - v njej so se namreč zbrali občinski gadi in to v precej razširjeni postavi. Njegov burgermaister V. O. je na izredno sejo namenoma zamudil, da bi se lahko njegovi podrejeni že malo popikali in obgrizli. Prišel pa je tudi brez šoferja in brez tajnice. Organi pregona ne poročajo, kako se je vse skupaj končalo. (gadova peč še vedno čaka na plačilo - SRŽ)

Bizelanci so pred dnevi v ilegali ustanovili avtonomno pokrajino in temu v čast podrli vse slovenske napise in table. Priključili se bodo južni Srbiji, od koder so že dobili prve količine vina in grozdja, da o oborožitvi iz Zastave sploh ne govorimo. S srbskim vinom bodo napadli Janševo konjenico, Bavčarjevo policijsko postajo pa bodo dali v najem Martiču. (plačal jim bo s kronami - SRŽ)

 Srž, 12.6.1991

Na vrh strani


Obveščamo vse, ki govorijo naokoli, da je SRŽ "flavzarski" časopis in nasploh blatijo njegov ugled, da jih bomo sodno preganjali, v kolikor s tem takoj ne prenehajo. Naši obveščevalci so namreč sestavili že cel spisek zlonamernih občanov, ki jih bomo še pred izrekom zaslužene kazni nagradili z enoletno brezplačno naročnino, saj nam s tem delajo neizmerno reklamo. (Dobre stvari gredo vedno iz ust v usta - SRŽ)

Zadnje čase je vse več prošenj in pritožb številnih lokalnih in tudi višjih veljakov, naj jih uvrstimo v to rubriko. Da se ne bi komu brez vzroka zamerili, naprošamo vse zainteresirane, da se nam pisno ali osebno javijo, izrazijo svoje želje o tem, kaj bi radi o sebi videli napisano, še bolje pa je, da kar sami sestavijo tekst in nam ga pošljejo ali osebno dostavijo. Fotografij do nadaljnjega ne objavljamo, za anonimnost objave jamči uredništvo, za neobjavo pa tiskarna. (Priložite še tisoč din za tiskarske stroške - SRŽ)

Iz dobro obveščenih virov smo zvedeli, da bodo najbolj svečano proslavili osamosvojitev Slovenije ravno v sevniški občini. S šmarnico bodo napolnili plavalni bazen in vanjo spustili pečene ribe, z vsem tem pa bodo občinarji svojo ovčice stregli vse do jutranje ure, ko se naj bi po predvidenem scenariju vse skupaj končalo. Za tiste, ki so že zdaj navajeni, da si strežejo sami, bo na voljo ruski bife v malem bazenu - tam bodo na voljo surove ribe in ritoznojčan. (Naj živi osamosvojitev - SRŽ)

Sekretar krške občinske skupščine Ž.Š. je nepreklicno odstopil. V odstopni izjavi, ki so mu jo pomagali sestaviti Zeleni, je napisal, da ne more več prenašati peklenskega tempa stalnih zasedanj občinskega parlamenta, stalnih groženj po telefonu, poizvedovanj po določenih informacijah, neresnosti pri pripravi osrednje in vseh lokalnih proslav ob osamosvajanju in tega, da poštarji nočejo več dostavljati vabil in ostalih zadev na določene naslove. (Postal bo direktor pošte - SRŽ)

Zato da bi prihranil kakšen dinar v občinski blagajni, predsednik krške vlade F.Č. ne naroča več hostes v delavskem domu ob ministrskih obiskih. To delo opravi kar sam, loti pa se tudi odpiranja oken in zapiranja vrat. Njegovo geslo je namreč: ne prepusti drugemu, kar lahko storiš sam. (Poslanci ga bodo nagradili še z enim mandatom - SRŽ)

Delavke krškega Laboda so nam pred časom potožile, da njihov direktor E.K. ni več tako aktiven kot nekoč. Baje je zapadel v nekakšno meno, zato je vse bolj tih, boječ, zagrenjen, skriva pa tudi svojo politično in ostalo pripadnost. (Najbolj jih moti, da je prevečkrat v pisarni - SRŽ)

Iz krogov zelo blizu glavnemu direktorju VIDMA F.Č. je pricurljala za zdaj še nepreverjena, a zagotovo neovrgljiva novica, da se počasi pripravlja na odhod. Njegova menežerska ekipa se že veseli, nižji podložniki pa nameravani odhod v tujino objokujejo, saj še vedno ne vedo, komu naj se v bodoče klanjajo in lezejo v rit. Lahko jim zaupamo, da bo to prav gotovo B.G.R.Ž.M.K., pod katerim. bodo plače samo za nekatere in to precej nižje kot doslej. (Za VIDEM mu je švedsko ravno - SRŽ)

Najbolj bradati novinar z Dolenjske J.S. je že dolgo ugotavljal, da mu zdaj že bivša hiša preveč zaračunava oglasni prostor v časopisu, ki ga potem neuspešno preprodaja zelenim podjetnikom in obrtničkom. Zato je začel izdajati svoj časopis za ugodne priložnosti, njegovo geslo pa je, dokler smo profi, bo tudi profita. Zato se požvižga na novinarski kodeks in konkurenčno klavzulo, ki ga je spravila na cesto. (VIDMOV papir je garant za njegov uspeh, samo da ne zvedo delavci - SRŽ)

Priznani gostilničar J.N. Brzi je pred dnevi predčasno pričel s prazno­vanjem osamosvajanja, saj je iz najvišjih krogov zvedel za scenarij, točen datum in uro odcepitve. Za to je pripravil vola, odojka in jagenjčka na žaru, vse pa dodobra zalil s pristno slovensko kapljico. O tem, kdaj in kako se je praznovanje končalo, vesoljna Slovenija še ni zvedela, saj ga še vedno ni na spregled. (Prvi bo zamenjal osebno izkaznico -SRŽ)

Dela pri dokončanju javne hiše v Krškem, ki jo odpira D.R., njegove delnice pa sta odkupila še M. K. in S.S., gredo počasi h koncu. Največ težav ima lastnik z registracijo, saj občinarji še vedno ne vedo, pod katero dejavnost naj firmo vpišejo, se pa mnogi zanimajo, kako bi lahko prišli zraven, če ne redno, pa vsaj občasno. Lastnik ima zdaj polne roke dela, saj se je na razpis prijavilo več kot 600 mladih in malo manj mladih mladenk, najavljen pa je tudi prihod treh avtobusov iz Poljske, dveh s Češke in en kombi z Madžarske. (Ponudba je presegla pričakovanja - SRŽ)

P.S.: V naše uredništvo je tik pred zaključkom redakcije prišel spisek novih članov brežiškega izvršnega sveta in predsedstva občine. Na njem je zelo malo novih obrazov, zato ga tokrat ne bomo objavili, so pa vsi demokratično in tudi sicer prekaljeni kadri in niso v nobenem sorodu z zloglasnim B. P. Lahko povemo še to, da gospoda E. S. ni na spisku. Kdor želi, lahko omenjeni spisek na lastno odgovornost pogleda na sedežu uredništva, fotokopiranje ni dovoljeno. (Z objavo bomo prehiteli celo radio - SRŽ)

 Srž, 26.6.1991

Na vrh strani


Brežiški sindikalist L.R. je še vedno nadvse agilen, čeprav se velik del njegove baze že pospešena seli v južne kraje. Kot se za izkušenega aktivista spodobi, se že pripravlja na socialne nemire, ki bodo sledili v teh dneh povojne obnove. Zaupal nam je, da bo delavce miril z obljubami na večja stanovanja, če že za plače ne bo denarja. (bolje stan nego rat - SRŽ)

Med tistimi, ki so jih rezultati glasovanja na zadnji seji brežiškega parlamenta najbolj presenetili, je bil tudi republiški poslanec in občinski izvršnik z nezaupnico C.K. Iz dobro obveščenih krogov blizu vladi smo izvedeli, da bo ponovno Izvoljen, mračne sile pa mu že obljubljajo, da bo na popravnem izpitu spet padel. Kot kaže, bo moral spet delati tisto, česar se je pred časoma še užaljeno branil. (bolje zarečen kruh kot brez njega - SRŽ)

Sevniška mati županja B.M. je med okupacijo zaman iskala svojo boljšo polovico. Ni ga bilo v službi, niti v zbirnem centru. Kot se je kasneje izkazalo, je prestopit na drugo stran. Zlobneži trdijo, da je bila to druga stran postelje, še bolj zlobni kot so na radia Sevnica pa, da je šlo le za drugo stran kuhinjskega pulta. (tudi vojna gre skozi želodec - SRŽ)

Z žalostjo v srcu je posavski teritorialec E.B. prebral novico o možeh, ki so si v minuli vojni prislužili napredovanje. Ni ga bilo med njimi, zato je svojo žalost potopil v tekočih zadevah. Ker pa nesreča nikoli ne pride sama, mu je pobegnil še partizanski kolega M. T., zvedel pa je tudi, da bodo vsi njegovi podrejeni, ki so pristopili na njegovo stran, imeli višje plače kot on sam. (težko je biti slovenski vojak - SRŽ)

Med najbolj lepimi, a najbolj užaljenimi brežiškimi politiki je vse bolj zeleni I. T.. Ta se po odstopu z županskega fotelja ne pogovarja niti sam s sabo, skregal se je z ženo, pozabil je vrniti ključe občinske pisarne, na varno pa je spravil nekaj zaupnih občinskih papirjev, ki jih bo skušal unovčiti na naslednjih volitvah, (maščevanje je sladko - SRŽ)

Priznani gostinec in podjetnik M.T. s Čateža, ki slovi daleč naokoli po nizkih cenah in dobro razredčeni pijači iz avtomata, je imel pred dnevi v svojem lokalu nenapovedan visok poslovni obisk. V delegaciji so bili: predstavnik kupcev, predstavnik konkurence in zunanji opazovalci, kot se pri takih zadevah seveda spodobi. Sestanek je bil na nivoju - kratek in glasen, do zaključka redakcije pa nam še ni uspelo dobiti uradnega zapisnika in izjave za javnost. (ni vsaka jamaha tudi yamaha - SRŽ)

 Srž, 7.8.1991

Na vrh strani


Strženi

Ob zadnji pozebi, ki je dodobra oklestila letošnji pridelek posavskih vinogradnikov in sadjarjev, je. bilo med kmeti slišati tudi naslednje tarnanje: » Vino bomo tudi letos tako kot ponavadi že kako »pridelali«, veliko težje pa bo narediti orehe.«

Obisk predsednika DEMOS-a in SDSS dr. Jožeta Pučnika je tako razburil enega od številnih varnostnikov v jedrski elektrarni, da je v naglici med opravljanjem velike potrebe v stranišču pozabil opasač s pištolo. K sreči je nanj naletel le posavski dopisnik slovenske TV, Jože Pučnik pa je bil za to »dobrodošlico« tokrat prikrajšan. Ali pa je bila morda namenjena komu drugemu?

Stane Bajc, v.d. direktorja v Vidmovi poslovni enoti Celuloza, je po prepričanju zeleno usmerjen. In to samo zato, ker so tudi dolarski bankovci zelene barve. Da ne bo pomote, povejmo, da je s tem hotel le ponazoriti, kako je reševanje ekoloških problemov vedno povezano tudi z ekonomskimi.

Večerni in nočni obiskovalci Dalmatinove ulice v Krškem ugotavljajo, da vrli elektrikarji že več kot pol leta niso uspeli zamenjati porušenih drogov javne razsvetljave. Njihov izgovor je, da takšne izdelujejo samo po naročilu, bolj verjetno pa bo, da jih dobavljajo samo tistim, ki naročeno tudi plačajo. Zdaj bo potrebno le še raziskati, kdo bi te ulične svetilke sploh moral naročiti in tudi plačati.

Obveščeni smo, da so delavci Kostaka asfaltirali cesto do vikendov gospodov F. Glinška in F Černeliča le dva dni po njunem imenovanju na najodgovornejše funkcije v Izvršni svet SO Krško. Zgolj slučajnost ali pa se ponavlja zgodovina njunih predhodnikov?

Direktor Mercator-Preskrbe Krško g. Vili Manček je svojemu glavnemu komercialistu g. Darku Topolovšku zagrozil z odpovedjo, če bo še naprej na črno poučeval nemščino na Visoki ekonomsko komercialni šoli v Mariboru. Baje mu je umrla profesorica ...

Posebno obvestilo za mlade dame!

Gospod Milan Venek, najvišji podjetnik v Krškem, plača vsaki dami, ki se mu nasmehne, kavico in torto v Rozaliji. Torej, pohitite!

Na predstavitvi novega časnika SRŽ v gostilni Žolnir le-tega prisotni zaradi tehničnih razlogov niso mogli prelistati in pregledati, zato pa so v pogovoru o njem razkrili marsikaj. Med drugim so ugotovili, da je med njimi tudi en sam samcat »pravi Posavec - Anton Podgoršek. Ta je za zdaj zaposlen v brežiški občinski upravi, živi še vedno v Krškem, zadnje čase pa baje vse več »jaga« v sevniški občini ...

Svetovne agencije so poročale, da je predsednika ZDA prizadel infarkt. Samo SRŽ pa ve za razlog. Zdravstvene težave predsednika ZDA so nastopile takoj, ko je prebral zaupno obvestilo, ki mu ga je posredovala CIA, da prihajata na obisk v ZDA, velika poslovneža iz JUGE g. Ladislav Komočar in g. Mitja de Gleria. Vrednost dolarja na svetovnih borzah skokovito pada, dinar pa je tako vezan na DEM+ 40 %.

Potem ko so nekateri Posavci z veliko začetnico prelistali prvo številko časnika SRŽ, so se odločili, da se nanj pač ne bodo naročili. Zbali so se namreč, da bi se utegnili kdaj tudi sami znajti v kakšni porogljivi in nagajivi rubriki.

Delavci v Vidmu se še vedno niso pomirili od »pralne afere. Jezijo se namreč na lastni sindikat, ki jim je omogočil »ugodena nakup pralnega prahu. Ta je bil resda na obroke, zato pa tudi dražji kot po trgovinah. Seveda so to mnogi sprevideli, prepozno. In rezultat - Vidmov sindikat se v bodoče ne bo več ukvarjal s prodajo. Najbrž je bila cena za analizo »oporečnega prahu višja kot provizija, ki jo je s to prodajo zaslužil.

Plače vrlih menežerjev zlobno imenovanih tudi mešetarjev v Vidmu so tajne. Zakaj, seveda ni težko ugotoviti, saj bi se sicer ­povprečnemu dokaj redno, a slabo plačanemu delavcu ob tem kaj lahko zavrtelo v glavi. Da bi se temu izognili povejmo, da se sučejo okoli 6.000 nemških mark mesečno in v dinarjih seveda. Na čigav račun, verjetno ni treba posebej omenjati, niti tega, da so ti delavci še vedno v podjetju z družbeno lastnino, čeprav z njo ravnajo kot da je njihova.

Posavsko TV dopisništvo, ki šteje le enega delavca ter pisarno brez telefona, pisalne mize in omar, se vse bolj širi. Tako bo po odhodu novinarja Janeza Pezlja za tiskovnega predstavnika slovenske vlade, zdaj pokrivajo tudi dolenjsko področje, poročalo pa bo tudi iz Krajine - do nadaljnjega le iz Bele in Suhe.

 Srž, 15.5.1991

Na vrh strani


Direktorju proizvodnega sektorja Trimo iz Dobove se bo mandat enkrat iztekel. Zato so v Trebnjem že zdaj čisto na trnih, saj ne vedo, kako bi v razpis spravili pogoj - srednja politična šola, da o moralnopolitični neoporečnosti sploh ne govorimo.

Profi/t je časopis za ugodne priložnosti, tako vsaj trdi izdajatelj Alpha d.o.o. iz Novega mesta. Njegovi nesojeni bralci pa trdijo, da so teh priložnosti zaenkrat deležni le njegovi lastniki in ugotavljajo, da tudi ta časopis (na žalost in veselje) ni izpolnil pričakovanj - bralcev seveda.

Potem ko sej e elitna delegacija krških mož vrnila s tridnevnega izleta po Italiji, kjer se je prepričala o kvalitetah italijanskih gostiteljev, se je predsedstvo občine Krško odločilo, da bo v deželo »makaronov« organiziralo še brezplačni izlet za navadne občane. Denar za devizne dnevnice izletnikov je že zagotovljen.

 Iz Dolenjskega lista št. 21, z dne 23.5.1991

MOTEČA SRŽ - Skoraj ga ni človeka v Posavju, ki bi ga motil nov regijski štirinajstdnevnik z imenom Srž. Že površni opazovalec pa je na zadnji seji skupščine lahko opazil, da ta posavski novorojenec močno ovira delo skupščine. Vsak drugi poslanec je pod klopjo na tiho prebiral, kaj pišejo o njem in o drugih. Nekateri navdušeni bralci - poslanci očitno mislijo, da je občinski parlament bralni krožek. Resda se zaradi njegovih odločitev ne zamaje svet, vendar bi bilo vsekakor dobro, če bi vedeli, zakaj so vsake toliko časa dvignili roko.

 Srž, 29.5.1991

Na vrh strani


Stane Rožman, direktor jedrske elektrarne, je sicer že vajen vsakršnih vprašanj, zato ga tudi štajerski novinarji in člani tamkajšnje socialistične stranke (SPO) niso zmedli. Odgovarjal je suvereno in samozavestno, čeprav se je zavedal, da je bilo vprašanje morda mišljeno malce drugače ali pa je bilo slabo prevedeno. Očitno Štajerci iz Avstrije kljub stalnemu opozarjanju o ogroženosti, ki jim preti iz Krškega, še niso spoznali in absorbirali vseh poj­mov, ki se vežejo na delovanje te elektrarne. In - kakšna vprašanja, takšni odgovori!

Borut Mokrovič, direktor čateških Term si je pred časom resda omislil pomočnico za marketing, zato pa je pred tem kar nekaj časa in tudi živcev porabil, ko je svo­jim podrejenim skušal pojasniti, da se morajo marketin­ško obnašati prav vsi. Očitno pa njegova že oguljena fraza »trava, trava, trava« ni naletela na najplodnejša tla, saj so njegovi delavci še tik pred otvoritvijo novih bazenov vese­lo kosili travo okoli hotela. Morda pa so s tem le hoteli pokazati svoje marketinško znanje.

V Vinu »Bizeljsko-Brežice«, kjer nočejo več slišati o Slovinu, se je njihov direktor Karel Recer na nedavni novi­narski konferenci sicer hvalil, da bo pijača v novi PET embalaži kar za četrtino cenejša kot tista pri konkurenci. (mislil je na beograjsko polnilnico Slovina). Tisti čas je ta njegova trditev morda celo držala, preveriti je pač ni bilo mogoče, so pa zato njegovi vrli komercialisti že čez par dni krepko dvignili cene. Nekdo bo pač moral plačati vse tisto, kar so si ob otvoritvi privoščili.

Ob obisku Avstrijcev v krški nuklearki je novinar Neodvisnega dnevnika, Ivan Krasko, pohvalil štajerske novi­narje, češ da so zelo korektni in da znajo kulturno postavljati vprašanja, v nasprotju z njihovimi kolegi z avstrijske Koroške. Ob tem je nekdo od domačih zlobno pripomnil, da je kultura Korošcev pač odraz odrinjenosti in zapostavljenosti, saj so oni Jug Avstrije, tako kot smo Posavci že »Jug Slovenije«.

Kaže, da je gmotno stanje poslancev krškega parlamenta že čisto na psu. Ti očitno nimajo več denarja, da bi si kupovali časopise in se tako informirali o dogajanju v svoji komuni. Zato jih Naš glas, ki ga še vedno krasi podnaslov Skupščinske delegatske informacije, vsakih štirinajst dni brezplačno in temeljito obvešča o vsakršnem dogajanju v občini, še posebej pa o premikih župana. Le-tega, kar naj bi skupščina sprejemala oziroma je obravnavala, v njem skoraj ni zaslediti.

 Srž, 12.6.1991

Na vrh strani


Dopisnik Dela iz Posavja Vlado Podgoršek se je pred časom, ko ni dočakal izredne seje parlamenta v Breži­cah, le odločil, da gre pod nož v domačo bolnišnico. Operacijo je uspešno prestal, tako da je zasedanje po­slancev, ko je padla vlada in odstopilo predsedstvo, tudi sam spremljal. Seveda le v vlogi nemega opazovalca. Kot kaže, bo tudi po njegovem prihodu z bolniške ostalo dovolj gradiva za objavo.

Nezaupnica brežiški vladi gre seveda najbolj na roko njenim profesionalnim članom. Ti bodo (seveda ne vsi) še naprej greli svoje fotelje in več ali manj brez dela in odgovornosti čakali, da se poslanci zedinijo in izberejo novo vlado. V kolikor se strasti med strankami ne bodo kmalu umirile, se lahko zgodi, da bodo ti na občini vedrili vse do novih volitev ali pa še dlje, saj dosedanji parlament le-teh zaradi nesklepčnosti ali drugih vzrokov ne bo mogel razpisati.

Združenje kemičnih čistilcev iz brežiške občine je baje že vložilo pritožbo pri javnemu tožilcu, ker poslanci in vlada brez ustreznih soglasij in dovoljenj perejo umazano perilo v skupščinskih klopeh. Je pa to pranje zaen­krat še brez kemičnih detergentov, zato žehta še ni tako bela, kot bi si nekateri želeli. Ali res hočejo preveč? (Belo je belo, barve so pa barve).

Dolgotrajno osamosvajanje je pustilo posledice tudi na nekaterih Slovencih. Tako se direktor posavske Ljubljanske banke v svojih izvajanjih nič več ne oprošča, po čemer je dolga leta slovel. Najbrž je njegova banka že dovolj samostojna in se ne boji več svojih lastnikov niti komitentov. Samo kar se denarja in deviz tiče, je še vse tako kot pred osamosvojitvijo.

Na pogovoru nekaterih direktorjev iz krške občine z ministrom Rejcem je bilo največ govora o konjih. Naj­prej je g. Jenič omenil, da je občina doslej slonela na dveh paradnih konjih, nato se je g. Božič vprašal, zakaj mora firma odprodati ravno najboljšega konja iz svojega hleva, temu se je pridružil g. Vehovar, ki je sicer dejal, da se novi podjetniki počutijo kot metulji, med vrsticami pa je dal vedeti, da pa delajo kot konji. Debato je zaključil sam g. minister, ki je dal vedeti, da bo vsem konjem (verjetno pa tudi ostalim) treba sneti paradno opravo in z njimi začeti delati.

 Srž, 26.6.1991

Na vrh strani


V počitniškem naselju v Nerezinah so se v zadnjih dneh julija, ko je vročina že precej pritiskala, pojavili četniški teroristi. Po izjavah očividcev - skupine Krčanov, ki se je utaborila v senci borovcev tamkajšnjega bifeja, so priplavali po morju in to kar s pomočjo navadnih slamic, na katerih so bili dobro vidni četniški simboli. Kljub prizadevanjem vodstva in vseh desetih počitnikarjev, jih potem na kopnem niso nikjer zasledili. Je pa za to akcijo kmalu izvedela tudi slovenska javnost, ptujski radio pa je skušal vso zadevo preveriti kar na licu mesta...

Med tistimi, ki so med prvimi zbrali toliko poguma in odšli na dopust v Nerezine je bil tudi Milenko Tatalovič, zobozdravnik iz krškega zdravstvenega doma. Seveda je kot se njemu spodobi na poti doživel kar precej neprijetnosti. Teroristi so ga namreč napadli kar na trajektu, po že običajni torturi pa so ga prisili, da je moral potem, ko so ga izpustili, vso pot proti domu voziti s prižganim gretjem v avtomobilu. Seveda si je Milenko vse to izmislil, mnogi pa so njegovi zgodbi celo nasedli.

Teroristi so za dopust na Jadranu prikrajšali tudi soboslikarja iz Krškega Draga Radeja. Ta se je namreč ustrašil, da bo moral preveč plačati za Miloševičevo sliko (ima jih pa že tako polno pisarno), ki jih baje natakarji in kuharice, ki so ostali brez dela, prodajajo po istrskih cestah. Seveda je bil Drago med okupacijo med prvimi na bojišču pri Prilipah, čeprav njegov XM ni blindiran.

Gospod Č.F. je že kupil nov slovenski pravopis, kjer zbira primerne besede za vprašanje, ki ga bo zastavil gigantskemu direktorju F.Č. o propadli investiciji v Titovem Drvarju, saj mu kot predsedniku nikakor ni vseeno, da je odplavilo po Savi toliko denarja..

 Srž, 7.8.1991

Na vrh strani


 

Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž
*Na Korali po nemirnem Jadranu
*Radi bi ostali
*Kako najceneje do jeklenega konjička?
*Se bo krško gospodarstvo znalo pobrati?
*Ekološko bombo poslali naprej
Ali bodo krški plavalci morali trenirati na suhem?
*Zavedamo se nevarne tehnologije
*Bo Posavje kdaj regija?
*Bolnišnica na robu Slovenije
*Spremenjeno stališče o jedrskih odpadkih
*Ni res(lahko pa bi bilo)
*Strženi

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport

 

življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije