|
Spotikanja
Objavljeno v Posavskem obzorniku
DO HITRE CESTE PO
POLŽJE
S križi
so ponavadi povezane tudi težave. Tako je bilo nekoč in tako bo
očitno tudi v bodoče. In zakaj bi bilo danes kaj drugače? Zgovoren
dokaz temu je avtocestni križ, ki nam ga vladajoča garnitura
obljublja že odkar je zasedla svoje položaje, na katerih vegetira in
nas vse skupaj izžema že celo desetletje. In v tem času, ko naj bi
bil vsaj večji del tega avtocestnega križa že dokončan, njegovemu
dokončanju še ni videti konca, vsaj v naslednjih desetih letih ali
morda celo več, še ne. Ob tem, ko vsi ugotavljamo, da moramo tega
zgraditi predvsem zaradi nas in naših potreb, koristil pa naj bi
tudi tranzitu, ki se vali mimo nas, bodisi na Balkan ali v druge
predele naših bližnjih in daljnih sosedov, je zgrajenih kilometrov
cest vse manj, njihova gradnja pa vse daljša in dražja.
Zatika se tako kot ponavadi pri denarju. Tega v napol prazni in
nikoli dovolj napolnjeni državni blagajni nikoli ne bo dovolj. Ob
tem država in njeni predstavniki zagotovo financirajo tudi druge
potrebe, od ozkih strankarskih, interesov določenih posameznikov in
z njimi povezanih podjetij, do lokalnih in drugih potreb, ki jih je
najlažje skriti za velikimi denarji, ki jih potrebujemo za gradnjo
naših cest. Ob vseh modernih tehnologijah, mehanizaciji, velikemu
znanju in celo tujih izvajalcih, ki so tako ali drugače na zadnja
vrata prišli na naša gradbišča, se vsako leto zgradi manj cest, kot
smo jih načrtovali in kot bi jih lahko, če bi se obnašali bolj
gospodarno in racionalno. Morda so te ocene res posplošene, morda se
za velikimi željami skriva tudi trnova pot izgradnje, ki prav gotovo
ni poceni, prav gotovo pa nas bodo snovalci tega programa, ki so
tudi njegovi realizatorji, težko prepričali v nasprotno.
Tudi v Posavju in na Dolenjskem se še kako počutimo odrinjene, ko
zaman kričimo, da potrebujemo hitro cesto od »Prestolnice« do
Obrežja. In to danes in ne čez deset ali več let. Odgovornim seveda
še kako prija, da smo ob teh prizadevanjih tudi malce lakomni in da
bi radi tudi sami imeli poleg kilometrov asfalta še kakšne druge
koristi, če že škode in težav ne moremo zmanjšati na to raven, da
nas ne bi v bodoče ovirala. V tem pehanju, da bi iztržili čim več,
se seveda ne znamo organizirati, ne znamo strniti svoje vrste in
jasno povedati, kaj bi radi in kako naj bi to dosegli. Država pa med
nas pošilja »tajne agente«, ki izrabljajo našo naivnost, neznanje in
nesposobnost, netijo med nami prepire, podžigajo nevoščljivost in še
kaj, vse s ciljem, da sebi in drugim pridobijo opravičilo, da pač
proti volji državljanov tudi država ne more ukrepati in delati na
silo. Tako predstavniki iz ministrstev in projektantskih organizacij
z vsakega sestanka, kjer se porajajo nove zahteve in izražajo sveže
ideje, odhajajo z olajšanjem, saj so spet pridobili na času.
Pridobivajo pa zgolj sami, ko dokazujejo svojo pomembnost, ko sami
sebi nalagajo nove naloge in zadolžitve, ki seveda niso zastonj,
ponavadi pa od njih razen njih in države nima nihče koristi.
Posavci in tudi Dolenjci, moramo pa priznati, da verjetno tudi v
drugih predelih Slovenije, vsemu temu naivno nasedamo, misleč, da
bomo zase izborili kaj bolj ugodnega. Žal ponavadi dobimo še manj od
tistega, kar so nam bili sprva pripravljeni dati državni uslužbenci.
Ti seveda skrbijo zgolj zase, za svoje dobro plačane službe in
položaje in jim je vse ostalo zelo tuje. In potem, ko nam
dokazujejo, da delajo vse, da bi se stvari hitreje odvijale, da bi
prišli do ceste prej, kot nam obetajo najbolj črni scenariji, se
izkaže, da moramo marsikje krepko popustiti, da bi resnično prišlo
do uresničitve načrtovanega. Seveda v našo in dolgoročno tudi širšo
družbeno škodo. Zavlačevanje pri pripravi, škrtarjenje pri gradnji
in naglica potem, ko pride do gradnje, so seveda v škodo nas vseh.
Slabo izbrane trase, cenejše variante se namreč z leti izkažejo za
napačne, njihova cenenost pa v dragem vzdrževanju, saniranju,
popravljanju napak, na katere so mnogi opozarjali že pred gradnjo.
Seveda teh zdaj nihče ne sliši. Argumente stroke in zdrave kmečke
pameti zamenjujejo argumenti moči, denarja, pohlepa. In vse to v
našo škodo. Na žalost pa Posavci pri tem nismo nobena svetla izjema.
Prej nasprotno!
Na vrh strani
Zaradi inventure
ZAPRTO!
Januar je mesec, ko
se začne novo leto. Je pa tudi čas, ko je potrebno opraviti
inventuro za leto, ki je pravkar minilo. Delamo jo tako ali drugače
vsi. Nekateri zato, ker to od njih terja država, drugi zaradi sebe,
da lahko ugotovijo, kako čas hitro teče in kako ga je spet
zmanjkalo, da bi lahko storili tisto, kar smo hoteli.
Tokratno inventuro bomo opravili pri posavskih trgovcih. Predvsem
tistih, ki so se v zadnjih letih nagnetli v brežiški občini v
upanju, da jim bo bližina hrvaške meje in milijonskega Zagreba dala
priložnost za dober zaslužek. Še nekaj let nazaj je bilo skoraj kot
v pravljici. Zato ni čudno, da je prehitro in nič kaj pravljično že
minilo. Za mnoge, ki so bili med prvimi in tudi za tiste, ki
pravljičnosti niso uspeli niti okusiti.
Najprej so v sladko torto zagrizli manjši in bolj smeli podjetniki.
Nekaterim je celo uspel veliki met in so prerasli lokalne okvirje,
se začeli ozirati okoli, kot da bi vedeli, da raj ob meji ne bo
večen. Drugi so se pač zadovoljili, da jim je sladka pogača, ki so
jo bili deležni dovolj in se niso širili in iskali novih trgov in
kupcev.
Seveda to ni bilo dolgo skrito velikim trgovcem, ki so sprva bolj od
daleč opazovali razcvet brežiške trgovine. Potem pa so se tudi sami
ojunačili in stopili hrvaškim kupcem naproti. Tako največji, pa
tisti, ki so se šele začeli vzpenjati (gazele), prav tako takšni, ki
imajo med lastniki tujce. Vsi so na tak ali drugačen način uspeli
priti do trgovskih lokalov in prevzemati kupce. Teh pa je bilo iz
leta v leto manj. Zato ni čudno, da se je večina morala zadovoljiti
z drobtinami. Seveda so »Veliki« to lažje prenašali, saj so imeli za
sabo kapital, banke, naklonjeni pa so jim bili tudi inšpektorji,
občinski veljaki in verjetno še kdo, ki je imel od tega takšno ali
drugačno korist.
In ob hkratnem odpiranju novih trgovin in trgovskih centrov, so kaj
kmalu začeli zapirati svoja vrata najprej manjši, potem pa tudi
večji trgovski lokali. Brežice so se spraznile, lokali v
Intermarketu, Slovenski vasi in še kje pa so začeli dobivati nove
lastnike ali pa so ostajali prazni. Nekateri so sprevideli, da so
žal zamudili in so hitro odšli drugam, ostali vztrajajo, ker pač
nimajo drugih priložnosti ali pa jim je zmanjkalo energije in
denarja, da bi se šli kaj drugega ali isto kje drugje. Trgovina
zanje seveda ni bila več in verjetno nikoli več ne bo sladka
pravljica.
K temu pa niso prispevali samo trgovci, ki so pač skušali
izkoristiti pravi trenutek. O tem, da velike ribe jedo majhne, ali
pa jih prepustijo, da zaradi lakote same poginejo, ni treba
izgubljati besed. K propadu brežiške trgovine, ki se vsaj za
nekatere še ni končal ali pa se zanje šele začenja, so pripomogli
tudi umni oblastniki, ki so pač sprejemali vsakega, ki jim je
obljubljal slabo plačana delovna mesta, delo ob nedeljah in še kaj.
K slabšemu obisku so prispevali tudi policisti, ki so nekdaj
številne kupce kaznovali za njihovo nevednost in napake, ki bi jih
morali odpraviti drugi. Spomnimo se le nekdanjega križišča pri
Intermarketu, kjer je bilo prepovedano zavijati levo, da parkirnih
težav v samem centru ne izpostavljamo posebej, saj so še vedno velik
problem. Za osip števila dobrih in zapravljivih potrošnikov so
zaslužni tudi nekateri cariniki, ki so s svojo vzvišenostjo,
oblastniškim obnašanjem in pikolovskim zavračanjem potrjevanja
računov za povrnitev davka marsikoga prepričali, da ni nikoli več
ničesar kupil v Sloveniji. Ob tem, ko so sami na veliko žigosali in
malomarno opravljali svoje delo, pa so ogrozili obstoj marsikaterega
trgovca, ki mu država še danes dolguje vrnjeni davek na dodano
vrednost. Svoje je prispevala tudi pogoltna država, ki je uvedla
zloglasni DDV, od katerega ima koristi zgolj sama, vsi drugi pa so
postali zgolj pobiralci davkov in polnilci brezmejnega državnega
proračuna. Z zadnjim dvigom davčne stopnje se teoretično za hrvaške
kupce sicer ni nič spremenilo, vsaj za tiste ki kupujejo nad
vrednostjo, po kateri so upravičeni za povrnitev »mervera«, kot mu
sami najraje pravijo. Seveda pa je to povzročilo dvig vseh cen in
tako postajajo slovenski trgovci vse manj konkurenčni.
Nasprotno pa se dogaja na Hrvaškem, kjer je konkurenca vse hujša,
prihajajo tujci, nekdaj visoki davki in druge dajatve se znižujejo,
izginil je tim. vojni davek in še kaj. Samo v Zagrebu so v decembru
odprli kar pet tujih velikih trgovskih centrov, kjer so cene prav
takšne kot pri nas, če ne celo nižje.
Zato ni čudno, da bodo napisi »Zaradi inventure ZAPRTO«, marsikje v
Posavju ostali za vedno. Zaradi njih pa številni brezposelni trgovci
na zavodih za zaposlovanje. In kdo pravi, da ne bomo že kmalu tudi
vse bolj obubožani Posavci hrumeli po nakupih na Hrvaško?
Na vrh strani
POSAVCI V PRESTOLNICI – 2
V slovenskem
glavnem mestu seveda niso zgolj poslanci, kot je morda izzvenelo iz
pisanja v prejšnji številki. Morda so ti v tem trenutku najbolj na
očem javnosti, saj njihovo prisotnost v parlamentu beležijo vsi
mediji, nekateri povzemajo tudi njihove izjave, nastope in pri njih
iščejo odgovore na aktualna vprašanja.
V nekdaj beli Ljubljani pa so seveda tudi drugi, javnosti manj
znani, zagotovo pa še bolj pomembni predstavniki in tudi
predstavnice iz Posavja. Koliko in kje so, je težko ugotoviti. Saj
ti delujejo tako na Univerzi kot predavatelji, znanstveniki,
raziskovalci, v različnih inštitutih, zavodih, pa v diplomaciji,
vladi, ministrstvih, da medijev niti ne omenjamo. Pomembne Posavce
najdemo tudi v državnih in paradržavnih podjetjih, v velikih in
nekoliko manjših, a ničkaj manj uspešnih podjetjih. Veliko jih je
tudi v kulturnih ustanovah - operi, gledališčih, galerijah in
muzejih, inšpekcijskih in drugih službah, številnih centrih, pa tudi
v verskih ustanovah, jih lahko srečamo. Nekateri so svobodnjaki na
glasbenem, literarnem, igralskem in ostalih področjih umetniškega
izražanja, drugi imajo svoja podjetja, so lastniki in solastniki
gospodarskih, delniških, komanditnih in drugih družb. Skratka z malo
truda, bi jih lahko našli skoraj povsod. Tudi tam, kjer se deli
denar, kjer se odloča o investicijah, o novih projektih, razvoju in
še čem.
In čemu vse to razpredanje o stvareh, ki bi jih zlahka ugotovil
vsakdo, ki bi se o tem le povprašal. Prepričan sem namreč, da vsi ti
Posavci predstavljajo neizkoriščen kapital, ki ga regija še ni znala
pravilno uporabiti. Verjetno se je že zgodilo, da je nekdo, ki je
pač na pravem mestu, zavedajoč se svojih korenin, pripomogel h
kakšni odločitvi, ki bi jo sicer ne podprl, ali pa ne v takšni meri,
če ne bi bil nekako povezan z okoljem, iz katerega tudi sam izhaja.
Takšnih primerov verjetno ni veliko, saj je javna skrivnost, da si
le nekateri upajo podpreti projekte iz okolij, ki jim pripadajo.
Bodisi iz strahu, morebitnih očitkov ali preprosto, ker oddaljeni od
rojstnega kraja kaj kmalu pozabijo, kako je živeti »tam doli«.
Posavci namreč ne premoremo »Drnovškov« ali drugih velikih
vplivnežev, ki si upajo za svojo regijo narediti kaj več, kot bi
smeli in kot od njih pričakuje domače okolje. Skoraj vsi, ki so se
doslej na hitro zavihteli na kakšen vpliven položaj v prestolnici,
so prej še manj naredili za domače ognjišče, kot tisti, ki jih pač
nimamo za »svoje«. Objokovati tega seveda nima smisla, saj s tem ne
bi ničesar spremenili.
Zato bi kazalo ta »mrtev« kapital pametno izkoristiti. Najprej bi te
Posavce v prestolnici seveda morali poiskati, jih pridobiti za
druženje bodisi sredi Ljubljane ob kapljici pristnega Cvička ali
zgolj ob kozarcu Laškega. Organizirati bi morali nekakšen Posavski
klub, nekaj podobnega kot je Klub posavskih študentov, ki bi bil
lahko tudi valilnica bodočih članov. Druženje seveda ne bi smelo
imeti zgolj družaben namen, čeprav tudi tega ni za zanemariti. Za
zdaj še neustanovljeni posavski klub bi si moral zavzemati, da bi
kapital in znanje svojih članov tudi pametno izkoristili. Na
različne načine seveda. Tudi s tem, da bi v pokrajino Posavje
pripeljali znanstvena, strokovna in podobna srečanja, v njej
izvajali raziskovalne in druge projekte, z njimi privabljali denar
iz Evrope in ostalega sveta, organizirali gostovanja umetniških
skupin, pripravljali simpozije, oglede....
Verjamem, da bi bilo idej in načrtov veliko. Veliko bi bilo tudi
takšnih, ki bi jih lahko uresničili. Tudi s tem, da bi pomagali
politikom in drugim ljudem v regiji, da bi ti lažje prišli do pravih
vrat, pravih odgovorov, da bi znali pravilno lobirati, da ne bi po
nepotrebnem izgubljali energije in časa za manj pomembne zadeve in
reči. Skratka, da bi drug drugemu olajšali delovanje. Zato bi to
prav gotovo imelo dvojne koristi, tako za Posavce v prestolnici, ki
bi se na ta način še lažje izkazali in uveljavili, kot za Posavce
doma, ki bi na ta način lažje prodrli s svojimi hotenji, željami,
načrti.
Do tu vse lepo in prav, porečete. Vprašanje je le, kdo bo naredil
prvi korak v to smer. Pričakovati to od Posavcev v državni metropoli
bi bilo za zdaj preuranjeno. Zato je žoga zagotovo v nogah
»domorodcev«- če se izrazim po nogometno, da jo pošljejo proti
vratom prestolnice. Tam pa jo bodo vsaj nekateri znali vrniti nazaj
in tekma se lahko začne.
Tekma za boljši jutri Posavcev.
Na vrh strani
POSAVCI V PRESTOLNICI - 1
Koliko jih je,
je težko ugotoviti, saj statistika tudi v tem času informatike pač
ne beleži, koliko Posavcev v tem času prebiva v državnem središču.
Še manj je jasno, koliko jih je tam samo zaposlenih. Seveda ni
nujno, da se imajo vsi, ki so bili v Posavju rojeni, tudi za
Posavce, saj tudi v Posavju živijo Neposavci. Pa naj mi bo kljub
temu dovoljeno o teh »gasterbajterjih« izliti svoje mnenje na papir.
Seveda bi za vse Posavce v prestolnici težko našli skupni
imenovalec. Mnogi so bili prisiljeni, da so si v velikem mestu
poiskali delo, drugi so prišli tja zaradi svojega znanja,
sposobnosti, izkušenosti, morda v želji po novih spoznanjih,
odkritjih ali pa zgolj zaradi boljše plače. Marsikoga je v belo
Ljubljano zapeljala ljubezen, sopotnik ali sopotnica, mnogi niso
nameravali ostati, pa po končanem študiju spet niso imeli kam.
Njihove usode in pota so seveda različna, prav tako odnos do okolja
iz katerega izhajajo. Večina se jih seveda rada vrača v kraje, kjer
so preživeli svojo mladost, drugih v ta prostor nič več ne vleče in
do njega ne čutijo ničesar.
Moj namen je bil, da bi razmišljal zgolj o tistih, ki so v državnem
središču uspeli narediti kaj več - se dvigniti iz povprečja, zasesti
položaje, dobiti delo, ki jih je vedno veselilo, se izkazati,
narediti kariero, izplavati iz povprečja mezdnih delavcev in
samopreživetja. Teh zagotovo ni malo. Najdemo jih na inštitutih,
univerzah, velikih podjetjih, predstavništvih tujih firm in še bi
lahko naštevali. Nekaterim je celo uspelo priti v vladne in
ministrske kabinete, v najvišje sodne organe, paradržavne in državne
institucije, diplomacijo, prav tako pa tudi v državne organe –
državni svet in državni zbor.
Seveda smo slednjim do tega pomagali tudi volivci, ki smo jih pri
tem podprli. Zato imamo seveda pravico in dolžnost, da njihovo delo
ocenjujemo in kritično presojamo. Tokrat seveda ne nameravam
govoriti o konkretnih imenih in o tem, kaj so ti uspeli narediti. Na
žalost tega ne poznam dovolj, verjetno ne zgolj po svoji krivdi, da
bi vse to lahko objektivno ocenjeval. Zato bo presoja seveda
površna, posplošena, seveda pa v dobri veri, da bi se marsikaj dalo
narediti bolje in več, seveda v korist regije, iz katere pač
prihajajo naši zastopniki, katerim smo tudi zaupali, da uveljavljajo
naše interese, zahteve, hotenje, pa tudi sanje. Ob tem pa ne mislim
le garniture zadnjih volitev, čeprav bo marsikaj zapisanega
namenjenega prav njim.
Govorim seveda o poslancih, ki so se v svojih predvolilnih obljubah
vsi po vrsti zavzemali, da bodo naredili čim več za nas. Ne trdim,
da niso storili ničesar. Kar nekaj stvari so uspeli premakniti,
prispevali so, da so na površje prišle tudi teme, ki žulijo samo
nas, pa naj bo to veriga savskih elektrarn, nuklearka, balkanski
avtocestni krak, izgnanci in še bi lahko kaj našli. Kar štiri svoje
predstavnike imamo v tem mandatu v slovenskem parlamentu, dva iz
opozicijske SDS in dva iz vladajoče LDS. Mnogim seveda strankarska
pripadnost ne pomeni kaj dosti. Tudi naša četverica, ki je pred
časom celo ustanovila svoj klub posavskih poslancev, je ugotavljala,
da bodo morali v korist Posavja preseči interese svojih strank. Na
žalost lahko zdaj ugotavljamo, da so ti postali še večji glasniki
svojih strank, zaradi česar jih je v poslanskih klopeh sicer večkrat
slišati in videti, na svojo »Pokrajino v ustanavljanju«, ki se
nikakor ne more izviti iz porodnih krčev, pa marsikdaj, verjetno
zaradi prevelike strankarske angažiranosti, nekako pozabljajo. Vsaj
v Ljubljani, medtem ko na domačih tleh radi spregovorijo s svojo
volilno bazo. Se pač zavedajo, kdo jim je omogočil to ničkaj lahko,
a vseeno zelo dobro plačano poslanstvo.
Že pred časom, mi je eden izmed njih zatrjeval, da od njega kaj
velikega ne moremo pričakovati, saj ima kot član vladajoče koalicije
pač zvezane roke. Podobno bi verjetno lahko zvedel tudi od
pripadnikov opozicije, ki jih je pač premalo, da bi lahko stvari
premaknili in naredili kaj več. Zdi pa se mi, da se eni in drugi,
katerim bi težko očital, da se pri tem ne trudijo, le premalo
ukvarjajo z našimi problemi. Še posebej, če jih primerjam s sicer
številčnejšimi in prodornejšimi Štajerci, Primorci...
Se morda motim? Še je čas, da nas vse prepričajo o nasprotnem!
Na vrh strani
POKRAJINA POSAVJE,
POKRAJINA...
Medtem ko smo
v naši državi lokalno samoupravo že dodobra zdesetkali, pa se nekako
kot hudič križa otepamo povezovanja teh vse manjših komun. O
smotrnosti le teh ne bi izgubljali besed, je namreč še premalo časa
preteklo za tehtne ugotovitve in spoznanja, pa tudi država vseskozi
skrbi, da se glede financiranja in pristojnosti občin stalno nekaj
spreminja, tako da gre enkrat dobro enim, drugič drugim, odlično pa
seveda nikomur.
Z regijami je seveda večji problem. Že pri občinah se nam ni uspelo
dogovoriti, kolikšno je najmanjše število prebivalcev v njih.
Tistega zloglasnega števila 5000, ki je v zakonu o lokalni
samoupravi, pa niti zakonodajalec – državni zbor ne spoštuje in
ustanavlja nove občine kar vsepovprek. Koliko duš naj bi štele
pokrajine, bo seveda še težje določiti. Nenazadnje pa niti ni važno,
ali v njih živi nekaj deset ali sto tisoč prebivalcev. Sami si
namreč še vedno nismo odgovorili, koliko pokrajin potrebujemo, kaj
šele, kaj naj bi bila njihova vloga. Ustava jih sicer dopušča,
zakonodaje pa nimamo, saj se je Drnovškova vlada vseskozi spretno
izmikala tovrstnim pobudam. Očitno nanje ni bila pripravljena, bala
pa se je tudi, da v njih pač ne bi imela prevlade. Bo zdaj kaj
drugače?
Načrtovalci so nas doslej obsipavali s predlogi, da bo Slovenija ena
sama pokrajina, da jih bo nekaj več, morda celo deset in še kakšna,
nekateri pa so znali govoriti tudi o številu 20 in več. V zadnjem
času pa nas je presenetil predlog evropske skupnosti, da bi v
Sloveniji imeli zgolj tri pokrajine – osrednjo (ljubljansko) ter
vzhodno in zahodno. Posavje bi seveda sodilo v vzhodno, kar je, če
se malo pošalimo, sicer bolje kot južna, nikakor pa s tem ne smemo
in ne moremo biti zadovoljni. Od takšne velike združbe, štela naj bi
kar polovico vseh prebivalcev Slovenije, manj pa bi seveda imela
bruto prihodkov oziroma ekonomske moči, seveda ne moremo pričakovati
ničesar dobrega.
Zato preseneča, da se v samooklicani Pokrajini Posavje v
ustanavljanju še niso oglasili. Očitno čakajo na uraden predlog in
pač ne reagirajo zgolj na objavo v medijih. Če bi ta predlog
obveljal, se seveda lahko poslovimo od vseh velikih pričakovanj. O
našem razvoju in nazadovanju bodo potem odločali drugi, sicer z
demokratično prevlado, vsekakor pa ne v našem interesu in po naših
hotenjih.
Posavje je resda storilo korak naprej od drugih z ustanavljanjem
pokrajine, vendar od te doslej ni bilo veliko koristi, kaj šele, da
bi ta res zaživela. Dokaz temu je tudi zadnje soliranje vseh tako
ali drugače zainteresiranih za rento, ki naj bi jo bili deležni od
krške nuklearke. Da je boj Brežičanov, posavskih poslancev v
državnem zboru, glas vpijočega iz krške občine in še koga malo višje
po Savi, usklajen, koordiniran in načrtovan, bo težko dokazati, kaj
šele, da bi na takšen način kaj dosegli. Razen seveda, če nam vsem
skupaj ne ustreza ta status quo, ali pa še kaj slabšega.
Žal gre čas naprej, politična in siceršnja podoba pokrajine ob Savi
se spreminja, pa če mi to hočemo ali ne. Prihajajo pobude za nove
občine, ne moremo se dogovoriti za regijsko središče, država nam ne
privošči niti sanitarne deponije, mi pa čakamo, da bodo o pokrajinah
odločali drugi. Namesto da bi zadevo vzeli v svoje roke, dvignili
svoj glas, dokazali z analizami in študijami, da je pokrajina
Posavje potrebna, nujna, pričakujemo, da bodo to storili tisti, ki
nam tega ne privoščijo, ki teh potreb pač ne vidijo in ne poznajo.
Ali ne bi bil že čas, da mi prepričamo državo, kaj je dobro za nas
in ne da nam država vsiljuje svoje kratkoročne politične in
ekonomske interese, ki bodo nam kaj malo koristili. Prej nasprotno –
škodovali.
Na vrh strani
GROZI NAM ŠENGEN
Evropa očitno
res prihaja k nam, če nas že ne sprejme v svoje okrilje. Ker se ta
»stara dama« bolj ali manj boji sama sebe, bo seveda najprej
poskrbela, da bo zaščitila svoje meje. Zato so že stekle priprave na
vzpostavitev tim. Šengenskih normativov na naši južni meji z
republiko Hrvaško. Potrebno bo sremeniti našo zakonodajo, preurediti
vse mejne prehode, usposobiti obmejne organe – policijo, carino,
inšpekcije itd. in prilagoditi naš informacijski sistem.
Koliko nas bo to stalo, še ni nihče izračunal. V Sloveniji potihem
upamo, da nam bodo pri tem pomagale tudi članice Evropske unije, ki
so se moralno zavezale, da je skrb za evropske meje v interesu vseh
evropskih držav. Seveda pa bo vse odvisno od naše iznajdljivosti in
sposobnosti, ali bomo ta denar res znali pripeljati in pametno
izrabiti.
Ob tem se pojavljajo tudi pomisleki, koliko je vse to početje sploh
smiselno. V primeru, da bomo sprejeti v EU skupaj s Hrvaško, bodo
seveda vse te priprave in vlaganja nepotrebne, saj bo naša južna
meja postala notranja evropska meja, kjer seveda ni nobene kontrole.
Tudi graditev oz. preureditev naših mejnih prehodov, ki so mimogrede
še vedno črne gradnje, se že dolgo načrtuje, zdaj pa bo šlo očitno
zares, saj nas v to silijo Evropejci. Seveda bi vso stvar lahko tudi
malce pocenili in se z našimi sosedi dogovorili za skupne objekte,
kar se zdaj zdi komaj verjetno. Oboviti 36 mejnih prehodov, ki se
jim utegne pridružiti še precej novih ob slovenski ratifikaciji
maloobmejnega sporazuma, pa seveda ni mačji kašelj.
Šengenski nadzor meje tako na mejnih prehodih kot na zeleni meji bo
precej strožji kot doslej ali kot bo ob morebitni uveljavitvi
maloobmejnega sporazuma s Hrvaško. To pomeni več nejevolje, morda
tudi čakanja, kontrole, več administracije in še kaj, česar se zdaj
niti ne zavedamo. Zaradi tega bo k nam iz juga prihajalo manj
kupcev, manj turistov, teh prav gotovo ne bodo nadomestili naši
severni sosedje.
Zaposliti armado 2300 policistov, ob tem pa tudi drugih obmejnih
organov, se v prvi fazi zdi celo ugodno, saj naj bi s tem dobilo
delo precej brezposelnih. Ljudje ob meji pričakujejo, da bodo to
prav oni. Ob tem pa pozabljajo, da bodo morali biti ustrezno
usposobljeni, da se bodo morali šolati, tako da bodo ta delovna
mesta zanimiva bolj za mlade. Starejši in tisti brez ustrezne
izobrazbe pa bodo še naprej čakali na Zavodih za zaposlovanje.
Seveda pa se lahko ti, ki bodo dobili zaposlitev na evropski meji,
kaj kmalu pridružijo iskalcem zaposlitve, saj jih po pridružitvi
Hrvaške, ko se bo kontrola na meji ukinila, ne bomo imeli kje
zaposliti.
V Posavju se očitno vsega tega ne zavedamo. Zdaj poudarjamo zgolj
kratkoročne prednosti, ki jih prinaša Šengen – nova delovna mesta,
ureditev prehodov, morda tudi cest, graditev stanovanj. Posavje bo z
mednarodnim mejnim prehodom Obrežje tudi prvi projekt preurejanja,
zato je za pričakovati, da pri tem zaradi naglice le ne bo šlo vse
tako gladko, kot bi pričakovali. Napake storjene na tem prehodu,
bomo popravljali drugje. Kdo bo gradil stanovanja, za koga in kje,
še vedno ni jasno. V vladi samo pričakujejo sodelovanje lokalnih
skupnosti, kakšno naj bi bilo to, pa še ne znajo povedati.
Vsekakor nas bo zaradi Šengena še bolela glava. Pa ne zgolj pred
njegovo uveljavitvijo, ampak tudi po njegovi ukinitvi. Tudi v
Posavju.
Na vrh strani
VROČE IGRE S HOLDINGOM
«Projekt stoletja«, kot
so pred več kot desetletjem Posavci poimenovali gradnjo verige hidro
elektrarn na spodnji Savi, postaja zdaj že prava farsa. Pa pustimo
ob strani gradnjo prve elektrarne na Vrhovem, dolgotrajen, vendar
neuspešen izbor koncesionarja, pa na hitro sprejet zakon o podelitvi
koncesije, zdaj vsa zadeva dobiva še nove, politične in kdo ve še
kakšne dimenzije, ki obetajo, da bo gradnja teh mlinčkov na Savi, če
bo do nje sploh prišlo, res projekt stoletja. Pa ne zaradi njegove
obsežnosti, temveč zaradi časa, ki ga bomo potrebovali zanj.
Drnovškova vlada se je letos namreč odločila, da bo za gradnjo
ustanovila holding vseh slovenskih hidro elektrarn – dravskih,
soških in savskih. Ti naj bi edini zmogli to investicijo izpeljati v
najkrajšem možnem času – 15 let. Ko je že kazalo, da je zdaj vladnih
cincanj konec, je prišlo do preobrata. Holding naj ne bi združeval
le hidrašev, ampak tudi ostale elektrarne: TE Šoštanj in Brestanico
ter velenjski rudnik - razen nuklearke seveda, s katero se gre
Drnovšek pač druge igrice. To pomeni, da je nadaljevanje gradnje
verige spet vprašljivo, saj se zdaj stroka, politiki in lobiji
prepirajo o direktorju in sedežu, ta sta zdaj že izbrana, le o tem
ne, kje in kako zbrati denar, da bi zapičili prvo lopato v Boštanju
in investicijo začeli. Kaže, da temeljni razlog združevanja ni več
gradnja za Posavce tako pričakovane in željene verige, ampak skupen
nastop na evropskem trgu z elektriko, kjer se bomo očitno lahko
bolje prodajali, če bomo združeni in enotni, ob tem pa
monopolistično obirali tudi domače odjemalce(?).
Pa pustimo ob strani ugibanja, za čigavo korist se zdaj bojujejo v
vladi, državnem zboru, elektro gospodarstvu... Dejstvo je namreč,
da v samooklicani pokrajini »Posavje v ustanavljanju«, spet ostajamo
na stranskem tiru. Vlada nas je namreč spet izločila iz pogajanj s
koncesionarjem, saj bo temu zaupana le gradnja energetskega objekta.
Svoje zahteve naj bi vsaka posavska občina poslej postavljala državi
za vsak objekt posebej, o čemer naj bi sklenili ustrezne sporazume.
Seveda, ko bo čas za to: za vsak most, cesto, čistilno napravo ali
električni daljnovod ... To pomeni, da nas želi vladajoča elita
spreti med sabo in zmanjšati našo pogajalsko moč. Ob tem seveda
računajo tudi na doslej izkazano posavsko neenotnost, solistične
nastope ter ambicije nekaterih posameznikov, ki vidijo v tem
projektu le svoje interese in velik denar. Nenazadnje gre res
predvsem za to, vsaj pri nekaterih, katerim so dolgoletna
pričakovanje ljudi v tem okolju za lepši jutri povsem tuja.
Pa ne, da bi bili komurkoli nevoščljivi, če bo ob tem projektu vsaj
nekaj zaslužil, dovolj bi bilo, da bi na ta način vsaj del
brezposelnih in tudi tistih, ki zaenkrat še životarijo na robu
propada, zaposlili in jih vsaj za čas gradnje rešili negotovosti.
Seveda pa smo v Posavju zmožni ta projekt tudi sami izpeljati.
Finančno vsekakor ne, smo namreč prerevni, organizacijsko pa prav
gotovo. To so nekateri doslej že dokazali. Ob morebitnem zaupanju
ter jasnejših dolgoročnih usmeritvah, ki bi temu projektu dale
varnost, imamo tudi v svojih vrstah ljudi, ki so to sposobni
uresničiti. Tu so ekipe v nuklearki, krškem Savaprojektu, Numipu,
Elmontu, brežiškem CRP-ju in še kje, ki so s svojim znanjem in
pridobljenimi izkušnjami zagotovo kos zalogaju imenovanemu »Veriga
savskih elektrarn«. Vsi ti pa bi seveda potrebovali vsestransko
podporo, tako v parlamentu kot pri ministrih, pa še kje verjetno.
Vsekakor pa brez trdne enotnosti pri tem ne bo šlo. S figo v žepu -
kot doslej - bo ta projekt za nas poguben, priložnost za vedno
izgubljena in s tem tudi konec naših velikih pričakovanj po urejeni
infrastrukturi, zaščiti pred poplavami, novimi delovnimi mesti itd.
Pa bomo to zmogli? Zadnje pismo predsedniku vlade vseh štirih
posavskih poslancev v državnem zboru o tej problematiki in
ustanovitev njihovega kluba dajeta vsaj žarek upanja, da smo Posavci
le krenili na pravo pot. Smo res?
Na vrh strani
PREMALO ODLOČNOSTI
Tisti, ki že nekaj let spremljamo dogajanje v posavskem političnem
prostoru, nikakor ne moremo mimo ugotovitve, s katero se srečujemo
iz leta v leto, da se naši politični predstavniki ne znajo, ne upajo
ali pa preprosto ne čutijo potrebe, da bi svoje in interese tistih,
ki jih zastopajo, bolj odločno izpostavili. In to tako v nastopih ob
sicer bolj redkih obiskih predstavnikov državne oblasti, še manj, ko
uspejo morda celo priti do njihovih stolčkov in foteljev, prav tako
pa tudi v korespodenci, ki potuje iz Posavja do bele Ljubljane in ni
zgolj formalne narave.
Ta medlost pri pisanju protestnih not, odprtih pisem in drugih
zahtev, ki so včasih javno dovolj kritično izrečene, ima seveda tudi
svoje rezultate, saj so bile le redke posavske želje in zahteve
uslišane, kaj šele izpolnjene. Kot da se bojimo, da ne bomo
preglasni, da ne bomo koga prizadeli, da bi morda po mirni poti kaj
lažje dosegli. Žal doslej temu ni bilo tako, kljub temu da so naš že
v šoli učili, da lepa in prijazna beseda vedno pravo mesto najdeta.
Veliko je bilo obljubljenega, pa ne samo verbalno. Nekateri ministri
so celo s svojimi podpisi jamčili, da bodo določene projekte in
prizadevanja Posavcev podprli. Da ne omenjamo predvolilnih obljub
strankarskih prvakov in njihovih kandidatov, ki vsakemu obljubljajo
to, kar si pač želi, potem pa seveda najdejo tisoč razlogov, zakaj
tega ne morejo izpolniti, ali pa na svoje obljube preprosto
pozabijo.
V tej samooklicani regiji, katere rok trajanja še ni odtisnjen na
embalaži, seveda ni potrebno biti velik poznavalec, da bi našteli,
česar vse nismo dosegli. Omenimo le tako opevano in večkrat
obljubljeno ekološko rento zaradi prisotnosti nuklearke, kje je
odškodnina za njene nizko in srednje radioaktivne odpadke ter
iztrošeno gorivo, ki se v elektrarni kopičijo že leta, namesto, da
bi jih odpeljali na trajno skladišče. Tega seveda nimamo in vse
kaže, da ga kmalu niti ne bomo dobili. Kljub temu, da je Posavje
največji slovenski energetski bazen, z jedrsko, vrhovško in
brestaniško elektrarno, se še menda edini v Evropi zavzemamo za
gradnjo verige hidro elektrarn, sami bi radi postavili svojo
komunalno odlagališče odpadkov, pa nam spet mečejo polena pod noge,
od obljubljene avto ceste imamo samo vse daljše kolone tovornjakov
in drugih vozil, ki se vijejo proti in iz Balkana, grozijo nam s
cestninsko postajo, pa še bi lahko naštevali, kar pa prav gotovo ni
bil namen tega pisanja.
Zakaj je temu tako, bo težko ugotoviti, še težje dokazati. Seveda ne
mislimo, da bi morali za vse te zahteve na ulico, protestirati,
zbirati podpise, zahtevati odgovornost ministrov in vladnega
premiera - nikakor. Lahko bi ubrali tudi manj revolucionarno, a
demokratično pot, izrabili medije in druge pritiske. V Posavju
nimamo skoraj nobenih nevladnih organizacij, tu ni družbenih gibanj,
niti posameznikov, ki bi znali reči bobu bob in napisati vsaj kakšno
kritično besedo v rubriko »pisma bralcev«, da bi odgovornim
povedali, kar jim pač gre.
Nekaj kritičnosti premorejo le redki novinarji. Pa še teh kot tudi
drugih politični in gospodarski predstavniki ne znajo poklicati, da
bi jim predstavili svoje probleme, da bi jih ti lahko v medijih
podprli. Novinarji ponavadi tudi med zadnjimi zvedo, kdaj kakšno
pismo roma proti Ljubljani, kaj šele, kaj v njem piše. Še manj vedo,
kdaj je nanj morda kdo celo odgovoril in kaj je natvezil.
Tudi posavskih poslancev doslej še nismo znali prav izrabiti za
dosego svojih interesov. Kot da bi ti morali kar sami zvohati, kaj
tare volivce, ki so jih izvolili, čeprav po izvolitvi več časa
preživijo v prestolnici kot pa v svoji regiji. Tako se vse bolj
oddaljujejo od dejanskih problemov in se vse bolj ukvarjajo sami s
seboj in svojo stranko, katere cilj pa je seveda čim dlje ostati na
oblasti in se od nje tudi čim več okoristiti, tako ali drugače.
A ni že skrajni čas, za bolj odločne?
Na vrh strani
MONOPOLISTI
Vsak dan
slišimo o njih in vsak dan se z njimi srečujemo, čeprav imamo tudi
pri nas vrsto zakonov in institucij, ki naj bi preprečevale, da se
ti sploh razvijejo in delujejo. Kako? Monopolistično seveda, saj so
monopolisti.
Za ponozaritev te trditve se je potrebno le malce ozreti naokoli.
Tudi v Posavju je namreč po slovenski osamosvojitvi - še posebej v
obmejnih krajih - začela cveteti trgovina. Trgovski lokali - veliki
in majhni so se odpirali vsepovsod, prihajali so trgovci iz vse
Slovenije, pa tudi domačini so začutili enkratno priložnost. Po
uvedbi davka na dodano vrednost pa se je vse spremenilo. Tujih
kupcev je vse manj, pa tudi država je namreč najprej in zelo dobro
poskrbela le zase. Tako smejo trgovci DDV, ki ga vračajo tujcem,
obračunati samo enkrat v mesecu in ga tudi plačati. Po vložitvi
zahtevka za vračilo pa si je državni aparat izboril trimesečni rok
za njegovo povrnitev. To, da hrvaški kupci marsikdaj še isti dan,
največkrat pa čez teden dni pridejo po znesek priznanega davka, da
ga želijo imeti izplačanega v gotovini, čeprav so račune poravnali s
kreditnimi karticami, davčno upravo seveda nič ne briga. Še manj, da
morajo tako trgovci tudi po štiri mesece kreditirati proračunske
porabnike, da morajo najemati drage kredite, da jim davkarija ne
blokira žiro računov, čeprav jim je ponavadi ona več dolžna kot njej
davčni zavezanci, ki ne morejo več v roku plačevati svojih
obveznosti. Sledijo seveda blokade, rubeži, prisilne izterjave,
astronomske zamudne obresti, rezultati tega pa so seveda zapiranje
trgovin, odpuščanje zaposlenih, prazni lokali...
Nič drugače ni pri državnih podjetjih, kot so na primer elektro
distributerji. Ti si seveda lahko privoščijo marsikaj. Tako že samo
spremembo imena plačnika električne energije jemljejo kot odjavo,
preventivno odklopijo odjemalca in mu ob prošnji za ponovni priklop
le tega seveda tudi mastno zaračunajo. Seveda po cenah, ki si jih
ponavadi določijo sami, brez možnosti, da jim dokažeš, da do tega
denarja sploh niso upravičeni.
Nič boljši niso niti komunalci, ki ravnajo kot dobri gospodarji,
zato neplačnikom ne zaračunavajo samo zamudnih obresti, ampak tudi
administrativne in druge stroške, ki jih imajo, ker se pač morajo
ukvarjati s slabšimi plačniki. To, da se izživljajo zgolj pri
individualnih uporabnikih, verjetno ni potrebno razlagati.
Podobno je tudi pri obračunu dohodnine. Večina davčnih zavezancev
namreč plačuje več, kot bi sicer morali. Da bi svoje akontacije
znižali, še pomisliti ne smejo, še težje pa to dosežejo. Pa še to
uspe le redkim, ponavadi tistim, ki jim niti služba za socialno
pomoč ne more več pomagati. Še manj pa je davčna uprava ažurna, ko
je potrebno preveč plačano dohodnino tudi vrniti. To traja po pol
leta, včasih pa celo več.
Ker se je vlada odločila, da bo cene naftnih derivatov oblikovala
glede na cene na svetovnem trgu, torej po zakonih ponudbe in
povpraševanja, se prav nič ne obotavlja, ko je potrebno te povečati.
Ko je stvar obrnjena in je treba cene znižati, pa hitro pristavi
svoj lonček in dvigne trošarine. Da bi bila bolj prijazna ponavadi
potem le prizna kakšen stotin znižanja, da je davkoplačevalci ne bi
preveč zasovražili. Na ta način seveda skuša pokriti proračunsko
luknjo, ki je vse večja, hkrati pa se še naprej razvratno obnaša in
po nepotrebnem troši denar davkoplačevalcev.
Kdo bo pokril finančno luknjo v praznih žepih in denarnicah vse
večjega števila prebivalstva, seveda državo in tiste, ki od nje zelo
dobro živijo, seveda nič ne briga. Na žalost se ti ne morejo
obnašati kot monopolisti, lahko zgolj preklinjajo, protestirajo,
dosežejo pa le malo. In čeprav bo morda iz zapisanega izzvenelo, da
je največji monopolist pri nas država, na žalost ta ni edina.
Monopolistov - takšnih in drugačnih je na vsakem koraku še veliko.
In vsi samo jemljejo in nič ne dajejo. Pa naj bodo v državni ali
zasebni lasti. Vsi so isti – monopolisti.
Objavljeno v
Posavskem obzorniku v letu 2003 pod psevdonimom Rog
Na vrh strani
|
ŽIVLJENJEPIS
