PREDSTAVITEV TV DOPISNIŠTVA KRŠKO
Zgodovina
TV dopisništva
TV dopisništvo Krško je bilo "formalno" ustanovljeno
15.
maja
1985.
leta, ko sem se
redno zaposlil na TV Slovenija. Pred tem je to področje pokrival
novomeški dopisnik
Janez
Pezelj,
ki mu je nekaj časa pred mojim prihodom pomagal Milan Jazbec (danes
veleposlanik na Švedskem). Dopisništvo je po odhodu Janeza Pezlja v
Ljubljano (na
vlado, nato v državni zbor) leta
90
pokrivalo tudi novomeško področje vse do zaposlitve Petre Držaj.
Sicer pa zdaj pokriva tri posavske občine Sevnico, Krško in Brežice,
saj v Posavju ni prišlo do delitve občin, po potrebi pa tudi Radeče
in Kozjansko, pa tudi Zasavje, Dolenjsko in Belo Krajino.
Dopisništvo je imelo sprva sedež v prostorih Turističnega društva
Krško, bilo leta
89
izseljeno in je "bivakiralo" na podstrešju enega od stanovanjskih
blokov v Krškem in
to brez mize in omar, potem pa se je preselilo v prostore krškega
kulturnega doma,
kjer je še danes, vendar še vedno brez telefonskega priključka, tako
da ga skoraj ne
uporabljam.
Novinarski
staž
Po končanem absolventskem stažu na FSPN
- smer novinarstvo sem se konec
leta
1981
zaposlil v gradbenem podjetju Pionir v Novem mestu, kjer sem imel
štipendijo in
sprva delal pri internem mesečnem glasilu, kasneje pa sem bil v
marketingu zadolžen
za stike z javnostjo. Vmes sem leta
83
odslužil vojaški rok na Kosovem in med vojsko
tudi diplomiral pri prof. Tomu Martelancu. Leta
84
sem začel občasno sodelovati s TV Slovenijo, na pobudo novomeškega
dopisnika Janeza Pezlja in se po dobrega pol
leta tudi redno zaposlil kot dopisnik iz Posavja.
Področje
dopisništva
Moj teritorij zajema tri posavske občine, ki so kar razpostranjene,
saj segajo od
Bizeljskega do Mokronoga. Regija, ki bi bila to rada, pa v marsičem
še ni, je pomembna
predvsem kot energetski bazen, tu je seveda najvažnejša nuklearka,
brestaniška termo elektrarna in predvidene savske
HE,
ki se naj bi le začele graditi. Seveda tudi rudnik Senovo, ki je
zdaj v fazi zapiranja. Včasih je bila pomembna tudi kovinsko
predelovalna industrija, ta je skoraj povsem propadla, tovarna
celuloze in papirja, ki je zdaj v čeških rokah, v težavah pa je tudi
lesno predelovalna in tekstilna industrija z
izjemo Lisce. Med pomembnejšimi so zdaj Terme Čatež, uveljavljajo pa
se tudi številna manjša
podjetja. Posavje je postalo obmejno področje, vse bolj je cenjeno
kot vinogradniško in sadjarsko območje, pomembno vlogo dobiva
trgovina, vse več dogajanja je tudi v vojašnici Cerklje in še bi
lahko našteval.
Nekoč
in danes
Posavje ni prepoznavno v Sloveniji, saj ga še vedno mnogi
zamenjujejo z Zasavjem
(tudi v naši hiši). Nekoč je bilo seveda lažje, saj je bila
televizija zelo čislan medij in so bili vsi veseli, če si se pojavil
kje s kamero. Danes je drugače, ljudje ne marajo več nastopati pred
kamero in se skrivajo, k temu je pripomogel tudi padec življenjskega
standarda, pa tudi "lastninjenje" in druge oblike uveljavljanja.
V dopisništvu se ni veliko spremenilo, saj smo za pošiljanje
prispevkov še vedno
vezani na avtobus, tako imamo zdaj le dva avtobusa, ki vozita
direktno v Ljubljana, zadnje leto pa še tri vlake, ki pa niso
najbolj zanesljivi (menjava strojevodij, zamude
mednarodnih vlakov).
Sodelovanje
Prebivalci se ne
obračajo veliko name, vsaj po telefonu ne, bolj na samem terenu, saj
marsikaj nimamo kje objavit. Se posebej, če gre za neke manjše
lokalne probleme, ceste, mrliške vežice, vodovod ipd., še manj za
osebne težave, ki jih občasno obdelajo v TV tedniku. Vabijo nas le
na kakšne zabavne prireditve, ki jih organizirajo na podeželju,
sicer pa vsi mislijo, da smo kar sami od sebe najbolje informirani,
kar pa seveda ni res.
Poklicni
izziv
Sam pokrivam vse
dogajanje od gospodarstva, politike, kulture do športa. Najraje sem
delal reportaže, ki smo jih objavljali v oddaji Dežele Kranjske, ko
je bila ta še daljša. V njih si lahko predstavil kraje, njegove
znamenitosti, ljudi in opozoril na probleme. Ker smo te prispevke
ponavadi tudi sami zmontirali, je bilo to še poseben izziv, razen,
ko so nas spet začeli omejevati z dolžino in so reportaže začele
izgubljati svoj čar.
Tehnične
značilnosti
Moji začetki
segajo še v obdobje filmske kamere in Tandberga. Potem smo dobili
U-matic kamero, ki jo imamo še danes, delamo pa največ z Beto, ki je
v lasti Jožeta Grajžla. Sprva sem delal s snemalcem Francijem
Pavkovičem, ki je delal honorarno, zato je moral za snemanje
marsikdaj vzeti dopust, še posebej za Posavski obzornik. Sodeloval
je tudi Mirko Vesel iz TV dopisništva Novo mesto. Po odhodu Janeza
Pezlja je Vesel delal samo zame, vse do konca vojne, ko se je
poškodoval in potem tudi upokojil ter prekinil z delom na TVS.
Takrat je začel snemati Jože Grajžl, najprej s svojo S-VHS kamero,
potem z U-maticom, Veselovo Beto, dokler ni sam nabavil Sonyjevo
kamero in montažno enoto. Od takrat je delo precej lažje, saj lahko
posnetke pregledam, seveda če je dovolj časa (to je le malokdaj).
Sicer pa še vedno pomaga Franci Pavkovič iz Sevnice (z U-maticom), ki
je zdaj upokojen, tako da je sodelovanje lažje, po potrebi pa pride
snemalec tudi iz Novega mesta (Hartman) in Zasavja (Naglav).
Zadovoljen sem,
da imamo mobitele. Pogrešam stalen telefonski priključek preko
digitalne centrale, ki bi mi omogočil neposredno računalniško
povezavo z Ljubljano, ki je kljub večkratni prošnji in urgenci še
vedno nimam, prav tako še vedno delam s svojim tiskalnikom, mislim
pa, da bi nam na terenu veliko bolj prav prišli notesniki, saj bi
lahko tekste pošiljali neposredno s terena in bi bilo delo lažje, še
posebej z modemsko povezavo.
Sodelavci
Vseskozi
sodelujem s Francijem Pavkovičem, ki je natančen, vendar včasih
morda malce prepočasen. Njegova "slabost" je tudi to, da vedno
posname preveč materiala, tako se nanj jezijo v montaži, ko nimajo
časa pregledovati posnetkov. Glede na njegovo starost menim, da bi
bil že skrajni čas, da bi dobil Beto, saj je U-matic pretežak in
neroden za snemanje. Je pa dober poznavalec terena, kjer pozna
veliko ljudi, saj je bil z njimi v stiku tudi kot električar na DES-u.
Moj redni
snemalec zadnjih sedem let je Jože Grajžl. Sva iste generacije, on
je leto starejši, stanujeva blizu, kar je prav gotovo prednost, ko
se je treba hitro odzvati in oditi na teren. Z njim se da delat,
čeprav ima včasih tudi svoje muhe, ko pač ni najbolje razpoložen za
delo. Po svoje ga tudi razumem, saj je marsikdaj njegovo delo
in
trud razvrednoteno, ko
v
Ljubljani zaradi pomanjkanja časa ali tudi česa drugega
uporabijo zgolj prve kadre. Kljub temu, da
z
njim preživim več časa kot
s
svojo ženo,
se še
nikoli nisva skregala. Zaradi živčnosti je prišlo morda kdaj
do
višjega tona, predvsem njega
marsikaj hitro spravi
s
tira (težave
s
kamero ipd.
).
Slabi
občutki
Svoje dopisniško delo jemljem zelo resno
in
sem vedno nanj pripravljen. Tako doslej
še
nisem odklonil nobenega naročila. Ker sem pač dopisnik
me
moti neenotna
uredniška politika, vsak urednik ima namreč svojo, sam
pa
največkrat niti ne vem,
kdo je urednik Dnevnika, Odmevov itd.
Moti
me
tudi
to,
da nekateri uredniki forsirajo samo ene, da
so
nekateri dopisniki preveč vsiljivi, zato imajo več objavljenega,
seveda na račun drugih, ki tega ne
počnemo.
Sam
menim, da naj
o
tem, kaj
in
kje bo objavljeno odločajo uredniki, ki
pa
morajo biti med sabo usklajeni
in
med njimi ne bi smelo biti rivalstva
in ljubosumja.
Nenazadnje smo ena hiša
in
delamo isti
program.
Naj bo za informativni, športni ali
kakšen
drug program.
Ambicije
Sam
nimam ambicij, da bi
postal
urednik ali voditelj kakšnih oddaj. Želel
bi nadaljevati
z
dopisniškim delom, saj
se še
nisem naveličal tega dela. Nenazadnje lahko poleg
Dnevnika
in
Odmevov delam tudi za druge oddaje, bodisi turistično, kmetijsko,
športno itd., čeprav je marsikdaj manj dogajanja kot na drugih
področjih.
Pobuda
Kot dopisnik pogrešam oddajo,
v
kateri bi lahko celoviteje predstavil dogajanje
v
svoji regiji, takšne kot
so bile
nekoč regijski obzorniki. Mnogi
se
jih namreč
še
vedno
spominjajo. Zavedati
se
namreč moramo, da si želijo ljudje gledati sebe
in
svoje
bližnje
in
da jih manj zanima dogajanje
v
svetu, da imajo že dovolj domačih političnih
intrig, saj je politike
v
naših oddajah odločno preveč.
Tekst za glasilo RTV Slovenija Kričač, objavljeno menda leta 1998,
žal nimam originalnega izvoda tega glasila.
Težave TV dopisništva Krško
Krško dopisništvo je najmlajše v okviru TV
Slovenija. Deluje od leta 1985, ko sem nastopil delo v prostorih, ki
jih vidite za mano in so last Turističnega društva Krško. Pred
dobrim poldrugim letom me je tajnik občinske turistične zveze iz
njih, po domače povedano "vrgel na cesto". Zato sem si v sili
poiskal manj primeren podstrešen prostor. Ta mi za zdaj služi le
kot nekakšno odlagališče, saj sem še vedno brez pisalne mize, stola
in omar, pa tudi brez telefonskega priključka. Tako sem prisiljen
uradovati kar doma.
Seveda to ni edini problem, ki me muči. Sem
namreč edini dopisnik, ki nimam že zdavnaj obljubljenega službenega
avtomobila, in edini, ki nima svojega stalnega snemalca. Neumorni
Franci Pavkovič je namreč le honorarni sodelavec, ki poleg službe že
petnajsto leto vestno snema za potrebe naše hiše. Žal zadnje čase
vse manj, saj je 16 milimetrska filmska kamera, ta pa je last
medobčinske gospodarske zbornice za Posavje, zaradi dotrajanosti več
časa v popravilu, kot v uporabi. Tako je bilo tudi ob tokratnem
snemanju. Podobno usodo pa doživlja tudi magnetofon. Zato je zadnje
čase na tem področju pogosteje snemalec Mirko Vesel, ki je pred
kratkim dobil elektronsko opremo, vendar zna tudi ta zaradi
obrabljenosti včasih zatajiti. Tako kot ostali dopisniki, tudi jaz
pošiljam svoje prispevke z avtobusom, le s to razliko, da gre iz
tega območja zelo malo avtobusov do Ljubljane.
Naj ob vseh tem "jamranju" še dodam, da bi
moral pokrivati dogajanja v brežiški, krški in sevniški občini.
Včasih sem to res počel, zdaj pa je na žalost na naših malih
zaslonih premalo prostora za to tako imenovano lokalno problematiko.
Tudi jedrska elektrarna, ki je deležna posebne pozornosti slovenske
javnosti, zadnje čase obratuje skoraj brez zastojev, tako da je tudi
izrednih javljanj iz nje vse manj.
Ob koncu bi moral dodati še želje in načrte
dopisništva Krškem, vendar mislim, da mi tega, vsled vsega že prej
naštetega, ni treba. Dodal bi le, da si želim, tako kot gledalci
širom po Sloveniji, da bi vodstvo slovenske televizije čimprej spet
uvedlo nekakšne regionalne obzornike, pa naj se v bodoče imenujejo
tako ali drugače.
TV mernik, 25.11.1990 -
Prispevek na
TV Slovenija
DARKU MARINU, odgovornemu uredniku TV
Ljubljana
Kot verjetno že veste, nam je turistično
društvo Krško odpovedalo najem prostorov, v katerih je trenutno naše
dopisništvo. Vzrok: "širitev" njihove dejavnosti, odpovedni rok pa
je potekel 30. novembra 1988. Sam sem poskušal to reševati preko
predsednika društva, tov. Petra Markoviča, vendar ta ni dajal
nikakršnih možnosti, da bi lahko še v naprej zasedali njihove
prostore. Z njim se ni mogel pogovoriti niti sekretar MS SZDL za
Posavje Slavko Šribar. Zato se je zavzel, da bo on poskušal poiskati
primeren prostor za dopisništvo. Tako so mi obljubili prostore
Posavske stanovanjske zadruge, ki se bo preselile, vendar šele
takrat, ko bo le ta izpraznila dosedanje. Kdaj bo to, pa še ni
jasno. Pred kratkim pa sem slučajno izvedel, da je Novoles izpraznil
eno pisarno, ki je v lasti stanovanjske skupnosti. Sam sem si jo
ogledal, opremljena je s sanitarijami in ima telefonski priključek,
zato mislim, da ustreza za potrebe dopisništva. Tako sem se
dogovoril s tajnikom Samoupravne stanovanjske skupnosti Krško, tov.
Petrom Cesarjem, da lahko računamo na te prostore. Obvestil pa sem
tudi sekretarja posavske Socialistične zveze, ki se je s tem seveda
strinjal in obljubil, da bo tudi on sam posredoval pri tem.
Zdaj je seveda vsa stvar v rokah naše hiše.
Potrebno bi bilo čimprej poslati prošnjo na SSS Krško, Cesta krških
žrtev 30, hkrati pa bi morali vložiti tudi vlogo na PTT Novo mesto,
da nam priključi telefon. Seveda bo potrebno nabaviti tudi opremo -
pisalno mizo, stol, omare in podobno, saj so ti prostori
neopremljeni. Mislim, da bi se vse to dalo dokaj hitro urediti, tako
da ne bo več s tem opravka in se bom lahko bolj posvečal svojemu
delu.
Ob tej priložnosti bi rad še enkrat opozoril,
da bi se še enkrat sestali s predstavniki TCP Djuro Salaj, da se
dogovorimo za nakup elektronske opreme. Baje v tovarni samo čakajo,
da jim povemo, kaj bi radi in mislim, da je letos še posebej
primerno za to, saj tovarna praznuje 5o-letnico in bo imela za
takšne stvari več sredstev na razpolago.
V upanju, da se bo vse skupaj čimprej ugodno
rešilo, vas pozdravljam!
Krško, 24. 1. 1989
Pismo odgovornemu uredniku Darku Marinu
Spoštovani tovariš Marin!
Po ustnem razgovoru na dopisniški konferenci v
Novem mestu, vam posredujem tudi pisno poročilo, tako kot sem
obljubil. Gre seveda za moj položaj v televizijski hiši in za
problematiko s katero se srečujem. Na televiziji sem zaposlen že dve
leti in pol, približno pol leta pred tem pa sem delal honorarno.
Prej sem bil zaposlen v gradbenem podjetju Pionir v Novem mestu,
tako da sem prišel na RTV brez televizijskih ali kakšnih drugih
velikih novinarskih izkušenj, saj sem bil vseskozi bolj ali manj
prepuščen sam sebi. V začetku mi je veliko pomagal kolega Janez
Pezelj, predvsem z nasveti in z izkušnjami, ki si jih je sam
pridobil v svoji večletni praksi. Seveda pa se zavedam, da to le ni
dovolj, de mi tovrstnega znanja primanjkuje, zato si dodatnega
izobraževanja, izpopolnjevanje v tej smeri samo želim in vse bolj
ugotavljam, da ga tudi potrebujem. Na ta način bi prav gotovo
pridobil tudi nekaj samozavesti, rutine in še česa. Zato sem seveda
z veseljem pripravljen, da se udeležim tovrstnega izpopolnjevanja.
Toliko o tem.
Ker imam ravno priložnost, bi rad ob tem
opozoril tudi na ostale probleme, s katerimi se srečujem pri svojem
delu. Naj začnem kar z najbolj splošnim, ki pa ga imajo verjetno
prav vsi moji kolegi, tako da je morda kar neumno, da o njem sploh
govorim in vas gnjavim. Gre za telefonijo. Ne vem, ali je povsod
tako, vendar sam osebno porabim še in še časa, da vsak dan prikličem
Ljubljano, pa tudi s telefoniranjem po regiji ni dosti bolje. Za
nekatere kraje je že pravi čudež, če mi jih uspe priklicati. Da pa
telefon pri opravljanju dela potrebujem, verjetno ni treba posebej
omenjati. Zato je mnogokrat bolje sesti v avto in se tam, kamor bi
rad poklical, kar osebno odpeljati. Veliko prej opraviš, prihraniš
pa si tudi nekaj živcev.
Drug problem je seveda avto. Zdaj sem verjetno
edini dopisnik v Slovenili, ki nima službenega vozila. Svojo "katro"
sem v teh letih že dodobra uničil in vprašanje je, kdaj bom ostal
brez nje. Ceste pri nas so seveda selo slabe, poleg tega pa se pri
novinarskem delu vedno mudi. Za pošiljanje posnetih prispevkov imam
namreč na voljo le tri avtobuse, eden gre zjutraj po osmi uri, drogi
okrog pol dvanajstih in nekaj pred drugo uro zadnji. Seveda pa moram
ves material voziti v Brežice oziroma na Čatež, saj gre iz Krškega
za Ljubljano le eden avtobus, pa še ta ob petih zjutraj. Tudi na
račun večne časovne stiske marsikakšen prispevek ni tako narejen,
kot bi lahko bil.
Zadnji problem, ki pa je prav gotovo osrednji,
pa je v tem, ker nimam profesionalnega snemalca. Tudi zaradi tega
marsikdaj ne dosežem mesečne norme, saj moram odpovedovati že
dogovorjene in planirane prispevke. Poleg tega pa na račun
usklajevanja in dogovarjanje e snemalci izgubim obilo časa, pa tudi
živcev. Seveda moram omeniti, da mi Franci Pavkovič is Sevnice gre
zelo na roko, in če le more ustreže, čeprav ima zaradi tega sitnosti
pri sodelavcih v službi. Zaradi svoje zaljubljenosti do kamere "reskira"
za televizijo celo svoj redni dopust, pa tudi proste ure, v kolikor
jih ima. Tako se lahko največ njemu zahvalim, da naredim toliko kot
pač uspem narediti. No, omeniti pa moram, da je pri snemanju zelo
pedanten, zato tudi precej počasen, zadnje čase še malo pozabljiv,
saj je že kar v letih. Drugi honorarni snemalec je Igor Rudman,
doma iz Krškega, veliko mlajši, vendar brez potrebnih snemalnih
izkušenj. Poleg tega je v tem času zamenjal tudi službo, zdaj
poučuje na srednji tehnični šoli v Krškem, tako da ga je le težko
dobiti, saj je zaseden skoraj ves dan. Poleg tega pa ima težave tudi
z varstvom otrok. S kamero, katero ima, pa ne more delati tonskih
posnetkov. Vsled vsega tega sem pač prisiljen marsikatero snemanje
opraviti popoldan, pa tudi ob sobotah in nedeljah, pa seveda v
naprej, seveda na škodo dnevne aktualnosti in avtentičnosti.
Kar precej sem se že razpisal o svojih težavah.
Vem da imajo morda drugi še večje, da v Ljubljani novinarji še težje
pridejo do ekip, zato sem pač pripravljen potrpeti. Seveda pa ob tem
čutim, da som z ostalimi dopisniki, ki imajo vse to urejeno v
neenakopravnem položaju, saj je norma za vse nas enaka.
Čutim tudi, da bi lahko naredil veliko več,
vendar zaradi teh "tehničnih" problemov, tega ne morem. Včasih pa
mi zaradi vsega tega zmanjka tudi volje, na žalost. V Posavju ni "kdovekakšnega"
dogajanja, pa tudi zaradi tega, ker nimam svojega snemalca me pač
urednik manj koristi za pokrivanje dnevnih, aktualnih stvari. Težko
mu namreč garantiram, da bo prispevek narejen pravočasno, oziroma da
bo sploh lahko narejen. Pavkovič ima namreč terensko delo in ga je
zelo težko dobiti, v kolikor se dan poprej ne dogovorim z njim.
Seveda sem sam precej razmišljal o tem, kako bi
se vse to dalo urediti. Prav gotovo bi bila vsaj zame najboljša
rešitev redna zaposlitev snemalca. Morda bi ga za začetek zaposlili
le za polovičen delovni čas, v kolikor smatrate, da ne bo imel
dovolj dela oz. da ne bo dovolj izkoriščen. Druga varianta je seveda
angažiranje snemalcev iz sosednjih regij (Celje, Zasavje, Novo
mesto). Od teh je seveda najbolj primeren
Mirko Vesel, ki dobro pozna teren in je Posavju
tudi najbližji, baje pa je tudi premalo izkoriščen. Pred tem pa bi
se morali seveda dogovoriti, kako bi to sodelovanje potekalo. Po
mojem bi bilo najbolje, da bi bil pač določene dneve na razpolago za
mojo regijo, tako bi pač jaz načrtoval snemanja za te dni, npr. dva
ali tri dni v tednu. Ostale dneve bi pač koristil "honorarce", ali
pa kakšnega drugega snemalca, ki bi bil na razpolago, Seveda bi v
teh dneh skušal čim več materiala posnet, tako da bi imel prispevke
tudi za v naprej. Verjetno je v tem trenutku to tudi edina možna
rešitev, kajti tista z dnevnim dogovarjanjem preko urednika
dopisništva, se verjetno ne bi najbolje obnesla. Je pa prav gotovo
tudi možna.
Ko sem že pri pisanju, naj mimogrede omenim
tudi možno nabavo elektronske opreme. Osebno smatram, da bi se ta
akcija dala izpeljati in da bi se denar dalo zbrati, saj ga nekateri
posavski delovni kolektivi premorejo. V mislih imam predvsem krški
Djuro Salaj, pa Jedrsko elektrarno in SOP. O tem sem že govoril s
predsednico medobčinske gospodarske zbornice, ki pravi, da bi bila
zbornica pripravljena izpeljati to akcijo, podobno kot jo je pred
leti. Seveda pa bi radi poprej videli in slišali še kakšnega
predstavnika iz nage hiše. Zato mislim, da bi do takšnega sestanka
moralo priti čimprej, dokler je še čutiti pripravljenost in dokler
je še kaj sredstev na razpolago. Ko že omenjam nabavo te precej
drage snemalne opreme, me pa čudi, da pred dnevi nismo mogli
objaviti podelitev nagrad posavske MGZ (vest 30"), čeprav sem
podobnih stvari, tudi v zadnjem času že videl na naših zaslonih.
Verjetno si na ta način delamo medvedjo uslugo, saj regija od
opreme, ki bi jo eventuelno kupila, tudi nekaj pričakuje,
Toliko zaenkrat. Upam, da vam nisem vzel preveč
vašega dragocenega časa, saj imate podobnih problemov veliko več.
Tokrat sem se pač malo več razpisal, seveda pa si želim, da mi kaj
takšnega v bodoče ne bo več potrebno in da se bodo te stvari tako
ali drugače uredile.
Lepo pozdravljeni!
Krško, 7.1.1988
Na vrh strani |