GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

S POTEPANJA PO JUŽNI AFRIKI

 SUN CITY V ŽIVO

Videti Sun City in potem... O tem verjetno sanjajo številna dekleta. Sam doslej tega res nisem sanjal, dokler nisva pred časom z Jožetom o tem mestu začela razmišljati tudi sama.

Sprva v šali in že pred časom izrečena želja, da bi z najlepšo Slovenko odpotovala v Južno Afriko, je namreč postajala vse bolj stvarna. Potem, ko sva od organizatorja izbora za miss Slovenije Zdravka Geržine dobila zeleno luč, ko najini pobožni želji niso nasprotovali niti na televiziji, seveda ob jasni napovedi, da naj od hiše ničesar ne pričakujeva, vsaj materialnega ne, sva bila prisiljena, da vso stvar vzameva v svoje roke. Priznam, ničkaj optimističen nisem bil, kljub temu pa sva se priprav lotila resno. Seveda najprej s prijazno prošnjo, s katero sva obredla kar nekaj firm v Posavju in na Dolenjskem. Začuda so skoraj povsod našli razumevanje za najine, morda za marsikoga kar nore zamisli.

Potem pa je vse steklo kot po maslu. Ko sva že čutila, da nama bo resnično uspelo, seveda ni bil mačji kašelj zbrati nekaj tisoč mark denarja, ki sva ga potrebovala za avionske karte, prenočišče, hrano in še vse ostalo kar sodi zraven, sva že bila deležna nevoščljivih pogledov in tudi opazk nekaterih najbližjih. A naju to ni spravilo s tira, čeprav je na trenutke že kazalo, da zastavljenega projekta ne bova mogla uresničiti. In po dobrem mesecu priprav, ki se je seveda končal z norim finišom, ko ob vsakdanjem delu in obveznostih pred odhodom že nisva vedela, kje se naju glava drži, sva le dočakala Martinovo soboto, ko sva namesto v kakšno zidanico, odšla na avion, s katerim sva skupaj s še šestimi sotrpini odletela najprej do Zuricha in potem naprej do skoraj 8500 km oddaljenega Johanesburga. Deseturni vožnji z letalom, je sledilo še triurno prevažanje v že skoraj odpisanem kombiju, ki je imel za šoferja pravo upočasnjeno kamikazo. Pa smo tudi to preživeli in potem le dospeli v Sončno mesto. Tu nas seveda niso pričakale misice z vsega sveta, le nekaj črncev, ki so nam prijazno odnesli nemalo prtljage do sobe. Potem smo se kot prerojeni zapodili po tokrat res toplem, a bolj ali manj skoraj praznem mestu. In imeli smo kaj videti.

 Čeprav sva bila že pred odhodom opozorjena, da bova s kamero le s težavo ali sploh ne prišla do naše in ostalih lepotic, se je to naslednji dan izkazalo za resnično. Dekleta, ki so resda bivala v istem hotelu kot mi, so bila namreč vseskozi pod budnim očesom varnostnikov, tako na vajah, ko so se pripravljala za finalni nastop, še posebej pa seveda v svojih sobah, ki so bile zastražene, vsakršen dostop, razen guvernantam pa onemogočen. Kljub temu, nam žilica ni dala miru, tako da je Jože na skrivaj posnel nekaj misic, ko so po hodnikih odhajale z večerje v svoje sobe. Ob tem se ni mogel izogniti niti oboroženim varnostnikom, ki so seveda takoj sprožili alarm in na neposlušnega snemalca poslali svojega šefa. Ta mu je, resda zelo prijazno, dal vedeti, da naj tega ne počne. V dokaz pripravljenosti, da ga bo poslej poslušal, pa je Jože nekaj kadrov zbrisal s kasete, saj je imel na drugi kaseti že dovolj posnetega, še sreča, da vodja varnostne službe tega ni vedel. Tako sva klju incidentu imela nekaj materiala že narejenega, saj bi bil za naju prispevek tudi to, da so nama pač onemogočili snemanje.

No, kljub temu, da najini prošnji, da že prvi delovni dan narediva pogovore z našo Tejo Boškin, miss Hrvaške in miss Južnoafriške republike, v press centru niso uslišali, sva zgolj po naključju dve tretjini željenega kar sama realizirala. Anica Martinovič je bila seveda takoj pripravljena za snemanje, čeprav je iz sobe odšla le do hrvaških organizatorjev, naša Teja pa le toliko, da nas pozdravi. To nama je dalo misliti, da sva začela razmišljati tudi o tem, da pač obiščeva nekaj Slovencev, ki živijo v tej oddaljeni državi in da poleg Sun Cityja posnameva še kak drug kraj, saj sva obljubljala, da poleg lepotic posnameva tudi druge lepote na tem koncu sveta.

Tako sva misice prepustila kolegom, ki so pač prišli zgolj zaradi njih, z novinarjem Slovenskih novic Iztokom Umrom, pa smo šli raziskovat še druge dele Afrike.

Več o tem v nadaljevanju te pisarije, ko bom razkril še kakšno skrivnost z izbora za miss sveta in spregovoril še o samih dekletih, zaradi katerih nama še vedno mnogi zavidajo. Ali res upravičeno, pa kot že rečeno prihodnjič.

Na vrh strani
 

 JUŽNA AFRIKA - PROSTRANA, BOGATA IN ZANIMIVA

 Več kot milijon kvadratnih kilometrov (1.127.200 km/2) in več kot 4o milijonov prebivalcev. To so osnovni podatki o velikosti Južno afriške republike. Za lažje razumevanje, po velikosti je kar petkrat večja kot Velika Britanija, od najsevernejše točke do skrajne točke na jugu pa meri skoraj dva tisoč kilometrov. Za nase predstave o razdaljah, prav gotovo težje dojemljivo.

Nova Južna Afrika

Večina prebivalcev v Južni Afriki je seveda črncev, kar 30 milijonov jih je, belcev je nekaj čez 5 mio, Azijcev je dober milijon, ostalih, ki jih imenujejo "Obarvani' pa je več kot tri milijone. Govorijo kar 24 jezikov, med njimi je seveda največ črnskih, uradno priznanih je 11, najbolj uporabna pa sta angleščina in afrikans, ki ima izvor v holandščini. Sicer pa je to dežela, v kateri se mešajo rase, religije in številne kulture, pravi svet v malem.

Država je razdeljena na devet provinc, ki po odpravi apartheida in osvoboditvi voditelja Afriškega nacionalnega kongresa Nelsona Mandele po 27 letih iz zapora, po letu 90 doživlja številne politične in druge spremembe. Tako so po volitvah črnci prevzeli že številne položaje, prodirajo pa tudi v vse pore političnega in gospodarskega življenja. Seveda niso te spremembe povsod pozitivne, marsikje je z liberalizacijo šlo na slabše, se posebej v državnih službah in podjetjih, kjer so delo dobili številni neizobraženi in neusposobljeni kadri. Tako ni nič nenavadnega, če številna pisma in razglednice zaradi nepismenosti poštnega uslužbenca končajo v košu za smeti.

 Johannesburg - največje in najbolj nevarno mesto 

To je največje mesto v Južni Afriki, ki ga domačini imenujejo tudi Jo'burg, Joey's ali Zlato mesto. Leta 1886 ga je odkril George Harrison, avstralski osvajalec, ki je tu našel zlato. V samem ožjem središču mesta živi okoli dva milijona ljudi, seveda pa je Johanesburg, precej večji, tvori ga kar nekaj naselij in samo v enem, v Sowetu, v katerem živijo pretežno črnci, jih je skoraj štiri milijone. Mesto je zelo industrijsko razvito in urejeno, med sabo pa povezano s številnimi obvoznicami in širokimi avtocestami. Seveda pa je tudi tu, podobno kot po drugih svetovnih metropolah, življenje manj varno. V zadnjem času se je razrasel kriminal. Ropi, ugrabitve, tudi sredi belega dne in na ulicah, najpogosteje kar na semaforiziranih križiščih, so postali vsakdanjik. Veliko ljudi je namreč brez dela, cvete pa tudi organiziran kriminal. To je seveda temna stran tega, sicer zelo čistega in urejenega mesta. Zato ni čudno, da marsikaterega tujca odvrne, da si ga pobliže pogleda. Pa bi imel v njem kaj videti. Najsi bodo to opuščeni rudniki zlata, številni muzeji, galerije, gledališča, da številnih shoping centrov in odprtih tržnic niti ne omenjam.

 Cape Town -  mesto zabave in sprostitve

 Mesto, ki ga je zaznamoval več kot tisoč metrov visoki Table Mountain, ki se mogočno dviga nad njim, je največje južno afriško letovišče. Odkril ga je Holandec Jan van Riebeeck, ki je pod to ploščato goro leta 1652 odkril pitno vodo. To je najstarejše mesto v tej državi, ki so ga se posebej cenili pomorščaki. Ob velikem pristanišču je zraslo tudi industrijsko središče, pa številni hoteli in zabavišča. Ne manjka niti muzejev in ostalih za turiste zanimivih kotičkov.

Največja atrakcija in doživetje pa je prav gotovo vzpon na Table mountain, nanj vozi kabinska žičnica, lahko pa nanj tudi pešačite. Z njega je čudovit razgled po mestu in njegovi okolici. O tem, da je na 1086 metrih nad morjem marsikdaj klima bistveno drugačna kot na morski obali, verjetno ni potrebno govoriti, marsikdaj se njegov vrh odene tudi v snežno odejo, največkrat pa je ovit v oblak. Z njega se dobro vidi tudi otok Robben, na katerem je kar 19 let preživel zdajšnji predsednik Nelson Mandela. Na otoku je še vedno zapor, medtem ko so enega v samem mestu že spremenili v hotel. V Cape Townu je življenje bolj varno kot v Johannesburgu. Mesto v pravem pomenu zaživi šele zvečer, ko se odprejo zabavišča, ta pa so ponavadi odprta do zgodnjih jutranjih ur.

S prihodom turistov so se razvili tudi drugi manjši kraji v njegovi okolici. Morje ni najbolj primemo za kopanje, saj se Atlantik segreje v povprečju le nekaj nad dvajset stopinj, zaradi stalnega vetra in visokih valov pa je primeren za surfanje in jadranje, da številnih peščenih plaž, niti ne omenjam.

Le nekaj kilometrov od Cape Towna pa se razprostirajo številni vinogradi. Južna Afrika je namreč znana po zelo dobrih vinih, večji del vinskih goric je ravno na njenem jugu. In med tistimi vini, ki smo jih imeli priložnost poizkusiti tudi sami, bi res težko izbrali slabega. Številne vinske ceste so v tem času spet oživele, saj se z začetkom poletja tam začenja trgatev.

Svojevrstno doživetje je tudi obisk Cape Pointa, skrajne točke polotoka Peninsula, ki je znan po tem, da se pri njem srečata Indijski in Atlantski ocean. Odkril ga je kapitan van der Decken z ladjo "Leteči Holandec" v 17. stoletju, ki se je v viharnem morju izgubil, zaliv po katerem je nekaj dni krožil pa poimenoval za Napačnega. Cape Point je v neposredni bližini rta Dobre nade, po katerem se imenuje tudi naravni rezervat, v katerem se oba nahajata. Ta je znan po svojevrstnih rastlinskih in živalskih vrstah in specifični klimi z ostrimi zimami in močnimi vetrovi.

Na vrh strani

 SUN CITY - MESTO ZABAVE IN SPROSTITVE

 Moram priznati, da sem si Sončno mesto pred odhodom v Afriko predstavljal drugače, kot povsem običajno dopustniško mesto, nekakšen rezervat za turiste. Pa sem bil ob prihodu in tudi potem prijetno presenečen. Sun City je zagotovo mesto, ki ga je vredno ogledati in preživeti nekaj dni v njem. Pa ne velja to samo za tiste, ki imajo preveč denarja, tega se namreč zlahka znebijo, ampak tudi za navadne smrtnike in teh je v tem mestu tudi največ, ki od dopusta pričakujejo nekaj več. V tem mestu prav gotovo ne bodo razočarani. 

Zraslo iz nič

Sun City je eno najbolj znanih južnoafriških letovišč, dobrih 150 kilometrov severozahodno od Johannesburga. Odkril ga je Južnoafriški turistični magnat Sol Kerzner leta 1970 in osem let kasneje začel uresničevati svojo idejo, da sredi afriškega grmičevja zgradi luksuzen igralniški kompleks. Konec leta 79 je Sun City že odprl svoja vrata. Takrat je imelo mesto le en hotel s 340. sobami, igralnico s 50 igralnimi mizami, stotinami igralnih avtomatov, v njegovi neposredni bližini pa je zrasla še vrsta spremljajočih objektov: bazen, umetno jezero, teniška igrišča in veliko golf igrišče, ki ga je oblikoval Gary Player, eden največjih in najbolj znanih projektantov za golf igrišča na svetu.

Potem so v petih letih v Sončnem mestu zrasli še trije najsodobneje opremljeni hoteli - Cabanas, Cascades in Palace v Lost City-ju. Ob njih pa še velik zabaviščni center, zračna železnica, številni parki, bazeni in igrišča. Vsekakor preveč, da bi lahko vse naštel, kaj šele opisal. 

Mesto igralnic in hazarda

Eden glavnih razlogov, zakaj je Sun City nastal, je prav gotovo igralništvo, ki je bilo v tistem času v tem delu Južnoafriške republike dovoljeno. Pokrajina, v kateri se nahaja, je imela namreč nekakšno avtonomijo. Da ta ni bila le na papirju, največ pove podatek, da tu ni bilo Aparthaida in da so v lokalih za belce lahko delali tudi črnci. Zdaj imajo v tem mestu skoraj tisoč petsto igralnih avtomatov, v katere obiskovalci pridno mečejo žetone. Ti so na razpolago 24 ur na dan in to v zabaviščnem centru in v glavnem hotelu. Večina jih seveda ostane praznih rok, le nekaterim pa uspe priigrati večje zneske. Na nekaterih igralnih avtomatih je mogoče zadeti več kot pet tisoč južnoafriških randov, to pa je skoraj dva milijona ameriških dolarjev. Želja po hitrem in lahkem zaslužku je seveda vse večja, zato obiskovalcev nikoli ne zmanjka. V igralnici glavnega hotela so gostom na razpolago številne igre od black jackov do ameriških in drugih rulet. Premorejo tudi zasebni salon, kjer se igra za večje zneske in Regency Club, ki je rezerviran za igre z astronomskimi zneski. Tudi casino je ves dan, odpre se ob enih popoldan, dobro zaseden, največ igralcev pa je v njem zvečer in ob koncu tedna, ko si podjetniki, hazarderji in drugi lahko vzamejo čas za to zabavo in za mnoge tudi pogubno strast.

 Zabaviščni center

Sun City je eno samo veliko zabavišče. Za zabavo je poskrbljeno skoraj na vsakem koraku, največ pa jo nudijo v velikem zabaviščnem centru. Tu je poleg ogromnih dvoran z igralnimi avtomati, video in drugimi igricami, na voljo še klasična, tridimenzionalna in "živa" filmska dvorana, da številnih barov, plesišč in disko kluba niti ne omenjam.

Zabaviščni center skriva v sebi še veliko dvorano za različne prireditve s šest tisoč sedeži. V tej je bila tudi zaključna prireditev izbora za miss sveta, pred tem pa so v njej nastopali svetovno znani pevci in ansambli, naj omenim le Queen, Eltona Johna, Franka Sinatro in Shirley MacLaine. V tej dvorani, ki so jo poimenovali Superbowl, v prostem prevodi velika posoda, pa pripravljajo tudi druge prireditve kot so superkros, boks, wrestling, plesna tekmovanja, revije in še in še.

Takšnih dvoran, seveda v precej manjši izvedbi, pa je v tem mestu še nekaj. Koliko, mi ni uspelo prešteti, saj so razmetane povsod, omeniti pa moram še dve, v katerih se vsak dan odvijajo predstave, to sta Galaxy Theatre z dvesto sedeži in Gledališče v hotelu Sun City, ki lahko sprejme 620 obiskovalcev.

 Dolina valov

Mnogi mislijo, da je Sončno mesto ob morju. Pa temu ni tako. In čeprav je voda v Afriki prava dragocenost, v Sun Cityju kar razmetavajo z njo. No, to je le zunanji videz, v resnici pa vsako kapljico vode trikrat obrnejo, očistijo in še enkrat uporabijo. Vse to s pomočjo sodobne tehnologije, ki jim omogoča, da vse kar je v tem mestu, tudi ohranijo pri življenju.

Številni parki, eksotični gozdovi, palme, kaktusi in druge rastline so namreč zasajene umetno in jih človeška roka ohranja pri rasti. Če ne bi slučajno videl video posnetkov, kako so to mesto gradili, bi le težko verjel, da je bilo prej tu le nizko grmičevje in gole skale, pa še teh ni bilo veliko, tako da so jih morali pripeljati od drugod. Iz vode so naredili prave čudeže. Omenil sem že umetno jezero, na katerem je moč jadrati, se voziti z motornim čolnom, skuterjem, smučati na vodi in početi še vrsto drugih neumnosti kot je vožnja z jadralnim padalom. To, da premore vsak hotel svoj bazen, verjetno ni treba posebej omenjati. Zato bom raje več prostora namenil Dolini valov.

To je prečudovit vodni park s številnimi potočki, rekami, slapovi, katerega osrednji del je Roaring Lagoon. To je skoraj sedem tisoč kvadratnih metrov velik zaliv, s pravo peščeno plažo in palmami, na katerem se vsakih 90 sekund pojavi dvometrski val, ki plavalce odnese na obalo, na njem pa je možno tudi surfati. Ne manjka toboganov, počasnih in hitrih rek, otočkov, mostov in številnih restavracij, ki dopolnjujejo to s človeško roko izoblikovano naravo. Seveda so tu arhitekti lahko dodobra dali krila svoji domišljiji, tako da se nam bližnje Čateške Toplice zazdijo kot kakšno predmestno kopališče.

Na vrh strani
 

 SLOVENCI V JUŽNI AFRIKI

 Čeprav precej oddaljena od domovine, je Južna Afrika postala drugi dom številnim Slovencem. Nekateri so tja prišli že pred časom, drugi spet kasneje, le redki pa v zadnjem času. Koliko jih je, ne ve natanko nihče, saj v tej deželi verjetno še nikoli niso izvedli štetja prebivalstva, tako da uradnih podatkov o tem ni, čeprav bi se jih morda dalo na kakšen način poiskati.

Baje jih je okoli 400

Ker ni uradnih podatkov, se pač moramo zanesti na ustne vire. Po mnenju nekaterih Slovencev, ki smo jih srečali, jih v tej državi živi okoli 400, največ seveda v Johannesburgu in njegovi okolici, pa tudi v drugih večjih in manjših mestih. Nekatere Slovenke so poročene z Neslovenci, zato bi iz njihovih priimkov težko razbrali odkod prihajajo, precej pa je tudi takšnih družin, kjer sta oba zakonca Slovenca. Ker sva bila z Jožetom Grajžlom v Afriki le teden dni, sva obiskala le dve družini. Zanje sva zvedela že pred odhodom na pot, tako da sva bila najavljena, da jih obiščeva. In res sva jih, kljub pomanjkanju časa, vendar sva iz teh dveh srečanj zvedela o črni Afriki veliko več, kot iz literature ali od drugih sogovornikov, ki sva jih slučajno srečala.

 Marjan Letnik je RTV serviser

Naključje je hotelo, da je bila nekaj tednov pred nama v Južni Afriki še ena ekipa TV Slovenija, ki je spremljala nastop zbora Ave na nekakšnem festivalu zborov iz vsega sveta. Ob tem so se moji sodelavci seznanili z več Slovenci, ki so seveda prišli na koncerte slovenskih pevcev. Ti pevci so tako kot ostali bivali pri Južno Afričanih, saj naši rojaki niso bili seznanjeni, da bo nastopil tudi zbor iz naše dežele.

In eden teh, ki je prišel na nastop, je bil tudi Marjan Letnik, Štajerc po rodu iz okolice Ormoža, ki je na Črno celino prišel iz Nemčije pred dvajsetimi leti, poročen pa je tudi z Nemko, s katero imata dva sinova. Starejši je arhitekt, mlajši pa pomaga očetu v njegovem servisu, ki ga ima v Johannesburgu, kjer popravlja avdio in video aparature, seveda pa tudi televizorje. Marjan ima svojo hišo, ki jo je kupil kmalu po preselitvi, po toliko letih pa že razmišlja, da bi se vrnil v svojo domovino, čeprav v njej menda nima več bližnjih sorodnikov. Tudi njegova žena Helga je nad tem navdušena, saj ji je v Sloveniji zelo všeč. Tako si bosta oba morda že čez nekaj let, ko bo Marjan lahko odšel v pokoj, verjetno poiskala novi dom na sončni strani Alp. Utegne pa se zgoditi, da bo njima sledil tudi mlajši sin. No, vse to so za zdaj le ugibanja in želje, ki pa se bodo, vsaj upam, tudi uresničile.

Z Marjanam smo se srečali le na hitro v enem od nakupovalnih centrov, kamor je prišel s starim Volkswagnom, tako da ga je kmalu poiskala še žena. Ta je naslednji dan, tako kot Jože, Iztok in jaz, odpotovala v Cape Town, saj je želela pokazati svojim najbližjim, ki so ravno v tistih dneh prišli prvič na obisk, to čudovito mesto. Vsi smo šli torej isti dan v isti kraj, le s to razliko, da smo mi trije potovali z avionom, tako da smo v enem dnevu preleteli skoraj tri tisoč kilometrov (v obe smeri), Helga pa je to pot opravila z osebnim avtomobilom in je v eno smer potovala kar dva dni. Kaj hočem, se jim pač ni mudilo, tako kot nam. No, Marjan nas je potem prišel iskat na letališče, tako da smo eno noč prespali v njegovi hiši.

 Neverjetna zgodba Marjane Pinter 

Tudi za Marjano Pinter in njenega sina Pavia sva zvedela prej. Z njo sem se uspel celo seznaniti, seveda le po telefonu. Tako smo se dogovorili, da jo pač obiščemo. In res se je to tudi zgodilo.

V Johannesburg smo iz Sun Cityja potovali z avtobusom in vso pot nas je spremljala prava nevihta, z grmenjem in strelami, za povrh pa še našemu avtobusu niso delali brisalci, tako da smo se vsi čudili, da smo res prišli na avtobusno postajo, kjer nas je Marjana zlahka spoznala.

Že med potjo do njenega doma smo slišali marsikaj zanimivega, še bolj pa se je Marjani, ki prihaja iz Trbovelj, razvezal jezik doma. Tam nam je skuhala večerjo in ob buteljkah res odličnega južnoafriškega vina in slovenske slivovke, je bila ura kmalu precej po polnoči. Sin Paul je zaradi utrujenosti kmalu odšel spat, mi pa smo poslušali in se čudili.

 Poročila sta se na daljavo

Vsega seveda ne bom mogel objaviti, saj ne bi bilo pošteno do naše gostiteljice, pri kateri smo prespali kar dvakrat. O tem, kako je odšla v tujini pa vsekakor moram zapisati, saj se zgodba sliši, kot da bi jo napisal dober scenarist. Marjana si je namreč nekaj let dopisovala s svojim bodočim možem, čeprav se nista nikoli videla. Marjana je namreč odgovorila na oglas, ki je vabil vse, ki si želijo dopisovanja. Po nekaj letih, ko ji je to že malo presedalo in je odrasla, je želela s tem prekiniti, saj se ji je zdelo nesmiselno. Ker ni vedela kako, je za nasvet povprašala svojo najboljšo prijateljico. Ta ji je svetovala, da ga naj postavi pred odločitev, da jo omoži ali pa prekineta s pismi. In zgodilo se je ravno to, kar takrat 18 letna Marjana ni želela. Prišlo je pismo, v njem pa ženitna ponudba. Potem, ko je uredila vse papirje in sta se po pošti tudi poročila, se je Marjana odpravila v daljno Avstralijo. Na poti tja je še marsikaj doživela, še huje pa je bilo zanjo brez vsakršnega kuharskega in drugega znanja potem. No, kljub vsemu je predvsem zaradi moževe velike potrpežljivosti vse to prebrodila, se zaposlila, rodila sina, potem pa so vsi trije odšli v Južno Afriko. Tu sta bila oba zelo uspešna v poslu, si zgradila dom. Potem je mož, ki je bil od nje precej starejši, zaradi bolezni umrl. Seveda se v časopisu povedano ne da napisati tako, kot je bilo slišati iz Marjaninih ust, v pravi zasavski šprahi, pristno, na trenutke kot kriminalka, spet drugič kot dobro zrežirana burleska.

 Sin si želi živeti v Sloveniji

Marjana je danes direktorica v gradbenem podjetju, ki izdeluje elemente za družinske hiše in druge zgradbe. Veliko časa je v službi, preostalega posveča sinu, ki si želi zdaj oditi v Slovenijo, saj se v Južni Afriki ne počuti več varnega. Verjetno se bosta oba sem tudi odselila, Paul bi rad odšel že letos, Marjana pa čez dve leti, ko bo izpolnila pogoje za upokojitev. In ker si želita priti v Posavje, v okolico Pijavškega, kjer ima ena od njenih prijateljic vikend, se mi zdi prav, da to tudi zapišem. Njena prijateljica je Silva in je doma baje iz Sevnice, če se ne motim, pa naj bi se pisala Bizjak. Ta jo je z možem za Novo leto tudi obiskala, vsaj dogovorjeni sta bili tako, seveda pa to ni bilo prvič. Marjana je seveda za vrnitev pripravljena, da vse kar ima v Južni Afriki proda, pravi pa tudi, da bo hišo, ki naj bi jo pri nas kupila, zapustila tistemu, ki ji bo dal zemljo, na kateri jo lahko postavi.

 Še jih je...

No, v Južni Afriki, je še precej Slovencev. Mnogi se med sabo ne poznajo. Tudi mi smo želeli spoznati še enega, to je Anton Kuhar, ki je zelo uspešen podjetnik, saj ima veliko tovarno, živi pa v najbogatejši četrti v Johannesburgu. Žal se z njim, razen večkrat po telefonu, nismo uspeli dobiti, nekaj zaradi njegove zasedenosti, na koncu pa nam je zagodlo še deževno vreme. In to kljub zagotovilom, da v Afriki nikoli ne dežuje dva dni zaporedoma. Na žalost smo mi doživeli prav to. 

Na vrh strani
 

MISICE SO POVSEM OBIČAJNA DEKLETA

 Obljuba dela dolg in tokrat bom v svojem zadnjem zapisu s potovanja po Južni Afriki spregovoril o nekaterih dekletih, ki mi jih je bilo dano videti in v nekaj minutah, v kolikor je to sploh možno, tudi spoznati. Seveda ne bom govoril o številnih domačinkah, pa turistkah, ki jih je v tej širni deželi res obilo in verjemite, med njimi bi se marsikatera lahko enakopravno kosala s predstavnicami uradno najlepših iz 85-tih držav. Spregovoril bom seveda o misicah in še o... To pa naj za zdaj še ostane skrivnost. 

Teja je skromna, ima fanta

Seveda moram začeti z našo predstavnico Tejo Boškin, miss Slovenije. Ker so o njej že mnogi pisali in ste jo mnogi videli tudi na številnih televizijskih oddajah ali slišali na radiu, bo seveda težko povedati o njej kaj bistveno novega. Sam sem jo prvič videl pred - menda bo že dvema letoma, ko se je v diskoteki Pacific potegovala za naslov najlepše. Takrat ji ni uspelo priti v ožji izbor. Potem sem jo srečal spet na polfinalni prireditvi izbora miss v Krškem, kjer je osvojila naslov miss diskoteke in jo pred razglasitvijo v šali obtožil, da ona pač že ve, katera je zmagovalka. Seveda se mi ni niti sanjalo, da bo to ravno ona in da bo potem okronana še za uradno najlepšo Slovenko. Kot se za Slovence spodobi, so potem o njej začele krotiti različne govorice. Sam bi težko ocenil, ali je kaj od teh predvsem zlonamernih in nevoščljivih izjav resničnih. Spoznal pa sem, upam, da se pri tem ne motim, da je Teja skromno dekle, navezana na svojo družino in fanta in da kot takšna morda ne bo znala najbolje unovčiti osvojeni naslov. Seveda, če ne bo naletela na kakšnega menedžerja, teh pa pri nas, vsaj uspešnih, ni ravno obilo. Takšnega, ki jo bo znal samo izkoristiti, pa ji seveda ne privoščim.

No, Teja zna biti tudi svojeglava, na trenutke pa se mi je zdela tudi naivna, saj je nasedala tudi na nič zlonamerne ali celo dobronamerne pripombe novinarjev, ki smo bili pač z njo na izboru za miss sveta. Vsekakor pa sam o njej nimam slabega mnenja in upam, da se tudi ona zaradi zgoraj zapisanega, kar pa je zgolj moje osebno, morda celo prehitro izrečeno mnenje, pač ne bo živcirala. Upam, da ima zdaj dovolj drugega bolj pametnega dela in da se ji bo to, kar si je zastavila, tudi uresničilo.

 Hrvaška miss je bila polna sebe

Miss Hrvaške in zdaj tudi prva spremljevalka miss sveta Anica Martinovič je seveda povsem drugačna. Kljub temu, da ji tudi njeni spremljevalci in hrvaški novinarji niso obetali niti uvrstitve med prvih deset, hrvaška predstavnica se je namreč že dve leti zapored uvrstila med pet najlepših, je bila Anica že pred razglasitvijo povsem prepričana, da se bo okitila z lento. Čeprav je bilo to morda le del njenega nastopa, mislim, da je bila tudi sama resnično prepričana v to. Seveda pa Anica svoje samozavesti ni prikazovala kot nekaj vzvišenega, čeprav so ji nekateri to očitali, iz njenega vedenja je bilo čutiti, da se to res mora zgoditi in da je samo zaradi tega prišla v Sun City. Sicer pa je bila povsem dostopna, dekle kot tisoče drugih, sproščena, vedno za štos in ničesar ji ni bilo tetko, ne odgovarjati na neumna vprašanja, ne pozirati in vedno je tudi sama držala tempo in veselje v družni, v kateri se je zadrževala.

Žal drugih lepotic nisem imel priložnost pobliže spoznati. Na splošno pa lahko rečem, da so vse povsem običajne mlade deklice, željne zabave, morda nekatere tudi slave. Mnoge med njimi se ukvarjajo z manekenstvo in jim nastopanje v javnosti ni nič nevsakdanjega, ko pa se ugasnejo reflektorji pa postane spet ene od tisočih, ki jih lahko vsak dan srečamo na cesti.

 Razen pogleda ničesar vznemirljivega

Ker sem obljubil še eno presenečenje, sem ga seveda dolžan tudi izpolniti. Gre seveda za vrhunsko manekenko, ki sodi trenutno med deset najbolj iskanih in tudi plačanih. To je Linda Evangelista. Tudi ona je prišla na razglasitev najlepše zemljanke, seveda le kot povabljena gostja, ki je potem izročila nagrado za najlepša kreacijo, pred tem pa se je predstavila tudi novinarski in fotografski srenji. Sam sem bil sprva kar malce razočaran, saj ni nikakršna super punca. Pri njej izstopajo - in to izrazito - zgolj njene oči in njen pogled mačke, tigrice. Sicer pa se vidi, da je velika profesionalka, da za njo stoji cela armada ljudi, ki skrbi, kje se bo pojavila in kdaj in da vse to počne zgolj samo zaradi denarja. Kako ji je vse to uspelo, verjetno sam ne bom nikoli dojel, niti zvedel. Sicer pa kaj bi se s tem obremenjeval. Na svetu je še toliko lepih deklet in letos bo spet izbor za miss sveta. In če mi bo morda dano, da se te prireditve spet udeležim, seveda le kot opazovalec, bom zagotovo spet presrečen.

 Zato se naj tokrat ob res zadnjem zapisu iz Južne Afrike, upam da nisem bil predolgovezen, še enkrat zahvalim vsem sponzorjem, ki so nama z Jožetom Grajžlom omogočili potovanje v to oddaljeno in čudovito deželo in da sva bila tudi pri svojih prijateljih, sodelavcih in seveda novinarskih kolegih deležna vsaj malo čisto prave kranjske zavisti. Verjemite bilo je naporno, hkrati pa nepozabno.

 ********
Potovanje v Južno Afriko so omogočili: Labod Novo mesto, Panache Krško, hotel Sremič Krško, Terme Čatež, Vitacel Ljubljana, Videm papir Krško, Lisca Sevnica, ITG avto hiša Brežice, PGB Brežice, Kopitarna Sevnica, Integral Brebus Brežice, IR inženiring Krško, Nika- šport, igra in prosti čas, Krško.

Na vrh strani
 

 

Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki
*Sun City v živo
*Južna Afrika - prostrana, bogata in zanimiva
*Sun City - mesto zabave in sprostitve

*Slovenci v Južni Afriki
*Misice so povsem običajna dekleta

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije