|
S POTEPANJA PO JUŽNI AFRIKI
SUN
CITY V ŽIVO
Videti Sun City in potem...
O tem verjetno sanjajo številna dekleta. Sam doslej tega res nisem
sanjal, dokler nisva pred časom z Jožetom o tem mestu začela
razmišljati tudi sama.
Sprva v šali in že pred
časom izrečena želja, da bi z najlepšo Slovenko odpotovala v Južno
Afriko, je namreč postajala vse bolj stvarna. Potem, ko sva od
organizatorja izbora za miss Slovenije Zdravka Geržine dobila zeleno
luč, ko najini pobožni želji niso nasprotovali niti na televiziji,
seveda ob jasni napovedi, da naj od hiše ničesar ne pričakujeva,
vsaj materialnega ne, sva bila prisiljena, da vso stvar vzameva v
svoje roke. Priznam, ničkaj optimističen nisem bil, kljub temu pa
sva se priprav lotila resno. Seveda najprej s prijazno prošnjo, s
katero sva obredla kar nekaj firm v Posavju in na Dolenjskem. Začuda
so skoraj povsod našli razumevanje za najine, morda za marsikoga kar
nore zamisli.
Potem pa je vse steklo kot
po maslu. Ko sva že čutila, da nama bo resnično uspelo, seveda ni
bil mačji kašelj zbrati nekaj tisoč mark denarja, ki sva ga
potrebovala za avionske karte, prenočišče, hrano in še vse ostalo
kar sodi zraven, sva že bila deležna nevoščljivih pogledov in tudi
opazk nekaterih najbližjih. A naju to ni spravilo s tira, čeprav je
na trenutke že kazalo, da zastavljenega projekta ne bova mogla
uresničiti. In po dobrem mesecu priprav, ki se je seveda končal z
norim finišom, ko ob vsakdanjem delu in obveznostih pred odhodom že
nisva vedela, kje se naju glava drži, sva le dočakala Martinovo
soboto, ko sva namesto v kakšno zidanico, odšla na avion, s katerim
sva skupaj s še šestimi sotrpini odletela najprej do Zuricha in
potem naprej do skoraj 8500 km oddaljenega Johanesburga. Deseturni
vožnji z letalom, je sledilo še triurno prevažanje v že skoraj
odpisanem kombiju, ki je imel za šoferja pravo upočasnjeno kamikazo.
Pa smo tudi to preživeli in potem le dospeli v Sončno mesto. Tu nas
seveda niso pričakale misice z vsega sveta, le nekaj črncev, ki so
nam prijazno odnesli nemalo prtljage do sobe. Potem smo se kot
prerojeni zapodili po tokrat res toplem, a bolj ali manj skoraj
praznem mestu. In imeli smo kaj videti.
Čeprav sva bila že pred
odhodom opozorjena, da bova s kamero le s težavo ali sploh ne prišla
do naše in ostalih lepotic, se je to naslednji dan izkazalo za
resnično. Dekleta, ki so resda bivala v istem hotelu kot mi, so bila
namreč vseskozi pod budnim očesom varnostnikov, tako na vajah, ko so
se pripravljala za finalni nastop, še posebej pa seveda v svojih
sobah, ki so bile zastražene, vsakršen dostop, razen guvernantam pa
onemogočen. Kljub temu, nam žilica ni dala miru, tako da je Jože na
skrivaj posnel nekaj misic, ko so po hodnikih odhajale z večerje v
svoje sobe. Ob tem se ni mogel izogniti niti oboroženim
varnostnikom, ki so seveda takoj sprožili alarm in na neposlušnega
snemalca poslali svojega šefa. Ta mu je, resda zelo prijazno, dal
vedeti, da naj tega ne počne. V dokaz pripravljenosti, da ga bo
poslej poslušal, pa je Jože nekaj kadrov zbrisal s kasete, saj je
imel na drugi kaseti že dovolj posnetega, še sreča, da vodja
varnostne službe tega ni vedel. Tako sva klju incidentu imela nekaj
materiala že narejenega, saj bi bil za naju prispevek tudi to, da so
nama pač onemogočili snemanje.
No, kljub temu, da najini
prošnji, da že prvi delovni dan narediva pogovore z našo Tejo
Boškin, miss Hrvaške in miss Južnoafriške republike, v press centru
niso uslišali, sva zgolj po naključju dve tretjini željenega kar
sama realizirala. Anica Martinovič je bila seveda takoj pripravljena
za snemanje, čeprav je iz sobe odšla le do hrvaških organizatorjev,
naša Teja pa le toliko, da nas pozdravi. To nama je dalo misliti, da
sva začela razmišljati tudi o tem, da pač obiščeva nekaj Slovencev,
ki živijo v tej oddaljeni državi in da poleg Sun Cityja posnameva še
kak drug kraj, saj sva obljubljala, da poleg lepotic posnameva tudi
druge lepote na tem koncu sveta.
Tako sva misice prepustila
kolegom, ki so pač prišli zgolj zaradi njih, z novinarjem Slovenskih
novic Iztokom Umrom, pa smo šli raziskovat še druge dele Afrike.
Več o tem v nadaljevanju te
pisarije, ko bom razkril še kakšno skrivnost z izbora za miss sveta
in spregovoril še o samih dekletih, zaradi katerih nama še vedno
mnogi zavidajo. Ali res upravičeno, pa kot že rečeno prihodnjič.
Na vrh strani
JUŽNA
AFRIKA - PROSTRANA, BOGATA IN ZANIMIVA
Več kot milijon kvadratnih
kilometrov (1.127.200 km/2) in več kot 4o milijonov prebivalcev. To
so osnovni podatki o velikosti Južno afriške republike. Za lažje
razumevanje, po velikosti je kar petkrat večja kot Velika Britanija,
od najsevernejše točke do skrajne točke na jugu pa meri skoraj dva
tisoč kilometrov. Za nase predstave o razdaljah, prav gotovo težje
dojemljivo.
Nova Južna Afrika
Večina prebivalcev v Južni Afriki je seveda črncev, kar 30 milijonov
jih je, belcev je nekaj čez 5 mio, Azijcev je dober milijon,
ostalih, ki jih imenujejo "Obarvani' pa je več kot tri milijone.
Govorijo kar 24 jezikov, med njimi je seveda največ črnskih, uradno
priznanih je 11, najbolj uporabna pa sta angleščina in afrikans, ki
ima izvor v holandščini. Sicer pa je to dežela, v kateri se mešajo
rase, religije in številne kulture, pravi svet v malem.
Država je razdeljena na
devet provinc, ki po odpravi apartheida in osvoboditvi voditelja
Afriškega nacionalnega kongresa Nelsona Mandele po 27 letih iz
zapora, po letu 90 doživlja številne politične in druge spremembe.
Tako so po volitvah črnci prevzeli že številne položaje, prodirajo
pa tudi v vse pore političnega in gospodarskega življenja. Seveda
niso te spremembe povsod pozitivne, marsikje je z liberalizacijo šlo
na slabše, se posebej v državnih službah in podjetjih, kjer so delo
dobili številni neizobraženi in neusposobljeni kadri. Tako ni nič
nenavadnega, če številna pisma in razglednice zaradi nepismenosti
poštnega uslužbenca končajo v košu za smeti.
Johannesburg - največje
in najbolj nevarno mesto
To je največje mesto v Južni
Afriki, ki ga domačini imenujejo tudi Jo'burg, Joey's ali Zlato
mesto. Leta 1886 ga je odkril George Harrison, avstralski osvajalec,
ki je tu našel zlato. V samem ožjem središču mesta živi okoli dva
milijona ljudi, seveda pa je Johanesburg, precej večji, tvori ga kar
nekaj naselij in samo v enem, v Sowetu, v katerem živijo pretežno
črnci, jih je skoraj štiri milijone. Mesto je zelo industrijsko
razvito in urejeno, med sabo pa povezano s številnimi obvoznicami in
širokimi avtocestami. Seveda pa je tudi tu, podobno kot po drugih
svetovnih metropolah, življenje manj varno. V zadnjem času se je
razrasel kriminal. Ropi, ugrabitve, tudi sredi belega dne in na
ulicah, najpogosteje kar na semaforiziranih križiščih, so postali
vsakdanjik. Veliko ljudi je namreč brez dela, cvete pa tudi
organiziran kriminal. To je seveda temna stran tega, sicer zelo
čistega in urejenega mesta. Zato ni čudno, da marsikaterega tujca
odvrne, da si ga pobliže pogleda. Pa bi imel v njem kaj videti.
Najsi bodo to opuščeni rudniki zlata, številni muzeji, galerije,
gledališča, da številnih shoping centrov in odprtih tržnic niti ne
omenjam.
Cape Town - mesto
zabave in sprostitve
Mesto, ki ga je zaznamoval
več kot tisoč metrov visoki Table Mountain, ki se mogočno dviga nad
njim, je največje južno afriško letovišče. Odkril ga je Holandec Jan
van Riebeeck, ki je pod to ploščato goro leta 1652 odkril pitno
vodo. To je najstarejše mesto v tej državi, ki so ga se posebej
cenili pomorščaki. Ob velikem pristanišču je zraslo tudi
industrijsko središče, pa številni hoteli in zabavišča. Ne manjka
niti muzejev in ostalih za turiste zanimivih kotičkov.
Največja atrakcija in
doživetje pa je prav gotovo vzpon na Table mountain, nanj vozi
kabinska žičnica, lahko pa nanj tudi pešačite. Z njega je čudovit
razgled po mestu in njegovi okolici. O tem, da je na 1086 metrih nad
morjem marsikdaj klima bistveno drugačna kot na morski obali,
verjetno ni potrebno govoriti, marsikdaj se njegov vrh odene tudi v
snežno odejo, največkrat pa je ovit v oblak. Z njega se dobro vidi
tudi otok Robben, na katerem je kar 19 let preživel zdajšnji
predsednik Nelson Mandela. Na otoku je še vedno zapor, medtem ko so
enega v samem mestu že spremenili v hotel. V Cape Townu je življenje
bolj varno kot v Johannesburgu. Mesto v pravem pomenu zaživi šele
zvečer, ko se odprejo zabavišča, ta pa so ponavadi odprta do
zgodnjih jutranjih ur.
S prihodom turistov so se
razvili tudi drugi manjši kraji v njegovi okolici. Morje ni najbolj
primemo za kopanje, saj se Atlantik segreje v povprečju le nekaj nad
dvajset stopinj, zaradi stalnega vetra in visokih valov pa je
primeren za surfanje in jadranje, da številnih peščenih plaž, niti
ne omenjam.
Le nekaj kilometrov od Cape
Towna pa se razprostirajo številni vinogradi. Južna Afrika je namreč
znana po zelo dobrih vinih, večji del vinskih goric je ravno na
njenem jugu. In med tistimi vini, ki smo jih imeli priložnost
poizkusiti tudi sami, bi res težko izbrali slabega. Številne vinske
ceste so v tem času spet oživele, saj se z začetkom poletja tam
začenja trgatev.
Svojevrstno doživetje je
tudi obisk Cape Pointa, skrajne točke polotoka Peninsula, ki je znan
po tem, da se pri njem srečata Indijski in Atlantski ocean. Odkril
ga je kapitan van der Decken z ladjo "Leteči Holandec" v 17.
stoletju, ki se je v viharnem morju izgubil, zaliv po katerem je
nekaj dni krožil pa poimenoval za Napačnega. Cape Point je v
neposredni bližini rta Dobre nade, po katerem se imenuje tudi
naravni rezervat, v katerem se oba nahajata. Ta je znan po
svojevrstnih rastlinskih in živalskih vrstah in specifični klimi z
ostrimi zimami in močnimi vetrovi.
Na vrh strani
SUN
CITY - MESTO ZABAVE IN SPROSTITVE
Moram priznati, da sem si
Sončno mesto pred odhodom v Afriko predstavljal drugače, kot povsem
običajno dopustniško mesto, nekakšen rezervat za turiste. Pa sem bil
ob prihodu in tudi potem prijetno presenečen. Sun City je zagotovo
mesto, ki ga je vredno ogledati in preživeti nekaj dni v njem. Pa ne
velja to samo za tiste, ki imajo preveč denarja, tega se namreč
zlahka znebijo, ampak tudi za navadne smrtnike in teh je v tem mestu
tudi največ, ki od dopusta pričakujejo nekaj več. V tem mestu prav
gotovo ne bodo razočarani.
Zraslo iz nič
Sun City je eno najbolj
znanih južnoafriških letovišč, dobrih 150 kilometrov severozahodno
od Johannesburga. Odkril ga je Južnoafriški turistični magnat Sol
Kerzner leta 1970 in osem let kasneje začel uresničevati svojo
idejo, da sredi afriškega grmičevja zgradi luksuzen igralniški
kompleks. Konec leta 79 je Sun City že odprl svoja vrata. Takrat je
imelo mesto le en hotel s 340. sobami, igralnico s 50 igralnimi
mizami, stotinami igralnih avtomatov, v njegovi neposredni bližini
pa je zrasla še vrsta spremljajočih objektov: bazen, umetno jezero,
teniška igrišča in veliko golf igrišče, ki ga je oblikoval Gary
Player, eden največjih in najbolj znanih projektantov za golf
igrišča na svetu.
Potem so v petih letih v
Sončnem mestu zrasli še trije najsodobneje opremljeni hoteli -
Cabanas, Cascades in Palace v Lost City-ju. Ob njih pa še velik
zabaviščni center, zračna železnica, številni parki, bazeni in
igrišča. Vsekakor preveč, da bi lahko vse naštel, kaj šele opisal.
Mesto igralnic in hazarda
Eden glavnih razlogov, zakaj
je Sun City nastal, je prav gotovo igralništvo, ki je bilo v tistem
času v tem delu Južnoafriške republike dovoljeno. Pokrajina, v
kateri se nahaja, je imela namreč nekakšno avtonomijo. Da ta ni bila
le na papirju, največ pove podatek, da tu ni bilo Aparthaida in da
so v lokalih za belce lahko delali tudi črnci. Zdaj imajo v tem
mestu skoraj tisoč petsto igralnih avtomatov, v katere obiskovalci
pridno mečejo žetone. Ti so na razpolago 24 ur na dan in to v
zabaviščnem centru in v glavnem hotelu. Večina jih seveda ostane
praznih rok, le nekaterim pa uspe priigrati večje zneske. Na
nekaterih igralnih avtomatih je mogoče zadeti več kot pet tisoč
južnoafriških randov, to pa je skoraj dva milijona ameriških
dolarjev. Želja po hitrem in lahkem zaslužku je seveda vse večja,
zato obiskovalcev nikoli ne zmanjka. V igralnici glavnega hotela so
gostom na razpolago številne igre od black jackov do ameriških in
drugih rulet. Premorejo tudi zasebni salon, kjer se igra za večje
zneske in Regency Club, ki je rezerviran za igre z astronomskimi
zneski. Tudi casino je ves dan, odpre se ob enih popoldan, dobro
zaseden, največ igralcev pa je v njem zvečer in ob koncu tedna, ko
si podjetniki, hazarderji in drugi lahko vzamejo čas za to zabavo in
za mnoge tudi pogubno strast.
Zabaviščni center
Sun City je eno samo veliko
zabavišče. Za zabavo je poskrbljeno skoraj na vsakem koraku, največ
pa jo nudijo v velikem zabaviščnem centru. Tu je poleg ogromnih
dvoran z igralnimi avtomati, video in drugimi igricami, na voljo še
klasična, tridimenzionalna in "živa" filmska dvorana, da številnih
barov, plesišč in disko kluba niti ne omenjam.
Zabaviščni center skriva v
sebi še veliko dvorano za različne prireditve s šest tisoč sedeži. V
tej je bila tudi zaključna prireditev izbora za miss sveta, pred tem
pa so v njej nastopali svetovno znani pevci in ansambli, naj omenim
le Queen, Eltona Johna, Franka Sinatro in Shirley MacLaine. V tej
dvorani, ki so jo poimenovali Superbowl, v prostem prevodi velika
posoda, pa pripravljajo tudi druge prireditve kot so superkros,
boks, wrestling, plesna tekmovanja, revije in še in še.
Takšnih dvoran, seveda v
precej manjši izvedbi, pa je v tem mestu še nekaj. Koliko, mi ni
uspelo prešteti, saj so razmetane povsod, omeniti pa moram še dve, v
katerih se vsak dan odvijajo predstave, to sta Galaxy Theatre z
dvesto sedeži in Gledališče v hotelu Sun City, ki lahko sprejme 620
obiskovalcev.
Dolina valov
Mnogi mislijo, da je Sončno
mesto ob morju. Pa temu ni tako. In čeprav je voda v Afriki prava
dragocenost, v Sun Cityju kar razmetavajo z njo. No, to je le
zunanji videz, v resnici pa vsako kapljico vode trikrat obrnejo,
očistijo in še enkrat uporabijo. Vse to s pomočjo sodobne
tehnologije, ki jim omogoča, da vse kar je v tem mestu, tudi
ohranijo pri življenju.
Številni parki, eksotični
gozdovi, palme, kaktusi in druge rastline so namreč zasajene umetno
in jih človeška roka ohranja pri rasti. Če ne bi slučajno videl
video posnetkov, kako so to mesto gradili, bi le težko verjel, da je
bilo prej tu le nizko grmičevje in gole skale, pa še teh ni bilo
veliko, tako da so jih morali pripeljati od drugod. Iz vode so
naredili prave čudeže. Omenil sem že umetno jezero, na katerem je
moč jadrati, se voziti z motornim čolnom, skuterjem, smučati na vodi
in početi še vrsto drugih neumnosti kot je vožnja z jadralnim
padalom. To, da premore vsak hotel svoj bazen, verjetno ni treba
posebej omenjati. Zato bom raje več prostora namenil Dolini valov.
To je prečudovit vodni park
s številnimi potočki, rekami, slapovi, katerega osrednji del je
Roaring Lagoon. To je skoraj sedem tisoč kvadratnih metrov velik
zaliv, s pravo peščeno plažo in palmami, na katerem se vsakih 90
sekund pojavi dvometrski val, ki plavalce odnese na obalo, na njem
pa je možno tudi surfati. Ne manjka toboganov, počasnih in hitrih
rek, otočkov, mostov in številnih restavracij, ki dopolnjujejo to s
človeško roko izoblikovano naravo. Seveda so tu arhitekti lahko
dodobra dali krila svoji domišljiji, tako da se nam bližnje Čateške
Toplice zazdijo kot kakšno predmestno kopališče.
Na vrh strani
SLOVENCI V JUŽNI AFRIKI
Čeprav precej
oddaljena od domovine, je Južna Afrika postala drugi dom številnim
Slovencem. Nekateri so tja prišli že pred časom, drugi spet kasneje,
le redki pa v zadnjem času. Koliko jih je, ne ve natanko nihče, saj
v tej deželi verjetno še nikoli niso izvedli štetja prebivalstva,
tako da uradnih podatkov o tem ni, čeprav bi se jih morda dalo na
kakšen način poiskati.
Baje jih je okoli 400
Ker ni uradnih podatkov, se pač moramo
zanesti na ustne vire. Po mnenju nekaterih Slovencev, ki smo
jih srečali, jih v tej državi živi okoli 400, največ seveda
v Johannesburgu in njegovi okolici, pa tudi v drugih večjih
in manjših mestih. Nekatere Slovenke so poročene z
Neslovenci, zato bi iz njihovih priimkov težko razbrali
odkod prihajajo, precej pa je tudi takšnih družin, kjer sta
oba zakonca Slovenca. Ker sva bila z Jožetom Grajžlom v
Afriki le teden dni, sva obiskala le dve družini. Zanje sva
zvedela že pred odhodom na pot, tako da sva bila najavljena,
da jih obiščeva. In res sva jih, kljub pomanjkanju časa,
vendar sva iz teh dveh srečanj zvedela o črni Afriki veliko
več, kot iz literature ali od drugih sogovornikov, ki sva
jih slučajno srečala.
Marjan Letnik je RTV serviser
Naključje je hotelo, da je bila nekaj
tednov pred nama v Južni Afriki še ena ekipa TV Slovenija,
ki je spremljala nastop zbora Ave na nekakšnem festivalu
zborov iz vsega sveta. Ob tem so se moji sodelavci seznanili
z več Slovenci, ki so seveda prišli na koncerte slovenskih
pevcev. Ti pevci so tako kot ostali bivali pri Južno
Afričanih, saj naši rojaki niso bili seznanjeni, da bo
nastopil tudi zbor iz naše dežele.
In eden teh, ki je prišel na nastop, je
bil tudi Marjan Letnik, Štajerc po rodu iz okolice Ormoža,
ki je na Črno celino prišel iz Nemčije pred dvajsetimi leti,
poročen pa je tudi z Nemko, s katero imata dva sinova.
Starejši je arhitekt, mlajši pa pomaga očetu v njegovem
servisu, ki ga ima v Johannesburgu, kjer popravlja avdio in
video aparature, seveda pa tudi televizorje. Marjan ima
svojo hišo, ki jo je kupil kmalu po preselitvi, po toliko
letih pa že razmišlja, da bi se vrnil v svojo domovino,
čeprav v njej menda nima več bližnjih sorodnikov. Tudi
njegova žena Helga je nad tem navdušena, saj ji je v
Sloveniji zelo všeč. Tako si bosta oba morda že čez nekaj
let, ko bo Marjan lahko odšel v pokoj, verjetno poiskala
novi dom na sončni strani Alp. Utegne pa se zgoditi, da bo
njima sledil tudi mlajši sin. No, vse to so za zdaj le
ugibanja in želje, ki pa se bodo, vsaj upam, tudi
uresničile.
Z Marjanam smo se srečali le na hitro v
enem od nakupovalnih centrov, kamor je prišel s starim
Volkswagnom, tako da ga je kmalu poiskala še žena. Ta je
naslednji dan, tako kot Jože, Iztok in jaz, odpotovala v
Cape Town, saj je želela pokazati svojim najbližjim, ki so
ravno v tistih dneh prišli prvič na obisk, to čudovito
mesto. Vsi smo šli torej isti dan v isti kraj, le s to
razliko, da smo mi trije potovali z avionom, tako da smo v
enem dnevu preleteli skoraj tri tisoč kilometrov (v obe
smeri), Helga pa je to pot opravila z osebnim avtomobilom in
je v eno smer potovala kar dva dni. Kaj hočem, se jim pač ni
mudilo, tako kot nam. No, Marjan nas je potem prišel iskat
na letališče, tako da smo eno noč prespali v njegovi hiši.
Neverjetna zgodba Marjane Pinter
Tudi za Marjano Pinter in njenega sina
Pavia sva zvedela prej. Z njo sem se uspel celo seznaniti,
seveda le po telefonu. Tako smo se dogovorili, da jo pač
obiščemo. In res se je to tudi zgodilo.
V Johannesburg smo iz Sun Cityja
potovali z avtobusom in vso pot nas je spremljala prava
nevihta, z grmenjem in strelami, za povrh pa še našemu
avtobusu niso delali brisalci, tako da smo se vsi čudili, da
smo res prišli na avtobusno postajo, kjer nas je Marjana
zlahka spoznala.
Že med potjo do njenega doma smo
slišali marsikaj zanimivega, še bolj pa se je Marjani, ki
prihaja iz Trbovelj, razvezal jezik doma. Tam nam je skuhala
večerjo in ob buteljkah res odličnega južnoafriškega vina in
slovenske slivovke, je bila ura kmalu precej po polnoči. Sin
Paul je zaradi utrujenosti kmalu odšel spat, mi pa smo
poslušali in se čudili.
Poročila sta se na daljavo
Vsega seveda ne bom mogel objaviti, saj
ne bi bilo pošteno do naše gostiteljice, pri kateri smo
prespali kar dvakrat. O tem, kako je odšla v tujini pa
vsekakor moram zapisati, saj se zgodba sliši, kot da bi jo
napisal dober scenarist. Marjana si je namreč nekaj let
dopisovala s svojim bodočim možem, čeprav se nista nikoli
videla. Marjana je namreč odgovorila na oglas, ki je vabil
vse, ki si želijo dopisovanja. Po nekaj letih, ko ji je to
že malo presedalo in je odrasla, je želela s tem prekiniti,
saj se ji je zdelo nesmiselno. Ker ni vedela kako, je za
nasvet povprašala svojo najboljšo prijateljico. Ta ji je
svetovala, da ga naj postavi pred odločitev, da jo omoži ali
pa prekineta s pismi. In zgodilo se je ravno to, kar takrat
18 letna Marjana ni želela. Prišlo je pismo, v njem pa
ženitna ponudba. Potem, ko je uredila vse papirje in sta se
po pošti tudi poročila, se je Marjana odpravila v daljno
Avstralijo. Na poti tja je še marsikaj doživela, še huje pa
je bilo zanjo brez vsakršnega kuharskega in drugega znanja
potem. No, kljub vsemu je predvsem zaradi moževe velike
potrpežljivosti vse to prebrodila, se zaposlila, rodila
sina, potem pa so vsi trije odšli v Južno Afriko. Tu sta
bila oba zelo uspešna v poslu, si zgradila dom. Potem je
mož, ki je bil od nje precej starejši, zaradi bolezni umrl.
Seveda se v časopisu povedano ne da napisati tako, kot je
bilo slišati iz Marjaninih ust, v pravi zasavski šprahi,
pristno, na trenutke kot kriminalka, spet drugič kot dobro
zrežirana burleska.
Sin si želi živeti v Sloveniji
Marjana je danes direktorica v
gradbenem podjetju, ki izdeluje elemente za družinske hiše
in druge zgradbe. Veliko časa je v službi, preostalega
posveča sinu, ki si želi zdaj oditi v Slovenijo, saj se v
Južni Afriki ne počuti več varnega. Verjetno se bosta oba
sem tudi odselila, Paul bi rad odšel že letos, Marjana pa
čez dve leti, ko bo izpolnila pogoje za upokojitev. In ker
si želita priti v Posavje, v okolico Pijavškega, kjer ima
ena od njenih prijateljic vikend, se mi zdi prav, da to tudi
zapišem. Njena prijateljica je Silva in je doma baje iz
Sevnice, če se ne motim, pa naj bi se pisala Bizjak. Ta jo
je z možem za Novo leto tudi obiskala, vsaj dogovorjeni sta
bili tako, seveda pa to ni bilo prvič. Marjana je seveda za
vrnitev pripravljena, da vse kar ima v Južni Afriki proda,
pravi pa tudi, da bo hišo, ki naj bi jo pri nas kupila,
zapustila tistemu, ki ji bo dal zemljo, na kateri jo lahko
postavi.
Še jih je...
No, v Južni Afriki, je še precej
Slovencev. Mnogi se med sabo ne poznajo. Tudi mi smo želeli
spoznati še enega, to je Anton Kuhar, ki je zelo uspešen
podjetnik, saj ima veliko tovarno, živi pa v najbogatejši
četrti v Johannesburgu. Žal se z njim, razen večkrat po
telefonu, nismo uspeli dobiti, nekaj zaradi njegove
zasedenosti, na koncu pa nam je zagodlo še deževno vreme. In
to kljub zagotovilom, da v Afriki nikoli ne dežuje dva dni
zaporedoma. Na žalost smo mi doživeli prav to.
Na vrh strani
MISICE SO POVSEM
OBIČAJNA DEKLETA
Obljuba dela dolg in tokrat bom v
svojem zadnjem zapisu s potovanja po Južni Afriki
spregovoril o nekaterih dekletih, ki mi jih je bilo dano
videti in v nekaj minutah, v kolikor je to sploh možno, tudi
spoznati. Seveda ne bom govoril o številnih domačinkah, pa
turistkah, ki jih je v tej širni deželi res obilo in
verjemite, med njimi bi se marsikatera lahko enakopravno
kosala s predstavnicami uradno najlepših iz 85-tih držav.
Spregovoril bom seveda o misicah in še o... To pa naj za
zdaj še ostane skrivnost.
Teja je skromna, ima fanta
Seveda moram začeti z našo predstavnico
Tejo Boškin, miss Slovenije. Ker so o njej že mnogi pisali
in ste jo mnogi videli tudi na številnih televizijskih
oddajah ali slišali na radiu, bo seveda težko povedati o
njej kaj bistveno novega. Sam sem jo prvič videl pred -
menda bo že dvema letoma, ko se je v diskoteki Pacific
potegovala za naslov najlepše. Takrat ji ni uspelo priti v
ožji izbor. Potem sem jo srečal spet na polfinalni
prireditvi izbora miss v Krškem, kjer je osvojila naslov
miss diskoteke in jo pred razglasitvijo v šali obtožil, da
ona pač že ve, katera je zmagovalka. Seveda se mi ni niti
sanjalo, da bo to ravno ona in da bo potem okronana še za
uradno najlepšo Slovenko. Kot se za Slovence spodobi, so
potem o njej začele krotiti različne govorice. Sam bi težko
ocenil, ali je kaj od teh predvsem zlonamernih in
nevoščljivih izjav resničnih. Spoznal pa sem, upam, da se
pri tem ne motim, da je Teja skromno dekle, navezana na
svojo družino in fanta in da kot takšna morda ne bo znala
najbolje unovčiti osvojeni naslov. Seveda, če ne bo naletela
na kakšnega menedžerja, teh pa pri nas, vsaj uspešnih, ni
ravno obilo. Takšnega, ki jo bo znal samo izkoristiti, pa ji
seveda ne privoščim.
No, Teja zna biti tudi svojeglava, na
trenutke pa se mi je zdela tudi naivna, saj je nasedala tudi
na nič zlonamerne ali celo dobronamerne pripombe novinarjev,
ki smo bili pač z njo na izboru za miss sveta. Vsekakor pa
sam o njej nimam slabega mnenja in upam, da se tudi ona
zaradi zgoraj zapisanega, kar pa je zgolj moje osebno, morda
celo prehitro izrečeno mnenje, pač ne bo živcirala. Upam, da
ima zdaj dovolj drugega bolj pametnega dela in da se ji bo
to, kar si je zastavila, tudi uresničilo.
Hrvaška miss je bila polna sebe
Miss Hrvaške in zdaj tudi prva
spremljevalka miss sveta Anica Martinovič je seveda povsem
drugačna. Kljub temu, da ji tudi njeni spremljevalci in
hrvaški novinarji niso obetali niti uvrstitve med prvih
deset, hrvaška predstavnica se je namreč že dve leti zapored
uvrstila med pet najlepših, je bila Anica že pred
razglasitvijo povsem prepričana, da se bo okitila z lento.
Čeprav je bilo to morda le del njenega nastopa, mislim, da
je bila tudi sama resnično prepričana v to. Seveda pa Anica
svoje samozavesti ni prikazovala kot nekaj vzvišenega,
čeprav so ji nekateri to očitali, iz njenega vedenja je bilo
čutiti, da se to res mora zgoditi in da je samo zaradi tega
prišla v Sun City. Sicer pa je bila povsem dostopna, dekle
kot tisoče drugih, sproščena, vedno za štos in ničesar ji ni
bilo tetko, ne odgovarjati na neumna vprašanja, ne pozirati
in vedno je tudi sama držala tempo in veselje v družni, v
kateri se je zadrževala.
Žal drugih lepotic nisem imel
priložnost pobliže spoznati. Na splošno pa lahko rečem, da
so vse povsem običajne mlade deklice, željne zabave, morda
nekatere tudi slave. Mnoge med njimi se ukvarjajo z
manekenstvo in jim nastopanje v javnosti ni nič
nevsakdanjega, ko pa se ugasnejo reflektorji pa postane spet
ene od tisočih, ki jih lahko vsak dan srečamo na cesti.
Razen pogleda ničesar
vznemirljivega
Ker sem obljubil še eno presenečenje,
sem ga seveda dolžan tudi izpolniti. Gre seveda za vrhunsko
manekenko, ki sodi trenutno med deset najbolj iskanih in
tudi plačanih. To je Linda Evangelista. Tudi ona je prišla
na razglasitev najlepše zemljanke, seveda le kot povabljena
gostja, ki je potem izročila nagrado za najlepša kreacijo,
pred tem pa se je predstavila tudi novinarski in fotografski
srenji. Sam sem bil sprva kar malce razočaran, saj ni
nikakršna super punca. Pri njej izstopajo - in to izrazito -
zgolj njene oči in njen pogled mačke, tigrice. Sicer pa se
vidi, da je velika profesionalka, da za njo stoji cela
armada ljudi, ki skrbi, kje se bo pojavila in kdaj in da vse
to počne zgolj samo zaradi denarja. Kako ji je vse to
uspelo, verjetno sam ne bom nikoli dojel, niti zvedel. Sicer
pa kaj bi se s tem obremenjeval. Na svetu je še toliko lepih
deklet in letos bo spet izbor za miss sveta. In če mi bo
morda dano, da se te prireditve spet udeležim, seveda le kot
opazovalec, bom zagotovo spet presrečen.
Zato se naj tokrat ob res zadnjem
zapisu iz Južne Afrike, upam da nisem bil predolgovezen, še
enkrat zahvalim vsem sponzorjem, ki so nama z Jožetom
Grajžlom omogočili potovanje v to oddaljeno in čudovito
deželo in da sva bila tudi pri svojih prijateljih,
sodelavcih in seveda novinarskih kolegih deležna vsaj malo
čisto prave kranjske zavisti. Verjemite bilo je naporno,
hkrati pa nepozabno.
********
Potovanje v Južno Afriko so omogočili: Labod Novo mesto,
Panache Krško, hotel Sremič Krško, Terme Čatež, Vitacel
Ljubljana, Videm papir Krško, Lisca Sevnica, ITG avto hiša
Brežice, PGB Brežice, Kopitarna Sevnica, Integral Brebus
Brežice, IR inženiring Krško, Nika- šport, igra in prosti
čas, Krško.
Na vrh strani
|
ŽIVLJENJEPIS
