GORAN ROVAN
ŽIVLJENJEPIS
HOBIJI
DOPISNIK TV SLO
NOVINARSTVO
LITERATURA
SPOMINI
VIDEO
RAZSTAVE
FOTOGRAFIJE


goran@nikamedia.si
gsm 041 327 848

PREDSTAVITEV TV DOPISNIŠTVA KRŠKO

 Zgodovina TV dopisništva
TV dopisništvo Krško je bilo "formalno" ustanovljeno 15. maja 1985. leta, ko sem se redno zaposlil na TV Slovenija. Pred tem je to področje pokrival novomeški dopisnik Janez Pezelj, ki mu je nekaj časa pred mojim prihodom pomagal Milan Jazbec (danes veleposlanik na Švedskem). Dopisništvo je po odhodu Janeza Pezlja v Ljubljano (na vlado, nato v državni zbor) leta 90 pokrivalo tudi novomeško področje vse do zaposlitve Petre Držaj. Sicer pa zdaj pokriva tri posavske občine Sevnico, Krško in Brežice, saj v Posavju ni prišlo do delitve občin, po potrebi pa tudi Radeče in Kozjansko, pa tudi Zasavje, Dolenjsko in Belo Krajino.
Dopisništvo je imelo sprva sedež v prostorih Turističnega društva Krško, bilo leta 89 izseljeno in je "bivakiralo" na podstrešju enega od stanovanjskih blokov v Krškem in to brez mize in omar, potem pa se je preselilo v prostore krškega kulturnega doma, kjer je še danes, vendar še vedno brez telefonskega priključka, tako da ga skoraj ne uporabljam.

 Novinarski staž
Po končanem absolventskem stažu na FSPN - smer novinarstvo sem se konec leta 1981 zaposlil v gradbenem podjetju Pionir v Novem mestu, kjer sem imel štipendijo in sprva delal pri internem mesečnem glasilu, kasneje pa sem bil v marketingu zadolžen za stike z javnostjo. Vmes sem leta 83 odslužil vojaški rok na Kosovem in med vojsko tudi diplomiral pri prof. Tomu Martelancu. Leta 84 sem začel občasno sodelovati s TV Slovenijo, na pobudo novomeškega dopisnika Janeza Pezlja in se po dobrega pol leta tudi redno zaposlil kot dopisnik iz Posavja.

 Področje dopisništva
Moj teritorij zajema tri posavske občine, ki so kar razpostranjene, saj segajo od Bizeljskega do Mokronoga. Regija, ki bi bila to rada, pa v marsičem še ni, je pomembna predvsem kot energetski bazen, tu je seveda najvažnejša nuklearka, brestaniška termo elektrarna in predvidene savske HE, ki se naj bi le začele graditi. Seveda tudi rudnik Senovo, ki je zdaj v fazi zapiranja. Včasih je bila pomembna tudi kovinsko predelovalna industrija, ta je skoraj povsem propadla, tovarna celuloze in papirja, ki je zdaj v čeških rokah, v težavah pa je tudi lesno predelovalna in tekstilna industrija z izjemo Lisce. Med pomembnejšimi so zdaj Terme Čatež, uveljavljajo pa se tudi številna manjša podjetja. Posavje je postalo obmejno področje, vse bolj je cenjeno kot vinogradniško in sadjarsko območje, pomembno vlogo dobiva trgovina, vse več dogajanja je tudi v vojašnici Cerklje in še bi lahko našteval.

 Nekoč in danes
Posavje ni prepoznavno v Sloveniji, saj ga še vedno mnogi zamenjujejo z Zasavjem (tudi v naši hiši). Nekoč je bilo seveda lažje, saj je bila televizija zelo čislan medij in so bili vsi veseli, če si se pojavil kje s kamero. Danes je drugače, ljudje ne marajo več nastopati pred kamero in se skrivajo, k temu je pripomogel tudi padec življenjskega standarda, pa tudi "lastninjenje" in druge oblike uveljavljanja. V dopisništvu se ni veliko spremenilo, saj smo za pošiljanje prispevkov še vedno vezani na avtobus, tako imamo zdaj le dva avtobusa, ki vozita direktno v Ljubljana, zadnje leto pa še tri vlake, ki pa niso najbolj zanesljivi (menjava strojevodij, zamude mednarodnih vlakov).

 Sodelovanje
Prebivalci se ne obračajo veliko name, vsaj po telefonu ne, bolj na samem terenu, saj marsikaj nimamo kje objavit. Se posebej, če gre za neke manjše lokalne probleme, ceste, mrliške vežice, vodovod ipd., še manj za osebne težave, ki jih občasno obdelajo v TV tedniku. Vabijo nas le na kakšne zabavne prireditve, ki jih organizirajo na podeželju, sicer pa vsi mislijo, da smo kar sami od sebe najbolje informirani, kar pa seveda ni res.

 Poklicni izziv
Sam pokrivam vse dogajanje od gospodarstva, politike, kulture do športa. Najraje sem delal reportaže, ki smo jih objavljali v oddaji Dežele Kranjske, ko je bila ta še daljša. V njih si lahko predstavil kraje, njegove znamenitosti, ljudi in opozoril na probleme. Ker smo te prispevke ponavadi tudi sami zmontirali, je bilo to še poseben izziv, razen, ko so nas spet začeli omejevati z dolžino in so reportaže začele izgubljati svoj čar.

 Tehnične značilnosti
Moji začetki segajo še v obdobje filmske kamere in Tandberga. Potem smo dobili U-matic kamero, ki jo imamo še danes, delamo pa največ z Beto, ki je v lasti Jožeta Grajžla. Sprva sem delal s snemalcem Francijem Pavkovičem, ki je delal honorarno, zato je moral za snemanje marsikdaj vzeti dopust, še posebej za Posavski obzornik. Sodeloval je tudi Mirko Vesel iz TV dopisništva Novo mesto. Po odhodu Janeza Pezlja je Vesel delal samo zame, vse do konca vojne, ko se je poškodoval in potem tudi upokojil ter prekinil z delom na TVS. Takrat je začel snemati Jože Grajžl, najprej s svojo S-VHS kamero, potem z U-maticom, Veselovo Beto, dokler ni sam nabavil Sonyjevo kamero in montažno enoto. Od takrat je delo precej lažje, saj lahko posnetke pregledam, seveda če je dovolj časa (to je le malokdaj). Sicer pa še vedno pomaga Franci Pavkovič iz Sevnice (z U-maticom), ki je zdaj upokojen, tako da je sodelovanje lažje, po potrebi pa pride snemalec tudi iz Novega mesta (Hartman) in Zasavja (Naglav).
 Zadovoljen sem, da imamo mobitele. Pogrešam stalen telefonski priključek preko digitalne centrale, ki bi mi omogočil neposredno računalniško povezavo z Ljubljano, ki je kljub večkratni prošnji in urgenci še vedno nimam, prav tako še vedno delam s svojim tiskalnikom, mislim pa, da bi nam na terenu veliko bolj prav prišli notesniki, saj bi lahko tekste pošiljali neposredno s terena in bi bilo delo lažje, še posebej z modemsko povezavo.

 Sodelavci
Vseskozi sodelujem s Francijem Pavkovičem, ki je natančen, vendar včasih morda malce prepočasen. Njegova "slabost" je tudi to, da vedno posname preveč materiala, tako se nanj jezijo v montaži, ko nimajo časa pregledovati posnetkov. Glede na njegovo starost menim, da bi bil že skrajni čas, da bi dobil Beto, saj je U-matic pretežak in neroden za snemanje. Je pa dober poznavalec terena, kjer pozna veliko ljudi, saj je bil z njimi v stiku tudi kot električar na DES-u.
Moj redni snemalec zadnjih sedem let je Jože Grajžl. Sva iste generacije, on je leto starejši, stanujeva blizu, kar je prav gotovo prednost, ko se je treba hitro odzvati in oditi na teren. Z njim se da delat, čeprav ima včasih tudi svoje muhe, ko pač ni najbolje razpoložen za delo. Po svoje ga tudi razumem, saj je marsikdaj njegovo delo in trud razvrednoteno, ko v Ljubljani zaradi pomanjkanja časa ali tudi česa drugega uporabijo zgolj prve kadre. Kljub temu, da z njim preživim več časa kot s svojo ženo, se še nikoli nisva skregala. Zaradi živčnosti je prišlo morda kdaj do višjega tona, predvsem njega marsikaj hitro spravi s tira (težave s kamero ipd. ).

 Slabi občutki
Svoje dopisniško delo jemljem zelo resno in sem vedno nanj pripravljen. Tako doslej še nisem odklonil nobenega naročila. Ker sem pač dopisnik me moti neenotna uredniška politika, vsak urednik ima namreč svojo, sam pa največkrat niti ne vem, kdo je urednik Dnevnika, Odmevov itd.
Moti me tudi to, da nekateri uredniki forsirajo samo ene, da so nekateri dopisniki preveč vsiljivi, zato imajo več objavljenega, seveda na račun drugih, ki tega ne počnemo. Sam menim, da naj o tem, kaj in kje bo objavljeno odločajo uredniki, ki pa morajo biti med sabo usklajeni in med njimi ne bi smelo biti rivalstva in ljubosumja. Nenazadnje smo ena hiša in delamo isti program. Naj bo za informativni, športni ali kakšen drug program.

 Ambicije
Sam
nimam ambicij, da bi postal urednik ali voditelj kakšnih oddaj. Želel bi nadaljevati z dopisniškim delom, saj se še nisem naveličal tega dela. Nenazadnje lahko poleg Dnevnika in Odmevov delam tudi za druge oddaje, bodisi turistično, kmetijsko, športno itd., čeprav je marsikdaj manj dogajanja kot na drugih področjih.

 Pobuda
Kot dopisnik pogrešam oddajo, v kateri bi lahko celoviteje predstavil dogajanje v svoji regiji, takšne kot so bile nekoč regijski obzorniki. Mnogi se jih namreč še vedno spominjajo. Zavedati se namreč moramo, da si želijo ljudje gledati sebe in svoje bližnje in da jih manj zanima dogajanje v svetu, da imajo že dovolj domačih političnih intrig, saj je politike v naših oddajah odločno preveč.

Tekst za glasilo RTV Slovenija Kričač, objavljeno menda leta 1998, žal nimam originalnega izvoda tega glasila.


 Težave TV dopisništva Krško

Krško dopisništvo je najmlajše v okviru TV Slovenija. Deluje od leta 1985, ko sem nastopil delo v prostorih, ki jih vidite za mano in so last Turističnega društva Krško. Pred dobrim   poldrugim letom me je tajnik občinske turistične zveze iz njih, po domače povedano "vrgel na cesto". Zato sem si v sili poiskal manj pri­meren podstrešen prostor. Ta mi za zdaj služi le kot nekakšno odlagališče, saj sem še vedno brez pisalne mize, stola in omar, pa tudi brez telefonskega priključka. Tako sem prisiljen uradovati kar doma.

Seveda to ni edini problem, ki me muči. Sem namreč edini dopisnik, ki nimam že zdavnaj obljubljenega službenega avtomobila, in edini, ki nima svojega stalnega snemalca. Neumorni Franci Pavkovič je namreč le honorarni sodelavec, ki poleg službe že petnajsto leto vestno snema za potrebe naše hiše. Žal zadnje čase vse manj, saj je 16 milimetrska filmska kamera, ta pa je last medobčinske gospodarske zbornice za Posavje, zaradi dotrajanosti več časa v popravilu, kot v uporabi. Tako je bilo tudi ob tokratnem snemanju. Podobno usodo pa doživlja tudi magnetofon. Zato je zadnje čase na tem področju pogosteje snemalec Mirko Vesel, ki je pred kratkim dobil elektronsko opremo, vendar zna tudi ta zaradi obrabljenosti včasih zatajiti. Tako kot ostali dopisniki, tudi jaz pošiljam svoje prispevke z avtobusom, le s to razliko, da gre iz tega območja zelo malo avtobusov do Ljubljane.

Naj ob vseh tem "jamranju" še dodam, da bi moral pokrivati dogajanja v brežiški, krški in sevniški občini. Včasih sem to res počel, zdaj pa je na žalost na naših malih zaslonih premalo prostora za to tako imenovano lokalno problematiko. Tudi jedrska elektrarna, ki je deležna posebne pozornosti slovenske javnosti, zadnje čase obratuje skoraj brez zastojev, tako da je tudi izrednih javljanj iz nje vse manj.

Ob koncu bi moral dodati še želje in načrte dopisništva Krškem, vendar mislim, da mi tega, vsled vsega že prej naštetega, ni treba. Dodal bi le, da si želim, tako kot gledalci širom po Sloveniji, da bi vodstvo slovenske televizije čimprej spet uvedlo nekakšne regionalne obzornike, pa naj se v bodoče imenujejo tako ali drugače.

TV mernik, 25.11.1990 -  Prispevek na TV Slovenija


DARKU MARINU, odgovornemu uredniku TV Ljubljana 

Kot verjetno že veste, nam je turistično društvo Krško odpovedalo najem prostorov, v katerih je trenutno naše dopisništvo. Vzrok: "širitev" njihove dejavnosti, odpovedni rok pa je potekel 30. novembra 1988. Sam sem poskušal to reševati preko predsednika društva, tov. Petra Markoviča, vendar ta ni dajal nikakršnih možnosti, da bi lahko še v naprej zasedali njihove prostore. Z njim se ni mogel pogovoriti niti sekretar MS SZDL za Posavje Slavko Šribar. Zato se je zavzel, da bo on poskušal poiskati primeren prostor za dopisništvo. Tako so mi obljubili prostore Posavske stanovanj­ske zadruge, ki se bo preselile, vendar šele takrat, ko bo le ta izpraznila dosedanje. Kdaj bo to, pa še ni jasno. Pred kratkim pa sem slučajno izvedel, da je Novoles izpraznil eno pisarno, ki je v lasti stanovanjske skupnosti. Sam sem si jo ogledal, opremljena je s sanitarijami in ima telefonski priklju­ček, zato mislim, da ustreza za potrebe dopisništva. Tako sem se dogovoril s tajnikom Samoupravne stanovanjske skupnosti Krško, tov. Petrom Cesarjem, da lahko računamo na te prostore. Obvestil pa sem tudi sekretarja posavske Socialistične zveze, ki se je s tem seveda strinjal in obljubil, da bo tudi on sam posredoval pri tem.

Zdaj je seveda vsa stvar v rokah naše hiše. Potrebno bi bilo čimprej poslati prošnjo na SSS Krško, Cesta krških žrtev 30, hkrati pa bi morali vložiti tudi vlogo na PTT Novo mesto, da nam priklju­či telefon. Seveda bo potrebno nabaviti tudi opremo - pisalno mizo, stol, omare in podobno, saj so ti prostori neopremljeni. Mislim, da bi se vse to dalo dokaj hitro urediti, tako da ne bo več s tem opravka in se bom lahko bolj posvečal svojemu delu.

Ob tej priložnosti bi rad še enkrat opozoril, da bi se še enkrat sestali s predstavniki TCP Djuro Salaj, da se dogovorimo za nakup elektronske opreme. Baje v tovarni samo čakajo, da jim povemo, kaj bi radi in mislim, da je letos še posebej primerno za to, saj tovarna praznuje 5o-letnico in bo imela za takšne stvari več sredstev na razpolago.

V upanju, da se bo vse skupaj čimprej ugodno rešilo, vas pozdravljam!

Krško, 24. 1. 1989


Pismo odgovornemu uredniku Darku Marinu

 Spoštovani tovariš Marin! 

Po ustnem razgovoru na dopisniški konferenci v Novem mestu, vam po­sredujem tudi pisno poročilo, tako kot sem obljubil. Gre seveda za moj položaj v televizijski hiši in za problematiko s katero se srečujem. Na televiziji sem zaposlen že dve leti in pol, približno pol leta pred tem pa sem delal honorarno. Prej sem bil zaposlen v gradbenem podjetju Pionir v Novem mestu, tako da sem prišel na RTV brez televizijskih ali kakšnih drugih velikih novinarskih izkušenj, saj sem bil vseskozi bolj ali manj prepuščen sam sebi. V začetku mi je veliko pomagal kolega Janez Pezelj, predvsem z nasveti in z izkušnjami, ki si jih je sam pridobil v svoji večletni praksi. Seveda pa se zavedam, da to le ni dovolj, de mi tovrstnega znanja primanjkuje, zato si dodatnega izobraževanja, izpopolnjevanje v tej smeri samo želim in vse bolj ugotavljam, da ga tudi potrebujem. Na ta način bi prav gotovo pridobil tudi nekaj samozavesti, rutine in še česa. Zato sem seveda z veseljem pripravljen, da se udeležim tovrstnega izpopolnjevanja. Toliko o tem.

Ker imam ravno priložnost, bi rad ob tem opozoril tudi na ostale probleme, s katerimi se srečujem pri svojem delu. Naj začnem kar z najbolj splošnim, ki pa ga imajo verjetno prav vsi moji kolegi, tako da je morda kar neumno, da o njem sploh govorim in vas gnjavim. Gre za telefonijo. Ne vem, ali je povsod tako, vendar sam osebno porabim še in še časa, da vsak dan prikličem Ljubljano, pa tudi s telefoniranjem po regiji ni dosti bolje. Za nekatere kraje je že pravi čudež, če mi jih uspe priklicati. Da pa telefon pri opravl­janju dela potrebujem, verjetno ni treba posebej omenjati. Zato je mnogokrat bolje sesti v avto in se tam, kamor bi rad poklical, kar osebno odpeljati. Veliko prej opraviš, prihraniš pa si tudi nekaj živcev.

Drug problem je seveda avto. Zdaj sem verjetno edini dopisnik v Slo­venili, ki nima službenega vozila. Svojo "katro" sem v teh letih že dodobra uničil in vprašanje je, kdaj bom ostal brez nje. Ceste pri nas so seveda selo slabe, poleg tega pa se pri novinarskem delu vedno mudi. Za pošiljanje posnetih prispevkov imam namreč na voljo le tri avtobuse, eden gre zjutraj po osmi uri, drogi okrog pol dvanajstih in nekaj pred drugo uro zadnji. Seveda pa moram ves material voziti v Brežice oziroma na Čatež, saj gre iz Krškega za Ljubljano le eden avtobus, pa še ta ob petih zjutraj. Tudi na račun večne časovne stiske marsikakšen prispevek ni tako narejen, kot bi lahko bil.

Zadnji problem, ki pa je prav gotovo osrednji, pa je v tem, ker nimam profesionalnega snemalca. Tudi zaradi tega marsikdaj ne dosežem meseč­ne norme, saj moram odpovedovati že dogovorjene in planirane prispevke. Poleg tega pa na račun usklajevanja in dogovarjanje e snemalci izgubim obilo časa, pa tudi živcev. Seveda moram omeniti, da mi Franci Pavkovič is Sevnice gre zelo na roko, in če le more ustreže, čeprav ima zaradi tega sitnosti pri sodelavcih v službi. Zaradi svoje zaljubljenosti do kamere "reskira" za televizijo celo svoj redni dopust, pa tudi proste ure, v kolikor jih ima. Tako se lahko največ njemu zahva­lim, da naredim toliko kot pač uspem narediti. No, omeniti pa moram, da je pri snemanju zelo pedanten, zato tudi precej počasen, zadnje čase še malo pozabljiv, saj je že kar v letih. Drugi honorarni snema­lec je Igor Rudman, doma iz Krškega, veliko mlajši, vendar brez potreb­nih snemalnih izkušenj. Poleg tega je v tem času zamenjal tudi službo, zdaj poučuje na srednji tehnični šoli v Krškem, tako da ga je le težko dobiti, saj je zaseden skoraj ves dan. Poleg tega pa ima težave tudi z varstvom otrok. S kamero, katero ima, pa ne more delati tonskih posnetkov. Vsled vsega tega sem pač prisiljen marsikatero snemanje opraviti popoldan, pa tudi ob sobotah in nedeljah, pa seveda v naprej, seveda na škodo dnevne aktualnosti in avtentičnosti.

Kar precej sem se že razpisal o svojih težavah. Vem da imajo morda drugi še večje, da v Ljubljani novinarji še težje pridejo do ekip, zato sem pač pripravljen potrpeti. Seveda pa ob tem čutim, da som z ostalimi dopisniki, ki imajo vse to urejeno v neenakopravnem polo­žaju, saj je norma za vse nas enaka.

Čutim tudi, da bi lahko naredil veliko več, vendar zaradi teh "teh­ničnih" problemov, tega ne morem. Včasih pa mi zaradi vsega tega zmanjka tudi volje, na žalost. V Posavju ni "kdovekakšnega" dogajanja, pa tudi zaradi tega, ker nimam svojega snemalca me pač urednik manj koristi za pokrivanje dnevnih, aktualnih stvari. Težko mu namreč garantiram, da bo prispevek narejen pravočasno, oziroma da bo sploh lahko narejen. Pavkovič ima namreč terensko delo in ga je zelo težko dobiti, v kolikor se dan poprej ne dogovorim z njim.

Seveda sem sam precej razmišljal o tem, kako bi se vse to dalo ure­diti. Prav gotovo bi bila vsaj zame najboljša rešitev redna zaposli­tev snemalca. Morda bi ga za začetek zaposlili le za polovičen delovni čas, v kolikor smatrate, da ne bo imel dovolj dela oz. da ne bo dovolj izkoriščen. Druga varianta je seveda angažiranje snemalcev iz sosednjih regij (Celje, Zasavje, Novo mesto). Od teh je seveda najbolj primeren

Mirko Vesel, ki dobro pozna teren in je Posavju tudi najbližji, baje pa je tudi premalo izkoriščen. Pred tem pa bi se morali seveda dogo­voriti, kako bi to sodelovanje potekalo. Po mojem bi bilo najbolje, da bi bil pač določene dneve na razpolago za mojo regijo, tako bi pač jaz načrtoval snemanja za te dni, npr. dva ali tri dni v tednu. Ostale dneve bi pač koristil "honorarce", ali pa kakšnega drugega snemalca, ki bi bil na razpolago, Seveda bi v teh dneh skušal čim več materiala posnet, tako da bi imel prispevke tudi za v naprej. Verjetno je v tem trenutku to tudi edina možna rešitev, kajti tista z dnevnim dogovar­janjem preko urednika dopisništva, se verjetno ne bi najbolje obnesla. Je pa prav gotovo tudi možna.

Ko sem že pri pisanju, naj mimogrede omenim tudi možno nabavo elek­tronske opreme. Osebno smatram, da bi se ta akcija dala izpeljati in da bi se denar dalo zbrati, saj ga nekateri posavski delovni kolektivi premorejo. V mislih imam predvsem krški Djuro Salaj, pa Jedrsko elektrarno in SOP. O tem sem že govoril s predsednico medobčinske gospodarske zbornice, ki pravi, da bi bila zbornica pripravljena iz­peljati to akcijo, podobno kot jo je pred leti. Seveda pa bi radi poprej videli in slišali še kakšnega predstavnika iz nage hiše. Zato mislim, da bi do takšnega sestanka moralo priti čimprej, dokler je še čutiti pripravljenost in dokler je še kaj sredstev na razpolago. Ko že omenjam nabavo te precej drage snemalne opreme, me pa čudi, da pred dnevi nismo mogli objaviti podelitev nagrad posavske MGZ (vest 30"), čeprav sem podobnih stvari, tudi v zadnjem času že videl na naših zaslonih. Verjetno si na ta način delamo medvedjo uslugo, saj regija od opreme, ki bi jo eventuelno kupila, tudi nekaj pričakuje,

Toliko zaenkrat. Upam, da vam nisem vzel preveč vašega dragocenega časa, saj imate podobnih problemov veliko več. Tokrat sem se pač malo več razpisal, seveda pa si želim, da mi kaj takšnega v bodoče ne bo več potrebno in da se bodo te stvari tako ali drugače uredile.

 Lepo pozdravljeni! 

Krško, 7.1.1988


Na vrh strani


Arhiv prispevkov TVS

Predstavitev TV dopisništva Krško

Odmevi na moje poročanje

Interne informacije


življenjepis  |   hobiji  |   dopisnik TVS  |   novinarstvo  |   literatura  |   spomini  |   video  |   razstave  |   fotografije