25
LET SŠD PIONIR NOVO MESTO
Prva
povojna leta v Novem mestu
Čeprav se o delavskem oziroma sindikalnem športu kar precej
govori in piše ter hvalijo ali pa tudi kritizirajo oblike in
metode njegove dejavnosti, je v praksi še vedno spoznano dejstvo,
da je delavski šport še vse premalo razvit in da so delavci tudi
najmanj športno razvita populacija v naši družbi.
Poleg drugih vzrokov je za tako stanje krivo tudi to, da smo
sorazmeroma slabo organizirani in da imamo vse premalo nosilcev
športne dejavnosti, ki bi na sistematičen in delavcem
sprejemljiv način omogočali njihovo vključevanje v športno
rekreativno udejstvovanje.
Delavska športna društva so gotovo lahko eden izmed osnovnih
nosilcev in organizatorjev delavske športne rekreacije v
organizacijah združenega dela. Zasnovana pa morajo biti tako, da
omogočajo slehernemu delavcu, da se, na zanj najbolj koristen in
sprejemljiv način, ukvarja s športno rekreacijo v najširšem
pomenu besede.
Dobro vemo, da svojega počutja, zdravja in tudi delovne
sposobnosti ter ustvarjalnosti ne bomo izboljševali in bogatili
z enkratnim ali nekajkratnim športnim nastopom. Potrebno je,
stalno in celoletno, zato pa tudi pestro in raznovrstno športno
in rekreativno udejstvovanje. Vsi delavci ne bomo tekmovali v
nogometu in drugih ekipah. Delavska športna društva morajo
zaradi tega uvajati tudi razne netekmovalne programe rekreacije,
trim srečanja, športne dneve in popoldneve, izletništvo in
planinarjenje in podobno.
Temeljno merilo družbene opravičljivosti in uspešnosti dela na
področju športne rekreacije mora ostati množičnost - to je čim
večja udeležba delavcev in čim kvalitetnejše in celovito
zadovoljevanje njihovih vsakodnevnih telesnokulturnih potreb.
K visokemu jubileju čestitamo vsem športnikom SGP „Pionir" Novo
mesto in želimo še nadaljnjih uspehov!
Edo Gaspari
Ta knjiga piše o športnorekreacijskem
življenju delavcev gradbenega podjetja Pionir, ko so obnavljali
Novo mesto in gradili nove stavbe širom po naši domovini. Zato
je morda prav, da si ogledamo Novo mesto, kakršno je bilo takoj
po osvoboditvi in ob ustanovitvi SGP Pionir, da bo mladi
Pionirjev rod videl, kakšno Novo mesto so našli njihovi
predhodniki in kaj so opravili že v samem Novem mestu.
Druga svetovna vojna je zelo opustošila Jugoslavijo in
zdesetkala njeno prebivalstvo. Tudi Novemu mestu ni prizanesla.
Zarezala mu je globoke rane in usodno posegla med njegove
prebivalce. Številna bombardiranja so razrušila in poškodovala
domove in javne zgradbe ter vzela življenje mnogim Novomeščanom.
Še več pa jih je trpelo v vojnem ujetništvu, internacijah,
konfinacijah, taboriščih smrti in zaporih, kjer so umirali od
lakote, posledic mučenja, ob izvrševanju smrtnih kazni ali pa so
padali kot talci. V kolikor pa so preživeli, so že nosili v sebi
kal bolezni. Večina Novomeščanov, zlasti mladih, pa je šla v
partizane in le peščica jih je šla z okupatorjem. Ti slednji, v
kolikor so preživeli, so šli ob koncu vojne na žalostno pot
brezdomstva, iz tujine pa so se vračali v svobodno domovino
tisti, ki jih je ta peščica pregnala v brezpravnost širom po
Evropi.
Na svoje domove so se vračali peš, ker avtobusi niso še vozili,
vlaki so se ustavili, a za avtomobile ni bilo goriva. Presrečen
je bil tisti, ki je ujel kak voz, da ga je potegnil nekaj
kilometrov ali pa če je kje dobil kako kolo. Tedne in tedne so
trajala taka potovanja, a na mah je bilo pozabljeno vse
trpljenje, ko je povratnik stopil na domača tla. Vsa utrujenost
in zle slutnje o domačih, če so preživeli vojno, so zginile, ko
so se od daleč zarisali obrisi rodnega kraja. Vsakdo je pospešil
korak, da bi čimprej prišel v svoj dom in se srečal s svojimi
dragimi.
Novomeščani, ki so stopili v mesto s kandijske strani, so
zagledali pred seboj ranjeni novomeški trg. Vanj so zarežale na
pol razbite strehe, na hitro prekrite z deskami. Nemo so zrla
okna, zbita z deskami in z lepenko; le malo jih je bilo
zastekljenih. Poškodovane hišne fasade so molče gledale in živo
razkazovale svojo preteklost. Tam, kjer je odpadel omet zaradi
bombardiranja ali obstreljevanja, si videl kamnite stene in
opazil, da so po dve ali tri hiše spojeno v eno. Ta pogled je
potrdil znano dejstvo, da je bil v Novem mestu zazidalni prostor
na glavnem trgu zelo drag. Zato so gradili ozke hiše, zelo
globoko potegnjene v notranjost, da je imela vsaka stavba v
sredini sobo brez oken. Ko pa je blaginja minila in je trgovina
odmirala, so po dve ali tri hiše združevali v eno. Strokovnjak
je to stavbno zgodovino takoj opazil. Na trgu so se razkrivali
stebri nekdanjih mestnih arkad, ki so jih meščani v prejšnjem
stoletju zazidavali, da so razširili lokal do ceste. Dež je
osvežil tudi napise nekdanjih lastnikov in opravila njihovih
dejavnosti. Na nekdanji razrušeni Mikoličevi hiši se je pokazala
freska, ki je bila deset in desetletja skrita pod ometom. Žal je
ni nihče snel. Podobni freski sta še ohranjeni na nekdanji
Hladnikovi hiši in na Seidlovem mlinu, ki sedaj nevzdržno
propada. Velika škoda bo, če bo ta mlin uničen, saj je to zadnji
spomenik nekdanje novomeške obrtne dejavnosti. Kot v posmeh
štiriletni okupaciji pa so izstopile parole, ki jih je okupator
pomazal po vseh novomeških hišah in v okolici, kjer so bile
dovolj velike in vidne stene za napise s skoraj metrskimi črkami.
Parole so bile izpisane v italijanščini in slovensko se glasijo:
„Zmagali bomo!, Bolje je živeti en dan kot lev, kakor tisoč let
kot ovca, Zaupati, verjeti, zmagati!, Samo bog lahko ukloni
fašistično voljo, človek in stvari nikdar; Kralj - vodja; Rim,
naš dom; Mnogo sovražnikov, mnogo časti; Pogum je navada, vedno
in kjerkoli; Kdor ni z nami, je proti nam; Mi, fašisti, o mejah,
o vseh mejah, ne razpravljamo, ampak jih branimo; Mussolini ima
vedno prav; Dva naroda, ena vojna!, Vodja, vodja, ti si ves naš;
Italija danes služi katoliški civilizaciji." Kako klavrno in
bedno so zvenele sedaj. še bolj kot v dneh fašistične okupacije.
Na vse te parole lahko odgovorimo kar s tisto, ki je bila
izpisana na Kopačevi hiši (sedaj trgovina z zelenjavo na Glavnem
trgu) „Me ne frego", kar je prevedel prof. Ivan Koštial z „v rit
me piši" in dejal, da ta prevod najbolj zadene bistvo pomena.
Na razdejanem Glavnem trgu ni bilo mogoče rešiti Mikoličeve in
Mogoličeve hiše, pa čeprav sta bila oba zadnja dela na vrtni
strani kar dobro ohranjena. Obe hiši sta bili porušeni in tam
stoji sedaj stavba Službe družbenega knjigovodstva. Kobetova
hiša, nekdanji domnevni stiški dvorec, je bila pozidana v stavbo
Zavarovalnice Triglav, dolenjsko poslovno območje Novo mesto.
Kobetova hiša je bila le delno poškodovana, in ko je v sosednji
Koširjevi hiši eksplodirala zatajena bomba, je porušila že
ranjeno Kobetovo hišo. Tudi Koširjeva hiša, ki je bila prvotno
spremenjena v park, je bila pozidana v trgovino z
elektrotehničnimi potrebščinami. Vse omenjeno so pozidali, ko se
je Zavod za spomeniško varstvo že polno veljavno utrdil. V
začetku pa ni šlo gladko. Najprej je bila obnovljena vogalna
hiša v stiku Vrhovčeve in Dilančeve ulice. Ob obnovitvi je bila
kot škatla in je skazila ves gornji del Glavnega trga. Nato so
pričeli obnavljati stavbo, v kateri je Dolenjski list.
Posredovanje spomeniškega varstva je prišlo prepozno, in
dogovorjeno je bilo, da dobi hiša portal in okenske police.
Velikih polkrožnih odprtin ni bilo več mogoče primerno
preurediti. Nato je bila obnovljena hiša, v kateri so danes
Avtodeli. Ta je bila obnovljena s popolnim sodelovanjem
spomeniškega varstva. Desni gornji del trga je začel veljati kot
šolski primer: srednja hiša je bila obnovljena brez sodelovanja
spomeniškega varstva, desna od nje s prekasnim posegom, a leva s
sodelovanjem spomeniškega varstva. Srednja hiša, v kateri je
zdaj restavracija pri vodnjaku, je bila kasneje obnovljena s
sodelovanjem spomeniškega varstva, in „šolskega primera" ni več.
Zaupniki spomeniškega varstva so bili l. 1945 in 1947 ing. arh.
Herman Hus, nato do l. 1950 knjižničar Bogo Komelj in po l. 1950
prof. Janko Jarc kot ravnatelj Dolenjskega muzeja.
Ostali del Novega mesta je bil strahovito prizadet. V
Križatijski (sedaj Muzejski) ulici so bile porušene ali
poškodovane stavbe: Koširjeva hiša, Mižigojeva je bila popolnoma
porušena, Moretova zelo poškodovana, prav tako Hladnikova in pa
Križatija (Dolenjski muzej). V sedanji Kosovi ulici je bila
polno zadeta nekdanja Komeljeva - Turkova hiša (pod galerijo). V
njej je stanoval v dijaških letih pisatelj dr. Ivan Tavčar. Za
Dolenjskim muzejem je stala velika stavba, ki je bila z zidom
povezana s Križatijo. Ta stavba je bila popolnoma porušena.
Največje razdejanje pa je bilo v Arkovi ulici (gornji del
Prešernovega trga - začetek ulice je bil ob sedanjem parkirišču).
V tej ulici so bile popolnoma porušene vse hiše, razen Ogričeve,
med njimi tudi Klemenčičeva, v kateri je kot dijak stanoval
pesnik Oton Župančič. Ta ulica je sedaj obnovljena. V njej so
Dominvest in dve stavbi socialnega varstva. Med Prosvetnim domom
in kapiteljsko cerkvijo je bila do tal porušena ena hiša. V
spodnjem delu sedanjega Prešernovega trga so bile porušene hiše,
kjer je sedaj tržnica. Ostale hiše na trgu pa so bile tako
razmajane, da bo treba sedaj nekatere podreti. Kastelčeva ulica
je zgubila vso desno stran ulice, gledano proti Kapitlju. Ulica
še ni obnovljena, razen Kremenove stavbe. Tu so šle po zlu hiša
,,zlate Mimice", lepa etnografska stavba, vila „Excelsior" in še
dve Kobetovi hiši, ki sta globoko segali v Cesto komandanta
Staneta. Z njihovo odstranitvijo je Novo mesto zgubilo zelo ozko
grlo. Na Cesti komandanta Staneta je bila zelo poškodovana
stavba hotela Koklič, nekdanja hiša slovenskega pisatelja Matije
Kastelca in nasproti nje hiša, v kateri je stanoval znani
prirodoslovec prof. Ferdo Seidl. Del te hiše je še zadnji
ostanek bombardiranega Novega mesta. Razdejanje je bilo tudi na
sedanjem Novem trgu. Prvo bombardiranje je bilo 6. aprila 1941
in takrat je bila zadeta osnovna šola. Vseh bombardiranj in
večjih obstreljevanj je bilo najmanj 17. Lahko trdimo, da je
bilo Novo mesto najbolj poškodovano slovensko mesto zaradi
bombardiranja.
na vrh strani
Obnova
Težka in dolga leta druge svetovne vojne so minila in naše
ljudstvo je takoj začelo novo bitko: obnoviti porušeno domovino.
Zaživela je edinstvena solidarnost, ki bi ji težko našli primere
v svetu, ko so naši ljudje pomagali drug drugemu. Mladina je
začela organizirati razne delovne brigade in šla gradit ceste,
železnice, prekope in tovarne. Tudi v Novem mestu je bilo tako.
Že 14. junija 1945 so meščani, skupaj z vojaki, začeli
odstranjevati bunkerje in cestne barikade (piramide), ki jih je
postavil sovražnik okrog mesta, da se je v njem počutil bolj
varnega. Dan za dnem so šolarji in dijaki čistili in
odstranjevali ruševine, v popoldnevih pa so delo nadaljevali
meščani. Tako je bilo mesto počiščeno in je čakalo na obnovo in
nove gradnje. Tu pa se je v prvih letih zataknilo in ni šlo tako
hitro kot so šla očiščevalna dela, dokler ni v zadnjih letih
gradnja kar „podivjala", kar se zlasti občuti pri komunalnih in
drugih potrebah. V prvih letih po osvoboditvi so bile skoraj dan
za dnem razne manifestacije in obiski tujih delegacij so si
sledili drug za drugim. Vmes pa so bile tudi razne manjše
demonstracije, ki so dosegle svoj vrh ob „tržaškem vprašanju".
Udarniške akcije so se razširile še na pripravljanje drv in
Pionir jih je pripravil kar 1800 metrov. Člani sindikalnih
podružnic iz raznih ustanov pa so pomagali nalagati drva na
kamione. Obvezne in stalne so bile akcije zatiranja koloradskega
hrošča, nekaj let pa je tudi trajalo nabiranje bukovega žira v
Rasnem in v gorjanskih gozdovih. Zelo zanimive so bile akcije
čiščenja sadnega drevja v opuščenih kočevskih vaseh, obiranje
sadja in spravila krme. Med tem delom pa je bila izvedena
zamenjava denarja, opravljene volitve in v hudomušnem sprevodu
Novomeščanov tudi pokop monarhije. Tako je bilo dan za dnem
nekaj vznemirljivega, dokler se niso prva vojna leta ustalila in
prešla v navaden tok življenja.
Kljub temu polnemu in razgibanemu življenju je bil še vedno čas
za intenzivno kulturno delo in za skrb prastarega reka, da je
zdrav duh v zdravem telesu. Takoj po osvoboditvi so se začele
kulturne in športne prireditve. Štiriletni kulturni molk, ki so
se ga v Novem mestu v največji meri držali, je terjal
nadomestilo za vse zamujeno. V partizanih pa je kulturno delo
cvetelo in živelo, kar je bil edinstven primer v okupirani
Evropi. Člani teh ekip so se tudi v Novem mestu lotili
organizacije kulturnih prireditev. Steber te obnove je bil
nepozabni tov. Jože Zamljen - Drejče. Z njemu lastno pobudo in
zaletom je začel organizirati gledališke predstave. Naslonil se
je na prekaljene igralce obeh nekdanjih novomeških odrov,
sokolskega in prosvetnega in z njimi popeljal novomeško
gledališče do take višine, kakršna je bila v času Ivana Vrhovca
na odru novomeške čitalnice. Igra je sledila igri in v
tekmovanjih so dosegale prva mesta v republiki in državi.
Igralci so nastopali kot Dom ljudske prosvete, Gledališče LMS
Novo mesto in Okrožno ljudsko gledališče. Omenili bi le „Kulturni
teden okraja Novo mesto", ko so se v tednu dni zvrstile
predstave gledaliških družin iz Dolenjskih Toplic (M. Pucova:
Svet brez sovraštva) Podgrada (Finžgar: Razvalina življenja),
Otočca (M. Pucova: Svet brez sovraštva), Prečne (Linhart:
Županova Micka), Šmihel pri Novem mestu (Finžgar: Razvalina
življenja), Vavta vas (Finžgar: Veriga), Šentjernej (Petrović:
Vozel), Novo mesto (Lipah: Glavni dobitek). Takrat so imele
sindikalne podružnice svoje gledališke družine in so z igrami
nastopale na novomeškem odru že v letu 1945. Tudi taki kraji,
kot je Bršljin, so imeli svojo gledališko skupino in so 24.
novembra 1946 zaigrali Hudalesovo Zeleno vrvico. V letu 1946 je
bil organiziran Prešernov teden, ki se je nato ponavljal iz leta
v leto, dokler ni v tem desetletju popolnoma utihnil. Poleg
gledaliških predstav so se drug za drugim vrstili tudi pevski
nastopi, saj je imel skoraj vsak novomeški kvart svoj pevski
zbor. Takratna Glasbena šola Ignaca Hladnika je prirejala javne
nastope svojih gojencev, gostovali so koncerti iz Zagreba,
Ljubljane, Maribora in iz drugih krajev. Ljubljanska opera je
gostovala s Smetanovo Prodano nevesto in nastopajoči dolga leta
niso pozabili pogostitve z golažem in polento v Murnovi gostilni.
Takrat je tudi bila doba velikih razstav študijske knjižnice
Mirana Jarca, prirejenih v šolski telovadnici, v baraki na
Prešernovem trgu in v lokalu na Glavnem trgu (sedaj trgovina Pri
vodnjaku). Razstavljena je bila literatura o Koroški, Primorski,
o Ketteju in cela vrsta druge. Obisk je šel v tisoče in je
presegel tudi 5000 obiskovalcev, pa čeprav je imelo mesto le
4000 prebivalcev. Neredki so bili tudi folklorni nastopi in
različni zabavni večeri. Pogosti so bili izleti v naravo, na
Gorjance k Miklavžu, Gospodični in v Pendirjevko, na Trško goro
in drugam. Že leta 1946 so organizirali literarne večere,
prireditve „Mati in dete", pionirske prireditve in podobno.
Prve športne prireditve so bile že leta 1945. Tu gre hvala
novomeški garniziji, ki je začela prirejati nogometne tekme.
Sprva so igrali vojaki z vojaki, a kaj kmalu so sestavili
novomeško moštvo in tekme so si sledile nedeljo za nedeljo.
na vrh strani
Obnavljanje
športnega življenja
Sredi vsesplošne obnove sta našli svoj prostor tudi telovadba in
športna dejavnost. Nosilec telesnovzgojne obnove je bil okrožni
fizkulturni odbor, ki je začel svoje delo že prve mesece po
osvoboditvi. Na ozemlju današnje občine je uspelo obnoviti šest
telovadnih društev: v Novem mestu, Šmihelu pri Novem mestu,
Otočcu, Stopičah, Žužemberku in v Dolenjskih Toplicah. V
javnosti so nastopala kot F(izkulturno) D(ruštvo) Novo mesto, FD
Šmihel in podobno. Tudi na vseh šolah so organizirali
fizkulturne krožke. Da bi bili zajeti v fizkulturno dejavnost
vsi prebivalci, so sindikalni sveti organizirali v sindikalnih
podružnicah raznih gospodarskih in drugih organizacij
fizkulturne aktive. Ti aktivi so gojili razne zvrsti športa in
so postali zametki kasnejših športnih društev. Fizkulturne
aktive je uspelo ustanoviti v sindikalnih podružnicah na
Okrajnem ljudskem odboru, v Pionirju, Kmetijski šoli na Grmu, v
LIP Straža, LIP Soteski ter v nekdanji novomeški tovarni igrač.
Fizkulturno društvo, fizkulturni aktivi in fizkulturni krožki so
postali nosilec vsega športnega življenja v Novem mestu in v
občini. Vsa ta društva so že ob začetku štela okrog 700 članov.
Ze v letu 1946 so bile v teku velike športne akcije: tekmovanja
za fizkulturni znak „Za republiko naprej" (Zren), ki je imelo
vseljudski pomen, ker je znalo vključiti tudi kmečko mladino.
Namen tega vseljudskega telesnovzgojnega gibanja je bil čimprej
okrepiti telesne zmogljivosti, utrjevati zdravje in
odstranjevati posledice, ki so nastale med vojno pri
posameznikih zaradi mraza, bolezni, pomanjkanja hrane in drugih
težav. Odlok o tekmovanju za fizkulturni znak je bil sprejet 2.
maja 1946 in je imel 4 stopnje: mladinski, bronasti, srebrni in
zlasti znak. Že takrat je bila velika športna manifestacija
Titova štafeta in tudi krosov je bilo vedno več. Za uspešno
vključevanje v vse te akcije je bilo potrebno ustvariti
tekmovalne pogoje. Do leta 1950 je bilo usposobljenih 25 igrišč
za odbojko, 5 za košarko, 2 za nogomet, 10 telovadišč, 2 domova,
2 plavalna bazena in 2 telovadnici.
Po osvoboditvi se je v Novem mestu najprej pojavil nogomet.
Uvedla ga je garnizija, ki je najprej tekmovala s svojimi moštvi,
kasneje pa z nogometaši FD Novo mesto. Sleherno nedeljo so bile
tekma za tekmo, včasih tudi po več na dan. Zlasti v jeseni l.
1946, ko se je začelo prvenstvo Slovenije v nogometu, ni bilo od
6. oktobra 1946 do marca 1947 nobene nedelje brez nogometne
tekme.
Na novomeškem igrišču so tekmovali FD Maribor, FD Kranj, FD
Borec iz Ljubljane, FD Rudar iz Trbovelj, FD Murska Sobota, FD
J. Gregorčič in druga fizkulturna društva. Od maja 1947 pa so že
bile v teku okrožne prvenstvene nogometne tekme, ki so potekale
med FD Novo mesto, FD Razlag iz Brežic, FD Bračič iz Kočevja, FD
Krško in društvi iz drugih krajev okrožja. Poleg prvenstvenih
tekem so bile tudi prijateljske tekme z moštvi iz garnizije, z
FD Udarnikom iz Karlovca in z drugimi. Neredko se je dogodilo,
da so bila novomeška igrišča zasedena in so se morale tekme
odigrati na letališču v Prečni. V tistih zlatih časih povojnega
nogometa v Novem mestu je sodeloval tudi sedanji sekretar ZKJ
tov. Stane Dolanc, ko je svoja službena leta preživljal v Novem
mestu. Ko so bile v Novem mestu počiščene ruševine in so
prenehale vsakodnevne udarniške akcije in so ostale le mladinske,
se je športna dejavnost še bolj razvila. Obnavljati in
ustanavljati so začeli nova društva. Nekatera med njimi so se
pravilno registrirala, kot so zahtevali predpisi, še več pa jih
je šlo kar mimo registracije. Njihovo dejavnost zasledimo na
ohranjenih letakih in lepakih ali pa v časopisnih objavah,
medtem ko njihovih imen ni v uradnem registru društev.
Prvo registrirano društvo v Novem mestu po osvoboditvi je bilo
Muzejsko društvo, ki je 1. junija 1946 dobilo pravico javnega
delovanja. Temu so sledila številna društva Rdečega križa in še
številnejša gasilska. Prvo društvo z značajem športne dejavnosti,
ki je vpisano v uradni register, je Avto-moto društvo, ki je
dobilo pravico javnega delovanja 4. oktobra 1948. Prvo društvo
pa, ki je služilo predvsem rekreaciji, je bila podružnica odbora
za alpinizem, ki je bila vpisana v register 4. februarja 1949.
Od leta 1950 so začeli ustanavljati strelske družine. Prva med
njim je bila „Strelska družina Gorjanci" in istega dne še „Strelska
družina Rog" (12. november 1951). Strelci v novomeški tekstilni
tovarni so 19. novembra 1952 vpisali v register „Strelsko
družino Niko Šilih". Ves čas po osvoboditvi je bilo najbolj
razvejeno kegljanje. Delovalo je v okrilju fizkulturnih aktivov
v sindikalnih podružnicah. Prvo se je osamosvojilo K(egljaško
D(ruštvo) Gorjanci, ki je bilo vpisano v register 18. septembra
1952 in se je 19. maja 1957 spojilo v KD Enotnost. Temu društvu
so sledila še druga kegljaška društva in klubi v okviru društva.
Kegljaški klub Partizan je bil ustanovljen 27. februarja 1957.
Temu so sledila še Železničar, Luknja, Vseh devet in druga. Za
prvo strelsko družino so prišle še druge, kot Strelska družina
Železničar (28. julij 1957), ki pa je leto dni kasneje postala
Strelska družina Bršljin in je družila strelce iz Bršljina,
Cegelnice, Potočne vasi in Kamenc. Za temi so ustanovili še
strelske družine Borac, Janez Trdina, Lojze Dragan. Razvejenost
je bila vedno večja in v registru društev najdemo še imena
društev: „Smučarsko društvo Rog" (17. avgust 1963), ;Kolesarsko
društvo" (14. julij 1972), „Rokometni klub" (24. maj 1972), „Klub
za podvodne aktivnosti" (7. julij 1974), „Aeroklub" (26. julij
1974).
Ta legalna in delujoča „ilegalna" društva so začela gojiti poleg
osnovne dejavnosti še druge zvrsti športnih disciplin in so s
tem ustvarjala pogoje za ustanavljanje sindikalnih športnih
društev, ki so gojila številne veje športa.
Iz FD Novo mesto se je razvil TVD Partizan (registracije v
registru ni) in je že leta 1953 gojil poleg telovadbe še lahko
atletiko, smučanje, odbojko, šah, nogomet, namizni tenis,
plavanje in strelstvo. „O kolesarskem športu, težki atletiki in
še nekaterih drugih panogah pa ni ne duha ne sluha ..." je tožil
dopisnik v Dolenjskem listu IV/1953, št. 53 v članku „Novomeški
Elan, spet - na plan!" TVD Partizan teh disciplin ni vključil v
svoj program in so čakale ugodnejših časov. TVD Partizan je
organiziral razna prvenstva, med drugimi poedinsko prvenstvo
Dolenjske v atletiki za leto 1953. To leto je bilo zelo pomembno
za novomeško odbojko, ker so novomeške mladinke postale najprej
slovenske, nato pa še državne prvakinje v odbojki.
Slovenski železničarji so od 11. do 12. aprila 1953 priredili v
Novem mestu množičen izlet s tekmovanjem železničarjev v
balinanju, šahu, kegljanju, namiznem tenisu, teku, atletiki,
rokoborbi, odbojki in nogometu. Zaradi smrti Borisa Kidriča so
bila tekmovanja prekinjena in prenesena na naslednjo nedeljo.
Leta 1953 je bilo tudi tekmovanje v kegljanju novomeških društev
in klubov. Sodelovala so kegljaška društva in klubi: Pionir,
Železničar, Novoteks, Luknja, Kmet, Dama, Elektron, Planka, Vseh
devet, Prodor in Odred. To leto je sodelovalo v Titovi štafeti
1300 tekačev. 31. maja je bila na Krki regata. Odbojka je imela
vsako nedeljo nastope, če ne doma, pa drugod. Odbojkarji so
odigrali tudi mednarodno tekmo na Loki. 7. junija je bil velik
telovadni nastop na stadionu v Kandiji. 16. avgusta so bile v
Novem mestu okrožne plavalne tekme.
Leto 1953 je bilo zelo plodno športno leto, zato smo se pri njem
dalj zadržali, ker je to leto pomembno tudi za Pionir, saj se je
iz Pionirjevih rekreacij razvilo društvo, katerega začetek je
prav v letu 1953.
na vrh strani
ŠPORT
V PRVIH POVOJNIH LETIH
Vključevanje
SGP Pionir v športno življenje Novega mesta
Že v prvih dneh obstoja SGP Pionir so se njegovi delavci
vključevali v športno življenje Novega mesta in že prvi
direktorji Pionirja so načrtno sprejemali na delo športnike, pa
čeprav podjetje še ni imelo svojega društva. Zato so se
vključevali v druge klube in društva in jim pripomogli k uspehom
(odbojka). Ko pa je podjetje že imelo krožke in klube v okviru
sindikalne podružnice, so vprašali vsakega novinca ob vstopu na
delo, s kakšnim športom se ukvarja in ga vključili v ustrezen
krožek. Čeprav Pionir še ni imel lastne športne organizacije, je
že od prvih dni svojega obstoja gojil rekreacijo kar na delovnem
mestu z improvizacijo raznih iger. Tako so tekmovali v teku v
vrečah, plazenju v ceveh, vlečenju vrvi in če ni šlo drugače, je
prišlo prav tudi kepanje ali pa igra med dvema ognjema. Ti prvi
poskusi rekreacije med delom so kasneje postali športne
discipline ob športnih dneh podjetja. Delavci pa so si želeli
tudi duhovne rekreacije in zato je uprava Pionirja že v letu
1949 začela vabiti na gradbišča umetnike iz Ljubljane. To je
spodbudilo delavce, da so v sindikalni podružnici osnovali
kulturno sekcijo. Omislili so si knjižnico v rdečem kotičku,
organizirali lastni pevski zbor, nakupili glasbene inštrumente.
Z delom je začela recitacijska skupina. Iz pevskega zbora se je
razvil še ženski pevski zbor in tako so delavci lahko s svojimi
močmi organizirali sleherno proslavo ali zabavni večer. Ko pa je
ta kulturna dejavnost dosegla zadostno stopnjo kvalitete, so se
Pionirjevi delavci s svojimi prireditvami odprli tudi za javnost,
kar izpričuje ohranjeni lepak iz l. 1951. Natisnjen je tako, da
se nanj vpisuje naslov prireditve, datum in kraj. Kulturna
dejavnost je počasi odmirala, zato pa se je fizkultura vedno
bolj krepila. Od iger v rdečem kotičku v Osolnikovi hiši se je
obdržal le šah.
Fizkulturna dejavnost se je odvijala v krožkih in klubih v
sindikalni podružnici podjetja. Podružnica je bila nosilec vse
kulturne in športne dejavnosti v podjetju. Dejavnost še ni imela
prave organizacijske oblike in marsikatero prireditev je rodila
spontanost. Tako so nastajale, cvetele in odmirale razne zvrsti
in so ponovno oživele, če je prišel v podjetje primeren športnik,
ki je znal oživiti kako dejavnost. Šah, kegljanje in streljanje
so bili trajna vez v vsem obdobju in redkokdaj je katera izmed
teh zvrsti prenehala. Kegljanju je sledilo balinanje. Prostor so
si uredili kar za menzo. Kmalu se je uveljavil namizni tenis in
se obdržal ves čas. Šport se je vedno bolj širil in leta 1952 so
delavci že metali kroglo, skakali v višino in daljino in tekli
ter s tem vključili lahko atletiko v svojo rekreacijo. Pionir je
imel odlične igralce odbojke in v začetku jih ni bilo dovolj za
lastno ekipo. Ko pa se je število povečalo, je postala tudi
odbojka sestavni del rekreacije. Športna dejavnost se je že tako
razvila, da so se delavci lahko pomerili med seboj in med
posameznimi delovišči: Novo mesto, Metlika in Krško. Nato so se
že pomerili s Konstruktorjem Maribor, SGP Primorje iz Ajdovščine
in Betonom (kasneje Ingrad Celje).Ta srečanja so postala začetek
kasnejših Š(portnih) I(ger) G(radbincev) = ŠIG.
Čeprav so bila vsa ta tekmovanja rekreacijskega značaja, so bili
doseženi lepi uspehi in zato je začela vedno bolj prevladovati
strast za dobrimi uspehi. V prvih dneh tekmovanj je bil še
deljen delovni čas, a kljub temu so bili delavci tako
požrtvovalni, da so našli čas tudi za vaje, če ne drugače, pa
med odmori. To so bili tudi časi za prehodno zastavico, ki so si
jo Pionirjevci često priborili. Športno življenje se je tako
razvilo, da so Pionirjevci že 26. novembra 1950 priredili svoj
prvi športni dan podjetja.
na vrh strani
Ustanovitev
in razvoj društva
Športno življenje je bilo v Novem mestu zelo plodno. Razvijalo
se je tudi pri SGP Pionir v okviru sindikalne podružnice in je
obsegalo številne zvrsti športnih disciplin. Ta razvejenost je
ustvarila pogoje, da se je športna dejavnost osamosvojila in se
strnila okrog lastnega društva, zlasti še, ker je sindikalna
podružnica dobivala nove naloge. Športna dejavnost se zato ne bi
mogla več uspešno razvijati, če bi ostala privesek sindikalne
podružnice. Že v okviru sindikalne podružnice so nastajali razni
športni klubi in krožki, ki so se želeli osamosvojiti. Prvi so
se odcepili strelci. 4. aprila 1953 so ustanovili ,,Strelsko
družino Pionir" in se registrirali po vseh veljavnih predpisih.
V register društev občine Novo mesto so bili vpisani pod redno
reg. številko 98. Kegljači, ki so imeli največjo tradicijo, se
niso osamosvojili, ker naletimo na njihovo osamosvojitev v
občinskem registru šele 15. marca 1965 pod reg. štev. 124 kot „Kegljaško
društvo Pionir". V zapisniku občnega zbora SŠD Pionir z dne 25.
januarja 1957 piše, da se je oblikovalo društvo 5. Junija 1953.
V registru društev ni vpisa tega društva. Ker pa zapisnik
občnega zbora nedvoumno postavlja ta datum kot ustanovitveni dan,
štejemo 5. junij 1953 kot dan ustanovitve SŠD Pionir Novo mesto.
Takoj po ustanovitvi je imelo društvo 50 članov in članic, ki so
bili razdeljeni v 3 moške in 1 žensko kegljaško ekipo. Dve leti
kasneje pa je imelo društvo le 36 članov in nič več ženskega
kegljaškega krožka. Tudi v letu 1956 se je članstvo zelo
menjavalo, ker je izstopilo 16 članov in članic, pristopilo pa
18. Osmega januarja 1957 je štelo društvo 31 članov in 9 članic.
To društvo, pa čeprav je gojilo še druge športne panoge, je bilo
izrazito kegljaško društvo in se je zato tudi vključilo v
Kegljaško podzvezo Dolenjske. Leta 1954 je društvo razširilo
svojo dejavnost še na zimski šport in organiziralo tekmovanje v
letih 1954 in 1955.
Sodelovanje Pionirjevih športnikov v tekmovanjih izven Novega
mesta, predvsem v športnih igrah Slovenije, ki so tekle že od l.
1951 in v katere se je Pionir vključil že v začetku, je terjalo
boljšo organiziranost in enotno nastopanje. Seveda ne smemo
razumeti športnega življenja v društvih v prvih letih obstoja
tako kot smo ga vajeni danes. Takrat je bilo bolj sproščeno in
manj organizirano, a bilo je zelo živahno. Zanimivo je, da so se
kar na gradbiščih odvijale razne dejavnosti, zlasti tiste, ki
niso terjale posebnih igrišč. Spodbudno je bilo, da so pri takih
improvizacijah na gradbiščih sodelovali tudi petdesetletniki in
da so bili vsi vodilni delavci v podjetju tudi aktivni člani
društva, kar je blagodejno vplivalo na vzdrževanje, rekvizite in
igrišča. To je bil še čas prave športne rekreacije. Uvajanje
novega načina dela in vključevanje društva v vse kasnejše igre
in razna tekmovanja, je vedno bolj izpodrivalo rekreacijski
značaj društva in vedno bolj so se pričeli ceniti doseženi
uspehi kot pa množičnost. Edino rekreacijsko tekmovanje in
neprizadeto merjenje moči je ostalo le še v športnem dnevu
podjetja in prizadevanje za prvo mesto med gradbišči ni bilo
ovira, da se ne bi udeležil športnega dne tudi tak delavec, ki
je vedel, da ne bo nič doprinesel k borbi za prva mesta. Ta svoj
dan so imeli delavci za svoj rekreacijski dan, zlasti še, ker je
bil tako dobro organiziran, da je v celoti izzvenel kot
rekreacija, pa čeprav je šlo za izbirna tekmovanja. Tako
vključevanje v razne igre je terjalo od društva nove
organizacijske oblike. Zato se je društvo reorganiziralo. Da je
zadostilo vsem zakonitim predpisom, se je registriralo 15.
aprila 1963 kot S(indikalno) Š(portno) D(ruštvo) Pionir. Vanj so
bila vključena vsa gradbišča in so bila glede na društvo njegove
podružnice. Tako je društvo dobilo legitimacijo, da je lahko
nastopalo in se vključevalo v razne prireditve in sodelovalo na
tekmovanjih in prvenstvih. Društvo je bilo vpisano v občinski
register društev pod št. 024-2/63 in je postalo 164.
registrirano društvo v Novem mestu. Gojilo je: balinanje,
kegljanje, šah, streljanje, odbojko, smučanje, tenis in namizni
tenis. Občasno so gojili tudi plavanje. Iz tega pa ne sledi, da
so gojili vse panoge intenzivno. Vedeti moramo, da niso imeli
šolanega športnika, ki bi strokovno vodil vse panoge, ampak je
bilo društvo le ljubiteljsko. Vse, kar je bilo doseženega, je
bilo plod prizadevanj v prostem času in brez honorarjev.
Novi način dela pa le ni zadovoljil vse člane. Na občnem zboru
14. januarja 1965 so opozorili, da bi morali posvetiti več
pozornosti rekreaciji kot pa športu. To bi lahko storili s
prirejanjem raznih izletov v naravo. Ta naloga je bila naložena
novemu odboru. Društvu, ki je zajemalo vsa gradbišča, je bilo
laže izbirati ekipe za tekmovanja, ker je upoštevalo športnike
iz vseh gradbišč za ekipe, ki so predstavljale podjetje. Tak
način dela je že presegel rekreacijo in usmeril delovanje
društva v doseganje dobrih rezultatov. Isti občni zbor je tudi
ugotovil, da je SŠD Pionir najboljše sindikalno športno društvo
na Dolenjskem. Iz zapisnika ni razvidno, v kolikšnem obsegu je
mišljena Dolenjska: ali v njenih zgodovinskih mejah ali v
sedanjem skrčenem obsegu, ko se v Dolenjsko vrivajo nove repe.
Pionirjevemu zgledu so sledila še druga podjetja, in tako je 10.
januarja 1964 nastal SŠD Železničar, l. 1973 SŠD Krka, l. 1975
SŠD Labod in l. 1977 SŠD Gozdar.
Občni zbor 18. marca 1966 je pokazal, da je bila l. 1965
premajhna udeležba na treningih in da so bili zato doseženi
uspehi manjši. Iz poročila je bilo tudi razvidno, da so bile
ustanovljene Š(portne) I(gre) G(radbincev) Dolenjske in da je na
njih SŠD Pionir dosegel prvo mesto. Kot je bil športni dan
podjetja generalka za D(elavske) Š(portne) I(gre) Novega mesta,
so bile ŠIG Dolenjske izbirno tekmovanje za ŠIG Slovenije. V
letu 1965 je društvo štelo 105 članov, ki so bili v odstotkih
razdeljeni takole: Novo mesto 72 %, 10 % Ljubljana in 18 %
Brežice. Društvo je imelo pet sekcij in program:
- braniti Pionirjeve barve v ŠIG Celje,
- krepiti telo in pomlajevati vrste,
- uspešno sodelovati v sezoni 1966.
Sredstva so bila pičla in zato je bilo
potrebno veliko discipline, skromnosti in iznajdljivosti.
Pripomniti je treba, da so delavci žrtvovali svoj prosti čas, da
so se vozili na vaje in tekmovanja v tovornjakih in da so
prejemali le skromno prehrano. Prevevala jih je privrženost
športu in ljubezen delovni organizaciji, da bi Pionirjeve barve
čimbolj blestele.
Naslednji občni zbor je bil 1. februarja 1967. Na njem je
ugotovil član Jožef, da bi morale vse sekcije živeti skozi vse
leto in ne zaživeti šele štirinajst ali mesec dni pred
tekmovanjem. Kritiziral je tudi izbiro ekipe za tekmovanje
kegljačev v Češkoslovaški republiki, kamor niso bili poslani
najboljši. Občni zbor je ustanovil še smučarsko in plavalno
sekcijo. Predsednik društva pa je za preteklo leto ugotovil, da:
- kegljanje ni izpolnilo pričakovanih
rezultatov,
- kegljišče ne zadošča več potrebam in številu članstva,
- je mladinska sekcija kegljačev pokazala presenetljive
rezultate,
- je ženska sekcija slabo delala,
- je hvalevredna vzpostavitev stikov s Posemne stavby iz
Bratislave,
- ima namizni tenis članstvo predvsem iz vrst tehničnega osebja;
vzgojijo naj se vajenci, ki igrajo nekontrolirano,
- odbojkaši trenirajo najbolj vestno,
- je nogometna sekcija le na papirju,
- ima šah kvalitetne igralce, ne dosega pa temu primernih
rezultatov,
- je streljanje doseglo lepe uspehe, predvsem ženska ekipa.
Pionirjevci so v letu 1966 razen na stalnih
tekmovanjih sodelovali še v igrah na dan borca ter osvojili prvo
mesto. V tekmovanju za Klanjškov memorial so si priborili prvo
mesto v občinskem in medobčinskem tekmovanju, v republiškem pa
peto. Prvo mesto so zaslužili tudi na tekmovanju za občinski
praznik in v tekmovanju ob dnevu JLA. To leto se je SŠD Pionir
vključil tudi v zimske ŠIG Slovenije. V društvo je pristopilo 41
članov, 21 pa jih je bilo črtanih iz različnih vzrokov.
Približno za to leto ali leto prej so ohranjene pristopne izjave
za vstop v društvo z raznimi rubrikami, med njimi je tudi
rubrika, katero disciplino bo član gojil.
V letu 1967 je zaživela lahkoatletska sekcija in se je takoj
vključila v DŠI Novega mesta v teku, skoku v višino in daljino
in metu krogle ter dosegla 11. mesto. Društvo se je udeležilo
tudi tekem ob 20-letnici SGP Slovenija ceste ter si delilo 1.
mesto z Gradisom. Strelska družina je imela težave s streliščem.
Posebna komisija je pregledala kolesarnico ter predlagala, naj
se preuredi v strelišče in igrišče za namizni tenis. Društvo je
takrat štelo 98 članov in imelo šest stalnih sekcij in občasni
plavalni in smučarski sekciji.
Naslednje leto je imelo društvo 121 članov in je gojilo 11
športnih disciplin v Novem mestu in po dve v Ljubljani in v
Krškem. Vse sekcije niso imele dobrih pogojev za delo in zato ni
bilo nobenih vaj pozimi v odbojki, namiznem tenisu in streljanju.
Tudi finančni pogoji niso bili najboljši, zato je podjetje dalo
ves izkupiček iz prodanega starega papirja društvu. V minulih
letih si je društvo priborilo toliko odličij, da je nastal
problem hrambe in evidence. Zato je občni zbor sklenil, naj
projektivni biro podjetja izdela register diplom in drugih
odličij in v zvezi s tem določi in uredi prostor za hrambo
pokalov in drugih odličij.
Redni občni zbor za leti 1969 in 1970 je bil 17. junija 1971 na
Gorjancih. Občni zbor je spet ugotovil, da nimajo vse sekcije
pogojev za delo. Strelci in igralci malega tenisa so dobili svoj
prostor v direkciji, kegljači, ki so nekoč blesteli, pa nimajo
več svojega igrišča. Postavili so zahtevo, da se zgradi
avtomatsko kegljišče, kot ga imajo že vsi sosednji kraji. Tudi
nezanimanje je zelo pogosto vzrok slabih uspehov, prav posebno
pa še pomanjkanje trenerjev. Navzoči so tudi zahtevali, naj se
obnovi športni dan podjetja kot v prvih letih in tudi troboj
Konstruktor - Ingrad - Pionir. Občni zbor je ugotovil, da
finančnega problema ni več, kadar se dosežejo dobri uspehi.
Postavili so zahtevo, naj se vključujejo v društvo predvsem
mladi, ker se že čuti menjava generacij. Društvo je štelo okrog
120 članov. V dotedanjem delu je društvo priborilo več kot 300
odličij raznih vrst: pokali, plakete, diplome.
Leta 1972 je imelo društvo 11 sekcij in je zajemalo vse zvrsti
športa za vsa letna obdobja. V tem letu si je društvo nabavilo
novo opremo za nogomet, odbojko, streljanje, tenis in atletiko
ter nabavilo blago za drese.
Društvo se je lepo razvijalo in v letu 1973 kaže spodnja
razpredelnica razvejenost društva in članski sestav:
|
|
|
|
od
tega aktivnih |
Sekcija |
št. članov |
moški |
ženske |
skupaj |
moški |
ženske |
Kegljanje |
47 |
37 |
10 |
41 |
32 |
9 |
Strelstvo |
19 |
16 |
3 |
16 |
13 |
3 |
Nogomet |
29 |
29 |
0 |
29 |
29 |
0 |
Odbojka |
20 |
11 |
9 |
17 |
9 |
8 |
Namizni tenis |
10 |
10 |
0 |
10 |
10 |
0 |
Tenis |
3 |
3 |
0 |
3 |
3 |
0 |
Atletika |
5 |
4 |
1 |
5 |
4 |
1 |
Plavanje |
4 |
3 |
1 |
4 |
3 |
1 |
Balinanje |
5 |
5 |
0 |
5 |
5 |
0 |
Smučanje |
3 |
3 |
0 |
3 |
3 |
0 |
Šah |
24 |
24 |
0 |
24 |
24 |
0 |
Skupaj |
169 |
145 |
24 |
157 |
135 |
22 |
Članstvo po starosti:
|
skupaj |
15-19 let |
20-24 let |
25-34 let |
nad 35 let |
moški |
135 |
27 |
26 |
41 |
41 |
ženske |
22 |
3 |
8 |
10 |
1 |
Skupaj |
157 |
30 |
34 |
51 |
42 |
Razpredelnica nazorno kaže, da sta slabi
dve tretjini aktivnih športnikov starih nad 25 let in od tega
nad 35 kar 42. Umestna je bila pripomba na občnem zboru leta
1971, da je menjava generacije pred vrati. Pomlajevanje je šlo
prepočasi.
V kolikor je bilo ugotovljeno za prejšnja leta, da finančna
vprašanja ne obstajajo, če se le pokažejo dobri uspehi, se je že
leta 1973 položaj bistveno spremenil, ker je moralo društvo
odšteti kar polovico sredstev za najemnino za kegljišče. Če pa
se k temu prišteje še izpeljava športnega dneva podjetja, je
bila dotacija popolnoma porabljena.
Obračun dela za leto 1973 je bil prikazan na občnem zboru 15.
maja 1974 na Lisci ob udeležbi 80 članov in gostov. Po večletnih
presledkih je bil leta 1973 spet športni dan podjetja, ki je
zelo lepo uspel in dal možnost za izbiro športnikov za naslednje
ŠIG Slovenije. Navzoči so ugotovili, da je terensko delo zelo
velika ovira za redne vaje, ki so potrebne za tekmovanja, zlasti
še, ker je zaupana organizacija ŠIG Slovenije za leto 1974
Pionirjevcem. Take igre so bile v pionirjevi organizaciji že
leta 1962 v Novem mestu.
S povečanjem števila članstva se je povečala tudi odborova
aktivnost. Na seji 4. decembra 1974 je bilo sklenjeno:
Treba je:
- izdelati pregled delovanja SŠD Pionir,
- sestaviti in dati pregled nastopov društva, klubov, vrst in
posameznikov,
- izdelati pregled nastopov športnikov z doseženimi športnimi
rezultati (odličnih in prav dobrih),
- izdelati pregled - kroniko nastopov športnikov podjetja,
- urediti arhiv društva po letih,
- izdelati spisek oseb, ki bodo sestavljale društveno kroniko,
- izdelati rokovnik nalog.
V letu 1974 je bila ustanovljena smučarska
sekcija. Društvo se je prijavilo in sodelovalo v tekmovanjih ob
dnevu JLA. Sodelovalo je v kegljanju, namiznem tenisu, šahu in
streljanju.
Leta 1975 je imelo društvo kar 11 sekcij, med njimi tudi
plavanje in smučanje. Strelska sekcija je naletela na ovire pri
svojem delu in zato so strelci zaprosili, naj se jim dovoli
dvakrat tedensko vaditi v samskem domu. Mladinci pa so se
zavzeli in prosili sredstva za zgraditev športnega objekta za
rekreacijo, ki bi obsegal igrišča za rokomet, mali nogomet,
košarko in tenis. Iz dopisa telesnokulturni skupnosti z dne 16.
maja 1975, s katerim prosijo dotacijo (manjkajočo razliko)
30.000 din za zgraditev asfaltiranega igrišča v Pionirjevem
delavskem naselju, pa je razvidno, da bo igrišče imelo poleg
navedenega še dve igrišči za odbojko. Dobili so le 15.000 din.
Vsi stroški so bili predvideni v znesku 140.000 din, ki bi jih
pokrili tako: 80.000 din lastne udeležbe, 30.000 din prispevek
TOZD in 30.000 din telesnokulturna skupnost. V svojem
dolgoletnem delovanju se je nabralo že toliko opreme, da je
odbor čutil potrebo, da je na svoji seji 10. aprila 1975 sklenil:
- zbrati vso sposojeno opremo,
- zbrati vso paradno opremo in jo hraniti v vrečkah,
- slabšo opremo razknjižiti in jo dati v uporabo športnikom,
- uvesti kartoteko za vso športno opremo,
- izdajati opremo le na podlagi pismenega potrdila vodje
sekcije,
- zbrati dokumentarni in fotografski material društva in ga
urediti,
- obnovi naj se register trofej,
- mladinski organizaciji se odobri 80.000 din za ureditev
igrišča, ki naj bo urejeno do 15. junija 1975, po možnosti pa že
do 25. maja 1975.
Na seji so razpravljali tudi o ustanovitvi
planinske sekcije, odločitev so prepustili naslednjemu občnemu
zboru.
V tem času je dobilo Novo mesto športno dvorano, ki so jo
pomagali graditi s prostovoljnim delom tudi Pionirjevi športniki,
in dve telovadnici v novozgrajenih šolah. Za SŠD Pionir je
postala zanimiva telovadnica šole v Bršljinu, ki bi jim lahko
služila za treninge. Zato so s pogodbo št. 21/6-76 z dne 4.
marca 1976 začeli uporabljati šolsko telovadnico. Enako pogodbo
je SŠD Pionir sklenil že prej (25. februarja 1976) s športno
dvorano do višine najemnine 23.800 din po posebnem obračunu
porabljenih ur. Do 12. novembra 1976 so porabili 12 ur v veliki
dvorani in 109 ur na strelišču. Na eni izmed prejšnjih sej so
sklenili, naj se zgradi balinišče pri domu na Gorjancih. Občni
zbor 8. aprila 1976 je ugotovil, da nepoučen poslušalec poročil
v njih ne vidi znoja, požrtvovalnosti, dobre volje, veselja in
naporov, kar vse vlagajo tekmovalci, da dosegajo uspehe. Na dan
občnega zbora je štelo društvo 243 članov in ima 10 sekcij. Iz
leta v leto se je utrjevalo, a še ni bilo storjeno vse, kar bi
preseglo normalno delo. Zato bi morali nastaviti rekreatorja,
ker vodje sekcij ob svojem rednem delu ne morejo biti kos vsem
zahtevam. Za svoje uspešno delo je SŠD Pionir prejel prvi
plaketo Občinskega sindikalnega sveta Novo mesto. Občni zbor je
ugotovil, da so na vseh gradbiščih enaki delovni pogoji, a šport
cvete v Novem mestu in v Krškem, medtem ko v Ljubljani in v
Zagrebu ne in da gledajo vedno ene in iste obraze, ker ne
vključujejo v zadostni meri mladincev v športno življenje. Občni
zbor je še ugotovil, da je društvo v svojem preteklem obdobju
prejelo:
- 138 pokalov,
- 138 plaket,
- 1 plaketo OSS Novo mesto
- 46 priznanj in diplom.
Vse to so ekipna priznanja in so last
društva, medtem ko so prejeli priznanje tudi posamezniki in so
njihova last. Za vse te uspehe gre poleg športnikom hvala
samoupravnim organom, družbenopolitičnim organizacijam in
vodilnemu osebju podjetja.
V letu 1977 je odbor razpravljal o ustanovitvi Budokay kluba.
Odločil se bo, ko bo znan delovni načrt in predračun.
Društvo je vedno bolj zgubljalo prvotni rekreacijski značaj
društva in so mu bili važni predvsem uspehi. To potrjuje tudi
dejstvo, da je društvo 14. marca 1977 prosilo lesni obrat, naj
tov. Zlatku Vrbanku dovoli med delovnim časom, če ne bo s tem
trpela proizvodnja, treniranje na kegljišču, ker je kegljišče v
popoldanskem in večernem času preveč zasedeno.
Vsak uspeh je vezan z velikim fizičnim naporom in žrtvovanjem
prostega časa. Borba za uspehe je vedno bolj težavna, kar je
ugotovil občni zbor društva, ko je neki razpravljalec izjavil,
da je SŠD Pionir vedno dosegal na ŠIG Slovenije 1.-3. mesto,
sedaj pa slabša mesta. Toda kljub temu pomeni nižje mesto
odlične rezultate. Da bi jih obdržali, bodo potrebne dodatne ure
vaj, kar bo šlo v škodo delovnega časa, to pa bo pripeljalo do
tega, da bodo ŠIG Slovenije postale spet rekreacijske igre, kar
je tudi bil njihov prvotni namen.
SŠD Pionir je redno, z redkimi izpadi sodeloval v igrah:
- ŠIG Slovenije,
- Športni dan podjetja,
- DŠI Novo mesto,
- ŠIG Dolenjske,
- Zimske ŠIG Dolenjske,
- Zimski športni dan podjetja,
- razna občasna ali tradicionalna tekmovanja za dan JLA, razna
prvenstva in podobno. Z vsemi temi tekmovanji se je razvil v
odlično športno društvo.
Posebnost in odlika sindikalnih športnih
društev v podjetjih so odprla vrata v športno življenje tudi
delavcem. Iz zgodovine športa na Dolenjskem je znano, da so se
vanj vključevali le dijaki in obrtniki, medtem ko kmečka in
delavska mladina nista imela na voljo primernih društev. Ko je
pred l. 1941 delovala v Novem mestu delavska organizacija
Svoboda, se je izživljala le v kulturni dejavnosti (igre in
predavanja) in ni odprla svoje organizacije, ker pač ni imela
igrišč, fizkulturni dejavnosti, pa čeprav je bilo med njenimi
nalogami tudi športno delo. S sindikalnimi športnimi društvi so
se na stežaj odprla vrata delavskemu razredu, če se le hoče
vključiti v športno delo.
Primer za razširjenost športnih organizacij naj bo podatek iz l.
1975: (po podatkih telesnokulturne skupnosti Novo mesto, kjer pa
je verjetno izpadel SŠD Pionir ali pa morda vodi register
sindikalnih društev OSS Novo mesto):
- Atletski klub Novo mesto 158 članov
- Košarkarski klub Novoteks, Novo mesto 68 članov
- Košarkarski klub Loka, Novo mesto ? članov
- Odbojkarski klub Novo mesto 18 članov
- Nogometni klub Elan, Novo mesto 113 članov
- Smučarsko društvo Rog, Novo mesto 85 članov
- Kolesarsko društvo Novo mesto 45 članov
- Kegljaško društvo Novo mesto 470 članov
- Šahovski klub Novo mesto 35 članov
- Občinska balinarska zveza 25 članov
- Tenis klub Novo mesto ? članov
- GO klub Novo mesto 15 članov
- Športno društvo Šentjernej 80 članov
- Športno društvo Krka, Novo mesto 180 članov
- Klub za podvodno aktivnost Novo mesto 22 članov
- Karate klub Novo mesto 54 članov
- Športno društvo Bršljin 40 članov
- TVD Partizan Žužemberk 64 članov
- TVD Partizan Straža 38 članov
- TVD Partizan Novo mesto 120 članov
- Namizni tenis Novo mesto 15 članov
- Klub za konjski šport Šentjernej ? članov
Razen tega je bil propagiran TRIM program
in izvajanje akcije „Vsi Slovenci hodimo, tečemo in plavamo!"
Za dosego tega cilja je tudi SŠD Pionir vlagal vse svoje napore
od prvih korakov ob nastajanju podjetja do rasti v močno in
pomembno športno društvo Novega mesta s svojim športnim delom
širom po naši domovini.
na vrh strani
Pionirjev
športni dan podjetja
Za Pionirjeve delavce je bila najpriljubljenejša prireditev
njihovega športnega društva športni dan podjetja. Udeležba je
bila vedno zelo velika, medtem ko so odhajali na razna druga
tekmovanja le najboljši. Športni dan podjetja je veljal za nekak
trening in izbirno prireditev za določanje športnikov, ki bodo
zastopali Pionirjeve barve na drugih tekmovanjih. Športni dnevi
podjetja so vsebovali največ disciplin, ker so vključevali tudi
tiste igre, ki so se spontano rojevale od prvih dni rekreacije
na Pionirjevih deloviščih. Športni dnevi so bili za delavce
velik dogodek in so pomenili zanje pravo sprostitev. Prirejeni
so bili tako, da so vzbujali tudi smeh in zabavo. To so bili
rekreacijski dnevi v pravem pomenu besede in nastopajoči niso
imeli niti strahu niti treme, saj rezultati na športnih dnevih
niso pomenili isto kot izidi na drugih tekmovanjih. Toda tu so
bila medsebojna tekmovanja, ko so primerjali svoje spretnosti
sektorji in gradbišča med seboj. Žal ti športni dnevi niso bili
vsakoletna prireditev in so bile med njimi večje vrzeli. Takrat
so delavci na občnih zborih vedno zahtevali obnovo športnih dni.
Začetna rekreacijska dejavnosti v prvih dneh obstoja Pionirja,
ki se je odvijala, če ne drugače, tudi v kepanju, igri med dvema
ognjema, plazenju po ceveh, če so bila na gradbišču pri roki,
vlečenjem vrvi, teku v vrečah in z raznimi razgibalnimi vajami,
se je razširila na kegljanje, balinanje, odbojko, šah,
streljanje in podobno ter s tem ustvarila pogoje za prvi športni
dan podjetja. Organizirala ga je sindikalna podružnica 26.
novembra 1950. Predvidena je bila odbojka, skakanje v daljino in
višino, met kopja in bombe, šah in kros. Bilo pa je tako slabo
vreme, da je bilo lahko tekmovanje le v krosu in pa šahovski
dvoboj med Pionirjevimi mizarji in kovinarji, ki so zmagali, vse
drugo je odpadlo. Kljub temu je bil prvi Pionirjev športni dan
poučen, saj ga niso nikdar več prirejali novembra, ampak so
poiskali ugodnejše datume. O tem, kdaj je bil naslednji športni
dan, ni podatkov. Zanesljivo pa je bil po presledku enega leta
ali pa morda več let leta 1965, ker so na občnem zboru 18. marca
1966 zahtevali, naj bodo športni dnevi vsako leto in ugotavljali,
da se ljubljansko gradbišče ni udeležilo športnega dne. Želja je
bila izpolnjena, ker so se zvrstili športni dnevi leta 1967,
1968 in 1969. Leta 1967 in 1968 se je udeležilo športnega dne
več kot 180 športnikov. 23. junija 1968 so bila ob športnem
dnevu tekmovanja v kegljanju, balinanju, odbojki, nogometu,
namiznem tenisu, šahu, vlečenju vrvi, streljanju in teku v
vrečah. V kegljanju je zmagala podružnica Krško, v balinanju CO,
v odbojki direkcija, v namiznem tenisu podružnica Ljubljana in
prav tako v šahu. V teku v vrečah je zmagal Marijan Jeraj, v
skupini starejših pa Tone Luštek. V vlečenju vrvi je zmagalo
Novo mesto, v streljanju pa CO. Zmagovalci so bili nagrajeni,
prav tako tudi najsrečnejši tekmovalec Ivan Plantan in
najnesrečnejši Rudi Fabjan. Da bi postali športni dnevi še
zanimivejši, so kasneje uvedli še nove šaljive nagrade.
Naslednje leto je bila vrsta tekmovanj razširjena še z malim
nogometom in kolesarjenjem. Vsi nastopajoči so dobili malico,
zmagovalci - posamezniki pa so dobili za nagrado klobase, rebulo,
cigarete ali pa dozo za cigarete. Med posamezniki v kegljanju je
zmagal Franc Židanek, v šahu pa Marjan Matjašič.
Leta 1969 je bil športni dan 14. junija. Obsegal je enake
discipline kot leto prej, le nagrade so bile bolj pestre:
kegljači so dobili vino in klobase, enako tudi balinarji;
strelci so dobili pečeno kokoš in orehe, zmaga v namiznem tenisu
je prinesla klobase in pivo, v šahu pivo in zavitke kave, v
odbojki pivo in klobase, v malem nogometu vino in klobase,
vlečenju vrvi vino in pleče, teku v vrečah za mlajše oro in
čokolado, za starejše pa buteljko zlate rebule. Vožnja s kolesi
je prinesla ananas in oro. Vse nastopajoče ženske so dobile
kekse in oro. Naslednji športni dan je bil 30. junija 1973.
Udeležba je bila zelo velika. Prijavilo se je kar 50 ekip in
zato je bil sprejet izločilni sistem. To leto je bil športni dan
izredno skrbno pripravljen. Vse je bilo predvideno, kar je
potrebno za povorko, otvoritev, zaključek, objavljanje
rezultatov, pisanje matric, razmnoževanje, dovoz in odvoz miz za
pripravljeno prehrano, napisne panoje, parkirišča in reditelje,
nosilce zastav, skratka: vse je bilo predvideno in nepredvidenih
potreb skoraj ne bi moglo biti. Tak način je navajal udeležence
k redu in disciplini. To množično tekmovanje ni moglo biti v
Novem mestu na enem prostoru, zato so bila tekmovanja tudi v
Šmihelu, v Pionirjevem samskem domu, v direkciji, na Loki in v
Mirni peči. Vsebino nagrad je določilo tehnično vodstvo.
Določene so bile tudi nagrade za prehodni pokal in diplome. Krog
nagrajencev se je razširil za najborbenejšega, najtežjega, in
najlažjega tekmovalca.
Naslednji športni dan je bil l. 1974 v Krškem. Vsaka sindikalna
podružnica na gradbiščih je dobila svojo barvo: Novo mesto rdečo,
Ljubljana zeleno, Krško modro, Zagreb rdeče-belo, SPO
zeleno-belo, Togrel belo, DSSS oranžno, lesni obrat rumeno in
mehansko-kovinski obrat črno-belo. Tekmovanje je bilo v devetih
športnih panogah. Sestavljena so bila posebna pravila in
pravočasno dostavljena tekmovalcem. Pravico nastopanja so imeli
vsi zaposleni v podjetju in vajenci. Vsakdo je lahko nastopal le
v svoji organizaciji. Združitev organizacij je bila možna, če
posamezne delovne organizacije niso imele dovolj igralcev za
ekipo. Posamezne organizacije so lahko sestavile več ekip in
upošteval se je rezultat najboljše ekipe. Ženske ekipe so
tekmovale enakopravno z moškimi, lahko pa so bile tudi mešane
ekipe. Pokrovitelj športnega dne je bil predsednik SO Krško.
Naslednji športni dan je bil 31. maja 1975 v Ljubljani.
Prijavilo se je 95 ekip s 401 tekmovalcem. Namen športnega dne
je bil spoznavati delavce med seboj, razgovor o težavah in
problemih, načinu dela in spoznavanju, da so člani istega
delovnega kolektiva in da je njihov uspeh, če podjetje uspeva.
Prav tekmovanje v športu jim simbolično kaže, da je uspeh pri
delu možen le z resnim in discipliniranim delom.
Streljanje je potekalo ekipno in posamezno:
- ekipno moški – 1. Mehansko-kovinski obrat. Vseh ekip je bilo
12.
- ekipno ženske - 1. Lesni obrat Novo mesto.
- generalna uvrstitev v streljanju 1. MKO
- moški posamezno - Jože Ribič, TOZD MKO
- ženske posamezno - Marija Kastelic, TOZD Lesni obrat Novo
mesto.
Šah ekipno in posamezno:
- DSSS 1. mesto. vseh ekip 8.
- generalna uvrstitev v šahu 1. DSSS
- posamezno - ing. Filipčič Jože 1. TOZD Ljubljana.
Namizni tenis:
- Zagreb 1. vseh ekip 15.
Mali nogomet:
- Krško 1. vseh ekip 12.
Odbojka:
- 1. DSSS. Vseh ekip 9.
Balinanje:
- 1. DSSS
Vlečenje vrvi:
- 1. SPO.
Kegljanje:
- 1. Krško. 11. ekip.
- moški posamezno, 1. Djordjević Andrej iz TOZD Ljubljana
- ženske posamezno, 1. Majda Bračko iz TOZD DSSS
Tek v vrečah:
- Dušan Vukšinić iz TOZD MKO
Najtežji: Franci Černe iz TOZD SPO, 125 kg.
Najlažji: Veho Kržalić iz TOZD Ljubljana, 48 kg.
Fair play: Sofronov Vida iz DSSS.
Generalna uvrstitev: 1. TOZD Novo mesto.
Športni dan je bil sklenjen z dogovorom, da bo naslednji l. 1976
v Novem mestu.
Množične
športne igre
Ko so Pionirjevi športniki razširili svojo športno rekreacijo v
sindikalni podružnici, so dali pobudo, da bi priredili skupne
igre z Betonom (Ingrad) iz Celja in Konstruktorjem iz Maribora.
Tako se je razvil troboj med tremi podjetji, ki pa je prenehal
ob organiziranju ŠIG Slovenije. Kljub temu pa se je kasneje spet
obnovila želja po obnovitvi troboja. Troboj je res še enkrat
zaživel l. 1969 v malem nogometu, streljanju - moški in ženske,
balinanju in kegljanju - moški in ženske. Pionirjevci so se
udeležili troboja z 42 športniki.
Ta Pionirjeva pobuda je rodila ŠIG Slovenije. Prve so bile l.
1951. Iz njih so se razvile zimske ŠIG Slovenije in nato še
zvezne ŠIG. Organizacijsko gradnjo so morda gradbinci povzeli po
igrah grafičarjev, ki so organizirali taka srečanja med
grafičarji že leta 1948. Po teh dveh vzorih so se razvile tudi
igre drugih strok:
- 1952, igre papirničarjev,
- 1954, Zlet bratstva in enotnosti, ki zajema tudi Novo mesto,
- 1956, igre delavcev Elektro,
- 1957, igre delavcev elektrogospodarstva,
- 1959, igre tekstilcev ali „Tekstiliada",
- 1961, igre delavcev avtomatizacije,
- 1965, igre ZSM v zavodih za socialno zavarovanje,
- 1966, igre psihiatričnih bolnikov iz bolnišnic FLRJ,
- 1967, igre delavcev farmacevtske industrije,
- 1968, igre tekstilcev v kegljanju,
- 1969, igre delavcev v cestnih podjetjih,
- 1970, delavci v lesni industriji ali „Lesariada",
- 1971, igre delavcev družbenega knjigovodstva,
- 1973, igre delavcev prometa in zvez.
Tudi dijaki so prirejali svoje igre, tako
že l. 1968 mladina železniških šol. Dijaki, ki stanujejo v
dijaških domovih, imajo svoje „Domiade". Namen sindikalnih
športnih iger ni v dirki za rekordi in borbami za prva mesta,
ampak je njihov namen v tovarištvu, medsebojnem spoznavanju,
družabništvu, izmenjavanju izkušenj in navezovanju prijateljstva.
Te igre imajo zelo velik vzgojni pomen, saj gojijo odkrito borbo
in preganjajo vsa nedovoljena sredstva. Z menjavanjem krajev
tekmovanja spoznavajo tekmovalci svojo domovino, kar jim vceplja
domovinsko ljubezen in bratstvo in enotnost, kadar zajemajo igre
tudi druge republike. Vsake sindikalne igre imajo svoje
pravilnike in ti so osnova za tekmovanje in ocenjevanje. Nikdar
ni bil namen teh iger borba za prva mesta, pa čeprav je v
tekmovanjih nekdo vedno prvi in nekdo vedno zadnji. To
tekmovanje za razvrščanje po uspehih je predvsem spodbuda, da je
tekmovanje bolj resno. Glavni cilj pa je bil in je: vključiti
čimveč delavcev v rekreacijo.
na vrh strani
Športne
igre gradbincev Slovenije
Pravilnik športnih iger gradbenih delavcev Slovenije pravi v 2.
členu:
„ŠIG prirejajo delovne organizacije z namenom, da utrjujejo med
gradbinci telesno kulturo nasploh, širijo in poglabljajo
intelektualno ter telesno sposobnost posameznikov in utrjujejo
tovariško povezanost podjetij gradbene stroke. 3. člen pa
nadaljuje: „ŠIG morajo pokazati tudi navzven, da je slovensko
gradbeništvo celovita enota in da v njem deluje veliko število
odličnih socialističnih športnikov. Popularizirati morajo šport
med najširšimi sloji naših delavcev in jih aktivno pritegniti k
zdravemu športnemu udejstvovanju." Ta pravila iz l. 1972
predvidevajo zaradi spodbude razne nagrade:
Tekmovalci - posamezniki dobijo za dosežene uspehe na igrah
priznanja:
- zmagovalec panoge - zlato medaljo,
- drugouvrščeni - srebrno medaljo,
- tretjeuvrščeni - bronasto medaljo.
Ekipe dobijo za dosežene uspehe v posameznih panogah in igrah
priznanje:
- zmagovalna ekipa - zlato plaketo ali pokal,
- drugouvrščena - srebrno plaketo ali pokal,
- tretjeuvrščena - bronasto plaketo ali pokal.
Absolutni zmagovalec postane tisto podjetje
oziroma organizacija združenega dela, ki je zbrala največ točk v
moškem in ženskem ekipnem delu. Točkuje se od zadnjeuvrščene
ekipe navzgor. Zadnja dobi eno točko, predzadnja dve in tako
dalje do vključno četrte uvrščene ekipe. Tretja uvrščena ekipa
dobi dve točki več od četrte, druga pa tri točke več od tretje
in prva štiri točke več od drugouvrščene ekipe. Če so
prijavljene v posamezni panogi manj kot štiri ekipe, se ne
tekmuje.
Prvouvrščeno podjetje dobi v trajno last kopijo pokala
Republiškega sindikata gradbenih delavcev Slovenije;
drugouvrščeno podjetje dobi v trajno last pokal Biroja
gradbeništva Slovenije. Tretjeuvrščeno podjetje dobi v trajno
last pokal občinskega ali medobčinskega sindikalnega sveta kraja,
kjer so igre.
Pionirjevi delavci so se vključili v ŠIG že od vsega začetka in
tudi prevzeli dolžnost organiziranja teh iger v svojem kraju. Po
podatkih, ki so na voljo, si oglejmo, kako je uspeval v teh
igrah SŠD Pionir.
1963: 3.
1964:
- 1. kegljači - moški; streljanje - ženske;
- 3. kegljačice, balinarji, šahisti;
1965: 2.
- 1. kegljači, odbojkarice;
- 2. namizni tenis, streljanje - ženske;
- 3. kegljačice.
- 1. Uhl Terezija v namiznem tenisu;
- 3. Hrenova in Orožnova v kegljanju, Kos v streljanju.
1966: 2.
- 1. balinanje, streljanje - ženske, namizni tenis - ženske;
- 2. odbojka - ženske;
- 3. kegljanje - moški; kegljanje - ženske; streljanje - moški;
- 1. Brazuš Julka v streljanju;
- 2. Hren v kegljanju;
- 3. Berlan Janez in Martina Bračko v streljanju.
1967: 2.
- 1. streljanje - moški; streljanje - ženske;
- 2. kegljanje - moški; namizni tenis - ženske, odbojka -
ženske;
- 3. kegljanje - ženske.
- 1. Franc Židanek - kegljanje;
- 2. Uhl Florijana - namizni tenis.
- 3. Cvetka Knap - streljanje
1968: 4.
SŠD Pionir je imel pridobljeno četrto mesto za popoln neuspeh.
Razlagal ga je na dva načina: 1. med tekmovalci ni bilo prave
discipline. Vsem je bilo naročeno, da potujejo skupno. Nekateri
se niso držali sklepov in so potovali posamič, imeli med potjo
prometno nesrečo s poškodbami in zaradi njih niso mogli
tekmovati. Drugi so pozabili zdravstvene izkaznice in so bili
izločeni. 2. Nastanitev tekmovalcev je bila 30 km izven Nove
Gorice in še ta v skupni kasarniški sobi. Prehrana je bila v
Novi Gorici in zato so prihajali tekmovalci utrujeni na
tekmovalni prostor. Odbojkarji pa so že takoj odpadli zaradi
neugodnega žreba. Sicer je bilo tekmovanje odlično pripravljeno,
a posamezna tekmovališča so bila na različnih krajih, kar je
bila prav tako velika ovira.
- 1. ženska ekipa;
- 3. ženska ekipa; moška ekipa.
1969: 5.
1970: 2.
1971: 3.
- 3. streljanje - ženske;
- 2. posameznik v kegljanju, ženske posamezno v streljanju.
1972: 4.
- 1. šah; ženske - streljanje.
1973: 5. Iger se je udeležilo 60 tekmovalcev in vsi so bili
poimensko zavarovani pri zavarovalnici Sava.
1974: 3.
- 1. ženske - streljanje in kegljanje;
- 3. odbojka - ženske; streljanje - moški;
- 1. Oražen Anica - kegljanje
- 2. Bogdan Hren - kegljanje; ženske v streljanju;
Te igre je organiziral SŠD Pionir in jih
izvedel v Ljubljani, ker v Novem mestu ni bilo dovolj
prenočitvenih kapacitet. Nadzorni odbor je te igre ocenil: „Častno
razsodišče XXIV. letnih športnih iger gradbenih delavcev
Slovenije ugotavlja ob zaključku
tekmovanja, da je organizator letošnjih športnih iger SPLOŠNO
GRADBENO PODJETJE PIONIR NOVO MESTO izvedlo svojo zahtevno
nalogo v organizacijskem in tehničnem pogledu nadvse vestno,
prizadevno in tako kvalitetno, da se mu iskreno zahvaljujemo." (Zaključni
bilten, 24. avgusta 1974.)
1977:
1. streljanje - ženske;
3. kegljanje - ženske.
Zvezne športne igre gradbincev
Leta 1972 je uspelo SŠD Pionir, da je tekmoval na IV. zveznih
športnih igrah gradbincev Jugoslavije. Dosegel je dobro 13.
mesto, če upoštevamo, da se je moral boriti kar s 70 društvi. K
dobremu uspehu so pripomogle predvsem ženske, ki so dosegle 2.
mesto v streljanju, pa tudi šahisti z osvojenim 2. mestom. Še
prej ali leta 1969 ali l. 1970 so dosegle ženske ekipno v
streljanju 1. mesto.
na vrh strani
Delavske športne
igre Novega mesta
Na pobudo občinskega sveta za telesno kulturo, občinske
zveze za telesno kulturo in sindikalnih organizacij v večjih
kolektivih so bile l. 1961 v Novem mestu osnovane osnovne
delavske športne igre. Osnova za tako skupinsko nastopanje je
bila razvitost športne in rekreacijske dejavnosti v sindikalnih
organizacijah v vseh večjih gospodarskih organizacijah. Igre so
potekale vse leto in so imele svoj zaključek navadno na praznik
občine Novo mesto. Osnove tekmovanja so bile:
- tekmuje se v posameznih panogah,
- tekmuje se za skupni plasman.
Pravico tekmovanja imajo:
- redno zaposleni. Honorarni delavci, zunanji sodelavci in
štipendisti ne morejo sodelovati;
- upokojenci lahko tekmujejo le s svojimi ekipami za Društvo
upokojencev.
Tekmuje se v plavanju, odbojki, streljanju, kegljanju,
nogometu, namiznem tenisu, balinanju, odbojki, šahu in krosu.
Vrsta teh prvih disciplin pa se je iz leta v leto večala in
spreminjala, saj se je že prvo tekmovanje odvijalo še v drugih
zvrsteh.
Namen iger je bil: množičnost športnega udejstvovanja delavcev
in širjenje športnih društev v podjetjih. V začetku je nastopalo
zelo malo ženskih vrst, a iz leta v leto jih je bilo več. Zato
so že vključno l. 1972 začeli deliti uvrstitev na moške in
ženske.
Prvih sindikalnih iger l. 1961 se je udeležilo 19 delovnih
organizacij s 34 sindikalnimi podružnicami in 100 ekipami. To je
bil izreden uspeh za prvo organiziranje iger. Pri drugih
delavskih športnih igrah l. 1962 je sodelovalo že 32 delovnih
kolektivov s skoraj 300 ekipami, ki so tekmovale v 14
disciplinah. Pri X. igrah je nastopilo že 43 delovnih kolektivov
z več kot 1600 nastopajočimi, a XV. igre so štele že 2200
tekmovalcev v 359 ekipah.
Zaradi množičnosti nastopajočih je bil problem poiskati dovolj
igrišč. Zato se je dejavnost razvijala tudi izven Novega mesta.
Za vzorec naj služi primer iger v letu 1968:
- plavanje: plavalni bazen Dolenjske Toplice,
- tenis: teniško igrišče na Loki,
- balinanje: balinarsko igrišče na Loki,
- mali nagomet:
Stadion bratstva in enotnosti,
- odbojka: odbojkarska igrišča na Loki,
- atletika: Stadion bratstva in enotnosti,
- vlečenje vrvi: košarkarsko igrišče na Loki,
- streljanje: živilski trg v Novem mestu,
- kegljanje: kegljišče Vrhovnik,
- namizni tenis: telovadnica gimnazije v Novem mestu,
- šah: šahovski klub Novo mesto.
Problem se je zelo omilil, ker so bila
tekmovanja razporejena skozi vse leto. Vseh iger se je udeležil
tudi SŠD Pionir in si pridobil:
1. mesto leta: 1961, 1962, 1963, 1964, 1965, 1966, 1968, 1969,
1970, 1971, 1972 - moški, 1973 - moški, 1974 - moški.
2, mesto je osvojil leta 1967, 1972 - ženske, 1973 - ženske,
1974 - ženske, 1975 - moški, 1976 - ženske,
3. mesto je osvojil leta 1976 - moški.
S temi uspehi je postalo SŠD Pionir najboljše dolenjsko športno
društvo.
na vrh strani
Zimske
športne igre gradbincev Slovenije
Leta 1963 so bile organizirane tudi zimske športne igre
gradbincev Slovenije. Dolenjski gradbinci bi imeli v zimskih
mesecih več časa za treninge v zimskem športu, seveda, če bi
bile snežne razmere na Dolenjskem boljše kot so. Vedno več je
zim, ko sneg pobeli le najvišje dolenjske gore, medtem ko ga v
okolici mesta že bolj redko vidimo. Toda kljub temu Pionirjevi
delavci niso zanemarili zimskega športa in so se vključili v
zimske igre, saj so svoje igre vedno imeli bolj za rekreacijo
kot pa doseganje uspehov. Iz teh razlogov so se začeli
vključevati v igre.
Prvič so se vključili v zimske igre leta 1966 ter dosegli uspehe,
ki so bili primerni za snežne razmere na Dolenjskem. Udeležili
so se tudi VI. zimskih iger l. 1969 ter s 15 udeleženci
prislužili 27. mesto med 37 ekipami. Leta 1971 je bil dosežen že
kar dober uspeh s 16. mestom med 45 udeleženimi društvi. Na X.
zimskih športnih igrah je dosegel Pionir 23 mesto. Na XIII.
zimskih igrah pa so bili Pionirjevci že 11. med 83 ekipami.
Pionirjeva ekipa je štela 13 tekmovalcev. Med vsemi Pionirjevci
je dosegel najboljši uspeh Tone Vesel, ki je bil v veleslalomu
za moške do 33 let dvaindvajseti med 162 tekmovalci.
Športne igre
gradbincev Dolenjske
Dolenjska gradbena podjetja so se domenila, da bodo organizirala
dolenjske športne igre gradbincev, ki bi bile nekaka priprava za
nastopanje na športnih igrah gradbincev Slovenije. Prve igre so
bile l. 1965 v Kočevju, kjer je SŠD Pionir dosegel 1. mesto in
zmagal v vseh disciplinah, razen v odbojki, kjer je zasedel 2.
mesto. Te igre so bile leta 1968 tudi v Novem mestu.
Pionirjeve
zimske športne igre
Zaradi velikega zanimanja za zimski šport je smučarska sekcija
organizirala zimske športne igre. Prve so bile izpeljane 13,
marca 1976 na Javorovici. Udeležilo se jih je 37 smučarjev, ki
so bili razdeljeni v deset ekip: DSSS, Krško, Projektivni biro,
Zagreb, Novo mesto, Lesni obrat, Togrel, Ljubljana, MKO.
Ocenjevali so s točkami. Ekipa DSSS si jih je prislužila 310,
kar je bilo največje doseženo število točk. V veleslalomu so
tekmovali:
- 17 moških v starosti do 30 let; prvi je bil Tratar Božo
- 11 moških v starosti 30 do 40 let; prvi je bil Tone Vesel
- 6 moških v starosti nad 40 let; zmagal je Marjan Zupanc
- 4 ženske; zmagala je Ida Slapšak.
Tekmovanje je bilo tudi v sankanju in prvi
med šestimi sankači je bil Marijan Filipčič. Drugi zimski
športni dan Pionirja je bil 19. februarja 1977 na Kobli.
Prijavilo se je 81 tekmovalcev. Doseženi so bili tile rezultati:
Ekipna uvrstitev:
1. TOZD projektivni biro 480 točk,
2. Delovna skupnost skupnih služb 380 točk
3. TOZD Gradbeni sektor Krško 325 točk
4. TOZD Gradbeni sektor Ljubljana 305 točk
5. TOZD Strojno prometni urad 270 točk
6. TOZD Lesni obrat 170 točk
7. TOZD Togrel 155 točk
8. TOZD Gradbeni sektor Novo mesto 40 točk
9. TOZD Mehansko kovinski obrat 40 točk
Zimski športni dan podjetja bo zelo ugodno
vplival na rezultate zimskih športnih iger gradbincev Slovenije.
na vrh strani
Kegljanje
Kegljanje je zelo priljubljena in razširjena športna rekreacija
v SŠD Pionir. Prva leta obstoja podjetja se je kegljanje najbolj
organizirano vključilo v športno dejavnost. Ker kegljači niso
imeli lastnega igrišča, so hodili vadit k Vrhovnikovi, k Murnu
na Breg in še v Mirno peč. Toda kmalu so se osamosvojili in si
zgradili enostezno asfaltno kegljišče. Svečano so ga odprli 16.
maja 1953 z organizacijo kegljaškega tekmovanja. Obe prvi mesti
so osvojili gostje, pri moških Kegljaški klub Novo mesto, pri
ženskah pa KK Beton iz Celja. Z novim kegljiščem so imeli
kegljači več možnosti za vaje. Ker so se njihove vrste namnožile,
so se oddvojili od društva in osnovali samostojno društvo. Po
predložitvi vseh predpisanih formularjev so bili 15. marca 1956
vpisani v register društev pod zap. št. 124 s pripombo, da se je
društvo 20. marca 1957 preimenovalo v KD Enotnost z delovnim
območjem Bršljin. To preimenovanje je bilo potrebno, ker so
bršljinski kegljači - železničarji in delavci Novoteksa vadili
na Pionirjevem igrišču. Ker so že vsi vadili na istem igrišču,
naj bi imeli še isto društvo. Tako je nastal KD Enotnost in z
njim je odpadlo večno rivalstvo za boljša mesta med železničarji
in Pionirjem. Društvo je imelo veliko razumevanja za kadrovske
probleme, saj je redno pošiljalo svoje člane na inštruktorske
tečaje ter odbiralo kandidate za sodnike. Društvo je bilo
vključeno v podzvezo kegljačev Dolenjske. Pionirjevci so bili
razdeljeni na moški in ženski krožek ter še na moški krožek
Enotnost. Leta 1956 so krožki v društvu tekmovali med moškimi in
ženskimi ekipami, zmagali so moški. Na svojem igrišču so
tekmovali še s klubi Elektron, Dama, Luknjo, Merkurjem in
Gorjanci. Naslednje leto, 19. februarja 1957, pa so sprejeli
pravila. Društvo je uvedlo tudi medsebojno nagradno dvomesečno
tekmovanje. Leta 1958 so Pionirjevi kegljači tekmovali v zahodni
conski ligi in dosegli 7. mesto, v tekmovanju za prvenstvo
Dolenjske pa 2. mesto. Med najboljše kegljače je sodil direktor
Ivan Kočevar. Po sklepu občnega zbora (25. januarja 1957) je
imel vsak krožek svoj odbor (predsednik, blagajnik, tehnični
vodja) in pravilnik. Iz spominskih zapisov je razvidno, da je
bilo najbolj uspešno kegljaško leto leta 1963, ko so dosegli na
republiškem prvenstvu 2. mesto, in 3. mesto na državnem
prvenstvu v borbenih igrah. Tedaj je bila naslednja slovenska
ekipa šele na sedmem mestu (Triglav iz Kranja). Do leta 1970 je
bila ekipa KD Pionir redni član republiške lige, ki je štela 12
članov. To so bili časi, ko je bil velik problem ob odločanju,
kdo naj ostane v rezervi, pa čeprav je imel Pionir le enostezno
kegljišče, medtem ko so vsa druga društva že imela avtomatska
kegljišča.
Tudi leto 1964 je bilo še uspešno:
- na republiškem prvenstvu posameznikov v Celju: šesti,
- na državnem prvenstvu posameznikov v Zagrebu: triindvajseti,
- zmaga na prijateljski tekmi z RTV iz Zagreba,
- zmaga na prijateljski tekmi z Jesenicami,
- na kegljaškem turnirju v Litostroju: peti,
V letu 1965:
- v republiški ekipi 9. mesto,
- 1. mesto med posamezniki Dolenjske z 200 lučaji,
- 28. mesto posameznikov na republiškem prvenstvu,
- 9. mesto v borbenih igrah na republiškem prvenstvu,
- 4. na turnirju 29. novembra,
- 7 na izbirnih tekmah med Slovenci za sestavo državne
reprezentance,
- Šig - 1965: 1. mesto moški in 2. mesto ženske.
V letu 1968:
- 5. v republiški ligi,
- 16. državnem prvenstvu,
- 3. na republiškem mladinskem prvenstvu,
- 10. na državnem mladinskem prvenstvu,
- 3. mesto na republiškem tekmovanju parov,
- ŠIG - 1968: moška ekipa 4. in ženska ekipa 5.
Na seji 17. junija 1971 so ugotovili, da je na kegljišču premalo
treningov in zato ni več tako blestečih uspehov. Ponovno so
zahtevali zgraditev avtomatskega večsteznega kegljišča.
Najboljši rezultat, kar jih je dosegel Pionir v kegljanju leta
1972, je bilo 8. mesto -ženske na ŠIG - 1972. Vsi drugi
rezultati so bili slabši.
Boljše rezultate so kegljači dosegli na ŠIG - 1974:
- 8. mesto - moški ekipno,
- 1. mesto - ženske ekipno,
- 6. je bila Antič Anica v tekmovanju 200 lučajev,
- 1. je bila Oražen Anica v tekmovanju 100 lučajev.
Nazadovanje v kegljaških uspehih dokazuje, da se rekreacija
spreminja, v tekmovanja. Ker druga društva vadijo na boljših
kegljiščih, je razumljivo, da dosegajo boljše rezultate in zato
so Pionirjevci zaostali. Čeprav rezultati drsijo navzdol, ni to
nobena tragika, ker mora veljati načelo: rekreacija, ne pa lov
za rekordi.
Kegljaška zveza je odlikovala zaslužnega trenerja Roberta Romiha
z zlatim kegljem.
Na DŠI Novega mesta so moški dosegli take rezultate: l. 1961 21.
mesto, l. 1971 in 1972 1. mesto, l. 1973, 1974 in 1975 3. mesto.
Ženske pa so priborile 1. mesto v letih 1961, 1971, 1972 in
1975, 2. mesto pa l. 1973 in 1974. Za manjkajoča leta ni
podatkov. Vse uspehe kegljačev moramo meriti še z enega vidika,
če hočemo pravilno ovrednotiti prehojeno pot. Imeli so krogle
različnih premerov, ki so jih čistili s kroglo, imenovano šiško.
Igrišče je bilo zelo primitivno. S plastičnimi kroglami so se
prvič seznanili na igrišču v Celju. Tudi tekmovanje je bilo
oteženo zaradi prehoda iz slabega igrišča na moderno in metanje
hrapavih in lahkih lesenih krogel z metanjem težkih in gladkih
plastičnih krogel. Kljub temu so kegljači v slabih delovnih
razmerah osvajali najvišja mesta.
Balinanje
Balinanje sodi med prve in zelo priljubljene aktivnosti
Pionirjeve športne dejavnosti. Delavci so balinali že od l. 1948
neorganizirano in res le za rekreacijo. Toda kmalu so se
pojavile prve želje po organiziranem balinanju in so našle svoj
odmev na občnem zboru 28. marca 1956, ko so predlagali
ustanovitev balinarskega kluba. Ta želja je sprožila še druge
predloge in tako se je začel širiti krog športnih dejavnosti pri
Pionirju. Balinarji so res dobili svoj krožek, začeli so se
meriti z drugimi balinarskimi klubi in so beležili uspehe. Toda
tudi pri njih je morala nastopiti kriza, ker je občni zbor 14.
januarja ugotovil, da so bili prejšnja leta boljši kot v
pretekli sezoni. Udeležili so se turnirja mladosti v Krškem in
zasedli 2. mesto, v občinski ligi Novega mesta pa 1. V
prijateljskem srečanju z Ingradom je zmagal Pionirjev krožek. Na
II. mladinskem prvenstvu Jugoslavije so dosegli 6. mesto, leta
1963 pa prvo in so bili najboljši balinarji v Jugoslaviji.
Sodelovali so še v prvenstvu Dolenjske v balinanju četvork in
zasedli 5. mesto, v tolčenju pa je 1. mesto dosegel član
Pionirjevega krožka. V jesenskem delu občinske lige je bil
krožek 1. Tudi leta 1965 in leta 1966 so balinarji dosegali zelo
lepe uspehe, čeprav niso več blesteli kot v letih 1963 in 1964.
Leta 1965 so dosegli 1. mesto v občinski ligi v četvorkah, v
prvenstvu Dolenjske v četvorkah pa 2., v republiškem tekmovanju
5. in v državnem 9. do 12. mesto. Pionirjev balinarski par
Barbič in Hren sta bila sedma v Jugoslaviji. Tudi v tekmovanju
parov so dosegli v občinskem merilu 1. mesto, dolenjskem 2,
republiškem 4. in državnem prvenstvu 7. V tekmovanju za
posameznike so dosegli v prvenstvu Dolenjske 2. mesto, v
tekmovanju tolkačev za prvenstvo Dolenjske pa 1., 3., in 4.
mesto. V reprezentanci Novega mesta ob njegovi 600-letnici je
dosegel Pionirjev balinar 1. mesto, na turnirju v Novem mestu pa
3., v Ljubljani 2., v državnem prvenstvu pa 3. mesto, kar je bil
odličen uspeh za mladince.
Na ŠIG 1966 so dosegli 1. mesto in 11. ŠIG - 1967. Leta 1968 so
balinarji v tekmovanju četvork za prvenstvo Dolenjske dosegli 2.
mesto, v Sloveniji 7. Pridobili so si pravico tekmovanja na
državnem prvenstvu, a se ga niso udeležili zaradi odsotnosti
dveh dobrih igralcev. Pionirjev balinar je bil izbran v
reprezentanco Novega mesta v tekmovanju z Ljubljano in Zagrebom.
Na tekmovanjih ŠIG - 1971 so dosegli 5. mesto, na ŠIG - 1972
10., na ŠIG - 1974 pa 19. Balinarji so sodelovali tudi na DŠI
Novega mesta ter dosegli 1. mesto v letih 1964, 1968, 1971,
1972, 1973, 1974, 1975 in 1976, 2. mesto leta 1966 in 6. mesto
l. 1967. Za ostala leta ni poročil.
Nogomet
Pri Pionirjevcih je nogomet najbolj priljubljena športna panoga,
ki je zajela mlade, starejše in stare člane kolektiva. To se
sicer ne odraža v več moštvih pri SŠD Pionir, ampak v
spremljanju nogometnih tekem na televizijskih in radijskih
sprejemnikih. Pionir ni imel lastnega igrišča in treninge so
imeli le v primernih letnih časih, tako da je zima vedno
prekinila redne treninge. Z zgraditvijo športne dvorane pa bo
možno treniranje tudi pozimi oziroma ob vsakem vremenu.
Z nogometom je društvo sodelovalo na mnogih igrah in tekmovanjih,
a o tem žal ni dosegljivih podatkov. V prvih letih je moral
nogomet imeti lepe rezultate, ker je občni zbor 14. januarja
1965 ugotovil, da pada nogomet vsako leto za razred niže, da so
l. 1964 dvakrat tekmovali in obakrat zgubili ter bili izločeni
že v prvem kolu za igre ŠIG - 1963. Morda je bila ta graja na
občnem zboru kriva, da naslednje leto ni poročil o nogometu.
Občni zbor 1. februarja 1967 pa je ugotovil, da je nogomet le na
papirju. Tov. Jožef je dal na istem občnem zboru spodbudo, naj
nogometna sekcija oživi. In res: leta 1967 so igrali mali
nogomet in nogomet za ŠIG - 1967 in dosegli 20. in 9. mesto.
Leta 1968 so nogometaši sodelovali v troboju Konstruktor, Ingrad
in Pionir in so bili drugi. Na ŠIG - 1968 so bili v malem
nogometu drugi in v nogometu deveti. Na ŠIG - 1971 je bil Pionir
v malem nogometu osmi. Na DŠI Novega mesta pa so bili Pionirjevi
nogometaši l. 1961 tretji, l. 1967 drugi, l. 1968 prvi, l. 1972
prvi in l. 1974 in 1975 drugi.
S pričetkom treniranja v športni dvorani ne bo več večjih
premorov in Pionirjevi nogometaši bodo spet dosegali boljša
mesta.
Strelstvo
Strelstvo je bila vedno najbolj razvita ekipa v rekreacijskem
življenju Pionirjevih delavcev in je vedno segala le po
najvišjih rezultatih, pa čeprav je imela večkrat težave s
streliščem. Za prva leta ni bilo mogoče najti zapisanih uspehov,
pa čeprav jih je družina prav gotovo imela, saj si je prva
ustvarila pogoje, da se je že 4. aprila 1953 registrirala in
dobila v občinskem registru društev zaporedno številko 98 kot „Strelska
družina Pionir". Leta 1964 je dosegla v občinski ligi 1. mesto,
mladinci pa so v spopadu s 182 ekipami v Ljubljani priborili 54.
mesto. V turnirju občinskega komiteja ZMS so zasedli 1. mesto. V
občinskem tekmovanju z malokalibrsko puško so osvojili moški 1,
ženske pa 2. mesto. Na turnirju v čast dneva vstaje je bila
Pionirjeva družina spet prva, v ženski ekipi pa četrta. V letu
1965 so strelci izgubili svoje strelišče, a so se kljub temu
udeležili kar šestih tekmovanj. Na ŠIG - 1965 je ženska ekipa
dosegla 3. mesto, posamezno pa Kos prav tako 3. mesto, mladinska
ekipa pa 4. mesto. V tekmovanju posameznikov za Zlato puščico je
dosegel 1. mesto član Pionirjeve strelske ekipe. Na Zletu
bratstva in enotnosti v Karlovcu je dosegla ženska ekipa 1.
mesto, moška pa 4. Prvo mesto na ŠIG Dolenjske sta dosegli moška
in ženska ekipa. Leta 1966 je zasedla ženska ekipa 1. mesto na
ŠIG - 1966 in enako mesto med posameznicami Julka Bratuž.
Strelska družina se je udeležila tudi občinskih tekmovanj in je
dosegla ekipno 2. mesto, med posamezniki pa 3. V prvenstvu
Dolenjske je družina dosegla ekipno in posamezno 1. mesto, v
republiškem tekmovanju pa ekipno 5. mesto. Leta 1967 sta na ŠIG
obe ekipi, moška in ženska, dosegli 1. mesto, posameznice 3.,
posamezniki pa 7. Strelsko tekmovanje v Novem mestu med
družinami Janez Trdina, Novoteks, Železničar, Milan Majcen, 13.
maj, Vinko Paderšič in Pionir je bilo izvedeno v sedmih kolih in
prvo mesto je spet dosegla Pionirjeva družina.
V letu 1968 se je strelska družina udeležila mnogih tekmovanj.
Občinsko prvenstvo za Zlato puščico: puščico je osvojil Berlan.
Na občinskem tekmovanju mladincev in mladink je Pionirjeva
družina osvojila prvo mesto. Na ŠIG je prvo mesto pri moških in
prvo pri ženskah osvojila Pionirjeva strelska družina. V ekipnem
prvenstvu za prvenstvo občine sta moška in ženska ekipa dosegli
prvo mesto. V prvenstvu ekip na tekmovanju na dan borca je
Pionirjeva moška ekipa dosegla prvo mesto, ženska ekipa pa drugo.
V tekmovanju z zračno puško za občinsko prvenstvo je moška ekipa
zasedla 1. in 2. mesto, enak uspeh pa je imela tudi ženska ekipa.
Na istem tekmovanju z malokalibrsko puško so osvojili
Pionirjevci prvo mesto. V republiškem prvenstvu za memorial
Jožeta Klanjška so osvojili 4. mesto, na občinskem prvenstvu za
memorial Jožeta Klanjška pa prvo mesto. Na tekmovanju na Zletu
bratstva in enotnosti v Banjaluki so Pionirjevci osvojili:
- zračna puška, moški četrto mesto, ženske 2.
- malokalibrska puška, moški 3. mesto, ženske 3.
V tekmovanju za občinski praznik so dosegli Pionirjevci 1. mesto,
v medobčinskem tekmovanju z malokalibrsko puško pa prav tako
prvo mesto. V tekmovanju na dan JLA so spet osvojili prvo mesto.
Na ŠIG - 1974 so moški dosegli ekipno 5. mesto, ženske pa 1.,
posamezniki pa 14., 42., 56., 69. in 108. Na IV. ŠIG Jugoslavije
so dosegle strelke 2. mesto. Na ŠIG 1974j e dosegel Pionir v
moški ekipi 3. mesto, med posamezniki pa 25., ženske pa ekipno
1. mesto, posamezno pa 2. mesto. Ženska ekipa si je pridobila
pravico tekmovanja na zvezni ravni.
Strelska družina Pionir je sodelovala tudi na ŠIG Novega mesta
in je dosegla v moški konkurenci ekipno: l. 1961 1. mesto, l.
1964 1., l. 1965 2., in l. 1966 1. l. 1968 1, l. 1971 1., l.
1972 1., l. 1973 1., l. 1974 2. in l. 1975 1. mesto. Ženska
ekipa pa je priborila l. 1965, 1971, 1972, 1973, in 1974 1.
mesto, leta 1975 pa 2. mesto.
Odbojka
V prvih dneh obstoja SGP Pionir, ko še ni utegnil
organizirati redne športne rekreacije v podjetju, so nekateri
vodilni in drugi Pionirjevi delavci sodelovali v odbojki v
drugih društvih. Mnogi med njimi so bili že izkušeni športniki
in so svoje bogate izkušnje posredovali raznim ekipam. Kar pet
Pionirjevcev: ing. Tone Pogačnik - tehnični direktor Pionirja,
ing. Tone Žerjal - direktor Pionirja, znani športni organizator
Robert Romih, tehnik Slavko Mak in Jure Novak, je postalo
hrbtenica odbojke v Novem mestu. Nastopili so tudi na prvenstvu
odbojke v Trbovljah. Vodil jih je preizkušeni športnik,
veterinar Pučko, ki pa sam ni bil Pionirjevec. Kmalu pa so si
omislili v svojem podjetju lastno odbojkarsko ekipo in so z njo
sodelovali povsod, kjer so nastopali Pionirjevci in želi uspehe.
Leta 1964 so bili v novomeški odbojkarski ligi drugi, izgubili
so prijateljsko srečanje z Ingradom iz Celja, osvojili prvo
mesto na turnirju na Otočcu in priborili šesto mesto v Celju v
tekmovanju ob dnevu JLA. Naslednje leto, 1965, so spet dosegli
drugo mesto v občinski ligi Novega mesta, na ŠIG Dolenjske 2.
mesto in četrto na ŠIG - 1965. V letu 1966 so odbojkaši vestno
trenirali in so ženske na ŠIG - 1966 dosegle 2. mesto, medtem pa
so odbojkaši zaradi neresnosti članov, kot je potožil zapisnikar
ob pisanju zapisnika občnega zbora, pristali na 7. mestu. Na ŠIG
- 1967 so ženske dosegle 2. mesto, moški pa 6. Na ŠIG - 1968 so
zasedle ženske 3. mesto, moški pa 7. Srečali so se tudi s
športniki iz Bratislave. Na ŠIG - 1971 so dosegli moški in
ženske 7. mesto.
Na ŠIG - 1972 zasedejo moški 4. mesto, ženske pa 6. Na ŠIG -
1974 si priborijo ženske 3. mesto, moški pa 5.
Moška in ženska ekipa sta vedno sodelovali tudi na DŠI Novega
mesta in so si moški priborih l. 1955 2., 1966 5., 1967 1., 1968
5., 1972 7., 1973 2., 1974 4. in 1975 3. mesto. Ženske pa so
osvojile l. 1965 2., 1966 2., l. 1968 4., 1972 3., 1973 3., 1974
4. in l. 1975 1. mesto. Poznavalec odbojke v Novem mestu bo
sodil, da so Pionirjevci dosegali dobra mesta, ker je bila raven
odbojke v Novem mestu zelo visoka.
Šah
Šah je bil navzoč pri Pionirju že od vsega začetka in je bil
sprva tudi najbolj številčen po številu igralcev, saj je imel
kar 40 članov. To si razlagamo lahko tudi s tem, ker šah ne
potrebuje igrišč, ni odvisen od letnih časov in vremena, ampak
zadostuje le šahovnica s šahom in prostor. Zaradi tega so se v
prvih dneh, zlasti v času rdečega kotička, Pionirjevi delavci
zelo radi zatekali k tej duševni rekreaciji. Ko pa je bila pri
Pionirju ustanovljena sindikalna podružnica in je bila vanjo
vključena tudi športna dejavnost, so se šahisti vključili in
osnovali šahovski krožek. Z njim so sodelovali na vseh igrah,
kjer je nastopal Pionir. Že ob prvem športnem dnevu, ki ga je
skoraj v celoti preprečilo slabo vreme, so šahisti opravili
svojo nalogo in s tem omogočili, da je bil prvi športni dan
podjetja opravljen. Tudi kronisti so že l. 1950 pisali v
Dolenjskem listu, da ima SGP Pionir dobre šahiste. Na ŠIG - 1964
so dosegli 3. mesto, na ŠIG Dolenjske v Kočevju so odnesli 1.
mesto in isto leto (1965) 3. mesto na sindikalnem tekmovanju v
Novem mestu. Tudi leta 1963 so šahisti nastopali, ker drugače ne
bi mogli napisati v zapisniku občnega zbora za leto 1964, da so
šahisti prejšnje leto dosegli boljše rezultate. Na tekmovanjih
leta 1965 so dosegli na ŠIG 5. mesto in v republiški sindikalni
ligi 7. mesto. To leto so odigrali še dva brzopotezna turnirja.
Na ŠIG - 1967 je dosegel Pionir 2. mesto in ob 20-letnici SGP
Slovenija ceste je delil 1. mesto z Gradisom. Ob športnih dnevih
podjetja so šahisti organizirali turnir po sektorjih.
V letu 1968 so šahisti sodelovali na ŠIG in dosegli 5. mesto.
Boljše uspehe so preprečili odhodi najboljših šahistov k vojakom
in premajhen priliv mladega kadra. Na turnirju v Mariboru so
Pionirjevi šahisti dosegli 2. mesto. Na ŠIG - 1971 so dosegli 3.
mesto v konkurenci 33 ekip. Odličen uspeh, morda sploh največji,
pa so dosegli šahisti na IV. ŠIG - FLRJ - 1972, ko so osvojili
2. mesto in z njim postali druga najboljša ekipa šahistov v
gradbinski stroki. Prvo mesto so dosegli na ŠIG - 1972, na ŠIG -
1974 pa so zdrknili na 5. mesto. Pionirjevi šahisti so
sodelovali tudi na DŠI Novega mesta in so dosegli takele
rezultate: l. 1964 1. mesto, l. 1965 3., l. 1971 2.,l. 1972 1.,
l. 1973 1. in l. 1974. spet 1. mesto.
Tenis
Tenis se je javljal v športnem življenju SŠD Pionir le občasno
in ni sodil med stalne sekcije in zato tudi ni bil vedno
zastopan na tekmovanjih, ki se jih je društvo redno udeleževalo.
Še leta 1964 je sodila Pionirjeva teniška ekipa med najmočnejše
v Novem mestu. Sekcija se je udeleževala predvsem DŠI Novega
mesta ter dosegla take uspehe:
- 1965 1. mesto,
- 1968 3. mesto,
- 1971 3. mesto,
- 1972 4. mesto,
- 1973 2. mesto,
- 1974 1. mesto.
Sekcija je bila uspešna tudi na Zletu bratstva in enotnosti,
kjer je l. 1965 dosegla v Karlovcu 2. mesto.
Trenutno Novo mesto nima teniških igrišč in zato sekcija
miruje.
Namizni tenis
Namizni tenis je zelo priljubljen šport pri mladih Pionirjevih
delavcih. Z ekipami se je društvo udeleževalo tekmovanj ŠIG in
DŠI ter se vračalo z dobrimi rezultati, pa čeprav so se
srečevali s hudo konkurenco. Namizni tenis je imel občasno dobra
in slaba leta, tako kot vsaka druga športna panoga. Marsikdaj
vnet poedinec panogo dvigne in ko odide, ta spet zamre. O
odličnih rezultatih na tekmovanjih ŠIG smo pisali na drugem
mestu in zato omenjamo le tiste uspehe, ki niso zabeleženi med
poglavjem o ŠIG Slovenije. Na ŠIG 1967 je dosegla moška ekipa 9.
mesto, l. 1968 pa 17. mesto, a ženska ekipa zaradi poškodb ni
nastopila, l. 1971 je dosegla moška ekipa 21. mesto, moški
posamezniki pa 7. mesto, ženske ekipno pa 9. mesto. Ekipa je
sodelovala tudi na DŠI in je dosegla take uspehe:
leto |
moški |
leto |
ženske |
1962 |
2 .
mesto |
1961 |
1.
mesto |
1965 |
3 .
mesto |
1971 |
1 .
mesto |
1972 |
7.
mesto |
1972 |
1 .
mesto |
1973 |
2 .
mesto |
1973 |
1 .
mesto |
1974 |
8 .
mesto |
1974 |
3 .
mesto |
1975 |
3 .
mesto |
1975 |
2 .
mesto |
Med odraslimi igrajo namizni tenis
predvsem delavci tehnične stroke in le redkokdaj vadijo, ker so
preveč zaposleni. Vajenska mladina pa zelo rada, a
nekontrolirano igra. Prav bi bilo, da se ji posveti več
pozornosti, da bi se razvili v dobre igralce.
Atletika
Kraljica športa je bila navzoča pri vseh tekmovanjih SŠD Pionir.
Odlikovala se je predvsem v tem, da je vedno imela kompletne
ekipe in je bila v tem pogledu vodilna med sindikalnimi
športnimi društvi na Dolenjskem. Pionirjevi atleti niso
razpolagali s primernimi igrišči in so morali na treningih
gostovati drugje. Kljub temu so vadili, nastopali in dosegali
uspehe. S svojo disciplino, točnostjo in vzdržljivostjo je
dobila Pionirjeva ekipa sloves najboljše ekipe.
Že od vsega začetka ob uvajanju športne rekreacije je bila
atletika že navzoča, če ne drugače, pa vsaj v obliki teka. Če to
ni bil klasičen tek pa je bil vsaj tek v vrečah. Toda vsako leto
so se vključevale posamezne discipline atletike v športno
rekreacijo in na prvem športnem dnevu podjetja je bila že
zastopana. Poleg sodelovanja na športnem dnevu podjetja so
Pionirjevi atleti sodelovali tudi na DŠI Novega mesta in dosegli
zelo lepe rezultate. Moški so bili na DŠI l. 1964 drugi, 1966
spet drugi, l. 1967 prvi, l. 1968 tretji, l. 1971 drugi, l. 1972
so padli na sedmo mesto, a leta 1973 in 1974 so bili spet tretji.
Ženska ekipa pa je dosegla l. 1961, 1964 in 1966 prvo mesto,
leta 1967, 1968, 1972 in 1973 tretje mesto, 1974 in 1975 pa
tretje. Navadno so tekmovali moški na 100 m in 1000 m, 4 x 100
m, v skoku v višino in daljino ter metu krogle. Ženske pa so
tekle 60 in 400 m ter 4 x 100 m, skakale v višino in daljino ter
metale kroglo ali pa bombo. Zelo priljubljeno je bilo vlečenje
vrvi, ki je bilo sestavni del tekmovanja na vseh športnih
dnevih Pionirja. Dober uspeh so dosegli na ŠIG - 1968, ko je
dosegla moška ekipa 2., ženska pa 3. mesto.
Plavanje
Plavanje sodi med športno dejavnost, ki je sodila med občasne
sekcije. To nas ne sme speljati na misel, da med Pionirjevimi
delavci ne bi bilo dovolj dobrih plavalcev. Vzrok je predvsem ta,
da se je Krka po letu 1945 zelo ohladila in da v Novem mestu ni
bilo plavalnih bazenov. Obstoječi bazeni v občini niso bili
grajeni za šport in zato se plavanje ni moglo razviti. Toda
kljub temu je občasna sekcija uspevala, saj lahko pokaže uspehe
na DŠI:
Moški:
- 1966 1. mesto,
- 1971 1. mesto,
- 1972 3. mesto,
- 1973 3. mesto,
- 1974 1. mesto.
Ženske:
- 1972 1. mesto,
- 1973 2. mesto,
- 1974 2. mesto.
Verjetno je sekcija sodelovala na ŠIG tudi
druga leta, ni pa ohranjenih poročil.
Zimski športi
Začetek zimskega športa pri Pionirju sega v januar 1954, ko je
bil organiziran izlet za smučarje na Gorjance. Udeležilo se ga
je okrog 30 smučarjev. Ob povratku so tvegali nevaren spust z
Gospodične v Gaberje, ki se je končal z raznimi poškodbami. Ta
nezgoda pa športnikom ni vzela poguma in so vztrajali. Smučarji
niso mogli uspeti s stalno smučarsko sekcijo pri društvu. Ker so
bile snežne razmere večinoma neugodne, se je zimski šport
pojavljal v društveni športni dejavnosti le občasno. Kljub temu
se je razvijal in Pionirjevi smučarji so tvegali tudi udeležbo
na zimskih športnih igrah gradbincev Slovenije ter si iz leta v
leto boljšali uspehe. Če bi bila ohranjena vsa dokumentacija, bi
ta prav gotovo pokazala lepše uspehe. Iz ohranjenega gradiva pa
lahko razberemo le približno sliko. Občni zbor z dne 1.
februarja 1967 je sklenil, da se obnovi smučarska sekcija, ker
je že leto pred tem sodelovala na zimskih ŠIG Slovenije. Toda že
leta 1968 je dosegla Ljudmila Erlah na ŠIG 1968 prvo mesto med
posameznicami. Enak uspeh je imela tudi na DŠI Novega mesta v
Črmošnjicah. Pionirjevi smučarji so se udeležili tudi drugih
zimskih ŠIG Slovenije in si iz leta v leto boljšali uspehe.
Izreden uspeh na zimskih ŠIG l. 1972 so dosegle ženske, ki so
bile v veleslalomu šeste med 72 prijavljenimi oziroma 62
tekmujočimi. Silva Primožič je bila v teku na 2 km prva.
Odlikoval se je tudi Tone Vesel, ki je dosegel 20. do 28. mesto
med 117 tekmovalci od 153 prijavljenih. Pionir je tako na DŠI v
Črmošnjicah dosegel 3. mesto. Da bi še bolj poživili zimski
šport, je bila osnovana 24. decembra 1974 smučarska sekcija, ki
se je zelo izkazala s svojim delom, saj je organizirala zimski
športni dan podjetja, ki je bil dvakrat, in organizirala začetni
tečaj za smučarje na Voglu od 7. do 12. februarja 1977.
Udeležilo se ga je 20 smučarjev. Tečaj sta vodila tov. Tone
Vesel in Božo Tratar. Za zaključek so opravili tekmovanje v
slalomu. Da bi sekcija omogočila nabavo primerne opreme za svoje
člane, je naprosila SŠD Pionir, naj organizira nabavo smučarske
opreme za svoje člane s popustom in na obroke. Interesentov bi
bilo najmanj 50.
Dejavnost društvenih
pododborov
SGP Pionir je imel in ima raztresena delovišča širom po
Sloveniji, v drugih republikah države in celo zunaj nje. Na vseh
deloviščih je potekala rekreacijska dejavnost in je bila
prilagojena razmeram na deloviščih. Razvijala se je
samoiniciativno in je imela enak način dela kot na novomeškem
sektorju. Posebnega pomena pa je bilo gradbišče Krško, ki se je
že leta 1947 vključilo v športno rekreacijo. Takrat je bilo tam
delovišče z okrog 1000 zaposlenimi pri gradnji tovarne papirja
in celuloze Djuro Salaj. Krški Pionirjevci so organizirali
posamezna srečanja in tekmovanja kar na gradbišču med
posameznimi enotami in tudi z Ingradom iz Celja. V Krškem je
leta 1955 nastopila kriza v gradbeništvu. Primanjkovalo je dela,
kar je povzročilo tudi odhajanje delovne sile. Gradbišče je
delovno silo tudi posojalo drugim gradbiščem, ki so imela več
dela. Tako je bilo zelo oteženo športno življenje in je začelo
počasi hrometi.
Nov način dela je nastal 9. julija 1963. Takrat so nastajali na
deloviščih v Ljubljani, Krškem in drugod pododbori SŠD Pionir.
Vsak pododbor je imel svoj odbor, ki je usmerjal in vodil vse
športno življenje. Imel je ekipe iz raznih športnih panog in je
z njimi tekmoval med gradbišči in se udeleževal ŠIG v svoji
občini. Krčani so se redno udeleževali ŠIG Brežice in občasno
tudi ŠIG Krško in v letih 1963 do 1966 dosegali zelo lepe uspehe.
Ker pa je bil sedež gradbišča v Krškem, se niso smeli več
udeleževati ŠIG Brežice, ampak le ŠIG Krško. Po nekaj letih so
začeli tudi v Krškem osvajati zelo dobra mesta. Rezultat ŠIG
Brežice in ŠIG Krško je 34 pismenih priznanj in pohval ter 47
pokalov in plaket.
S formiranjem TOZD so se zboljšali pogoji glede vzdrževanja
pododbora in športnih dejavnosti, ker so bili vodilni delavci
aktivni športniki in naklonjeni rasti rekreacijskega življenja
delavcev. Zavedali so se, da se s tem krepi delovna sposobnost.
Cilj je bil, da bi vključili kar največ mladine in s tem
povečali množičnost dejavnosti.
Enake ali vsaj približno take ugotovitve veljajo za vsa
Pionirjeva delovišča, kjer so se ukvarjali z rekreacijsko
dejavnostjo.
PIONIR V
25. LETIH SŠD
Živa kronika
Utrinki iz spominov športnikov Pionirja v 25 letih
Petindvajset let je dolga doba, ki vtisne v spomin marsikaj
lepega in prijetnega. Sedaj, ko so leta mimo, smo spoznali, da
tisto staro pravilo drži: Lepega se spomni, slabo pozabi. In
prav je tako. Ob srečanjih postane minulo spet živo, kot da se
je dogajalo včeraj. In beseda steče. In prav ti spomini so
plačilo za vse vloženo in preživeto. Na tisoče jih je bilo, na
tisoče jih je v tej knjigi. In teh spominov smo zapisali le malo,
le tiste, ki so se vtisnili v spomin in ostali večni.
Res, petindvajset let je že mimo, vendar tedanji mladeniči niso
postali starčki, kot bi človek pričakoval. Duh športa in
prijateljstva je v njih in jim ne dopusti, da bi ostareli.
Nekako nalezljivo je vse to; na športno stezo stopiš in ta te
osvoji za vse žive dni, postaneš njen del, droben kamenček v
mozaiku gibanja in energije. „Človeška čustva postanejo
resničnost", pravi Jure NOVAK „Pri PIONIRJU sem bil 17 let. Lepe
spomine imam - tako delovne, kot športne. In čudno, še vedno se
čutim Pionirjevca. Z veseljem zasledujem razvoj podjetja,
njegove delovne, kot tudi športne uspehe."
Vida SOFRONOV se spominja, kako so potovali na tekmovanja. „Strnjena
kolona avtomobilov, okrašenih, in istočasno prihod na kraj
tekmovanja. Lepo je bilo videti kolono avtomobilov in veselih
ljudi. Prave manifestacije. Skupna prenočišča, skupna prehrana,
nikakršnih izjem. Vsi smo si bili enaki in nihče ni delal po
svoji glavi in kapricih..." Taki so spomini dolgoletne
kegljačice, ki je z veseljem in s ponosom nosila Pionirjev dres
in ga častno tudi obdržala. Ni bilo škoda ne časa in ne truda za
doseženi uspeh. Ni bilo kegljišč, ne prevozov, pa je kljub temu
šlo in to ne slabo. Prva mesta na ŠIG, medalje in diplom ena
delavskih športnih igrah so le majhno in skromno obeležje
uspehov, pridobljenih s trudom in trdno voljo. Sama pravi: „Taki
smo Pionirjevci bili in bomo, pa čeprav se časi spreminjajo!"
Ne znamo si predstavljati pionirjevega športa brez prave legende
- Marjana KOSA, skorajda bi lahko rekli pravega skromneža z
velikimi dejanji. Nerad pripoveduje o svojih uspehih in raje
pravi: „Kaj bom jaz, saj to ni pomembno - MI, PIONIRJEVCI, smo
znali in znamo dobro streljati." In navkljub temu povejmo, da je
nosilec neštetih priznanj. Pravi rekorder: 19 „zlatih puščic" na
vseh ravneh, skoraj deset medalj, bronasta puščica Strelske
zveze Jugoslavije, priznanje sindikata gradbenih delavcev
Slovenije, priznanja Strelske zveze Slovenije, občinska
priznanja, priznanja delavskih športnih iger in na desetine
priznanj za dosežena prva, druga in tretja mesta.
„Nikoli nisem stremel le za zmago. Užival sem v streljanju in
tako je bilo, da sem dosegel tudi nekaj uspehov. Veliko
prijetnega smo doživeli in seveda tudi smešnega. Dobro se
spomnim ŠIG v Ljubljani: Nemalo smo bili začudeni, ko je po
dobrem streljanju prvih dveh tretji tekmovalec zadel kar
sosedovo tarčo, pa čeprav je meril v svojo. Pred tekmovanjem se
mu je nekdo usedel na puško in jo zvil. Pljunili smo v roke in
jo popravili. No, še vedno smo zasedli četrto mesto." Veliko je
takih spominov, ki jih zna oživiti Marjan. Spominja se cele
vrste dobrih Pionirjevih strelcev in o vsakem zna povedati kaj
prijetnega.
Doživetij v teh letih se je nabralo za celo knjigo, pravi Štefka
PIRNAT, dolgoletna kegljačica. V vrste Pionirjevih športnikov je
vstopila kot mladinka. Dobro se spominja tistih lepih dni, ko so
kar na odprtih tovornjakih potovali na tekmovanja in srečanja. „Bilo
je to nekaj posebnega. Veste, ponosna sem bila, da sem lahko
nastopala za kolektiv. To je veliko pomenilo. Včasih ni bilo
toliko denarja, da bi ti dres kar kupili. O ne - šele leta 1957
je sindikat prispeval denar za bluze in krila, me same pa smo
plačale delo šivilj. In še to bi rada povedala: ženske smo
včasih veliko več sodelovale, kot danes. Ne vem zakaj, saj smo
tudi tedaj imele družine in otroke, pa smo kljub temu našle čas
za športne nastope in treninge. Ne, nikoli nas niso prosili,
same smo se javile tako za šport, kot za udarniška dela."
In še šaljivi spomini: „Radi smo si ponagajali in seveda brez
zamere, se razume. Peljali smo se v kamionu proti Zagrebu na eno
izmed mnogih tekmovanj. Eden izmed nas je imel malico kar v
škatli za čevlje, pa smo mu jo ušpičili in pojedli vse dobrote v
njej. Da bi bil „hec" še večji, smo škatlo lično zavili, jo
povezali s trakom in vrgli na cesto. Seveda radovednost:
mimoidoči so se kar zakadili nanjo... Bilo je smeha, da je kaj!"
Pripoveduje Marjan Šonc
Marjanovi športni spomini na čas, ko je bil „Pionirjevec"
Leta 1953 sem s težko muko sredi počitnic na mamino željo
zapustil lepa dijaška leta in se zaposlil pri SGP Pionir na
delovnem mestu, ki je v delavski knjižici nosilo naziv porn.
fin. manip. prip. z mesečnim osebnim dohodkom 7.315 starih
dobrih dinarjev. Kot mlad in zagnan športnik sem hitro navezal
stike s športniki - gradbinci in se intenzivno vključil v delo
športnega društva Pionir. Srečal sem tudi veliko tovarišev, s
katerimi sem bil povezan tudi zunaj Pionirja, bodisi da so bili
to odbojkaši, namiznoteniški igralci, smučarji, plavalci,
veslači itd. To so bili tovariši: ing. Žerjal - takratni
direktor podjetja, ing. Dušan Sodnik - takratni tehnični
direktor, Jure Novak - vodja projektive, Janez Šuštar, Miro
Torkar, Voglar, Robert Romih, Milan Colarič, ing. Henrik Cmak,
Tone Maras, Franček Zupan, Miha Jalovec itd. Veliko od naštetih
danes ni več zaposlenih pri SGP Pionir, tisti pa, ki so ostali,
so danes že „stari" Pionirjevci, ki so v razvoj svoje delovne
organizacije vložili mnogo „minulega dela".
Ker nas je bilo veliko manj zaposlenih, kot jih je danes pri
Pionirju, smo se med seboj dobro poznali, stiki so bili pristni
in tovariški. Vedno polni raznih „pametnih idej" smo gojili vse
vrste športov, od pravih športov do tistih, ki po športni
enciklopediji ne sodijo med prave športe, so pa nujni za
pravilno biološko ravnotežje človeka. To so razni „rekreativni
večeri" v prijetnih gostilnicah, planinskih kočah, plesnih
dvoranicah itd. Namenoma sem svoj sestavek začel pisati v bolj
veselem tonu, ker smo športniki bili, verjetno pa so še danes,
bolj vedri ljudje, ki na svet ne gledajo preveč črno.
Lepo je bilo sodelovati na športnih srečanjih med gradbinci
Slovenije, hodili smo v Ajdovščino k Primorju, k Betonu v Celje,
v Ljubljano, Maribor in tudi drugam. Vozili smo se v lastnem
avtobusu, ki ga je takrat „šofiral" Sintič. Bilo je vedno veselo
in napeto pri srečanjih na športnih poljih. Da bi bolj gotovo
zmagali, smo si včasih kakšnega dobrega odbojkaša, šahista ali
namiznoteniškega igralca tudi „sposodili" od drugih delovnih
organizacij. Ta „recept" se verjetno uporablja še danes, vendar
je pri tem sedaj potrebna večja previdnost.
Živo mi je ostal v spominu izlet, ki smo ga v mesecu januarju
1954 organizirali za smučarje in ljubitelje „bele opojnosti" na
Gospodično na Gorjancih. Bilo nas je okoli trideset. Ker sem bil
takrat med boljšimi smučarji, sem prevzel neke vrste „komando"
treninga za turno smučanje za izvedbo tekmovanja in seveda tudi
za končen srečen povratek vseh v dolino. Vse se je začelo zelo
lepo in tudi potekalo je vse v redu, vse do povratka v dolino. Z
Gospodične se da namreč zelo lepo, v kolikor znaš uspešno
zavijati, prismučati do vasi Gabrje, kjer nas je čakal avtobus.
Nekaj udeležencev se je odločilo omenjeno razdaljo prehoditi,
večina pa se je odločila, da bo sledila mojim smučinam, ker bomo
tako prej v gostilni.
Krenili smo. Na enem od težjih prehodov skozi gozd, kjer je bilo
kakih 300 metrov treba voziti po tako imenovani „drči", po
kateri so Gabrčani vlačili hlodovino, smo se zbrali in
dogovorili, da bom najprej zapeljal skozi drčo in če bom srečno
prevozil, bom glasno sporočil ali je spust varen ali ne. Moram
priznati, da je bila tista drča prava past tudi za mene in sem
zaradi velike hitrosti le s težavo in verjetno tudi z mnogo
sreče ostal na nogah. Spominjam se, da je na koncu te drče je
bila kapelica, počez je tekla poljska pot in pod potjo lep
vinograd šmarnice z mnogimi nevarno štrlečimi kostanjevimi lepo
ošiljenimi koli. Torej ovir za varni pristanek več kot preveč.
Kljub temu sem, kot smo se predhodno dogovorili, dal tovarišem
znak, da se lahko drug za drugim pričnejo spuščati v neznano.
Najprej je iz drče pridrvel Novakov Jure. V tem trenutku se je
od ne vem kod zapodil v njega majhen pes. Jure gaje uspešno
povozil s smučmi, da je bil ubogi pes videti ko valjar za „nudelne",
pri tem je tudi padel in si zlomil prst na roki. Drugi je bil na
poti Roman Doljak, ki zaradi velike hitrosti, že takrat je
namreč imel „najboljše dile", ni mogel mimo kapelice in se je
zaletel s tako silo vanjo, da sta padla s strehice dva „cegla",
njemu pa je počila koščica na roki. Morda, tega nismo od njega
nikoli zvedeli, se je zaletel raje v kapelico kot pa mimo
kapelice in preko poti pristati na kolih v vinogradu in tako
poskusiti turške čase. Nenadoma je mimo nas treh kot „blišč"
počasi prihajal na svojih debelih smučarskih palicah -
bambusovkah Miro Torkar. Živ in zdrav. Edino pametno, smo
kasneje ugotavljali ob šmarnici in toplih klobasah v gostilni.
Ves izkrivljen in peš je za Torkarjem prišel Voglar. Rekel je,
da je zapeljal na zelo trd štor in udaril z delom telesa, ko
hrbet izgubi pošteno ime, ob taisti štor. Diagnoza zdravnika
drugi dan - zlomljena trtica. Take in podobne poškodbe so se
vrstile druga za drugo. Ko smo že hoteli oditi, je eden rekel da
je „na štartu" še ing. Sodnik. Čakamo kake pol ure. Ni ga. Ker
nas je pričelo skrbeti, smo se peš podali nazaj po progi. V enem
izmed ostrih zavojev je v jarku drče ležal ing. Sodnik -
nezavesten. Po sledeh smučine in po zlomljeni deski smo vedeli,
da je zapeljal naravnost v krivenčast gaber, v katerega je z vso
silo svojega telesa udaril z glavo. Bil je nalom hrbtenice.
Tako polomljeno ekipo smo do večera neke nedelje v januarju 1954
pripeljali v Novo mesto. Drugi dan vsi v „bolniških" -
Pionirjeva direkcija je bila skoraj brez moških. Danes so vsi
živi in zdravi. Morda jih le spremembe vremena z bolečinami v
kosteh spominjajo na tisti lepi smučarski izlet, ki je bil neke
sobote in nedelje v januarju 1954. leta. Pionirjevim športnikom
in organizatorjem takih in podobnih izletov dajem svoj
odkritosrčni nasvet - bodite boljši organizatorji in boljši
vodje kot sem bil jaz. Bil sem tudi mlad in neumen, imel sem le
19 let. Zlobni jeziki in šaljivci so mi še dolgo očitali, da sem
takrat polomil vso Pionirjevo „vodilno strukturo".
Spomini
Roberta Romiha
Če se ozremo 30 let nazaj, ugotavljamo, da je imel takratni
majhni Pionir kar lepo število dobrih športnikov, ki so aktivno
sodelovali v raznih organizacijah v Novem mestu. Takratni „glavni"
tega nekaj sto članskega kolektiva ing. Anton Žerjal je zbiral
okoli sebe sodelavce za delo v podjetju in zvečine so bili to
športniki, ki so neustrašeno poprijeli za delo, za dosego
čimboljših uspehov podjetja, čeravno niso bili strokovnjaki s
tega področja. Vojna vihra je pobrala še tisto majhno število
strokovnjakov iz Novega mesta, zato ni nič čudnega, da se je
zbiral kader v svojem okolišu, med zdravimi športniki vseh vrst,
ki so nastopali v raznih vrstah v okviru takratnih maloštevilnih
športnih organizacij v Novem mestu.
Popolnoma razumljivo je, da je kaj kmalu prišlo do iniciative za
formiranje ekipe v kegljanju, ki je bilo takrat že zelo razvito
in za rekreacijo najprimernejša oblika gibanja za ljudi, ki
presedijo ure in ure na različnih položajih. Ta kegljaška vrsta
je zaživela že leta 1949 in je kegljala na Bregu. To je bil
začetek športnega delovanja v okviru podjetja leta 1950, ko se
je ustanovil Kegljaški klub Pionir Novo mesto.
Kaj kmalu po tem dogodku se je pokazalo, da je interes širši kot
smo si ob začetku predstavljali. že v naslednjih dveh letih so
se vrste podvojile in pokazale težnje po ustanovitvi še drugih
športnih klubov kot so: balinanje, namizni tenis in šah. Tudi
sindikalna organizacija je po svojih močeh podprla vse podobne
težnje rekreacije in kulture. Pionir je osnoval svoj pevski
krožek moških in žensk posebej, ustanovili so še dramski krožek
in te skupine so sodelovale na raznih proslavah, ki so bile
takrat zelo pogoste v okviru podjetja in zunaj njega.
Sindikalna organizacija je nabavila tudi nekaj glasbenih
instrumentov, saj v tem kolektivu tudi muzikantov ni manjkalo -
posebno v mizarskem obratu.
Leta 1952 se je formiralo sindikalno športno društvo Pionir,
takrat prvo v tej republiki s tem imenom, ki je v svojem sklopu
imelo več klubov raznih panog športa. Tako je postal pobudnik za
ustanavljanje raznih klubov v drugih delovnih organizacijah v
občini in drugod. Pionirju so sledili železničarji, tekstilci in
druga podjetja v Novem mestu, ki so se organizirano zavzemali za
razvoj telesnokulturne dejavnosti vseh zaposlenih v občini.
Prej šport maloštevilnih obrtnikov in dijakov v Novem mestu je
po teh dogodkih postajal šport za vse občane - navadne delavce
različnih strok, za moške in ženske različnih starostnih
kategorij.
Športno društvo Pionir je kmalu postalo ena od najboljših
organizacij v občini po svoji organiziranosti in kvaliteti,
množičnosti in amaterskem oblikovanju te dejavnosti, saj se vse
do danes ni oslanjalo na nobene proračune osrednjih športnih
zvez ipd., čeravno je bilo upravičeno do potrebnih sredstev za
kvaliteten šport v kegljanju za moške in ženske, v strelstvu in
morda še v čem drugem.
Pionir je postal znan tudi zunaj te občine, ko je navezal stike
po svoji stroki še z drugimi gradbenimi podjetji v Sloveniji in
je bil eden od organizatorjev športnih srečanj gradbenih
podjetij v republiki. Najprej se je povezal s SGP „Beton" Celje
(sedaj Ingrad) ter s SGP „Primorje " iz Ajdovščine. To so bila
srečanja bolj rekreativnega značaja z nekaj zvrstmi športnih
srečanj, s pevskimi nastopi, skeči ipd. Nato so se pričela
vključevati iz leta v leto še druga podjetja in danes so igre
gradbincev ena najmasovnejših in kvalitetnih manifestacij v
republiki.
Številni pokali, diplome, plakete, kolajne in druga priznanja,
ki jih shranjuje podjetje v svojih vitrinah in ki jih imajo
posamezniki v svoji lasti dokazujejo, da je bilo osnovanje
sindikalnega športnega društva Pionir koristno za vse člane
podjetja, za razvoj te dejavnosti v občini in zunaj nje s čistim
amaterskim delom posameznih članov kolektiva.
Sindikalno športno društvo Pionir je bilo v začetku zaprtega
tipa, njegovi člani so bili lahko le delavci podjetja, kasneje
pa so pravilnik uredili tako, da so se v društvo lahko vključili
tudi ostali občani.
Uspehi:
Najboljše uspehe so imeli kegljači in kegljačice, saj so vrsto
let dominirali v tekmovanju vseh vrst v občini, republiki in v
zveznem merilu, kjer so dosegli 2. mesto v borbenih igrah pred
ostalimi republikami, razen Medveščaka Zagreb.
Številni klubi iz vseh republik so občudovali uspeh naše ekipe,
saj ga je dosegla ob minimalnih pogojih z enosteznim kegljiščem,
ki ga je imel Pionir.
Vrsto let je ta ekipa nastopala tudi v prvi republiški ligi v
mednarodnem slogu in tudi ženska vrsta je bila znana po vsej
Sloveniji. Odlične uspehe že od začetka in še danes imajo
strelci in strelke ne samo v občini, temveč tudi v republiki in
v zveznem tekmovanju gradbincev.
Lepe uspehe so želi ženske in moški v odbojki, nadalje balinanju,
šahisti in nekateri posamezniki drugih vrst športa.
Vse to je plod resnega in zagnanega dela posameznikov in
razumevanje vodstva podjetja in drugih organov, ki so moralno in
finančno podprli vse iniciative in dosežene uspehe tega društva.
Robert Romih
Viktor Rudman
Prvič v dresu Pionirja
Kegljišče SGP „Pionir" je bilo preurejeno iz prostorov
vajeniške šole spomladi leta 1953 in tako se je pričelo metanje,
kajti o organiziranem kegljanju v začetku ne moremo govoriti.
Največ smo prekegljali ob večerih in ob nedeljah popoldan,
kegljali smo z lesenimi kroglami raznih premerov, za čiščenje
smo uporabljali drobne, tako imenovane šiške. Krogle smo
dobivali od mizarja Barbiča.
Tudi način metanja je bil drugačen: samo do deske. V kolikor si
stopil na desko, je bil prestop in tako izgubljen lučaj.
Tekmovalna pravila smo poznali slabo in kot moštvo nismo
trenirali skupaj.
Tako pripravljeni smo se v mesecu juliju 1953 odpeljali na igre
gradbincev v Celje, katerih organizator je bilo gradbeno
podjetje „Beton" Celje (Ingrad).
Pionir je nastopal z moško in žensko kegljaško ekipo, takrat smo
dobili tudi prve drese, vsi enake srajce, ženske pa enake bluze.
Tedaj smo se tudi prvič srečali s težjimi plastičnimi kroglami.
Kegljači niso samo kegljali, temveč so nastopali tudi v drugih
panogah, npr. ing. Sodnik v kegljanju, šahu in namiznem tenisu,
jaz pa sem poleg kegljanja še streljal. Prvi nastop je bil zato
izredno slab, zadnje mesto s 198 podrtimi keglji.
na vrh strani
Obrazložitev za
podelitev plakete
Športnemu društvu SGP Pionir Novo mesto ob 15-letnici DSI občine
Novo mesto
Leta 1953 je sindikalna organizacija SGP Pionir ustanovila prvo
sindikalno športno društvo v občini Novo mesto. Ustanovljeno je
bilo z namenom, da vključi v športno-rekreativno dejavnost čim
večje število svojega članstva. Društvo šteje danes 255 aktivnih
članov.
Prva je bila ustanovljena kegljaška sekcija, ker je imela ta
športna panoga med delavci največ pristašev. V ta namen so
zgradili tudi prvo enostezno kegljišče, ki je bilo namenjeno
delavcem Pionirja. Kmalu zatem so bile ustanovljene še sekcije
za balinanje, odbojko, strelstvo, šah, namizni tenis, tenis,
nogomet in druge, tako da je imel sleherni delavec možnost
vključiti se v tisto športno panogo, ki mu je najbolj ustrezala.
Tako organizirana športno-rekreativna dejavnost sindikalnega
športnega društva je kmalu rodila sadove, saj so bili Pionirjevi
delavci vrsto let najboljši v delavskih športnih igrah občine
Novo mesto.
Sindikalno športno društvo je svojo aktivnost pokazalo tudi pri
organizaciji vsakoletnih delavskih športnih iger in prav tako
tudi pri organizaciji športnih iger gradbincev.
S svojo organiziranostjo in aktivnostjo je lahko vzor
sindikalnim športnim društvom širom po naši republiki.
Novo mesto, december 1976
DOSEDANJI
PREDSEDNIKI SŠD „PIONIR"
1. Ivan Kočevar od 1956 do 1960
2. Marjan Filipčič od 1960 do 1962
3. Ivan Kočevar od 1962 do 1964
4. Tone Furlan od 1964 do 1968
5. Marko Svetina od 1968 do 1970
6. Milan Matjašič od 1970 do 1974
7. Milan Matjašič od 1974 do 1976
8. Slavko Guštin od 1976
Avtorji:
Bogo Komelj
Milan Matjašič - predsednik komisije
člani komisije - Katjuša Borsan, Marjan Filipčič, Toni Vovko
Likovna obdelava - Toni Vovko in Dušan Lazar
Fotografije - Foto arhiv „PIONIR"
Filmi - Dolenjski list Novo mesto
Tisk - Knjigotisk Novo mesto
Izdano - 1978
na vrh strani
PIONIRJEVA ZGODOVINA SMUČANJA
Smučarska sekcija je pri Pionirju aktivno
zaživela šele v zimski sezoni 1970/71, delovala je seveda že
prej, vendar je v glavnem sodelovala le pri zimskih športnih
igrah gradbincev.
V letu 1971/72 je prevzel vodstvo smučarske
sekcije Tone Vesel, ki je prvi začel s pripravami smučarjev na
tekmovanje in z organiziranimi smučarskimi tečaji. Prvi tak
tečaj, ki se ga je udeležilo 30 tečajnikov, je bil leta 1973 v
Bohinju. Od tega leta dalje organizira smučarska sekcija tečaje
vsako leto, število tečajnikov pa se iz leta v leto veča, tako
da se do danes tečaja udeleži že okrog 100 ljubiteljev smučanja.
Pionirjevi smučarji so vsa leta sodelovali
na raznih športnih prireditvah, tako na ŠIG, občinskih
sindikalnih tekmovanjih, kot tudi na Cankarjevem in Paderšičevem
memorialu, organizirali pa so tudi dvoboje s SGP Grosupljem.
Prvi zimski športni dan je bil 13. marca
1976 na Javorovici. Udeležilo se ga je 37 tekmovalcev, tekmovali
pa so v veleslalomu in sankanju. Naslednje leto je bil zimski
športni dan na Kobli, udeležilo se ga je 81 tekmovalcev. Število
tekmovalcev je iz leta v leto naraščalo, saj je letos, ko se
organizira že 8. zimski športni dan, ki bo na Gorjancih,
prijavljeno preko 200 tekmovalcev iz vseh TOZD naše DO.
"Bili so časi, ko je Pionirjeva smučarska
ekipa imela le 5 tekmovalcev, medtem ko je Krkina ekipa
pripeljala svoje tekmovalce na prizorišče kar z avtobusom", je
povedal vodja smučarske sekcije tov. Vesel in dodal: „vendar pa
moram poudariti, da smo jih vseeno premagali."
Danes je seveda precej drugače, saj ima
naša smučarska sekcija številno, pa tudi močno ekipo. Omeniti pa
velja, da se je v zadnjem času v okviru te sekcije močno
okrepila tudi tekaška ekipa, tako da se nam tudi tu konkurence
ni bati.
SPOMINI NA PRVO ORGANIZIRANO SMUČANJE PRI PIONIRJU
Živo mi je ostal v spominu izlet, ki smo
ga v mesecu januarju 1954 organizirali za smučarje in ljubitelje"
„bele opojnosti" na Gospodično na Gorjancih. Bilo nas je okoli
trideset. Ker sem bil takrat med boljšimi smučarji, sem prevzel
neke vrste „komando" treninga za turno smučanje za izvedbo
tekmovanja in seveda tudi za končen srečen povratek vseh v
dolino. Vse se je začelo zelo lepo in tudi potekalo je vse v
redu, vse do povratka v dolino. Z Gospodične se da namreč zelo
lepo, v kolikor znaš uspešno zavijati, prismučati do vasi Gabrje,
kjer nas je čakal avtobus. Nekaj udeležencev se je odločilo
omenjeno razdaljo prehoditi, večina pa se je odločila, da bo
sledila mojim smučinam, ker bomo tako prej v gostilni.
Krenili smo. Na enem od težjih prehodov
skozi gozd, kjer je bilo kakih 300 metrov treba voziti po tako
imenovani „drči", po kateri so Gabrčani vlačili hlodovino, smo
se zbrali in dogovorili, da bom najprej zapeljal skozi drčo in
če bom srečno prevozil, bom glasno sporočil ali je spust varen
ali ne. Moram priznati, da je bila tista drča prava past tudi
zame in sem zaradi velike hitrosti le s težavo in verjetno tudi
z mnogo sreče ostal na nogah. Spominjam se, da je na koncu te
drče bila kapelica, počez je tekla poljska pot in pod potjo lep
vinograd šmarnice z mnogimi nevarno štrlečimi kostanjevimi lepo
ošiljenimi koli. Torej ovir za varni pristanek več kot preveč.
Kljub temu sem, kot smo se predhodno dogovorili, dal tovarišem
znak, da se lahko drug za drugim pričnejo spuščati v neznano.
Najprej je iz drče pridrvel Novakov Jure. V tem trenutku se je
od ne vem kod zapodil v njega majhen pes. Jere ga je uspešno
povozil s smučmi, da je bil ubogi pes videti ko valjar za „nudelne",
pri tem je tudi padel in si zlomil prst na roki. Drugi je bil na
poti Roman Doljak, ki zaradi velike hitrosti, že takrat je
namreč imel „najboljše dile", ni mogel mimo kapelice in se je
zaletel s tako silo vanjo, da sta padla s strehice dva „cegla",
njemu pa je počila koščica na roki. Morda, tega nismo od njega
nikoli zvedeli, se je zaletel raje v kapelico kot pa mimo
kapelice in preko poti pristati na kolih v vinogradu in tako
poskusiti turške čase. Nenadoma je mimo nas treh kot „blišč"
počasi prihajal na svojih debelih smučarskih palicah -
bambusovkah Mito Torkar. Živ in zdrav. Edino pametno, smo
kasneje ugotovili ob šmarnici in toplih klobasah v gostilni.
Ves izkrivljen in peš je za Torkarjem
prišel Voglar. Rekel je, da je zapeljal na zelo trd štor in
udaril z delom telesa, ko hrbet izgubi pošteno ime, ob taisti
štor. Diagnoza zdravnika drugi dan - zlomljena trtica. Take in
podobne poškodbe so se vrstile druga za drugo. Ko smo že hoteli
oditi, je eden rekel da je „na štartu" še ing. Sodnik. Čakamo
kake pol ure. Ni ga. Ker nas je pričelo skrbeti, smo se peš
podali nazaj po progi. V enem izmed ostrih zavojev je v jarku
drče ležal ing. Sodnik - nezavesten. Po sledeh smučine in po
zlomljeni deski smo videli, da je zapeljal naravnost v
krivenčast gaber, v katerega je z vso silo svojega telesa udaril
z glavo. Bil je nalom hrbtenice.
Tako polomljeno ekipo smo do večera neke
nedelje v januarju 1954 pripeljali v Novo mesto. Drugi dan vsi v
„bolniških" - Pionirjeva direkcija je bila skoraj brez moških.
Danes so vsi živi in zdravi. Morda jih le spremembe vremena z
bolečinami v kosteh spominjajo na tisti lepi smučarski izlet, ki
je bil neke sobote in nedelje v januarju 1954. leta. Pionirjevim
športnikom in organizatorjem takih in podobnih izletov dajem
svoj odkritosrčni nasvet - bodite boljši organizatorji in boljši
vodje kot sem bil jaz. Bil sem tudi mlad in neumen, imel sem le
19 let. Zlobni jeziki in šaljivci so mi še dolgo očitali, da sem
takrat polomil vso Pionirjevo „vodilno strukturo"
Marjan Šonc (Krka)
Iz brošure "8. zimski športni dan Pionir
1983"
na vrh strani
Ob rob "nezdravim"
odnosom v
odbojki
ODBOJKA NE KRIVA
NE DOLŽNA
Ob očitkih, da
je ta športna
panoga dobila
lani več, kot ji
je pripadalo
V zadnjem čase
se je na
Skupščini ZTKO
in TKS ter v
tisku mnogo
govorilo o
neurejenih
razmerah v
novomeški
telesni
kulturi,čeprav
uspehi
novomeških
športnikov
pričajo ravno
obratno. Namreč,
še nikoli ni
šport v Novem
mestu stal na
tako visokih
položajih kot je
trenutno sedaj.
Na udaru teh "razčiščevanj"
se je našla
predvsem odbojka,
ki je lani
porabila 10
starih milijonov
več kot je bilo
predvideno.
Pa pojdimo po
vrsti. V planu
za preteklo leto
so se sredstva
za odbojko
delila v odboru
za množičnost.
Prioriteto na
republiški
ravni sta namreč
uživala le moška
atletika in
košarka, medtem
ko je imel
lanski rokomet
prioriteto v
občinskem merilu.
Odbor za
množičnost je
predvidel za
odbojko v občini
Novo mesto
205.000 dinarjev,
zaradi prehoda
OK Pionir iz
slovenske lige v
II. ZOL zahod pa
se je napravil
rebalans plana
na 300.235,50
din, kar je bilo
do sedaj
običajna praksa,
saj so vsi
podpirali
kvaliteto in
vedno pomagali
ekipi, ki je s
svojimi uspehi
to zaslužila.
Tako je bilo z
atletiko in z
rokometom. Nihče
ni ob tem dvigal
prahu, sedaj pa
so se našli
posamezniki, ki
jim je odbojka
očitno trn v
peti in hočejo
onemogočiti
nadaljnji razmah
tega športa.
Očitno pa ti
posamezniki, ki
za sabo
povlečejo tudi
ostale "nezainteresirane",
ne vedo, da je
teh trideset
milijonov šlo za
odbojko v celi
občini. Tako je
ženska ekipa
porabila okoli
9, OK Pionir pa
okoli 21
milijonov
dinarjev, medtem
ko TVD Partizan
Žužemberk ni
dobil skoraj
ničesar. Plan za
preteklo leto je
bil predviden za
nastop
odbojkarskega
kluba v
Slovenski ligi.
Seveda pa
nastopi v II.
ZOL zahod
terjajo več
sredstev in tudi
sam tekmovalni
sistem je mnogo
dražji.
Prioritetni
športi so v
preteklem letu
dobili vsak
okoli 70 starih
milijonov, in je
30 milijonov
namenjenih za
odbojko res
kaplja v morju v
primerjavi z
njimi. OK Pionir
dobiva namreč
več kot polovico
vseh sredstev,
ki jih potrebuje
za nastop v II.
ZOL od SGP
Pionir in drugih
delovnih
organizacij,
katerim se lahko
zahvali, da
lahko sploh
nastopa.
V združenem delu
so sprevideli,
da klub kakršen
je Pionir,
potrebuje
sredstva, le v
ZTKO jim
nekateri
posamezniki še
vedno nočejo
tega priznati.
Letos je
predlagano, da
se poleg treh
prioritetnih
panog v odboru
za vrhunski
šport obravnava
tudi
perspektivna
tekmovalna
skupina - OK
Pionir, torej
odbojka le nima
prioritete kot
ji nekateri
očitajo, čeprav
si verjetno to
zasluži. Poleg
prve članske
ekipe, ki se
bori za vrh v
II. ZOL zahod in
ima vse možnosti
za vstop v I. B
ligo, je tu še
celotna piramida
s pionirsko, ki
je prišla v
četrt finale in
mladinsko
selekcijo, ki je
med šestimi
ekipami v
Sloveniji. Med
njimi so
številni
reprezentanti:
Brulc (članski),
Černač, Prah,
Savarin in
Žnideršič (mladinski)
ter strokovno
usposobljen
kader, ki vodi
delo z okoli
stotimi
registriranimi
igralci. Poleg
tega je zelo
razvita tudi
sindikalna
odbojka, saj je
v preteklem letu
nastopalo v
okviru DŠI
občine Novo
mesto 14 moških
in 18 ženskih
ekip, se pravi
okoli 2000
delavcev, ki se
ukvarjajo z
odbojko. Pogoji
za odbojko na
dolenjskem so
idealni, saj so
v Novem mestu
kar tri dvorane,
možnosti za
razvoj pa so
tudi v
Šentjerneju in
Trebnjem. Poleg
tega ima odbojka
veliko tradicijo,
saj je ekipa
Novega mesta že
nastopala v I.
ZOL.
Torej je z
odbojko v Novem
mestu vse v redu.
Nezdravi odnosi
so le v vrhu,
med posamezniki,
ki skušajo
deliti denar
vsak po svoje,
ne da bi realno
ocenili
situacijo v
novomeškem
športu. Žal pa
lahko ti
posamezniki
zavrejo razvoj
tega športa,
čeprav si
odbojka tega
prav gotovo ne
zasluži. OK
Pionir s svojimi
uspehi in
kvaliteto to
dokazuje in
verjetno bodo
sredstva, ki
bodo letos
namenjena za
nastope v II,
ligi v bodoče
kmalu mnogo
premajhna.
Dolenjski list,
1.4.1982 (avtor
Goran Rovan,
podpisan je bil
Lojze Babnik) |
|
|
|
|
|
|