PIONIR

ZGRADILI SMO PRVI ZASEBNI HOTEL NA POLJSKEM

 Pred dvema letoma so na Poljskem začeli vračati hotele nekdanjim last­nikom, ob tem pa se je sprostila tudi zasebna iniciativa. Tako sta se zakonca Boguslawa in Marian Demel, oba pravnika po poklicu, odločila da zgradita svoj hotel v Krakovu. Oglasila sta se pri predstavniku mešane družbe Wawel-Imos in kaj kmalu so se dogovorili, vse skupaj pa lani ob otvoritvi hotela Piast v tem mestu tudi podpisali. Ljubljanski Imos kot ustanovitelj te družbe je seveda gradnjo zaupal Pionirju, saj je to že peti turistični objekt, ki smo ga zgradili skupaj in s tem po številu celo prehiteli avstrijske gradbince. Spomnimo se, da eno začeli v Zakopanih s hotelom Kasprovy, nadaljevali v Varšavi s hotelom Vera in se potem udomačili v Krakovu, kjer smo najprej adaptirali Grand hotel v samem centru, zgradili hotel Piast, zdaj pa še prvi zasebni hotel na Poljskem po vojni - hotel Demel. Ta se ponaša s tremi zvezdicami, zgrajen pa je bil prej kot v osmih mesecih, Na gradbišču, ki ga je uspešno vodil Aleksander Belavič, je bilo povprečno zaposlenih 4o delavcev, materiali vgrajeni vanj pa so delno poljski, delno slovenski, vsa notranja oprema pa je bila izde­lana v Sloveniji, oziroma so jo izdelali na samem objektu naši sloven­ski kooperanti. Zasluge za to ima predvsem naša arhitektka Jelica Kupec iz Projektivnega biroja, ki je uspešno sodelovala s Poljakom Ryszardom Frankowiczem.

Hotel ima 58 sob in 4 apartmaje, skupno pa 160 ležišč, meri pa več kot 3400 kvadratnih metrov. V njem je še turistična agencija, ki jo vodita zakonca Demel, manjša trgovina, v kratkem bodo odprli še banko in menjalnico seveda pa ne manjka gostinskih prostorov - aperitiv bar, gril bar in pivnica, je pa v njem še manjša sejna soba ter prostori za rekreacijo s savno, masažo, manjšim bazenom, solarijem in trim kabinetom, da pralnice in ostalih tehničnih prostorov niti ne omenjamo.

Gradnja vsega tega, šlo je namreč po sistemu ključ v roke, je stala 8,3 mio DEM in po besedah Jelice Kupec so s tem denarjem naredili resnično veliko. Četrtino denarja za gradnjo sta prispevala zakonce Demel, preostalo pa je prispevala Ljubljanska banka s kreditom, ki bo odplačan v osmih letih. Zakonca Demel ob otvoritvi seveda nista moglla skrivati veselja ob dokončanju del, čeprav se je s tem zanju začela trnova pot, da svoj hotel uveljavita. Kot pravita je ta do konca sep­tembra že zaseden in to z gosti iz Avstrije, Nemčije, Francije in ZDA. Za ilustracijo pa povejmo, da stane prenočitev z zajtrkom za dve osebi okoli 100 DEM. V hotelu je samo 35 zaposlenih, kar seveda po svoje govori o tem, da gre res za zasebni hotel, saj bi sicer v takšnem hotelu v družbeni lasti delalo kar 150 ljudi.

 Na vrh strani

OB ODHODU

 V času, ko bodo te vrstice pred bralci glasila Pionir, bo njihov pisec že v JLA na odsluženju vojaškega roka in bo pero zamenjal s puško. Ko te vrstice nastajajo, „uživam" še zadnje dneve med sodelavci v Pionirju ter delam obračun.

Eno letu je že minilo, odkar sem sklenil delovno razmerje. Moram priznati, kar hitro. Spo­znal sem marsikaj prijetnega in neprijetnega. Skratka, spoznal sem prakso, saj sem prej vedel le za teorijo oziroma izkušnje drugih. Priznati moram, da ni­sem preveč razočaran, kajti prod nastopom dela sem se te­meljito pripravil. Izplačalo se je. Pa kaj bi o tem razpravljal in razglabljal.

Ko pišem zadnje vrstice, se nehote oziram nazaj. Celo leto sem se trudil okoli obveščanja, pisal, pozival, hvalil in včasih celo koga pograjal. Zavedam se, da vse, kar sem napravil, ni tisto, kar sem želel. Glasilo je se vedno suhoparno, ni celovita informacija o delu in življenju Pionirja. Pa tudi v poplavi vesti, ki sem jih oblikoval, je še vedno premalo čutiti delavca, tistega ki dela in ustvarja.

Vzrokov za to je verjetno več. Eden je prav gotovo tudi v meni. V tem času si namreč nisem znal poiskati poti do „baze". V želji posredovati naj­pomembnejše informacije, sem se zatekal zgolj k vodilnemu kadru, premalo pa sem se oziral na mnenje ustvarjalcev do­hodka.

Na tej enoletni poti me je spremljalo veliko neprijetnosti, mnogokrat pa sem bil tudi pri­jetno presenečen. Nikakor ni­sem zadovoljen z odnosom, ki ga imajo nekateri, predvsem vo­dilni in odgovorni delavci do obveščanja. Ta odnos je preveč ignorantski in niti najmanj ne sodi v čas zaostrenih pogojev gospodarjenja. Skratka, veliko je stvari, ki se k delajo po starem. Vsi se z besedami za­vedamo težavnosti položaja, v dejanjih pa smo se daleč zadaj.

Tudi z delom uredniškega odbora ne smem biti zadovo­Ijen. Člani so se neredno udeleževali sej, pa še takrat, ko so prišli, so bili nepripravljeni, brez prispevkov. Svoje obvezno­sti so prenašali na druge, zana­šali so se drug na drugega. Nobene pobude, oziroma le redke so prišle iz njihovih vrst.

Ob tem se nehote sprašujem, ali je glasilo Pionir res glasilo neka­terih ljudi. Kajti vse prevečkrat se je dogajalo, da sem skoraj vse prispevke pripravil sam. Na ža­lost.

In čemu tak odnos? Od­govora ne vem. Morda je vzrok delno tudi v moji prisotnosti.

Tolažim se s tem in upam, da bo v letu moje odsotnosti dru­gače in da bo po moji vrnitvi delo bistveno lažje. Z mislijo in željo, da se bo to uresničilo, vse bralce glasila pozdravljam in se poslavljam. Čez leto pa spet na svidenje.

GORAN ROVAN

Pionir, 12. januar 1983

Na vrh strani

STRAN V IZDELAVI!!!

Na vrh strani

Potopisi

Kolumna Posavski obzornik

Spotikanja

S potepanja po Južni Afriki

Dnevnik vojnega dopisnika

Izbrani teksti

Odprta pisma AMD Krško

Vaš mesečnik

Pustne novice

Srž

Pionir
*Zgradili smo prvi zasebni hotel na Poljskem
*Ob odhodu

50 let krške komunale

Informacije za medije Fun šport