Home
Zgodovina Pionirja
Glasila Pionirja
Publikacije
Anekdote
Fotogalerija
Poizvedujemo
Vaša pošta
Objave o Pionirju
Dokumenti o Pionirju
Video
Športne dejavnosti

Športne dejavnosti Pionirja

  V zelo bogati zgodovino Pionirja je veskozi igral pomembno vlogo tudi šport in to vrsta športnih in rekreativnih dejavnosti. Pionir je prvi, že davnega leta 1953, ustanovil svoje Sindikalno športno društvo, njegove ekipe pa so sodelovale in bile uspešne na različnih športnih tekmovanjih. Ti športni zanesenjaki so botrovali, da so se nekatere sekcije osamosvojile in ustanovile lastna društva ali klube, ki so združevali tudi druge člane. Tako je nastal Kegljaški klub Pionir, Strelski klub Pionir, Balinarski klub Pionir, Odbojkarski klub Pionir, Planinsko društvo Pionir, verjetno pa še kakšen klub ali društvo.
Sindikalno športno društvon Pionir je skrbno vodilo zapise o svojem delovanju. Ob njegovem 25. letnem delovanju so izdali tudi obsežno tiskano brošuro, ki jo objavljamo na tej strani v tekstu, ogledate pa si lahko tudi njeno elektronsko izdajo.
Objavljamo tudi tekst, ki je bil natisnjen v biltenu 8. Zimskega športnega dneva, ki je bil leta 1983 na Kobli. Pionir je imel  zaposlenega tudišportnega profesionalca - referenta za rekreacijo, to je bil Davorin Rangus, ki je vrsto let skrbel za rekreacijo in športno udejstvovanje Pionirjevcev.
Hkrati vas pozivamo, da nam pomagate ustvariti tudi ta del Pionirjeve zgodovine - športno rekreativne. Zato vas naprošamo, da kaj o tem zapišete, posredujete dokumente, ki jih premorete, fotografije, zapisnike, pa tudi, da zapišete kakšne zgodbe, anekdote, razmišljanja in komentarje.


25 LET SŠD PIONIR NOVO MESTO

 Prva povojna leta v Novem mestu
Čeprav se o delavskem oziroma sindikalnem športu kar precej govori in piše ter hvalijo ali pa tudi kritizirajo oblike in metode njegove dejavnosti, je v praksi še vedno spoznano dejstvo, da je delavski šport še vse premalo razvit in da so delavci tudi najmanj športno razvita populacija v naši družbi.
Poleg drugih vzrokov je za tako stanje krivo tudi to, da smo sorazmeroma slabo organizirani in da imamo vse premalo nosilcev športne dejavnosti, ki bi na sistematičen in delavcem sprejemljiv način omogočali njihovo vključevanje v športno rekreativno udejst­vovanje.
Delavska športna društva so gotovo lahko eden izmed osnovnih nosilcev in organizatorjev delavske športne rekreacije v organizacijah združenega dela. Zasnovana pa morajo biti tako, da omogočajo slehernemu delavcu, da se, na zanj najbolj koristen in sprejemljiv način, ukvarja s športno rekreacijo v najširšem pomenu besede.
Dobro vemo, da svojega počutja, zdravja in tudi delovne sposobnosti ter ustvarjalnosti ne bomo izboljševali in bogatili z enkratnim ali nekajkratnim športnim nastopom. Potreb­no je, stalno in celoletno, zato pa tudi pestro in raznovrstno športno in rekreativno udejstvovanje. Vsi delavci ne bomo tekmovali v nogometu in drugih ekipah. Delavska športna društva morajo zaradi tega uvajati tudi razne netekmovalne programe rekreacije, trim srečanja, športne dneve in popoldneve, izletništvo in planinarjenje in podobno.
Temeljno merilo družbene opravičljivosti in uspešnosti dela na področju športne rekreacije mora ostati množičnost - to je čim večja udeležba delavcev in čim kvalitetnejše in celovito zadovoljevanje njihovih vsakodnevnih telesnokulturnih potreb.
K visokemu jubileju čestitamo vsem športnikom SGP „Pionir" Novo mesto in želimo še nadaljnjih uspehov!
Edo Gaspari

Ta knjiga piše o športnorekreacijskem življenju delavcev gradbenega podjetja Pionir, ko so obnavljali Novo mesto in gradili nove stavbe širom po naši domovini. Zato je morda prav, da si ogledamo Novo mesto, kakršno je bilo takoj po osvoboditvi in ob ustanovitvi SGP Pionir, da bo mladi Pionirjev rod videl, kakšno Novo mesto so našli njihovi predhodniki in kaj so opravili že v samem Novem mestu.
Druga svetovna vojna je zelo opustošila Jugoslavijo in zdesetkala njeno prebivalstvo. Tudi Novemu mestu ni prizanesla. Zarezala mu je globoke rane in usodno posegla med njegove prebivalce. Številna bombardiranja so razrušila in poškodovala domove in javne zgradbe ter vzela življenje mnogim Novomeščanom. Še več pa jih je trpelo v vojnem ujetništvu, internacijah, konfinacijah, taboriščih smrti in zaporih, kjer so umirali od lakote, posledic mučenja, ob izvrševanju smrtnih kazni ali pa so padali kot talci. V kolikor pa so preživeli, so že nosili v sebi kal bolezni. Večina Novomeščanov, zlasti mladih, pa je šla v partizane in le peščica jih je šla z okupatorjem. Ti slednji, v kolikor so preživeli, so šli ob koncu vojne na žalostno pot brezdomstva, iz tujine pa so se vračali v svobodno domovino tisti, ki jih je ta peščica pregnala v brezpravnost širom po Evropi.
Na svoje domove so se vračali peš, ker avtobusi niso še vozili, vlaki so se ustavili, a za avtomobile ni bilo goriva. Presrečen je bil tisti, ki je ujel kak voz, da ga je potegnil nekaj kilometrov ali pa če je kje dobil kako kolo. Tedne in tedne so trajala taka potovanja, a na mah je bilo pozabljeno vse trpljenje, ko je povratnik stopil na domača tla. Vsa utrujenost in zle slutnje o domačih, če so preživeli vojno, so zginile, ko so se od daleč zarisali obrisi rodnega kraja. Vsakdo je pospešil korak, da bi čimprej prišel v svoj dom in se srečal s svojimi dragimi.
Novomeščani, ki so stopili v mesto s kandijske strani, so zagledali pred seboj ranjeni novomeški trg. Vanj so zarežale na pol razbite strehe, na hitro prekrite z deskami. Nemo so zrla okna, zbita z deskami in z lepenko; le malo jih je bilo zastekljenih. Poškodovane hišne fasade so molče gledale in živo razkazovale svojo preteklost. Tam, kjer je odpadel omet zaradi bombardiranja ali obstreljevanja, si videl kamnite stene in opazil, da so po dve ali tri hiše spojeno v eno. Ta pogled je potrdil znano dejstvo, da je bil v Novem mestu zazidalni prostor na glavnem trgu zelo drag. Zato so gradili ozke hiše, zelo globoko potegnjene v notranjost, da je imela vsaka stavba v sredini sobo brez oken. Ko pa je blaginja minila in je trgovina odmirala, so po dve ali tri hiše združevali v eno. Strokovnjak je to stavbno zgodovino takoj opazil. Na trgu so se razkrivali stebri nekdanjih mestnih arkad, ki so jih meščani v prejšnjem stoletju zazidavali, da so razširili lokal do ceste. Dež je osvežil tudi napise nekdanjih lastnikov in opravila njihovih dejavnosti. Na nekdanji razrušeni Mikoličevi hiši se je pokazala freska, ki je bila deset in desetletja skrita pod ometom. Žal je ni nihče snel. Podobni freski sta še ohranjeni na nekdanji Hladnikovi hiši in na Seidlovem mlinu, ki sedaj nevzdržno propada. Velika škoda bo, če bo ta mlin uničen, saj je to zadnji spomenik nekdanje novomeške obrtne dejavnosti. Kot v posmeh štiriletni okupaciji pa so izstopile parole, ki jih je okupator pomazal po vseh novomeških hišah in v okolici, kjer so bile dovolj velike in vidne stene za napise s skoraj metrskimi črkami. Parole so bile izpisane v italijanščini in slovensko se glasijo: „Zmagali bomo!, Bolje je živeti en dan kot lev, kakor tisoč let kot ovca, Zaupati, verjeti, zmagati!, Samo bog lahko ukloni fašistično voljo, človek in stvari nikdar; Kralj - vodja; Rim, naš dom; Mnogo sovražnikov, mnogo časti; Pogum je navada, vedno in kjerkoli; Kdor ni z nami, je proti nam; Mi, fašisti, o mejah, o vseh mejah, ne razpravljamo, ampak jih branimo; Mussolini ima vedno prav; Dva naroda, ena vojna!, Vodja, vodja, ti si ves naš; Italija danes služi katoliški civilizaciji." Kako klavrno in bedno so zvenele sedaj. še bolj kot v dneh fašistične okupacije. Na vse te parole lahko odgovorimo kar s tisto, ki je bila izpisana na Kopačevi hiši (sedaj trgovina z zelenjavo na Glavnem trgu) „Me ne frego", kar je prevedel prof. Ivan Koštial z „v rit me piši" in dejal, da ta prevod najbolj zadene bistvo pomena.
Na razdejanem Glavnem trgu ni bilo mogoče rešiti Mikoličeve in Mogoličeve hiše, pa čeprav sta bila oba zadnja dela na vrtni strani kar dobro ohranjena. Obe hiši sta bili porušeni in tam stoji sedaj stavba Službe družbenega knjigovodstva. Kobetova hiša, nekdanji domnevni stiški dvorec, je bila pozidana v stavbo Zavarovalnice Triglav, dolenjsko poslovno območje Novo mesto. Kobetova hiša je bila le delno poškodovana, in ko je v sosednji Koširjevi hiši eksplodirala zatajena bomba, je porušila že ranjeno Kobetovo hišo. Tudi Koširjeva hiša, ki je bila prvotno spremenjena v park, je bila pozidana v trgovino z elektrotehničnimi potrebščinami. Vse omenjeno so pozidali, ko se je Zavod za spomeniško varstvo že polno veljavno utrdil. V začetku pa ni šlo gladko. Najprej je bila obnovljena vogalna hiša v stiku Vrhovčeve in Dilančeve ulice. Ob obnovitvi je bila kot škatla in je skazila ves gornji del Glavnega trga. Nato so pričeli obnavljati stavbo, v kateri je Dolenjski list. Posredovanje spomeniškega varstva je prišlo prepozno, in dogovorjeno je bilo, da dobi hiša portal in okenske police. Velikih polkrožnih odprtin ni bilo več mogoče primerno preurediti. Nato je bila obnovljena hiša, v kateri so danes Avtodeli. Ta je bila obnovljena s popolnim sodelovanjem spomeniškega varstva. Desni gornji del trga je začel veljati kot šolski primer: srednja hiša je bila obnovljena brez sodelovanja spomeniškega varstva, desna od nje s prekasnim posegom, a leva s sodelovanjem spomeniškega varstva. Srednja hiša, v kateri je zdaj restavracija pri vodnjaku, je bila kasneje obnovljena s sodelovanjem spomeniškega varstva, in „šolskega primera" ni več. Zaupniki spomeniškega varstva so bili l. 1945 in 1947 ing. arh. Herman Hus, nato do l. 1950 knjižničar Bogo Komelj in po l. 1950 prof. Janko Jarc kot ravnatelj Dolenjskega muzeja.
Ostali del Novega mesta je bil strahovito prizadet. V Križatijski (sedaj Muzejski) ulici so bile porušene ali poškodovane stavbe: Koširjeva hiša, Mižigojeva je bila popolnoma porušena, Moretova zelo poškodovana, prav tako Hladnikova in pa Križatija (Dolenjski muzej). V sedanji Kosovi ulici je bila polno zadeta nekdanja Komeljeva - Turkova hiša (pod galerijo). V njej je stanoval v dijaških letih pisatelj dr. Ivan Tavčar. Za Dolenjskim muzejem je stala velika stavba, ki je bila z zidom povezana s Križatijo. Ta stavba je bila popolnoma porušena. Največje razdejanje pa je bilo v Arkovi ulici (gornji del Prešernovega trga - začetek ulice je bil ob sedanjem parkirišču). V tej ulici so bile popolnoma porušene vse hiše, razen Ogričeve, med njimi tudi Klemenčičeva, v kateri je kot dijak stanoval pesnik Oton Župančič. Ta ulica je sedaj obnovljena. V njej so Dominvest in dve stavbi socialnega varstva. Med Prosvetnim domom in kapiteljsko cerkvijo je bila do tal porušena ena hiša. V spodnjem delu sedanjega Prešernovega trga so bile porušene hiše, kjer je sedaj tržnica. Ostale hiše na trgu pa so bile tako razmajane, da bo treba sedaj nekatere podreti. Kastelčeva ulica je zgubila vso desno stran ulice, gledano proti Kapitlju. Ulica še ni obnovljena, razen Kremenove stavbe. Tu so šle po zlu hiša ,,zlate Mimice", lepa etnografska stavba, vila „Excelsior" in še dve Kobetovi hiši, ki sta globoko segali v Cesto komandanta Staneta. Z njihovo odstranitvijo je Novo mesto zgubilo zelo ozko grlo. Na Cesti komandanta Staneta je bila zelo poškodovana stavba hotela Koklič, nekdanja hiša slovenskega pisatelja Matije Kastelca in nasproti nje hiša, v kateri je stanoval znani prirodoslovec prof. Ferdo Seidl. Del te hiše je še zadnji ostanek bombardiranega Novega mesta. Razdejanje je bilo tudi na sedanjem Novem trgu. Prvo bombardiranje je bilo 6. aprila 1941 in takrat je bila zadeta osnovna šola. Vseh bombardiranj in večjih obstreljevanj je bilo najmanj 17. Lahko trdimo, da je bilo Novo mesto najbolj poškodovano slovensko mesto zaradi bombardiranja.

na vrh strani

Obnova
Težka in dolga leta druge svetovne vojne so minila in naše ljudstvo je takoj začelo novo bitko: obnoviti porušeno domovino. Zaživela je edinstvena solidarnost, ki bi ji težko našli primere v svetu, ko so naši ljudje pomagali drug drugemu. Mladina je začela organizirati razne delovne brigade in šla gradit ceste, železnice, prekope in tovarne. Tudi v Novem mestu je bilo tako. Že 14. junija 1945 so meščani, skupaj z vojaki, začeli odstranjevati bunkerje in cestne barikade (piramide), ki jih je postavil sovražnik okrog mesta, da se je v njem počutil bolj varnega. Dan za dnem so šolarji in dijaki čistili in odstranjevali ruševine, v popoldnevih pa so delo nadaljevali meščani. Tako je bilo mesto počiščeno in je čakalo na obnovo in nove gradnje. Tu pa se je v prvih letih zataknilo in ni šlo tako hitro kot so šla očiščevalna dela, dokler ni v zadnjih letih gradnja kar „podivjala", kar se zlasti občuti pri komunalnih in drugih potrebah. V prvih letih po osvoboditvi so bile skoraj dan za dnem razne manifestacije in obiski tujih delegacij so si sledili drug za drugim. Vmes pa so bile tudi razne manjše demonstracije, ki so dosegle svoj vrh ob „tržaškem vprašanju". Udarniške akcije so se razširile še na pripravljanje drv in Pionir jih je pripravil kar 1800 metrov. Člani sindikalnih podružnic iz raznih ustanov pa so pomagali nalagati drva na kamione. Obvezne in stalne so bile akcije zatiranja koloradskega hrošča, nekaj let pa je tudi trajalo nabiranje bukovega žira v Rasnem in v gorjanskih gozdovih. Zelo zanimive so bile akcije čiščenja sadnega drevja v opuščenih kočevskih vaseh, obiranje sadja in spravila krme. Med tem delom pa je bila izvedena zamenjava denarja, opravljene volitve in v hudomušnem sprevodu Novomeščanov tudi pokop monarhije. Tako je bilo dan za dnem nekaj vznemirljivega, dokler se niso prva vojna leta ustalila in prešla v navaden tok življenja.
Kljub temu polnemu in razgibanemu življenju je bil še vedno čas za intenzivno kulturno delo in za skrb prastarega reka, da je zdrav duh v zdravem telesu. Takoj po osvoboditvi so se začele kulturne in športne prireditve. Štiriletni kulturni molk, ki so se ga v Novem mestu v največji meri držali, je terjal nadomestilo za vse zamujeno. V partizanih pa je kulturno delo cvetelo in živelo, kar je bil edinstven primer v okupirani Evropi. Člani teh ekip so se tudi v Novem mestu lotili organizacije kulturnih prireditev. Steber te obnove je bil nepozabni tov. Jože Zamljen - Drejče. Z njemu lastno pobudo in zaletom je začel organizirati gledališke predstave. Naslonil se je na prekaljene igralce obeh nekdanjih novomeških odrov, sokolskega in prosvetnega in z njimi popeljal novomeško gledališče do take višine, kakršna je bila v času Ivana Vrhovca na odru novomeške čitalnice. Igra je sledila igri in v tekmovanjih so dosegale prva mesta v republiki in državi. Igralci so nastopali kot Dom ljudske prosvete, Gledališče LMS Novo mesto in Okrožno ljudsko gledališče. Omenili bi le „Kulturni teden okraja Novo mesto", ko so se v tednu dni zvrstile predstave gledaliških družin iz Dolenjskih Toplic (M. Pucova: Svet brez sovraštva) Podgrada (Finžgar: Razvalina življenja), Otočca (M. Pucova: Svet brez sovraštva), Prečne (Linhart: Županova Micka), Šmihel pri Novem mestu (Finžgar: Razvalina življenja), Vavta vas (Finžgar: Veriga), Šentjernej (Petrović: Vozel), Novo mesto (Lipah: Glavni dobitek). Takrat so imele sindikalne podružnice svoje gledališke družine in so z igrami nastopale na novomeškem odru že v letu 1945. Tudi taki kraji, kot je Bršljin, so imeli svojo gledališko skupino in so 24. novembra 1946 zaigrali Hudalesovo Zeleno vrvico. V letu 1946 je bil organiziran Prešernov teden, ki se je nato ponavljal iz leta v leto, dokler ni v tem desetletju popolnoma utihnil. Poleg gledaliških predstav so se drug za drugim vrstili tudi pevski nastopi, saj je imel skoraj vsak novomeški kvart svoj pevski zbor. Takratna Glasbena šola Ignaca Hladnika je prirejala javne nastope svojih gojencev, gostovali so koncerti iz Zagreba, Ljubljane, Maribora in iz drugih krajev. Ljubljanska opera je gostovala s Smetanovo Prodano nevesto in nastopajoči dolga leta niso pozabili pogostitve z golažem in polento v Murnovi gostilni. Takrat je tudi bila doba velikih razstav študijske knjižnice Mirana Jarca, prirejenih v šolski telovadnici, v baraki na Prešernovem trgu in v lokalu na Glavnem trgu (sedaj trgovina Pri vodnjaku). Razstavljena je bila literatura o Koroški, Primorski, o Ketteju in cela vrsta druge. Obisk je šel v tisoče in je presegel tudi 5000 obiskovalcev, pa čeprav je imelo mesto le 4000 prebivalcev. Neredki so bili tudi folklorni nastopi in različni zabavni večeri. Pogosti so bili izleti v naravo, na Gorjance k Miklavžu, Gospodični in v Pendirjevko, na Trško goro in drugam. Že leta 1946 so organizirali literarne večere, prireditve „Mati in dete", pionirske prireditve in podobno.
Prve športne prireditve so bile že leta 1945. Tu gre hvala novomeški garniziji, ki je začela prirejati nogometne tekme. Sprva so igrali vojaki z vojaki, a kaj kmalu so sestavili novomeško moštvo in tekme so si sledile nedeljo za nedeljo.

na vrh strani

 Obnavljanje športnega življenja
Sredi vsesplošne obnove sta našli svoj prostor tudi telovadba in športna dejavnost. Nosilec telesnovzgojne obnove je bil okrožni fizkulturni odbor, ki je začel svoje delo že prve mesece po osvoboditvi. Na ozemlju današnje občine je uspelo obnoviti šest telovadnih društev: v Novem mestu, Šmihelu pri Novem mestu, Otočcu, Stopičah, Žužemberku in v Dolenjskih Toplicah. V javnosti so nastopala kot F(izkulturno) D(ruštvo) Novo mesto, FD Šmihel in podobno. Tudi na vseh šolah so organizirali fizkulturne krožke. Da bi bili zajeti v fizkulturno dejavnost vsi prebivalci, so sindikalni sveti organizirali v sindikalnih podružnicah raznih gospodarskih in drugih organizacij fizkulturne aktive. Ti aktivi so gojili razne zvrsti športa in so postali zametki kasnejših športnih društev. Fizkulturne aktive je uspelo ustanoviti v sindikalnih podružnicah na Okrajnem ljudskem odboru, v Pionirju, Kmetijski šoli na Grmu, v LIP Straža, LIP Soteski ter v nekdanji novomeški tovarni igrač. Fizkulturno društvo, fizkulturni aktivi in fizkulturni krožki so postali nosilec vsega športnega življenja v Novem mestu in v občini. Vsa ta društva so že ob začetku štela okrog 700 članov. Ze v letu 1946 so bile v teku velike športne akcije: tekmovanja za fizkulturni znak „Za republiko naprej" (Zren), ki je imelo vseljudski pomen, ker je znalo vključiti tudi kmečko mladino. Namen tega vseljudskega telesnovzgojnega gibanja je bil čimprej okrepiti telesne zmogljivosti, utrjevati zdravje in odstranjevati posledice, ki so nastale med vojno pri posameznikih zaradi mraza, bolezni, pomanjkanja hrane in drugih težav. Odlok o tekmovanju za fizkulturni znak je bil sprejet 2. maja 1946 in je imel 4 stopnje: mladinski, bronasti, srebrni in zlasti znak. Že takrat je bila velika športna manifestacija Titova štafeta in tudi krosov je bilo vedno več. Za uspešno vključevanje v vse te akcije je bilo potrebno ustvariti tekmovalne pogoje. Do leta 1950 je bilo usposobljenih 25 igrišč za odbojko, 5 za košarko, 2 za nogomet, 10 telovadišč, 2 domova, 2 plavalna bazena in 2 telovadnici.
Po osvoboditvi se je v Novem mestu najprej pojavil nogomet. Uvedla ga je garnizija, ki je najprej tekmovala s svojimi moštvi, kasneje pa z nogometaši FD Novo mesto. Sleherno nedeljo so bile tekma za tekmo, včasih tudi po več na dan. Zlasti v jeseni l. 1946, ko se je začelo prvenstvo Slovenije v nogometu, ni bilo od 6. oktobra 1946 do marca 1947 nobene nedelje brez nogometne tekme.
Na novomeškem igrišču so tekmovali FD Maribor, FD Kranj, FD Borec iz Ljubljane, FD Rudar iz Trbovelj, FD Murska Sobota, FD J. Gregorčič in druga fizkulturna društva. Od maja 1947 pa so že bile v teku okrožne prvenstvene nogometne tekme, ki so potekale med FD Novo mesto, FD Razlag iz Brežic, FD Bračič iz Kočevja, FD Krško in društvi iz drugih krajev okrožja. Poleg prvenstvenih tekem so bile tudi prijateljske tekme z moštvi iz garnizije, z FD Udarnikom iz Karlovca in z drugimi. Neredko se je dogodilo, da so bila novomeška igrišča zasedena in so se morale tekme odigrati na letališču v Prečni. V tistih zlatih časih povojnega nogometa v Novem mestu je sodeloval tudi sedanji sekretar ZKJ tov. Stane Dolanc, ko je svoja službena leta preživljal v Novem mestu. Ko so bile v Novem mestu počiščene ruševine in so prenehale vsakodnevne udarniške akcije in so ostale le mladinske, se je športna dejavnost še bolj razvila. Obnavljati in ustanavljati so začeli nova društva. Nekatera med njimi so se pravilno registrirala, kot so zahtevali predpisi, še več pa jih je šlo kar mimo registracije. Njihovo dejavnost zasledimo na ohranjenih letakih in lepakih ali pa v časopisnih objavah, medtem ko njihovih imen ni v uradnem registru društev.
Prvo registrirano društvo v Novem mestu po osvoboditvi je bilo Muzejsko društvo, ki je 1. junija 1946 dobilo pravico javnega delovanja. Temu so sledila številna društva Rdečega križa in še številnejša gasilska. Prvo društvo z značajem športne dejavnosti, ki je vpisano v uradni register, je Avto-moto društvo, ki je dobilo pravico javnega delovanja 4. oktobra 1948. Prvo društvo pa, ki je služilo predvsem rekreaciji, je bila podružnica odbora za alpinizem, ki je bila vpisana v register 4. februarja 1949. Od leta 1950 so začeli ustanavljati strelske družine. Prva med njim je bila „Strelska družina Gorjanci" in istega dne še „Strelska družina Rog" (12. november 1951). Strelci v novomeški tekstilni tovarni so 19. novembra 1952 vpisali v register „Strelsko družino Niko Šilih". Ves čas po osvoboditvi je bilo najbolj razvejeno kegljanje. Delovalo je v okrilju fizkulturnih aktivov v sindikalnih podružnicah. Prvo se je osamosvojilo K(egljaško D(ruštvo) Gorjanci, ki je bilo vpisano v register 18. septembra 1952 in se je 19. maja 1957 spojilo v KD Enotnost. Temu društvu so sledila še druga kegljaška društva in klubi v okviru društva. Kegljaški klub Partizan je bil ustanovljen 27. februarja 1957. Temu so sledila še Železničar, Luknja, Vseh devet in druga. Za prvo strelsko družino so prišle še druge, kot Strelska družina Železničar (28. julij 1957), ki pa je leto dni kasneje postala Strelska družina Bršljin in je družila strelce iz Bršljina, Cegelnice, Potočne vasi in Kamenc. Za temi so ustanovili še strelske družine Borac, Janez Trdina, Lojze Dragan. Razvejenost je bila vedno večja in v registru društev najdemo še imena društev: „Smučarsko društvo Rog" (17. avgust 1963), ;Kolesarsko društvo" (14. julij 1972), „Rokometni klub" (24. maj 1972), „Klub za podvodne aktivnosti" (7. julij 1974), „Aeroklub" (26. julij 1974).
Ta legalna in delujoča „ilegalna" društva so začela gojiti poleg osnovne dejavnosti še druge zvrsti športnih disciplin in so s tem ustvarjala pogoje za ustanavljanje sindikalnih športnih društev, ki so gojila številne veje športa.
Iz FD Novo mesto se je razvil TVD Partizan (registracije v registru ni) in je že leta 1953 gojil poleg telovadbe še lahko atletiko, smučanje, odbojko, šah, nogomet, namizni tenis, plavanje in strelstvo. „O kolesarskem športu, težki atletiki in še nekaterih drugih panogah pa ni ne duha ne sluha ..." je tožil dopisnik v Dolenjskem listu IV/1953, št. 53 v članku „Novomeški Elan, spet - na plan!" TVD Partizan teh disciplin ni vključil v svoj program in so čakale ugodnejših časov. TVD Partizan je organiziral razna prvenstva, med drugimi poedinsko prvenstvo Dolenjske v atletiki za leto 1953. To leto je bilo zelo pomembno za novomeško odbojko, ker so novomeške mladinke postale najprej slovenske, nato pa še državne prvakinje v odbojki.
Slovenski železničarji so od 11. do 12. aprila 1953 priredili v Novem mestu množičen izlet s tekmovanjem železničarjev v balinanju, šahu, kegljanju, namiznem tenisu, teku, atletiki, rokoborbi, odbojki in nogometu. Zaradi smrti Borisa Kidriča so bila tekmovanja prekinjena in prenesena na naslednjo nedeljo. Leta 1953 je bilo tudi tekmovanje v kegljanju novomeških društev in klubov. Sodelovala so kegljaška društva in klubi: Pionir, Železničar, Novoteks, Luknja, Kmet, Dama, Elektron, Planka, Vseh devet, Prodor in Odred. To leto je sodelovalo v Titovi štafeti 1300 tekačev. 31. maja je bila na Krki regata. Odbojka je imela vsako nedeljo nastope, če ne doma, pa drugod. Odbojkarji so odigrali tudi mednarodno tekmo na Loki. 7. junija je bil velik telovadni nastop na stadionu v Kandiji. 16. avgusta so bile v Novem mestu okrožne plavalne tekme.
Leto 1953 je bilo zelo plodno športno leto, zato smo se pri njem dalj zadržali, ker je to leto pomembno tudi za Pionir, saj se je iz Pionirjevih rekreacij razvilo društvo, katerega začetek je prav v letu 1953.

na vrh strani

 ŠPORT V PRVIH POVOJNIH LETIH

 Vključevanje SGP Pionir v športno življenje Novega mesta
Že v prvih dneh obstoja SGP Pionir so se njegovi delavci vključevali v športno življenje Novega mesta in že prvi direktorji Pionirja so načrtno sprejemali na delo športnike, pa čeprav podjetje še ni imelo svojega društva. Zato so se vključevali v druge klube in društva in jim pripomogli k uspehom (odbojka). Ko pa je podjetje že imelo krožke in klube v okviru sindikalne podružnice, so vprašali vsakega novinca ob vstopu na delo, s kakšnim športom se ukvarja in ga vključili v ustrezen krožek. Čeprav Pionir še ni imel lastne športne organizacije, je že od prvih dni svojega obstoja gojil rekreacijo kar na delovnem mestu z improvizacijo raznih iger. Tako so tekmovali v teku v vrečah, plazenju v ceveh, vlečenju vrvi in če ni šlo drugače, je prišlo prav tudi kepanje ali pa igra med dvema ognjema. Ti prvi poskusi rekreacije med delom so kasneje postali športne discipline ob športnih dneh podjetja. Delavci pa so si želeli tudi duhovne rekreacije in zato je uprava Pionirja že v letu 1949 začela vabiti na gradbišča umetnike iz Ljubljane. To je spodbudilo delavce, da so v sindikalni podružnici osnovali kulturno sekcijo. Omislili so si knjižnico v rdečem kotičku, organizirali lastni pevski zbor, nakupili glasbene inštru­mente. Z delom je začela recitacijska skupina. Iz pevskega zbora se je razvil še ženski pevski zbor in tako so delavci lahko s svojimi močmi organizirali sleherno proslavo ali zabavni večer. Ko pa je ta kulturna dejavnost dosegla zadostno stopnjo kvalitete, so se Pionirjevi delavci s svojimi prireditvami odprli tudi za javnost, kar izpričuje ohranjeni lepak iz l. 1951. Natisnjen je tako, da se nanj vpisuje naslov prireditve, datum in kraj. Kulturna dejavnost je počasi odmirala, zato pa se je fizkultura vedno bolj krepila. Od iger v rdečem kotičku v Osolnikovi hiši se je obdržal le šah.
Fizkulturna dejavnost se je odvijala v krožkih in klubih v sindikalni podružnici podjetja. Podružnica je bila nosilec vse kulturne in športne dejavnosti v podjetju. Dejavnost še ni imela prave organizacijske oblike in marsikatero prireditev je rodila spontanost. Tako so nastajale, cvetele in odmirale razne zvrsti in so ponovno oživele, če je prišel v podjetje primeren športnik, ki je znal oživiti kako dejavnost. Šah, kegljanje in streljanje so bili trajna vez v vsem obdobju in redkokdaj je katera izmed teh zvrsti prenehala. Kegljanju je sledilo balinanje. Prostor so si uredili kar za menzo. Kmalu se je uveljavil namizni tenis in se obdržal ves čas. Šport se je vedno bolj širil in leta 1952 so delavci že metali kroglo, skakali v višino in daljino in tekli ter s tem vključili lahko atletiko v svojo rekreacijo. Pionir je imel odlične igralce odbojke in v začetku jih ni bilo dovolj za lastno ekipo. Ko pa se je število povečalo, je postala tudi odbojka sestavni del rekreacije. Športna dejavnost se je že tako razvila, da so se delavci lahko pomerili med seboj in med posameznimi delovišči: Novo mesto, Metlika in Krško. Nato so se že pomerili s Konstruktorjem Maribor, SGP Primorje iz Ajdovščine in Betonom (kasneje Ingrad Celje).Ta srečanja so postala začetek kasnejših Š(portnih) I(ger) G(radbincev) = ŠIG.
Čeprav so bila vsa ta tekmovanja rekreacijskega značaja, so bili doseženi lepi uspehi in zato je začela vedno bolj prevladovati strast za dobrimi uspehi. V prvih dneh tekmovanj je bil še deljen delovni čas, a kljub temu so bili delavci tako požrtvovalni, da so našli čas tudi za vaje, če ne drugače, pa med odmori. To so bili tudi časi za prehodno zastavico, ki so si jo Pionirjevci često priborili. Športno življenje se je tako razvilo, da so Pionirjevci že 26. novembra 1950 priredili svoj prvi športni dan podjetja.

na vrh strani

 Ustanovitev in razvoj društva
Športno življenje je bilo v Novem mestu zelo plodno. Razvijalo se je tudi pri SGP Pionir v okviru sindikalne podružnice in je obsegalo številne zvrsti športnih disciplin. Ta razvejenost je ustvarila pogoje, da se je športna dejavnost osamosvojila in se strnila okrog lastnega društva, zlasti še, ker je sindikalna podružnica dobivala nove naloge. Športna dejavnost se zato ne bi mogla več uspešno razvijati, če bi ostala privesek sindikalne podružnice. Že v okviru sindikalne podružnice so nastajali razni športni klubi in krožki, ki so se želeli osamosvojiti. Prvi so se odcepili strelci. 4. aprila 1953 so ustanovili ,,Strelsko družino Pionir" in se registrirali po vseh veljavnih predpisih. V register društev občine Novo mesto so bili vpisani pod redno reg. številko 98. Kegljači, ki so imeli največjo tradicijo, se niso osamosvojili, ker naletimo na njihovo osamosvojitev v občinskem registru šele 15. marca 1965 pod reg. štev. 124 kot „Kegljaško društvo Pionir". V zapisniku občnega zbora SŠD Pionir z dne 25. januarja 1957 piše, da se je oblikovalo društvo 5. Junija 1953. V registru društev ni vpisa tega društva. Ker pa zapisnik občnega zbora nedvoumno postavlja ta datum kot ustanovitveni dan, štejemo 5. junij 1953 kot dan ustanovitve SŠD Pionir Novo mesto.
Takoj po ustanovitvi je imelo društvo 50 članov in članic, ki so bili razdeljeni v 3 moške in 1 žensko kegljaško ekipo. Dve leti kasneje pa je imelo društvo le 36 članov in nič več ženskega kegljaškega krožka. Tudi v letu 1956 se je članstvo zelo menjavalo, ker je izstopilo 16 članov in članic, pristopilo pa 18. Osmega januarja 1957 je štelo društvo 31 članov in 9 članic. To društvo, pa čeprav je gojilo še druge športne panoge, je bilo izrazito kegljaško društvo in se je zato tudi vključilo v Kegljaško podzvezo Dolenjske. Leta 1954 je društvo razširilo svojo dejavnost še na zimski šport in organiziralo tekmo­vanje v letih 1954 in 1955.
Sodelovanje Pionirjevih športnikov v tekmovanjih izven Novega mesta, predvsem v športnih igrah Slovenije, ki so tekle že od l. 1951 in v katere se je Pionir vključil že v začetku, je terjalo boljšo organiziranost in enotno nastopanje. Seveda ne smemo razumeti športnega življenja v društvih v prvih letih obstoja tako kot smo ga vajeni danes. Takrat je bilo bolj sproščeno in manj organizirano, a bilo je zelo živahno. Zanimivo je, da so se kar na gradbiščih odvijale razne dejavnosti, zlasti tiste, ki niso terjale posebnih igrišč. Spodbudno je bilo, da so pri takih improvizacijah na gradbiščih sodelovali tudi petdesetletniki in da so bili vsi vodilni delavci v podjetju tudi aktivni člani društva, kar je blagodejno vplivalo na vzdrževanje, rekvizite in igrišča. To je bil še čas prave športne rekreacije. Uvajanje novega načina dela in vključevanje društva v vse kasnejše igre in razna tekmovanja, je vedno bolj izpodrivalo rekreacijski značaj društva in vedno bolj so se pričeli ceniti doseženi uspehi kot pa množičnost. Edino rekreacijsko tekmovanje in neprizadeto merjenje moči je ostalo le še v športnem dnevu podjetja in prizadevanje za prvo mesto med gradbišči ni bilo ovira, da se ne bi udeležil športnega dne tudi tak delavec, ki je vedel, da ne bo nič doprinesel k borbi za prva mesta. Ta svoj dan so imeli delavci za svoj rekreacijski dan, zlasti še, ker je bil tako dobro organiziran, da je v celoti izzvenel kot rekreacija, pa čeprav je šlo za izbirna tekmovanja. Tako vključevanje v razne igre je terjalo od društva nove organizacijske oblike. Zato se je društvo reorganiziralo. Da je zadostilo vsem zakonitim predpisom, se je registriralo 15. aprila 1963 kot S(indikalno) Š(portno) D(ruštvo) Pionir. Vanj so bila vključena vsa gradbišča in so bila glede na društvo njegove podružnice. Tako je društvo dobilo legitimacijo, da je lahko nastopalo in se vključevalo v razne prireditve in sodelovalo na tekmovanjih in prvenstvih. Društvo je bilo vpisano v občinski register društev pod št. 024-2/63 in je postalo 164. registrirano društvo v Novem mestu. Gojilo je: balinanje, kegljanje, šah, streljanje, odbojko, smučanje, tenis in namizni tenis. Občasno so gojili tudi plavanje. Iz tega pa ne sledi, da so gojili vse panoge intenzivno. Vedeti moramo, da niso imeli šolanega športnika, ki bi strokovno vodil vse panoge, ampak je bilo društvo le ljubiteljsko. Vse, kar je bilo doseženega, je bilo plod prizadevanj v prostem času in brez honorarjev.
Novi način dela pa le ni zadovoljil vse člane. Na občnem zboru 14. januarja 1965 so opozorili, da bi morali posvetiti več pozornosti rekreaciji kot pa športu. To bi lahko storili s prirejanjem raznih izletov v naravo. Ta naloga je bila naložena novemu odboru. Društvu, ki je zajemalo vsa gradbišča, je bilo laže izbirati ekipe za tekmovanja, ker je upoštevalo športnike iz vseh gradbišč za ekipe, ki so predstavljale podjetje. Tak način dela je že presegel rekreacijo in usmeril delovanje društva v doseganje dobrih rezultatov. Isti občni zbor je tudi ugotovil, da je SŠD Pionir najboljše sindikalno športno društvo na Dolenjskem. Iz zapisnika ni razvidno, v kolikšnem obsegu je mišljena Dolenjska: ali v njenih zgodovinskih mejah ali v sedanjem skrčenem obsegu, ko se v Dolenjsko vrivajo nove repe. Pionirjevemu zgledu so sledila še druga podjetja, in tako je 10. januarja 1964 nastal SŠD Železničar, l. 1973 SŠD Krka, l. 1975 SŠD Labod in l. 1977 SŠD Gozdar.
Občni zbor 18. marca 1966 je pokazal, da je bila l. 1965 premajhna udeležba na treningih in da so bili zato doseženi uspehi manjši. Iz poročila je bilo tudi razvidno, da so bile ustanovljene Š(portne) I(gre) G(radbincev) Dolenjske in da je na njih SŠD Pionir dosegel prvo mesto. Kot je bil športni dan podjetja generalka za D(elavske) Š(portne) I(gre) Novega mesta, so bile ŠIG Dolenjske izbirno tekmovanje za ŠIG Slovenije. V letu 1965 je društvo štelo 105 članov, ki so bili v odstotkih razdeljeni takole: Novo mesto 72 %, 10 % Ljubljana in 18 % Brežice. Društvo je imelo pet sekcij in program:

- braniti Pionirjeve barve v ŠIG Celje,
- krepiti telo in pomlajevati vrste,
- uspešno sodelovati v sezoni 1966.

Sredstva so bila pičla in zato je bilo potrebno veliko discipline, skromnosti in iznajdljivosti. Pripomniti je treba, da so delavci žrtvovali svoj prosti čas, da so se vozili na vaje in tekmovanja v tovornjakih in da so prejemali le skromno prehrano. Prevevala jih je privrženost športu in ljubezen delovni organizaciji, da bi Pionirjeve barve čimbolj blestele.
Naslednji občni zbor je bil 1. februarja 1967. Na njem je ugotovil član Jožef, da bi morale vse sekcije živeti skozi vse leto in ne zaživeti šele štirinajst ali mesec dni pred tekmovanjem. Kritiziral je tudi izbiro ekipe za tekmovanje kegljačev v Češkoslovaški republiki, kamor niso bili poslani najboljši. Občni zbor je ustanovil še smučarsko in plavalno sekcijo. Predsednik društva pa je za preteklo leto ugotovil, da:

- kegljanje ni izpolnilo pričakovanih rezultatov,
- kegljišče ne zadošča več potrebam in številu članstva,
- je mladinska sekcija kegljačev pokazala presenetljive rezultate,
- je ženska sekcija slabo delala,
- je hvalevredna vzpostavitev stikov s Posemne stavby iz Bratislave,
- ima namizni tenis članstvo predvsem iz vrst tehničnega osebja; vzgojijo naj se vajenci, ki igrajo nekontrolirano,
- odbojkaši trenirajo najbolj vestno,
- je nogometna sekcija le na papirju,
- ima šah kvalitetne igralce, ne dosega pa temu primernih rezultatov,
- je streljanje doseglo lepe uspehe, predvsem ženska ekipa.

Pionirjevci so v letu 1966 razen na stalnih tekmovanjih sodelovali še v igrah na dan borca ter osvojili prvo mesto. V tekmovanju za Klanjškov memorial so si priborili prvo mesto v občinskem in medobčinskem tekmovanju, v republiškem pa peto. Prvo mesto so zaslužili tudi na tekmovanju za občinski praznik in v tekmovanju ob dnevu JLA. To leto se je SŠD Pionir vključil tudi v zimske ŠIG Slovenije. V društvo je pristopilo 41 članov, 21 pa jih je bilo črtanih iz različnih vzrokov. Približno za to leto ali leto prej so ohranjene pristopne izjave za vstop v društvo z raznimi rubrikami, med njimi je tudi rubrika, katero disciplino bo član gojil.
V letu 1967 je zaživela lahkoatletska sekcija in se je takoj vključila v DŠI Novega mesta v teku, skoku v višino in daljino in metu krogle ter dosegla 11. mesto. Društvo se je udeležilo tudi tekem ob 20-letnici SGP Slovenija ceste ter si delilo 1. mesto z Gradisom. Strelska družina je imela težave s streliščem. Posebna komisija je pregledala kolesarnico ter predlagala, naj se preuredi v strelišče in igrišče za namizni tenis. Društvo je takrat štelo 98 članov in imelo šest stalnih sekcij in občasni plavalni in smučarski sekciji.
Naslednje leto je imelo društvo 121 članov in je gojilo 11 športnih disciplin v Novem mestu in po dve v Ljubljani in v Krškem. Vse sekcije niso imele dobrih pogojev za delo in zato ni bilo nobenih vaj pozimi v odbojki, namiznem tenisu in streljanju. Tudi finančni pogoji niso bili najboljši, zato je podjetje dalo ves izkupiček iz prodanega starega papirja društvu. V minulih letih si je društvo priborilo toliko odličij, da je nastal problem hrambe in evidence. Zato je občni zbor sklenil, naj projektivni biro podjetja izdela register diplom in drugih odličij in v zvezi s tem določi in uredi prostor za hrambo pokalov in drugih odličij.
Redni občni zbor za leti 1969 in 1970 je bil 17. junija 1971 na Gorjancih. Občni zbor je spet ugotovil, da nimajo vse sekcije pogojev za delo. Strelci in igralci malega tenisa so dobili svoj prostor v direkciji, kegljači, ki so nekoč blesteli, pa nimajo več svojega igrišča. Postavili so zahtevo, da se zgradi avtomatsko kegljišče, kot ga imajo že vsi sosednji kraji. Tudi nezanimanje je zelo pogosto vzrok slabih uspehov, prav posebno pa še pomanjkanje trenerjev. Navzoči so tudi zahtevali, naj se obnovi športni dan podjetja kot v prvih letih in tudi troboj Konstruktor - Ingrad - Pionir. Občni zbor je ugotovil, da finančnega problema ni več, kadar se dosežejo dobri uspehi. Postavili so zahtevo, naj se vključujejo v društvo predvsem mladi, ker se že čuti menjava generacij. Društvo je štelo okrog 120 članov. V dotedanjem delu je društvo priborilo več kot 300 odličij raznih vrst: pokali, plakete, diplome.
Leta 1972 je imelo društvo 11 sekcij in je zajemalo vse zvrsti športa za vsa letna obdobja. V tem letu si je društvo nabavilo novo opremo za nogomet, odbojko, streljanje, tenis in atletiko ter nabavilo blago za drese.
Društvo se je lepo razvijalo in v letu 1973 kaže spodnja razpredelnica razvejenost društva in članski sestav: 

 

 

 

 

od tega aktivnih

Sekcija

št. članov

moški

ženske

skupaj

moški

ženske

Kegljanje

47

37

10

41

32

9

Strelstvo

19

16

3

16

13

3

Nogomet

29

29

0

29

29

0

Odbojka

20

11

9

17

9

8

Namizni tenis

10

10

0

10

10

0

Tenis

3

3

0

3

3

0

Atletika

5

4

1

5

4

1

Plavanje

4

3

1

4

3

1

Balinanje

5

5

0

5

5

0

Smučanje

3

3

0

3

3

0

Šah

24

24

0

24

24

0

Skupaj

169

145

24

157

135

22

 Članstvo po starosti:

 

skupaj

15-19 let

20-24 let

25-34 let

nad 35 let

moški

135

27

26

            41

41

ženske

22

3

8

            10

1

Skupaj

157

30

34

51

42

 Razpredelnica nazorno kaže, da sta slabi dve tretjini aktivnih športnikov starih nad 25 let in od tega nad 35 kar 42. Umestna je bila pripomba na občnem zboru leta 1971, da je menjava generacije pred vrati. Pomlajevanje je šlo prepočasi.
V kolikor je bilo ugotovljeno za prejšnja leta, da finančna vprašanja ne obstajajo, če se le pokažejo dobri uspehi, se je že leta 1973 položaj bistveno spremenil, ker je moralo društvo odšteti kar polovico sredstev za najemnino za kegljišče. Če pa se k temu prišteje še izpeljava športnega dneva podjetja, je bila dotacija popolnoma porabljena.
Obračun dela za leto 1973 je bil prikazan na občnem zboru 15. maja 1974 na Lisci ob udeležbi 80 članov in gostov. Po večletnih presledkih je bil leta 1973 spet športni dan podjetja, ki je zelo lepo uspel in dal možnost za izbiro športnikov za naslednje ŠIG Slovenije. Navzoči so ugotovili, da je terensko delo zelo velika ovira za redne vaje, ki so potrebne za tekmovanja, zlasti še, ker je zaupana organizacija ŠIG Slovenije za leto 1974 Pionirjevcem. Take igre so bile v pionirjevi organizaciji že leta 1962 v Novem mestu.
S povečanjem števila članstva se je povečala tudi odborova aktivnost. Na seji 4. decembra 1974 je bilo sklenjeno:

Treba je:
- izdelati pregled delovanja SŠD Pionir,
- sestaviti in dati pregled nastopov društva, klubov, vrst in posameznikov,
- izdelati pregled nastopov športnikov z doseženimi športnimi rezultati (odličnih in prav dobrih),
- izdelati pregled - kroniko nastopov športnikov podjetja,
- urediti arhiv društva po letih,
- izdelati spisek oseb, ki bodo sestavljale društveno kroniko,
- izdelati rokovnik nalog.

V letu 1974 je bila ustanovljena smučarska sekcija. Društvo se je prijavilo in sodelovalo v tekmovanjih ob dnevu JLA. Sodelovalo je v kegljanju, namiznem tenisu, šahu in streljanju.
Leta 1975 je imelo društvo kar 11 sekcij, med njimi tudi plavanje in smučanje. Strelska sekcija je naletela na ovire pri svojem delu in zato so strelci zaprosili, naj se jim dovoli dvakrat tedensko vaditi v samskem domu. Mladinci pa so se zavzeli in prosili sredstva za zgraditev športnega objekta za rekreacijo, ki bi obsegal igrišča za rokomet, mali nogomet, košarko in tenis. Iz dopisa telesnokulturni skupnosti z dne 16. maja 1975, s katerim prosijo dotacijo (manjkajočo razliko) 30.000 din za zgraditev asfaltiranega igrišča v Pionirjevem delavskem naselju, pa je razvidno, da bo igrišče imelo poleg navedenega še dve igrišči za odbojko. Dobili so le 15.000 din. Vsi stroški so bili predvideni v znesku 140.000 din, ki bi jih pokrili tako: 80.000 din lastne udeležbe, 30.000 din prispevek TOZD in 30.000 din telesnokulturna skupnost. V svojem dolgoletnem delovanju se je nabralo že toliko opreme, da je odbor čutil potrebo, da je na svoji seji 10. aprila 1975 sklenil:

- zbrati vso sposojeno opremo,
- zbrati vso paradno opremo in jo hraniti v vrečkah,
- slabšo opremo razknjižiti in jo dati v uporabo športnikom,
- uvesti kartoteko za vso športno opremo,
- izdajati opremo le na podlagi pismenega potrdila vodje sekcije,
- zbrati dokumentarni in fotografski material društva in ga urediti,
- obnovi naj se register trofej,
- mladinski organizaciji se odobri 80.000 din za ureditev igrišča, ki naj bo urejeno do 15. junija 1975, po možnosti pa že do 25. maja 1975.

Na seji so razpravljali tudi o ustanovitvi planinske sekcije, odločitev so prepustili naslednjemu občnemu zboru.
V tem času je dobilo Novo mesto športno dvorano, ki so jo pomagali graditi s prostovoljnim delom tudi Pionirjevi športniki, in dve telovadnici v novozgrajenih šolah. Za SŠD Pionir je postala zanimiva telovadnica šole v Bršljinu, ki bi jim lahko služila za treninge. Zato so s pogodbo št. 21/6-76 z dne 4. marca 1976 začeli uporabljati šolsko telovadnico. Enako pogodbo je SŠD Pionir sklenil že prej (25. februarja 1976) s športno dvorano do višine najemnine 23.800 din po posebnem obračunu porabljenih ur. Do 12. novembra 1976 so porabili 12 ur v veliki dvorani in 109 ur na strelišču. Na eni izmed prejšnjih sej so sklenili, naj se zgradi balinišče pri domu na Gorjancih. Občni zbor 8. aprila 1976 je ugotovil, da nepoučen poslušalec poročil v njih ne vidi znoja, požrtvovalnosti, dobre volje, veselja in naporov, kar vse vlagajo tekmovalci, da dosegajo uspehe. Na dan občnega zbora je štelo društvo 243 članov in ima 10 sekcij. Iz leta v leto se je utrjevalo, a še ni bilo storjeno vse, kar bi preseglo normalno delo. Zato bi morali nastaviti rekreatorja, ker vodje sekcij ob svojem rednem delu ne morejo biti kos vsem zahtevam. Za svoje uspešno delo je SŠD Pionir prejel prvi plaketo Občinskega sindikalnega sveta Novo mesto. Občni zbor je ugotovil, da so na vseh gradbiščih enaki delovni pogoji, a šport cvete v Novem mestu in v Krškem, medtem ko v Ljubljani in v Zagrebu ne in da gledajo vedno ene in iste obraze, ker ne vključujejo v zadostni meri mladincev v športno življenje. Občni zbor je še ugotovil, da je društvo v svojem preteklem obdobju prejelo:

- 138 pokalov,
- 138 plaket,
- 1 plaketo OSS Novo mesto
- 46 priznanj in diplom.

Vse to so ekipna priznanja in so last društva, medtem ko so prejeli priznanje tudi posamezniki in so njihova last. Za vse te uspehe gre poleg športnikom hvala samoupravnim organom, družbenopolitičnim organizacijam in vodilnemu osebju podjetja.
V letu 1977 je odbor razpravljal o ustanovitvi Budokay kluba. Odločil se bo, ko bo znan delovni načrt in predračun.
Društvo je vedno bolj zgubljalo prvotni rekreacijski značaj društva in so mu bili važni predvsem uspehi. To potrjuje tudi dejstvo, da je društvo 14. marca 1977 prosilo lesni obrat, naj tov. Zlatku Vrbanku dovoli med delovnim časom, če ne bo s tem trpela proizvodnja, treniranje na kegljišču, ker je kegljišče v popoldanskem in večernem času preveč zasedeno.
Vsak uspeh je vezan z velikim fizičnim naporom in žrtvovanjem prostega časa. Borba za uspehe je vedno bolj težavna, kar je ugotovil občni zbor društva, ko je neki razpravljalec izjavil, da je SŠD Pionir vedno dosegal na ŠIG Slovenije 1.-3. mesto, sedaj pa slabša mesta. Toda kljub temu pomeni nižje mesto odlične rezultate. Da bi jih obdržali, bodo potrebne dodatne ure vaj, kar bo šlo v škodo delovnega časa, to pa bo pripeljalo do tega, da bodo ŠIG Slovenije postale spet rekreacijske igre, kar je tudi bil njihov prvotni namen.
SŠD Pionir je redno, z redkimi izpadi sodeloval v igrah:

- ŠIG Slovenije,
- Športni dan podjetja,
- DŠI Novo mesto,
- ŠIG Dolenjske,
- Zimske ŠIG Dolenjske,
- Zimski športni dan podjetja,
- razna občasna ali tradicionalna tekmovanja za dan JLA, razna prvenstva in podobno. Z vsemi temi tekmovanji se je razvil v odlično športno društvo.

Posebnost in odlika sindikalnih športnih društev v podjetjih so odprla vrata v športno življenje tudi delavcem. Iz zgodovine športa na Dolenjskem je znano, da so se vanj vključevali le dijaki in obrtniki, medtem ko kmečka in delavska mladina nista imela na voljo primernih društev. Ko je pred l. 1941 delovala v Novem mestu delavska organizacija Svoboda, se je izživljala le v kulturni dejavnosti (igre in predavanja) in ni odprla svoje organizacije, ker pač ni imela igrišč, fizkulturni dejavnosti, pa čeprav je bilo med njenimi nalogami tudi športno delo. S sindikalnimi športnimi društvi so se na stežaj odprla vrata delavskemu razredu, če se le hoče vključiti v športno delo.
Primer za razširjenost športnih organizacij naj bo podatek iz l. 1975: (po podatkih telesnokulturne skupnosti Novo mesto, kjer pa je verjetno izpadel SŠD Pionir ali pa morda vodi register sindikalnih društev OSS Novo mesto):

- Atletski klub Novo mesto 158 članov
- Košarkarski klub Novoteks, Novo mesto 68 članov
- Košarkarski klub Loka, Novo mesto ? članov
- Odbojkarski klub Novo mesto 18 članov
- Nogometni klub Elan, Novo mesto 113 članov
- Smučarsko društvo Rog, Novo mesto 85 članov
- Kolesarsko društvo Novo mesto 45 članov
- Kegljaško društvo Novo mesto 470 članov
- Šahovski klub Novo mesto 35 članov
- Občinska balinarska zveza 25 članov
- Tenis klub Novo mesto ? članov
- GO klub Novo mesto 15 članov
- Športno društvo Šentjernej 80 članov
- Športno društvo Krka, Novo mesto 180 članov
- Klub za podvodno aktivnost Novo mesto 22 članov
- Karate klub Novo mesto 54 članov
- Športno društvo Bršljin 40 članov
- TVD Partizan Žužemberk 64 članov
- TVD Partizan Straža 38 članov
- TVD Partizan Novo mesto 120 članov
- Namizni tenis Novo mesto 15 članov
- Klub za konjski šport Šentjernej   ? članov

 Razen tega je bil propagiran TRIM program in izvajanje akcije „Vsi Slovenci hodimo, tečemo in plavamo!"
Za dosego tega cilja je tudi SŠD Pionir vlagal vse svoje napore od prvih korakov ob nastajanju podjetja do rasti v močno in pomembno športno društvo Novega mesta s svojim športnim delom širom po naši domovini.

na vrh strani

 Pionirjev športni dan podjetja
Za Pionirjeve delavce je bila najpriljubljenejša prireditev njihovega športnega društva športni dan podjetja. Udeležba je bila vedno zelo velika, medtem ko so odhajali na razna druga tekmovanja le najboljši. Športni dan podjetja je veljal za nekak trening in izbirno prireditev za določanje športnikov, ki bodo zastopali Pionirjeve barve na drugih tekmovanjih. Športni dnevi podjetja so vsebovali največ disciplin, ker so vključevali tudi tiste igre, ki so se spontano rojevale od prvih dni rekreacije na Pionirjevih deloviščih. Športni dnevi so bili za delavce velik dogodek in so pomenili zanje pravo sprostitev. Prirejeni so bili tako, da so vzbujali tudi smeh in zabavo. To so bili rekreacijski dnevi v pravem pomenu besede in nastopajoči niso imeli niti strahu niti treme, saj rezultati na športnih dnevih niso pomenili isto kot izidi na drugih tekmovanjih. Toda tu so bila medsebojna tekmovanja, ko so primerjali svoje spretnosti sektorji in gradbišča med seboj. Žal ti športni dnevi niso bili vsakoletna prireditev in so bile med njimi večje vrzeli. Takrat so delavci na občnih zborih vedno zahtevali obnovo športnih dni.
Začetna rekreacijska dejavnosti v prvih dneh obstoja Pionirja, ki se je odvijala, če ne drugače, tudi v kepanju, igri med dvema ognjema, plazenju po ceveh, če so bila na gradbišču pri roki, vlečenjem vrvi, teku v vrečah in z raznimi razgibalnimi vajami, se je razširila na kegljanje, balinanje, odbojko, šah, streljanje in podobno ter s tem ustvarila pogoje za prvi športni dan podjetja. Organizirala ga je sindikalna podružnica 26. novembra 1950. Predvidena je bila odbojka, skakanje v daljino in višino, met kopja in bombe, šah in kros. Bilo pa je tako slabo vreme, da je bilo lahko tekmovanje le v krosu in pa šahovski dvoboj med Pionirjevimi mizarji in kovinarji, ki so zmagali, vse drugo je odpadlo. Kljub temu je bil prvi Pionirjev športni dan poučen, saj ga niso nikdar več prirejali novembra, ampak so poiskali ugodnejše datume. O tem, kdaj je bil naslednji športni dan, ni podatkov. Zanesljivo pa je bil po presledku enega leta ali pa morda več let leta 1965, ker so na občnem zboru 18. marca 1966 zahtevali, naj bodo športni dnevi vsako leto in ugotavljali, da se ljubljansko gradbišče ni udeležilo športnega dne. Želja je bila izpolnjena, ker so se zvrstili športni dnevi leta 1967, 1968 in 1969. Leta 1967 in 1968 se je udeležilo športnega dne več kot 180 športnikov. 23. junija 1968 so bila ob športnem dnevu tekmovanja v kegljanju, balinanju, odbojki, nogometu, namiznem tenisu, šahu, vlečenju vrvi, streljanju in teku v vrečah. V kegljanju je zmagala podružnica Krško, v balinanju CO, v odbojki direkcija, v namiznem tenisu podružnica Ljubljana in prav tako v šahu. V teku v vrečah je zmagal Marijan Jeraj, v skupini starejših pa Tone Luštek. V vlečenju vrvi je zmagalo Novo mesto, v streljanju pa CO. Zmagovalci so bili nagrajeni, prav tako tudi najsrečnejši tekmovalec Ivan Plantan in najnesrečnejši Rudi Fabjan. Da bi postali športni dnevi še zanimivejši, so kasneje uvedli še nove šaljive nagrade. Naslednje leto je bila vrsta tekmovanj razširjena še z malim nogometom in kolesarjenjem. Vsi nastopajoči so dobili malico, zmagovalci - posamezniki pa so dobili za nagrado klobase, rebulo, cigarete ali pa dozo za cigarete. Med posamezniki v kegljanju je zmagal Franc Židanek, v šahu pa Marjan Matjašič.
Leta 1969 je bil športni dan 14. junija. Obsegal je enake discipline kot leto prej, le nagrade so bile bolj pestre: kegljači so dobili vino in klobase, enako tudi balinarji; strelci so dobili pečeno kokoš in orehe, zmaga v namiznem tenisu je prinesla klobase in pivo, v šahu pivo in zavitke kave, v odbojki pivo in klobase, v malem nogometu vino in klobase, vlečenju vrvi vino in pleče, teku v vrečah za mlajše oro in čokolado, za starejše pa buteljko zlate rebule. Vožnja s kolesi je prinesla ananas in oro. Vse nastopajoče ženske so dobile kekse in oro. Naslednji športni dan je bil 30. junija 1973. Udeležba je bila zelo velika. Prijavilo se je kar 50 ekip in zato je bil sprejet izločilni sistem. To leto je bil športni dan izredno skrbno pripravljen. Vse je bilo predvideno, kar je potrebno za povorko, otvoritev, zaključek, objavljanje rezultatov, pisanje matric, razmnoževanje, dovoz in odvoz miz za pripravljeno prehrano, napisne panoje, parkirišča in reditelje, nosilce zastav, skratka: vse je bilo predvideno in nepredvidenih potreb skoraj ne bi moglo biti. Tak način je navajal udeležence k redu in disciplini. To množično tekmovanje ni moglo biti v Novem mestu na enem prostoru, zato so bila tekmovanja tudi v Šmihelu, v Pionirjevem samskem domu, v direkciji, na Loki in v Mirni peči. Vsebino nagrad je določilo tehnično vodstvo. Določene so bile tudi nagrade za prehodni pokal in diplome. Krog nagrajencev se je razširil za najborbenejšega, najtežjega, in najlažjega tekmovalca.
Naslednji športni dan je bil l. 1974 v Krškem. Vsaka sindikalna podružnica na gradbiščih je dobila svojo barvo: Novo mesto rdečo, Ljubljana zeleno, Krško modro, Zagreb rdeče-belo, SPO zeleno-belo, Togrel belo, DSSS oranžno, lesni obrat rumeno in mehansko-kovinski obrat črno-belo. Tekmovanje je bilo v devetih športnih panogah. Sestavljena so bila posebna pravila in pravočasno dostavljena tekmovalcem. Pravico nastopanja so imeli vsi zaposleni v podjetju in vajenci. Vsakdo je lahko nastopal le v svoji organizaciji. Združitev organizacij je bila možna, če posamezne delovne organizacije niso imele dovolj igralcev za ekipo. Posamezne organizacije so lahko sestavile več ekip in upošteval se je rezultat najboljše ekipe. Ženske ekipe so tekmovale enakopravno z moškimi, lahko pa so bile tudi mešane ekipe. Pokrovitelj športnega dne je bil predsednik SO Krško.
Naslednji športni dan je bil 31. maja 1975 v Ljubljani. Prijavilo se je 95 ekip s 401 tekmovalcem. Namen športnega dne je bil spoznavati delavce med seboj, razgovor o težavah in problemih, načinu dela in spoznavanju, da so člani istega delovnega kolektiva in da je njihov uspeh, če podjetje uspeva. Prav tekmovanje v športu jim simbolično kaže, da je uspeh pri delu možen le z resnim in discipliniranim delom.

Streljanje je potekalo ekipno in posamezno:
- ekipno moški – 1. Mehansko-kovinski obrat. Vseh ekip je bilo 12.
- ekipno ženske - 1. Lesni obrat Novo mesto.
- generalna uvrstitev v streljanju 1. MKO
- moški posamezno - Jože Ribič, TOZD MKO
- ženske posamezno - Marija Kastelic, TOZD Lesni obrat Novo mesto.
Šah ekipno in posamezno:
- DSSS 1. mesto. vseh ekip 8.
- generalna uvrstitev v šahu 1. DSSS
- posamezno - ing. Filipčič Jože 1. TOZD Ljubljana.
Namizni tenis:
- Zagreb 1. vseh ekip 15.
Mali nogomet:
- Krško 1. vseh ekip 12.
Odbojka:
- 1. DSSS. Vseh ekip 9.
Balinanje:
- 1. DSSS
Vlečenje vrvi:
- 1. SPO.
Kegljanje:
- 1. Krško. 11. ekip.
- moški posamezno, 1. Djordjević Andrej iz TOZD Ljubljana
- ženske posamezno, 1. Majda Bračko iz TOZD DSSS
Tek v vrečah:
- Dušan Vukšinić iz TOZD MKO
Najtežji: Franci Černe iz TOZD SPO, 125 kg.
Najlažji: Veho Kržalić iz TOZD Ljubljana, 48 kg.
Fair play: Sofronov Vida iz DSSS.
Generalna uvrstitev: 1. TOZD Novo mesto.
Športni dan je bil sklenjen z dogovorom, da bo naslednji l. 1976 v Novem mestu.

 Množične športne igre
Ko so Pionirjevi športniki razširili svojo športno rekreacijo v sindikalni podružnici, so dali pobudo, da bi priredili skupne igre z Betonom (Ingrad) iz Celja in Konstruktorjem iz Maribora. Tako se je razvil troboj med tremi podjetji, ki pa je prenehal ob organiziranju ŠIG Slovenije. Kljub temu pa se je kasneje spet obnovila želja po obnovitvi troboja. Troboj je res še enkrat zaživel l. 1969 v malem nogometu, streljanju - moški in ženske, balinanju in kegljanju - moški in ženske. Pionirjevci so se udeležili troboja z 42 športniki.
Ta Pionirjeva pobuda je rodila ŠIG Slovenije. Prve so bile l. 1951. Iz njih so se razvile zimske ŠIG Slovenije in nato še zvezne ŠIG. Organizacijsko gradnjo so morda gradbinci povzeli po igrah grafičarjev, ki so organizirali taka srečanja med grafičarji že leta 1948. Po teh dveh vzorih so se razvile tudi igre drugih strok:

- 1952, igre papirničarjev,
- 1954, Zlet bratstva in enotnosti, ki zajema tudi Novo mesto,
- 1956, igre delavcev Elektro,
- 1957, igre delavcev elektrogospodarstva,
- 1959, igre tekstilcev ali „Tekstiliada",
- 1961, igre delavcev avtomatizacije,
- 1965, igre ZSM v zavodih za socialno zavarovanje,
- 1966, igre psihiatričnih bolnikov iz bolnišnic FLRJ,
- 1967, igre delavcev farmacevtske industrije,
- 1968, igre tekstilcev v kegljanju,
- 1969, igre delavcev v cestnih podjetjih,
- 1970, delavci v lesni industriji ali „Lesariada",
- 1971, igre delavcev družbenega knjigovodstva,
- 1973, igre delavcev prometa in zvez.

Tudi dijaki so prirejali svoje igre, tako že l. 1968 mladina železniških šol. Dijaki, ki stanujejo v dijaških domovih, imajo svoje „Domiade". Namen sindikalnih športnih iger ni v dirki za rekordi in borbami za prva mesta, ampak je njihov namen v tovarištvu, medsebojnem spoznavanju, družabništvu, izmenjavanju izkušenj in navezovanju prijateljstva. Te igre imajo zelo velik vzgojni pomen, saj gojijo odkrito borbo in preganjajo vsa nedovoljena sredstva. Z menjavanjem krajev tekmovanja spoznavajo tekmovalci svojo domovino, kar jim vceplja domovinsko ljubezen in bratstvo in enotnost, kadar zajemajo igre tudi druge republike. Vsake sindikalne igre imajo svoje pravilnike in ti so osnova za tekmovanje in ocenjevanje. Nikdar ni bil namen teh iger borba za prva mesta, pa čeprav je v tekmovanjih nekdo vedno prvi in nekdo vedno zadnji. To tekmovanje za razvrščanje po uspehih je predvsem spodbuda, da je tekmovanje bolj resno. Glavni cilj pa je bil in je: vključiti čimveč delavcev v rekreacijo.

na vrh strani

 Športne igre gradbincev Slovenije
Pravilnik športnih iger gradbenih delavcev Slovenije pravi v 2. členu:
„ŠIG prirejajo delovne organizacije z namenom, da utrjujejo med gradbinci telesno kulturo nasploh, širijo in poglabljajo intelektualno ter telesno sposobnost posameznikov in utrjujejo tovariško povezanost podjetij gradbene stroke. 3. člen pa nadaljuje: „ŠIG morajo pokazati tudi navzven, da je slovensko gradbeništvo celovita enota in da v njem deluje veliko število odličnih socialističnih športnikov. Popularizirati morajo šport med najširšimi sloji naših delavcev in jih aktivno pritegniti k zdravemu športnemu udejstvovanju." Ta pravila iz l. 1972 predvidevajo zaradi spodbude razne nagrade:

Tekmovalci - posamezniki dobijo za dosežene uspehe na igrah priznanja:
- zmagovalec panoge - zlato medaljo,
- drugouvrščeni - srebrno medaljo,
- tretjeuvrščeni - bronasto medaljo.
Ekipe dobijo za dosežene uspehe v posameznih panogah in igrah priznanje:
- zmagovalna ekipa - zlato plaketo ali pokal,
- drugouvrščena - srebrno plaketo ali pokal,
- tretjeuvrščena - bronasto plaketo ali pokal.

Absolutni zmagovalec postane tisto podjetje oziroma organizacija združenega dela, ki je zbrala največ točk v moškem in ženskem ekipnem delu. Točkuje se od zadnjeuvrščene ekipe navzgor. Zadnja dobi eno točko, predzadnja dve in tako dalje do vključno četrte uvrščene ekipe. Tretja uvrščena ekipa dobi dve točki več od četrte, druga pa tri točke več od tretje in prva štiri točke več od drugouvrščene ekipe. Če so prijavljene v posamezni panogi manj kot štiri ekipe, se ne tekmuje.
Prvouvrščeno podjetje dobi v trajno last kopijo pokala Republiškega sindikata gradbenih delavcev Slovenije; drugouvrščeno podjetje dobi v trajno last pokal Biroja gradbeništva Slovenije. Tretjeuvrščeno podjetje dobi v trajno last pokal občinskega ali medobčinskega sindikalnega sveta kraja, kjer so igre.
Pionirjevi delavci so se vključili v ŠIG že od vsega začetka in tudi prevzeli dolžnost organiziranja teh iger v svojem kraju. Po podatkih, ki so na voljo, si oglejmo, kako je uspeval v teh igrah SŠD Pionir.

1963: 3.
1964:
- 1. kegljači - moški; streljanje - ženske;
- 3. kegljačice, balinarji, šahisti;
1965: 2.
- 1. kegljači, odbojkarice;
- 2. namizni tenis, streljanje - ženske;
- 3. kegljačice.
- 1. Uhl Terezija v namiznem tenisu;
- 3. Hrenova in Orožnova v kegljanju, Kos v streljanju.
1966: 2.
- 1. balinanje, streljanje - ženske, namizni tenis - ženske;
- 2. odbojka - ženske;
- 3. kegljanje - moški; kegljanje - ženske; streljanje - moški;
- 1. Brazuš Julka v streljanju;
- 2. Hren v kegljanju;
- 3. Berlan Janez in Martina Bračko v streljanju.
1967: 2.
- 1. streljanje - moški; streljanje - ženske;
- 2. kegljanje - moški; namizni tenis - ženske, odbojka - ženske;
- 3. kegljanje - ženske.
- 1. Franc Židanek - kegljanje;
- 2. Uhl Florijana - namizni tenis.
- 3. Cvetka Knap - streljanje
1968: 4.
SŠD Pionir je imel pridobljeno četrto mesto za popoln neuspeh. Razlagal ga je na dva načina: 1. med tekmovalci ni bilo prave discipline. Vsem je bilo naročeno, da potujejo skupno. Nekateri se niso držali sklepov in so potovali posamič, imeli med potjo prometno nesrečo s poškodbami in zaradi njih niso mogli tekmovati. Drugi so pozabili zdravstvene izkaznice in so bili izločeni. 2. Nastanitev tekmovalcev je bila 30 km izven Nove Gorice in še ta v skupni kasarniški sobi. Prehrana je bila v Novi Gorici in zato so prihajali tekmovalci utrujeni na tekmovalni prostor. Odbojkarji pa so že takoj odpadli zaradi neugodnega žreba. Sicer je bilo tekmovanje odlično pripravljeno, a posamezna tekmovališča so bila na različnih krajih, kar je bila prav tako velika ovira.
- 1. ženska ekipa;
- 3. ženska ekipa; moška ekipa.
1969: 5.
1970: 2.
1971: 3.
- 3. streljanje - ženske;
- 2. posameznik v kegljanju, ženske posamezno v streljanju.
1972: 4.
- 1. šah; ženske - streljanje.
1973: 5. Iger se je udeležilo 60 tekmovalcev in vsi so bili poimensko zavarovani pri zavarovalnici Sava.
1974: 3.
- 1. ženske - streljanje in kegljanje;
- 3. odbojka - ženske; streljanje - moški;
- 1. Oražen Anica - kegljanje
- 2. Bogdan Hren - kegljanje; ženske v streljanju;

Te igre je organiziral SŠD Pionir in jih izvedel v Ljubljani, ker v Novem mestu ni bilo dovolj prenočitvenih kapacitet. Nadzorni odbor je te igre ocenil: „Častno razsodišče XXIV. letnih športnih iger gradbenih delavcev Slovenije ugotavlja ob zaključku tekmovanja, da je organizator letošnjih športnih iger SPLOŠNO GRADBENO PODJETJE PIONIR NOVO MESTO izvedlo svojo zahtevno nalogo v organizacijskem in tehničnem pogledu nadvse vestno, prizadevno in tako kvalitetno, da se mu iskreno zahvaljujemo." (Zaključni bilten, 24. avgusta 1974.)
1977:
1. streljanje - ženske;
3. kegljanje - ženske.
Zvezne športne igre gradbincev
Leta 1972 je uspelo SŠD Pionir, da je tekmoval na IV. zveznih športnih igrah gradbincev Jugoslavije. Dosegel je dobro 13. mesto, če upoštevamo, da se je moral boriti kar s 70 društvi. K dobremu uspehu so pripomogle predvsem ženske, ki so dosegle 2. mesto v streljanju, pa tudi šahisti z osvojenim 2. mestom. Še prej ali leta 1969 ali l. 1970 so dosegle ženske ekipno v streljanju 1. mesto. 

na vrh strani

Delavske športne igre Novega mesta
Na pobudo občinskega sveta za telesno kulturo, občinske zveze za telesno kulturo in sindikalnih organizacij v večjih kolektivih so bile l. 1961 v Novem mestu osnovane osnovne delavske športne igre. Osnova za tako skupinsko nastopanje je bila razvitost športne in rekreacijske dejavnosti v sindikalnih organizacijah v vseh večjih gospodarskih organizacijah. Igre so potekale vse leto in so imele svoj zaključek navadno na praznik občine Novo mesto. Osnove tekmovanja so bile:
- tekmuje se v posameznih panogah,
- tekmuje se za skupni plasman.
Pravico tekmovanja imajo:
- redno zaposleni. Honorarni delavci, zunanji sodelavci in štipendisti ne morejo sodelovati;
- upokojenci lahko tekmujejo le s svojimi ekipami za Društvo upokojencev.
Tekmuje se v plavanju, odbojki, streljanju, kegljanju, nogometu, namiznem tenisu, balinanju, odbojki, šahu in krosu. Vrsta teh prvih disciplin pa se je iz leta v leto večala in spreminjala, saj se je že prvo tekmovanje odvijalo še v drugih zvrsteh.
Namen iger je bil: množičnost športnega udejstvovanja delavcev in širjenje športnih društev v podjetjih. V začetku je nastopalo zelo malo ženskih vrst, a iz leta v leto jih je bilo več. Zato so že vključno l. 1972 začeli deliti uvrstitev na moške in ženske.
Prvih sindikalnih iger l. 1961 se je udeležilo 19 delovnih organizacij s 34 sindikalnimi podružnicami in 100 ekipami. To je bil izreden uspeh za prvo organiziranje iger. Pri drugih delavskih športnih igrah l. 1962 je sodelovalo že 32 delovnih kolektivov s skoraj 300 ekipami, ki so tekmovale v 14 disciplinah. Pri X. igrah je nastopilo že 43 delovnih kolektivov z več kot 1600 nastopajočimi, a XV. igre so štele že 2200 tekmovalcev v 359 ekipah.
Zaradi množičnosti nastopajočih je bil problem poiskati dovolj igrišč. Zato se je dejavnost razvijala tudi izven Novega mesta. Za vzorec naj služi primer iger v letu 1968:
- plavanje:                 plavalni bazen Dolenjske Toplice,
- tenis:                      teniško igrišče na Loki,
- balinanje:                balinarsko igrišče na Loki,
-
mali nagomet:          Stadion bratstva in enotnosti,
- odbojka:                  odbojkarska igrišča na Loki,
- atletika:                  Stadion bratstva in enotnosti,
- vlečenje vrvi:            košarkarsko igrišče na Loki,
- streljanje:                živilski trg v Novem mestu,
- kegljanje:                kegljišče Vrhovnik,
- namizni tenis:          telovadnica gimnazije v Novem mestu,
- šah:                        šahovski klub Novo mesto.

Problem se je zelo omilil, ker so bila tekmovanja razporejena skozi vse leto. Vseh iger se je udeležil tudi SŠD Pionir in si pridobil:
1. mesto leta: 1961, 1962, 1963, 1964, 1965, 1966, 1968, 1969, 1970, 1971, 1972 - moški, 1973 - moški, 1974 - moški.
2, mesto je osvojil leta 1967, 1972 - ženske, 1973 - ženske, 1974 - ženske, 1975 - moški, 1976 - ženske,
3. mesto je osvojil leta 1976 - moški.
S temi uspehi je postalo SŠD Pionir najboljše dolenjsko športno društvo.

na vrh strani

 Zimske športne igre gradbincev Slovenije
Leta 1963 so bile organizirane tudi zimske športne igre gradbincev Slovenije. Dolenjski gradbinci bi imeli v zimskih mesecih več časa za treninge v zimskem športu, seveda, če bi bile snežne razmere na Dolenjskem boljše kot so. Vedno več je zim, ko sneg pobeli le najvišje dolenjske gore, medtem ko ga v okolici mesta že bolj redko vidimo. Toda kljub temu Pionirjevi delavci niso zanemarili zimskega športa in so se vključili v zimske igre, saj so svoje igre vedno imeli bolj za rekreacijo kot pa doseganje uspehov. Iz teh razlogov so se začeli vključevati v igre.
Prvič so se vključili v zimske igre leta 1966 ter dosegli uspehe, ki so bili primerni za snežne razmere na Dolenjskem. Udeležili so se tudi VI. zimskih iger l. 1969 ter s 15 udeleženci prislužili 27. mesto med 37 ekipami. Leta 1971 je bil dosežen že kar dober uspeh s 16. mestom med 45 udeleženimi društvi. Na X. zimskih športnih igrah je dosegel Pionir 23 mesto. Na XIII. zimskih igrah pa so bili Pionirjevci že 11. med 83 ekipami. Pionirjeva ekipa je štela 13 tekmovalcev. Med vsemi Pionirjevci je dosegel najboljši uspeh Tone Vesel, ki je bil v veleslalomu za moške do 33 let dvaindvajseti med 162 tekmovalci.

Športne igre gradbincev Dolenjske
Dolenjska gradbena podjetja so se domenila, da bodo organizirala dolenjske športne igre gradbincev, ki bi bile nekaka priprava za nastopanje na športnih igrah gradbincev Slovenije. Prve igre so bile l. 1965 v Kočevju, kjer je SŠD Pionir dosegel 1. mesto in zmagal v vseh disciplinah, razen v odbojki, kjer je zasedel 2. mesto. Te igre so bile leta 1968 tudi v Novem mestu.

 Pionirjeve zimske športne igre
Zaradi velikega zanimanja za zimski šport je smučarska sekcija organizirala zimske športne igre. Prve so bile izpeljane 13, marca 1976 na Javorovici. Udeležilo se jih je 37 smučarjev, ki so bili razdeljeni v deset ekip: DSSS, Krško, Projektivni biro, Zagreb, Novo mesto, Lesni obrat, Togrel, Ljubljana, MKO. Ocenjevali so s točkami. Ekipa DSSS si jih je prislužila 310, kar je bilo največje doseženo število točk. V veleslalomu so tekmovali:
- 17 moških v starosti do 30 let; prvi je bil Tratar Božo
- 11 moških v starosti 30 do 40 let; prvi je bil Tone Vesel
- 6 moških v starosti nad 40 let; zmagal je Marjan Zupanc
- 4 ženske; zmagala je Ida Slapšak.

Tekmovanje je bilo tudi v sankanju in prvi med šestimi sankači je bil Marijan Filipčič. Drugi zimski športni dan Pionirja je bil 19. februarja 1977 na Kobli. Prijavilo se je 81 tekmovalcev. Doseženi so bili tile rezultati:

Ekipna uvrstitev:
1. TOZD projektivni biro 480 točk,
2. Delovna skupnost skupnih služb 380 točk
3. TOZD Gradbeni sektor Krško 325 točk
4. TOZD Gradbeni sektor Ljubljana 305 točk
5. TOZD Strojno prometni urad 270 točk
6. TOZD Lesni obrat 170 točk
7. TOZD Togrel 155 točk
8. TOZD Gradbeni sektor Novo mesto 40 točk
9. TOZD Mehansko kovinski obrat 40 točk

Zimski športni dan podjetja bo zelo ugodno vplival na rezultate zimskih športnih iger gradbincev Slovenije.

na vrh strani

Kegljanje
Kegljanje je zelo priljubljena in razširjena športna rekreacija v SŠD Pionir. Prva leta obstoja podjetja se je kegljanje najbolj organizirano vključilo v športno dejavnost. Ker kegljači niso imeli lastnega igrišča, so hodili vadit k Vrhovnikovi, k Murnu na Breg in še v Mirno peč. Toda kmalu so se osamosvojili in si zgradili enostezno asfaltno kegljišče. Svečano so ga odprli 16. maja 1953 z organizacijo kegljaškega tekmovanja. Obe prvi mesti so osvojili gostje, pri moških Kegljaški klub Novo mesto, pri ženskah pa KK Beton iz Celja. Z novim kegljiščem so imeli kegljači več možnosti za vaje. Ker so se njihove vrste namnožile, so se oddvojili od društva in osnovali samostojno društvo. Po predložitvi vseh predpisanih formularjev so bili 15. marca 1956 vpisani v register društev pod zap. št. 124 s pripombo, da se je društvo 20. marca 1957 preimenovalo v KD Enotnost z delovnim območjem Bršljin. To preimenovanje je bilo potrebno, ker so bršljinski kegljači - železničarji in delavci Novoteksa vadili na Pionirjevem igrišču. Ker so že vsi vadili na istem igrišču, naj bi imeli še isto društvo. Tako je nastal KD Enotnost in z njim je odpadlo večno rivalstvo za boljša mesta med železničarji in Pionirjem. Društvo je imelo veliko razumevanja za kadrovske probleme, saj je redno pošiljalo svoje člane na inštruktorske tečaje ter odbiralo kandidate za sodnike. Društvo je bilo vključeno v podzvezo kegljačev Dolenjske. Pionirjevci so bili razdeljeni na moški in ženski krožek ter še na moški krožek Enotnost. Leta 1956 so krožki v društvu tekmovali med moškimi in ženskimi ekipami, zmagali so moški. Na svojem igrišču so tekmovali še s klubi Elektron, Dama, Luknjo, Merkurjem in Gorjanci. Naslednje leto, 19. februarja 1957, pa so sprejeli pravila. Društvo je uvedlo tudi medsebojno nagradno dvomesečno tekmovanje. Leta 1958 so Pionirjevi kegljači tekmovali v zahodni conski ligi in dosegli 7. mesto, v tekmovanju za prvenstvo Dolenjske pa 2. mesto. Med najboljše kegljače je sodil direktor Ivan Kočevar. Po sklepu občnega zbora (25. januarja 1957) je imel vsak krožek svoj odbor (predsednik, blagajnik, tehnični vodja) in pravilnik. Iz spominskih zapisov je razvidno, da je bilo najbolj uspešno kegljaško leto leta 1963, ko so dosegli na republiškem prvenstvu 2. mesto, in 3. mesto na državnem prvenstvu v borbenih igrah. Tedaj je bila naslednja slovenska ekipa šele na sedmem mestu (Triglav iz Kranja). Do leta 1970 je bila ekipa KD Pionir redni član republiške lige, ki je štela 12 članov. To so bili časi, ko je bil velik problem ob odločanju, kdo naj ostane v rezervi, pa čeprav je imel Pionir le enostezno kegljišče, medtem ko so vsa druga društva že imela avtomatska kegljišča.
Tudi leto 1964 je bilo še uspešno:
- na republiškem prvenstvu posameznikov v Celju: šesti,
- na državnem prvenstvu posameznikov v Zagrebu: triindvajseti,
- zmaga na prijateljski tekmi z RTV iz Zagreba,
- zmaga na prijateljski tekmi z Jesenicami,
- na kegljaškem turnirju v Litostroju: peti,
V letu 1965:
- v republiški ekipi 9. mesto,
- 1. mesto med posamezniki Dolenjske z 200 lučaji,
- 28. mesto posameznikov na republiškem prvenstvu,
- 9. mesto v borbenih igrah na republiškem prvenstvu,
- 4. na turnirju 29. novembra,
- 7 na izbirnih tekmah med Slovenci za sestavo državne reprezentance,
- Šig - 1965: 1. mesto moški in 2. mesto ženske.
V letu 1968:
- 5. v republiški ligi,
- 16. državnem prvenstvu,
- 3. na republiškem mladinskem prvenstvu,
- 10. na državnem mladinskem prvenstvu,
- 3. mesto na republiškem tekmovanju parov,
- ŠIG - 1968: moška ekipa 4. in ženska ekipa 5.
Na seji 17. junija 1971 so ugotovili, da je na kegljišču premalo treningov in zato ni več tako blestečih uspehov. Ponovno so zahtevali zgraditev avtomatskega večsteznega kegljišča.
Najboljši rezultat, kar jih je dosegel Pionir v kegljanju leta 1972, je bilo 8. mesto -ženske na ŠIG - 1972. Vsi drugi rezultati so bili slabši.
Boljše rezultate so kegljači dosegli na ŠIG - 1974:
- 8. mesto - moški ekipno,
- 1. mesto - ženske ekipno,
- 6. je bila Antič Anica v tekmovanju 200 lučajev,
- 1. je bila Oražen Anica v tekmovanju 100 lučajev.
Nazadovanje v kegljaških uspehih dokazuje, da se rekreacija spreminja, v tekmovanja. Ker druga društva vadijo na boljših kegljiščih, je razumljivo, da dosegajo boljše rezultate in zato so Pionirjevci zaostali. Čeprav rezultati drsijo navzdol, ni to nobena tragika, ker mora veljati načelo: rekreacija, ne pa lov za rekordi.
Kegljaška zveza je odlikovala zaslužnega trenerja Roberta Romiha z zlatim kegljem.
Na DŠI Novega mesta so moški dosegli take rezultate: l. 1961 21. mesto, l. 1971 in 1972 1. mesto, l. 1973, 1974 in 1975 3. mesto. Ženske pa so priborile 1. mesto v letih 1961, 1971, 1972 in 1975, 2. mesto pa l. 1973 in 1974. Za manjkajoča leta ni podatkov. Vse uspehe kegljačev moramo meriti še z enega vidika, če hočemo pravilno ovrednotiti prehojeno pot. Imeli so krogle različnih premerov, ki so jih čistili s kroglo, imenovano šiško. Igrišče je bilo zelo primitivno. S plastičnimi kroglami so se prvič seznanili na igrišču v Celju. Tudi tekmovanje je bilo oteženo zaradi prehoda iz slabega igrišča na moderno in metanje hrapavih in lahkih lesenih krogel z metanjem težkih in gladkih plastičnih krogel. Kljub temu so kegljači v slabih delovnih razmerah osvajali najvišja mesta. 

Balinanje
Balinanje sodi med prve in zelo priljubljene aktivnosti Pionirjeve športne dejavnosti. Delavci so balinali že od l. 1948 neorganizirano in res le za rekreacijo. Toda kmalu so se pojavile prve želje po organiziranem balinanju in so našle svoj odmev na občnem zboru 28. marca 1956, ko so predlagali ustanovitev balinarskega kluba. Ta želja je sprožila še druge predloge in tako se je začel širiti krog športnih dejavnosti pri Pionirju. Balinarji so res dobili svoj krožek, začeli so se meriti z drugimi balinarskimi klubi in so beležili uspehe. Toda tudi pri njih je morala nastopiti kriza, ker je občni zbor 14. januarja ugotovil, da so bili prejšnja leta boljši kot v pretekli sezoni. Udeležili so se turnirja mladosti v Krškem in zasedli 2. mesto, v občinski ligi Novega mesta pa 1. V prijateljskem srečanju z Ingradom je zmagal Pionirjev krožek. Na II. mladinskem prvenstvu Jugoslavije so dosegli 6. mesto, leta 1963 pa prvo in so bili najboljši balinarji v Jugoslaviji. Sodelovali so še v prvenstvu Dolenjske v balinanju četvork in zasedli 5. mesto, v tolčenju pa je 1. mesto dosegel član Pionirjevega krožka. V jesenskem delu občinske lige je bil krožek 1. Tudi leta 1965 in leta 1966 so balinarji dosegali zelo lepe uspehe, čeprav niso več blesteli kot v letih 1963 in 1964. Leta 1965 so dosegli 1. mesto v občinski ligi v četvorkah, v prvenstvu Dolenjske v četvorkah pa 2., v republiškem tekmovanju 5. in v državnem 9. do 12. mesto. Pionirjev balinarski par Barbič in Hren sta bila sedma v Jugoslaviji. Tudi v tekmovanju parov so dosegli v občinskem merilu 1. mesto, dolenjskem 2, republiškem 4. in državnem prvenstvu 7. V tekmovanju za posameznike so dosegli v prvenstvu Dolenjske 2. mesto, v tekmovanju tolkačev za prvenstvo Dolenjske pa 1., 3., in 4. mesto. V reprezentanci Novega mesta ob njegovi 600-letnici je dosegel Pionirjev balinar 1. mesto, na turnirju v Novem mestu pa 3., v Ljubljani 2., v državnem prvenstvu pa 3. mesto, kar je bil odličen uspeh za mladince.
Na ŠIG 1966 so dosegli 1. mesto in 11. ŠIG - 1967. Leta 1968 so balinarji v tekmovanju četvork za prvenstvo Dolenjske dosegli 2. mesto, v Sloveniji 7. Pridobili so si pravico tekmovanja na državnem prvenstvu, a se ga niso udeležili zaradi odsotnosti dveh dobrih igralcev. Pionirjev balinar je bil izbran v reprezentanco Novega mesta v tekmovanju z Ljubljano in Zagrebom. Na tekmovanjih ŠIG - 1971 so dosegli 5. mesto, na ŠIG - 1972 10., na ŠIG - 1974 pa 19. Balinarji so sodelovali tudi na DŠI Novega mesta ter dosegli 1. mesto v letih 1964, 1968, 1971, 1972, 1973, 1974, 1975 in 1976, 2. mesto leta 1966 in 6. mesto l. 1967. Za ostala leta ni poročil. 

Nogomet
Pri Pionirjevcih je nogomet najbolj priljubljena športna panoga, ki je zajela mlade, starejše in stare člane kolektiva. To se sicer ne odraža v več moštvih pri SŠD Pionir, ampak v spremljanju nogometnih tekem na televizijskih in radijskih sprejemnikih. Pionir ni imel lastnega igrišča in treninge so imeli le v primernih letnih časih, tako da je zima vedno prekinila redne treninge. Z zgraditvijo športne dvorane pa bo možno treniranje tudi pozimi oziroma ob vsakem vremenu.
Z nogometom je društvo sodelovalo na mnogih igrah in tekmovanjih, a o tem žal ni dosegljivih podatkov. V prvih letih je moral nogomet imeti lepe rezultate, ker je občni zbor 14. januarja 1965 ugotovil, da pada nogomet vsako leto za razred niže, da so l. 1964 dvakrat tekmovali in obakrat zgubili ter bili izločeni že v prvem kolu za igre ŠIG - 1963. Morda je bila ta graja na občnem zboru kriva, da naslednje leto ni poročil o nogometu. Občni zbor 1. februarja 1967 pa je ugotovil, da je nogomet le na papirju. Tov. Jožef je dal na istem občnem zboru spodbudo, naj nogometna sekcija oživi. In res: leta 1967 so igrali mali nogomet in nogomet za ŠIG - 1967 in dosegli 20. in 9. mesto. Leta 1968 so nogometaši sodelovali v troboju Konstruktor, Ingrad in Pionir in so bili drugi. Na ŠIG - 1968 so bili v malem nogometu drugi in v nogometu deveti. Na ŠIG - 1971 je bil Pionir v malem nogometu osmi. Na DŠI Novega mesta pa so bili Pionirjevi nogometaši l. 1961 tretji, l. 1967 drugi, l. 1968 prvi, l. 1972 prvi in l. 1974 in 1975 drugi.
S pričetkom treniranja v športni dvorani ne bo več večjih premorov in Pionirjevi nogometaši bodo spet dosegali boljša mesta.

 Strelstvo
Strelstvo je bila vedno najbolj razvita ekipa v rekreacijskem življenju Pionirjevih delavcev in je vedno segala le po najvišjih rezultatih, pa čeprav je imela večkrat težave s streliščem. Za prva leta ni bilo mogoče najti zapisanih uspehov, pa čeprav jih je družina prav gotovo imela, saj si je prva ustvarila pogoje, da se je že 4. aprila 1953 registrirala in dobila v občinskem registru društev zaporedno številko 98 kot „Strelska družina Pionir". Leta 1964 je dosegla v občinski ligi 1. mesto, mladinci pa so v spopadu s 182 ekipami v Ljubljani priborili 54. mesto. V turnirju občinskega komiteja ZMS so zasedli 1. mesto. V občinskem tekmovanju z malokalibrsko puško so osvojili moški 1, ženske pa 2. mesto. Na turnirju v čast dneva vstaje je bila Pionirjeva družina spet prva, v ženski ekipi pa četrta. V letu 1965 so strelci izgubili svoje strelišče, a so se kljub temu udeležili kar šestih tekmovanj. Na ŠIG - 1965 je ženska ekipa dosegla 3. mesto, posamezno pa Kos prav tako 3. mesto, mladinska ekipa pa 4. mesto. V tekmovanju posameznikov za Zlato puščico je dosegel 1. mesto član Pionirjeve strelske ekipe. Na Zletu bratstva in enotnosti v Karlovcu je dosegla ženska ekipa 1. mesto, moška pa 4. Prvo mesto na ŠIG Dolenjske sta dosegli moška in ženska ekipa. Leta 1966 je zasedla ženska ekipa 1. mesto na ŠIG - 1966 in enako mesto med posameznicami Julka Bratuž. Strelska družina se je udeležila tudi občinskih tekmovanj in je dosegla ekipno 2. mesto, med posamezniki pa 3. V prvenstvu Dolenjske je družina dosegla ekipno in posamezno 1. mesto, v republiškem tekmovanju pa ekipno 5. mesto. Leta 1967 sta na ŠIG obe ekipi, moška in ženska, dosegli 1. mesto, posameznice 3., posamezniki pa 7. Strelsko tekmovanje v Novem mestu med družinami Janez Trdina, Novoteks, Železničar, Milan Majcen, 13. maj, Vinko Paderšič in Pionir je bilo izvedeno v sedmih kolih in prvo mesto je spet dosegla Pionirjeva družina.
V letu 1968 se je strelska družina udeležila mnogih tekmovanj. Občinsko prvenstvo za Zlato puščico: puščico je osvojil Berlan. Na občinskem tekmovanju mladincev in mladink je Pionirjeva družina osvojila prvo mesto. Na ŠIG je prvo mesto pri moških in prvo pri ženskah osvojila Pionirjeva strelska družina. V ekipnem prvenstvu za prvenstvo občine sta moška in ženska ekipa dosegli prvo mesto. V prvenstvu ekip na tekmovanju na dan borca je Pionirjeva moška ekipa dosegla prvo mesto, ženska ekipa pa drugo. V tekmovanju z zračno puško za občinsko prvenstvo je moška ekipa zasedla 1. in 2. mesto, enak uspeh pa je imela tudi ženska ekipa. Na istem tekmovanju z malokalibrsko puško so osvojili Pionirjevci prvo mesto. V republiškem prvenstvu za memorial Jožeta Klanjška so osvojili 4. mesto, na občinskem prvenstvu za memorial Jožeta Klanjška pa prvo mesto. Na tekmovanju na Zletu bratstva in enotnosti v Banjaluki so Pionirjevci osvojili:
- zračna puška, moški četrto mesto, ženske 2.
- malokalibrska puška, moški 3. mesto, ženske 3.
V tekmovanju za občinski praznik so dosegli Pionirjevci 1. mesto, v medobčinskem tekmovanju z malokalibrsko puško pa prav tako prvo mesto. V tekmovanju na dan JLA so spet osvojili prvo mesto.
Na ŠIG - 1974 so moški dosegli ekipno 5. mesto, ženske pa 1., posamezniki pa 14., 42., 56., 69. in 108. Na IV. ŠIG Jugoslavije so dosegle strelke 2. mesto. Na ŠIG 1974j e dosegel Pionir v moški ekipi 3. mesto, med posamezniki pa 25., ženske pa ekipno 1. mesto, posamezno pa 2. mesto. Ženska ekipa si je pridobila pravico tekmovanja na zvezni ravni.
Strelska družina Pionir je sodelovala tudi na ŠIG Novega mesta in je dosegla v moški konkurenci ekipno: l. 1961 1. mesto, l. 1964 1., l. 1965 2., in l. 1966 1. l. 1968 1, l. 1971 1., l. 1972 1., l. 1973 1., l. 1974 2. in l. 1975 1. mesto. Ženska ekipa pa je priborila l. 1965, 1971, 1972, 1973, in 1974 1. mesto, leta 1975 pa 2. mesto.

Odbojka
V prvih dneh obstoja SGP Pionir, ko še ni utegnil organizirati redne športne rekreacije v podjetju, so nekateri vodilni in drugi Pionirjevi delavci sodelovali v odbojki v drugih društvih. Mnogi med njimi so bili že izkušeni športniki in so svoje bogate izkušnje posredovali raznim ekipam. Kar pet Pionirjevcev: ing. Tone Pogačnik - tehnični direktor Pionirja, ing. Tone Žerjal - direktor Pionirja, znani športni organizator Robert Romih, tehnik Slavko Mak in Jure Novak, je postalo hrbtenica odbojke v Novem mestu. Nastopili so tudi na prvenstvu odbojke v Trbovljah. Vodil jih je preizkušeni športnik, veterinar Pučko, ki pa sam ni bil Pionirjevec. Kmalu pa so si omislili v svojem podjetju lastno odbojkarsko ekipo in so z njo sodelovali povsod, kjer so nastopali Pionirjevci in želi uspehe. Leta 1964 so bili v novomeški odbojkarski ligi drugi, izgubili so prijateljsko srečanje z Ingradom iz Celja, osvojili prvo mesto na turnirju na Otočcu in priborili šesto mesto v Celju v tekmovanju ob dnevu JLA. Naslednje leto, 1965, so spet dosegli drugo mesto v občinski ligi Novega mesta, na ŠIG Dolenjske 2. mesto in četrto na ŠIG - 1965. V letu 1966 so odbojkaši vestno trenirali in so ženske na ŠIG - 1966 dosegle 2. mesto, medtem pa so odbojkaši zaradi neresnosti članov, kot je potožil zapisnikar ob pisanju zapisnika občnega zbora, pristali na 7. mestu. Na ŠIG - 1967 so ženske dosegle 2. mesto, moški pa 6. Na ŠIG - 1968 so zasedle ženske 3. mesto, moški pa 7. Srečali so se tudi s športniki iz Bratislave. Na ŠIG - 1971 so dosegli moški in ženske 7. mesto.
Na ŠIG - 1972 zasedejo moški 4. mesto, ženske pa 6. Na ŠIG - 1974 si priborijo ženske 3. mesto, moški pa 5.
Moška in ženska ekipa sta vedno sodelovali tudi na DŠI Novega mesta in so si moški priborih l. 1955 2., 1966 5., 1967 1., 1968 5., 1972 7., 1973 2., 1974 4. in 1975 3. mesto. Ženske pa so osvojile l. 1965 2., 1966 2., l. 1968 4., 1972 3., 1973 3., 1974 4. in l. 1975 1. mesto. Poznavalec odbojke v Novem mestu bo sodil, da so Pionirjevci dosegali dobra mesta, ker je bila raven odbojke v Novem mestu zelo visoka.

Šah
Šah je bil navzoč pri Pionirju že od vsega začetka in je bil sprva tudi najbolj številčen po številu igralcev, saj je imel kar 40 članov. To si razlagamo lahko tudi s tem, ker šah ne potrebuje igrišč, ni odvisen od letnih časov in vremena, ampak zadostuje le šahovnica s šahom in prostor. Zaradi tega so se v prvih dneh, zlasti v času rdečega kotička, Pionirjevi delavci zelo radi zatekali k tej duševni rekreaciji. Ko pa je bila pri Pionirju ustanovljena sindikalna podružnica in je bila vanjo vključena tudi športna dejavnost, so se šahisti vključili in osnovali šahovski krožek. Z njim so sodelovali na vseh igrah, kjer je nastopal Pionir. Že ob prvem športnem dnevu, ki ga je skoraj v celoti preprečilo slabo vreme, so šahisti opravili svojo nalogo in s tem omogočili, da je bil prvi športni dan podjetja opravljen. Tudi kronisti so že l. 1950 pisali v Dolenjskem listu, da ima SGP Pionir dobre šahiste. Na ŠIG - 1964 so dosegli 3. mesto, na ŠIG Dolenjske v Kočevju so odnesli 1. mesto in isto leto (1965) 3. mesto na sindikalnem tekmovanju v Novem mestu. Tudi leta 1963 so šahisti nastopali, ker drugače ne bi mogli napisati v zapisniku občnega zbora za leto 1964, da so šahisti prejšnje leto dosegli boljše rezultate. Na tekmovanjih leta 1965 so dosegli na ŠIG 5. mesto in v republiški sindikalni ligi 7. mesto. To leto so odigrali še dva brzopotezna turnirja. Na ŠIG - 1967 je dosegel Pionir 2. mesto in ob 20-letnici SGP Slovenija ceste je delil 1. mesto z Gradisom. Ob športnih dnevih podjetja so šahisti organizirali turnir po sektorjih.
V letu 1968 so šahisti sodelovali na ŠIG in dosegli 5. mesto. Boljše uspehe so preprečili odhodi najboljših šahistov k vojakom in premajhen priliv mladega kadra. Na turnirju v Mariboru so Pionirjevi šahisti dosegli 2. mesto. Na ŠIG - 1971 so dosegli 3.
mesto v konkurenci 33 ekip. Odličen uspeh, morda sploh največji, pa so dosegli šahisti na IV. ŠIG - FLRJ - 1972, ko so osvojili 2. mesto in z njim postali druga najboljša ekipa šahistov v gradbinski stroki. Prvo mesto so dosegli na ŠIG - 1972, na ŠIG - 1974 pa so zdrknili na 5. mesto. Pionirjevi šahisti so sodelovali tudi na DŠI Novega mesta in so dosegli takele rezultate: l. 1964 1. mesto, l. 1965 3., l. 1971 2.,l. 1972 1., l. 1973 1. in l. 1974. spet 1. mesto. 

Tenis
Tenis se je javljal v športnem življenju SŠD Pionir le občasno in ni sodil med stalne sekcije in zato tudi ni bil vedno zastopan na tekmovanjih, ki se jih je društvo redno udeleževalo. Še leta 1964 je sodila Pionirjeva teniška ekipa med najmočnejše v Novem mestu. Sekcija se je udeleževala predvsem DŠI Novega mesta ter dosegla take uspehe:
- 1965 1. mesto,
- 1968 3. mesto,
- 1971 3. mesto,
- 1972 4. mesto,
- 1973 2. mesto,
- 1974 1. mesto.
Sekcija je bila uspešna tudi na Zletu bratstva in enotnosti, kjer je l. 1965 dosegla v Karlovcu 2. mesto.
Trenutno Novo mesto nima teniških igrišč in zato sekcija miruje. 

Namizni tenis
Namizni tenis je zelo priljubljen šport pri mladih Pionirjevih delavcih. Z ekipami se je društvo udeleževalo tekmovanj ŠIG in DŠI ter se vračalo z dobrimi rezultati, pa čeprav so se srečevali s hudo konkurenco. Namizni tenis je imel občasno dobra in slaba leta, tako kot vsaka druga športna panoga. Marsikdaj vnet poedinec panogo dvigne in ko odide, ta spet zamre. O odličnih rezultatih na tekmovanjih ŠIG smo pisali na drugem mestu in zato omenjamo le tiste uspehe, ki niso zabeleženi med poglavjem o ŠIG Slovenije. Na ŠIG 1967 je dosegla moška ekipa 9. mesto, l. 1968 pa 17. mesto, a ženska ekipa zaradi poškodb ni nastopila, l. 1971 je dosegla moška ekipa 21. mesto, moški posamezniki pa 7. mesto, ženske ekipno pa 9. mesto. Ekipa je sodelovala tudi na DŠI in je dosegla take uspehe: 

leto

moški

leto

ženske

1962

2 . mesto

1961

1. mesto

1965

3 . mesto

1971

1 . mesto

1972

7. mesto

1972

1 . mesto

1973

2 . mesto

1973

1 . mesto

1974

8 . mesto

1974

3 . mesto

1975

3 . mesto

1975

2 . mesto

 Med odraslimi igrajo namizni tenis predvsem delavci tehnične stroke in le redkokdaj vadijo, ker so preveč zaposleni. Vajenska mladina pa zelo rada, a nekontrolirano igra. Prav bi bilo, da se ji posveti več pozornosti, da bi se razvili v dobre igralce. 

Atletika
Kraljica športa je bila navzoča pri vseh tekmovanjih SŠD Pionir. Odlikovala se je pred­vsem v tem, da je vedno imela kompletne ekipe in je bila v tem pogledu vodilna med sindikalnimi športnimi društvi na Dolenjskem. Pionirjevi atleti niso razpolagali s pri­mernimi igrišči in so morali na treningih gostovati drugje. Kljub temu so vadili, nastopali in dosegali uspehe. S svojo disciplino, točnostjo in vzdržljivostjo je dobila Pionirjeva eki­pa sloves najboljše ekipe.
Že od vsega začetka ob uvajanju športne rekreacije je bila atletika že navzoča, če ne drugače, pa vsaj v obliki teka. Če to ni bil klasičen tek pa je bil vsaj tek v vrečah. Toda vsako leto so se vključevale posamezne discipline atletike v športno rekreacijo in na prvem športnem dnevu podjetja je bila že zastopana. Poleg sodelovanja na športnem dnevu podjetja so Pionirjevi atleti sodelovali tudi na DŠI Novega mesta in dosegli zelo lepe rezultate. Moški so bili na DŠI l. 1964 drugi, 1966 spet drugi, l. 1967 prvi, l. 1968 tretji, l. 1971 drugi, l. 1972 so padli na sedmo mesto, a leta 1973 in 1974 so bili spet tretji. Ženska ekipa pa je dosegla l. 1961, 1964 in 1966 prvo mesto, leta 1967, 1968, 1972 in 1973 tretje mesto, 1974 in 1975 pa tretje. Navadno so tekmovali moški na 100 m in 1000 m, 4 x 100 m, v skoku v višino in daljino ter metu krogle. Ženske pa so tekle 60 in 400 m ter 4 x 100 m, skakale v višino in daljino ter metale kroglo ali pa bom­bo. Zelo priljubljeno je bilo vlečenje vrvi, ki je bilo sestavni del tekmovanja na vseh šport­nih dnevih Pionirja. Dober uspeh so dosegli na ŠIG - 1968, ko je dosegla moška ekipa 2., ženska pa 3. mesto. 

Plavanje
Plavanje sodi med športno dejavnost, ki je sodila med občasne sekcije. To nas ne sme speljati na misel, da med Pionirjevimi delavci ne bi bilo dovolj dobrih plavalcev. Vzrok je predvsem ta, da se je Krka po letu 1945 zelo ohladila in da v Novem mestu ni bilo pla­valnih bazenov. Obstoječi bazeni v občini niso bili grajeni za šport in zato se plavanje ni moglo razviti. Toda kljub temu je občasna sekcija uspevala, saj lahko pokaže uspehe na DŠI:
Moški:
- 1966 1. mesto,
- 1971 1. mesto,
- 1972 3. mesto,
- 1973 3. mesto,
- 1974 1. mesto.
Ženske:
- 1972 1. mesto,
- 1973 2. mesto,
- 1974 2. mesto.

Verjetno je sekcija sodelovala na ŠIG tudi druga leta, ni pa ohranjenih poročil. 

Zimski športi
Začetek zimskega športa pri Pionirju sega v januar 1954, ko je bil organiziran izlet za smučarje na Gorjance. Udeležilo se ga je okrog 30 smučarjev. Ob povratku so tvegali nevaren spust z Gospodične v Gaberje, ki se je končal z raznimi poškodbami. Ta nezgoda pa športnikom ni vzela poguma in so vztrajali. Smučarji niso mogli uspeti s stalno smučarsko sekcijo pri društvu. Ker so bile snežne razmere večinoma neugodne, se je zimski šport pojavljal v društveni športni dejavnosti le občasno. Kljub temu se je razvijal in Pionirjevi smučarji so tvegali tudi udeležbo na zimskih športnih igrah gradbincev Slo­venije ter si iz leta v leto boljšali uspehe. Če bi bila ohranjena vsa dokumentacija, bi ta prav gotovo pokazala lepše uspehe. Iz ohranjenega gradiva pa lahko razberemo le približ­no sliko. Občni zbor z dne 1. februarja 1967 je sklenil, da se obnovi smučarska sekcija, ker je že leto pred tem sodelovala na zimskih ŠIG Slovenije. Toda že leta 1968 je dosegla Ljudmila Erlah na ŠIG 1968 prvo mesto med posameznicami. Enak uspeh je imela tudi na DŠI Novega mesta v Črmošnjicah. Pionirjevi smučarji so se udeležili tudi drugih zim­skih ŠIG Slovenije in si iz leta v leto boljšali uspehe. Izreden uspeh na zimskih ŠIG l. 1972 so dosegle ženske, ki so bile v veleslalomu šeste med 72 prijavljenimi oziroma 62 tekmujočimi. Silva Primožič je bila v teku na 2 km prva. Odlikoval se je tudi Tone Vesel, ki je dosegel 20. do 28. mesto med 117 tekmovalci od 153 prijavljenih. Pionir je tako na DŠI v Črmošnjicah dosegel 3. mesto. Da bi še bolj poživili zimski šport, je bila osnovana 24. decembra 1974 smučarska sekcija, ki se je zelo izkazala s svojim delom, saj je organizirala zimski športni dan podjetja, ki je bil dvakrat, in organizirala začetni tečaj za smučarje na Voglu od 7. do 12. februarja 1977. Udeležilo se ga je 20 smučarjev. Tečaj sta vodila tov. Tone Vesel in Božo Tratar. Za zaključek so opravili tekmovanje v slalomu. Da bi sekcija omogočila nabavo primerne opreme za svoje člane, je naprosila SŠD Pionir, naj organizira nabavo smučarske opreme za svoje člane s popustom in na obroke. Interese­ntov bi bilo najmanj 50. 

Dejavnost društvenih pododborov
SGP Pionir je imel in ima raztresena delovišča širom po Sloveniji, v drugih republikah države in celo zunaj nje. Na vseh deloviščih je potekala rekreacijska dejavnost in je bila prilagojena razmeram na deloviščih. Razvijala se je samoiniciativno in je imela enak način dela kot na novomeškem sektorju. Posebnega pomena pa je bilo gradbišče Krško, ki se je že leta 1947 vključilo v športno rekreacijo. Takrat je bilo tam delovišče z okrog 1000 zaposlenimi pri gradnji tovarne papirja in celuloze Djuro Salaj. Krški Pionirjevci so orga­nizirali posamezna srečanja in tekmovanja kar na gradbišču med posameznimi enotami in tudi z Ingradom iz Celja. V Krškem je leta 1955 nastopila kriza v gradbeništvu. Primanj­kovalo je dela, kar je povzročilo tudi odhajanje delovne sile. Gradbišče je delovno silo tudi posojalo drugim gradbiščem, ki so imela več dela. Tako je bilo zelo oteženo športno življenje in je začelo počasi hrometi.
Nov način dela je nastal 9. julija 1963. Takrat so nastajali na deloviščih v Ljubljani, Krškem in drugod pododbori SŠD Pionir. Vsak pododbor je imel svoj odbor, ki je usmer­jal in vodil vse športno življenje. Imel je ekipe iz raznih športnih panog in je z njimi tek­moval med gradbišči in se udeleževal ŠIG v svoji občini. Krčani so se redno udeleževali ŠIG Brežice in občasno tudi ŠIG Krško in v letih 1963 do 1966 dosegali zelo lepe uspehe. Ker pa je bil sedež gradbišča v Krškem, se niso smeli več udeleževati ŠIG Brežice, ampak le ŠIG Krško. Po nekaj letih so začeli tudi v Krškem osvajati zelo dobra mesta. Rezultat ŠIG Brežice in ŠIG Krško je 34 pismenih priznanj in pohval ter 47 pokalov in plaket.
S formiranjem TOZD so se zboljšali pogoji glede vzdrževanja pododbora in športnih dejavnosti, ker so bili vodilni delavci aktivni športniki in naklonjeni rasti rekreacijskega življenja delavcev. Zavedali so se, da se s tem krepi delovna sposobnost. Cilj je bil, da bi vključili kar največ mladine in s tem povečali množičnost dejavnosti.
Enake ali vsaj približno take ugotovitve veljajo za vsa Pionirjeva delovišča, kjer so se ukvarjali z rekreacijsko dejavnostjo.

PIONIR V 25. LETIH SŠD

 Živa kronika
Utrinki iz spominov športnikov Pionirja v 25 letih

Petindvajset let je dolga doba, ki vtisne v spomin marsikaj lepega in prijetnega. Sedaj, ko so leta mimo, smo spoznali, da tisto staro pravilo drži: Lepega se spomni, slabo pozabi. In prav je tako. Ob srečanjih postane minulo spet živo, kot da se je dogajalo včeraj. In beseda steče. In prav ti spomini so plačilo za vse vloženo in preživeto. Na tisoče jih je bilo, na tisoče jih je v tej knjigi. In teh spominov smo zapisali le malo, le tiste, ki so se vtisnili v spomin in ostali večni.
Res, petindvajset let je že mimo, vendar tedanji mladeniči niso postali starčki, kot bi človek pričakoval. Duh športa in prijateljstva je v njih in jim ne dopusti, da bi ostareli. Nekako nalezljivo je vse to; na športno stezo stopiš in ta te osvoji za vse žive dni, postaneš njen del, droben kamenček v mozaiku gibanja in energije. „Človeška čustva postanejo resničnost", pravi Jure NOVAK „Pri PIONIRJU sem bil 17 let. Lepe spomine imam - tako delovne, kot športne. In čudno, še vedno se čutim Pionirjevca. Z veseljem zasledujem razvoj podjetja, njegove delovne, kot tudi športne uspehe."
Vida SOFRONOV se spominja, kako so potovali na tekmovanja. „Strnjena kolona avtomobilov, okrašenih, in istočasno prihod na kraj tekmovanja. Lepo je bilo videti kolono avtomobilov in veselih ljudi. Prave manifestacije. Skupna prenočišča, skupna prehrana, nikakršnih izjem. Vsi smo si bili enaki in nihče ni delal po svoji glavi in kapricih..." Taki so spomini dolgoletne kegljačice, ki je z veseljem in s ponosom nosila Pionirjev dres in ga častno tudi obdržala. Ni bilo škoda ne časa in ne truda za doseženi uspeh. Ni bilo kegljišč, ne prevozov, pa je kljub temu šlo in to ne slabo. Prva mesta na ŠIG, medalje in diplom ena delavskih športnih igrah so le majhno in skromno obeležje uspehov, pridobljenih s trudom in trdno voljo. Sama pravi: „Taki smo Pionirjevci bili in bomo, pa čeprav se časi spreminjajo!"
Ne znamo si predstavljati pionirjevega športa brez prave legende - Marjana KOSA, skorajda bi lahko rekli pravega skromneža z velikimi dejanji. Nerad pripoveduje o svojih uspehih in raje pravi: „Kaj bom jaz, saj to ni pomembno - MI, PIONIRJEVCI, smo znali in znamo dobro streljati." In navkljub temu povejmo, da je nosilec neštetih priznanj. Pravi rekorder: 19 „zlatih puščic" na vseh ravneh, skoraj deset medalj, bronasta puščica Strelske zveze Jugoslavije, priznanje sindikata gradbenih delavcev Slovenije, priznanja Strelske zveze Slovenije, občinska priznanja, priznanja delavskih športnih iger in na desetine priznanj za dosežena prva, druga in tretja mesta.
„Nikoli nisem stremel le za zmago. Užival sem v streljanju in tako je bilo, da sem dosegel tudi nekaj uspehov. Veliko prijetnega smo doživeli in seveda tudi smešnega. Dobro se spomnim ŠIG v Ljubljani: Nemalo smo bili začudeni, ko je po dobrem streljanju prvih dveh tretji tekmovalec zadel kar sosedovo tarčo, pa čeprav je meril v svojo. Pred tekmovanjem se mu je nekdo usedel na puško in jo zvil. Pljunili smo v roke in jo popravili. No, še vedno smo zasedli četrto mesto." Veliko je takih spominov, ki jih zna oživiti Marjan. Spominja se cele vrste dobrih Pionirjevih strelcev in o vsakem zna povedati kaj prijetnega.
Doživetij v teh letih se je nabralo za celo knjigo, pravi Štefka PIRNAT, dolgoletna kegljačica. V vrste Pionirjevih športnikov je vstopila kot mladinka. Dobro se spominja tistih lepih dni, ko so kar na odprtih tovornjakih potovali na tekmovanja in srečanja. „Bilo je to nekaj posebnega. Veste, ponosna sem bila, da sem lahko nastopala za kolektiv. To je veliko pomenilo. Včasih ni bilo toliko denarja, da bi ti dres kar kupili. O ne - šele leta 1957 je sindikat prispeval denar za bluze in krila, me same pa smo plačale delo šivilj. In še to bi rada povedala: ženske smo včasih veliko več sodelovale, kot danes. Ne vem zakaj, saj smo tudi tedaj imele družine in otroke, pa smo kljub temu našle čas za športne nastope in treninge. Ne, nikoli nas niso prosili, same smo se javile tako za šport, kot za udarniška dela."
In še šaljivi spomini: „Radi smo si ponagajali in seveda brez zamere, se razume. Peljali smo se v kamionu proti Zagrebu na eno izmed mnogih tekmovanj. Eden izmed nas je imel malico kar v škatli za čevlje, pa smo mu jo ušpičili in pojedli vse dobrote v njej. Da bi bil „hec" še večji, smo škatlo lično zavili, jo povezali s trakom in vrgli na cesto. Seveda radovednost: mimoidoči so se kar zakadili nanjo... Bilo je smeha, da je kaj!" 

Pripoveduje Marjan Šonc
Marjanovi športni spomini na čas, ko je bil „Pionirjevec"

Leta 1953 sem s težko muko sredi počitnic na mamino željo zapustil lepa dijaška leta in se zaposlil pri SGP Pionir na delovnem mestu, ki je v delavski knjižici nosilo naziv porn. fin. manip. prip. z mesečnim osebnim dohodkom 7.315 starih dobrih dinarjev. Kot mlad in zagnan športnik sem hitro navezal stike s športniki - gradbinci in se intenzivno vključil v delo športnega društva Pionir. Srečal sem tudi veliko tovarišev, s katerimi sem bil povezan tudi zunaj Pionirja, bodisi da so bili to odbojkaši, namiznoteniški igralci, smučarji, plavalci, veslači itd. To so bili tovariši: ing. Žerjal - takratni direktor podjetja, ing. Dušan Sodnik - takratni tehnični direktor, Jure Novak - vodja projektive, Janez Šuštar, Miro Torkar, Voglar, Robert Romih, Milan Colarič, ing. Henrik Cmak, Tone Maras, Franček Zupan, Miha Jalovec itd. Veliko od naštetih danes ni več zaposlenih pri SGP Pionir, tisti pa, ki so ostali, so danes že „stari" Pionirjevci, ki so v razvoj svoje delovne organizacije vložili mnogo „minulega dela".
Ker nas je bilo veliko manj zaposlenih, kot jih je danes pri Pionirju, smo se med seboj dobro poznali, stiki so bili pristni in tovariški. Vedno polni raznih „pametnih idej" smo gojili vse vrste športov, od pravih športov do tistih, ki po športni enciklopediji ne sodijo med prave športe, so pa nujni za pravilno biološko ravnotežje človeka. To so razni „rekreativni večeri" v prijetnih gostilnicah, planinskih kočah, plesnih dvoranicah itd. Namenoma sem svoj sestavek začel pisati v bolj veselem tonu, ker smo športniki bili, verjetno pa so še danes, bolj vedri ljudje, ki na svet ne gledajo preveč črno.
Lepo je bilo sodelovati na športnih srečanjih med gradbinci Slovenije, hodili smo v Ajdovščino k Primorju, k Betonu v Celje, v Ljubljano, Maribor in tudi drugam. Vozili smo se v lastnem avtobusu, ki ga je takrat „šofiral" Sintič. Bilo je vedno veselo in napeto pri srečanjih na športnih poljih. Da bi bolj gotovo zmagali, smo si včasih kakšnega dobrega odbojkaša, šahista ali namiznoteniškega igralca tudi „sposodili" od drugih delovnih organizacij. Ta „recept" se verjetno uporablja še danes, vendar je pri tem sedaj potrebna večja previdnost.
Živo mi je ostal v spominu izlet, ki smo ga v mesecu januarju 1954 organizirali za smučarje in ljubitelje „bele opojnosti" na Gospodično na Gorjancih. Bilo nas je okoli trideset. Ker sem bil takrat med boljšimi smučarji, sem prevzel neke vrste „komando" treninga za turno smučanje za izvedbo tekmovanja in seveda tudi za končen srečen povratek vseh v dolino. Vse se je začelo zelo lepo in tudi potekalo je vse v redu, vse do povratka v dolino. Z Gospodične se da namreč zelo lepo, v kolikor znaš uspešno zavijati, prismučati do vasi Gabrje, kjer nas je čakal avtobus. Nekaj udeležencev se je odločilo omenjeno razdaljo prehoditi, večina pa se je odločila, da bo sledila mojim smučinam, ker bomo tako prej v gostilni.
Krenili smo. Na enem od težjih prehodov skozi gozd, kjer je bilo kakih 300 metrov treba voziti po tako imenovani „drči", po kateri so Gabrčani vlačili hlodovino, smo se zbrali in dogovorili, da bom najprej zapeljal skozi drčo in če bom srečno prevozil, bom glasno sporočil ali je spust varen ali ne. Moram priznati, da je bila tista drča prava past tudi za mene in sem zaradi velike hitrosti le s težavo in verjetno tudi z mnogo sreče ostal na nogah. Spominjam se, da je na koncu te drče je bila kapelica, počez je tekla poljska pot in pod potjo lep vinograd šmarnice z mnogimi nevarno štrlečimi kostanjevimi lepo ošiljenimi koli. Torej ovir za varni pristanek več kot preveč. Kljub temu sem, kot smo se predhodno dogovorili, dal tovarišem znak, da se lahko drug za drugim pričnejo spuščati v neznano. Najprej je iz drče pridrvel Novakov Jure. V tem trenutku se je od ne vem kod zapodil v njega majhen pes. Jure gaje uspešno povozil s smučmi, da je bil ubogi pes videti ko valjar za „nudelne", pri tem je tudi padel in si zlomil prst na roki. Drugi je bil na poti Roman Doljak, ki zaradi velike hitrosti, že takrat je namreč imel „najboljše dile", ni mogel mimo kapelice in se je zaletel s tako silo vanjo, da sta padla s strehice dva „cegla", njemu pa je počila koščica na roki. Morda, tega nismo od njega nikoli zvedeli, se je zaletel raje v kapelico kot pa mimo kapelice in preko poti pristati na kolih v vinogradu in tako poskusiti turške čase. Nenadoma je mimo nas treh kot „blišč" počasi prihajal na svojih debelih smučarskih palicah - bambusovkah Miro Torkar. Živ in zdrav. Edino pametno, smo kasneje ugotavljali ob šmarnici in toplih klobasah v gostilni.
Ves izkrivljen in peš je za Torkarjem prišel Voglar. Rekel je, da je zapeljal na zelo trd štor in udaril z delom telesa, ko hrbet izgubi pošteno ime, ob taisti štor. Diagnoza zdravnika drugi dan - zlomljena trtica. Take in podobne poškodbe so se vrstile druga za drugo. Ko smo že hoteli oditi, je eden rekel da je „na štartu" še ing. Sodnik. Čakamo kake pol ure. Ni ga. Ker nas je pričelo skrbeti, smo se peš podali nazaj po progi. V enem izmed ostrih zavojev je v jarku drče ležal ing. Sodnik - nezavesten. Po sledeh smučine in po zlomljeni deski smo vedeli, da je zapeljal naravnost v krivenčast gaber, v katerega je z vso silo svojega telesa udaril z glavo. Bil je nalom hrbtenice.
Tako polomljeno ekipo smo do večera neke nedelje v januarju 1954 pripeljali v Novo mesto. Drugi dan vsi v „bolniških" - Pionirjeva direkcija je bila skoraj brez moških. Danes so vsi živi in zdravi. Morda jih le spremembe vremena z bolečinami v kosteh spominjajo na tisti lepi smučarski izlet, ki je bil neke sobote in nedelje v januarju 1954. leta. Pionirjevim športnikom in organizatorjem takih in podobnih izletov dajem svoj odkritosrčni nasvet - bodite boljši organizatorji in boljši vodje kot sem bil jaz. Bil sem tudi mlad in neumen, imel sem le 19 let. Zlobni jeziki in šaljivci so mi še dolgo očitali, da sem takrat polomil vso Pionirjevo „vodilno strukturo". 

Spomini Roberta Romiha
Če se ozremo 30 let nazaj, ugotavljamo, da je imel takratni majhni Pionir kar lepo število dobrih športnikov, ki so aktivno sodelovali v raznih organizacijah v Novem mestu. Takratni „glavni" tega nekaj sto članskega kolektiva ing. Anton Žerjal je zbiral okoli sebe sodelavce za delo v podjetju in zvečine so bili to športniki, ki so neustrašeno poprijeli za delo, za dosego čimboljših uspehov podjetja, čeravno niso bili strokovnjaki s tega področja. Vojna vihra je pobrala še tisto majhno število strokovnjakov iz Novega mesta, zato ni nič čudnega, da se je zbiral kader v svojem okolišu, med zdravimi športniki vseh vrst, ki so nastopali v raznih vrstah v okviru takratnih maloštevilnih športnih organizacij v Novem mestu.
Popolnoma razumljivo je, da je kaj kmalu prišlo do iniciative za formiranje ekipe v kegljanju, ki je bilo takrat že zelo razvito in za rekreacijo najprimernejša oblika gibanja za ljudi, ki presedijo ure in ure na različnih položajih. Ta kegljaška vrsta je zaživela že leta 1949 in je kegljala na Bregu. To je bil začetek športnega delovanja v okviru podjetja leta 1950, ko se je ustanovil Kegljaški klub Pionir Novo mesto.
Kaj kmalu po tem dogodku se je pokazalo, da je interes širši kot smo si ob začetku predstavljali. že v naslednjih dveh letih so se vrste podvojile in pokazale težnje po ustanovitvi še drugih športnih klubov kot so: balinanje, namizni tenis in šah. Tudi sindikalna organizacija je po svojih močeh podprla vse podobne težnje rekreacije in kulture. Pionir je osnoval svoj pevski krožek moških in žensk posebej, ustanovili so še dramski krožek in te skupine so sodelovale na raznih proslavah, ki so bile takrat zelo pogoste v okviru podjetja in zunaj njega.
Sindikalna organizacija je nabavila tudi nekaj glasbenih instrumentov, saj v tem kolektivu tudi muzikantov ni manjkalo - posebno v mizarskem obratu.
Leta 1952 se je formiralo sindikalno športno društvo Pionir, takrat prvo v tej republiki s tem imenom, ki je v svojem sklopu imelo več klubov raznih panog športa. Tako je postal pobudnik za ustanavljanje raznih klubov v drugih delovnih organizacijah v občini in drugod. Pionirju so sledili železničarji, tekstilci in druga podjetja v Novem mestu, ki so se organizirano zavzemali za razvoj telesnokulturne dejavnosti vseh zaposlenih v občini.
Prej šport maloštevilnih obrtnikov in dijakov v Novem mestu je po teh dogodkih postajal šport za vse občane - navadne delavce različnih strok, za moške in ženske različnih starostnih kategorij.
Športno društvo Pionir je kmalu postalo ena od najboljših organizacij v občini po svoji organiziranosti in kvaliteti, množičnosti in amaterskem oblikovanju te dejavnosti, saj se vse do danes ni oslanjalo na nobene proračune osrednjih športnih zvez ipd., čeravno je bilo upravičeno do potrebnih sredstev za kvaliteten šport v kegljanju za moške in ženske, v strelstvu in morda še v čem drugem.
Pionir je postal znan tudi zunaj te občine, ko je navezal stike po svoji stroki še z drugimi gradbenimi podjetji v Sloveniji in je bil eden od organizatorjev športnih srečanj gradbenih podjetij v republiki. Najprej se je povezal s SGP „Beton" Celje (sedaj Ingrad) ter s SGP „Primorje " iz Ajdovščine. To so bila srečanja bolj rekreativnega značaja z nekaj zvrstmi športnih srečanj, s pevskimi nastopi, skeči ipd. Nato so se pričela vključevati iz leta v leto še druga podjetja in danes so igre gradbincev ena najmasovnejših in kvalitetnih manifestacij v republiki.
Številni pokali, diplome, plakete, kolajne in druga priznanja, ki jih shranjuje podjetje v svojih vitrinah in ki jih imajo posamezniki v svoji lasti dokazujejo, da je bilo osnovanje sindikalnega športnega društva Pionir koristno za vse člane podjetja, za razvoj te dejavnosti v občini in zunaj nje s čistim amaterskim delom posameznih članov kolektiva.
Sindikalno športno društvo Pionir je bilo v začetku zaprtega tipa, njegovi člani so bili lahko le delavci podjetja, kasneje pa so pravilnik uredili tako, da so se v društvo lahko vključili tudi ostali občani.

Uspehi:
Najboljše uspehe so imeli kegljači in kegljačice, saj so vrsto let dominirali v tekmovanju vseh vrst v občini, republiki in v zveznem merilu, kjer so dosegli 2. mesto v borbenih igrah pred ostalimi republikami, razen Medveščaka Zagreb.
Številni klubi iz vseh republik so občudovali uspeh naše ekipe, saj ga je dosegla ob minimalnih pogojih z enosteznim kegljiščem, ki ga je imel Pionir.
Vrsto let je ta ekipa nastopala tudi v prvi republiški ligi v mednarodnem slogu in tudi ženska vrsta je bila znana po vsej Sloveniji. Odlične uspehe že od začetka in še danes imajo strelci in strelke ne samo v občini, temveč tudi v republiki in v zveznem tekmovanju gradbincev.
Lepe uspehe so želi ženske in moški v odbojki, nadalje balinanju, šahisti in nekateri posamezniki drugih vrst športa.
Vse to je plod resnega in zagnanega dela posameznikov in razumevanje vodstva podjetja in drugih organov, ki so moralno in finančno podprli vse iniciative in dosežene uspehe tega društva.
Robert Romih

 Viktor Rudman
Prvič v dresu Pionirja
Kegljišče SGP „Pionir" je bilo preurejeno iz prostorov vajeniške šole spomladi leta 1953 in tako se je pričelo metanje, kajti o organiziranem kegljanju v začetku ne moremo govoriti.
Največ smo prekegljali ob večerih in ob nedeljah popoldan, kegljali smo z lesenimi kroglami raznih premerov, za čiščenje smo uporabljali drobne, tako imenovane šiške. Krogle smo dobivali od mizarja Barbiča.
Tudi način metanja je bil drugačen: samo do deske. V kolikor si stopil na desko, je bil prestop in tako izgubljen lučaj. Tekmovalna pravila smo poznali slabo in kot moštvo nismo trenirali skupaj.
Tako pripravljeni smo se v mesecu juliju 1953 odpeljali na igre gradbincev v Celje, katerih organizator je bilo gradbeno podjetje „Beton" Celje (Ingrad).
Pionir je nastopal z moško in žensko kegljaško ekipo, takrat smo dobili tudi prve drese, vsi enake srajce, ženske pa enake bluze. Tedaj smo se tudi prvič srečali s težjimi plastičnimi kroglami.
Kegljači niso samo kegljali, temveč so nastopali tudi v drugih panogah, npr. ing. Sodnik v kegljanju, šahu in namiznem tenisu, jaz pa sem poleg kegljanja še streljal. Prvi nastop je bil zato izredno slab, zadnje mesto s 198 podrtimi keglji.

na vrh strani

Obrazložitev za podelitev plakete
Športnemu društvu SGP Pionir Novo mesto ob 15-letnici DSI občine Novo mesto

Leta 1953 je sindikalna organizacija SGP Pionir ustanovila prvo sindikalno športno društvo v občini Novo mesto. Ustanovljeno je bilo z namenom, da vključi v športno-rekreativno dejavnost čim večje število svojega članstva. Društvo šteje danes 255 aktivnih članov.
Prva je bila ustanovljena kegljaška sekcija, ker je imela ta športna panoga med delavci največ pristašev. V ta namen so zgradili tudi prvo enostezno kegljišče, ki je bilo namenjeno delavcem Pionirja. Kmalu zatem so bile ustanovljene še sekcije za balinanje, odbojko, strelstvo, šah, namizni tenis, tenis, nogomet in druge, tako da je imel sleherni delavec možnost vključiti se v tisto športno panogo, ki mu je najbolj ustrezala.
Tako organizirana športno-rekreativna dejavnost sindikalnega športnega društva je kmalu rodila sadove, saj so bili Pionirjevi delavci vrsto let najboljši v delavskih športnih igrah občine Novo mesto.
Sindikalno športno društvo je svojo aktivnost pokazalo tudi pri organizaciji vsakoletnih delavskih športnih iger in prav tako tudi pri organizaciji športnih iger gradbincev.
S svojo organiziranostjo in aktivnostjo je lahko vzor sindikalnim športnim društvom širom po naši republiki.
Novo mesto, december 1976

 DOSEDANJI PREDSEDNIKI SŠD „PIONIR"
1. Ivan Kočevar od 1956 do 1960
2. Marjan Filipčič od 1960 do 1962
3. Ivan Kočevar od 1962 do 1964
4. Tone Furlan od 1964 do 1968
5. Marko Svetina od 1968 do 1970
6. Milan Matjašič od 1970 do 1974
7. Milan Matjašič od 1974 do 1976
8. Slavko Guštin od 1976 

Avtorji:
Bogo Komelj
Milan Matjašič - predsednik komisije
člani komisije - Katjuša Borsan, Marjan Filipčič, Toni Vovko
Likovna obdelava - Toni Vovko in Dušan Lazar
Fotografije - Foto arhiv „PIONIR"
Filmi - Dolenjski list Novo mesto
Tisk - Knjigotisk Novo mesto
Izdano - 1978

na vrh strani


PIONIRJEVA ZGODOVINA SMUČANJA 

Smučarska sekcija je pri Pionirju aktivno zaživela šele v zimski sezoni 1970/71, delovala je seveda že prej, vendar je v glavnem sodelovala le pri zimskih športnih igrah gradbincev.
V letu 1971/72 je prevzel vodstvo smučarske sekcije Tone Vesel, ki je prvi začel s pripravami smučarjev na tekmovanje in z organiziranimi smučarskimi tečaji. Prvi tak tečaj, ki se ga je udeležilo 30 tečajnikov, je bil leta 1973 v Bohinju. Od tega leta dalje organizira smučarska sekcija tečaje vsako leto, število tečajnikov pa se iz leta v leto veča, tako da se do danes tečaja udeleži že okrog 100 ljubiteljev smučanja.
Pionirjevi smučarji so vsa leta sodelovali na raznih športnih prireditvah, tako na ŠIG, občinskih sindikalnih tekmovanjih, kot tudi na Cankarjevem in Paderšičevem memorialu, organizirali pa so tudi dvoboje s SGP Grosupljem.
Prvi zimski športni dan je bil 13. marca 1976 na Javorovici. Udeležilo se ga je 37 tekmovalcev, tekmovali pa so v veleslalomu in sankanju. Naslednje leto je bil zimski športni dan na Kobli, udeležilo se ga je 81 tekmovalcev. Število tekmovalcev je iz leta v leto naraščalo, saj je letos, ko se organizira že 8. zimski športni dan, ki bo na Gorjancih, prijavljeno preko 200 tekmovalcev iz vseh TOZD naše DO.
"Bili so časi, ko je Pionirjeva smučarska ekipa imela le 5 tekmovalcev, medtem ko je Krkina ekipa pripeljala svoje tekmovalce na prizorišče kar z avtobusom", je povedal vodja smučarske sekcije tov. Vesel in dodal: „vendar pa moram poudariti, da smo jih vseeno premagali."
Danes je seveda precej drugače, saj ima naša smučarska sekcija številno, pa tudi močno ekipo. Omeniti pa velja, da se je v zadnjem času v okviru te sekcije močno okrepila tudi tekaška ekipa, tako da se nam tudi tu konkurence ni bati.

SPOMINI NA PRVO ORGANIZIRANO SMUČANJE PRI PIONIRJU

 Živo mi je ostal v spominu izlet, ki smo ga v mesecu januarju 1954 organizirali za smučarje in ljubitelje" „bele opojnosti" na Gospodično na Gorjancih. Bilo nas je okoli trideset. Ker sem bil takrat med boljšimi smučarji, sem prevzel neke vrste „koman­do" treninga za turno smučanje za izvedbo tekmovanja in seveda tudi za končen srečen povratek vseh v dolino. Vse se je začelo zelo lepo in tudi potekalo je vse v redu, vse do povratka v dolino. Z Gospodične se da namreč zelo lepo, v kolikor znaš uspešno zavijati, prismučati do vasi Gabrje, kjer nas je čakal avtobus. Nekaj udeležencev se je odločilo omenjeno razdaljo prehoditi, večina pa se je odločila, da bo sledila mojim smučinam, ker bomo tako prej v gostilni.
Krenili smo. Na enem od težjih prehodov skozi gozd, kjer je bilo kakih 300 metrov treba voziti po tako imenovani „drči", po kateri so Gabrčani vlačili hlodovino, smo se zbrali in dogovorili, da bom najprej zapeljal skozi drčo in če bom srečno prevozil, bom glasno sporočil ali je spust varen ali ne. Moram priznati, da je bila tista drča prava past tudi zame in sem zaradi velike hitrosti le s težavo in verjetno tudi z mnogo sreče ostal na nogah. Spominjam se, da je na koncu te drče bila kapelica, počez je tekla poljska pot in pod potjo lep vinograd šmarnice z mnogimi nevarno štrlečimi kostanjevimi lepo ošiljenimi koli. Torej ovir za varni pristanek več kot preveč. Kljub temu sem, kot smo se predhodno dogovorili, dal tovarišem znak, da se lahko drug za drugim pričnejo spuščati v neznano. Najprej je iz drče pridrvel Novakov Jure. V tem trenutku se je od ne vem kod zapodil v njega majhen pes. Jere ga je uspešno povozil s smučmi, da je bil ubogi pes videti ko valjar za „nudelne", pri tem je tudi padel in si zlomil prst na roki. Drugi je bil na poti Roman Doljak, ki zaradi velike hitrosti, že takrat je namreč imel „najboljše dile", ni mogel mimo kapelice in se je zaletel s tako silo vanjo, da sta padla s strehice dva „cegla", njemu pa je počila koščica na roki. Morda, tega nismo od njega nikoli zvedeli, se je zaletel raje v kapelico kot pa mimo kapelice in preko poti pristati na kolih v vinogradu in tako poskusiti turške čase. Nenadoma je mimo nas treh kot „blišč" počasi prihajal na svojih debelih smučarskih palicah - bambusovkah Mito Torkar. Živ in zdrav. Edino pametno, smo kasneje ugotovili ob šmarnici in toplih klobasah v gostilni.
Ves izkrivljen in peš je za Torkarjem prišel Voglar. Rekel je, da je zapeljal na zelo trd štor in udaril z delom telesa, ko hrbet izgubi pošteno ime, ob taisti štor. Diagnoza zdravnika drugi dan - zlomljena trtica. Take in podobne poškodbe so se vrstile druga za drugo. Ko smo že hoteli oditi, je eden rekel da je „na štartu" še ing. Sodnik. Čakamo kake pol ure. Ni ga. Ker nas je pričelo skrbeti, smo se peš podali nazaj po progi. V enem izmed ostrih zavojev je v jarku drče ležal ing. Sodnik - nezavesten. Po sledeh smučine in po zlomljeni deski smo videli, da je zapeljal naravnost v krivenčast gaber, v katerega je z vso silo svojega telesa udaril z glavo. Bil je nalom hrbtenice.
Tako polomljeno ekipo smo do večera neke nedelje v januarju 1954 pripeljali v Novo mesto. Drugi dan vsi v „bolniških" - Pionirjeva direkcija je bila skoraj brez moških. Danes so vsi živi in zdravi. Morda jih le spremembe vremena z bolečinami v kosteh spominjajo na tisti lepi smučarski izlet, ki je bil neke sobote in nedelje v januarju 1954. leta. Pionirjevim športnikom in organizatorjem takih in podobnih izletov dajem svoj odkritosrčni nasvet - bodite boljši organizatorji in boljši vodje kot sem bil jaz. Bil sem tudi mlad in neumen, imel sem le 19 let. Zlobni jeziki in šaljivci so mi še dolgo očitali, da sem takrat polomil vso Pionirjevo „vodilno strukturo"
 Marjan Šonc (Krka)

Iz brošure "8. zimski športni dan Pionir 1983"

na vrh strani  


Ob rob "nezdravim" odnosom v odbojki

ODBOJKA NE KRIVA NE DOLŽNA
Ob očitkih, da je ta športna panoga dobila lani več, kot ji je pripadalo

 V zadnjem čase se je na Skupščini ZTKO in TKS ter v tisku mnogo govorilo o neurejenih razmerah v novomeški telesni kulturi,čeprav uspehi novomeških športnikov pričajo ravno obratno. Namreč, še nikoli ni šport v Novem mestu stal na tako visokih položajih kot je trenutno sedaj. Na udaru teh "razčiščevanj" se je našla predvsem odbojka, ki je lani porabila 10 starih milijonov več kot je bilo predvideno.
Pa pojdimo po vrsti. V planu za preteklo leto so se sredstva za odbojko delila v odboru za množičnost. Prioriteto na re­publiški ravni sta namreč uživala le moška atletika in ko­šarka, medtem ko je imel lanski rokomet prioriteto v občinskem merilu. Odbor za množičnost je predvidel za odbojko v občini Novo mesto 205.000 dinarjev, zaradi prehoda OK Pionir iz slovenske lige v II. ZOL zahod pa se je napravil rebalans plana na 300.235,50 din, kar je bilo do sedaj običajna praksa, saj so vsi podpirali kvaliteto in vedno pomagali ekipi, ki je s svojimi uspehi to zaslužila. Tako je bilo z atletiko in z rokometom. Nihče ni ob tem dvigal prahu, sedaj pa so se našli posamezniki, ki jim je odbojka očitno trn v peti in hočejo onemogočiti nadaljnji razmah tega športa. Očitno pa ti posamez­niki, ki za sabo povlečejo tudi ostale "nezainteresirane", ne vedo, da je teh trideset milijonov šlo za odbojko v celi občini. Tako je ženska ekipa porabila okoli 9, OK Pionir pa okoli 21 milijonov dinarjev, medtem ko TVD Partizan Žužemberk ni dobil skoraj ničesar. Plan za preteklo leto je bil predviden za nastop odbojkarskega kluba v Slovenski ligi. Seveda pa nastopi v II. ZOL zahod terjajo več sredstev in tudi sam tekmo­valni sistem je mnogo dražji. Prioritetni športi so v preteklem letu dobili vsak okoli 70 starih milijonov, in je 30 milijonov namenjenih za odbojko res kaplja v morju v primerjavi z njimi. OK Pionir dobiva namreč več kot polovico vseh sredstev, ki jih potrebuje za nastop v II. ZOL od SGP Pionir in drugih delovnih organizacij, katerim se lahko zahvali, da lahko sploh nastopa.
V združenem delu so sprevideli, da klub kakršen je Pionir, potrebuje sredstva, le v ZTKO jim nekateri posamezniki še vedno nočejo tega priznati. Letos je predlagano, da se poleg treh prioritetnih panog v odboru za vrhunski šport obravnava tudi perspektivna tekmo­valna skupina - OK Pionir, torej odbojka le nima prioritete kot ji nekateri očitajo, čeprav si verjetno to zasluži. Poleg prve članske ekipe, ki se bori za vrh v II. ZOL zahod in ima vse možnosti za vstop v I. B ligo, je tu še celotna piramida s pionirsko, ki je prišla v četrt finale in mladinsko selekcijo, ki je med šestimi ekipami v Sloveniji. Med njimi so številni reprezentanti: Brulc (članski), Černač, Prah, Savarin in Žnideršič (mladinski) ter strokovno usposobljen kader, ki vodi delo z okoli stotimi registriranimi igralci. Poleg tega je zelo razvita tudi sindikalna odbojka, saj je v preteklem letu nastopalo v okviru DŠI občine Novo mesto 14 moških in 18 ženskih ekip, se pravi okoli 2000 delavcev, ki se ukvarjajo z odbojko. Pogoji za odbojko na dolenjskem so idealni, saj so v Novem mestu kar tri dvorane, možnosti za razvoj pa so tudi v Šentjerneju in Trebnjem. Poleg tega ima odbojka veliko tradicijo, saj je ekipa Novega mesta že nastopala v I. ZOL.
Torej je z odbojko v Novem mestu vse v redu. Nezdravi odnosi so le v vrhu, med posamezniki, ki skušajo deliti denar vsak po svoje, ne da bi realno ocenili situacijo v novomeškem športu. Žal pa lahko ti posamezniki zavrejo razvoj tega športa, čeprav si odbojka tega prav gotovo ne zasluži. OK Pionir s svojimi uspehi in kvaliteto to dokazuje in verjetno bodo sredstva, ki bodo letos namenjena za nastope v II, ligi v bodoče kmalu mnogo premajhna.

 Dolenjski list, 1.4.1982 (avtor Goran Rovan, podpisan je bil Lojze Babnik)

  Stran je še v pripravi!

na vrh strani

25 LET SŠD PIONIR NOVO MESTO
Prva povojna leta v Novem mestu
Obnova
Obnavljanje športnega življenja

ŠPORT V PRVIH POVOJNIH LETIH
Vključevanje SGP Pionir v športno življenje Novega mesta
Ustanovitev in razvoj društva
Pionirjev športni dan podjetja
Množične športne igre
Športne igre gradbincev Slovenije
Delavske športne igre Novega mesta
Zimske športne igre gradbincev Slovenije
Športne igre gradbincev Dolenjske
Pionirjeve zimske športne igre
Kegljanje
Balinanje
Nogomet
Strelstvo
Odbojka
Šah
Tenis
Namizni tenis
Atletika
Plavanje
Zimski športi
Dejavnost društvenih pododborov

PIONIR V 25. LETIH SŠD
Utrinki iz spominov športnikov Pionirja
Marjanovi športni spomini
Spomini Roberta Romiha
Prvič v dresu Pionirja
Obrazložitev za podelitev plakete

DOSEDANJI PREDSEDNIKI SŠD „PIONIR"

PIONIRJEVA ZGODOVINA SMUČANJA

ODBOJKA NE KRIVA NE DOLŽNA

info@društvo-pionir.si

telefon: +386 (0)7 393 23 24

 

Home | Zgodovina Pionirja | Glasila Pionirja | Publikacije | Anekdote | Fotogalerija | Poizvedujemo | Vaša pošta | Objave o Pionirju | Dokumenti o Pionirju | Video | Športne dejavnosti