GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

Spotikanja
Objavljeno v Posavskem obzorniku

DO HITRE CESTE PO POLŽJE

S križi so ponavadi povezane tudi težave. Tako je bilo nekoč in tako bo očitno tudi v bodoče. In zakaj bi bilo danes kaj drugače? Zgovoren dokaz temu je avtocestni križ, ki nam ga vladajoča garnitura obljublja že odkar je zasedla svoje položaje, na katerih vegetira in nas vse skupaj izžema že celo desetletje. In v tem času, ko naj bi bil vsaj večji del tega avtocestnega križa že dokončan, njegovemu dokončanju še ni videti konca, vsaj v naslednjih desetih letih ali morda celo več, še ne. Ob tem, ko vsi ugotavljamo, da moramo tega zgraditi predvsem zaradi nas in naših potreb, koristil pa naj bi tudi tranzitu, ki se vali mimo nas, bodisi na Balkan ali v druge predele naših bližnjih in daljnih sosedov, je zgrajenih kilometrov cest vse manj, njihova gradnja pa vse daljša in dražja.
Zatika se tako kot ponavadi pri denarju. Tega v napol prazni in nikoli dovolj napolnjeni državni blagajni nikoli ne bo dovolj. Ob tem država in njeni predstavniki zagotovo financirajo tudi druge potrebe, od ozkih strankarskih, interesov določenih posameznikov in z njimi povezanih podjetij, do lokalnih in drugih potreb, ki jih je najlažje skriti za velikimi denarji, ki jih potrebujemo za gradnjo naših cest. Ob vseh modernih tehnologijah, mehanizaciji, velikemu znanju in celo tujih izvajalcih, ki so tako ali drugače na zadnja vrata prišli na naša gradbišča, se vsako leto zgradi manj cest, kot smo jih načrtovali in kot bi jih lahko, če bi se obnašali bolj gospodarno in racionalno. Morda so te ocene res posplošene, morda se za velikimi željami skriva tudi trnova pot izgradnje, ki prav gotovo ni poceni, prav gotovo pa nas bodo snovalci tega programa, ki so tudi njegovi realizatorji, težko prepričali v nasprotno.
Tudi v Posavju in na Dolenjskem se še kako počutimo odrinjene, ko zaman kričimo, da potrebujemo hitro cesto od »Prestolnice« do Obrežja. In to danes in ne čez deset ali več let. Odgovornim seveda še kako prija, da smo ob teh prizadevanjih tudi malce lakomni in da bi radi tudi sami imeli poleg kilometrov asfalta še kakšne druge koristi, če že škode in težav ne moremo zmanjšati na to raven, da nas ne bi v bodoče ovirala. V tem pehanju, da bi iztržili čim več, se seveda ne znamo organizirati, ne znamo strniti svoje vrste in jasno povedati, kaj bi radi in kako naj bi to dosegli. Država pa med nas pošilja »tajne agente«, ki izrabljajo našo naivnost, neznanje in nesposobnost, netijo med nami prepire, podžigajo nevoščljivost in še kaj, vse s ciljem, da sebi in drugim pridobijo opravičilo, da pač proti volji državljanov tudi država ne more ukrepati in delati na silo. Tako predstavniki iz ministrstev in projektantskih organizacij z vsakega sestanka, kjer se porajajo nove zahteve in izražajo sveže ideje, odhajajo z olajšanjem, saj so spet pridobili na času. Pridobivajo pa zgolj sami, ko dokazujejo svojo pomembnost, ko sami sebi nalagajo nove naloge in zadolžitve, ki seveda niso zastonj, ponavadi pa od njih razen njih in države nima nihče koristi.
Posavci in tudi Dolenjci, moramo pa priznati, da verjetno tudi v drugih predelih Slovenije, vsemu temu naivno nasedamo, misleč, da bomo zase izborili kaj bolj ugodnega. Žal ponavadi dobimo še manj od tistega, kar so nam bili sprva pripravljeni dati državni uslužbenci. Ti seveda skrbijo zgolj zase, za svoje dobro plačane službe in položaje in jim je vse ostalo zelo tuje. In potem, ko nam dokazujejo, da delajo vse, da bi se stvari hitreje odvijale, da bi prišli do ceste prej, kot nam obetajo najbolj črni scenariji, se izkaže, da moramo marsikje krepko popustiti, da bi resnično prišlo do uresničitve načrtovanega. Seveda v našo in dolgoročno tudi širšo družbeno škodo. Zavlačevanje pri pripravi, škrtarjenje pri gradnji in naglica potem, ko pride do gradnje, so seveda v škodo nas vseh. Slabo izbrane trase, cenejše variante se namreč z leti izkažejo za napačne, njihova cenenost pa v dragem vzdrževanju, saniranju, popravljanju napak, na katere so mnogi opozarjali že pred gradnjo.
Seveda teh zdaj nihče ne sliši. Argumente stroke in zdrave kmečke pameti zamenjujejo argumenti moči, denarja, pohlepa. In vse to v našo škodo. Na žalost pa Posavci pri tem nismo nobena svetla izjema. Prej nasprotno!

Na vrh strani
 

Zaradi inventure ZAPRTO!

Januar je mesec, ko se začne novo leto. Je pa tudi čas, ko je potrebno opraviti inventuro za leto, ki je pravkar minilo. Delamo jo tako ali drugače vsi. Nekateri zato, ker to od njih terja država, drugi zaradi sebe, da lahko ugotovijo, kako čas hitro teče in kako ga je spet zmanjkalo, da bi lahko storili tisto, kar smo hoteli.
Tokratno inventuro bomo opravili pri posavskih trgovcih. Predvsem tistih, ki so se v zadnjih letih nagnetli v brežiški občini v upanju, da jim bo bližina hrvaške meje in milijonskega Zagreba dala priložnost za dober zaslužek. Še nekaj let nazaj je bilo skoraj kot v pravljici. Zato ni čudno, da je prehitro in nič kaj pravljično že minilo. Za mnoge, ki so bili med prvimi in tudi za tiste, ki pravljičnosti niso uspeli niti okusiti.
Najprej so v sladko torto zagrizli manjši in bolj smeli podjetniki. Nekaterim je celo uspel veliki met in so prerasli lokalne okvirje, se začeli ozirati okoli, kot da bi vedeli, da raj ob meji ne bo večen. Drugi so se pač zadovoljili, da jim je sladka pogača, ki so jo bili deležni dovolj in se niso širili in iskali novih trgov in kupcev.
Seveda to ni bilo dolgo skrito velikim trgovcem, ki so sprva bolj od daleč opazovali razcvet brežiške trgovine. Potem pa so se tudi sami ojunačili in stopili hrvaškim kupcem naproti. Tako največji, pa tisti, ki so se šele začeli vzpenjati (gazele), prav tako takšni, ki imajo med lastniki tujce. Vsi so na tak ali drugačen način uspeli priti do trgovskih lokalov in prevzemati kupce. Teh pa je bilo iz leta v leto manj. Zato ni čudno, da se je večina morala zadovoljiti z drobtinami. Seveda so »Veliki« to lažje prenašali, saj so imeli za sabo kapital, banke, naklonjeni pa so jim bili tudi inšpektorji, občinski veljaki in verjetno še kdo, ki je imel od tega takšno ali drugačno korist.
In ob hkratnem odpiranju novih trgovin in trgovskih centrov, so kaj kmalu začeli zapirati svoja vrata najprej manjši, potem pa tudi večji trgovski lokali. Brežice so se spraznile, lokali v Intermarketu, Slovenski vasi in še kje pa so začeli dobivati nove lastnike ali pa so ostajali prazni. Nekateri so sprevideli, da so žal zamudili in so hitro odšli drugam, ostali vztrajajo, ker pač nimajo drugih priložnosti ali pa jim je zmanjkalo energije in denarja, da bi se šli kaj drugega ali isto kje drugje. Trgovina zanje seveda ni bila več in verjetno nikoli več ne bo sladka pravljica.
K temu pa niso prispevali samo trgovci, ki so pač skušali izkoristiti pravi trenutek. O tem, da velike ribe jedo majhne, ali pa jih prepustijo, da zaradi lakote same poginejo, ni treba izgubljati besed. K propadu brežiške trgovine, ki se vsaj za nekatere še ni končal ali pa se zanje šele začenja, so pripomogli tudi umni oblastniki, ki so pač sprejemali vsakega, ki jim je obljubljal slabo plačana delovna mesta, delo ob nedeljah in še kaj. K slabšemu obisku so prispevali tudi policisti, ki so nekdaj številne kupce kaznovali za njihovo nevednost in napake, ki bi jih morali odpraviti drugi. Spomnimo se le nekdanjega križišča pri Intermarketu, kjer je bilo prepovedano zavijati levo, da parkirnih težav v samem centru ne izpostavljamo posebej, saj so še vedno velik problem. Za osip števila dobrih in zapravljivih potrošnikov so zaslužni tudi nekateri cariniki, ki so s svojo vzvišenostjo, oblastniškim obnašanjem in pikolovskim zavračanjem potrjevanja računov za povrnitev davka marsikoga prepričali, da ni nikoli več ničesar kupil v Sloveniji. Ob tem, ko so sami na veliko žigosali in malomarno opravljali svoje delo, pa so ogrozili obstoj marsikaterega trgovca, ki mu država še danes dolguje vrnjeni davek na dodano vrednost. Svoje je prispevala tudi pogoltna država, ki je uvedla zloglasni DDV, od katerega ima koristi zgolj sama, vsi drugi pa so postali zgolj pobiralci davkov in polnilci brezmejnega državnega proračuna. Z zadnjim dvigom davčne stopnje se teoretično za hrvaške kupce sicer ni nič spremenilo, vsaj za tiste ki kupujejo nad vrednostjo, po kateri so upravičeni za povrnitev »mervera«, kot mu sami najraje pravijo. Seveda pa je to povzročilo dvig vseh cen in tako postajajo slovenski trgovci vse manj konkurenčni.
Nasprotno pa se dogaja na Hrvaškem, kjer je konkurenca vse hujša, prihajajo tujci, nekdaj visoki davki in druge dajatve se znižujejo, izginil je tim. vojni davek in še kaj. Samo v Zagrebu so v decembru odprli kar pet tujih velikih trgovskih centrov, kjer so cene prav takšne kot pri nas, če ne celo nižje.
Zato ni čudno, da bodo napisi »Zaradi inventure ZAPRTO«, marsikje v Posavju ostali za vedno. Zaradi njih pa številni brezposelni trgovci na zavodih za zaposlovanje. In kdo pravi, da ne bomo že kmalu tudi vse bolj obubožani Posavci hrumeli po nakupih na Hrvaško?

Na vrh strani
 

POSAVCI V PRESTOLNICI – 2

V slovenskem glavnem mestu seveda niso zgolj poslanci, kot je morda izzvenelo iz pisanja v prejšnji številki. Morda so ti v tem trenutku najbolj na očem javnosti, saj njihovo prisotnost v parlamentu beležijo vsi mediji, nekateri povzemajo tudi njihove izjave, nastope in pri njih iščejo odgovore na aktualna vprašanja.
V nekdaj beli Ljubljani pa so seveda tudi drugi, javnosti manj znani, zagotovo pa še bolj pomembni predstavniki in tudi predstavnice iz Posavja. Koliko in kje so, je težko ugotoviti. Saj ti delujejo tako na Univerzi kot predavatelji, znanstveniki, raziskovalci, v različnih inštitutih, zavodih, pa v diplomaciji, vladi, ministrstvih, da medijev niti ne omenjamo. Pomembne Posavce najdemo tudi v državnih in paradržavnih podjetjih, v velikih in nekoliko manjših, a ničkaj manj uspešnih podjetjih. Veliko jih je tudi v kulturnih ustanovah - operi, gledališčih, galerijah in muzejih, inšpekcijskih in drugih službah, številnih centrih, pa tudi v verskih ustanovah, jih lahko srečamo. Nekateri so svobodnjaki na glasbenem, literarnem, igralskem in ostalih področjih umetniškega izražanja, drugi imajo svoja podjetja, so lastniki in solastniki gospodarskih, delniških, komanditnih in drugih družb. Skratka z malo truda, bi jih lahko našli skoraj povsod. Tudi tam, kjer se deli denar, kjer se odloča o investicijah, o novih projektih, razvoju in še čem.
In čemu vse to razpredanje o stvareh, ki bi jih zlahka ugotovil vsakdo, ki bi se o tem le povprašal. Prepričan sem namreč, da vsi ti Posavci predstavljajo neizkoriščen kapital, ki ga regija še ni znala pravilno uporabiti. Verjetno se je že zgodilo, da je nekdo, ki je pač na pravem mestu, zavedajoč se svojih korenin, pripomogel h kakšni odločitvi, ki bi jo sicer ne podprl, ali pa ne v takšni meri, če ne bi bil nekako povezan z okoljem, iz katerega tudi sam izhaja. Takšnih primerov verjetno ni veliko, saj je javna skrivnost, da si le nekateri upajo podpreti projekte iz okolij, ki jim pripadajo. Bodisi iz strahu, morebitnih očitkov ali preprosto, ker oddaljeni od rojstnega kraja kaj kmalu pozabijo, kako je živeti »tam doli«. Posavci namreč ne premoremo »Drnovškov« ali drugih velikih vplivnežev, ki si upajo za svojo regijo narediti kaj več, kot bi smeli in kot od njih pričakuje domače okolje. Skoraj vsi, ki so se doslej na hitro zavihteli na kakšen vpliven položaj v prestolnici, so prej še manj naredili za domače ognjišče, kot tisti, ki jih pač nimamo za »svoje«. Objokovati tega seveda nima smisla, saj s tem ne bi ničesar spremenili.
Zato bi kazalo ta »mrtev« kapital pametno izkoristiti. Najprej bi te Posavce v prestolnici seveda morali poiskati, jih pridobiti za druženje bodisi sredi Ljubljane ob kapljici pristnega Cvička ali zgolj ob kozarcu Laškega. Organizirati bi morali nekakšen Posavski klub, nekaj podobnega kot je Klub posavskih študentov, ki bi bil lahko tudi valilnica bodočih članov. Druženje seveda ne bi smelo imeti zgolj družaben namen, čeprav tudi tega ni za zanemariti. Za zdaj še neustanovljeni posavski klub bi si moral zavzemati, da bi kapital in znanje svojih članov tudi pametno izkoristili. Na različne načine seveda. Tudi s tem, da bi v pokrajino Posavje pripeljali znanstvena, strokovna in podobna srečanja, v njej izvajali raziskovalne in druge projekte, z njimi privabljali denar iz Evrope in ostalega sveta, organizirali gostovanja umetniških skupin, pripravljali simpozije, oglede....
Verjamem, da bi bilo idej in načrtov veliko. Veliko bi bilo tudi takšnih, ki bi jih lahko uresničili. Tudi s tem, da bi pomagali politikom in drugim ljudem v regiji, da bi ti lažje prišli do pravih vrat, pravih odgovorov, da bi znali pravilno lobirati, da ne bi po nepotrebnem izgubljali energije in časa za manj pomembne zadeve in reči. Skratka, da bi drug drugemu olajšali delovanje. Zato bi to prav gotovo imelo dvojne koristi, tako za Posavce v prestolnici, ki bi se na ta način še lažje izkazali in uveljavili, kot za Posavce doma, ki bi na ta način lažje prodrli s svojimi hotenji, željami, načrti.
Do tu vse lepo in prav, porečete. Vprašanje je le, kdo bo naredil prvi korak v to smer. Pričakovati to od Posavcev v državni metropoli bi bilo za zdaj preuranjeno. Zato je žoga zagotovo v nogah »domorodcev«- če se izrazim po nogometno, da jo pošljejo proti vratom prestolnice. Tam pa jo bodo vsaj nekateri znali vrniti nazaj in tekma se lahko začne.
Tekma za boljši jutri Posavcev.

Na vrh strani
 

POSAVCI V PRESTOLNICI - 1

Koliko jih je, je težko ugotoviti, saj statistika tudi v tem času informatike pač ne beleži, koliko Posavcev v tem času prebiva v državnem središču. Še manj je jasno, koliko jih je tam samo zaposlenih. Seveda ni nujno, da se imajo vsi, ki so bili v Posavju rojeni, tudi za Posavce, saj tudi v Posavju živijo Neposavci. Pa naj mi bo kljub temu dovoljeno o teh »gasterbajterjih« izliti svoje mnenje na papir.
Seveda bi za vse Posavce v prestolnici težko našli skupni imenovalec. Mnogi so bili prisiljeni, da so si v velikem mestu poiskali delo, drugi so prišli tja zaradi svojega znanja, sposobnosti, izkušenosti, morda v želji po novih spoznanjih, odkritjih ali pa zgolj zaradi boljše plače. Marsikoga je v belo Ljubljano zapeljala ljubezen, sopotnik ali sopotnica, mnogi niso nameravali ostati, pa po končanem študiju spet niso imeli kam. Njihove usode in pota so seveda različna, prav tako odnos do okolja iz katerega izhajajo. Večina se jih seveda rada vrača v kraje, kjer so preživeli svojo mladost, drugih v ta prostor nič več ne vleče in do njega ne čutijo ničesar.
Moj namen je bil, da bi razmišljal zgolj o tistih, ki so v državnem središču uspeli narediti kaj več - se dvigniti iz povprečja, zasesti položaje, dobiti delo, ki jih je vedno veselilo, se izkazati, narediti kariero, izplavati iz povprečja mezdnih delavcev in samopreživetja. Teh zagotovo ni malo. Najdemo jih na inštitutih, univerzah, velikih podjetjih, predstavništvih tujih firm in še bi lahko naštevali. Nekaterim je celo uspelo priti v vladne in ministrske kabinete, v najvišje sodne organe, paradržavne in državne institucije, diplomacijo, prav tako pa tudi v državne organe – državni svet in državni zbor.
Seveda smo slednjim do tega pomagali tudi volivci, ki smo jih pri tem podprli. Zato imamo seveda pravico in dolžnost, da njihovo delo ocenjujemo in kritično presojamo. Tokrat seveda ne nameravam govoriti o konkretnih imenih in o tem, kaj so ti uspeli narediti. Na žalost tega ne poznam  dovolj, verjetno ne zgolj po svoji krivdi, da bi vse to lahko objektivno ocenjeval. Zato bo presoja seveda površna, posplošena, seveda pa v dobri veri, da bi se marsikaj dalo narediti bolje in več, seveda v korist regije, iz katere pač prihajajo naši zastopniki, katerim smo tudi zaupali, da uveljavljajo naše interese, zahteve, hotenje, pa tudi sanje. Ob tem pa ne mislim le garniture zadnjih volitev, čeprav bo marsikaj zapisanega namenjenega prav njim.
Govorim seveda o poslancih, ki so se v svojih predvolilnih obljubah vsi po vrsti zavzemali, da bodo naredili čim več za nas. Ne trdim, da niso storili ničesar. Kar nekaj stvari so uspeli premakniti, prispevali so, da so na površje prišle tudi teme, ki žulijo samo nas, pa naj bo to veriga savskih elektrarn, nuklearka, balkanski avtocestni krak, izgnanci in še bi lahko kaj našli. Kar štiri svoje predstavnike imamo v tem mandatu v slovenskem parlamentu, dva iz opozicijske SDS in dva iz vladajoče LDS. Mnogim seveda strankarska pripadnost ne pomeni kaj dosti. Tudi naša četverica, ki je pred časom celo ustanovila svoj klub posavskih poslancev, je ugotavljala, da bodo morali v korist Posavja preseči interese svojih strank. Na žalost lahko zdaj ugotavljamo, da so ti postali še večji glasniki svojih strank, zaradi česar jih je v poslanskih klopeh sicer večkrat slišati in videti, na svojo »Pokrajino v ustanavljanju«, ki se nikakor ne more izviti iz porodnih krčev, pa marsikdaj, verjetno zaradi prevelike strankarske angažiranosti, nekako pozabljajo. Vsaj v Ljubljani, medtem ko na domačih tleh radi spregovorijo s svojo volilno bazo. Se pač zavedajo, kdo jim je omogočil to ničkaj lahko, a vseeno zelo dobro plačano poslanstvo.
Že pred časom, mi je eden izmed njih zatrjeval, da od njega kaj velikega ne moremo pričakovati, saj ima kot član vladajoče koalicije pač zvezane roke. Podobno bi verjetno lahko zvedel tudi od pripadnikov opozicije, ki jih je pač premalo, da bi lahko stvari premaknili in naredili kaj več. Zdi pa se mi, da se eni in drugi, katerim bi težko očital, da se pri tem ne trudijo, le premalo ukvarjajo z našimi problemi. Še posebej, če jih primerjam s sicer številčnejšimi in prodornejšimi Štajerci, Primorci...
Se morda motim? Še je čas, da nas vse prepričajo o nasprotnem!

Na vrh strani
 

POKRAJINA POSAVJE, POKRAJINA...

 Medtem ko smo v naši državi lokalno samoupravo že dodobra zdesetkali, pa se nekako kot hudič križa otepamo povezovanja teh vse manjših komun. O smotrnosti le teh ne bi izgubljali besed, je namreč še premalo časa preteklo za tehtne ugotovitve in spoznanja, pa tudi država vseskozi skrbi, da se glede financiranja in pristojnosti občin stalno nekaj spreminja, tako da gre enkrat dobro enim, drugič drugim, odlično pa seveda nikomur.
Z regijami je seveda večji problem. Že pri občinah se nam ni uspelo dogovoriti, kolikšno je najmanjše število prebivalcev v njih. Tistega zloglasnega števila 5000, ki je v zakonu o lokalni samoupravi, pa niti zakonodajalec – državni zbor ne spoštuje in ustanavlja nove občine kar vsepovprek. Koliko duš naj bi štele pokrajine, bo seveda še težje določiti. Nenazadnje pa niti ni važno, ali v njih živi nekaj deset ali sto tisoč prebivalcev. Sami si namreč še vedno nismo odgovorili, koliko pokrajin potrebujemo, kaj šele, kaj naj bi bila njihova vloga. Ustava jih sicer dopušča, zakonodaje pa nimamo, saj se je Drnovškova vlada vseskozi spretno izmikala tovrstnim pobudam. Očitno nanje ni bila pripravljena, bala pa se je tudi, da v njih pač ne bi imela prevlade. Bo zdaj kaj drugače?
Načrtovalci so nas doslej obsipavali s predlogi, da bo Slovenija ena sama pokrajina, da jih bo nekaj več, morda celo deset in še kakšna, nekateri pa so znali govoriti tudi o številu 20 in več. V zadnjem času pa nas je presenetil predlog evropske skupnosti, da bi v Sloveniji imeli zgolj tri pokrajine – osrednjo (ljubljansko) ter vzhodno in zahodno. Posavje bi seveda sodilo v vzhodno, kar je, če se malo pošalimo, sicer bolje kot južna, nikakor pa s tem ne smemo in ne moremo biti zadovoljni. Od takšne velike združbe, štela naj bi kar polovico vseh prebivalcev Slovenije, manj pa bi seveda imela bruto prihodkov oziroma ekonomske moči, seveda ne moremo pričakovati ničesar dobrega.
Zato preseneča, da se v samooklicani Pokrajini Posavje v ustanavljanju še niso oglasili. Očitno čakajo na uraden predlog in pač ne reagirajo zgolj na objavo v medijih. Če bi ta predlog obveljal, se seveda lahko poslovimo od vseh velikih pričakovanj. O našem razvoju in nazadovanju bodo potem odločali drugi, sicer z demokratično prevlado, vsekakor pa ne v našem interesu in po naših hotenjih.
Posavje je resda storilo korak naprej od drugih z ustanavljanjem pokrajine, vendar od te doslej ni bilo veliko koristi, kaj šele, da bi ta res zaživela. Dokaz temu je tudi zadnje soliranje vseh tako ali drugače zainteresiranih za rento, ki naj bi jo bili deležni od krške nuklearke. Da je boj Brežičanov, posavskih poslancev v državnem zboru, glas vpijočega iz krške občine in še koga malo višje po Savi, usklajen, koordiniran in načrtovan, bo težko dokazati, kaj šele, da bi na takšen način kaj dosegli. Razen seveda, če nam vsem skupaj ne ustreza ta status quo, ali pa še kaj slabšega.
Žal gre čas naprej, politična in siceršnja podoba pokrajine ob Savi se spreminja, pa če mi to hočemo ali ne. Prihajajo pobude za nove občine, ne moremo se dogovoriti za regijsko središče, država nam ne privošči niti sanitarne deponije, mi pa čakamo, da bodo o pokrajinah odločali drugi. Namesto da bi zadevo vzeli v svoje roke, dvignili svoj glas, dokazali z analizami in študijami, da je pokrajina Posavje potrebna, nujna, pričakujemo, da bodo to storili tisti, ki nam tega ne privoščijo, ki teh potreb pač ne vidijo in ne poznajo.
Ali ne bi bil že čas, da mi prepričamo državo, kaj je dobro za nas in ne da nam država vsiljuje svoje kratkoročne politične in ekonomske interese, ki bodo nam kaj malo koristili. Prej nasprotno – škodovali.

Na vrh strani
 

GROZI NAM ŠENGEN

 Evropa očitno res prihaja k nam, če nas že ne sprejme v svoje okrilje. Ker se ta »stara dama« bolj ali manj boji sama sebe, bo seveda najprej poskrbela, da bo zaščitila svoje meje. Zato so že stekle priprave na vzpostavitev tim. Šengenskih normativov na naši južni meji z republiko Hrvaško. Potrebno bo sremeniti našo zakonodajo, preurediti vse mejne prehode, usposobiti obmejne organe – policijo, carino, inšpekcije itd. in prilagoditi naš informacijski sistem.
Koliko nas bo to stalo, še ni nihče izračunal. V Sloveniji potihem upamo, da nam bodo pri tem pomagale tudi članice Evropske unije, ki so se moralno zavezale, da je skrb za evropske meje v interesu vseh evropskih držav. Seveda pa bo vse odvisno od naše iznajdljivosti in sposobnosti, ali bomo ta denar res znali pripeljati in pametno izrabiti.
Ob tem se pojavljajo tudi pomisleki, koliko je vse to početje sploh smiselno. V primeru, da bomo sprejeti v EU skupaj s Hrvaško, bodo seveda vse te priprave in vlaganja nepotrebne, saj bo naša južna meja postala notranja evropska meja, kjer seveda ni nobene kontrole. Tudi graditev oz. preureditev naših mejnih prehodov, ki so mimogrede še vedno črne gradnje, se že dolgo načrtuje, zdaj pa bo šlo očitno zares, saj nas v to silijo Evropejci. Seveda bi vso stvar lahko tudi malce pocenili in se z našimi sosedi dogovorili za skupne objekte, kar se zdaj zdi komaj verjetno. Oboviti 36 mejnih prehodov, ki se jim utegne pridružiti še precej novih ob slovenski ratifikaciji maloobmejnega sporazuma, pa seveda ni mačji kašelj.
Šengenski nadzor meje tako na mejnih prehodih kot na zeleni meji bo precej strožji kot doslej ali kot bo ob morebitni uveljavitvi maloobmejnega sporazuma s Hrvaško. To pomeni več nejevolje, morda tudi čakanja, kontrole, več administracije in še kaj, česar se zdaj niti ne zavedamo. Zaradi tega bo k nam iz juga prihajalo manj kupcev, manj turistov, teh prav gotovo ne bodo nadomestili naši severni sosedje.
Zaposliti armado 2300 policistov, ob tem pa tudi drugih obmejnih organov, se v prvi fazi zdi celo ugodno, saj naj bi s tem dobilo delo precej brezposelnih. Ljudje ob meji pričakujejo, da bodo to prav oni. Ob tem pa pozabljajo, da bodo morali biti ustrezno usposobljeni, da se bodo morali šolati, tako da bodo ta delovna mesta zanimiva bolj za mlade. Starejši in tisti brez ustrezne izobrazbe pa bodo še naprej čakali na Zavodih za zaposlovanje. Seveda pa se lahko ti, ki bodo dobili zaposlitev na evropski meji, kaj kmalu pridružijo iskalcem zaposlitve, saj jih po pridružitvi Hrvaške, ko se bo kontrola na meji ukinila, ne bomo imeli kje zaposliti.
V Posavju se očitno vsega tega ne zavedamo. Zdaj poudarjamo zgolj kratkoročne prednosti, ki jih prinaša Šengen – nova delovna mesta, ureditev prehodov, morda tudi cest, graditev stanovanj. Posavje bo z mednarodnim mejnim prehodom Obrežje tudi prvi projekt preurejanja, zato je za pričakovati, da pri tem zaradi naglice le ne bo šlo vse tako gladko, kot bi pričakovali. Napake storjene na tem prehodu, bomo popravljali drugje. Kdo bo gradil stanovanja, za koga in kje, še vedno ni jasno. V vladi samo pričakujejo sodelovanje lokalnih skupnosti, kakšno naj bi bilo to, pa še ne znajo povedati.
Vsekakor nas bo zaradi Šengena še bolela glava. Pa ne zgolj pred njegovo uveljavitvijo, ampak tudi po njegovi ukinitvi. Tudi v Posavju.

Na vrh strani
 

VROČE IGRE S HOLDINGOM

«Projekt stoletja«, kot so pred več kot desetletjem Posavci poimenovali gradnjo verige hidro elektrarn na spodnji Savi, postaja zdaj že prava farsa. Pa pustimo ob strani gradnjo prve elektrarne na Vrhovem, dolgotrajen, vendar neuspešen izbor koncesionarja, pa na hitro sprejet zakon o podelitvi koncesije, zdaj vsa zadeva dobiva še nove, politične in kdo ve še kakšne dimenzije, ki obetajo, da bo gradnja teh mlinčkov na Savi, če bo do nje sploh prišlo, res projekt stoletja. Pa ne zaradi njegove obsežnosti, temveč zaradi časa, ki ga bomo potrebovali zanj.
Drnovškova vlada se je letos namreč odločila, da bo za gradnjo ustanovila holding vseh slovenskih hidro elektrarn – dravskih, soških in savskih. Ti naj bi edini zmogli to investicijo izpeljati v najkrajšem možnem času – 15 let. Ko je že kazalo, da je zdaj vladnih cincanj konec, je prišlo do preobrata. Holding naj ne bi združeval le hidrašev, ampak tudi ostale elektrarne: TE Šoštanj in Brestanico ter velenjski rudnik - razen nuklearke seveda, s katero se gre Drnovšek pač druge igrice. To pomeni, da je nadaljevanje gradnje verige spet vprašljivo, saj se zdaj stroka, politiki in lobiji prepirajo o direktorju in sedežu, ta sta zdaj že izbrana, le o tem ne, kje in kako zbrati denar, da bi zapičili prvo lopato v Boštanju in investicijo začeli. Kaže, da temeljni razlog združevanja ni več gradnja za Posavce tako pričakovane in željene verige, ampak skupen nastop na evropskem trgu z elektriko, kjer se bomo očitno lahko bolje prodajali, če bomo združeni in enotni, ob tem pa monopolistično obirali tudi domače odjemalce(?).
Pa pustimo ob strani ugibanja, za čigavo korist se zdaj bojujejo v vladi, državnem zboru, elektro gospodarstvu...  Dejstvo je namreč, da v samooklicani pokrajini »Posavje v ustanavljanju«, spet ostajamo na stranskem tiru. Vlada nas je namreč spet izločila iz pogajanj s koncesionarjem, saj bo temu zaupana le gradnja energetskega objekta. Svoje zahteve naj bi vsaka posavska občina poslej postavljala državi za vsak objekt posebej, o čemer naj bi sklenili ustrezne sporazume. Seveda, ko bo čas za to: za vsak most, cesto, čistilno napravo ali električni daljnovod ... To pomeni, da nas želi vladajoča elita spreti med sabo in zmanjšati našo pogajalsko moč. Ob tem seveda računajo tudi na doslej izkazano posavsko neenotnost, solistične nastope ter ambicije nekaterih posameznikov, ki vidijo v tem projektu le svoje interese in velik denar. Nenazadnje gre res predvsem za to, vsaj pri nekaterih, katerim so dolgoletna pričakovanje ljudi v tem okolju za lepši jutri povsem tuja.
Pa ne, da bi bili komurkoli nevoščljivi, če bo ob tem projektu vsaj nekaj zaslužil, dovolj bi bilo, da bi na ta način vsaj del brezposelnih in tudi tistih, ki zaenkrat še životarijo na robu propada, zaposlili in jih vsaj za čas gradnje rešili negotovosti. Seveda pa smo v Posavju zmožni ta projekt tudi sami izpeljati. Finančno vsekakor ne, smo namreč prerevni, organizacijsko pa prav gotovo. To so nekateri doslej že dokazali. Ob morebitnem zaupanju ter jasnejših dolgoročnih usmeritvah, ki bi temu projektu dale varnost, imamo tudi v svojih vrstah ljudi, ki so to sposobni uresničiti. Tu so ekipe v nuklearki, krškem Savaprojektu, Numipu, Elmontu, brežiškem CRP-ju in še kje, ki so s svojim znanjem in pridobljenimi izkušnjami zagotovo kos zalogaju imenovanemu »Veriga savskih elektrarn«. Vsi ti pa bi seveda potrebovali vsestransko podporo, tako v parlamentu kot pri ministrih, pa še kje verjetno. Vsekakor pa brez trdne enotnosti pri tem ne bo šlo. S figo v žepu - kot doslej - bo ta projekt za nas poguben, priložnost za vedno izgubljena in s tem tudi konec naših velikih pričakovanj po urejeni infrastrukturi, zaščiti pred poplavami, novimi delovnimi mesti itd.
Pa bomo to zmogli? Zadnje pismo predsedniku vlade vseh štirih posavskih poslancev v državnem zboru o tej problematiki in ustanovitev njihovega kluba dajeta vsaj žarek upanja, da smo Posavci le krenili na pravo pot. Smo res?

Na vrh strani
 

PREMALO ODLOČNOSTI

Tisti, ki že nekaj let spremljamo dogajanje v posavskem političnem prostoru, nikakor ne moremo mimo ugotovitve, s katero se srečujemo iz leta v leto, da se naši politični predstavniki ne znajo, ne upajo ali pa preprosto ne čutijo potrebe, da bi svoje in interese tistih, ki jih zastopajo, bolj odločno izpostavili. In to tako v nastopih ob sicer bolj redkih obiskih predstavnikov državne oblasti, še manj, ko uspejo morda celo priti do njihovih stolčkov in foteljev, prav tako pa tudi v korespodenci, ki potuje iz Posavja do bele Ljubljane in ni zgolj formalne narave.
Ta medlost pri pisanju protestnih not, odprtih pisem in drugih zahtev, ki so včasih javno dovolj kritično izrečene, ima seveda tudi svoje rezultate, saj so bile le redke posavske želje in zahteve uslišane, kaj šele izpolnjene. Kot da se bojimo, da ne bomo preglasni, da ne bomo koga prizadeli, da bi morda po mirni poti kaj lažje dosegli. Žal doslej temu ni bilo tako, kljub temu da so naš že v šoli učili, da lepa in prijazna beseda vedno pravo mesto najdeta.
Veliko je bilo obljubljenega, pa ne samo verbalno. Nekateri ministri so celo s svojimi podpisi jamčili, da bodo določene projekte in prizadevanja Posavcev podprli. Da ne omenjamo predvolilnih obljub strankarskih prvakov in njihovih kandidatov, ki vsakemu obljubljajo to, kar si pač želi, potem pa seveda najdejo tisoč razlogov, zakaj tega ne morejo izpolniti, ali pa na svoje obljube preprosto pozabijo.
V tej samooklicani regiji, katere rok trajanja še ni odtisnjen na embalaži, seveda ni potrebno biti velik poznavalec, da bi našteli, česar vse nismo dosegli. Omenimo le tako opevano in večkrat obljubljeno ekološko rento zaradi prisotnosti nuklearke, kje je odškodnina za njene nizko in srednje radioaktivne odpadke ter iztrošeno gorivo, ki se v elektrarni kopičijo že leta, namesto, da bi jih odpeljali na trajno skladišče. Tega seveda nimamo in vse kaže, da ga kmalu niti ne bomo dobili. Kljub temu, da je Posavje največji slovenski energetski bazen, z jedrsko, vrhovško in brestaniško elektrarno, se še menda edini v Evropi zavzemamo za gradnjo verige hidro elektrarn, sami bi radi postavili svojo komunalno odlagališče odpadkov, pa nam spet mečejo polena pod noge, od obljubljene avto ceste imamo samo vse daljše kolone tovornjakov in drugih vozil, ki se vijejo proti in iz Balkana, grozijo nam s cestninsko postajo, pa še bi lahko naštevali, kar pa prav gotovo ni bil namen tega pisanja.
Zakaj je temu tako, bo težko ugotoviti, še težje dokazati. Seveda ne mislimo, da bi morali za vse te zahteve na ulico, protestirati, zbirati podpise, zahtevati odgovornost ministrov in vladnega premiera - nikakor. Lahko bi ubrali tudi manj revolucionarno, a demokratično pot, izrabili medije in druge pritiske. V Posavju nimamo skoraj nobenih nevladnih organizacij, tu ni družbenih gibanj, niti posameznikov, ki bi znali reči bobu bob in napisati vsaj kakšno kritično besedo v rubriko »pisma bralcev«, da bi odgovornim povedali, kar jim pač gre.
Nekaj kritičnosti premorejo le redki novinarji. Pa še teh kot tudi drugih politični in gospodarski predstavniki ne znajo poklicati, da bi jim predstavili svoje probleme, da bi jih ti lahko v medijih podprli. Novinarji ponavadi tudi med zadnjimi zvedo, kdaj kakšno pismo roma proti Ljubljani, kaj šele, kaj v njem piše. Še manj vedo, kdaj je nanj morda kdo celo odgovoril in kaj je natvezil.
Tudi posavskih poslancev doslej še nismo znali prav izrabiti za dosego svojih interesov. Kot da bi ti morali kar sami zvohati, kaj tare volivce, ki so jih izvolili, čeprav po izvolitvi več časa preživijo v prestolnici kot pa v svoji regiji. Tako se vse bolj oddaljujejo od dejanskih problemov in se vse bolj ukvarjajo sami s seboj in svojo stranko, katere cilj pa je seveda čim dlje ostati na oblasti in se od nje tudi čim več okoristiti, tako ali drugače.
A ni že skrajni čas, za bolj odločne?

Na vrh strani
 

MONOPOLISTI

Vsak dan slišimo o njih in vsak dan se z njimi srečujemo, čeprav imamo tudi pri nas vrsto zakonov in institucij, ki naj bi preprečevale, da se ti sploh razvijejo in delujejo. Kako? Monopolistično seveda, saj so monopolisti.
Za ponozaritev te trditve se je potrebno le malce ozreti naokoli. Tudi v Posavju je namreč po slovenski osamosvojitvi - še posebej v obmejnih krajih - začela cveteti trgovina. Trgovski lokali - veliki in majhni so se odpirali vsepovsod, prihajali so trgovci iz vse Slovenije, pa tudi domačini so začutili enkratno priložnost. Po uvedbi davka na dodano vrednost pa se je vse spremenilo. Tujih kupcev je vse manj, pa tudi država je namreč najprej in zelo dobro poskrbela le zase. Tako smejo trgovci DDV, ki ga vračajo tujcem, obračunati samo enkrat v mesecu in ga tudi plačati. Po vložitvi zahtevka za vračilo pa si je državni aparat izboril trimesečni rok za njegovo povrnitev. To, da hrvaški kupci marsikdaj še isti dan, največkrat pa čez teden dni pridejo po znesek priznanega davka, da ga želijo imeti izplačanega v gotovini, čeprav so račune poravnali s kreditnimi karticami, davčno upravo seveda nič ne briga. Še manj, da morajo tako trgovci tudi po štiri mesece kreditirati proračunske porabnike, da morajo najemati drage kredite, da jim davkarija ne blokira žiro računov, čeprav jim je ponavadi ona več dolžna kot njej davčni zavezanci, ki ne morejo več v roku plačevati svojih obveznosti. Sledijo seveda blokade, rubeži, prisilne izterjave, astronomske zamudne obresti, rezultati tega pa so seveda zapiranje trgovin, odpuščanje zaposlenih, prazni lokali...
Nič drugače ni pri državnih podjetjih, kot so na primer elektro distributerji. Ti si seveda lahko privoščijo marsikaj. Tako že samo spremembo imena plačnika električne energije jemljejo kot odjavo, preventivno odklopijo odjemalca in mu ob prošnji za ponovni priklop le tega seveda tudi mastno zaračunajo. Seveda po cenah, ki si jih ponavadi določijo sami, brez možnosti, da jim dokažeš, da do tega denarja sploh niso upravičeni.
Nič boljši niso niti komunalci, ki ravnajo kot dobri gospodarji, zato neplačnikom ne zaračunavajo samo zamudnih obresti, ampak tudi administrativne in druge stroške, ki jih imajo, ker se pač morajo ukvarjati s slabšimi plačniki. To, da se izživljajo zgolj pri individualnih uporabnikih, verjetno ni potrebno razlagati.
Podobno je tudi pri obračunu dohodnine. Večina davčnih zavezancev namreč plačuje več, kot bi sicer morali. Da bi svoje akontacije znižali, še pomisliti ne smejo, še težje pa to dosežejo. Pa še to uspe le redkim, ponavadi tistim, ki jim niti služba za socialno pomoč ne more več pomagati. Še manj pa je davčna uprava ažurna, ko je potrebno preveč plačano dohodnino tudi vrniti. To traja po pol leta, včasih pa celo več.
Ker se je vlada odločila, da bo cene naftnih derivatov oblikovala glede na cene na svetovnem trgu, torej po zakonih ponudbe in povpraševanja, se prav nič ne obotavlja, ko je potrebno te povečati. Ko je stvar obrnjena in je treba cene znižati, pa hitro pristavi svoj lonček in dvigne trošarine. Da bi bila bolj prijazna ponavadi potem le prizna kakšen stotin znižanja, da je davkoplačevalci ne bi preveč zasovražili. Na ta način seveda skuša pokriti proračunsko luknjo, ki je vse večja, hkrati pa se še naprej razvratno obnaša in po nepotrebnem troši denar davkoplačevalcev.
Kdo bo pokril finančno luknjo v praznih žepih in denarnicah vse večjega števila prebivalstva, seveda državo in tiste, ki od nje zelo dobro živijo, seveda nič ne briga. Na žalost se ti ne morejo obnašati kot monopolisti, lahko zgolj preklinjajo, protestirajo, dosežejo pa le malo. In čeprav bo morda iz zapisanega izzvenelo, da je največji monopolist pri nas država, na žalost ta ni edina. Monopolistov - takšnih in drugačnih je na vsakem koraku še veliko. In vsi samo jemljejo in nič ne dajejo. Pa naj bodo v državni ali zasebni lasti. Vsi so isti – monopolisti.

Objavljeno v Posavskem obzorniku v letu 2003 pod psevdonimom Rog

Na vrh strani
 


Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja
*Do hitre ceste po polžje

*Zaradi inventure ZAPRTO!
*Posavci v prestolnici - 2
*Posavci v prestolnici - 1
*Pokrajina Posavje, pokrajina...
*Grozi nam Šengen
*Premalo odločnosti
*Vroče igre s holdingom
*Monopolisti

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije