IZBRANI TEKSTI

Barbara Bizjak
UREDNICA PLAYBOYA JE DOLENJKA

 Slovenska izdaja Playboya je dobila novo urednico. To je kot druga v zgodovini te razvpite moške revije pred časom postala ženska, in to Barbara Bizjak. Seveda to za Dolenjce, Posavce in Belokranjce ne pomeni veliko, dokler ne povemo, da je Barbara pravzaprav naša – iz Kostanjevice na Krki.

 Tridesetletna Barbara Bizjak je bila sicer rojena v Novem mestu, mladost pa je preživela v Dolenjskih Benetkah, kjer je končala osnovno šolo, se potem vpisala na brežiško gimnazijo, kjer je leta 1995 maturirala in se odločila za študij novinarstva na Fakulteti za družbene vede. Tega je zaključila pet let kasneje z diplomsko nalogo na temo »Novinarski diskurz v kiberprostoru«. Med študijem je honorarno pisala za Delove reportaže in strani o informacijski tehnologiji, objavljala pa je tudi v Nedelu in Delovi Sobotni prilogi. Svoje novinarske prispevke je pošiljala tudi v različne revije: Medijsko prežo, Glamur oziroma Gloss in Moj otrok, v letu 2006 je opravljala še delo redaktorice pri poljudnoznanstveni reviji Geo. Kar štiri leta pa je bila novinarka oddaje Studio City na TV Slovenija, od koder je junija 2001 presedlala k Playboyu, kjer je začela kot namestnica takratnega urednika Bojana Krajnca, ki jo je povabil k sodelovanju, saj je z njim delala že na televiziji. Kasneje je kot izvršna urednica Playboya delala tudi pri dveh novih urednikih Playboya, Miranu Ališiču in Boštjanu Jevšku, vse do januarja letos, ko je sama postala urednica.

 Kaj pomeni biti urednik Playboya?
To pomeni predvsem veliko, veliko dela. To ni ležanje na kavču s cigaro v eni in kozarcem viskija v drugi roki, medtem ko se ti skozi pisarno sprehajajo lepotice in kar tekmujejo med sabo, katera bo lahko prej na naslovnici. To je spremljanje sveta, v katerem živimo, razmišljanje o fenomenih sodobnosti, iskanje avtorjev, ki bi jih znali ujeti v tehtne, a bralcu prijazno napisane tekste, in skrb za to, da ta besedila nastanejo in v reviji dobijo svojo končno likovno podobo. Urednikovanje Playboyu pa je seveda tudi sestajanje z dekleti, ki se želijo fotografirati za našo revijo, in izbiranje fotografij, ki Playboy naredijo Playboy. In konec koncev, biti urednik Playboya pomeni tudi veliko zadovoljstvo vsakič, ko pridejo iz tiskarne prvi izvodi čisto sveže številke.

Na svetu sta le dve ženski urednici Playboya. Zakaj?
V uredništvih Playboya po vsem svetu je precej žensk, res pa je, da sva na najvišjem mestu le dve, jaz in urednica mehiškega Playboya. V razloge, zakaj je tako, se ne bi spuščala, prepričana pa sem, da biti moški ni nujen, sploh pa ne zadosten pogoj za to, da postaneš urednik Playboya, in vesela sem, da se vodstvo naše medijske hiše s tem strinja.

Si pri izbiri tem svobodna ali veljajo v vaši hiši kakšna Playboyeva pravila?
Izbira tematik, ki jih obdelujemo v Playboyu, je prepuščena moji presoji in nastaja v dogovoru z ostalimi člani uredništva. Koncept Playboya je jasen, obstaja nekaj stalnic, zaradi katerih je Playboy Playboy, od fotografskega dela z duplerico vred, velikega intervjuja, za katerega sem neskromno prepričana, da gre za najboljši intervju v Sloveniji, kratkega intervjuja, tako imenovane forumske teme ... in seveda načina pisanja. Trudimo se za lep, sproščen slovenski jezik, in tehtna, temeljito obdelana, a prijazno in duhovito napisana besedila. V nasprotju s prepričanji marsikoga je slovenski Playboy v veliki večini naš lasten produkt, sploh kar se člankov tiče. Ne gre tako preprosto, da bi na hitro poklicali nekaj prevajalcev in s prevodi napolnili revijo, saj ocenjujemo, da članki, ki morda funkcionirajo v tujini, recimo na ameriškem trgu, za naše bralce niso zanimivi in jih lahko pritegnemo le tako, da se naši avtorji posvetijo tematikam, ki so relevantne za življenje pod Alpami.

Ali Slovenci poznamo to revijo, kako se prodaja, kdo so njeni bralci?
Slovenci Playboy seveda zelo dobro poznamo. Mnogi hranijo nanj spomine iz onih drugih časov, ko ga pri nas še ni bilo mogoče dobiti, niti ameriškega ne. Zadnjič mi je ravno Mik Pavlovič razlagal, kako so v šestdesetih košarkarji Olimpije hodili na tekme v Francijo, se tam oskrbeli s Playboyi, po katerih je bilo na Slovenskem veliko povpraševanje, in jih, ko so šli gostovat na Češko, v avtomobilih strateško razporedili tako, da so se cariniki zadovoljili s tiskovinami in jih po hitrem postopku spustili čez mejo.

Vendar pa je prepoznavnost blagovne znamke Playboy na Slovenskem dvorezen meč. Po eni strani si tako prepoznavnost z nule težko zgradiš, po drugi pa ima marsikdo, ki revije niti enkrat ni prijel v roke, poenostavljen vtis, da gre najmanj za nekakšno grdo, ceneno goloto, če ne že kar za pornografijo. Ko kdo tak potem po ne vem kakšnem naključju prelista revijo, osupel ugotovi, da je v njej marsikaj za prebrat. In to tako, da se zraven celo zabavaš. Neka gospa, ki ob nedeljah redno zahaja v cerkev, mi je recimo razložila, da ji je še vedno silno nerodno v trgovini kupiti Playboy, ker je iz majhnega kraja, pa jo trgovke malo postrani gledajo, ampak da ga vseeno kupuje, “ker to sploh ni pornografija, ampak je veliko za prebrat”! Nasploh velja, da nas bere ogromno žensk, da veliko žensk tudi podarja naročnino na Playboy svojim fantom in prijateljem ... in rezultat vsega tega je, da je slovenska izdaja med najbolje prodajanimi Playboyi na svetu. Če upoštevamo število prebivalcev oziroma dejansko velikost tržišča, seveda.

Kako izbirate dekle za »duplerico«, ali ta izbor kaj vpliva na prodajo?
Dekleta izbiramo na podlagi poskusnih fotografij, ki jih naredi v našem studiu urednica fotografije Ivana Krešić. Za mnoga dekleta je to prvi stik z golim poziranjem in dejstvo, da je za fotoaparatom ženska, celotno izkušnjo za marsikatero dekle naredi mnogo prijetnejšo. Da lahko do poskusnega fotografiranja sploh pride, pa nam mora dekle po elektronski ali običajni pošti poslati kako svojo fotografijo skupaj s telefonsko številko ali naslovom. Če se poskusne fotografije izkažejo za dobre, dekle povabimo na sestanek, na katerem se seveda pogovarjamo tudi o honorarju, katerega višina pa naj ostane stvar debate med mano in vsako kandidatko posebej. Naj pa poudarim, da ne gre le za enkratni honorar, ampak za vrsto možnosti, ki se dekletu po fotografiranju za Playboy odprejo. Ni jih malo, od pojavljanja v medijih do fotografiranja za druge Playboye po svetu, in mi vsakemu dekletu pomagamo po najboljših močeh, vprašanje pa je, kako želi vse te priložnosti dekle izkoristiti. Pri tem je pomembno tudi, da vsaka pri sebi razčisti, zakaj se želi fotografirati – da bo imela na stara leta lepe fotografije, ob katerih se bo spominjala, kako lepa je bila v mladosti; da bo s tem mastno zaslužila; da bo začela pevsko kariero ... 

Verjetno je delo pri Playboyu zelo naporno, pa kljub temu najdeš čas za hobije in obisk rojstnega kraja?
Delo je res naporno, čeprav izhajamo mesečno. Kljub temu najdem čas za branje, filme, potovanja, smučanje, tek, jadranje, pisanje in še bi se kaj našlo. Na Kostanjevico na Krki, ki je eno najlepših slovenskih mest, in na svoje otroštvo in mladost v njem pa imam le najlepše spomine. Rada se spominjam na poletja, katerih vrhunec je bila Kostanjeviška noč, na zimo in Prforcenhaus, na to, kako sem delala kot vodička po Kostanjeviški jami, na trgatve s pogledom na mesto na otoku, ki ga obliva Krka ... Vedno se rada vračam k staršem domov, vendar zaradi drugih obveznosti in interesov, ki me vlečejo na različne konce Slovenije in tujine, žal vedno redkeje. Vsekakor pa najraje poleti, ko oživi Krka.

Dolenjski list, 8.3.2007

Na vrh strani

Izpod peke
JEDI IZPOD ŽERJAVICE

 Marsikdo je že poizkusil slastne jedi pripravljene v posebnih posodah, ki jih v nekdanjih bratskih republikah imenujejo peka, sač ali cripnja. Slovenci za te posode niti hrano nimamo svojega izraza, baje pa gre za posodo, ki naj bi ostala še iz časa Ilirov. Takratni prebivalci dinarskega področja namreč niso nikoli sprejeli rimske krušne peči, ampak so pekli kruh in tudi drugo hrano, drobnico, divjačino ipd. pod peko - pod pokrovom ovalne oblike narejenim iz gline. Kasneje se je uveljavil kovinski pokrov, ki je bolj odporen in se ne razbije, kot se je to pogosto zgodilo z glineno peko. Najprej so pekli neposredno na ploščatih kamnih na dnu ognjišča, kasneje pa so za to uporabljali okrogle glinene ali kovinske posode z dvignjenim robom.

Sač ali peka je ena redkih ohranjenih posod za pripravo prave tradicionalne kuhinje Bosne in Hercegovine, nekaterih delov Hrvaške, Črne gore in Srbije. Gre za predhodnico današnjega pekača. Jedi pripravljene v saču so izjemno okusne s prepoznavno aromo in okusom, saj ta v notranjosti ohranja vse tekočine in arome, ki med peko nastanejo. Tako pripravljena hrana je sočna in ker v njej ponavadi ni maščob, je tudi zelo zdrava.

Jedi »izpod peke«, kar bi lahko po slovensko prevedli »izpod žerjavice«, je zdaj mogoče dobiti tudi v Sloveniji. Tudi na Dolenjskem je kar nekaj gostinskih lokalov, kjer vam že postrežejo s takšno hrano. Zato smo se napotili v enega od njih, v staro gostilno Prah v Krški vasi, ki jo je zdaj prevzela Branka Navoj.

Za jedi »izpod peke« je v njej zadolžen mlad kuhar Gregor Dujakovič, ki poudarja, da je potrebno surovine pripraviti že dan prej, da se meso presuši. Meso mora biti zelo dobre kvalitete, potrebno ga je nasoliti, dodati začimbe, potem pa v posodo dodati čim več sveže zelenjave, čebulo, papriko, krompir in podobne sestavine. Pri Prahu imajo kar nekaj litoželeznih posod, v katerih jedi pečejo od poldruge ure do dveh ur in pol. Maščob ne dodajajo, razen pri ribah, kjer uporabljajo olivno olje. Žerjavico, ki jo dobijo iz bukovih drv, dajejo pod posodo in na samo posodo. Ker je ta posoda zelo debela, Gregor zatrjuje, da jedi ne moremo zažgati, čeprav se pečejo pri 250 stopinjah Celzija. Dobro pa je meso po določenem času obrniti, da se enakomerno speče, prav tako lahko pomešamo krompir. Izpod žerjavice lahko pripravljamo skoraj vse, od rib, hobotnic, kruha, sadja, zelenjave do krompirja in vseh vrst mesa, razen odojka, ker ne morejo zapeči kožice v slastno skorjico, kot si jo želijo njihovi gosti. Na dno posode gre najprej olupljen krompir, temu dodajo kose mesa, potem pa dodajo še zelenjavo, saj je skrivnost slastnega okusa v mešanici vonjav in lastnih sokov, ki se pri takšni peki ne izgubijo.

V gostilni Prah najraje vidijo, da njihovi gostje jedi izpod žerjavice pravočasno naročijo, vsak dan pa imajo vseeno pripravljena vsaj dva menija. Največ je povpraševanja po teletini, kozličkih in jagnjetini, pa tudi hobotnice in ribe gredo dobro v slast. Kmalu pa bodo svojim gostom ponudili še goveji file in svinjski file s pršutom. K tem jedem se po mnenju Branke Navoj najbolj priležejo rdeča vina, Prahov cviček ali modra frankinja, seveda pa tudi druga vina, od belih do močnejših primorskih.

Sicer obstajata dve vrsti posod. Poleg litoželezne, za katero v Sloveniji menda ni proizvajalca, jo je pa moč kupiti v sosednjem Samoboru, zelo poceni pa v Bosni in Hercegovini, kjer imajo tudi sače iz ročno kovane pločevine, obstaja tudi glinena posoda. Po mnenju poznavalcev je slednja boljša, vendar je bolj občutljiva za udarce in toploto, tako da se prej uniči in je manj v uporabi. Sicer pa si lahko jedi izpod žerjavice pripravite tudi doma ali na prostem, seveda če imate ustrezen prostor in posodo. Pa dober tek!

 Dolenjski list, 22.3.2007

Na vrh strani

Z BALONOM MED NEBOM IN ZEMLJO 
Tudi v kraljestvu miru in tišine so omejitve

V Sloveniji imamo 58 toplozračnih balonov, vendar je registriranih le dobra polovica. Kljub temu pa se po številu le teh na prebivalca lahko merimo z razvitimi evropskimi državami. Balonarji pri nas delujejo v 15 različnih klubih in društvih, ki se ukvarjajo z balonarstvo. In med  njimi je tudi Balonarski klub Kostanjevica na Krki, ki je med najmlajšimi pri nas. Vodi ga Marjan Jerele, ki je po rodu sicer iz Šmarjeških Toplic, v Dolenjskih Benetkah pa je že osem let.

 1783. leta se je prvi balon napolnjen s toplim zrakom dvignil v zrak, najprej nekje na francoskem podeželju in potem še sredi Pariza na Marsovem polju in ostal v zraku tričetrt ure ter poletel 20 kilometrov daleč. Potem je minilo več kot dvesto let, da je prvi balon s človeško posadko obkrožil svet. To je bilo leta 1999. Pri nas so se prvi balonarski zanesenjaki pojavili konec sedemdesetih let v ljubljanskem Delta klubu. 1978 jim je uspelo sešiti prvi balon in z njim na Ljubljanskem barju tudi poleteti. Naš prvi pilot balona je bil Avi Šorn.

Na Dolenjskem sta zdaj le dva balona (eden je v Novem mestu), vendar leti le eden – kostanjeviški. Njegov pilot Marjan Jerele se je z letalstvom srečal pred dvaindvajsetimi leti na služenju vojaškega roka, ko je v Nišu prvič skočil s padalom. Potem se je vrsto let ukvarjal s tem adrenalinskim športom, kasneje presedlal na zmaje, jadralna padala, opravil vrsto tečajev in usposabljanj, postal inštruktor ter se pred petimi leti dokončno odločil za balonarstvo. Pravi da zato, ker so ostale panoge precej nevarne, čeprav sam ni imel nobenih poškodb. V balonarstvu zelo uživa in mu to danes predstavlja tudi vir zaslužka in užitka obenem.

Njegov prvi balon je bil manjši. Pred časom je nabavil večjega, v katerem se lahko poleg pilota peljejo še štiri osebe. Na leto tako z njim opravi okoli dvesto ur letenja. Tu so vštete tudi udeležbe na različnih balonarskih festivalih in tekmovanjih, predvsem pa panoramski poleti. Marjan s svojim mavrično pisanim balonom ameriške firme Fire Fly leti nad Kostanjevico in po vsej Dolenjski, na željo strank pa kjerkoli po Sloveniji in tudi v tujini. Seveda je zato ustrezno usposobljen, ima balonarski izpit, njegov balon je registriran in je vsako leto oziroma po sto urah letenja tehnično pregledan.

Pravi, da se ljudje največ odločajo za panoramske polete, da si iz zraka ogledajo svoj kraj ali druge predele Slovenije. Mnogi so polet z balonom dobili tudi kot prijetno darilo ob kakšnem življenjskem jubileju, saj prodaja tudi darilne bone, pred dvema letoma pa se je en par celo odločil, da se na balonu poroči. Marjan je bil letos na dveh tujih festivalih v Črni gori in Rusiji, zdaj pa se dogovarja, da bi prevzel zastopstvo za španskega proizvajalca toplozračnih balonov za Slovenijo.

Seveda ima letenje z balonom v kraljestvu miru in tišine tudi svoje omejitve. Tako je to dovoljeno le zjutraj in zvečer, predvsem zaradi varnosti in je sploh odvisno od vremena. Letos je bilo kar precej lepih dni, Marjan pa upa, pa da bo tudi jesen ugodna za polete. Veseli pa se tudi zime, ko se lahko z balonom dvigne tudi podnevi. Če je interesentov več kot jih lahko sam sprejme v pleteno košaro balona, pokliče še prijatelje iz drugih klubov in skupaj poletijo v nebo.

Letenje z balonom pa je vsekakor pravo doživetje za vse. Leti se mirno, polet traja običajno poldrugo uro, odvisno od temperatur in obtežitve, toliko namreč zdržijo njegove štiri jeklenke napolnjenih s propanom, seveda pa ima vedno še dovolj rezerve za varen pristanek. Tudi če bi slučajno prišlo do napake pri dovodu plina ali tega zmanjkalo, se da z balonom zaradi njegove kroglaste oblike lepo pristati.

In vse, ki se prvič odločijo za polet s tem zračnim plovilom, jih po varnem pristanku, tega je seveda potrebno preživeti, čaka še pravi balonarski krst. V posebnem obredu, ko novopečeni balonarji ponavljajo besede: »Bil sem nihče in bi ostal nihče, če ne bi spoznal vas, ki ste me popeljali v nebo. Balon leti med nebom in zemljo, med ognjem in šampanjcem.« jih seveda krstijo s posipanjem zemlje, plamenom iz vžigalnika in kapljicami šampanjca, s katerim potem nazdravijo novopečenim balonarskim baronom in baronesam. Gre za tradicijo iz časa Marije Terezije, ki je vsem, ki so se upali poleteti z balonom, podelila plemiški naslov. Ta naziv nosi oznako pristanka – npr. Baron Kostanjeviški in je vpisan tudi na posebni diplomi, ki jo zalijejo še s pravim pečatnim grbom. Vsi baroni in baronese pa so vpisani tudi v posebni knjigi, polni različnih vtisov. In lahko verjamete, da jih je na tem koncu Slovenije že kar precej.

 Dolenjski list, 2.11.2006

 Na vrh strani

Maturantski plesi
ŽIVLJENJSKA PRELOMNICA

 Maturantski ples za vse, ki ga doživijo, predstavlja zagotovo življenjsko prelomnico. Zato se je potrebno nanj še posebej pripraviti. Tega se zavedajo tako profesorji kot sami dijaki, ki vedo, da ni dovolj, da poskrbiš za lep videz, ali kupiš dobro obleko, potrebno se je naučiti tudi nekaterih plesov in dozoreti za takšno priložnost, saj se po njem mnogim življenje korenito spremeni.

Večina doživi svoj maturantski ples le enkrat v življenju, seveda ga potem lahko še podoživlja s svojimi otroki ali drugimi, ki jih povabijo na takšen gala večer. Boris Vovk, ki med drugim že dvajset let skrbi za plesno izobraževanje maturantov v svojem plesnem centru Dolenjske, je prepričan, da je potrebno mlade prepričati, da gre za pomemben dogodek zanje in za njihove starše, kjer se morajo dokazati, da so odrasli in da ne gre zgolj za dijaški žur. To mu doslej zelo dobro uspeva.

Tudi Sašo Dukić je kot moderator sodeloval na ničkoliko maturantskih plesih. Prvega je vodil leta 1991, ko je bil sam maturant novomeške gimnazije. Od takrat se je, ugotavlja, marsikaj spremenilo, še posebej ker sta za to poskrbela Boris in njegova pokojna žena Mirjana, katerima gre zahvala številnih generacij, da je bil njihov maturantski ples res nepozaben in dostojen svojega imena. Kljub temu da gre za tradicijo, pa Sašo ne more iz svoje kože in poskrbi, da je vzdušje na takšni prireditve tudi sproščeno.

Maturantski plesi se seveda razlikujejo, čeprav imajo marsikaj skupnega. Na večini srednjih šol na Dolenjskem, Beli Krajini in v Posavju se začnejo z Radetskim maršem, nadaljujejo s petjem maturantske himne Gaudeamus igitur, končajo pa s Četvorko. Seveda ne manjka zabavnih iger, potrebno je zaplesati z učitelji, pa starši, dijaki se predstavijo tudi z lastnim programom. Zato smo se tokrat povabili na maturantski ples prve generacije vzgojiteljic iz Srednje šole Metlika in novomeške elektro srednje šole, da bi vam s sliko predstavili dogajanje.

Dolenjski list, 6.4.2006

Na vrh strani

ODPRTO PISMO UPRAVNEMU ODBORU KDS KRŠKO

 Že nekaj časa opažam samovoljo, s katero gledalce krškega kabelskega sistema posiljujete nekateri, za mene še vedno neznani veljaki, ki si lastite, da v našem imenu odločate o vsem. Večkrat sem namreč že skušal zvedet, kdo odloča o tem, kaj moramo gledat, vendar mi tega do zdaj še ni uspelo razvozlati. Zato sem se odločil za to obliko protesta, čeprav se bojim, da tudi z njo ne bom dosti dosegel. Kljub temu, da nam je bilo ob podpisu pogodbe obljubljeno marsikaj, precej tega zdaj ne dobivamo. Verjamem, da so nekateri satelitski programi kodirani, da se drugi selijo na druge satelite in da so vaše tehnične in druge zmožnosti omejene. Čudi pa me vaša samovolja, da nam vsiljujete nekatere tuje zemeljske programe, medtem ko ste nam odvzeli obljubljen koprski TV program, nas zdaj posiljujete z Banja Luko. Pa me to ne bi motilo toliko, televizor ima pač dovolj gumbov, tako da lahko program zamenjaš s pritiskom na enega od njih, bolj me moti, da ste tako nenaklonjeni našim domačim televizijam, ki zdaj nastajajo po Sloveniji. Vem namreč, da so nekatere regionalne tv postaje že začele oddajati na frekvencah in te so dobro vidne tudi s Sremiča. Omenil bi le VTV Velenje, pa nam najbližjo novomeško TV - TV Novo mesto, verjetno pa je še kakšna. Resda gre za poskusni program, pre­pričan pa sem, da je ta kljub vsemu nam gledalcem bolj blizu in zani­miv kot klanje in vojaška propaganda iz "srbske" Bosne. Prepričan sem, da se boste izgovarjali, da so tehnične omejitve, da ste morali za A kanal dokupiti opremo, za kar naj bi denar prispeval CRP, nikar pa se ne izgovarjajte, da ste vse to, kar nam zdaj ponujate dolžni predvajati. Banja Luke in še nekaterih programov ni v nobeni pogodbi, mirno jih lahko preklopite in nanje inštalirate druge, brez vsakršnih stroškov.

Ker pa se za vsem tem pač skrivajo nekateri drugi "višji" interesi, verjetno pričakujete, da bi na ta način spet prišli do kakšnega denarja, tega še ne storite. Tako dve tretjine občanov krške občine ne more spremljati programa, ki ga predvaja TV Novo mesto na 41 kanalu s Trdinovega vrha, kjer se baje že nekaj časa predvaja tudi oddaja o dogajanju v našem koncu. Prisiljeni pa smo gledati nekakšen šolski eksperimentalni program, ki je tehnično in vsebinsko pod vsako kritiko, nekakšne kvazi televizije in samovšečnosti njenih lastnikov. Še bolj bolano pa je objavljanje nekakšnih ekoloških podatkov, starih po nekaj dni, ki razen Savaprojektu, ki je zanje dobil že precej de­narja, sigurno ne koristijo nikomur, še najmanj pa prebivalcem kršce občine. Pa vendar ste nam ob nagovarjanju za kabelsko TV obljubljali

tudi interni program, sprotne podatke o delovanju nuklearke, celuloze in še kaj. In kaj imamo zdaj od vsega tega? Le rdeč gumb s katerim lahko vse to izklopimo in rečemo hvala.

 Naš glas, 1994

Na vrh strani

Desetletnica pevskega zbora »Viktor Parma«

 KRŠKO, 14. - Mešani pevski zbor DPD Svoboda »Viktor Parma«, ki združuje v svojih vrstah pevce in pevke iz vseh predelov krške občine, je s slavnostnim koncertom v Delavskem kulturnem domu Edvarda Kardelja v Krškem proslavil deseto obletnico delovanja. Zbor je bil ustanovljen na pobudo Adolfa Moškona, učitelja iz Koprivnice, ki ga je uspešno vodil do nedavnega, ko ga je zamenjal Janko Avsenak. Sestava zbora je zelo pestra, saj so v njem upokojenci, delavci, dijaki, profesorji, sodniki, obrtniki itd. V desetih letih se je v njem zvrstilo kar 136 ljubiteljev zborovske pesmi, trenutno pa jih zbor šteje 55. Repertoar zbora je bogat, saj obsega vse zvrsti, od revolucionarnih, borbenih, umetnih, narodnih, do renesančnih ter pesmi drugih narodov, skupaj kar 156 pesmi. Zbor je imel skoraj tisoč vaj ter sodeloval na 145 nastopih, del svojega repertoarja so posneli tudi za ljubljanski radio, televizija pa je o njih pripravila oddajo z naslovom Pesmi izpod Bohorja. V desetih letih je zbor dosegel zavidljivo umetniško raven, tako da bo verjetno tudi v bodoče nadaljeval bogato tradicijo zborovskega petja v krški občini.

 Dnevnik, 14.12.1984

Na vrh strani

Množično obiskovanje gora ima tudi slabosti
Najprej varnost, nato cilj

Verjetno si »štirje srčni možje - Matija Kos, Štefan Rožič, Luka Korošec in Lovrenc Willomitzer, ki so 26. avgusta 1778 prvič stopili na naš najvišji vrh, niti v sanjah niso predstavljali, da bo za hojo v gore pri nas tolikšno zanimanje, kot ga planinstvo doživlja zadnje čase.

Pogled v zgodovino kaže, da je bilo 27. februarja 1893 v Ljubljani ustanovljeno Slovensko planinsko društvo (SPD) in ta datum štejemo za začetek organiziranega planinstva pri nas, katerega pobudnik je bila skupina zanesenih narodnjakov, znanih pod imenom »piparji«. Število članov društva je vedno bolj naraščalo, tako da jih je bilo leta 1935 že 8116, 1071 članov akademske sekcije in 1967 mladincev. Med drugo svetovno vojno je bilo delovanje planinske organizacije močno zavrto, le-to je ponovno zaživelo leta 1948, ko je organizacija dobila današnje ime Planinska zveza Slovenije (PZS).

Danes je v PZS več kot 160 planinskih društev, v katerih je stopet tisoč planincev, še več pa je takih, ki nimajo njene izkaznice. Hoja v gore postaja vse bolj množična in tako ni čudno, da dr. Matjaž Kmecl v knjigi Slovenske gore ugotavlja; da je gorska prostornost in zračnost eden izmed temeljnih načinov slovenskega življenja.

Z množičnostjo pa se je spremenil tudi nekdanji pojem planinca. Počasi, vendar opazno odmirajo nekatere etične vrednote, ki so se izoblikovale v dolgotrajnem razvoju slovenskega planinstva, ogrožena pa je tudi prvobitnost gorskega sveta. Človek s trganjem in neusmiljenim uničevanjem planinskega cvetja ter z drugimi navadami, kot so odmetavanje vsakovrstnih odpadkov civilizacije, ki prehajajo že kar v pravico sodobnih obiskovalcev gora, plačuje ta davek množičnosti. Med planinci je namreč vedno več takšnih, ki vse prepogosto izrabljajo stari planinski rek, da v gorah za marsikaj ni zapovedi in postav. Ob tem pa vselej pozabljajo na besede, ki jih je izrekel veliki poet slovenskih gora - Julij Kugy, češ da je najlepša čednost planinca skromnost in da morata obzirnost in tankočutnost vselej pokazati pravo mero.

Takšnemu ravnanju sodobnih planincev je prav gotovo botrovala pomanjkljiva vzgoja. Planinska zveza si po svojih močeh prizadeva privzgojiti tisti pravi planinski čut slehernemu obiskovalcu gora, vendar v tej množičnosti, ki ga doživlja planinstvo danes, očitno sama ne more biti kos tej zahtevni nalogi. Poleg tega pa tudi v njene vrste, tu moramo omeniti še posebej vrste vodnikov, prihajajo nekateri, ki tja prav gotovo ne spadajo.

Množičnost planinarjenja je namreč še posebej vidna na poteh po Triglavskem pogorju, kjer srečamo procesije obiskovalcev. Med njimi je večina takšnih, ki so v gorah prvič. Verjetno bo res držala trditev, da je globoko v vsakem Slovencu nekakšen religiozni odnos do našega najvišjega vrha. Res pa je tudi, da se le redki med njimi odpravijo na našega očaka sami. Večina se jih namreč odloči za organizirane pohode, ki jih vodijo izkušeni planinski vodniki. Na teh izletih pa mnogi vodniki pozabljajo, da morajo biti zgled drugim, zanemarjajo načelo solidarnosti in tovarištva ter hitijo naprej, da bi čimprej dosegli svoj cilj. Pri tem pa pozabljajo, da bi morala biti na prvem mestu varnost, šele potem cilj, ki so si ga zadali sami ali s skupino.           

 Delavska enotnost. 8.11.1984

 Na vrh strani

Novo ime in nova glasba
Skupina Britanec kot odsev atomskega okolja 

Skupina Britanec iz Krškega je v septembru opozorila nase z vrsto us­pešnih nastopov v Posavju. Glas o njenem ustvarjanju pa seže vse dlje, kar je prav gotovo obetajoče, še posebej, če vemo, da delujejo fantje pod tem imenom šele dobra dva meseca.

Korenine današnjega Britanca se­gajo do skupine Nuclear Power, ki se je v Posavju in na Dolenjskem že precej uveljavila in predstavlja ne­kakšno predhodnico zasedbe, ki de­luje sedaj pod novim imenom. V sku­pini Nuclear Power so člani vse bolj ugotavljati, da jim težko metalna gla­sba, ki so jo igrali, ne leži preveč, čeprav so prav z njo dosegli lepe us­pehe pri poslušalcih. Večina glasbe­nikov na čelu z Miranom Rudanom se je namreč vse bolj nagibala k tehno popu in zaradi tega jih je zapustil ba­sist Roman Abram, njega pa je zame­njal Boris Žibert, ki je igral že v celi vrsti ansamblov.

Z novim članom, novim imenom in seveda z novo glasbo pa je prišlo tudi do novega načina dela. Njihova de­javnost je sedaj strogo načrtna, za kar ima še največ zaslug Silvo Mavsar, ki je za skupino napisal tudi večino tekstov. Britanec igrajo predvsem svojo glasbo, katere avtor je v glavnem Miran Rudan. Na nastopih so oblečeni v bele kombinezone. Z nji­mi poudarjajo »atomsko« okolje, iz katerega izhajajo, čeprav njihova gla­sba ni lokalno omejena, teksti pa niso angažirani. Izogibajo se komercialnih prireditev, saj jim glasba ne pomeni dodatnega vira zaslužka, temveč le za­bavo in sprostitev. Težave imajo z opremo, ki ni najboljša in si jo morajo za nastope tudi sposojati.

S svojo glasbo skušajo prebiti zid, ki vlada med slovenskim glasbenim sre­diščem in provinco. Vendar bi bili radi na slovenski glasbeni sceni prisotni dlje časa, ne pa, da bi samo zablesteli in potem utonili v pozabo. Člani se kljub svoji mladosti zavedajo, da je pot do uspeha precej trnova in dolga, vendar so prepričani, da bosta trdo delo in vztrajnost s časom poplačana. O njihovi glasbi in nastopu se je po­hvalno izrazil tudi mojster Bojan Ada­mič, ki jih je poslušal na nastopu v Krškem in Britanic potihem celo upa, da bo nastopil v televizijski oddaji »Pop delavnica«.

 USPEH ŽE PO KRATKEM ČASU - člani skupine Britanec so: Igor Dimc (17) - bobni, Igor Jovanovič (17) - flavta, Miran Rudan (19) - vokal, solo kitara, Toni Troha (17) - klaviature, Boris Žibert (24) - vo­kal, bas kitara.

 Dolenjski list, 11.10.1984

  Na vrh strani

NI LE KLUB PESNIKOV
Krški literarni klub, ki združuje najrazličnejše kulturne ustvarjalce, pripravlja zanimiv program tudi za novo sezono

 KRŠKO - Nedavnega občnega zbora tukajšnjega literarnega kluba, ki se imenuje po pisatelju Benu Zupančiču, se je udeležila večina od 37 članov. To pa je samo eden od dokazov, da se v klubu, ki združuje poleg literatov tudi ljubitelje knjige in književnosti, tudi izvajalce kulturnih programov in Leskovški oktet, še ni treba bati za obstoj.

Krški literarni klub je bil ustanovljen decembra 1980, januarja naslednje leto pa so člani že pripraviti prvi nastop. Ime Bena Zupančiča si je nadel lani decembra. Ves čas, še posebej pa v zadnjem času, skrbi tudi za povezavo z vsemi kulturnimi ustvarjalci.

Letos so pripravili več literarnih nastopov in sodelovali pri nastopih drugih kulturnih skupin v krški občini in drugod. Literati, ki tvorijo jedro kluba, se uveljavljajo tudi z objavami v revijah in drugih glasilih. Klub je letos izdal že tretji snopič Literarnih listov s 36 besedili štirinajstih avtorjev. Dela dveh članov so prišla v knjigo »Slovenske rudarske pesmi«, nekateri so sodelovali v Literarnem nokturnu ljubljanskega radia, dve članici sta se predstavili tudi na mariborskem radiu, poleg tega so krški literati večkrat gostje dvajsetminutne oddaje »Pesnik na obisku« v brežiškem radiu.

In kaj marljivi člani literarnega kluba, ki ga vodi Silvo Mavsar, pripravljajo za to jesen in kasneje? Oktobra bodo pripravili večer sodobne slovenske poezije, novembra bodo imeti v gosteh udeležence področnega srečanja pesnikov in pisateljev začetnikov, decembra - ob obletnici rojstva Franceta Prešerna - pa se bodo spet predstavili s »Soncem v predalu«.

Poleg tega pripravljajo izdajo albuma s satiričnimi besedili in dramsko-glasbenim večerom petih avtorjev pod naslovom »Slike iz zakonskega življenja«. Ob slovenskem kulturnem prazniku februarja 1985 pa bodo spet izdali Literarne liste, že četrti snopič.

 Dolenjski list, 11.10.1984

Na vrh strani

 Delavci novomeške Krke so uredili zdravstveno preventivo s posebnim pravilnikom
NALOŽBE, KI SE OBRESTUJEJO

 Že pred več desetletji je ruski znanstvenik Seženov ugotovil, da je aktiven oddih bolj koristen kot pasiven. Danes je vse več izostankov z dela zaradi bolezni, narašča tudi zgodnja invalidnost delavcev. Vzroki teh pojavov so prav gotovo tako imenovane »bolezni civilizacije«, ki v sodobnih življenjskih in delovnih razmerah močno znižuje stopnjo zdravja in delovnih sposobnosti.

Profesionalna delovna sposobnost je namreč skladnost nekaterih funkcionalnih sposobnosti organizma in stopnje zdravja v celoti. Ta je v sodobni družbi torej porušena. Kot protiutež temu je danes zdravstveno preventivni programirani aktivni oddih, ki je zelo primeren za preprečevanje in zmanjševanje zdravstvenih težav.

Temu namenjajo precejšnjo pozornost tudi v novomeški tovarni zdravil Krka. V preventivno zdravstveno rekreacijo so vključeni delavci, ki delajo na delovnih mestih s povečano stopnjo nevarnosti in v težkih delovnih razmerah. V Krki imajo za to celo poseben pravilnik in po njegovih merilih je vključenih v to obliko zdravstvene preventive okoli 700 delavcev. Doslej je bilo več kot petsto delavcev na desetdnevnih programiranih oddihih v Vrsarju, Strunjanu, Šmarjeških in Dolenjskih Toplicah. Uvedli so tudi korektivno gimnastiko, ki jo vodi skupina izvedencev. V Krki ugotavljajo, da je zdravstvena preventiva zelo pomembna za zdravje delavcev in se je že pokazala koristna za obnavljanje in ohranjevanje psihofizičnih sposobnosti delavcev Krke.

Zgledu Krke, kjer so s preventivno rekreacijo začeti že zelo zgodaj, so kaj kmalu sledili tudi v SGP » Pionir«. kjer imajo za zdaj samo desetdnevne preventivne odmore. Letos so jih že četrtič pripravili v počitniškem domu Pionir-Krka v Vrsarju. Udeležilo se jih je 30 delavcev Pionirja, izbrali pa so jih v sindikalnih organizacijah temeljnih organizacij, njihovo bivanje pa je bilo brezplačno. Ti delavci so se pod strokovnim vodstvom ukvarjali z različnimi oblikami rekreacije od aktivnosti v vodi, iger z žogo itd. Zanje pa so pripravili tudi krajše izlete. Ob koncu se je zdravstveno stanje večine udeležencev izboljšalo, kar je porok, da bodo s to dejavnostjo nadaljevali.

 MARIJA KOS - ADMINISTRATORKA
»Lani je bil na preventivnem oddiha moj mož, ki je letos v pokoju, zato je lahko šel z mano. Tako sem se tudi sama prepričala, da so ti odmori za nas, ki opravljamo enolično delo, res koristni. Všeč mi je skupinsko delo, saj smo nenehno s čim zaposleni, tako da sploh ni dolgčas in je zelo zanimivo. Tu sem prvič spoznala nekatere športe, naprimer veslanje, balinanje, kegljanje, v katerih se drugače verjetno ne bi nikoli preizkusila. Sploh mi ni žal, da sem bila izbrana za preventivno rekreacijo, saj drugače nimam možnosti, ne časa za takšne stvari. Desetdnevno bivanje v Vrsarju jemljem tudi kot nagrado za 27-letno delo v Pionirju, in če bo še kakšna možnost, bi rada še kdaj šla.«

 Delavska enotnost, 4.10.1984

Na vrh strani

RAJKO ČUBER RAZSTAVLJAL V KRŠKEM

 V prostorih krške galerije je od 25. maja do 8. junija razstavljal svoje grafične liste akademski slikar RAJKO ČUBER, pa rodu domačin iz Brestanice, dobitnik študentovske Prešernove nagrade za grafiko v letu 1981, ki se je krškemu občinstvu predstavil tokrat prvič.

RAJKO ČUBER spada v vrste likovnih ustvarjalcev najmlajše slovenske generacije, kljub temu pa je za njim že petnajst skupinskih razstav in kar sedem samostojnih, in to vse v zadnjih treh letih. Končal je šolo za oblikovanje in diplomiral na akademiji za likovno umetnost v Ljubljani, sedaj pa nadaljuje študij na specialki za grafiko pri profesorju Bogdanu Borčiču. Za svoja dela je prejel že več nagrad in priznanj.

»Po izvedbi sicer grafična, v bistvu pa v svoji izraziti zamolklosti težkih tonov zamišljena izrazito slikarsko, je Čubrova govorica v duhovnem oziru introvertirana ... Zanimivo je, da razkriva Čuber prav svojevrstno zastalo, zastrto in utišano videnje... je na videz sicer abstrakten brez konkretnih simbolnih prispodob, toda zlasti v notranjem izžarevanju rjavordečega prostora, opredeljenega kot urbanizirani eksterier in doživetega ter odmerjenega skozi slikarjev ateljejski prostor, dejansko zavezan Šustaršičevemu izročilu ...«

Tako je likovno govorico RAJKA ČUBRA označil likovni kritik Aleksander Bassin, ki je razstavo tudi otvoril.

 Naš glas, 3.7.1984

Na vrh strani

OMERZEL: »SREČA DOLOČA PRVAKA!«

 Sedemindvajsetletni Krešo Omerzel je član avto-moto društva Krško že od leta 1975, ko je kot osemnajstletni mladenič prvič sedel na motor. Izbran je bil namreč v peterico - 140 prijavljenih so zavrnili - ki je začela v AMD Krško redno vaditi speedway. Že s svojim prvim nastopom je upravičil zaupanje trenerja Franca Babiča, saj je zmagal. Celo sezono je bil potem v ospredju, na koncu pa si je priboril tudi pravico nastopa v prvi speedway ligi. Naslednje leto je že na prvi dirki v tej ligi osvojil tretje mesto, a je potem odšel na služenje vojaškega roka. Po vrnitvi iz JLA so ga pestile poškodbe, ki jih je ozdravil šele pred dvema letoma. V letu 1982 je osvojil peto mesto, lani pa je bil drugi na državnem prvenstvu med posamezniki, dosegel pa je tudi nekaj odličnih mednarodnih uvrstitev. Pred dvema letoma je bil v parih skupaj z Zvonetom Gerjevičem tretji, preteklo leto pa sta z Jožetom Žibertom postala državna prvaka, medtem ko je ekipa Krškega AMD že dve leti ekipni državni prvak.

Krešo je zaposlen v tovarni celuloze in papirja Djuro Salaj v Krškem v tozdu papir, kjer dela kot papirničar. V delovni organizaciji mu gredo zelo na roko glede odsotnosti z dela zaradi udeležbe na tekmovanjih. Tudi finančno mu pomagajo, zato svojo organizacijo združenega dela tudi propagira na opremi. Vozi 500 kubični serijski motor Jawa, vendar z njim ni najbolj zadovoljen, ker je iztrošen, nove dele zanj pa zelo težko nabavi. Problemi so tudi z gumami, ki jih ni, povrhu pa so še zelo drage. Tako je za letošnjo sezono dobil le en par gum za državno prvenstvo in tri pare za mednarodne dirke, kar pa bo prav gotovo premalo in bo vplivalo na njegovo uvrstitev na posameznih dirkah.

Speedway je po njegovem mnenju zelo nevaren šport. A dodaja: »Če želiš uspeti, moraš biti napadalen in borben. Uvrstitev je v velikem obsegu odvisna od štarta: Moj klubski tovariš Jože Žibert je tu dosti boljši od mene,« pravi Krešo. Uvrstitev je seveda odvisna tudi od mehanikov in pripravljenosti motorja. Sedaj je v najboljših letih za dirkača in zato se še ne namerava kmalu umakniti s peščenih stez. Zelo zadovoljen je tudi z domačim občinstvom, saj je z uspehi krških speedwayistov čutiti vse večje zanimanje za ta šport. Gledalci se obnašajo športno in znajo nagraditi uspehe tekmovalcev z glasnim aplavzom in bodrenjem. Nekaj pripomb je imel le zaradi tega, ker se mu zdi, da ga AMD premalo motivira za doseganje boljših uspehov.

V letošnji sezoni namerava voziti na vseh desetih dirkah za državno prvenstvo, na treh za republiško in sodelovati na desetih mednarodnih prireditvah. Žal mu je, da letos ni državnega prvenstva v parih. Pravi, da je letos konkurenca izredno izenačena in da bo veliko odvisno od sreče ali bo nov državni prvak on ali pa: Žibert (Krško), Horvat (Lendava), Pavlic (Prelog), Kocmut (Gornja Radgona), Žagar (Ljubljana) ali celo mladi Hoblaj iz Lendave, ki je prav gotovo pripravil največje presenečenje na začetku letošnje sezone. Krešo Omerzel pa vseeno potihem upa, da bo morda že letos tako želeni naslov državnega prvaka v njegovih rokah. Znanja, izkušenosti, borbenosti in poguma mu prav gotovo ne manjka; vprašanje je le, če ne bo imel težav z motorjem. Sicer pa je treba počakati le do konca sezone, ko bo vse jasno.

 Moto revija, junij 1984

Na vrh strani

Pogrešajo mladih kegljačev

 Na letni konferenci Kegljaškega kluba Krško, ki je bila 16. aprila v hotelu Sremič, so člani pregledali dosedanje delo ter ocenili, da nikakor ne morejo biti zadovoljni, saj ni čutiti napredka. Naloge so izpolnili predvsem na organizacijskem področju, nikakor pa ne v tekmovalnem. Vzroki so po besedah predsednika Janeza Mesesnela predvsem v tem, ker v klubu ni pomladka, pogrešajo pa tudi športne zagnanosti ter zdravega tekmovalnega duha. Sredstva jim zaenkrat še ne predstavljajo problema, imajo tudi tri vaditelje, a vseeno ni uspehov, ki so jih vsi pričakovali.

Edino boljšo uvrstitev v območni kegljaški skupnosti Trbovlje sta dosegla Franc Žnideršič in Drago Šukunda, ki sta lani v parih osvojila tretje mesto. Razveseljiva je bila tudi uvrstitev ženske ekipe, ki se je v preteklem letu potegovala za vstop v prvo slovensko kegljaško ligo. Z malo več športne sreče pa jim bo to morda uspelo letos, seveda morajo prej osvojiti prvo mesto v trboveljski območni skupnosti. V ženski ekipi imajo tudi dve mladinki, od katerih je zvezni selektor Tončko Škafar že predvidel v širši izbor za državno reprezentanco. Tončka je bila včasih aktivna plavalka in ima s šestnajstimi leti še lepo kegljaško prihodnost pred sabo.

V svoje vrste kegljači nikakor ne uspejo pridobiti mladih tekmovalcev, ki bi bili pripravljeni resno trenirati. Rešitev tega problema vidijo v organizaciji občinske sindikalne lige, v kateri bi nastopilo okoli dvanajst ekip. Tekmovanje bi se začelo v septembru in bi potekalo vse leto. Tako bi privabili več delavcev in jih zainteresirali za kegljanje. V klubu računajo, da bodo iz te množice rekreativcev z leti pridobili tudi aktivne tekmovalce. Pomladitev njihovih vrst je nujno, saj imajo sedaj v klubu kar 12 članov, starejših od petdeset let, sicer pa tekmuje 10 članic in 12 članov, ki so v pretekli sezoni opravili od 12 do 20 nastopov ter okoli 80 treningov.

Člani Kegljaškega kluba Krško so letos že pripravili odprto prvenstvo za posameznike, v počastitev 27. aprila, dneva OF, so pripravili turnir, na katerem so nastopile štiri ženske ekipe, potekajo pa tudi priprave za organizacijo mladinskega državnega prvenstva za dvojice ter tekmovanje v počastitev krajevnega praznika, ki bo sredi junija. Kegljanje v Krškem ima dolgoletno tradicijo in člani kegljaškega kluba upajo, da jim bo to uspelo tudi ohraniti.

V okviru tekmovanj v območni kegljaški skupnosti Trbovlje so v preteklem letu člani KK Krško zasedli peto mesto od desetih ekip, članice pa od petih ekip solidno drugo mesto.

 Naš glas, 25.5.1984

 Na vrh strani

Kako se je Alojz Pavlič pripravil na novo sezono?
OPTIMIST Z RAZLOGOM

 Za Alojza Pavliča motociklista v klasi 125 kubikov je bila lanska sezona prav gotovo najbolj uspešna. Na državnem prvenstvu je zma­gal na vseh dirkah in dobil maksimalno število točk, odlično pa se je uvrstil tudi v mednarodni areni, saj se je na svetovnem prvenstvu uvrstil na 14. mesto od 70 nastopajočih, kot jih pov­prečno nastopa v njegovi klasi.

Alojz je član AMD Novo mesto, kjer je tudi zaposlen kot mehanik šolskih avtomobilov. Tu mu gredo precej na roko, saj razumejo njegovo strast za dirkanjem in znajo ceniti uspehe, ki jih je do­segel z veliko zagnanostjo v svoji desetletni karieri. Treba je po­vedati, da je Alojz sam svoj mehanik, šofer in menager, le administracijo mu opravlja žena, ki ima tudi veliko posluha za njegov hobi.

Za letošnjo sezono je uspel izboljšati svoj motor MBA kar za 40 odstotkov. Motor je dal sfrizirati Horstu Seelu v Nemčijo, izboljšav na okvirju pa se je lotil sam, pri čemer mu veliko pomaga štu­dent strojništva Bojan Grašek iz Novega mesta. Tako je spravil težo na 75 kg, sam motor pa bo imel moč 46 KS in bo lahko razvil hitrost do 27o km/h.

O uvrstitvi na tekmovanjih ne odloča samo motor, temveč predvsem denar. Alojz je za letošnjo sezono uspel zbrati precej sredstev, vendar še ne dovolj, da bi lahko sodeloval na vseh dirkah doma in v tujini. Tako se bo letos udeležil vseh dirk za državno in repub­liško prvenstvo ter sedem tekem za svetovno.

Za letošnjo sezono so je temeljito pripravil, tako z izboljšan­jem motorja kot tudi fizično. Vso zimo je namreč nabiral kondicijo s plavanjem na Otočcu in tekom, kmalu pa se bo podal tudi na pravi trening na Grobnik in morda celo v Italijo. Prva dirka ga čaka že v aprilu.

Alojz Pavlič je sicer precej skromen, vendar smatra, da je le­tos, res daleč najbolj pripravljen v svoji kategoriji. Edina kon­kurenta vidi v Janezu Pinterju in klubskem tovarišu Robertu Hmeljaku zamejskem Slovencu, ki vozi za AMD Novo mesto.

Njegov cilj je, da postane zopet državni prvak in da se v med­narodni konkurenci uvrsti okoli 15. mesta. Sam pravi, da je na to povsem pripravljen, vprašanje je le, če bo zdržal njegov mo­tor. S tekmovanjem namerava prenehati šele, ko bo osvojil zlato čelado. Sicer pa ga skrbi tudi za podmladek, saj bi rad svoje bogate izkušnje posredoval mladim v klubu.

Alojz Pavlič je torej velik optimist in od letošnje sezone tudi veliko pričakuje, saj je vanjo vložil nemalo truda. Verjamemo, da mu bo to uspelo, želeli pa bi, da bi uspel dobiti tudi sponzorje za posamezne mednarodne tekme, ki se jih sicer ne bo mogel udeležiti. 

Avto magazin, 24.4.1984

 Na vrh strani

Športi
VETER V ROKAH 

Jadranje na deski je v zelo kratkem času osvojilo svet. Minilo je namreč samo petnajst let, odkar sta na plaži Malibu v Kaliforniji Hoyle Schwitzer in Jimmy Drake izumila plovilo, nekakšnega križanca med jadrnico in desko za surfing (waveriding), kar bi v prevodu pomenilo jahanje na valovih. Ideja ni bila povsem nova, saj so premične jarbole poznali že Indijanci iz Amazonke, ki jim je jadro služilo tudi za upravljanje. Pred njima sta podobne poskuse delala tudi Newman Darby (1964) in dve leti kasneje Nemec Rainer Schwarz, vendar brez pravega uspeha.

Surfanje oziroma jadranje na deski, kot smo ta šport poimenovali pri nas, se je kmalu preselili na staro celinu in šele tu doživelo svoj pravi razvoj, najprej na Švedskem, kasneje v Zvezni republiki Nemčiji in potem po vsej Evropi. Razširilo se je tudi na ostale celine. Deskače srečamo najprej na morjih, kasneje pa osvojijo tudi jezera v notranjosti. Jadranje na deski je bilo uvrščeno med olimpijske discipline v Los Angelesu. Med udeleženci olimpijade je bil tudi naš najboljši predstavnik Dušan Puh iz Pirana, ki se je uvrstil na zelo dobro petnajsto mesto. Otroci Eola, starogrškega boga vetra, so se zelo zgodaj pojavili tudi pri nas. Leta 1974 že srečamo naše prve „surferje" z doma narejenimi deskami. Nemalo je bilo tudi takšnih, ki so plovila nabavili v tujini. Novi šport je zajel najprej Slovenijo in Zagreb z okolico, kasneje pa še obmorska mesta. V drugih predelih Jugoslavije se še ni toliko uveljavil. Leta 1976 že imamo prvi registrirna klub jadralcev na deski - Delta klub v Ljubljani ter prve domače deske, ki jih je izdelal lmgrad iz Ljutomera. Pet let kasneje se je z izdelovanjem jadralnih desk začel ukvarjati tudi Veplas iz Titovega Velenja. Danes je v Jugoslaviji okoli tisoč jadralcev na deski, ki so včlanjeni v več kot dvajset klubov. Verjetno pa je izziv držati veter v rokah privabil v svoj objem mnogo več neorganiziranih privržencev tega športa. Ocenjujemo, da je pri nas več tisoč jadralcev na deski.

Z množičnim prodorom novega športa je rasla ponudba različnih proizvajalcev jadralnih desk, ki so doživele mnoge izboljšave tako pri obliki kot pri materialu, iz katerega jih izdelujejo. Deske postajajo vedno hitrejše in lažje, vse bolj jih uporabljajo v različne namene (skakanje itd). Trenutno so se na tržišču uveljavili predvsem trije tipi desk: univerzalne (allround), tekmovalne in »fun« deske, ki so namenjene za skoke na valovih. Poleg teh osnovnih tipov so naprodaj tudi otroške in tandem deske z dvema jadroma. Z njimi lahko jadrata dva jadralca hkrati. Vse bolj popularne so tudi »sinker« deske, ki so primerne za zelo močan veter in izkušene jadralce. Z obliko desk so se spreminjala tudi jadra. Tako imamo danes na voljo poleg normalnega, regatnega in viharnega jadra še celo vrsto specialnih jader iz posebnih materialov in za specifične pogoje, ki vplivajo na jadralce (veter, valovi itd).

Izzivu vetra in vode se nikakor niso mogli upreti tudi prebivalci Dolenjske, čeprav v bližini ni večjih jezer, še manj pa pravega vetra. Število lastnikov desk z jadri je iz dneva v dan vse večje. Še v nobenem kraju se niso organizirali v klub ali društvo. Dolenjski otroci Eola so torej prepuščeni sami sebi in svoji lastni iznajdljivosti. Nekaj pobud za organiziranje je prišlo iz Krškega, kjer je bilo slišati predloge, da bi se v okviru tamkajšnjega smučarskega kluba ustanovila sekcija jadralcev na deski. Dlje od želja pa še ni prišlo..

Vsekakor bo v prihodnje potrebno nekaj ukreniti tudi na tem športnem področju. Verjetno med Dolenjci še ne bo kmalu kandidatov za nastop na olimpijskih igrah, kljub temu pa bi lahko mladi (in tudi starejši) jadralci na deski z ustanovitvijo svoje organizacije marsikaj pridobili.

 Dolenjski list, 6.9.1984 (Priloga)

Na vrh strani

JAZZ V KRŠKEM

 V Delavskem domu Edvard Kardelj je v torek 2, novembra nastopil eden značilnih predstavnikov newyorške šole jazza - Marilyn Crispell Quartet. Koncert jo privabil številno ob­činstvo, sad so jazzovske prireditve v Posavju silno redke. Kvartet vodi Marilyn Crispell, ki igra klavir, sicer pa je pedagoginja glasbe v New Yorku, sestavljajo pa ga še: Billy Bang, ki igra violino in sodi v sam vrh violinistov da­našnjega časa, v zadnjem času pa se ukvarja tudi s sklada­njem; John Betsch je odličen bobnar, izredno sposoben za poliritmično izrabljanje tega instrumenta in je stalen gost raznih zasedb najpomembnejših predstavnikov afro-ameriške glasbe in hkrati tudi skladatelj; Peter Kowald je edini Evropejec v tej skupini, prihaja iz ZRN, igra pa akustični kontrabas. Igral je že številnih znamenitih jazzovskih sestavih in sodi v vrh najustvarjalnejših glasbenikov in skladateljev.

Marilyn Crispell Quartet je na turneji po Evropi in je tokrat prvič gostoval v Jugoslaviji, imel pa je le dve predstavitvi - v Krškem in Mariboru. Dve in pol urni koncert v produkciji Braneta Rončela je v Krškem navdušil le poznavalce jazza, ki so prišli celo iz Zagreba in drugih večjih krajev v Slo­veniji. Mladi ljubitelji glasbe, ki so se s tovrstno glasbo srečali šele sedaj, pa so bili verjetno razočarani, predvsem zaradi nepoznavanja te zvrsti, k temu pa je pripomogla tudi hladna dvorana.

 Dolenjski list, 11.11.1982

 Na vrh strani

KULTURNO SREČANJE GRADBENIH DELAVCEV

 Od 18. do 22. oktobra je v Ljubljani potekalo 4. kulturno srečanje gradbenih delavcev Slovenije pod pokroviteljstvom SOZD IMP DO IZIP (Inženiring, zastopanje, izobraževanje, projektiranje) in Republiškega odbora sindikata gradbenih delavcev.

Delavci gradbeništva iz Slovenije so se letos srečali že četrtič, z namenom, da sebi in širši javnosti predstavijo svoje kulturne stvaritve in izpovedi. Kulturna srečanja vzbujajo iz leta v leto več zanimanja, kar dokazuje pravilnost zamisli te prireditve. Prvo srečanje je bilo zaupano SGP Kograd, Dravograd, drugo je organiziralo SGP Primorje iz Ajdovščine, lani je bil organizator SGP Pionir iz Novega mesta, tako da predstavlja letošnje srečanje v Ljubljani spet novo spodbudo za v naprej.

Srečanje pa ne predstavlja le izmenjavo kulturnih stvaritev gradbincev Slovenije, ampak je tudi pomembna spodbuda za nadaljnji razvoj kulturnega ustvarjanja v organizacijah združenega dela na sploh. Sindikat gradbenih delavcev prav tako daje zelo veliko tej obliki delovanja, kulturno ustvarjanje pa dobiva tudi vse več podpore v gradbenih organizacijah. Rezultat vsega tega je udeležbe na srečanjih. Kulturna ustvarjalnost med gradbenici je že močno prisotna, ta srečanja pa vsekakor predstavljajo dodatno vzpodbudo vsem oblikam amaterskega ustvarjanja delavcev in prispevajo k večjemu izražanju "kulturnih" interesov in potreb delavcev gradbenih organizacij združenega dela, s tem pa tudi vsem ostalim ozd.

Srečanja gradbenih delavcev vsekakor ne morejo združiti vseh ustvarjalcev, ki se preizkušajo v pesmi, prozi, s čopičem, fotografijo in podobnem, vendar so pomembna spodbuda vsem za vse širšo aktivnost na kulturnem področju, o čemer priča tudi število delavcev, ki so prispevali svoje stvaritve na letošnjem srečanju. Teh je bilo kar okoli šestdeset iz skoraj dvajsetih gradbenih organizacij.

Na srečanju, ki se je začelo v ponedeljek, so se najprej zbrali literati in likovni ustvarjalci, ki so si ogledali Narodno galerijo, Cankarjevo spominsko sobo na Rožniku in glavno mesto SRS. Med udeleženci je bilo 22 literatov, ki se v glavnem izpovedujejo v pesmi in so tudi nastopili na literarnem večeru, ki je bil obogaten s pevskimi vložki okteta GIP Obnova, v domu družbenopolitičnih organizacij krajevne skupnosti Stadion.

V prostorih tega doma je bila postavljena tudi razstava likovnih del. Na srečanju je sodelovalo 32 avtorjev likovnih del, ki so poslali 93 svojih stvaritev, od katerih je žirija 24 del izločila. Mnenje žirije, ki jo je vodil dr. Peter Krečič, je bilo, da ustvarjena likovna dela sodijo med vidnejše dosežke slovenske ljubiteljske kulture.

Razstava je bila odprta do petka, ko so se na zaključni prireditvi zbrale še glasbene skupine: vokalno instrumentalni ansambel Črni asfalt iz SCT Ljubljana, vokalno instrumentalni ansambel iz EM Hidromontaža ter Ingrada iz Celja in godba na pihala Salonit Anhovo. Nastopili so tudi trije moški pevski zbori (Salonit Anhovo, SGP Kograd - Dravograd, IMP Ljubljana) ter šest mešanih pevskih zborov (SGP Grosuplje, SGP Pionir Novo mesto, SCT Ljubljana, Hidromontaža Maribor, SGP Primorje Ajdovščina, IMP Ljubljana in zbor Stane Kosec - Gameljne).

Četrto kulturno srečanje gradbenih delavcev Slovenije je vsekakor uspelo in dokazalo, da se delo in kultura povezujeta, dopolnjujete in da kultura že predstavlja vsakdanjo sestavino življenja ter do­polnitev delovne ustvarjalnosti v gradbeništvu. Temu vzgledu pa bi lahko sledili delavci v ostalih branžah, kjer kultura še ne zavzema tistega mesta, ki ji pripada.

*******

Iz knjige vtisov
Vsi, ki smo prehodili pot od prvega do četrtega srečanja, lahko s ponosom ugotavljamo, vse več nas je kulturnikov med gradbeniki in vse boljši smo. (Silvo Klemenčič - SCT Ljubljana).

Mira Mihelič
Pesniška ustvarjalnost gradbenih delavcev je izjemno bogata in raznolična s širokim razponom od intimne ljubezenske lirike do družbeno kritičnih pogledov na dogajanje v našem delovnem prostoru. Pesmi so nastale iz večno človečke potrebe po izpovedi čustev in misli, mnoge med njimi pa so tudi oblikovno zelo dognane, največja njihova odlika pa je, da nam govorijo z avtentičnim jezikom resnične prizadetosti.

Jure Drljepan - GIP Obnova, Ljubljana
Na kulturnem srečanju sodelujem že tretjič, tokrat s poezijo in prozo. Udeležba mi predstavlja vzpodbudo za nadaljnje delo. Takih srečanj bi lahko bilo več skozi celo leto, seveda v manjšem obsegu in ne le enkrat letno, ob tem pa bi lahko pripravili tudi okrogle mize o kulturi in ustvarjanju. Opažam pa, da iz leta v leto priha­jajo kvalitetnejše kulturne stvaritve iz vrst gradbenikov, kar je vsekakor vzpodbudno.

Rudi Robič - SGP Pionir Novo mesto
Sodelujem že od vsega začetka. Taka srečanja so koristna, pripomorejo pa k temu, da se kulturni ustvarjalci spoznamo in zbližamo ter izmenjamo izkušnje. Pred naslednjim jubilejnim srečanjem predlagam, da organizator le tega razmisli tudi o izdaji zbornika, kjer bi bila objavljena najboljša dela gradbincev iz vseh dosedanjih Srečanj. Skrbi pa me, ker se je letos odzvalo manj literatov kot lani, čeprav vem, da je še veliko skritih talentov, ki niso poslali svojih del.

Silvo Javoršek - Ingrad Celje
Čeprav sem upokojen, zopet sodelujem s svojimi likovnimi deli. Slikam predvsem v pastelu, olju, akvarelu, srečanje pa mi predstavlja veliko zadoščenje za napore, ki sem jih vložil v delo. Na letošnjem shodu kulturnikov gradbeništva sodeluje veliko mladih nadarjenih ustvarjalcev, ki imajo tudi več priložnosti za slikanje, zato tudi sam prenašam svoje izkušnje in znanje na svojega sina.

 Delavska enotnost, 28.10.1982

 Na vrh strani

OB ROB »NEZDRAVIM" ODNOSOM V ODBOJKI

ODBOJKA NE KRIVA NE DOLŽNA
Ob očitkih, da je ta športna panoga dobila lani več, kot ji je pripadalo

 V zadnjem čase se je na Skupščini ZTKO in TKS ter v tisku mnogo govorilo o neurejenih razmerah v novomeški telesni kulturi,čeprav uspehi novomeških športnikov pričajo ravno obratno. Namreč, še nikoli ni šport v Novem mestu stal na tako visokih položajih kot je trenutno sedaj. Na udaru teh "razčiščevanj" se je našla predvsem odbojka, ki je lani porabila 10 starih milijonov več kot je bilo predvideno.

Pa pojdimo po vrsti. V planu za preteklo leto so se sredstva za odbojko delila v odboru za množičnost. Prioriteto na re­publiški ravni sta namreč uživala le moška atletika in ko­šarka, medtem ko je imel lanski rokomet prioriteto v občinskem merilu. Odbor za množičnost je predvidel za odbojko v občini Novo mesto 205.000 dinarjev, zaradi prehoda OK Pionir iz slovenske lige v II. ZOL zahod pa se je napravil rebalans plana na 300.235,50 din, kar je bilo do sedaj običajna praksa, saj so vsi podpirali kvaliteto in vedno pomagali ekipi, ki je s svojimi uspehi to zaslužila. Tako je bilo z atletiko in z rokometom. Nihče ni ob tem dvigal prahu, sedaj pa so se našli posamezniki, ki jim je odbojka očitno trn v peti in hočejo onemogočiti nadaljnji razmah tega športa. Očitno pa ti posamez­niki, ki za sabo povlečejo tudi ostale "nezainteresirane", ne vedo, da je teh trideset milijonov šlo za odbojko v celi občini. Tako je ženska ekipa porabila okoli 9, OK Pionir pa okoli 21 milijonov dinarjev, medtem ko TVD Partizan Žužemberk ni dobil skoraj ničesar. Plan za preteklo leto je bil predviden za nastop odbojkarskega kluba v Slovenski ligi. Seveda pa nastopi v II. ZOL zahod terjajo več sredstev in tudi sam tekmo­valni sistem je mnogo dražji. Prioritetni športi so v preteklem letu dobili vsak okoli 70 starih milijonov, in je 30 milijonov namenjenih za odbojko res kaplja v morju v primerjavi z njimi. OK Pionir dobiva namreč več kot polovico vseh sredstev, ki jih potrebuje za nastop v II. ZOL od SGP Pionir in drugih delovnih organizacij, katerim se lahko zahvali, da lahko sploh nastopa.

V združenem delu so sprevideli, da klub kakršen je Pionir, potrebuje sredstva, le v ZTKO jim nekateri posamezniki še vedno nočejo tega priznati. Letos je predlagano, da se poleg treh prioritetnih panog v odboru za vrhunski šport obravnava tudi perspektivna tekmo­valna skupina - OK Pionir, torej odbojka le nima prioritete kot ji nekateri očitajo, čeprav si verjetno to zasluži. Poleg prve članske ekipe, ki se bori za vrh v II. ZOL zahod in ima vse možnosti za vstop v I. B ligo, je tu še celotna piramida s pionirsko, ki je prišla v četrt finale in mladinsko selekcijo, ki je med šestimi ekipami v Sloveniji. Med njimi so številni reprezentanti: Brulc (članski), Černač, Prah, Savarin in Žnideršič (mladinski) ter strokovno usposobljen kader, ki vodi delo z okoli stotimi registriranimi igralci. Poleg tega je zelo razvita tudi sindikalna odbojka, saj je v preteklem letu nastopalo v okviru DŠI občine Novo mesto 14 moških in 18 ženskih ekip, se pravi okoli 2000 delavcev, ki se ukvarjajo z odbojko. Pogoji za odbojko na dolenjskem so idealni, saj so v Novem mestu kar tri dvorane, možnosti za razvoj pa so tudi v Šentjerneju in Trebnjem. Poleg tega ima odbojka veliko tradicijo, saj je ekipa Novega mesta že nastopala v I. ZOL.

Torej je z odbojko v Novem mestu vse v redu. Nezdravi odnosi so le v vrhu, med posamezniki, ki skušajo deliti denar vsak po svoje, ne da bi realno ocenili situacijo v novomeškem športu. Žal pa lahko ti posamezniki zavrejo razvoj tega športa, čeprav si odbojka tega prav gotovo ne zasluži. OK Pionir s svojimi uspehi in kvaliteto to dokazuje in verjetno bodo sredstva, ki bodo letos namenjena za nastope v II, ligi v bodoče kmalu mnogo premajhna.

 Dolenjski list, 1.4.1982 (podpisan je bil Lojze Babnik)

Na vrh strani

Če ni izročila, zmaga ljubezen do pesmi
Druži jih ljubezen do zborovske pesmi

 Mnogi kulturni delavci in ustvarjalci si prišli na strani DE po večletnem delu in zato bomo tokrat naredili izjemo in predsta­vili mlad pevski zbor SGP Pionir iz Novega mesta. Pobuda za ustanovitev je prišla iz vrst delavcev, sej so dobro vedeli, da imajo skoraj vse večje DO v novomeški občini svoje kulturne skupine in pevske zbore. Tako so se tudi pri Pionirju, kjer je dolga leta vladalo mrtvilo, zganili in na pobudo Katjuše Borsan ustanovili pevski zbor, ki šteje danes po štirimesečnem delu že 38 članov. Tradicije torej ni bilo, bilo pa je veliko delavcev, ki so imeli veselje do petja in so začeli vaditi pod vodstvom prof. Mileka.

V kratkem času so pripravili tri pesmi in se predstavili ostalim Pionirjevcem na svečani seji delavskega sveta ob 31. letnici. Potem so s svojo prisotnostjo popestrili proslave tega jubileja po vseh tozdih tega gradbenega giganta. Tako imajo za sabo že šest nastopov, povsod pa so bili lepo sprejeti. Pet pesmi imajo pripravljenih, sedaj vadijo šesto, kar lahko samo pohvalimo, saj kaj takega res ne uspe vsakomur in še v tako kratkem času.

Vaje zbora potekajo dvakrat tedensko v prostorih gimnazije v Novem mestu. Čeprav ta ljubezen do petja jemlje tudi veliko prostega časa, se vaj vsi redno udeležujejo. Vedo namreč, da bodo le z delom in z veliko potrpljenja in vztrajnosti zapeli tako, kot si vsi želijo in da bodo njihovi glasovi tako deležni še večjega odmeva in s tem poželi toliko večji aplavz.

Torej naj bo ta kratek sestavek vzpodbuda vsem tistim, ki so že zaorali ledino ali se na to pripravljajo ter poziv vsem ostalim, da s tem začno. Še vedno pa se premalo zavedamo pomena in poslanstva, ki ga nosi v sebi kultura in kulturno ustvarjanje.

 Delavska enotnost, 4.3.1982

Na vrh strani

Na vrh strani

STRAN V IZDELAVI!!!

Na vrh strani

Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti
*Urednica Playboya je Dolenjka
*Jedi izpod žerjavice
*Z balonom med nebom in zemljo
*Življenjska prelomnica
*Odprto pismo UO KDS Krško
*Desetletnica pevskega zbora »Viktor Parma«
*Najprej varnost, nato cilj
*Skupina Britanec kot odsev atomskega okolja
*Ni le klub pesnikov
*Naložbe, ki se obrestujejo
*Rajko Čuber razstavljal v Krškem
*Omerzel: Sreča določa prvaka
*Pogrešajo mladih kegljačev
*Optimist z razlogom
*Veter v rokah
*Jazz v Krškem
*Kulturno srečanje gradbenih delavcev
*Ob rob nezdravim odnosom v odbojki
*Druži jih ljubezen do zborovske pesmi
*

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport